- «*i*i ■?■&&■. delavska enotnost 15. 1. 1977- ST. 2 GLAVNI UREDNIK: Vojko Černelč L. XXXVI. - CENA 4 DIN ODGOVORNI UREDNIK: BOJAN SAMARIN ZAČELE SO SE LETNE SEJE RO SINDIKATOV SLOVENIJE OBRAČUN IN PROGRAM DELA Skladno s statutarnim dogovorom o organiziranosti •n delovanju sindikatov in Zveze sindikatov SR Slovenije so v teh dneh začeli skh-eevati tako imenovane letne seje tudi republiški odbori sindikatov. Delegati obrav-navajp in sprejemajo letna Poročila o aktivnosti in uresničevanju delovnih nalog republiškega odbora in njegovih organov v minulem letu ter delovne programe za letos. Tudi letos je bil RO Sindikata delavcev grafične in papirne industrije Slovenije prvi, ki je (včeraj) že ocenil opravljeno delo in opredelil bodoče- naloge. Zaradi zaključka redakcije bomo o tej in o drugih, za te dni napovedanih letnih sejah, poročali prihodnjič. R. N. PREKINITVE DELA: NIČ VEČ ZA TOVARNIŠKIMI PLOTOVI Odkrito in javno Prekinitve dela in sploh spore, ki jih doslej ni bilo mogoče urediti po redni samoupravni poti, sedaj prvič pri nas normativno-pravno urejata ustava in zakon o združenem delu — Javna poravnava sporov Pri uresničevanju zakona o združenem delu se bo sindikat soočil s kočljivim vprašanjem, ki ga je sicer reševal že doslej, toda izključno s praktično politično akcijo. Gre za prekinitve dela in sploh za spore, ki jih ni bilo mogoče urejati po redni samoupravni poti, zdaj pa vsa ta vprašanja normativno-pravno urejata ustava in zakon o združenem delu. Že doslej nam je življenje ničkolikokrat dokazalo, da tudi socialistična družba ni brez konfliktov ter da z vsemi slabostmi skušamo javno obračunati in da ne priznavamo »tabujev«. Zato je bilo nujno potrebno, da pravno institucionaliziramo tudi vprašanje »štrajkov«. Zakon o združenem delu določa v členih od 636 do 640 tak družbeni mehanizem, s katerim je moč poravnavati spore. Ta zakonska določila so dana samo za »vsak primer«, kajti zakon o združenem delu zagotavlja pogoje, da ne. pride več do takih situacij, ko je treba seči po zadnjem sredstvu v boju delavcev za njihove pravice. Analiza prekinitev dela namreč kaže, da jih je največ zaradi kršenja samoupravnih pravic, to pa je tudi glavni vzrok za skoraj vse »štrajke«. Sindikat ima potemtakem kot organizirana politična sila delavskega razreda najodgovornejšo nalogo pri reševanju takih situacij. S svojo vsakodnevno politično aktivnostjo si mora prizadevati za uresničevanje takih pogojev, v katerih bo delavec prišel po redni poti do svojih pravic. Če pa je kljub temu kršena njegova samoupravna pravica in če kaže, da lahko pride do konflikta, je obveznost sindikata, da ne poskuša spopada med posameznimi interesi prikriti, temveč mora vztrajati, da se spor reši v skladu z določili zakona o združenem delu, ozi- roma — če je potrebno — stori vse, da se delavci čimprej vrnejo na delo, saj lahko v nasprotnem primeru pride do večje materialne škode. Vse to pa terja bd sindikata odkrit političen boj, v katerem mora nastopati z argumenti za obrambo samoupravnih pravic delavcev, a vendar tudi z izostre' nim posluhom za interese delavskega razreda v celoti. Po besedah Mike Špiljka, predsednika sveta ZSJ je pri nas »štrajk« najbolj resno opozorilo sindikatu in' ZK. da v nekaterih samoupravnih okoljih nekaj ni v redu. To še ne pomeni, da je prekinitev dela sama po sebi negativen pojav. Lahko gre za boj proti raznim birokratskim pojavom, za pravičnejšo delitev osebnih dohodkov in še za marsikaj. Na to pa pri obravnavi prekinitev dela in drugih sporov ne bi smeli pozabiti.«' V. K. SKLICANA SEJA PREDSEDSTVA RS ZSS Marsikaj v žarišču V sredo, 19. januarja 1977, bo v Ljubljani 41. seja predsedstva RS Z-SS. Na dnevnem redu so vprašanja, ki ta čas dejansko sodijo v središče širše družbene pozornosti. Gre za predlog poročila o delu RS ZSS, njegovih organov in služb v letu 1976 in za predlog usmeritve delovanja v letošnjem letu. Člani predsed- stva bodo obravnavali tudi poročilo o akciji RO sindikatov na področju razporejanja dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke pri udeležencih, Id kršijo oziroma prekoračujejo dogovorjena sredstva za osebne dohodke. Svoje mnenje pa bo predsedstvo povedalo še o treh pomembnih vprašanjih: o za- konu o združenem delu in o informiranju; o družbenem dogovoru o spremembah in dopolnitvah družbenega dogovora o merilih in načinu za ugotavljanje osebnih dohodkov občanov, ki z osebnim delom opravljajo kmetijske, obrtne ali druge gospodarske dejavnosti, intelektualne ali negospodarske storitve, pa še o predlogu enotnih osnov in meril za dodeljevanje družbenih stanovanj delavcem v OZD in drugih delovnih skupnostih. R.N. Kako se kalijo peresa? STRAN 4 SINDIKALNI DELAVCI OBISKALI USTAVNO SODlSCE SR SLOVENIJE Izmenjava izkušenj Predsednik RS ZSS inž. Janez BarboriČ s sodelavci je petek obiskal Ustavno sodišče SR Slovenije. Sodniki ustavnega sodišča in sindikalni delavci so v daljšem razgovoru izmenjali informacije o aktualnih problemih, s katerimi se srečujejo pri delu. Prevladovala pa so vprašanja s področja delitve dohodka in sredstev za osebne dohodke — s poudarkom, kako ta vprašanja (sploh in'ne samo tedaj, če pride do sporov ali problemov), obravnavati skladno z vsebino zakona o združenem delu. R. N. De/ezno 14-dnevno proizvodno delo je že odraz uvajanja usmeijenega izobraževanja na gimnazijah. Naš posnetek je iz ljubljanske K°rativne, kjer delajo dijakinje šentviške gimnazije. - Foto: Andrej Agnič k Hudnik idrija na prelomnici V rokah izhlapelo srebro STRAN 3 DIJAŠKI DOMOVI: Še pred dvema letoma smo govorili le o »lepih sanjah« STRAN 11 PRAVDE,„ Kot vedno ob katastrofah, ki so nas prizadele, smo tudi -ob potresu na Tolminskem ugotavljali, da smo — ljudje. Ljudje, ki vedo, kako je drugim, kadar so v hudi stiski in ki čutijo dolžnost pomagati, če lahko pomagajo. Tako je čutila večina naših ljudi in tako je čutil tudi delavski svet TOZD velike in vse prej kot revne organizacije združenega dela iz Ljubljane. Delavski svet se je na svojo pobudo sestal in po pogovoru s člani kolektiva soglasno sklenil: prikolice, ki jih imamo za letovanje, bomo takoj poslali na Tolminsko. Toda, prikolice so ostale v Ljubljani. »Jaz pa pravim: ne!« TaTco je odločil generalni direktor in njegovi pribočniki; predsedniku delavskega sveta so zaradi »samovolje« krepko prali glavo, delavski svet pa razen neprikritega zgražanja ni zmogel ničesar drugega. Ta primer na žalost ni osamljen. Naj jih povemo z imeni? Najraje bi jih, če bi kaj zaleglo. Ljudje, ki so pomagali, tega niso storili zato, da bi jih nekdo javno hvalil. Naredili so le to, kar jim je velela njihova človečnost. Tisti, ki jim je sočlovek v hudi stiski deveta skrb, pa bi se ob tem le nasmehnili. Tudi ni naš namen, da bi po tolikih mesecih »dajali na pranger« tiste, ki so daleč od katastrofe na toplem^mislili le nase. Naš n&tnen je, da bi spodbudili prizadete osnovne organizacije sindikata, da bi se o tem pogovorili, zlasti, kako bodo ravnali, če bo še koga prizadela huda nesreča. In, ali bodo trkali na vest solidarnosti, če bi se pripetilo kaj hujšega nekoč tudi njim? V.Č. - A KAJ SMO STORILI.. SINDIKATI V LETU 1977 Katerim nalogam bo republiški svet Zveze sindikatov Slovenije posvečal največ pozornosti? Na to vprašanje bo dokončno odgovorilo v sredo predsedstvo. Po mnogih razpravah in temeljitih pripravah pa so se že izoblikovali glavni cilji, pa tudi poti, po katerih bodo prišli do njih slovenski sindikati v letu, ki je pred nami. Nedvomno je, da bo največ naporov tako RS kot osnovnih organizacij namenjenih uresničevanju zakona o združenem delu. Sindikati imajo na tem področju pomembne naloge, zlasti pa si bodo odločno, sistematično in konkretno prizadevali za uveljavitev TOZD v vsaki delovni organizaciji, delitev po delu, spodbujali procese združevanja dela in sredstev, podrobneje bodo opredelili položaj in vlogo sindikalne organizacije v organizacijah združenega dela. Nadalje nameravajo analizirati notranje odnose v združenem delu, zlasti delegatska razmerja, zavzemali se bodo za nadaljnji razvoj samoupravne delavske kontrole in samoupravnih interesnih skupnosti na področju družbenih dejavnosti in gospodarstva. Zapisali smo, da je med pomembnimi nalogami tudi delitev po delu. Takšna delitev, kot jo zahteva zakon, to je, da morajo biti osebni dohodki slehernega delavca odvisni od izpolnjevanja njegovih nalog v procesu dela, od ustvarjenega dohodka TOZD in od uspešnosti vlaganj v materialno osnovo dela. Kaj to pomeni, ve vsakdo, ki pozna sedanje razmere, saj marsikje še vedno nagrajujejo le delavca pri strojih, resnično nagrajevanje po delu pase razblini že v prvi pisarni, Skratka — marsikje bo treba v celoti spremeniti sedanjo delite" OD, odpraviti ce-sarsko-kraljeve plačilne razrede, ki se še marsikje skrivajo pod sodobnimi imeni in doseči delitev po delu in rezultatih dela za slehernega zaposlenega. In ne le to — vzpostaviti je treba tudi dohodkovne odnose v vseh fazah družbene reprodukcije. Res je, da o vsem tem že dolgo govorimo. Res pa je tudi, da doslej še nismo imeli v rokah takšnega orožja, kot ga imamo zdaj — zakon o združenem delu. Med pomembnimi nalogami naj omenimo še skrb sindikatov za življenjske in delovne razmere delavcev. S svojo dejavnostjo in predlaganimi ukrepi bodo prispevali k obvladovanju socialnih razlik —s pomočjo delitve po delu in družbeno opredeljene, selektivne ter ekonomsko spodbudne solidarnosti. Med drugim bo RS z drugimi dejavniki pripravil analizo socialnih korektivov ter njihovih posamičnih in skupnih učinkov. Tako bo prišel do stališč, s katerimi bo opredelil zasnove solidarnosti v pogojih združevanja dela in delitve po delu. Že po tem, kar smo omenili, lahko trdimo, da gre za obsežno, odgovorno in seveda naporno delo, saj se bo treba ob uresničevanju zakona o združenem delu lotiti — mnogo bolj odločno kot doslej — v resnici vseh področij in vseh razsežnosti družbenih odnosov. VOJKO ČERNELČ PO NOVOLETNIH RAZGOVORIH Z NAŠIMI DELAVCI, ZAČASNO ZAPOSLENIMI NA TUJEM - Živa vez tudi med letom Bo spet minilo leto dni, da bi ugotavljali iste ali podobne napake? Naši delavci, začasno zaposleni na tujem, so se letos hitreje kot kdajkoli doslej vrnili z novoletnega: obiska nazaj na svoja delovna mesta, če so seveda — v skrbi za delo — sploh prišli. Tisto, kar so povedali na razgovorih, predvsem njihova želja po vedno svežih in zanesljivih informacijah o dogajanjih v domovini v zvezi z vsem, kar je povezano z njihovo vrnitvijo, seveda obvezuje vse pristojne dejavnike, da aktivno delujejo pri odpravljanju ugotovljenih napak in pomanjkljivosti. Tako nekako so ugotavljali vsepovsod. Zaradi zanimivosti in celovitosti prikaza objavljamo le dopis našega sodelavca Kristla Waltla iz Radelj ob Dravi. V vseh koroških občinah so v času novoletnih praznikov organizirali sestanke z našimi delavci, začasno zaposlenimi v tujini. Razen v Radljah sta bila udeležba in splošen odziv na razgovore razmeroma slaba. Delavci so predvsem menili, da se njihovi problemi niti ne prepočasi, pač pa preveč mlačno in neprizadeto rešujejo. x Kljub vsemu pa vendarle ugotavljajo nekaj izboljšav. Iz občin Radlje in Dravograd je bilo še lani na delu v tujini nad 550 delavcev, letos je ta številka manjša za sto delavcev, ki že delajo doma, od tega skoraj polovica v tovarni Hypos na Muti. Na sestanku v Radljah so delavci, začasno zaposleni v tujini, predvsem priporočali in prosili za boljši stik s podjetji v domovini. Toda stiki morajo bit zanesljivi! Gre predvsem za to, da če se nekdo želi vrniti in teh je večina, mora biti prepričan, predno zapusti delo v tujini, da ga doma resnično čaka delovno mesto. Nihče ne želi izgubiti pravic, ki so vezane na delo! Skratka: ne sme se dogajati, da pride do prekinitve delovnega razmerja zaradi neresnih stikov in neresnih obljub! Samo iz občine Radlje je na delu v tujini še okrog 300 delavcev, pretežno kvalificiranih ljudi kovinskopredelovalne stroke, ostalo pa so ženske, med temi so skoraj praviloma nekvalificirane mlade delavke. Iz občine Dravograd jih je na tujem še okrog 150. Predstavniki delovnih organizacij so povedali, da je trenutno še prostih nekaj delovnih mest, predvsem v lesni industriji, resda za. pretežno nekvalificirana dela ali dela za priučitev. Seveda pa je problem tudi razmeroma nizek osebni dohodek na teh delovnih mestih. Vendar so prav naši delavci menili, da ta problem ni nerešljiv, le druga vprašanja je potrebno reševati vzporedno in hitreje. Tako so navedli problem gradnje stanovanjskih hiš. Samo za gradbeno dovoljenje je treba v občini Radlje čakati 6 (šest) mesecev, razen tega je trenutno možna gradnja samo v Radljah in ne tudi v drugih krajih občine. To pa je za marsikoga nesprejemljivo. To so resne ovire, ki jih bo treba premagati z več volje in odločnosti. Precej možnosti je tudi še v panogi obrti, ki ji je občina dokaj na široko odprla vrata. Sestanke z našimi delavci, začasno zaposlenimi v tujini, so v koroških občinah izkoristili tudi za splošno informiranost o naših gospodarskih in družbenih uspehih, prvič pa smo zasledili tudi predstavitev dosežkov na področju samouprave naših delavcev. Beseda je tekla tudi o vprašanjih vzgoje, izobraževanja in varstva otrok. Prav v koroških občinah so na področju vzgoje in komunalnih dejavnosti ter zdravstva marsikaj uredili s samoprispevki. Prav bi bilo, če bi se v ta prizadevanja močneje vključili tudi zdomci. Šlo je, skratka, za pošten in odkrit dialog, od katerega si vsi obetajo uspeh. Pedagogi dokazujejo, da imajo otroci zdomcev, kajti odsotnih je precej družin, ko se vrnejo, navadno velike težave v šoli. Tako so primeri, ko otroci zdomcev ne obladajo materinega jezika! Starši menijo, da je to posledica nuje, da se njihovi otroci v tujini čimbolj enakovredno in brez težav vključijo v tamkajšnje življenje, da pa na drugi strani tudi nimajo pravih možnosti in časa, da bi obi' žali boljši — slovenski družini odnos, nimajo knjig in druge# seveda pričakujejo, da se bo vse # uredilo potem doma! Doma pa 51 kljub dodatnemu delu vendarle te žave.pri nadaljevanju šolanja. Koordinacijskemu odboru SZV^ v .Radljah so ob zaključku razgove rov priporočih, naj tudi med leto« spodbuja stike, razgovore, predvseJ1 pa uresničevanje dogovorov z nove letnih sestankov. ------------------------------^ VELENJE Delo in načrti kluba samoupravljavcev h Te dni je na razširjeni seji izvršni odbor Kluba samoupravljavcev Velenje pregledal opravljeno delo v preteklem letu ter sprejel delovni načrt za leto 1977. Velenjski Klub samoupravljavcev je bil ustanovljen 20. julija 1976, do konca leta pa je samoupravni sporazum o ustanovitvi in delovanju kluba ter delovni načrt za leto 1976 podpisalo 79 temeljnih in drugih organizacij združenega dela, družbenopolitičnih organizacij, krajevnih skupnosti ter drugih samoupravnih skupnosti. V prvih mesecih so namenili v Velenju posebno pozornost družbenopolitičnemu izobraževanju. S sodelovanjem tamkajšnje Delavske univerze so pripravili seminar za predavatelje družbenega izobraževanja, več seminarjev za delegate in sindikalne aktiviste iz delovnih kolektivov, pa seminarje za delegate iz krajevnih skupnosti. Skupaj z občinskim svetom Zveze sindikatov Velenje pa so pripravili še seminar za predsednike osnovnih organizacij sindikata in konferenc osnovnih organizacij sindikata ter za člane izvršnih odborov. Sicer se je velenjski Klub samoupravljavcev aktivno vključil v javno razpravo o osnutku zakona o združenem delu, začel je zbirati samoupravne akte temeljnih in drugih organizacij združenega dela, pripravil pa je tudi »okroglo mizo« o dohodkovnih odnosih. P. O. AKCIJA GORENJSKIH SINDIKATOV Skupno darilo ženam V akcijo za nakup dveh rentgenskih aparatov za zgodnje odkrivanje raka je vključenih že več kot 60.000 delavcev iz vseh gorenjskih občin Bralke časopisa Glas, glasila SZDL za Gorenjsko, so pred dvema letoma dale pobudo za akcijo, s katero bi zbrali sredstva CELJSKI SINDIKATI O INOVACIJSKI DEJAVNOSTI Skopi pri prizadevanjih Še vedno neorganiziran način pospeševanja inventne dejavnosti — Kljub napredku za dobro delo slabo plačilo Kazalci, ki so jih v svoji analizi o inventivnih prizadevanjih po celjskih delovnih organizacijah nanizali celjski sindikati, kažejo, da so v zadnjih nekaj letih na tem področju v Celju vendarle napravili nekaj vidnih korakov naprej, da so bistveno povečali število inovacij, zlasti na tehničnem področju in s tem dosegli odstotek, ki pomeni precej tudi v odnosu na širši, jugoslovanski prostor. Vendar ti pohvalni kvantitativni rezultati še zdaleč ne pomenijo, da so se dela lotili organizirano niti da so postavili inventivne dejavnosti tja, kamor bi sodile, če se naslonimo na besede in poudarek, ki jim ga nenehno pripisujemo po družbenopolitičnem in gospodar-skoekonomskem pomenu. Ob pomenu, ki ga deklarativno in s polnimi usti pohvalnih trditev vedno znova pridoda-jamo inovacijam, pa kaj preradi pozabljamo na tiste, ki se v podjetjih in na področju drugih, negospodarskih področij, z njimi ukvarjajo. In še kako res je, so ugotovili člani celjskega občinskega sveta, da so bore malo napravili za spodbujanje inovacijskega dela. Inovatorji so upravičeno nezadovoljni, ko mesece in mesece čakajo, da odgovorni odločijo o uporabnosti ali neuporabnosti neke izboljšave in ko znova pretečejo meseci, inovacije pa še vedno ne začno uporabljati v praksi. Poleg tega obstoječe komisije zelo ozko razumejo svoje naloge. Omejujejo se na ocenjevanje prispelega predloga, niti s prstom pa večinoma ne mignejo, da bi tudi same kaj storile za spodbujanje inovacijskih prizadevanj. Ob tem bi lahko precej grenkih izrekli tudi na račun moralnega vrednotenja in finančne stimulacije, ki ju inovatorji v celjskih organizacijah združenega dela sprejemajo za svoje izboljšave. In to kljub vidnemu kvalitativnemu in kvantitativnemu napredku v zadnjih nekaj letih. V Celju so namreč realizirali od 500 predloženih kar 300 inovacij, ki so celjskemu gospodarstvu prinesle skupaj 23 milijonov dinarjev finančnih koristi. Še vedno pa marsikje gledajo na inovacije, zlasti vodilni in vodstveni delavci, ki bi tukaj tako glede na ekonomske kot družbenopolitične koristi morali korakati v prvih vrstah, kot na umetno