Uroš Črnigoj
Gojmir Polajnar: Atlantis.
Ljubljana: ŠKUC (zbirka Lambda), 2008.
Gojmir Polajnar (psevdonim Borisa Pintarja) je veliko ve~ kot le {e en avtor proze z gejevsko tematiko. @e v svojem prvencu, romanu Ne ubijaj, imam te rad, ki je v angle{ki izdaji prejel {tevilne pohvalne kritike v Združenih državah Amerike, je nastopil v vsem svojem razponu kot avtor, ki ga zanima problematika identitete posameznikov v sodobnem svetu - problematika, ki se najizraziteje kaže v vse ve~ji fluidnosti medsebojnih razmerij in spolnih praks. Potem ko je omenjeni roman zaznamovala izrazita bizarnost z elementi groteske in ko so kratke zgodbe v zbirki Družinske parabole {e poglobile perspektivo vpogleda, je Polajnar v Atlantisu {e izostril svojo osredoto~enost in hkrati v ospredje ve~ kot polovice zgodb postavil prvoosebne pripovedovalke.
Zbirka je tematsko nekako razdeljena na dva dela. Prvi, ki je naravnan intimneje, v razsežnosti ~ustvovanja, je posve~en junakinjam. Kon~a se s po dolžini in pripovedni mo~i osrednjo zgodbo zbirke Jaz, Klavdija. V zgodbah, ki ji sledijo, Polajnar raz~lenjuje, analizira in interpretira homoseksualnost v razli~nih okoljih in kontekstih, od bizarnih poskusov uglednega profesorja, da bi si prilastil du{o in telo mozoljastega {tudenta, v zgodbi Mesto ~udes, ki je postavljena v Barcelono, vse do jezikovnih permutacij v zgodbi Kakšnega spola je Strašilo, v kateri se med nadreali-sti~ne izpeljave pretakajo~ih se spolnih identitet in tesnobnih vmesnih stopenj vrivajo citati iz Čarovnika iz Oza, v katerem si, kot je znano, lik Stra{ilo prizadeva pridobiti nazaj svoje izgubljene možgane; to je po svoje zgovorna metafora za svet fluidnih identitet, ki je tako reko~ izgubil glavo.
V knjigi se kot skrito tkanje v vzorcu nizajo reference na anti~no civilizacijo ali njene upodobitve (med njimi so naslova zgodb Atlantida in Jaz, Klavdija ter dialog med likoma, ki se imenujeta Erast in Eromen, idr.). Te reference na simbolni ravni povezujejo zgodbe v celoto in dajejo slutiti, da Polajnarja zanimajo korenine zahodnih civilizacijskih norm,
mitologij, filozofskih sistemov in izročil, iz katerih je polagoma do danes zrasla situacija sveta, kakr{nega opisuje v svojih zgodbah. Kot je razbrati, osnovni problem junakinj in junakov oziroma kar sodobnega človeka in njegovega odnosa do odnosov na splo{no ni nedorečenost lastne identitete in s tem povezano eksperimentiranje, ampak veliko bolj družbeni, čustveni in miselni vzorci, ki se ob tem zapletajo v nerazre{ljive paradokse. V jedru patriarhalne civilizacije, ki pa je tak{na le na formalni ravni, medtem ko se pod povr{jem bohotijo spolne preference, "zaprte v omarah", in vse bolj prevladujoči narcizem, se razra{ča usodno protislovje med tem, kar si želimo (oziroma položaji, v katere Polajnarjeve junake vodijo njihovi vzgibi), in samo naravo želje, ki jo v bistvu določa družba.
Junakinja zgodbe Labodji spev, ki se dogaja v Parizu, mlada musli-manka Fatima, se zaljubi v ambicioznega in karizmatičnega fanta me{a-nega rodu. Njen sistem vrednot na prvo mesto postavlja tradicionalno razumevanje ljubezni, ki je tesno povezano z družino in domom. V nasprotju s tem njen ljubimec dojema bistvo ljubezenskih odnosov kot razkazovanje svoje lepote in izjemnosti ter oboževanje, ki ga tako zbuja. V skladu s tem nabira ljubimke in ljubimce kot trofeje, saj tudi spol zanj ni nikakr{na ovira. Medtem ko je zvestoba v njegovem življenjskem slogu le beseda, Fatima nekaj časa resno razmi{lja o tem, da bi se zaradi njega odrekla svojemu okolju in odobravanju družine, vendar se nazadnje, potem ko pronicljivo razčleni svojo situacijo, raje odpove njegovi privlačnosti in se odloči za sledenje tradiciji.