gojeni stranski poganjek neke proizvodnje. In ne zdi se jim vredno, da bi inovacijska prizadevanja svojih delavcev vključili v širši razvojni koncept svoje delovne organizacije, kaj šele da bi jih v tem smislu usmerjali in povezali s splošno razvojno perspektivo. Enako kot pri moralni podpori škriplje seveda tudi pri finančni stimulaciji, ki naj bi v poprečju znašala kakih pet do deset odstotkov vrednosti izboljšave, v Celju pa ta znesek v poprečju ne presega 1,2 odstotka od realizirane vred- -nosti inovacije. In nenazadnje, so končno ugotovili v celjskih sindikatih, je skrajni čas, da presežemo prepričanje o inovacijah, omejenih na tehnično področje, saj se da mnogo napraviti tudi pri varnostnih delovnih ukrepih, pri organizaciji dela, v skupnih službah, komerciali, v upravnih službah in drugod. -ez za nakup dveh rentgenskih aparatov za zgodnje odkrivanje raka na dojki. O predlogu so najprej razpravljali občinski sindikalni sveti gorenjskih občin in akcijo podprli, pri medobčinskem svetu ZSS za Gorenjsko pa je bil imenovan poseben odbor, ki skrbi za uresničitev te humane akcije. Akcija je že doslej presegla vsa pričakovanja, saj je vanjo vključenih že več kot 60.000 gorenjskih delavcev, ki so prispevali Svoj delež, precej denarja pa so namenili tudi zasebniki. Tako je bilo na posebnem žiro računu do druge polovice decembra zbranih že 2.124,382,95 dinarja ali 62 % predvidene vsote. V kranjski občini so zbrali 1,055.398,85 dinarja, v radovljiški 219.950, v jeseniški 274.153, v tržiški 182.500 in v škofjeloški občini 392.380 dinarjev. Odbor se je skupno s strokovnjaki ljubljanskega onkološkega inštituta odločil za nakup obeh aparatov pri znanem zahodno-nemškem proizvajalcu medicinske opreme Koch-Stoerzel. Aparata, od katerih bo eden postavljen v Kranju, drugi pa na Jesenicah, bosta veljala 1,64 milijona dinarjev, torej toliko, kot je doslej zbranega denarja na žiro računu odbora. Seveda je treba k tej vsoti prišteti še carinske in ostale stroške-, zato se bodo morale v akcijo vključiti tudi vse tiste organizacije združenega dela na Gorenjskem, ki tega še niso storile. Aparata naj bi začela delati predvidoma aprila letos, če bo mogoče pa že pred 8. marcem, saj bo to najlepše skupno darilo ženam Gorenjske za njihov praznik. I. V. NAJ OSTANE MED NAMI Ena zadnjih sej repubU' škega sindikalnega vodstva j1 bila v dvorani hotela Komp& v Ljubljani, kjer je tudi garde roba kar v dvorani. Zgodilo se je, da sekretaj RS ZSS za ekonomsko pod' tiko Janez Tršan, ki je moroj na sejo na drug sestanek (s katerega se je tudi vrnil!), ni ^ ni našel svojega plašča. Že vtj obupan, ker je z iskanjem prt) tegnil vsesplošno pozornost, r plašč končno našel, ga oble kel, odšel in... ...našel se je tudi strupe1) jezik, ki je precej na glas prl' pomnil, da so nekateri take izbirčni, da jim noben plašč ^ dovolj dober. .. Pa še to: domov je vsakd0 odšel v svojem plašču. Velfi pa si zapomniti, kje obesišsWl plašč, da podobnih šal ne d1 kdaj drugič zbijali tudi ^ njegov, tvoj, moj račun... ■M i — Ja, Polde, kakšen pa si ? Kaj se ti je zgodilo ? — Oh, mojster: na Silvestrovo popoldne meje žena poslala po kruh, pa sem šele zdaj prišel iz bolnice... Karik»tur.:.. Antie 7udi po petsto letih pride za sedmimi debelimi sedem suhih let — Za Rudarje v idrijskem rudniku živega srebra je konec iluzij — Zakaj rudarji se vedno nočejo zapustiti jame — Ljubljanski Novum in celjski razvojni center ponudila najboljšo rešitev Za skoraj osemstočlanski kolektiv Rudnika živega srebra v Idriji je le-osnjo ieto eno čeprav so ra 3 Ze tudi za prknrn ez našemu sogovorniku ne bi in >, 1 odločnosti, vztrajnosti pri delu 1 temPiVZetost' P1* krepitvi sindikata v Toda 1 or8anizaciji združenega dela. j takni PC> nekai uvodnih stavkih človek kalnee?0^113’ da za takšnega sindi-\ Ve u ka delavca, ki pozna probleme: ’ skih t I11 reševati in tudi organizacij-»KSPosobnosti mu ne manjka. £ »Tak°Čtezačeli?« 5 stov« . veeina sindikalnih aktivi- ' * Šolal,.prav' Gabriel Sedmak, kajti v miaH.r!6,111,52 v mladinski organizaciji, skih delovnih brigadah in nato v svoji delovni organizaciji. Res pa je, da danes ni lahko biti predsednik sindikalne organizacije, kajti vloga sindikata v delovnih organizacijah in v družbi sploh je pomembna, lahko bi rekel, da je odločujoča v temeljnih organizacijah združenega dela.« »Ali vam uspeva v akciji, ki ji po navadi pravimo: brez sindikata se ne sme nič zgoditi, kar je potrebno za delavca?« »V kratkem času nam ne bo uspelo spremeniti naše organizacije v takšno družbenopolitično silo, kot-bi morala biti. Dati ji skratka tisto in takšno mesto, kot je to zapisano v zakonu o združenem delu in v ustavi. Lahko pa rečem, da je nam v Elektrotehni že uspelo, da vse pomembne stvari, ki zadevajo delavce, njihov položaj in pravice ne gredo več mimo sindikata. Samo z besedami ne bomo uspeli... Zame, kot predsednika osnovne organizacije sindikata, je pomembno, da na sestankih ne razpravljamo le o športu in rekreaciji, o ozimnici in o skrbi za socialno ogrožene delavce. Glejte, lani smo ob polletju v naši temeljni organizaciji združenega dela imeli slabe gospodarske rezultate. Poprijeli smo, se bolje organizirali in ob tričetrtletnem obračunu so bili rezultati dobri. Pri tem je sindikat odigral zelo pomembno vlogo, opravil mnogo dela in hkrati tudi stalno opozarjal prek svojih delegatov, da je treba pogoje gospodarjenja v trgovini spremeniti.« »Tudi povezovati se je treba!« »Tako je. Ze tri leta govorimo o združevanju v slovenski trgovini z elektrotehničnim blagom. Govorimo tudi o povezovanju trgovine s proizvodnjo in o dohodkovnem urejanju odnosov. Ekonomski in politični smotri tega procesa 'so na dlani ih upam, da bomo tudi v Elektrotehni kaj kmalu lahko rekli, da smo še tesneje povezani s proizvodnjo in morda celo združeni v večji asociaciji združenega dela. Naše družbenopolitične organizacije so se opredelile za združevanje in tudi poudarile, da nobeni subjektivni razlogi ne morejo tega, objektivno nujnega procesa, zavreti.« »Še vedno pa ostaja naloga pri spreminjanju notranjih samoupravnih odnosov!?« je' »Več kot le dobro organiziranost si predstavljam pod tem. Ustvariti je treba ozračje delavnosti, kritike in samokritike ter dejavnega vplivanja vseh delavcev na razvoj delovne organizacije. Pred nami je naloga, da uresničimo takšne odnose med temeljnimi organizacijami združenega dela in skupnimi službami, ki bodo omogočali tudi v skupnih službah nagrajevanje po vloženem živem in minulem delu.-Tu smo v zaostanku, kajti prevladuje proračunski sistem financiranja. Letos bomo tudi več skrbi posvetili produktivnosti dela in dobri organizaciji poslovanja. Glede dejavnosti sindikata pa bi dejal, da bomo želo kmalu morali ustanoviti več osnovnih organizacij v naši trgovinski mreži, organiziranih po teritorialnem načelu. Smo že v akciji in upam, da bomo uspeli takoj po letni konferenci.« Takšen je Gabriel Sedmak. Vidi le naloge in obveznosti. Še sreča, da lahko sam obišče vse prodajalne in se pogovori z skorajda vsemi delavci o vprašanjih, ki jih tarejo. To mu omogoča delovno mesto aranžerja. In še kako potrebni so živi stiki med predsednikom sindikata in člani. Tega pa se Gabriel Sedmak zaveda. M. HORVAT iz albuma sindikalnih delavcev GABRIEL SEDMAK po sledeh dogovarjanja 15. januarja 1977 stran BO KATEDRA ZA NOVINARSTVO POBRALA ROKAVICI?_ Kako se kalijo peresa? Ali je res potrebno, da morajo ob fakulteti za novinarstvo skrbeti za izobraževanje kadrov še drugi? — Doklej bodo glasila v združenem delu pastorke ob mizi znanosti? — Nujen ponoven premislek o organiziranosti študija na FSPN r Na mizo je padla še druga rokavica? Enkrat, dvakrat, trikrat. Tolikokrat je bil v delu objavljen oglas, s katerim ta slovenska velika novinarska hiša vabi mlade različnih strokovnih in šolskih profilov v svoj novinarski tečaj, Z Željo seveda, da se najuspešnejši absolventi kasneje zaposlijo pri njih. Bo fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, katere ena temeljnih nalog je, da izobražuje kadre tudi za novinarski poklic, vrženo rokavico pobrala? Pred pol leta, ko je stekel študij za organizatorje obveščanja in urednike glasil v družbenopolitičnih organizacijah in v združenem delu na višji upravni soli v Ljubljani, je ni. To je bila prva rokavica. \_______________________________________________________ J PREMALO NOVINARJEV Novinarjev je premalo. Vsa uredništva so v stalnih kadrovskih stiskah — to je problem, ki je star, kot so stare slovenske novinarske hiše. Malo novinarjev, ki so delali v številnih slovenskih predvojnih listih, je med revolucijo vedelo, kje jim je mesto.Mnogi so se predali nenarodnoštnemu, malobur-žoaznemu, da, izdajalskemu posedanju na varnih zapečkih uredništev, ki so svojo politiko znala prilagoditi zavoj evalče-vim in njih podrepnikov interesom. Kdo jih je bral? Maloštevilni, ki iz ozkih in sebičnih interesov niso hoteli vedeti, da se bije boj za kvalitetno novo družbo. Večina je brala ilegalni Slovenski poročevalec, glasilo slovenske Osvobodilne fronte. Niso ga pisali z akademskimi naslovi okiteni politikanti in kupljeni novinarji, pisali so ga borci s položajev, delavci ter narodno in razredno zavedni intelektualci! Ti so po revoluciji prevzeli novinarska mesta v novih, a med revolucijo prekaljenih glasilih. Takrat je veljalo, da ni tako pomembna oblika kot vsebina. Resnica, ki jo vedno znova odkrivamo in sprotno potrjujemo. Prav je, da so vsa ločila na svojih mestih, vseeno pa si lažje dovolimo pravopisno od politične napake. Nobena pa seveda ni potrebna in želje-na? POMANJKLJIVA IZOBRAZBA SEDME »SILE« Izobrazbena struktura slovenskih novinarjev ni dobra, prevladuje srednješolska izobrazba, ali še bolje: študenti, ki nikoli niso končali študija. Če smo prva leta po osvoboditvi vsa mesta v novinarstvu prepustili tovarišem, ki so naredili svojo življenjsko šolo med revolucijo, ki so se razredno pravilno opredelili in s svojim delom ne enkrat dokazali, da v celoti obvladajo družbenopolitično in strokovno plat svojega med revolucijo in po njej izbranega poklica, smo se ravnali prav, tako po razrednih kot, tudi po strokovnih merilih! Novinarski poklic velja za enega najtežjih. Pri nas znaša poprečna življenjska doba novinarjev komaj 42 let — torej še manj kot pri poskusnih pilotih! Pri tovariših, ki so za novo slovensko novinarstvo zagoreli med revolucijo-in zanj že izgorevali po njej, nekateri še zgorevajo, mnogi pa so zanj že izgoreli, se izteka vek — in kdo naj pride na njihova mesta? Pred petnajstimi leti je prišlo do uresničitve zamisli, da bi takrat ustanovljena visoka politična šola izobraževala tudi novinarje. Ali je bila odločitev za novinarsko visoko šolo boljša ali pa je pametneje, da se absolvente drugih fakultet po končanem študiju usposobi za novinarsko delo, je vprašanje, ki ga ob različnih priložnostih odpiramo še danes. Vrsta razlogov govori nedvomno ža sprejeto odločitev, za študij novinarstva, precej pa jih je tudi za drugo rešitev. Pa to v tem trenutku in za ta članek ni bistveno. Bistveno pa je, ali so uredništva s kadri, ki končajo študij novinarstva na katedri za novinarstvo na' fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, zadovoljna ali ne, ali izpolnjujejo pričakovanja! Tu je odgovor žal vse prevečkrat negativen! ZA KOGA KALI FAKULTETA ŠTUDENTE? Visoka politična šola je prerasla v fakulteto in z njo seveda zahteve, ki jih morajo izpolnjevati učitelji.Samo diploma neke visoke šole za fakultetnega učitelja ne zadošča več, potrebni so magisterij, doktorat, za različne fakultetne nazive objavljena znanstvena dela, itd. Ali je novinarstvo kot tako znanost? Ne, to je veščina, znanost pa je komunikologija, veda o novinarstvu in v to smer je zajadrala katedra za novinarstvo. Za koga izobražuje kadre fakulteta za elektrotehniko? Za organizacije združenega dela. Pa fakulteta za agronomijo? Za kmetijske delovne organizacije. Ali katedra za novinarstvo, z njo pa tudi katedri za politologijo in sociologijo izobražujejo kadre, ki jih iščejo združeno delo in družbenopolitične organizacije? Ne, vse izobražujejo kadre predvsem za znanstveno raziskovalno delo! Seveda ni dileme, ali je znanstveno raziskovalno delo potrebno ali ne. Ne moremo pa se izogniti odgovoru, ali lahko visokošolska institucija, katere naloga je, da izobražuje kadre naštetih profilov, izobražuje v rednem učnem procesu kadre, ki jih družba potrebuje samo v omejenem številu, ne pa kadrov, zaradi katerih premajhnega števila je bila ustanovljena in zato sprejema namenska sredstva združenega dela. Kaj je bolje oziroma kaj je prav: sredstva javnega obveščanja ali sredstva množičnega obveščanja, kaj je javnost, itd. Nedvomno vprašanja, na katera mora znanost odgovoriti. Ob tem pa seveda ne sme pozabiti, da namen katedre za novi-narsto ni, da predvsem odgovori na ta, ne nepomembna vprašanja, pač pa, da predvsem izobražuje novinarje. Ali mora znati absolvent slikarstva risati? Mora. Za absolventa novinarstva pa nikakor ni nujno, da zna pisati. In takih absolventov novinarstva, ki tega ne zmorejo, je žal precej. Pa diplomirani novinarji, ki niso novinarji? Uredništva si z njimi ne znajo pomagati. DOKLEJ TOVARNIŠKI TISK PETO KOLO? V naši republiki izhaja skoraj 500 glasil v združenem delu, ki jih poklicno ureja skoraj toliko urednikov. Imamo šesttisoč TOZD, ki morajo v perspektivi vse, skladno z zakonom o združenem delu, urediti informiranje, kjer brez strokovnjakov ne bo šlo. Če ugotavljamo, da prevladuje v časnikih med novinarji srednješolska izobrazba, je položaj v tovarniškem tisku še slabši: tu prevladuje srednja strokovna izobrazba! Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je bilo kot matični fakulteti za študij novinarstva ponujeno, da za organizatorje obveščanja v družbenopolitičnih skupnostih in združenem delu zaradi nujnosti naloge organizira višješolski študij, ki bi se kot drugostopenjski nadaljeval v študiju novinarstva. Predlog ni bil sprejet, češ da akti fakultete tega ne predvidevajo — kot bi bili zato, da delo ovirajo, ne pa urejajo! Študij je bil nato ponujen višji upravni šoli, ki ga je kot nematična šolska institucija sprejela s tem, da fakulteta sodeluje. Po vrsti fakultetinih predlogov in popravkov programa, ki so vsi bili sprejeti, le-ta k študiju, ki za sto študentov od septembra dalje seveda že teče, še danes ni dala svojega soglasja, kljub vrsti urgenc! Obveščanje v združenem delu ni znanost, je pa družbenopolitično nujna dejavnost, ki ji fakulteta ne prisluhne. Med novinarskimi predmeti bi zastonj iskali predmet obveščanje v združenem delu, niti ga ni v nobenem od drugih novinarskih predmetov, čeprav je obveščanje v združenem delu specifična novinarska zvrst, vsaj toliko kot časopisno, radijsko in pa televizijsko novinarstvo, ki imajo svoje predmete. TAM, KJER SMO BILI Iz povedanega se torej vsiljuje neljuba ugotovitev, da smo po petnajstih letih tam, kjer smo bili, ne glede na to, da imamo tako imenovano novinarsko fakulteto. Nobenega dvoma ni, da je stalno družbenopolitično izobraževanje novinarjev, dodatno k njihovi strokovni izobrazbi, nujno. Novinarski tečaji v »Delu« pa to niso. So novinarski tečaji: družbenopolitično in strokovno neopo: rečno pripravljeni, z odličnimi družbenopolitičnimi in novinarsko preskušenimi predavatelji! Dejstvi: študij o obveščanju na višji upravni šoli, kjer bodo učitelji FSPN za honorar predavali predmete;1 za katere je pristojna njihova fakulteta in novinarska šola »Dela«, na katero ob pripravi katedre niso niti povabili, povesta veliko. In če je tale moj zapis predlog, naj katedra, fakulteta in društvo novinarjev kot nekak predstavnik porabnikov premislijo o ustrezni organiziranosti študija novinarstva pri nas, je Delov razpis zame komentar, jasen in nedvoumen! MATJAŽ VIZJAK Zdravo in uspešno novo leto 1977 V f ■» želijo poslovnim sodelavcem, prijateljem in vsem bralcem: »AVTOTEHNA« n. sol. o. Ljubljana, Titova 36, TOZD IV — Elektronika, Maziva, Industrijske naprave, Uvoz-izvoz GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR, Tyrševa ul. 15 s TOZD RUŠE, LOVRENC, OPLOTNICA, ORMOŽ, PODVELKA, ZA GRADNJE IN MEHANIZACIJO in OBRATI ZA KOOPERACIJO MARIBOR, LOVRENC, SLOVENSKA BISTRICA, PTUJ, OŽBALT Kovinsko podjetje »IMKO«, Ljubljana, Kamniška 41 IMP - INDUSTRIJSKO MONTAŽNO PODJETJE Ljubljana, n. sol. o., TOZD KLIMA, PROIZVODNJA -MONTAŽA Ljubljana, n. sol. o., Vojkova 58 ISKRA-IEZE Ljubljana, TOZD Tovarna uporov in - potenciometrov ŠENTJERNEJ KMETIJSKA ZADRUGA HOČE, Hoče, Glaserjev trg 2 KOMITE MESTNE KONFERENCE ZKS, Ljubljana KOMUNALNO PODJETJE PIRAN KOMUNALA LITIJA MERCATOR - TOZD GROSIST, Ljubljana, Aškerčeva 3, o. sub. o. MESOKOMBINAT Perutnina Ptuj ODVETNIKA KOŠOROK RUDI in FORTUNA STANISLAV, Ljubljana, Zaloška c. 69 PROJEKT - NIZKE ZGRADBE, Ljubljana, Parmova 33 REK VELENJE, TOZD Zunanji obrati/Velenje REPUBLIŠKI ŠTAB ZA TERITORIALNO OBRAMBO, Ljubljana, Prežihova 4 SKUPŠČINA OBČINE RADOVLJICA SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GORICA, TOZD Gradbena operativa Koper, Koper, Obrtniška 30 VIATOR LJUBLJANA, Ljubljana, Celovška c. 166 Vsem, ki so denar, namenjen za novoletna voščila, namenili boju proti raku, se iskreno zahvaljujemo! DRUŠTVO SRS ZA BOJ PROTI RAKU 61001 LJUBLJANA, Komenskega 4 Tel.: 322-861, 322-862 Žiro račun: 50101-678-49189 '!‘i V GOZDNEM GOSPODARSTVU BREŽICE RAZPRAVLJAJO O BODOČI SAMOUPRAVNI organiziranosti Najboljša rešitev Lansko poletje smo v našem !*.stu Pisali o »dokaj čudni« odlo-čiLn zbora komunistov breži-skega gozdnega gospodarstva, da uodo odpravili TOZD v gozdnih °bratih njihove delovne organi-zacije. v Naj ponovim, zakaj so se odlo-c,li za ta ukrep. Dotlej so imeli šest temeljnih °rganizacij v gospodarstvu (v “režicah, v Kostanjevici, Mo-kronogu, Radečah, Senovem in v evnici), pa še temeljne organi-zacije transporta in mehanizacije v Brežicah, predelave lesa »Žaga« v Sevnici, hortikulturo Plantaž in gradnje v Brežicah, Prodajalne gradbenega mate-nala in kuriva v Brežicah in OZD za gozdarsko kooperaci-■!°> ki pa je obstajala zgolj na Papirju. v Tako so se organizirali v za-j^etku leta 1975, ko še niso vede-’’ jim bo »Žaga« v Sevnici ^Zela skoraj ves dohodek; več ot tri milijone dinarjev so te-meUne organizacije plačale za njeno izgubo. zakaj bi bilo treba »stvari spremeniti«? »Zdaj pravijo,« sem pisal ansko poletje, »da so takrat,. - Lrec* Poldrugim letom, preveč na 'tro oblikovali temeljne organizacije (v eni izmed njih je de-'m}° 'e osem delavcev) in ta nrf1Ca J® onemogočila trezno vili8?0 Ka) Lmaln Pa so ugoto-ti« ’/16 treLa »stvari spremeni-n0 , ans*c° Poletje so na predlog len ^Lektorja ustanovili drsijo, ki je proučila njihovo nioupravno organiziranost in v sv°j predlog zapisala: »Poseben položaj gozdarstva v nfšem osmem GGO (relativno nizki sečni etat v družbenih gozdovih, od tega pretežno manj a nrnulativni listavci, v zasebnih gozdovih pa nizke zaloge, jzredno drobna lastninska posest rnajhna blagovna proizvod-n-u nio^no vpliva na vsakoletna 1 anja višine realizacije v seda-• TOZD gozdarstva... Zdajšnja organiziranost naših temeljnih organizacij terja zelo veliko administrativnega, knjigovodskega in finančnega dela — delovni učinek v TOZD pa je majhen. In seveda je tudi več stroškov celotnega poslovanja.« Potem so v tem svojem dokumentu rekli: »Enake razmere so tudi na področju samouprave. Številni naši strokovni kadri v gozdarstvu so vse preveč obremenjeni z navedenimi problemi, saj vodstva temeljnih organizacij združenega dela v gozdarstvu porabijo več kot polovico svojega delovnega časa za urejanje samoupravnih zadev. Ekonomska moč gozdarstva na našem območju je v primerjavi z drugimi gozdnimi gospodarstvi na najnižji stopnji (o tem pričajo tudi analize, ki jih je naredilo poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij Slovenije). Od tod tudi nizki osebni dohodki vseh zaposlenih pri GG Brežice. Obrat za gozdno kooperacijo zaposluje le dva delavca: vodjo obrata ter administratorko. Izhajajoč iz stališča, da mora biti OGK organiziran kot vsaka druga TOZD, s potrebnimi stro-kovniini kadri in osnovnimi sredstvi, ugotavljamo, da sedanja oblika OGK ne ustreza potrebam in intencijam republiškega akcijskega programa o samoupravnem organiziranju združenega dela v gozdarstvu... Vse navedene ugotovitve in ocene, ki smo jih naredili v brežiškem gozdnem gospodarstvu kažejo, da moramo spremeniti našo dosedanjo samoupravno organiziranost.« Zato so naredili predlog bodoče poslovne in samoupravne organizacije, po katerem naj bi pri njih delovala le ena temeljna organizacija za gozdarstvo (za družbeni sektor) in en OGK (za zasebni sektor), drugi tozdi pa bi ostali takšni, kot so. To svoje stališče je komisija predložila zboru komunistov gozdnega gospodarstva in večina tamkaj navzočih članov partije ga je podprla. ZA SAMOUPRAVO GRE! Inženir Ivan Kukovec, tedanji sekretar RS ZSS za samoupravljanje, jim je takrat skušal pomagati pri iskanju kar najboljše rešitve in jim je med drugim svetoval, naj najprej skrbno proučijo dotedanjo samoupravno prakso, ugotovijo kaj je v njej dobrega ali slabega, potlej pa naj se samoupravno organizirajo tako, da bi lahko delavci odločilno vplivali na proizvodnjo in na vse dohodkovne odnose od delovnega mesta pa tja do družbenih skupnosti, torej povsod tam, kamor gre njihov denar. Ta predlog pa so komunisti gozdnega gospodarstva v Brežicah sprejeli šele na svojem drugem zboru, kak mesec kasneje. O njihovem prvem zboru smo v našem listu pisali: »Šlo je za zelo pomembno samoupravno odločitev, o kateri bodo morali dokončno spregovoriti delavci iivkmetje — lastniki gozdov. Na sestanek so komunisti prišli s težnjo po reorganizaciji, po hitrih organizacijskih spremembah, ki naj bi čim-prej prinesle obilo sadov. Njihovo geslo »Ni časa za odlašanje!«, tolikanj utemeljeno in razumljivo, pa ni upoštevalo vsega tistega, kar. so si njihovi delavci že pridobili v dolgoletni samoupravni praksi. Ni namreč možno iskati izhoda iz težav, ki res niso majhne, samo z ukinjanjem temeljnih organizacij. Bo zaradi tega kaj več skupnega dohodka? Bodo zavoljo tega kaj boljše gospodarili in poslovali? Bo imel delavec večjo veljavo pri odločanju o porabi sredstev, ki jih je ustvaril na svojem delovnem mestu v obratu in v temeljni organizaciji? V skupno blagajno ene same temeljne organizacije bo prišlo prav toliko dinarjev, kot so jih prigospodarili v dosedanjih tozdih, če bodo tako poslovali, kot so doslej.« STARI PROBLEMI V STARI OBLEKI, PA NOV NAČIN PRIZADEVANJA ZA NJIH ODPRAVO Na drugem zboru komunistov brežiškega gozdnega gospodarstva so te misli prevladale. Sklenili so, da bodo pri novi organizaciji samoupravljanja predvsem upoštevali težnje delavcev. Od takrat je minilo skoraj pol leta. Nedavno tega sem jih ponovno obiskal in so mi povedali: »Problemi so ostali takšni, kot so bili, pa tudi naša samoupravna organizacija še ni nova. Ničesar nismo spremenili, tozdov je toliko kot nekoč, res pa je, da se njihove reorganizacije ne lotevamo tako na hitro, kot smo to skušali storiti lansko poletje. Obveljalo je stališče, ki smo ga sprejeli na drugem zboru komunistov: v skupni TOZD se bodo združili le tisti gozdni obrati, ki to želijo. Temeljna organizacija Puščava v Mokronogu bo, kot zdaj kaže, prav gotovo ostala samostojna, v drugih tozdih pa prevladuje mnenje, da bi bilo prav, če bi se združili in tako odpravili napako, ki smo jo storili, ko smo na hitro, ne da bi proučili možnosti za samostojno gospodarjenje, ustanavljali temeljne organizacije, ki danes životarijo.« Tudi v OGK nameravajo ustanoviti en TOZD, v katerem bi kooperacijske enote gospodarile kar najbolj samostojno. V teh dneh so v brežiškem gozdnem gospodarstvu ponovno začeli proučevati zakpn o združenem delu. »Spoznali smo, da na področju samoupravljanja ničesar ni moč prehiteti, pa čeprav se še tako mudi,« mi je dejal direktor Teodor Otšanič; »Sprejeli smo predloge Ivana Kukovca, da kaže o tej zadevi že naprej razmišljati in zato smo sklenili, da bomo najprej ponovno proučili zakon o združenem delu; potem bomo na zborih delavcev odločili, kako se bomo v bodoče samoupravno organizirali. Sklepi delavcev pa bodo zakon.« JANEZ VOLJČ PO STOPINJAH DELAVSKE ENOTNOSTI ŠE ENKRAT: Obotavljivi koraki svetov potrošnikov Več naših bralcev in sektor RS ZSS za socialno politiko so opozoriti na nekatere netočnosti in napake v sestavku »Obotavljivi koraki svetov potrošnikov«, objavljenem na 3. strani prejšnje DE. Opozorila smo preverili in ugotovili, da je avtor sestavka dejansko prikazal nekatera začetna stališčd o vlogi potrošnikov v izgrajevanju sistema samoupravljanja tudi kot dokončna, po najširši razpravi v SZDL in sindikatih (v oktobru 1976. leta) verificirana stališča. Kot bo še razvidno, pa je dejansko stanje drugačno. Zato se našim bralcem tudi opravičujemo. V tistem delu sestavka, kjer oziroma svet krajevne skup-govorimo o organiziranosti nosti, ali pa se povezuje z potrošnikov, je omenjeno naj delegacijami krajevnih skup-bi pospešili ustanovitev repu- nosti in zahteva, da se ta vpra-bliške konference ali odbora šanja po delegatski poti posvetov potrošnikov. Po javni sreduje skupščini občine razpravi pa je v naši republiki oziroma skupščini pristojne prevladalo povsem nasprotno samoupravne interesne skup-stališče, da se namreč »za nosti (družbenih dejavnosti, sedaj ne kaže potreba po stanovanjske, komunalne SIS posebnem organizacijskem itd.). Tako pride problem, ki povezovanju svetov potroš- ga ne morejo razrešiti potrošnikov na višjih ravneh, s čimer niki v krajevni skupnosti, do bi pravzaprav obšli obstoječi tistih organov (občinskih, delegatski sistem. To pa se- republiških, zveznih), ki veda ne izključuje problem- jmaj0 vse možnosti, da ga skega povezovanja ter izme- uspešno razrešijo v vsej nje-njave mnenj in izkušenj med g0vj celovitosti.« ' sveti potrošnikov v posameznih krajevnih skupnostih in V sestavku nadalje tudi ni občinah. Nasprotno, tako dovolj jasno povedano, kako sodelovanje bo na nekaterih se oblikuje zbor občanov — področjih nujno potrebno.« potrošnikov v krajevni skupnosti kot interesni zbor obča- V sestavku je nadalje zapi- nov te skupnosti. Kot vemo, sana misel, ki sama po sebi ni zbor občanov — potrošnikov sporna, dopušča pa zelo ra- obravnava najbolj aktualna zlična tolmačenja: »Proble- vprašanja s področja varstva malika, s katero se spopadajo njihovih interesov in določa sveti potrošnikov, mora biti temeljno usmeritev dejavno-dosti širša, saj naj bi zajemala sti organiziranih potrošnikov, poleg osebnega tudi področje V primerih pa, ko se sestane družbenega standarda. Za- zbor potrošnikov posebej, ko radi tega se komuniciranje... se torej ta problematika ne razširja tudi na pristojne obravnava na rednem zboru samoupravne interesne skup- delovnih ljudi in občanov, se nosti, delegacije in strokovne na takem interesnem zboru institucije...« Glede tega je v lahko oblikuje tudi kandi-že omenjenih stališčih rečeno datna lista za člane svetov naslednje: »...O problemih potrošnikov. Svet krajevne zadovoljevanja potreb obča- skupnosti oziroma zbor dele-nov, ki jih ni moč učinkovito gatov krajevne skupnosti pa urediti z neposrednimi dogo- izmed predlaganih kandida-vori med prizadetimi, svet tov izbere in imenuje pred-potrošnikov obvešča zbor sednika in člane sveta potroš-delegatov krajevne skupnosti nikov in porabnikov storitev. Sloveniji govori med drugim 9 tujih radijskih postaj • Kaj je črna propaganda; laži,polresnice, ali dejstva zamolčala ali prikazala kako dru-9ače? • Z besedo na dan: javno, odkrito in pošteno (L.^os^av‘ia je dokaj pogosto predmet pisanja tujega tiska: včasih °hotnega, včasih nevtralnega, vse prevečkrat pa tudi nenaklonje-Pa' ^ res’ smo Jugoslovan' preobčutljivi za kritiko od zunaj, res živi ’ a Plačali previsoko ceno, da bi dovolili, da kdorkoli drobne je p napihuje, jih posplošuje in s tem blati pridobitve naše revoluci-re<ž tem se branimo. raz • C SP'°L črna propaganda? Je v pogojih še pred leti neslutenega ko °^a e*eLfronskih medijev, odprtja mej za prelivanje še drugih ju mUn’Lacijskih tokov, turističnega pretoka z evropskega severa na ra, .n Prihoda milijonov delavcev z evropskega juga na gospodarsko rV' 0d80V0r’ ki se ponudi, je: ne, to ni mogoče. Na zahodu siste111111 n' ve^ mogoče govoriti, da zunaj meja njih ekonomskega ga£e a vladata revščina in zmeda, pač pa je družbeni dohodek dru-P0razdeljen: več gre za skupni in manj za osebni standard. Prav ftiig^P1* nas nihče več ne verjame, da se na zahodu točita le med in stv0 ^ Plače so morda res višje, višje pa so tudi cene, zdravstvo in šol-se zatQSta brezplačna, delati se začne zjutraj sicer kasneje, delovnik pa Prost razt®8ne v večer. To so dejstva, ki se jih ne da zatajiti. In kje je v ieziKKČrn0 ProPagando? skih p * • narodov in narodnosti Jugoslavije oddaja več kot 20 radij-vlade HSlaL Ysl°venščini oddaja 9 radijskih postaj. Nedvomno bi se Ijale |nYav’. ki plačujejo delovanje teh radijskih postaj, ne izpostav-^°rist Snim str°škom, če bi si od njih delovanja ne obetale koristi. nostne ie sPrememba stališč s pomočjo vsiljevanja drugega vred-z'rano^a S*stema- Ne bodo rekli: samoupravno in socialistično organi-srtio z ®0sP°darstvo Jugoslavije ni učinkovito, ker vsi vemo, da je: da umevanjem svojega dela zgradili tisoče kilometrov cest, prog, deset tisoče objektov družbenega standarda, omogočili popolno zdravstveno varstvo vseh itd., rekli pa bodo: jugoslovanska vlada je danes podražila sladkor, mleko in še nekaj drugih proizvodov. Po podatkih jugoslovanskega statističnega zavoda so se s tem življenjski stroški zvišali za toliko in toliko odstotkov. Pred takim sestavkom in za njim pa obvezno objavijo vesti o gospodarskih dosežkih pri njih. Zaključek se vsiljuje sam: v Jugoslaviji se draži, kapitalistično ali kako drugače organizirano gospodarstvo pa doživlja uspehe. Pa jih ne: naši časopisi so presramežljivo poročali, da so v Angliji nekatera osnovna živila na karte, da dosega brezposelnost v Belgiji izjemen obseg itd. Teh in takih vesti v propagandnih oddajah tujih radijskih postaj ne boste slišali. No, pa take novice o nas niti niso nevarne in željeni cilj tudi ni dosežen, ker je pač poznan, dosti težje je z novicami, ki jih tuja komunikacijska sredstva objavijo, mi pa ne, ali pa s takšno zamudo, da so s pro-' blemom vsi že seznanjeni, pa ne tako kot se je zgodilo v resnici, pač pa tako, kot ustreza drugim. Kot šolski primer takega ravnanja je eden od udeležencev v razpravi na seji komisije za informiranje in politično propagando pri predsedstvu CK ZKS navedel nerazumljiv molk urednikov v zvezi z letalsko nesrečo pri Zagrebu. Obilici izjav po nesreči, ki so veliko govorile o možnih vzrokih, nič pa povedale, je po več mesecih sledilo v televizijskem dnevniku prebrano kratko pojasnilo in opomin novinarjem, ki da niso socialistično poročali, pač pa nekritično povzeli pisanje angleškega tiska, namesto da bi počakali družbeno usmerjeno informacijo komisije, ki je raziskovala vzroke nesreče. O ne, saj se vsebina ■ njihovega poročila, ki smo jo slišali ta večer, v ničemer ni razlikovala od angleške verzije, kot neugodno ali kaj drugega pa je, podobno kot poročila o vzrokih letalske nesreče na Češkoslovaškem niso dali v javnost. O vzrokih nesreče nad Zagrebom pa se je govorilo v svetu in pri nas na veliko. V naši državi je naprodaj tako rekoč ves tisk, ki izhaja kjerkoli, v vsaki jugoslovanski republiki lahko razen domačih spremljajo vsaj še po en tuj televizijski program, če ne omenjamo posebnih radijskih oddaj, namenjenih nam. Birokrati, ki so se obnašali kot noj, ki potisne glavo v pesek, so se tako, ne de iure, pač pa de faeto, torej lotili črne politične propagande. Uspelo jim je jugoslovanski tisk, ki je nekaj mesecev čakal na njih in njihovo sporočilo, prikazati kot neobjektiven, ki informacije selekcionira na tiste za objavo, in druge, ki niso za med »navadne« ljudi. Ali se res ne zavedajo, da s takim obnašanjem izrekajo našemu tisku in novinarjem nezaupnico, ki jo formalno izglasujejo bralci in poslušalci, ko prebero »inkriminirano« novico v tujem časniku ali pa slišijo na tuji radijski postaji? Če se takšno ravnanje večkrat ponovi, ljudje izgube zaupanje v resničnost vseh informacij, ki jih objavljajo naša glasila in se navežejo na tuje vire informiranja. Njih verodostojnost je v primeru zagrebške nesreče potrdila tudi ta naša komisija, ki postavljena ob zid res ni mogla več molčati! Tokrat je krivec za molk sicer znan, ni to tisk, ampak birokrati, nad novinarji pa še vedno visi prekletstvo, da so krivi za letošnji množični odhod naših turistov na letovanje drugam in ne v tolikšnem številu prav na Jadran. Pri črni propagandi gre torej predvsem za to, da polni prazen prostor, ki ga praznega puščamo mi! Črna propaganda je dejstvo, s katerim se je mogoče spoprijeti samo na en način: s pravočasno in objektivno informacijo. In zdi se, da tega pri nas ne vedo edino še uradniki, ki počivajo v miru, dokler ne poči! Precej je naših občanov, ki ustvarjajo osebne dohodke iz dveh virov. Prvi, najbolj razširjen, je vsekakor tisti, ki izhaja iz delovnega razmerja, drugi četudi nekoliko ožji, vendar nevarnejši, pa izhaja iz dela zunaj rednega delovnega razmerja. Ta dva vira osebnih prejemkov sta bila in sta še vedno v antagonističnem odnosu drug do drugega. Medtem ko je prvi vir, torej tisti, ki je posledica rednega delovnega razmerja, vtkan v vse niti naše samoupravne prakse in nenehno predmet naše eko- Komunist *■ DE nomske in socialne politike, pa nasprotno oni drugi živi in kipi zunaj okvirov. Tako se dogaja, da povirja prvega vira osebnih dohodkov obvladujemo celo prek potrebnih meja, z onim drugim pa je diametralno nasprotno. Osebni dohodki iz rednega delovnega razmerja so bili in so še vedno predmet samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja. To pogovarjanje in sporazumevanje kajpada maksimalno vpliva na družbeno vrednotenje dela vsakega našega občana, ki ga po pravici držimo v mejah potrebne solidarnosti in vzajemnosti. V te družbene okvire pa kljub vsem poskusom le težko postavljamo povirja honorarnega in dopolnilnega dela. Zavoljo tega se dogaja, da dobi zdravnik za redno in družbeno priznano delo, torej za sedemurni delovni dah, razmeroma manj, kakor dobi za nadurno delo; ki traja krajši čas. Ali: v nekaterih naših uredništvih dobiva novinar nagrado po sporazumu bolj ali manj za minimalno delo in predvsem zato, ker je na delovnem mestu komentatorja ali sodelavca, medtem ko dobiva za svoje pravo delo interne honorarje. Ali: recimo zidar, ki dela v podjetju na nekem objektu, dobi veliko manj kakor popoldne, ko dela pri kakem zasebniku. Zdravnik in novinar morata na srečo evidentirati vse tiste osebne dohodke, ki so jima izplačani prek družbene blagajne, medtem ko zidar, ki dela pri zasebniku, ni zajet v to evidenco. Tako nastajajo različne struge osebnih dohodkov. Prva je tista, ki se vsak mesec uzakoni z izplačilnim seznamom, tega pa skrbno potrdi služba družbenega knjigovodstva. Druga je tista struga, ki nastaja z nadurnim delom in ima bolj ali manj iste tokove kakor redni dohodki. Tretja struga so honorarni seznami. Ti seznami žel niso v pristojnosti SDK niti davčnih uprav, ampak samo v pristojnosti družbene kontrole nad žiro — računi. Četrta struga je tako imenovano plačilo v denarju, iz roke v roko. To plačevanje sploh ni evidentirano in kontrolirano. Obstajajo pa verjetno še druge stru-ge. Prvi vir osebnega dohodka in s tem tudi struga njegovega pritekanja sta družbeno dimenzionirana in ovrednotena s sporazumi. V njih so zapisane družbeno priznane meje in učinki, predvidene so sankcije in odgovornosti. Za drugi vir in kakor tudi za druge korita struge pritekanja osebnih dohodkov žal ni sporazumov, zato teko nenadzorovano. Odtod tudi anomalije v delitvi osebnih dohodkov. Družbeno priznano delo je obrzdano do vseh meja. Nadurno in honorarno dela nimata nikakršne družbene uzde. Zato obstaja družbena potreba, da obvladamo vse vire in vsa pritekanje osebnih prejemkov. Očitno tega ne moremo doseči s sedanjimi močmi in instrumenti. Potrebni so so dodatni napori. Najprej moramo priti do ravnotežja med rednim in izrednim delom. Potem velja družbeno priznati tisti del izrednega dela, ki je neizogiben. V to kategorijo sodijo, ker spoštujemo ustvarjalnost in pobudo, vsekakor avtorska dela, torej dela konkretnih ustvarjalcev. Dosledno s tem velja družbeno obdavčevati redno