V nasprotju s tak{no re{itvijo ljubezenskega položaja se junakinja zgodbe Pederetka dobesedno vgnezdi v življenje homoseksualca, v katerega se je zaljubila, postane njegova zaupnica in nekak{na mentorica. Potem ko se v ironičnem obratu on odmakne, se celo zaljubi v drugo žensko in se z njo poroči, se junakinja preprosto prestavi v življenje enega njegovih nekdanjih ljubimcev in se z njim tudi poroči. Tako utrdi svoje poslanstvo vzdrževalke družbenega reda, v okviru katerega se geji skrivajo v zakonih z ženskami, ki jih ne ljubijo, da bi lahko imeli uspe{ne kariere, medtem ko mentorice iz ozadja vlečejo niti. Vzorec medsebojne intimnosti torej ni nujno povezan s spolnostjo, ki je pederetka v svojem življenju niti ne izkusi, temveč sta v njenem primeru veliko pomembnej{a feti{izem in posesivnost, ki sta bistveni sestavini njenih razmerij. Junakinja zgodbe Ojdip gre v tem smislu {e dlje, saj na ru{evinah sprva srečnega zakona, ki ga načneta rutina in moževa izguba zanimanja zanjo, vzpostavi posesiven in napol incestuozen odnos s sinom. Najbolj ironično pri tem pa je, da sta z možem po poklicu družinska terapevta, in to uspe{na.
V zgodbi Jaz, Klavdija so vse premise Polajnarjevega motivnega in tematskega sveta razvite do skrajnosti. Kot je Boris Pintar povedal v intervjuju za Delovo prilogo Ona, že sam naslov zgodbe, ki se nana{a na znani roman Roberta Greavesa Jaz, Klavdij, ki pripoveduje o rimskem cesarju, katerega vladavina je oznanila začetek zatona imperija, priča o podobnem stanju dana{nje družbe, ki je na najvi{ji stopnji svojega razvoja, a hkrati že čisto jasno kaže znamenja zatona. Zgodba Jaz, Klavdija v življenjski pripovedi glavne junakinje upodobi razpad tradicionalne družine, družbenih vzorcev, ki jo sploh omogočajo, in erozijo medčlove{kih vezi na vseh ravneh. Klavdija se poroči z uspe{nim umetnikom, za katerega ve, da je prikrit homoseksualec. Potem ko ji {tudij umetnostne zgodovine, tudi zato, ker je pač ženska, ni prinesel poklicnega uspeha in samouresničitve, se v skladu z možnostmi odloči, da bo izkoristila priložnost tam, kjer je mogoče: tako, da bo v oporo nekomu, ki je nadarjen, hkrati pa si bo končno lahko ustvarila družino, svoj imperij.
Osrednje vpra{anje zgodbe je tisto, ki ga Gojmir Polajnar med vrsticami kritično zastavlja v večini svojih del: Zakaj ženske pogosto čutijo sebično in samouničevalno potrebo po spreobračanju homoseksualnih moških (ki ni mogoče)? Kot kaže Klavdijina zgodba, je odgovor večplasten in poleg patriarhalnih vzorcev, ki se jih nekatere na videz emancipirane ženske očitno {e vedno oklepajo, poudarja predvsem potrebo po samopotrjevanju. Posledice so ravno tako večplastne, hkrati pa neizogibno uničujoče. Vse se začne z razvojem Klavdijinega moža, ki se iz perspektivnega umetnika sprva prelevi v povprečneža, najprej v ogla{evalca, nazadnje pa v poslovneža. Njun zakon se iz prvotnega poskusa ustvariti srečno družino prelevi v rutino, ki jo zaznamuje možev beg v delo. Ko prazni tek življenja postane neznosen, se Klavdija zaplete z afri{kim {tudentom, s katerim prvič izkusi strastno ljubezensko razmerje, vendar je njun odnos obsojen na propad. Klavdija z njim zanosi, a se pod pritiskom okolja odloči za splav. Hkrati ji odkrijejo {e raka na rodilih. Po mučnem, a uspe{nem zdravljenju i{če uteho v sinu, vendar takrat v moževo življenje končno vstopi ljubimec, ki ji dokončno odvzame družino. Mož se namreč odloči za odkrito homoseksualno zvezo in se preseli k ljubimcu, sicer sposobnemu psihologu, ki doseže, da sodi{če dodeli sina njima, Klavdija pa tragično propade.
Propad ženskega principa, ki poraja življenje, medtem ko vajeti prevzamejo v roke geji, ki se seveda ne morejo razplojevati, od vseh podob morda {e najbolje ponazori Polajnarjevo vizijo sodobnih odnosov, ki je hkrati temačna, večplastna, poglobljena in filozofsko provokativna. Zgodbe se posebno odlikujejo po prepoznavnem, natančno odmerjenem in
discipliniranem slogu, ki se močno naslanja na jezikovne učinke. Ti učinkovito pri~arajo ve~plastnost, medtem ko so opisi dogajanja vselej živi in čutno nazorni. V Atlantisu se je Polajnar nekoliko odmaknil od grotesknih elementov in jih, vsaj v najboljših izmed zgodb, uspešno nadomestil s pronicljivimi upodobitvami intimnih, čustvenih plati junakov. Kljub temu večina zgodb še vedno deluje predvsem kot karikatura stanja sveta, v katerem liki predvsem ponazarjajo pisateljeva spoznanja in s svojimi zgodbami osvetljujejo njihove posledice.
Gojmir Polajnar je s svojim izvirnim in avtorsko močnim glasom pisatelj velikega dometa, to dokazujejo tudi uspehi njegovih knjig v tujini. Vendar dajejo zgodbe v Atlantisu vtis, da vseh svojih potencialov še ni izkoristil in da njegov vrhunec šele prihaja. Brez dvoma je to torej pisatelj, ki ga bo izredno zanimivo spremljati.