in izredno delo, ker je družbeno koristno delo, v skladu s tem pa tudi vsa druga nadurna dela. V tem okviru moramo kajpada družbeno koristno delo (redno in neizogibno izredno) minimalno obremenjevati, medtem ko naj bi vsa druga obremenili do skrajnih meja, tako da bo sleherni delodajalec (družbeni ali zasebni) dobro razmislil, kako bo organiziral delo in komu ga bo ponudil. V teh okvirih je kajpada treba uveljaviti načelo nagrajevanja po delu in kakovosti dela. To velja kar najhitreje uresničiti s samoupravnimi sporazumi in dogovori. In — nazadnje bo najverjetneje treba okrepiti davčne uprave in inšpekcije! Da bi dosegli red na tem področju v skladu z našimi samoupravnimi prizadevanji, bo nedvomno treba uvesti tudi nekakšno finančno milico, ki bi varovala samoupravno zakonodajo in dogovore. Prav tako velja okrepiti in spodbuditi delovanje komisij za družbeni nadzor in za ugotavljanje izvora premoženja. Tega ne smemo razumeti kot krepitev prisile, ampak kot izraz želje in vofje, da nekaterim anomalijam na področju socialne politike naposled stopimo na prste. - \ VLAJKO KRIVOKAPIČ OB NESREČI V VELENJU V premog ni vklesanih imen Minula sobota je bila dan kot vsak dan. Rojstvo, poldne in večer; tudi dopoldne, ko je počilo. V jami »Zahod«. »Čutil sem, kako mi stroj tišči nazaj,« se spominja Stjepan Skrbnik, rudar Rudnika lignita v Velenju. Eden izmed tistih brezimnih med stotimi, ki bi verjetno vse življenje živel za svoj rudnik, če ne bi bilo te usodne DELAVCEM RUDAR-SKO-ELEKTROENER-GETSKEGA KOMBINATA VELENJE Globoko pretresem smo zvedeli za tragično rudarsko nesrečo, v kateri so izgubili življenje štirje vaši delovni tovariši. Prosim vas, da v imenu slovenskih sindikatov ter v mojem imenu sprejmete naše najglobje sožalje. Prosim vas tudi, da družinam vseh ponesrečenih prenesete naše najiskrenejše sočustvovanje ob hudi nesreči, ki jih je zadela. Predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije JANEZ BARBORIČ V sobote. Tako pa je malo po osmi uri, ko so štirje kopači krčili pot stroju za novo vez pod zemljo (za njimi je delala še šesterica) nenadoma prišlo do nesreče. V zavesti nam je, da ni nesreče brez »nenadoma«. Nenadoma se odpre zemlja. Nenadoma te zalije voda, zasuje ruda. Tragedija je ista. Hipoma si majhen. Nepomemben borec za svoj vsakdan. Rudarski vsakdan. Preden je Velenje upognilo koleno in v petih mesecih znova spustilo zastavo na pol droga, se je 370 metrov pod to vsakdanjo skorjo bil boj na življenje in smrt. Tam, spodaj, je ta boj kratek. Štirje so ostali. Pravimo: NA PRVEM OKOPU. Čudno je to. Smrt. Vedno ista in vendarle drugačna. Če trči avto, si tragično preminil. Ko pade letalo, si žrtev nesreče. Rudar pa pade v prvi liniji. In ko pade rudar, je skoraj enako, kot bi sam padel. Tako pojmujemo. Prizadeto, občuteno. Resnično. Vsi tisti anonimni, ki se prej nismo poznali, niti zjutraj pozdravljali, smo obstali. Ne, nismo se z enako ihto borili. V nas ni gorel isti plamen za novim kubi- V zveznem odboru sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije so obravnavali informacijo o nesreči v velenjskem premogovniku, kjer so izgubili življenje štirje rudarji. Sklenili' so; da bodo družinam umrlih rudarjev dali 12.000 din pomoči. kom, za petim milijonom kubi-kov ali več. Potem pride slovo. Zadnje. »Bili so moji kameradi,« pravi mož, ki je z ramo ob rami kopal in ob igri slučaja ostal — živ. Vrglo ga je več kot deset metrov daleč vstran. K sreči. Štirje mladi »kameradi«; smeli in enako polni življenja.so ostali. Ob Chopinovi koračnici so znova utonili v objem zemlje. Ostale so štiri žene, šest otrok, najmlajši je imel šele dva. meseca. Toliko, da ne bo nikoli dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo te januarske sobote 1977. leta. Vlada Dijanuša so odpeljali po isti poti, kot je prišel. V Rakovec pri Virovitici. Vlada Brajerja so odpeljali na pobočje Kozjaka, v Zavodnje. Pospremila jih je otožna koračnica, ki se je najbolj vrezala v obraze rudarske čete. Častne straže. Desetine v črno oblečenih mož, otrdelih obrazov, brezimnih, vendar globoko čutečih; s prgiščem kot lopai; s katerim so nekoč matere potisnile kruh v peč. Prenekateri izmed njih je pravkar prišel iz jame. Samo preoblekel se je. Rok se mu še drži premogovni prah. Drugi, tudi ta, ki ta hip z našobljenimi ustnicami, kot v poljubu piha v ustnik trobente, bo krenil v jamo zvečer. Drugi zjutraj. Ostali opoldne. Tako, kot vsak dan. JANEZ SEVER Miloš Minič, podpredsednik ZIS in zvezni sekretar za zunanje zadeve, v zdravici na slovesni večerji v čast grškega zunanjega ministra Dimi-triosa Biciosa: Trdno smo prepričani, da je nujno treba v svetovne gospodarske odnose uvesti pomembne spremembe — z namenom, da bi ■ postopoma ustvarili nov pravičnejši in stabilnejši gospodarski red. V tem smislu je treba vsestransko- podpreti pospešen gospodarski napredek dežel razvoju, zato da bi čim hitreje in uspešneje premostili čedalje nevarnejši in čedalje globlji prepad, ki jih ločuje od razvitih dežel. V tem je zelo velika odgovornost razvitih dežel Zahoda in Vzhoda. Nekateri stalno poudarjajo, da je ekspanzija gospodarstva zahodnih držav pogoj za njihovo večje materialno-fi-nančno in tehnološko angažiranje v prid hitrejšemu napredku dežel v razvoju. .Menimo, da je dandanes ravno obratno: da je hitrejši razvoj dežel v razvoju eden najbolj bistvenih pogojev za nadaljnjo kontinuirano ekspanzijo gospodarstva in zlasti industrije " razvitih dežel. Nekatere najbolj razvite države pa žal te ’ zgodovinske okoliščine še ne upoštevajo, ali je niso uvidele.' Vlado Janžič, namestnik sekretarja IK predsedstva CK ZKS, na seminarju univerzitetnega komiteja ZKS v Mariboru: Delegatski sistem daje možnost, da povežemo ožje oziroma osebne interese s širšimi družbenimi interesi. Delegat na eni strani posreduje mišljenje delovnega kroga, ki ga je delegiral v skupščino, hkrati pa se mora dogovarjati in usklajevati ožje, osebne in druge interese s skupnimi. To je edina pot,po kateri se naj _ oblikujejo samoupravni sporazumi, dogovori , predlogi sklepov in podobno. Da bi te naloge delegat lahko uresničil, pa ni odvisno samo od njegovih osebnih vrlin oziroma sposobnosti, temveč tudi od delovanja družbenopolitičnih organizacij, kot so SZDL, ZSM in zveza sindikatov. Celotna stabilnost in učinkovitost našega družbenopolitičnega sistema je torej odvisna od ustvarjalnega sodelovanja in organiziranega delovanja družbenopolitičnih organizacij. Te morajo zagotoviti dvoje: idejno in akcijsko enotnost vseh družbenopolitičnih organizacij v okviru socialistične zveze delovnega ljudstva — ter akcijsko samostojnost, ki jo mora razvijati sleherna politična organizacija v okviru tistih vprašanj, ki so njena prvenstvena domena. To pomeni, da se družbenopolitične organizacije, kakor hitro svojo idejno in politično akcijo poenotijo v posameznih konkretnih vprašanjih in v konkretnih okoljih, zavzemajo za reševanje specifičnih ekonomskih in drugih problemov. od sobote T do sobote V gorah klonimo ljudje Gora ne sestavljajo le mrtev kamen, pečina, greben, strma pobočja, globoke grape, grebeni, previsi in vrhovi. Gora je tudi kložasta opast, je debela snežna odeja, plaz in led, je živa gmota, ki si včasih iaželi svoj mir. Veliko sreče in še več znanja morajo imeti tisti, ki goro motijo pci njenem počitku, če tega noče, da se brez hujšega rešijo iz težav. Vemo, kako je: kadar gora udari, ne pozna usmiljenja. ' Nenadnq neurje, strela in vihar, padajoče kamenje, snežni plaz... ogrozijo tiste, ki se znajdejo tam, kjer se v tistem trenutku ne bi smeli. Potem beremo in govorimo o menda neogibnih nesrečah. Tako kot zdaj o tregediji pod Zelenico. V plazu pod Begunjščico so umrli dijaki Iskrinega šolskega centra iz Kranja skupaj s svojimi učitelji. Šest življenj je terjala bela opojnost — dva učitelja in štiri dijake, jutrišnje delavce. Resno so pojmovali svojo dolžnost, mudilo se jim je m dosedanja delovna mesta, za kateder in v šolske klopi. Morda bi bilo bolje, če se jim ne bi, ' morda... Vendar pustimo ugibanja. Preiskava, ki že teče, žal ne bo mogla oživeti žrtev Begunjščice. Prav gotovo pa bo natančno povedala, zakaj se je pripetilo — po vsem, kar vemo — tisto, kar se je na Zelenici ali kjerkoli pravzaprav moralo zgoditi. Ta odgovor — strokoven in človeško pošten — močno zanima vso našo javnost. Ne zato, ker bi morali kaznovati odgovorne osebe; to je še najmanj važno, saj štirje dijaki,' bodoči delavci Iskre, pa oba učitelja zaradi tega ne bodo oživeli. Gre za to, da bi nauki te tragedije morda lahko pomagali tistim, ki bi se kdaj kasneje, kjerkoli v gorah ali pa »samo« na urejenih smučiščih, nemara znašli v podobnih stiskah. Med temi smo lahko vsi —ti in jaz ali pa tudi tvoj, moj otrok. V gorah navadno klonimo ljudje. M. G. MED POHVALAMI IN KRITIKO V minulih dneh je bilo izrečenih precej kritičnih ocen in pripomb v izvršnem komiteju CK ZKS in v republiški konferenci SZDL o razmerah v štipendiranju študentov. Do kritičnega stanja je prišlo zaradi nespoštovanja sprejetih dogovorov, pomanjkanja sredstev zaradi šibke solidarnosti v prelivanju sredstev med občinami, pa tudi zaradi že poprej znanih ugotovitev o prevelikem neravnovesju med kadrovskimi in socialnimi štipendijami. Prišli smo namreč v položaj, ko je na eni strani kadrovskih štipendij dovolj, prevelik pa je pritisk na družbeno pomoč pri štipendiranju. Prav zaradi takšnega pritiska in neporavnanih obveznosti podpisnikov družbenega dogovora o štipendiranju nekateri občinski štipendijski skladi niso mogli izpolniti svojih obveznosti do štipendistov, kar je seveda povzročilo neljube posledice pri določenih kategorijah študentov. Gre torej za odgovornost podpisnikov in izvajalcev štipendijske politike, ki so predolgo odlašali z ustreznimi ukrepi, pa tudi za ustrezno nerazumevanje med določenimi kategorijami študentov, ki vse preveč odklanjajo kadrovske štipendije. V izvršnem komiteju CK ZKS, v predsedstvu in drugih organih so v minulih dneh tudi kritično pretresali delovanje medobčinskih organov. Medtem ko so ti organi pokazali določene uspehe v usklajevanju in dogovarjanju in uveljavili nove metode dela, pa so marsikje postali tudi nosilci lokalizmov in regionalnega zapiranja ter so si tudi prilaščali odločanje mimo delovnih ljudi, njihovih samoupravnih organov in delegatskega sistema. Zato so šla opozorila predvsem v to smer, da bi po eni strani ohranjali ustrezne metode dela, dogovarjanja in usklajevanja, po drugi pa odpravili nezaželene pojave, ki motijo in ovirajo procese samoupravljanja, še posebej uresničevanje zakona o združenem delu. Razen kritičnih ocen smo v teh dneh slišali v javnosti tudi pohvale, ki nemara še niso bile deležne ustreznega odmeva. V Posočju so se namreč sestali republiški štab civilne zaščite in vodstva uspešno izvedene obnovitvene akcije v naseljih, ki jih je prizadel potres. V izredno kratkem času in kljub vremenskim neprili-- kam ter drugim težavam so bile dogovorjene naloge uspešno opravljene. Izkazali so se prav vsi sodelujoči v tej akciji, še posebej gradbeniki in montažerji, ki so omogočili brezdomcem na potresnem območju vselitev v obnovljene in nove domove. Akcija je tudi pokazala, kako uspešna je lahko pomoč, če so sredstva dobro in načrtno uporabljena in kolikšna je solidarnostna in organizacijska moč samoupravne družbe tudi v najtežjih situacijah in sredi navidez nepremostljivih težav. Nedvomno gre pohvala tudi dobri organizaciji, za katero so zaslužni republiški štab civilne zaščite, enote JLA ter vodstva družbenopolitičnih organizacij občine Tolmin, ki so z vso prizadevnostjo bojevala bitko za uresničitev sprejetih nalog. V nekaterih odborih zborov republiške skupščine so v minulih dneh začeli z razpravo.o prvih bilancah, ki so jih napravili v krajevnih skupnostih po enoletnem uresničevanju sklepov in priporočil skupščine SRS o nadaljnjem razvoju krajevnih skupnosti. Analiza, ki je pripravljena tudi za prihodnje zasedanje skupščine, ugotavlja, da je bilo v tem času marsikaj storjeno, kar se tudi sicer vidno odraža v razvoju komunalnega standarda, šolstva, otroškega varstva in na drugih področjih delovanja krajevnih in interesnih skupnosti. Nedvomno pa ostajajo še neuresničene nekatere bistvene naloge, med katere sodijo: ustrezno prostorsko oblikovanje krajevnih skupnosti, razvoj samoupravnih odnosov in delegatskega sistema, oživitev, nekaterih oblik samoupravnega delovanja, kot so •— denimo — potrošniški in poravnalni sveti, predvsem pa večja udeležba sindikatov v uresničevanju družbenoekonomskega odnosa, ki ga krajevna skupnost kot temeljna družbena celica mora uveljavljati. Glede na določila zakonov o združenem delu in planiranju so delovne organizacije še premalo vključene v uveljavljanje novih odnosov v krajevnih skupnostih, zlasti v sočasno planiranje razvoja in zagotavljanje realnih možnosti za uresničevanje skupno sprejetih in dogovorjenih programov. Nedvomno bo k tej analizi še marsikaj dodala razprava delegatov, predvsem pa bo potrebno še več storiti za samoupravno preobrazbo odnosov v krajevnih skupnostih. __Gok SPORAZUM o gradnji ladij za domače brodarje se ne uresničuje Trmoglavost velja milijone ^eprav so znatno dražje od tujih, domače ladjedelnice nočejo popustiti pri ceni za domače bro-aarJe, čeprav so hkrati Skorajda brez tujih naročil slo Stat‘st*čn'h podatkih o jugo-■ Vanskem izvozu se pozna v°z ladje kot potres na seizmo-jLa"ju- Učinek je namreč izv n° 0Pazen — vrednost ^°za se tisti mesec zelo poveča. z H^ara je prav zavoljo tega in nrir 1 stalne žeje po deviznem ne, lvV naša družba v preteklosti posvet preVeČ Pozorn°s*' lad■ Tra*a izvozu jugoslovanskih naJ. elnic in ga na vse možne za me Podpirala, pri tem pa varila razvoj domačega lad’arStVa' Pe"to je kupovalo ne P°vsod po svetu, le doma del *aj Za domače kupce ladje-stp niCe n'so *mele na voljo sred-7l ^ da bi jim kreditirale nakup. - sti v zadnjih letih je uvoz ladij s ‘no narastel, saj je kriza v 2n;-0ynem brodarstvu močno krif3 cene ladij. Vendar je cah 3 v^ar'la tudj po ladjedelni-boi’ ^.so se morale vse bolj terrfVat' za nove naročnike, pri Dot Pa so najdebelejši konec za_e®nl.le seveda tiste z najbolj „i . allmi tehnologijami in dol-žal tdobave. Med temi pa so lan; udi naše ladjedelnice, ki so k0mP?Ve^ale obseg proizvodnje Do čt3^3 za en sam odstotek in so 2adnCvl'u naročil prepričljivo na zvori^em mestu (glede na proi-Pa turi6 zmoS1jlvosti). Poleg tega ne ■ dl vsa že obljubljena, pa še niih , .njena naročila v nasled-hodoletlh naših ladjedelnic ne dobr Z>aP0slila za več kakor za Lari Cetrt'no zmogljivosti, teea Uevo predvsem to, da se že ušn0{maj * 2°članski kolektiv te TOZD nim fa) n° u,rcsa nakupa licenc in z last-doma VoJn>ni snovanjem prodira ne le Južne na domači trg, ampak tudi na trge Nova tovarna Kolektiv podjetja Trak iz Mengša si je s krepkim »pritrgovanjem od ust« prigo- ^^alno ',0z''°iZa odvoz smeti, ki so ga skonstruirali v Tovarni ko- 6 opreme v ljubljani spodaril nove proizvodne in upravne prostore, ki bodo predvidoma nared že konec aprila letošnjega leta. Prispodoba o pritr-govanju pa bo še bolj primerna v naslednjem obdobju, ko bo kolektiv začel vpra-čati najeta posojila. Vrednost investicije je namreč presegla vrednost proizvodnje v lanskem Ifetu za nekaj milijonov dinarjev. Kajpak bi bila tolikšna investicija enaka gospodarskemu »samomoru« podjetja, če ne bi kolektiv hkrati, ko je želel nove proizvodne prostore, načrtoval tudi dodatek k proizvodnemu programu in racionalizacijo dosedanjega programa. Tako je dosedanji proizvodni program zmanjšan za nekatere neperspektivne izdelke, poleg tega pa bodo v novem Traku začeli izdelovati tudi dodatke za lahko tekstilno konfekcijo. Tu je kolektivu Traka pomagal kolektiv Lisce iz Sevnice, ki je soinvestiral v nakup ustreznih strojev 2,5 milijona din. To sovlaganje bo v prihodnje povsem odpravilo uvoz raznih modnih dodatkov za lahko konfekcijo. Ob povečanju proizvodnje za četrtino v prihodnjem letu pa bo kolektiv — ob hkratnem izdelovanju konjunkturnih izdelkov — v naslednjih letih prigospodaril dovolj dohodka za »življenje« in za vračanje najetih posojil. L S. LJUBLJANA: Kdo bo ometal dimnike? Vse kaže, da bodo čez leta posamezna podjetja zaposlovala delavce, ki jim bo edino delo čiščenje dimnih naprav, lastniki zasebnih hiš pa se bodo morali tega dela priučiti sami, če bodo hoteli imeti dimnike redno čiščene. Vse manj je namreč mladih, ki so pripravljeni izučiti se tega zahtevnega, nevarnega in zdravju škodljivega (ter, kot nam je znano, še vedno brez skrajšane delovne dobe) poklica. Še manj pa je že izučenih dimnikarjev, ki se sčasoma ne bi oprijeli kakega drugega dela. V Sloveniji se je namreč v zadnjih treh deset- letjih izučilo tega poklica okoli 3000 mladih, danes pa jih dela v njem le še štiristo: kajpak jih 2600 v teh letih ni prislužilo pokoj... V Ljubljani, ki je menda z dimnikarji najbolje preskrbljena, in v šestih sosednjih občinah, Domžalah, Zagorju, Trebnjem, Brežicah, Vrhniki in Idriji, za katerih dimnike skrbi ljubljanska TOZD Dimnikarstvo Komunalnega podjetja Ljubljana, bi jih potrebovali kar za tretjino več. Ker je v teh občinah zaposlena kar dobra petina vseh slovenskih dimnikarjev, je pomanjkanje zlasti v manjših, odročnih krajih toliko bolj občutno. Ali se torej čez leta ne bomo več prijemali za gumb, ko bomo srečali dimnikarja (saj bomo v njem prepoznali lastnega soseda, ki se je lotil čiščenja svojega dimnika)? L S. RUDNO BOGASTVO Jugoslavija je glede na zaloge rudnin med najbogatejšimi deželami — seveda relativno, glede na obseg izkoriščanja rudnin. Ne da bi navajali v podrobnostih podatke o zalogah rudnin, ki so jih nedavno tega povedali na konferenci o produktivnosti dela v rudarstvu, geologiji in metalurgiji v Her-ceg Novem, dodajamo le še to, da ima naša dežela zavoljo tega številne primerjalne prednosti v mednarodni trgovini in delitvi dela pred drugimi deželami, ki bi jih v prihodnje lahko izkori- JRHH KOMENTAR stili. Seveda ob tem ne smemo zanemariti dejstva, da tudi naši rudarji kopljejo vse globlje v zemljo, da postajajo rudnine vse siromašnejše in da postaja torej izkoriščanje rudnega bogastva in ustvarjanje lastne surovinske baze za predelovalno industrijo vse dražje. Prav zavoljo tega pa naše gospodarstvo toliko bolj občuti posledice sorazmerno nizke tehnološke ravni pridobivanja rud. Nerodno je, so v eni zadnjih številk zapisali v Ekonomski politiki, da smo glede produktivnosti dela v rudnikih, tako v dnevnih kot v jamskih kopih, v krepkem zaostanku za razvitimi deželami v Evropi. To trditev ilustrirajo naslednji podatki: v jamski proizvodnji premoga smo lani v Jugoslaviji dosegli dnevni odkop v poprečju 2,86 tone na zaposlenega v rudniku, v ZRN so izkopali 4,11 tone, v Veliki Britaniji pa 3, 43 tone premoga. Pri dnevnih kopih pa v rudnikih v zahodni Evropi nakopljejo dva do trikrat več premoga na zaposlenega kot pri nas. Podobne primerjave je Ekonomska politika omenila tudi pri drugih rudnikih; tako na primer celo absolutni jugoslovanski rekorder med rudniki glede produktivnosti dela, Rudnik bakra v Majdanpeku, izkoplje več kot dvakrat manj rude (merjeno na dan na zaposlenega) kot podobni rudniki v ZDA in Kana-' di! Tehnologija odkopa rude je v svetu v zadnjih desetletjih tako skokovito narasla, da ni več možna nikakršna realna primerjava med našimi in tujimi rudniki, zaključuje te podatke Ekonomska politika in zaskrbljeno dodaja, da ob tem produktivnost dela v nekaterih naših rudnikih v zadnjih letih celo nakolikanj upada! Ko smo komentirali naše zunanjetrgovinske uspehe, prodornost našega gospodarstva, predvsem predelovalne industrije na zunanje trge, smo med drugimi vzroki za relativno slabe izvozne dosežke omenjali tudi previsoke cene domačih surovin. Jasno je, da na te cene vpliva tudi nizka produktivnost v rudnikih, zavoljo česar se stroški na enoto proizvoda krepko dvigujejo in povzročajo takoimenovano podiranje domin, ki seže tja do končnega izdelka in slabega izkupička za ta izdelek na trgu. Žal odpraviti vzroke za nizko produktivnost dela v jugoslovanskem rudarstvu ni enostavno niti lahko delo, kajti ti vzroki, ki se medsebojno prepletajo, sb tako številni in raznoliki obenem, da jih ni moč odpraviti s kratkotrajno družbeno akcijo. Družbena akcija pa bo vsekakor potrebna, kajti povečanje produktivnosti v rudnikih je temeljni korak na poti k bolj uspešnemu prodoru gospodarstva na tuje trge. Poleg tega je del vzrokov pogojen z dosedanjo družbeno skrbjo za razvoj rudnikov in za delovne razmere v njih. Ni moč zanikati, da sistem cen ali planiranje razvoja ne vplivata na tempo rasti produktivnosti dela, prav tako, kakor neposredno vplivajo na delovno prizadevnost relativno nizki osebni dohodki (ti nikakor niso ustrezno veliki glede na težavnost in družbeni pomen dela v rudnikih). Ali pa na primer vprašanje zaposlovanja delovnih invalidov, ki jih v rudnikih ni malo in ki jih praktično ni moč zaposliti drugje, v odkopu samem pa je njihov učinek slab. Pogosto pa so rudniki na nerazvitih področjih ena izmed dejavnosti — tako sodi »Ekonomska politika« — ki naj bi, podobno kot tekstilna industrija, skrbela za zmanjševanje nezaposlenosti. Zavoljo takih in drugih pojavov rudniki kajpada leta in leta že niso ustvarjali primerne akumulacije, ki bi omogočila dovolj velik obseg geoloških raziskovanj, ali pa naložbe v modernizacijo odkopa rude. Razmere so seveda od rudnika do rudnika različne, vendar so v celoti vzeto možnosti za povečevanje produktivnosti dela kaj majhne, vsaj v bližnji bodočnosti. Treba pa bo na tem področju vsekakor krepko zagrabiti za delo, kajti priložnosti, ki nam jo ponuja naše — zasedaj še slabo izkoriščano — rudno bogastvo, ne bi smeli izpustiti iz rok. B. RUGELJ ŠOŠTANJ Rekordna proizvodnja Potrebe po električni energiji iz termoelektrarn in večje dobave premoga iz temeljnih organizacij združenega dela Rudnika lignita Velenje so omogočile, da je šoštanjska Termoelektrarna že 7. decembra 1976 s proizvodnjo 2,4 milijarde kWh električne energije izpolnila letni proizvodni načrt. Do konca leta je proizvodnjo, predvideno z energetsko bilanco za leto 1976, presegla za 7,47 %. Ob tem je treba še posebej poudariti, da je na rekordno proizvodnjo v Termoelektrarni Šoštanj vletul976 pomembno vplivala visoka pogonska pripravljenost proizvodnih enot. P. O. GOSPODARSKO SODELOVANJE MED JUGOSLAVIJO IN FRANCIJO Prodor na francoski trg Francozi so ugotovili, da je jugoslovanski izvoz v to deželo tudi njihova skrb in korist — Več proizvodnega sodelovanja med obema gospodarstvoma _________________ Že dosedanji razvoj gospodarskih odnosov med Jugoslavijo in Francijo je bil dokaj ugoden, nedvomno pa se bo še okrepil po nedavnem obisku francoskega predsednika v Jugoslaviji. Francija je poleg ZR Nemčije in Italije naš glavni zunanjetrgovinski partner na konvertibilnem območju, pa tudi francosko tehnologijo smo vpeljali v mnoge veje jugoslovanske industrije. Francoski proizvajalci opreme so glavni dobavitelji mnogih investicijskih objektov v Jugoslaviji. V zadnjem obdobju — to je posebno značilen podatek — so začeli tudi jugoslovanski izvozniki ugotavljati večjo prodajo na francoskem trgu. To povečanje je moč ugotoviti zlasti na področju proizvodov višjih faz predelave, kot sta električni in elektroniki material, povečala pa se je tudi prodaja potrošnega blaga. Hiter razvoj trgovine med obema državama kažejo naslednji statistični podatki: medtem ko je znašala 1976 celotna vrednost francosko-jugoslovanske blagovne izmenjave nekaj več kot sto milijonov dolarjev — jugoslovanski izvoz v Francijo pa samo 27,7 milijona — je dosegla leta 1975 celotna vrednost izmenjave že 437,6 milijona dolarjev. Bilanca je, razumljivo, za Jugoslavijo neugodna: v Francijo smo izvozili samo za 87 milijonov dolarjev blaga in storitev. Prizadevanja, .da bi takšne odnose spremenili, že dajejo sadove. Tako smo letos priče zelo živahnih poslovnih stikov med jugoslovanskimi in francoskimi gospodarstveniki, ki so pripeljali db pomembnih pogodb. Francoska stran je sprejela stališče, da je treba spremeniti način sodelovanja in da je jugoslovanski izvoz tudi njena skrb, s^j velik trgovinski primanjkljaj ogroža normalen razvoj sodelovanja. K zmanjšanju našega deficita v zunanjetrgovinski menjavi s Francijo naj bi v kar največji možni meri prispevalo proizvodno sodelovanje, pri čemer je bilo že slišati konkretne pobude za industrijsko sodelovanje na področju energetike, črne in barvaste metalurgije, nekovinske, bazične, kemične ter petrokemije, jedrske tehnologije, informatike in elektronike ter ladjedelstva. Doslej so jugoslovanska podjetja sklenila s francoskimi firmami 18 pogodb o dolgoročni proizvodni kooperaciji, 40 pogodb o nakupu pravic industrijske lastnine in o prenosu tehnologije ter 11 pogodb o skupnih naložbah kapitala. Pobude za vse takšne akcije potekajo zlasti v mešanih delovnih skupinah v okviru mešanega komiteja za gospodarsko, industrijsko in tehnično sodelovanje Jugoslavije in Francije, pa tudi v jugoslovanski zbornici za pospeševanje gospodarskega sodelovanja s Francijo, v komiteju Francija—Jugoslavija in francosko-jugoslovan-ski zbornici v Parizu. K. O. DE ljudje med ljudmi 15. januarja 1977 stran 8 n r-v I DE ljudje med ljudmi 15. januarja 1977 stran PIŠI: DR. JANEZ RUGEU Skupina šteje od 8 do 16 dvojic. Ker je pri kakšnem zdravljencu, posebno pri družinskem alkoholizmu, poleg ključnega člana vključen v skupino še kak drug družinski član, se v skupini nabere tudi do 40 ljudi. Čas moramo uporabljati zelo pametno in smiselno, da lahko izpolnimo terapevtski pakt. Prostor nam ne dopušča, da bi podrobneje prikazali bogato dogajanje v skupini, zato bomo omenili samo najpomembnejše posebnosti: Poglavitna zahteva, ki jo mora vsak član skupine izpolniti, je, da ga skupina sprejme »za. svojega«. V življenju nasploh, v terapevtski globi vase, se postopoma približa svoji resničnosti. — Z doseženimi uspehi pri urejanju razrvanih družinskih odnosov in z rezultati dela v poklicnem udejstvovanju si postopoma dviguje uničeno samospoštovanje in samozavest. Vzporedno s tem se znebi tudi občutkov manjvrednosti. Vse to mu daje moči za napore, ki ga čakajo v procesu rehabilitacije. POISKATI TOZnTVNE LASTNOSTI Preobrazba bolne alkoholikove osebnosti je možna, le s spodbujanjem in razvijanjem tistih pozitivnih plati osebnosti, katerih alkoholizem še ni močneje načel. Člani skupine se morajo potruditi, da pri novem ŽELIMO RESMiCNO v . /ZATRETI ALKOHOLIZEM (IX) /Zdravljenje ljudi -y z ljudmi >»Z d ra v o jedro« skupine največ prispeva k os vra’ (šč.anju novih članov Kako se upreti manipu!a cijajm neuke okolice Bistvo psihične odvisnosti od alkohola je predvsem v tem, da gre pjT* alkohofrk oh vsaki obremenilni situaciji, .-te samo ob neuspehu ampak tudi veselju o- skupini pa še posebej, je vse zasnovano na načelu »daj-dam«. Tisti, ki ne da ničesar od sebe, ki za drugega človeka ni pripravljen storiti pičesar, tudi od skupine ničesar ne dobi, zato se dolgočasi in končno izostane, kar po naših izkušnjah seveda pomeni, da bo zanesljivo recidiviral, če že ni »na skrivaj«. Zdravljenje (odpravljanje posledic alkoholizma, urejanje medsebojnih človeških odnosov itd.) poteka v družini in delovni skupini, medtem ko se v terapevtski skupini člani dokopljejo do bistva svojih problemov, obenem pa si pridobivajo nove izkušnje za vsakdanje življenje. Terapevtski pakt in uresničevanje njegovih določil med skupinskim zdravljenjem je zelo zahtevna reč, kajti alkoholik se lahko samo z izrednimi napori (za vedno) osvobodi alkoholnega suženjstva. Skupina je »odprtega tipa«, kar pomeni, da stari člani zapuščajo skupino (oziroma jo pet let obiskujejo še enkrat mesečno), prihajajo pa novi člani. Novega člana povabi in uvede v skupino terapevt, in sicer tistega, ki je že »dozorel« za zdravljenje in je tudi pristal na določila pakta. Seveda pa novega člana vključimo lahko šele potem, ko se je zanj v skupini izpraznilo mesto. V dispanzerski skupini se lahko začne zdraviti sleherni alkoholik, razen tisti s hudimi psihiatričnimi in telesnimi komplikacijami. Takšni bi morda morali za kakšen teden v bolnišnico, potem pa bi nadaljevali z zdravljenjem v ambulantni skupini in,v klubu. \ Zdravljenec se začne zdraviti tako, da redno dela in se potrudi, da izpolnjuje svoje družinske in družbene obveznosti. Prizadevati si mora predvsem pri naslednjem: — Z izpolnjevanjem določil terapevtskega pakta se mora vsestransko aktivirati in.začeti nabirati moči za napore, ki ga čakajo med rehabilitacijo. — Čimprej mora sam spoznati bistvo posledic svojega alkoholizma v družini, v službi in v svojem družbenem delovanju. Šele potem, ko spozna te probleme, jih lahko začne odpravljati in šele takrat se res začne zdraviti v pravem pomenu. Vse to pa mu uspe le, če dela trezen in se vključuje v življenje. Le če zbrano prisluhne dogajanju v skupini, če se iskreno pogovori s svojci in se po- članu najprej odkrijejo pozitivne lastnosti, potem pa naj se lotijo še negativnih, predvsem tistih, katerih se mora hitro otresti, sicer si he more pridobiti naklonjenosti v skupini, doma in v službi. Zdravljenje v skupini je pravzaprav »zdravljenje ljudi z ljudmi«, kar pomeni, da tisti člani skupine, ki tvorijo »zdravo jedro« skupine, s svojimi stališči, ocenami, pripombami in posegi največ pripomorejo k osveščanju novih članov. Dokler se v skupini ne oblikuje »zdravo jedro«, delo zlepa ne steče. Zaradi izredne pomembnosti zdravega jedra zadrži terapevt posamezne zdravljence v skupini dlje časa, kot bi zanje bilo nujno potrebno, kajti brez njih (urejeni zdravljenci in , svojci so namreč glavno zdravilo) zdravljenje ne more dobro potekati. Pasiven član je prava cokla pri napredku v skupini, mora se »prebuditi« ali pa v skrajnem primeru zapustiti skupino. Izkušnje kažejo, da potrebujejo posamezni, od otroštva zavrti ljudje, skoraj eno leto, da začno aktivno posegati v dogajanje skupine. Terapevt in člani »zdravega jedra« skupine morajo biti izredno potrpežljivi in vztrajni, če hočejo doseči, da se »zavrti« član počasi »prebuja«, kajti le tako postane iz objekta subjekt svojega zdravljenja. Preučevanju alkoholizma (individualni študij ustrezne literature, predavanja in pogovori na skupini, izpiti itd.) poklanjamo izredno pozornost. Poglobljeno teoretično znanje o alkoholni bolezni, o različnih načinih • zdravljenja, principih dela tradicionalne in socialne psihiatrije in o načelih skupinskega dela skupaj z rezultati zdravljenja, daje , zdravljencu takšen družbeni status, da se lahko upre manipulacijam neuke okolice. V dobrih skupinah in v klubih vedo člani o navedenih problemih toliko, da spregledajo vsako nestrokovno delo. Morda je ena od osnovnih pomanjkljivosti individualne psihoterapije ta, da pacientu ne omogoča poglobljenega izobraževanja iz teonje razvoja osebnosti, nauka o nervozah in psihoterapevtskih tehnikah. Pa ne samo to: nekateri psihoterapevti celo odsvetujejo pacientu, da bi se sam poglabljal v teoretične osnove čustvenih težav. Ker pacient nima ustreznega znanja, ne more presoditi pomena postopkov, ki jih nad njim izvajajo. Prav zaradi tega pa je pacient trajno le objekt, nikoli pa subjekt zdravljenja. Skupinsko delo s poglobljenim proučevanjem alkoholizma in čustvenih težav, posebno pa »zdravo jedro« v skupini, je tisto, kar omogoča novim članom, da postopoma postanejo tvorni subjekti lastne prevzgoje in samovzgoje. PITI ALI NE PITI— TO NI VPRAŠANJE Naše izkušnje pa kažejo, da lahko skoraj vsak alkoholik začne sam abstinirati, seveda šele takrat, ko je zaradi svojega alkoholičnega obnašanja prišel v takšno zagato, da jo lahko začne reševati samo z abstinenco. Odtod tudi določbe terapevtskega pakta, ki alkoholika obvezujejo, da se mora sam odločiti za abstinenco in ostati trezen. Tisti, ki še ni prišel v dovolj hudo zagato', niti ne pomišlja, da bi abstiniral, praviloma še ni »zrel« za zdravljenje. Res pa je, da alkoholik v hudi zagati lahko začne abstinirati, če mu kdo dobrohotno ponudi roko. Terapevt mu, je izdatno ne more ponuditi, ker je njegov čas zelo omejen, pač pa to lahko stori alkoholikov svojec ali prijatelj, če ga še ima. Alkoholiku, ki se je »moral« odločiti, da bo poskušal abstinirati, je lahko v veliko oporo izkušen zdravljeni alkoholik, ker samo ta pozna »skrivnost«, kako začneš živeti brez alkoholne omame. Prav zaradi vsega tega se na skupini praktično ne pogovarjamo (na klubu pa seveda še manj) o pitju in abstinenci, kajti abstinenca je predpogoj za članstvo v skupini. Zato pa posvečamo veliko pozornost vprašanjem, kako naj alkoholik raznotere življenjske obremenitve preseže brez alkoholne omame. Bistvo psihične odvisnosti od alkohola je predvsem v tem, da gre alkoholik ob vsaki obremenilni situaciji pit, ne samo ob neuspehu, jezi, razočaranju, prepiru, temveč tudi ob uspehu, veselju, pohvali itd. Med zdravljenjem se mora naučiti, da vsakršne življenjske težave in tudi udarce usode premaga brez alkohola in seveda tudi brez pomiril. Prej je v stiski vedno šel pit, sedaj pa mora spoznati nove možnosti: — da razmišlja, gre vase in stisko preboli, saj pravimo, da je čas najboljše zdravilo; — da se pogovori s človekom, ki mu lahko zaupa (žena, tovariš iz kluba, prijatelj, terapevt itd.); — da svojo stisko razodene v skupini ali v klubu; —1 da se loti dela. Odrešilno je težko telesno delo, ali pa zahtevna planinska tura, kajti znano je, da z intenzivnim delom mišic naša notranja napetost (tesnoba) popusti; — da gre v boj za razčiščevanje morebitnih krivic; — itd. Skupina naj bi torej vsakemu članu nudila novo izkustvo: raznovrstne zaplete in spore lahko res zdčnemo reševati, če uvidimo bistvo problema in smo sami pripravljeni, da se spremenimo. Ker se je alkoholik navadil, da Brez truda doseže varljiv občutek sreče v alkoholnem opoju, mora v skupini postopoma spoznati, da mora človek pravzaprav pridno in vztrajno delati ter »pametno« živeti, da občasno doživlja zadovoljstvo in da se mora zelo, zelo potruditi pa še sreče mora precej imeti',' da sem pa tja doživi tudi občutek prave sreče. KONEC PRIHODNJIČ: REHABILITACIJA MED STROJI lllHllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllH PROGRAM ZDRAVLJENJA Program zdravljenja je sestavni del in tudi razčlenitev terapevtskega pakta. I Vrstni red in termini za posamezne obveznosti na skupini 1. udeležba na skupini: običajna predstavitev — genera-lije in vzrok prihoda;3. sestanek: poročilo o počutju, jutranji telovadbi in nedeljskih izletih v naravo; 4. sestanek: prvi izpit in poročanje o izpolnjevanju določil pakta; 5. sestanek: zdravljenec in svojec prineseta napisano uvodno predstavitev; 6. sestanek: uvodna predstavitev; 8. sestanek: 1, domača naloga; 10. sestanek: poročilo o branju časopisov pred zdravljenjem in sedaj; 12. sestanek: 2. domača naloga; 14. sestanek: poročilo o planinski transverzali; 16. sestanek: 3. domača naloga; 18. sestanek: poročilo o izpolnjevanju določil pakta; 20. sestanek: 4. domača naloga; 22. sestanek: podrobna pismena predstavitev (glej 14. točko pakta); Ž4. sestanek: podrobna ustna predstavitev; 26. sestanek: 5. domača naloga; 28. sestanek obnova prve knjige iz alkoholnega leposlovja; 30. sestanek; 6. domača naloga; 32. sestanek: obnova ene od planinskih knjig; 34. sestanek: podroben izpit; 36. sestanek: obnova prve knjige iz splošnega leposlovja; 38. sestanek: 7. domača naloga; 40. sestanek: obnova druge knjige iz alkoholnega leposlovja; 42. sestanek: 8. domača naloga; 44. sestanek: obnova druge knjige iz splošnega leposlovja; 46. sestanek; 9. domača naloga; 48. sestanek: obnova druge knjige iz planinskega leposlovja; 50. sestanek: zaključna naloga in oddaja dnevnika zdravljenja; 51. sestanek: rehabilitacijska predstavitev; 52. sestanek: poslovitev. Člani skupine so dolžni sami skrbeti za izpolnitev svojih obveznosti na skupini. Če pri izpolnjevanju programa zdravljenja zaostanejo (izostanki, recidive, počasno vključevanje itd.), se doba intenzivnega zdravljenja avtomatično podaljša. Pri nadaljnjem obiskovanju skupine do petih let pa zdravljenci in svojci v glavnem izmenjujejo izkušnje pri svojih rehabilitaciji. Naslednje priloge, ki jih bodo postopoma dobili zdravljenci pismeno oblikovane (sicer pa jih bo terapevt tudi razložil na sestankih skupine), bodo vsebovale podrobno razčlenitev pakta oziroma programa zdravljenja: I. Opredelitev bistva slkoholne bolezni ter zdravljenja in rehabilitacije alkoholikov, II. Seznam izpitnih vprašanj, III. Seznam domačih nalog (z navodili), IV. Navodilo za zaključno nalogo, V. Pomen telesne kulture pri ozdravljenju alkoholizma, VI. Vloga kulturnega udejstvovanja pri rehabilitaciji alkoholikov, VII. Pomen družbenega in družbe-no-političnega udejstvovanja za rehabilitacijo alkoholikov, VIII. Urejena družina kot bistveni pogoj in poglavitni cilj rehabilitacije nekdanjega alkoholika, IX. Osnovni principi skupinskega družinskega zdravljenja alkoholizma. Dodatek: Program neintenzivnega dela zdravljenja (do pete obletnice abstinence): a) Zdravljenec prihaja s svojcem v svojo dispanzersko skupino na vsak zadnji sestanek v mesecu. b) Vsaka dva meseca napišeta zdravljenec in svojec obnovo ene od dvajsetih knjig (spisek knjig dobijo po zaključnem intenzivnem delu zdravljenja). c) Vsake tri mesece prineseta na skupino domačo nalogo, v kateri pišeta o težavah in uspehih pri rehabilitaciji, telovadbi, planinarjenju, kajenju itd. (po posebnem navodilu, ki ga prav tako dobita po zaključku intenzivnega zdravljenja). č) Ob koncu petletnega zdravljenja pripelje zdravljenec vso družino in svojega nadrejenega v službi na dispanzersko skupino. Takrat se dogovorimo o morebitnih nadaljnjih stikih. !l!llll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllli!lll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIW SO INVALIDI DVAKRAT PRIZADETI? Invalidi med zakonom in stvaf^jo — Zakaj nihče ne ve, koliko je invalidov peninah? — Kdo bo dal denar za zaposlovanje in^dov? — Na celjskem območju je invalidskil1 uPokojencev toliko kot starostnih — V kolikšni .^eri upokojenci z honorarnimi zaposlitvami og^0 življenje invalidom? i Po podatkih strokovnih služb skupnosti pokojninskega in invalidskega zava-rovanjaSRS je bilo decembra 1975.1eta v naši republiki 49.432 oseb, ki so v raznih oblikah prejemali invalidnine. Koliko pa je v Sloveniji v resnici invalidnih oseb, ne ve — nihče, Čeprav novi zakon o zaposlovanju in rehabilitaciji invalidnih oseb že velja (od !.• januarja letos), so šele zdaj po občinah posebne komisije začele ugotavljati, koliko invalidnih oseb sploh imajo. Resnici na ljubo moramo povedati, da ponekod te komisije še niso začele niti z delom, zato je novi zakon še vedno le upanje za vse, ki so ga tako nestrpno pričakovah. V POPREČJU NAJVEČ INVALIDOV NA CELJSKEM OBMOČJU Vse prepogosto ugotavljamo, da je zakon eno, stvarnost pa drugo. Kaže, da je vsaj zdaj tako tudi z novim, že omenjenim zakonom. Naj zveni še tako neverjetno, vendar je res, da trenutno nihče v Sloveniji ne ve, koliko invalidnih oseb sploh imamo, za kakšne vrste invalidnosti gre in kako ti ljudje živijo. Po že omenjenih podatkih služb skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SRS, žal navkljub »najmodernejši« obdelavi in hitrosti statistike celotnih podatkov s tega področja za lansko leto nismo uspeli dobiti, smo imeli decembra 1965 leta v Sloveniji 196.526 upokojencev. Od tega je bilo 94.958 starostnih, 49.432 invalidskih in 52.136 družinskih. Ko te »suhe« podatke naprej razčlenjujemo, in sicer po regijah in občinah, ugotovimo, da celjska regija izstopa pri podrobnejši razvrstitvi. V Sloveniji je nantf s[,o r°stnih upokojencev v po-preč)" ^1 enako kot vseh ostalih, meCSih n na eeljsk®111 območju invaT?. Pinjencev več kot starost- nih'ftak0? ^ težk -e na eeljskem območju mn°® dem lnc*ustrije. Prav tako je res, (v P/j:,, t a.ter v Zabukovici), da so »zafL. / rudnik v Rečici, (Senovo KKrJk0 iZlOČen° iz ce‘J, s .fnosti socialnega zavarova-nja)i Sjjj n/e pb vsaki krizi v tekstilni *nd ,|ianiPV-e^a* pritisk na komisije za uSota'»fei n 'nvalidnosti, kot je to ver-jet0° Ja z delavkami iz laške Vol/ jj]) . 'lo invalidsko upokojenih ‘ °U( r‘!Penovanih polproletarcev, f/n /n'h delavcev v kmetijstvu, mn' in skega območja zaposluje skoraj 600 upokojenih občanov. »Tudi mi smo razmišljali o tem, če in v kolikšni meri ti upokojenci ogrožajo invalide. To se ne da točno opredeliti, ker prenekateri od teh nezaposlenih invalidov ni več sposoben niti za lažje delo ali se ne želi več zaposliti in je zadovoljen z nadomestilom. Vsekakor pa je verjetno manj razpoložljivih delovnih mest zaradi honorarnih ali drugih zaposlitev že upokojenih občanov.« Glede na to, da ima celjsko območje že 150 invalidov, ki nimajo delovnih mest, kolikšne so potem možnosti za zaposlitev invalidov, ki doslej niso bili v delovnem razmerju, oziroma ne sodijo v kategorije, , ki bi jim družba preko vas lahko pomagala? »To ne sodi v moje delovno področje. Po ustavi in zakonu mora delovna organizacija zadržati vsakega delavca, ki postane invalid, oziroma mu mora najti ustrezno delovno mesto. Kolikor poznam gospodarske razmere celjskega območja, je to težko. Zdaj se dogovarjamo, da bi v Sevnici uredili invalidske delavnice, ki bi jih sofinancirale delovne organizacije, naša skupnost in skupnost za zaposlovanje. Osebno dvomim, da bi lahko zaposlili vse že registrirane invalide in one, ki jih bodo komisije zdaj registrirale v posameznih občinah.« ^ BODOČNOST ^ ^registrirane« w|Stega«V*LIDE irf. ki dpiStev' a invalidov imamo še in. Jipl . ai° skrajšan delovni čas,« pra!U regHstVnik IVAN GORSlČ, uPf/.4urinr: ,.e Podružnice strokovne Pokojninskega in inva- SRS, v Cel'u' skrajšan* °bcanov, ki so zapo- ,S',e^{'!Jelaj0^de!°Vnem ČaSU h 955 tav plovni), _ ue|ovni cas, vendar na 'aZ(!ifli6St*la. d016.81^ ’n prejemajo zato n iiict*’ki e®lstriranih imamo 149 de^Uendar ° sPosot,ni za razna lažja dela- ne dobijo zaposlitve in ■ i11 Za” " nadomestila. K vsem ter0 tiii' na if t)8(eti še 47 občanov, ki so trentf Poklicni rehabilitaciji.« °rfianko u8otovi,i P° prijavah del° Priacij, gospodarstvo celj- KJE ZAPOSLITI INVALIDA, ČE JE ZDRAV NEZAPOSLEN? »Možnosti za zaposlovanje invalidov so slabe,« meni FRANC OBLAK, izobraževalec pri Skupnosti za zaposlovanje v Celju, ki se ukvarja s problemom zaposlovanja invalidov. »Zakon o zaposlovanju in rehabilitaciji invalidnih oseb je prišel v času, ko je zaposlovanje nasploh slabo, če vemo, da imamo precejšnje število zdravih nezaposlenih ljudi. Naša skupnost pokriva osem občin nekdanje 'celjske regije, razen občin Mozirje in Velenje. Socialno varstvo teh občin zbira zdaj podatke o invalidih. Gre za nezaposlene invalide, ki imajo po zakonu še kakršnekoli možnosti vsaj za . štiriumo zaposlitev. Podatkov od občin še nismo dobili, razen iz Brežic. V Brežicah je komisija odkrila kar 83 občanov, invalidov, ki bi imeli možnost za zaposlitev. Sodeč po tem številu in razmerah lahko pričakujemo osupljivo številko za naše območje. Vsekakor pa številko, za katero gospodarstvo našega območja ne bo zmoglo delovnih mest. Novi zakon je izredno human in dober. Toda resnični pogoji za njegovo uveljavitev so še daleč od uzakonjenih možnosti. Pri novem zakonu me moti, da ni nikjer točno rečeno ničesar o bonitetah, ki bi jih naj imel kolektiv, ki zaposluje invalide, če vemo, da ti niso enako produktivni kot zdravi občani. Z zakonom bi morali točno opredeliti olajšave, kot je to primer v nekaterih drugih državah, kjer tovrstno zaposlovanje prinaša kup zanimivih in za podjetje vabljivih olajšav.« TRŽIŠČE NE LOČI INVALIDOVE ROKE »Če bi imeli družbene olajšave, bi lahko zaposlili samo pri nas trikrat več invalidov kot jih zaposlujemo zdaj,« pravi tovariš ZELIČ, direktor Centra za poklicno usposabljanje invalidov v Celju. Zdaj zaposlujemo 80 redno zaposlenih in okrog 30 invalidov, ki so na poklicnem usposabljanju. Mi smo regionalni center za usposabljanje invalidov, zato bistvo naše ustanove ni v tem, da bi zaposlili vse invalide. Potem bi že v letu dni zasedli vsa razpoložljiva' delovna' mesta, ustanovo pa spremenili v hiralnico. Dejstvo je namreč, da samo invalidi s svojo proizvodnjo ne morejo vzdržati obstoječih tržnih razmer, ker na tržišču nihče ne vprašuje, kdo in kje ter kako je izdelek napravil, temveč po čem ga prodamo. Zato zaposlujemo tudi zdrave delavce. Od drugih delovnih organizacij se naša delovna organizacija razlikuje le po tem, da so se samoupravne interesne skupnosti odpovedale delu prispevkov, ki jih izločamo v poseben sklad. To je vsa olajšava. Da bi se preživeli, se ukvarjamo z različno proizvodnjo — od galvane, plastike, lesne industrije do ortopedije. Po vsej Sloveniji opremljamo vrtce in šole ter se na tržišču bodemo s konkurenco velikih, kot so Slovenijales ali Lesnina. Z zaposlovanjem pri nas poklicno usposobljenih invalidov nimamo večjih težav. Ugotavljamo pa, da ostaja brez dela mnogo invalidov, ker jih nihče poklicno ne usmerja. Kako bo z invalidi, ki jih zdaj »ugotavljajo« komisije po obči- nah - ne vem...«’ J. SEVER Illllllllllllllllllll [lllllllllll ^IIIIIIIIIIIIIHI lllllliilllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllillllllllljlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllll GRADNJA OBJEKTOV DRUŽBENE P^ANt Zakdl le samo topiš Hialica... Razveseljivo je, da so v Sloveniji ^^rsikje sklenili samoupravne sporazume o gradnji objektov družb6 u^ehrane, ponekod kot v Hrastniku - pa se delavci odločajo tudi 6 ^ern prispevku, s katerim bi po- spešili gradnjo prepotrebnih obj®^ Zadovoljni smo lahko, da je bila lani na ravni federacije, v nemajhni meri pa tudi v Sloveniji, skrb za organizirano družbeno prehrano zaposlenih med delom ena najuspešnejših akcij sindikatov na področju družbenega standarda. Po nekajletnih izkušnjah smo spoznali, da v naši republiki vedno več delovnih organizacij in s tem tudi delavcev spoznava vrednost in pomen toplega obroka. Očitno je namreč, da se je tako kot v svetu tudi pri nas, hkrati s spreminjanjem proizvodnih, tehnoloških in ne nazadnje predvsem življenjskih navad, spremenila tudi prehrana. Vse manj je med nami takih delavcev, ki prinašajo na delo mrzlo malico. Vedno več pa jih je, ki povprašujejo po toplih obrokih. Ob tem pa je kultura prehrane dosegla že takšno stopnjo, da niso nikjer več zadovoljni s klasičnimi enolončnicami. Prizadevanja in želje delavcev po raznolikih, pestrih in kalo-rično bogatih toplih obrokih med delavskih družin, predvsem tistih, kjer sta zaposlena oba starša, otroci pa so dopoldne zvečine v šolah ali vhrstvu, spoznava, da je organizirana družbena prehrana ne samo korak naprej k boljšemu osebnemu počutju in zdravstvenemu stanju, marveč v dobršni meri tudi izhod iz dosedanjega ločevanja na »bogate« in »revne« delovne organizacije. Kajti znano je, da je v Sloveniji malo takih delovnih organizacij, ki bi imele svoje obrate družbene prehrane in ki bi delavcem vsak dan lahko zagotavljale kvalitetno, predvsem pa ceneno prehrano. Potemtakem pomenijo odločitve o združevanju sredstev za gradnjo objektov družbene prehrane na samoupravnih osnovah pomembno akcijo sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacij. Zagotovila naj bi, da bi po tolikih letih dobili vsi delavci pri nas enake možnosti in pogoje za organizirano'prehrano ne samo med delom, ampak tudi po delu! I. V. I Je že tako, da so obdobja, ko se » ničesar ne dogaja« in potem se —nenapovedano, se I razume—nekaj zgodi. Karkoli. Čeprav si pod tem »nekaj« največkrat predstav-hTs Ijamo hude nesreče. H In potem se sproži mehanizem razmišljanja — videti je, da smo že kar programirani zanj — ki ima bolesten cilj, da oživi za nazaj vse do najmanjših podrobnosti (vključno s premetavanjem vprašanj, »kaj bi bilo, če bi bilo«...) in — morda najvažnejše! —ugotovi, kdo je kriv za smrt. Nekaj rudarjev, šolarjev, učiteljev... Vprašanje bi lahko zastavili tudi tako, če ne gre morda za pranje kolektivne krivde. Vemo, da potrebujemo energijo (toplotno, električno — pustimo vendar podrobnosti!), torej potrebujemo tudi rudnike in rudarje za nevarna podzemska dela. Obenem to tudi pomeni, če smo si to pripravljeni priznati ali ne, da smo se vnaprej sprijaznili s tem, kako se bo sem ali tja v rudniku zgodilo tudi najhujše. Prav tako na veliko govorimo, kako moramo dati našemu mlademu rodu vse možnosti. Tudi tako, da mu omogočamo smučarske tečaje. Kje? V gorah, seveda! In zima v gorah,, hm... Roko na srce, lahko bi vedeli, da je za neizkušene planince ali smučarje v naših razmerah nevarneje kakor pa za alpinistične »profesionalce« v himalajskih osemtisočakih. Smo se torej že vnaprej sprijaznili, da nam bo s »šolo v naravi«, poletni kopalni tečaj ali nekaj tretjega sem in tja »pobralo« nekaj šolarjev. Velenje, Zelenica... Četudi bolj ali manj posrečeno (in precizno) polovimo nekaj krivcev, si naposled le moramo priznati, da zaradi tega nismo obudili v življenje niti enega mladega rudarja ali še bolj mladega šolarja. .. Število smrtnih žrtev je ostalo na las isto. Majcen nasvet za zagrete »lovce na čarovnice« (beri: krivce) bi pa le imeli. Preden se odločijo za globokoumne sklepe (beri: sekanje glav), bi bilo zelo priporočljivo, če bi se za nekaj ur spustili v premogovnik ali pa si zelo zelo od blizu ogledali obličje zaledenele gore. Morda bi se nam poblisnilo skozi možgane, da življenje pozna tisto »ali — ali« v resnici le v izjemnih primerih. Čeprav vsi hodimo skozi svoja Velenja in Zelenice... Tig Tudi delo v obratu družbene prehrane je neke vrste proizvodno delo. Darinka Solen in Natalija Fon sta najprej nekaj dni delali v šivalnici Dekorativne. Zadnje dni pa spoznavata delo za štedilnikom. »Kljub temu, da dela v kuhinji, vsaj tako veliki, nisem vajena, se mi zdi bolj pestro kot pa v šivalnici,« je zatrdila Darinka, »le to mi gre »na živce«, da moram isto žlico pomiti večkrat na dan. Sicer pa si med delom lahko tudi oddahnem.« Delo kot šola za strojem v tovarni Dijaki 2. letnika šentviške gimnazije te dni zaključujejo 14-dnevno obvezno proizvodno delo. V tri skupine so bili razdeljeni. Fantje v Avtomontaži, dekleta pa v Dekorativni tovarni in Iskri. Za dva tedna so zamenjali knjige, zvezke in šolske klopi z izvijači, ključi, vozički in drugim orodjem, v neposrednem proizvodnem delu. Spoznavali so v prvi vrsti fizično delo, organiziranost delovne organizacije, samoupravljanje ter tudi stroje in tehnologijo proizvodnje. Skratka, štirinajst dni so živeli in delali kot delavci, člani delovne organizacije. To pa je tisto, kar nov način usmerjenega izobraževanja želi načrtovati in poudariti. Šentiviška gimnazija Organizira proizvodno delo že tretje šolsko leto. Se prej pa so tako delo organizirali v počitniških mesecih na prostovoljni osnovi. Letošnje leto je proizvodno delo, kakor ga imenujejo, žej.del učnega načrta in samostojen predmet, za katerega učenci dobijo tudi oceno v šolskem spričevalu. Ocena je sestavljena iz ocene, ki jo za posameznika da delovna organizacija in ocene odgovorov na pošeben vprašalnik. Vprašanja so tu vezana na delovno organizacijo, v kateri so učenci delali, na tehnologijo, delovni proces, organizacijo dela, samoupravljanje in še posebej ria njihovo lastno delo v teh dveh tednih. In kaj pravijo o delu dijakov odgovorni in delavci v delovnih organizacijah? Zadovoljni so. Nagrado za štirinajst dni (od 600 do 800 dinarjev, kar je odvisno od ocene njihovega dela), prav gotovo zaslužijo. Nekateri bi morda lahko dobili celo več. Pri ocenjevanju dela dijakov v delovnih organizacijah pa seveda upoštevajo, da v dveh tednih ne morejo dijaki postati že kvalificirani delavci. Kaj pa dijaki? Spoznali so težko fizično delo in ga sedaj znajo tudi bolje ceniti. Bolj za šalo kot zares so ugotovili, da je bolje pridno študirati kot pa fizično delati za strojem. Nadvse koristna pa je izkušnja iz življenja in dela delovnega kolektiva. TEKST IN FOTO: A. AGNIČ Bogo Zupančič je vodja skupine dijakov v Avtomontaži. Skupina pomaga delavcem pri zaključni montaži avtobusa. »Montiramo značke, obloge, odbijače ter lepimo izolacijske plasti. Ni težko, le prve dni sem zjutraj težko vstal, saj se je bilo treba zbuditi kar dve uri prej kot ponavadi. To ni moje prvo delo v tovarni, saj sem že v osnovni šoli v počitnicah delal v Šport opremi. Takrat je šlo bolj za zaslužek, danes pa je moja naloga, da spoznam delovno organizacijo.« Čeprav je bila ura šele trinajst, to je uro pred zaključkom dela, smo našli Sandija, Zdravka in Doreta že v umivalnici. »Delo smo že končali, sedaj pride samo še premik avtomobilov. Zakaj eno uro prej? Saj tudi večina drugih tako dela.« Sicer pa so fantje z delom še kar zadovoljni, čeprav se jim zdi »šiht« nekam predolg. In zato bi raje bili v šolskih klopeh kot pa v tovarni. Zdenka Derganc in Tatjana Podlipec sta na proizvodnem delu v predilnici Dekorativne. Tudi oni dve lahko sem in tja malo počivata. Sicer pa opravljata že kar kvalificirano delo, za predilnimi stroji. »Ni težko, vendar bo štirinajst dni dovolj,« sta še pristavili. k ' / n? !„ ff % r; »u: iii s Marina Prešern in Jolanda Pavlovič delata v apreturi Dekorativne tovarne tkanin. »Delo ni težko,« sta si bili enotni. »Le zelo enolično je. V Dekorativni nas iz našega razreda dela 9 deklet in če kdaj česa ne znamo, nam delavci radi pomagajo. Zato se v kolektivu tudi dobro počutiva.« iz osnovnih organizacij 15. januarja 1977 stran novice fz organizacff REK TRBOVLJE Akordni pravilniki KAKO SO V OSNOVNI ORGANIZACIJI SINDIKATA LJUBLJANSKEGA PODJETJA »POSREDNIK« UREJALI SAMOUPRAVLJANJE IN KAJ SO NA TEM PODROČJU ŽE STORILI PREDSEDNIKOVO MAŠČEVANJE Člani sindikata so izrekli nezaupnico izvršnemu odboru svoje osnovne organizacije, ker ni deloval kot pobudnik resničnega samoupravljanja »Sindikat mora biti del samou-pravno-političnega sistema, postati mora politična hrbetnica samoupravljanja, samoupravna šola in politična kontrola. Sindikat se kot najširša družbenopolitična organizacija delavskega razreda pod idejnim vodstvom ZK vztrajno in odločno bori za uresničevanje delavskih interesov, pri tem pa se najtesneje povezuje s SZDL«. To je v uvodnem poročilu na letni konferenci osnovne sindikalne organizacije Rudarsko-elektroenergetskega kombinata Zasavje Trbovlje TOZD Rudnik TAM MARIBOR Pred kratkim se je sestala komisija za družbeni standard in osebne dohodke pri konferenci osnovnih organizacij sindikata Tovarne avtomobilov Maribor. Obravnavala je predlog za spremembo določil samoupravnega sporazuma o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke in druge prejemke delavcev. V zvezi s tem je komisija predlagala nekatere dopolnitve tega predloga. Tako naj bi se z januarjem masa neto osebnih dohodkov premoga Trbovlje minuli ponedeljek med drugim dejal njen predsednik Marjan Ramšak. Med drugim so se na konferenci zavzeli za pravilno vrednotenje opravljenega dela in plačevanja po akordih. Novi akordni pravilniki so že pripravljeni. Precej pozornosti so trboveljski rudarji.namenili tudi problemom v zvezi s samoupravno organiziranostjo kombinata in organiziranostjo v okviru slovenskega elektrogospodarstva. Menili so, da mora biti uresničena v skladu z določili zakona o združenem delu. povečala za 12 % v primerjavi z lanskim letom, vrednost točk pa povečala od 3,55 na 4 dinarje. Člani komisije so v razpravi posebej opozorili na to, da bi višji osebni dohodki veljali samo prvih šest mesecev,' saj se lahko zgodi, da bodo dobivali delavci v drugem polletju zaradi morebitnih neizpolnjenih proizvodnih planov celo nižje osebne dohodke kot lani. Tega pa po mnenju članov komisije za družbeni standard in osebne dohodke pri konferenci OOS ne bi smeli dovoliti. organizacije sindikata v Brestu bodo morale ustvarjalno sodelovati tudi pri pripravljanju in sprejemanju novih splošnih samoupravnih aktov ter sporazumov, statutov, pravilnikov in poslovnikov delovne organizacije. Zlasti bomo morali težiti za tem, da bo naša samoupravna zakonodaja ob aktivnem sodelovanju delavcev v vseh tozdih pravočasno usklajena z zakonom o združenem delu in z ostalimi sistemskimi zakoni.« skozi vse leto spremljale uresničevanje gospodarskih načrtov in tozdov, še posebej pa bodo preverjale učinkovitost delovanja sprejetih sanacijskih in protiinflacijskih programov. Ne nazadnje bo treba več storiti tudi za spodbudnejše nagrajevanje po delu. Trgovsko podjetje Posrednik ima osem poslovalnic; v njih in v upravi dela 48 ljudi. So enovita delovna organizacija, imajo skupni delavski svet, v poslovalnicah pa imajo organizacijske enote. Tudi sindikat je skupen. Do nedavnega je bil predsednik izvršnega odbora Tomaž Slapar, samostojni komercialist v oddelku s kerfhčno-tehničnim blagom. In taisti Tomaž Slapar se je 6. decembra lani, kot predsednik zbora delavcev v svoji enoti, v kateri so trije delavci te poslovalnice, podpisal, da ustanavljajo poseben TOZD v okviru Posrednika: Takole so zapisali: »Na podlagi določil zakona o združenem delu so delavci organizacijske enote 1II-2 — oddelek s ke-mično-tehničnim blagom — v sestavi enovite OZD Posrednik Ljubljana, na zboru delavcev dne 2. 12. 1976 v prostorih enote na Trgu osvoboditve 14a, po preučitvi analize pogojev za organiziranje TOZD, soglasno sprejeli naslednji sklep: Organizacijska enota III-2.— oddelek s kemično-tehničnim blagom se organizira kot TOZD v sestavu delovne organizacije Posrednik.« Nadalje govorijo v tem dokumentu o sedežu tozda in o njegovem nazivu, o predmetu poslovanja in o podpisnikih, sklenejo, da bo temeljna organizacija imela ločeno knjigovodstvo in svoj zaključni račun, Marjana Obranoviča, ki so ga na zboru imenovali za v. d. direktorja tozda, pa pooblastijo, da »izvrši predzaznambo vpisa temeljne organizacije v sodni register organizacij združenega dela v zakonskem roku.« GLOBOKO SO KORENINE Miloš Radojevič, ki je šele nekaj mesecev direktor Posrednika, mi je pred dnevi pripovedoval: »Takoj ob mojem prihodu v ta kolektiv sem spoznal, da bomo morali na področju samoupravljanja orati ledino in premagovati številne odpore ljudi, ki so bili navajeni delati po starem. Naj povem samo, da niso imeli nobenih planov dela in razvoja, da so sredstva za rekonstrukcijo trgovin in investicije delili po dogovoru med prijatelji, da sistemizacije delovnih mest sploh niso poznali. In smo začeli od začetka, pri tem pa smo naleteli tudi na odločen odpor pred- sednika izvršnega odbora osnovne sindikalne organizacije.« Pokazali so mi zapisnike njihovih sestankov v lanskem decembru. V zapisniku seje izvršnega odbora, ki je bila 2. decembra 1976 in jo je vodil Tomaž Slapar, med drugim pravijo: »Z ozirom na to, da podjetje nima drugih družbenopolitičnih organizacij, smatramo, da mora IO OOS sprožiti akcijo za zaščito samoupravljanja v delovni organizaciji. Konkreten primer kršitve samoupravljanja je tovariš Brane Mole, vodja splošno-kadrovske službe.« In mu očitajo: — da je bil nepravilno izveden postopek pri reelekciji direktorja in sprejemu novega direktorja podjetja; i — da komisija, ki je bila imenovana s strani delavskega sveta, ni zasedala v polni sestavi, kot to določa zakon, — da pri imenovanju direktorja niso upoštevali družbenega dogovora o temeljih kadrovske politike na območju ljubljanskih občin, ki določa, da mora IO OOS povedati svoje mnenje o kandidatih za razpisano delovno mesto direktorja, kar pa se ni zgodilo, — da komisija za izdelavo analitične ocene in sistemizacije delovnih mest ni vedno zasedala v polni sestavi, tako da je sistemizacija odraz želje in interesov nekaterih posameznikov, med katerimi je tudi Brane Mole, — da IO OOS ni podprl omenjene sistemizacije zaradi pomanjkljive razlage in lažnih podatkov, tako kot tudi ni podpisal samoupravnega sporazuma o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, — in da stališča tovariša Moleta, da ne bo uredil zadeve okrog podpisa dokumentov za natečaj pri samoupravni stanovanjski skupnosti v ‘Ljubljani glede odobritve posojila za nakup oziroma gradnjo stanovanj samo zato, ker je oddelek kemično-tehničnega blaga bojkotiral podpis sistemizacije, ni v skladu z normalno dejavnostjo sekretarja podjetja. (Za stanovanjsko posojilo je prosil tudi Tomaž Slapar) Izvršni odbor je sklenil, da je treba oceniti poslovanje tovariša Moleta in zahteval, naj ustrezni organi takoj ukrepajo, ker »grozi podjetju popolna anarhija.« NI VSE ZLATO, KAR SE SKRIVA POD SAMOUPRAVNIMI GESLI Štiri dni kasneje, torej 6. decembra lani, se je sestal zbor delovne skupnosti, ki je zelo kritično ocenil delo sindikata. Iz zapisnika: »Naša sindikalna organizacija je sprejela nalogo, da organizira javno razpravo o predlogu sistemizacije in . sporazumu o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, namesto tega pa se je sestal petčlanski izvršni odbor in v imenu celotnega sindikata sklenil, da sporazuma in drugih aktov ne sprejme.« »Ugotavljamo, da IO OOS v minulem letu sploh ni zasedal in tudi ni bilo sestankov članov sindikata, sedaj pa, ko bi moral pomagati, da se stvari čimprej uredijo, je izvršni odbor edini organ v kolektivu, ki nas pri tem delu ovira.« Na sestanku so odkrito rekli, da gre za intrige »nekaj članov kolektiva«, ki bi morali zastopati interese vseh delavcev, vidijo pa le sami sebe. Podrobno so preučili postopek sprejemanja direktorja in delo Braneta Moleta, pa nikjer niso našli nič nezakonitega, tudi ne pri odločanju glede samoupravnega sporazuma o delitvi in akta o sistemizaciji delovnih mest. Res je, da Mole ni hotel pristati na stanovanjsko posojilo iz sredstev, ki jih ima Posrednik vezane v banki, ker poprej o tem ni sklepal delavski svet. »Prav to je bil povod, da je Slapar uro zatem sklical izvršni odbor in zapisniško ugotavljal nepravilnosti v delovanju tovariša Moleta.« Potem pa je sklical zbor delavcev svoje enote, na katerem so ustanovili TOZD. KAJ TAKEGA SE NE BO VEČ ZGODILO Po zboru delovne skupnosti so imeli isti dan v Posredniku še sestanek sindikata, na katerem so sklenili: »Člani sindikata trgovskega podjetja Posrednik ugotavljajo, da izvršni odbor ni bil enoten v odločanju in sklepanju, da so njegove obtožbe lažne in za delovno organizacijo škodljive in zato so sedanjemu izvršnemu odboru izrekli nezaupnico. Osnovna organizacija zahteva, da celotno zadevo preuči delavska kontrola.« Hkrati pa so štirje člani tedanjega t izvršnega odbora (vsi, razen predsednika) napisali »pojasnilo k zapi- ] sniku«, svoje zadnje seje, v katerem so takole obrazložili tedanja stališča: ] »Glede na to, ker nam je tovariš predsednik na eni prejšnjih sej povedal, da je član Zveze komunistov, smo mu vsi verjeli, ker smo sodili, da je kot član ZK moralno politično j neoporečen... Zatrjeval nam je,.da so bile nepravilnosti pri sprejemanju direktorja, dokazoval nam je. da je vsa dokumentacija pomanjkljiva in prepričani smo bili, da je te zadeve preveril; kot vse kaže, pa tega ni storil... Naj povemo še to, da Slapar kot predsednik ni nikoli obvestil ali seznanil članov izvršnega odbora, o čem je razpravljal na sestankih v občinskem odboru sindikata. Na vprašanja je odgovarjal: »Ni bilo nič posebnega«. Na naših sestankih nikoli nismo glasovali, pač pa smo se le pomenkovali, iz zapisnikov pa je razvidno, kot da se vsi strinjamo z njegovim mnenjem. Vse te govorice, o katerih smo razpravljali, so bile nepreverjene in netočne. Člani izvršnega odbora sodimo, da smo bili zavedeni in žrtev spletk, za katere nismo vedeli, zato se kolektivu in vsem prizadetim delavcem opravičujemo in obljubljamo, da se kaj takega ne bo več zgodilo.« Pred dnevi so v Posredniku izvolili ! nov izvršni odbor sindikata. Luka Strenar, njegov predsednik, mi je j dejal: »Samoupravljanje je lepa stvar, vendar je le takšno, kakršni smo ljudje, ki sodelujemo v njem; če je zbor delovnih ljudi sklepčen šele tedaj, ko ga tretjič skličemo, če nekateri vidijo le sebe, svojo plačo ali stanovanjsko posojilo, in pri tem za osebne interese uporabljajo še sindikat, potlej v naši samoupravi nekaj ne velja. Prav temu smo se uprli. Poprej je o dejavnosti sindikata odločal predsednik, člani izvršnega odbora pa so mu kimali; odslej pa bomo o našem delu odločali vsi in z vsemi sredstvi bomo branili naše samoupravljanje.« O usodi temeljne organizacije, ki so jo spočeli pod firmo samoupravljanja, pa pri tem sploh niso mislili nanj, bom pisal v eni prihodnjih številk našega lista. •' JANEZ VOEJČ BREST CERKNICA Sindikat povsod navzoč Po besedah Karla Bahuna, predsednika konference osnovnih organizacij sindikata v cerkniškem Brestu, si bo sindikat njihove delovne skupnosti letos predvsem prizadeval za uveljavitev celovitega planiranja razvoja v temeljnih organizacijah združenega dela. »Težišče našega dela bo tudi v doslednjem spoštovanju sprejetih družbenih dogovorov, samoupravnih sporazumov in drugih splošnih aktov. Osnovne ELKOM MARIBOR Akcijski načrti V skoraj vseh osnovnih organizacijah sindikata sestavljene organizacije združenega dela ELKOM Maribor so že naredili akcijske delovne načrte za letošnje leto. Največ pozornosti bodo letos posvetili problemom v zvezi z dohodkovnimi odnosi, ki še vedno niso taki, kot zahtevajo delavci. Razen tega bodo OOS Delitev po novem NAŠI PRIJATELJI STEFAN TKALEC, Ljubljana Še več življenja v časnik Med nekajletnimi bralci in prijatelji našega časnika je tudi Štefan Tkalec, ki je, kot pravi sam, slučajno postal reden bralec DE. » Večkrat sem opazil Delavsko enotnost na kolegovi mizi v službi. Najprej sem jo le prelistaval. Kmalu pa sem v njej zasledil zanimive opise problemov, s katerimi se srečujemo pri svojem delu in v življenju. Povsem normalno je, da so me nekateri članki pritegnili, saj me kot sanitarnega inšpektorja ne zanimajo le paragrafi, norme in sanitarna urejenost v delovnih organizacijah, temveč tudi tegobe ljudi, prizadevanja delovnih kolektivov pri odpravljanju mnogih slabih pojavov, neodgo-, varnosti pri delu...« Že vsaj dve leti je sanitarni inšpektor Štefan Tkalec iz Ljubljane reden bralec DE. Lahko bi rekli, dosodi med kritične bralce našega časnika. Zato z DE ni povsem zadovoljen. »Moti me nerazgibanost nekaterih strani v časniku«, pravi naš sogovornik, in prav takšne nerazgibane, standardne in premalo preštudirane strani odbijajo bralca. Moram pa priznati, da je vašemu uredništvu v slabem poldrugem letu uspelo opraviti mnogo dobrega dela za časnik. To lahko vidimo pri kakovosti člankov in reportaž, pri boljšem izboru tem in predvsem je zelo pomembno, da obravnavate tista vprašanja iz življenja^ in dela, ki jim je vredno posvečati še več skrbi. Zelo sem zadovoljen z rubriko »Ljudje med ljudmi«. Ti dve strani sta najbolj Živahni, stil pisanja je preprost, skratka dojemljiv vsakemu delavcu. Po mojem skromnem mišljenju bi lahko dali takšnim temam še več prostora, četudi se strinjam s tem, da morata svojim bralcem dati celotno informacijo o dogajanju v naši družbi in v svetu. Morda vam tudi več polemičnosti ne bi škodovalo, kajti prepričan sem, da dobri intervjuji, polemike in reportaže dvigujejo ugled vsakega časnika:« Tako nam svetuje naš sogovornik. K temu tudi dodaja, da je treba v tistih zapisih, ki obravnavajo samoupravljanje v nekaterih delovnih sredinah, biti še bolj konkreten, odkrit in predvsem pester. »Malce nejevoljen pa sem«, pravi Štefan Tkalec, »ker še do sedaj nisem zasledil članka o pogojih in rezultatih dela nekaterih specifičnih poklicev v naši družbi. Kot sanitarni inšpektor v Ljubljani se srečujem z mnogimi težavami, problemi pri svojem delu, in predvsem z miselnostjo, da smo inšpektorji neke vrste policaji v zelo slabem smislu besede. Naša skrb ni le kaznovanje prekrškov, ni le tožarjenje, temveč pomoč delavcem v združenem delu. Če pa opozorila ne koristijo, se moramo poslužiti tudi hujših ukrepov. Vidite, tudi o tem bi kazalo včasih spregovoriti, kajti tudi mi smo delavci, saj opravljamo zahtevno in odgovorno delo.« Moral sem priznati, aa smo ao^ seui resnično pisali premalo o teh vprašanji! 'Gotovo je, da naš dolg tem in drugir delavcem ne zastara in slej kot prej s bomo lotili tudi takšnih tem. Toda Štefan Tkalec že nadaljuje: »Mnogo ste pisali o zakonu o združe- nem delu. Tudi o rezultatih javne razprave. Sedaj pa bi kot bralec rad zvedel, kako zakonska in ustavna določila uresničujemo v praksi in to ne le v naši republiki, temveč v vsej Jugoslaviji. Kje so odpori in želje, daje ohranijo stari odnosi, kdo zavira povezovanje v našem gospodarstvu in v družbi sploh? Pč razkrivanju takšnih pojavov je lahko DE zelo pomembno orožje delavcev, da v resnici postanejo subjekti odločanja in gospodarjenja in da v vseh temeljnih samoupravnih okoljih sami krojij0 razvoj.« Naš prijatelj je nemiren duh. Med razgovorom je že planiral, kaj vse se mora danes postoriti, kje se oglasiti, kje opraviti sanitarni pregled... Še Čudno, da si je odtrgal slabo urico časa za najin razgovor, saj vedno hiti. »Pa ne vzemite teh kritičnih misli o jsniku DE prehudo«, pravi Štefan 'kaleč. Želim, da postane DE resničen nalitik življenja in dela v naši družbi, •jodbudnik novih razmišljanj in °stra ritev proti vsemu, kar je protisamou ravnega. Poguma vam ne manjka, ta nanja ne... Na tem, kar ste zgradili f adnjem poldrugem letu, gradite s Takšen je Štefan Tkalec. Zadovoljen in hkrati tudi nezadovoljen. Hoče vec m še boljše. »Premalo pa tudi popularizirate ea snik. Naj ne ostaja na funkcionarski m direktorskih mizah«. „T M. HORVAT izobraževanje, kultura, znanost 15. januarja 1977 stran KULTURNA AKCIJA KNJIGA med delavci v elradu Že precej časa je od takrat, ko mi je Prišla v roke oktobrska številka Elrada, glasila istoimenske delovne organizacije iz Gornje Radgone. Ob njenem prebiranju tii je posebno pozornost izzvalo nekaj Prispevkov, ki opisujejo prav posebno kulturno akcijo v tem kolektivu -teknio-vdnje v branju leposlovnih knjig. Medtem ko naša. mladina že vrsto let uspešno tekmuje za bralno značko in v tem okviru vneto prebira knjige, je tekmovanje v branju knjig v Elradu —kot mi je znano "-prvo takih tekmovanj odraslih v Sloveniji. Veliko navdušenih bralcev TONE PARTLJIČ: Ena najlepših novic zad-niega časa Tone Partljič, slovenski pisatelj in dramatik, je v tlradovem glasilu zapisal: ~~ Za akcijo Tekmovanje v branju leposlovnih *niig sem le slišal in je pobliže ne poznam, lahko Pa rečem, da je bila novica, da nekje mladina in Vrasli tekmujejo v branju knjig, ena najlepših n°v>c, kar sem jih slišal v ^zadnjem času. Tovariš Partljič nato piše, da je med nami ne-alro že zakoreninjeno opravičilo: rad bi bral, pa KaJ> ko nimam časa. Za knjigo nimamo časa, ra-2rt>išlja Partljič, postali smo prelagodni, rajši se akcija, katere vplivi bodo kaj kmalu segali čez okvire radgonske občine. — Izvršni odbor ZKPO občine Gornja Radgona je imel pri sprejemu razpisa tekmovanja-pred sabo dva cilja, pripoveduje v drugem, knjigi namenjenem prispevku v Elradovem glasilu Marija Levar, predsednica odbora za knjigo. Prvič, razširiti knjigo med čimvečje število delovnih ljudi in jih tako seznanjati'z našimi pisatelji in pesniki in drugič s prevodi tujih literarnih del prenesti mednje življenje iz drugih dežel sveta, kot te cilje popisuje Levarjeva. — Pohvaliti se moramo, da imamov naši občini Sedemo pred televizijo in bulimo v vrsto nepo-embnih oddaj. Ob tem nam ni potrebno misliti, “e nam je že dano. In knjiga ostaja na polici, krasi °hištvo. To je nesreča, pravi pisatelj, za knjigo ’0ra biti čas. Zato vsa čast tistemu, ki se mu je porodila l.Sel o organiziranem branju in vse priznanje ti-1 "t. ki bodo to tekmovanje organizirali in izpelja- n Prav ima Partljič,-ko pravi, da ob tej akciji ni 0,hembno, ali bodo posamezniki prebrali vseh t^eset predpisanih knjig, ali bodo za to ob slo-enskem kulturnem prazniku dobili primerna .^nnja ali ne. Pomembno je, da knjige ne same-J0 na policah, da pisatelji ne pišejo le zase, za Je prijatelje in kritike, temveč da jih prebira ellko ljudi. LEVAR: Akcija je dolgoročna ekmovanje v branju leposlovnih knjig je ob-s,ta akcija, ki so jo organizirali v Gornji Rad-?1'1 ob proslavljanju Cankarjevega leta. Njeno “ v° pa je mnogo širše, to je dolgoročna kulturna mnogo navdušenih bralcev knjig. Še več pa bi jih bilo, če bi imeli dovolj finančnih sredstev, da bi v vsaki delovni organizaciji in še v večjih krajevnih skupnostih uredili vsaj potujočo izposojevalnico knjig. Poskus v Elaradu je zelo dobro uspel, pokazalo se je, da imamo v tej delovni organizaciji ve. liko navdušenih bralcev, ki se bodo' udeležili tekmovanja v branju leposlovnih knjig. JOŽE ŠTELCL: Sindikati so za razvoj podružničnih knjižnic O odgovornosti sindikatov zh dvig kulture delovnega človeka piše v glasilu Elrad tovariš Jože Štelcl, sekretar ObSS, ki v svojem prispevku pravi takole: — ...Sindikati smo prvi odgovorni za dvig kulture delovnega človeka. Dobra knjiga je prvi, vendar ne edini element, ki dopolnjuje človekovo osebnost. Dobra knjiga ne bi smela manjkati v sindikalnih knjižnicah, ki jih je žal v naši občini malo. Vodstva osnovnih organizacij bodo morala v naslednjem obdobju nameniti več pozornosti temu vprašanju in izločati za razvoj knjižnic in knjig večja sredstva... Pri tem pa morajo sodelovati tudi delavci sami, in to s tem, da se vključijo v akcijo za razvoj kulture v TOZD in s tem v akcijo za čitanje dobrih knjig, piše Štelcl. BOGDAN RIHTARIČ prebere na mesec tudi do deset knjig In kako so delavci dejansko vključeni v to kulturno akcijo? To izvemo iz naslednjega sestavka, ki ga je napisala Anica Kondrič. Pogovarjala se je z elektromehanikom Bogdanom Rihtaričem, ki vneta prebira knjige. Ze od rane mladosti je bila Bogdanu knjiga blizu, saj izhaja iz družine vnetih bralcev, kjer najdejo vsi dovolj časa za branje, kljub zaposlenosti in gospodinjskim opravilom. Tako Bogdan kot njegova mama si redno izposojata knjige v Občinski matični knjižnici, kakor tudi v izposojevalnici matične knjižnice OZD Gore-nje-Elrad, pa tudi sami veliko knjig kupujejo. Bogdan prebere tudi do deset knjig mesečno, zelo rad prebira zgodovinske knjige, ki mu oživljajo preteklost, kot sam pravi. Ob tem poudarja, da mu ne film ne gledališče ne moreta nadomestiti knjige. — Kako pa je z vključitvijo v tekmovanje v branju knjig, sprašuje Anica Kondrič. Bogdan odgovarja, da je večino izmed petdesetih predpisanih knjig že prebral in da mu ne bo težko vključiti se v vrste tekmovalcev, vendar pa meni, da je precej knjig pretežkih za delavce iz Elrada. MANICA GORNJAK: Dobro knjigo priporočam tudi drugim Pred novim letom je tudi mene pot zanesla v Elrad. O tekmovanjvj v branju knjig sem se tako lahko tudi sama pogovarjala z Manico Gornjak in še z nekaterimi drugimi delavci iz proizvodnje. — Pri nas v Elradu je branje res močno razširjeno, skoraj vsak ima že svojo knjižnico doma, poleg tega pa si veliko knjig sposojamo tako v Občinski matični knjižnici kot tudi v izposojevalnici matične knjižnice tu, v naši OZD. Sama že od mladih nog rada čitam, tako domačo kot tujo literaturo, in čutim v sebi nekakšno dolžnost, da še ostalim delavcem predstavim to, kar sem sama že prebrala. Tovarišica Manica Gornjak je predsednica DPD Svoboda v Elradu, zaposlena pa je kot delavka v proizvodnji, kjer je njen stik / sodelavci neposreden, prijateljski. — Nam delavcem Manica predstavi knjigo tako, da pride z njo v obrat, pove, kako jo je že sama prebrala in priporoča nam, da bi se tudi mi srečali z njo. In to pri nas zaleže, zberemo se okrog Manice, nato pa gre obvestilo o dobri knjigi od ust do ust. Tako so mi pripovedovali Janko Žižek. Hedvika Kovačič, Ida Pomberg in še nekateri drugi delavci OZD Gorenje-Elrad. Pravijo, da.sb o tekmovanju že vsi obveščeni, saj so kar dvakrat objavili ta razpis v glasilu delovne organizacije, pajudi po radiu in na TV so govorili -o tem. V Elradu se torej srečujemo z razveseljivo naraščajočim zanimanjem za knjigo in nič več z izgovori, da za branje manjka časa. KATJUŠA ROJAC iv *e,°šnji knjižni zbirki .. ^družbe so poleg Preše ,aria za leto 1977 in pt :lff-etfnje’ kvačkanje in Se štiri knjige. Izid vseh arno podprli Kulturna t ^enjje in Ljubljanska ba . °ledar prinaša razen c farskih podatkov tud: c>je slikarskih del slika *a in Jurija Šubica in kra 0 njunem življenju in Odarju najdemo tudi dal anka Liska, ki govori c m Komunistične partije S fd Štiridesetimi Jeti v Čebi gorjem. Nekaj poglavij i: Koroških Slovencev k g0 Grafenauer. Lani i genskemu revolucionarju j U mislecu, med drugim goletnemu predsedniku ka. To je le nekaj sestavkov iz zanimive vsebine. Žene in dekleta se bodo prav gotovo razveselile priročnika za pletenje, kvačkanje in vezenje, ki prinaša kar precej zanimivih vzorcev in krojev. V vsako domačo knjižnico nedvomno sodijo dela Ivana Cankarja. Zato je pohvalno, da je uredniški odbor med leposlovna dela letošnje zbirke Prešernove družbe vključil tudi povest Martin Kačur, življenjepis idealista. Delo je prepričljiva podoba socialnih in političnih razmer konec prejšnjega stoletja na slovenskem podeželju in ostra satira nanje. Čeprav je v slovenski literaturi mnogo del s tematiko narodnooso-vobodilnega boja, pa je vshko novo delo ^ to temo dobrodošlo. Ob izdaji Mrtvega odreda, enega izmed zadnjih in še nenatisnjehih pripovednih rokopisov partizanske pripovednice Manice Lobnikove se velja pomuditi. Mrtvi odred je eno izmed naših najbolj človeško in najbolj toplo napisanih pričevanj tako o borbah in nato tudi še o poslednjem boju partizanskega odreda, kakor je takšen poslednji boj do zadnjega borca in borke, a tudi do zadnjega otroka, bil na Osankarici pohorski bataljon. V romanu ne gre več za to, kdo je bil kdo; gre za veličino ljudi, ki so umirali v skupni borbi za veliko stvar — svobodo, To pa je tisto, kar bo pritegnilo bralca. Tudi roman »Čarobni piskač«, angleškega pisatelja Nevila Shutea, govori o dogodkih med drugo svetovno vojno. Starček sedemdesetih let pripoveduje v enem izmed angleških klubov, medtem ko na London padajo nemške bombe, kako je slučajno zašel v vojno vihro ob okupaciji Francije. Prav tako slučajno je postal varhuh skupine otrok, ki jih je moral spraviti na varno. Čutil se je odgovornega in je na vsak način hotel izpolniti to. Toda zaradi pretrganih prometnih zvez in bombardiranja je njegovo početje zelo tvegano. Po velikih težavah mu le uspe spraviti otroke na varno, pošlje jih k svoji hčerki v Ameriko. Pisatelj Shute zanimivo popisuje, kako otroci doživljajo vojno in kako se starcu ob izpolnjevanju tako težke naloge vrača samozavest, ki jo je bil že prej izgubil zaradi občutka nekoristnosti. Kot zadnjo med knjigami Prešernove družbe naj omenim še povest Smiljana Rozmana Leteči krožniki. Torej je tudi v letošnji zbirki veliko zanimivega branja. Škoda le, da niso knjige opremljene vsaj s kratko spremno besedo. Prepričana pa sem, da bo kljub, temu veliko bralcev poseglo po njih. Pomembno vlogo pri širjenju teh knjig imajo tudi sindikalni poverjeniki. S. RITONJA STE NEMARA PREZRLI 4. JANUARJA JE BIL PODPISAN DRUŽBENI DOGOVOR O NALOGAH PODPISNIKOV PRI ZDRUŽEVANJU SREDSTEV ZA GRADNJO DOMOV ZA UCENCE IN ŠTUDENTE V SREDNJEROČNEM OBDOBJU Še pred dvema letoma smo govorili le o »lepih sanjah« 1976 — 1980: za 7.500 novih ležišč v slovenskih domovih za učence in študente 82 in pol starih milijard Potem ko je leta 1974 v naši javnosti dozorelo spoznanje, da ni mogoče več odlagati problemov, ki so se nakopičili, ker smo tri 4eset-letja zanemarjali domove učencev in študentov, smo se_teh nalog že spomladi naslednjega leta začeli organizirano lotevati. Spominjam se, kako so bili za marsikoga takrat zbrani podatki o potrebni sanaciji domOv in nujnih novih kapacitetah kar grozljivi. Če želimo študij omogočiti resnično vsem sposobnim pod enakimi pogoji, smo ugotavljali, potrebujemo v srednjeročnem obdobju skoraj sto starih milijard din za domove, ob tej številki pa so mnogi govorili, da je utopična in da so to lepe sanje. Črnoglednost nas ni zapustila tudi potem, ko smo se s prvim družbenim dogovorom v Sloveniji dogovorili, da bomo na temelju regionalnih samoupravnih sporazumov delavci združili 10 starih milijard din za izgradnjo prvih treh najnujnejših domov: dijaškega doma v Kopru, koder Se je stari že dobesedno podiral in ogrožal življenja gojencev, in domov za medicinske sestre v Mariboru in v Ljubljani. Sporazumevanje o tem je namreč bolje steklo le v regijah, kjer so bile predvidene gradnje, manj pa v sosednjih: za dom v Kopru naj bi prispevala tudi goriška regija, ki je tudi dosegla pri samoupravnem sporazumevanju odlične rezultate, za dom v Mariboru pa še pomurska in koroška regija. Jeseni istega leta je bila zato potrebna v okviru Socialistične zveze nova politična akcija: sprejet je bil tudi sklep, da se v regionalno sporazumevanje vključijo tudi celjska, dolenjska, gorenjska in še neaktivirani deli notranjske regije. K' težavam, ki so spremljale samoupravno sporazumevanje, čeprav so se za izgradnjo prvih najnujnejših domov odločno zavzeli vsi družbenopolitični dejavniki v republiki, se je pridružila še nova. Po takrat veljavnih zveznih predpisih namreč z gradnjo ni bilo mogoče začeti, dokler niso bila zagotovijena,stoodstotna sredstva in petdesetodstotni obvezni polog. No, kljub vsem težavam pa smo lani poleti le začeli z izgradnjo prvih treh domov. To so omogočala sredstva, ki so se zbrala na osnovi samoupravnih sporazumov, prispevki, ki so se zbrali na osnovi enoletnega intervencijskega zakona, ki je določal obvezni delež za izgradnjo domov tistim, ki sporazuma niso sprejeli, sredstva iz anuitet odpravljenega republiškega stanovanjskega sklada, pa tudi zvezni predpisi o obveznem pologu so se medtem spremenili. Družbena samoupravna akcija za izgradnjo 23 domov v srednjeročnem obdobju s kapaciteto 7.500 ležišč, po programu, ki ga je že decembra 1975 sprejela izobraževalna skupnost SR Slovenije in ga ovrednotila s 825 milijoni novih din, pa je,pravi zagon dobila lansko pomlad, ko je bila dopolnjena stanovanjska zakonodaja in ko so tudi domovi za učence in študente dobili status stanovanjskega prostora. Nastali so bistveno novi pogoji, ki so tudi narekovali oblikovanje novega družbenega dogovora o nalogah podpisnikov pri združevanju sredstev za gradnjo domov za učence in študente v obdobju 1976 do 1980. O vsebini tega družbenega dogovora smo v DE že pisali, ko ga je obravnavalo predsedstvo RS ZSS. Pa vendar se še enkrat ustavimo ob konkretnem določilu, ki zavezuje sindikate: — ZSS bo pobudnik in nosilec akcije, da bo določilo, opredeljeno v samoupravnih sporazumih o izločanju sredstev v sklad skupne porabe v višini 6 % bruto osebnih dohodkov, od tega najmanj 0,345 % od bruto osebnih dohodkov za izgradnjo domov za učence in študente, vneseno v sindikalno listo. Iz tega poglavitnega vira naj bi namreč v srednjeročnem obdobju zbrali kar 499 milijonov din, se pravi več kot polovico vseh načrtovanih Sredstev (825 milijonov). Prvi trije domovi se torej že gradijo, skupščina izobraževalne skupnosti SR Slovenije pa je lani decembra sprejela sklep o začetku gradnje nadaljnjih štirih domov v letu 1977: dom učencev v trgovini in gostinstvu Ljubljana in dom rudarskega šolskega centra Velenje naj bi začeli graditi že v marcu, študentska domova v Mariboru in Ljubljani pa letos poleti. Iz zbranih razpoložljivih sredstev v tem letu pa naj bi še pripravili tehnično dokumentacijo za izgradnjo dijaških domoV v Murski Soboti in v Novem mestu, ki se bosta gradila v prihodnjem letu. Načrt, ki so ga še pred dobrima dvema letoma-mnogi proglašali za megalomanski, se bo po samoupravnih poteh torej vendarle dokaj ugodno uresničeval, seveda postopno in s prednostjo tistih domov, za katere je zaradi kadrovskih potreb združeno delo še posebej zainteresirano. Temu skupnemu načrtovanju potreb pa bo treba posvetiti nemara v prihodnje mnogo več skupnih dogovorov, kot pa smo jih opravili doslej. SONJA GAŠPERŠIČ Na gradbišču doma za medicinske sestre v Ljubljani AKCIJA SARAJEVSKIH SINDIKATOV ODDIHU IN REKREACIJI PRAVO MESTO! Mestni svet Zveze sindikatov Sarajevo je tudi lani, s pomočjo svojega Biroja za oddih delavcev, načrtno skrbel za odhajanje delavcev na preventivna okrevanja. OD SARAJEVSKEGA DOPISNIKA Načrtovali so, da bodo na tak oddih poslali 2500 delavcev. Zares je bilo na rekreativnem dopustu 2405 delavcev iz sarajevskih organizacij združenega dela. Čeprav plana niso v celoti izpolnili, so vendar zadovoljni, saj si je novih moči nabralo precej več delavcev, kot pa v letu 1975. Desetdnevne rekreativne dopuste so delavci lahko izkoristili v Starem gradu na Hvaru, Sutivanu na Braču, v Makarski, Gradcu, Podgori, Srebrenem in v Trebinju. Od 885 delavcev iz industrijskih organizacij jih je na rekreativni dopust največ poslal Hnergoinvest — skupaj 335. Kolektivi prometa in zvez so na okrevanje poslali 253 svojih članov, kmetijske organizacije 147, gradbinci 304, storitvene 'dejavnosti 361, delovne organizacije s področja družbenih dejavnosti pa 455 delovnih ljudi. Družbenoekonomski odnosi v združenem delu, zasnovani na ustavnih načelih, vse močnejša materialna osnova Sarajeva in sprejeta načela o družbeni politiki zadovoljevanja potreb splošnega in osebnega standarda delovnih ljudi so omogočili objektivno ugodnejše pogoje v minulem letu, da bi tudi vprašanje organiziranega rekreativnega okrevanja in oddiha razreševali na sodobnejši in vsebinsko bogatejši ter boljši način. Zaradi tega je bila tudi programska aktivnost Zveze sindikatov Sarajeva v celoti usmerjena k oblikovanju takega vzdušja na vseh ravneh, ki naj bi omogočalo in,zagotavljalo, da bomo tudi oddih in rekreacijo delavcev, preventivna okrevanja in tudi delavski šport obravna- vali kot družbenoekonomsko kategorijo. Dejstvo je, da se je ta oblika aktivnosti sindikalnih organizacij že uveljavila med članstvom in da jo le-to poudarja kot primer skrbi sindikata za delovnega človeka. Upoštevajoč pomen rekreativnega oddiha delavcev za splošno preventivno dejavnost, katere namen je obvarovanje zdravja in delovnih zmožnosti delovnega človeka, bodo temu vprašanju v prihodnje namenili še več pozornosti v vseh temeljnih organizacijah združenega dela, posebej še tistih, kjer delajo in'gospodarijo pod težjimi pogoji. Mestni svet Zveze sindikatov Sarajevo si s svojo strokovno službo prizadeva, da bi oddihu in rekreaciji priznali njuno pravo veljavo in pomen. Na ta način bi še najbolj učinkovito prispevali k skupnim naporom za obvarovanje zdravja, podaljšanje delovne in življenjske dobe in tudi k nastajanju pogojev za povečanje produktivnosti dela. ESAD NJEMČEVIČ Višja kvaliteta Z dokaj optimizma smo stopili v novo leto gospodarjenja. Staro leto nam je pustilo, kot se to običajno dogaja, - precej začetega in neizpolnjenega, pa tudi precej takega, s čemer smo lahko zadovoljni. Vrsto let pričakovana stabilizacija v gospodarskih odnosih je dala otipljive sadove, zlasti na področju odpravljanja inflacije, te hude bolezni, ki lahko vrže na kolena še tako velika prizadevanja. V trasiranju letošnje poti oziroma v izdelavi resolucije za uresničevanje načrta gospodarskega in socialnega razvoja Jugoslavije v letu 1977, v pričakovanjih in zahtevah je bilo med republikami in pokrajinama nemalo razlik. Ker pa so mislile na skupnost, so vseeno razmeroma hitro našle »sporazum«. Očitno gre za višjo kvaliteto v naših medsebojnih odnosih. Na višjo kvaliteto so opozorili tudi na nedavni seji sveta ZSJ, na kateri so resoluciji posvetili posebno pozornost. Temelj te kvalitete, so poudarili, je predvsem zakon o združenem delu, ki objektivno ustvarja potrebne možnosti delavcem za njihovo samoupravno organiziranje in obvladovanje pogojev pridobivanja in delitve dohodka. Svet je zato kot najvažnejšo nalogo vseh organizacij in organov sindikatov v tem letu poudaril prav uresničevanje bistvenih rešitev iz tega zakona. Nova kvaliteta se izraža tudi v dejstvu, da so lani prišle na svetlo mnoge pomanjkljivosti v gospodarjenju, ki so bile prej prikrite, s tem pa tudi zelo škodljive. Nepriznavanje proizvodnje za zalogo, niti vlaganje brez kritja — navedimo samo ti dve dejstvi — je prispevalo, da je v gospodarsko življenje zapihal nov veter in da se je steblo stabilizacije dobro vko-reninilo. Mnoge bitke so bile dobljene, vendar se boj nadaljuje. Delitev narodnega dohodka je še naprej prenapeta, poraba v precej primerih presega realne možnosti, naraščanje osebnih dohodkov ne spremlja povečanja storilnosti, nagrajevanje po delu in rezultatih dela pa je v številnih kolektivih v senci plač. Dokument, v katerem je oblikovana ekonomsko-so-cialna politika v tem letu, računa z obveznim spoprijemanjem z vsemi pomanjkljivostmi. Sindikati to prizadevanje podpirajo, saj je nova, višja kvaliteta stabilizacije predvsem v korist delovnih ljudi. Preostane nam, da se to spremeni v akcijo. DJORDJE VITEZ UVAJANJE SOCIALNE KARTICE V MAKEDONIJI SINDIKATI NA PRELOMU LETA y' - ’ '. ■ . •■ .. .. 1 ■■ --——■ - - ' ■ ■ - ■ ■ ■ - ^ Uspešen prvi korak Ocena gospodarskih gibanj Zbiranju in urejanju podatkov o socialnem in materialnem položaju delavcev in njihovih družin bo morala slediti akcija za izboljšanje razmer Stabilizacija, razvoj samoupravnih odnosov in delitve po rezultatih dela so v središč pozornosti sindikatov delavcev družbenih dejavnosti, gradbenih delavcev in delavcev storitvenih dejavnosti Jugoslavije Opredeljujoč se za nadaljnjo krepitev socialne in materialne varnosti ter za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev v združenem delu, je 9. kongres Zveze sindikatov Makedonije že pred dvema letoma med drugim OD SKOPSKEGA DOPISNIKA obvezal članstvo, organizacije in organe sindikatov za konkretno idejnopolitično dejavnost pri uresničevanju socialne politike z delavsko razredno vsebino. Izhajajoč iz tega pomeni uvedba socialne karte za vsakega delavca v organizaciji združenega dela ustvarjanje prvih pogojev za programiran in usmerjen razvoj družbenega standarda, za dosledno uresničevanje Udarnosti v funkciji storilnosti in icšnejši boj zoper težnje, ki peljejo k ivnilovki. Iz dosedanje prakse v makedonskih občinah lahko razberemo, da dobro poteka akcija za -uvedbo enotnega obrazca za socialno in materialno varnost delavcev. V mnogih občinah so sindikalni sveti obravnavali sklepe predsedstva sveta ZSM o uvedbi socialne karte. V mnogih organizacijah združenega dela so že kupili ustrezno število kartonov, njihove službe pa zbirajo podatke. V občini Probištip je tiskanje obrazcev prevzel občinski sindikalni svet. Nekaj podobnega so storili tudi v občini Rdoviš, kjer je več delovnih organizacij že izvedlo skupno naročilo kartonov. V občini Vinica se je 90 % organizacij že oskrbelo z obrazcem »socialna karta«, pristojne službe pa zbirajo podatke. Podobno je tudi v občini Debar, kjer pa so organizacije že kompletirale podatke v socialne karte. Dobre rezultate so v tem pogledu tudi dosegli v temeljnih organizacijah v občinah Gostivar, Tetovo in Štip. Zasluga za takšne zadovoljive rezultate v prvi fazi gre živahni dejavnosti osnovnih sindikalnih brganizacij. Vsem je jasno, da bo z uvedbo socialne karte možen bolj popoln pregled o socialnem in materialnem položaju zaposlenih in njihovih družin. Kljub tolikšnim rezultatom pa bodo tudi v prihodnje potrebna nova prizadevanja, da bi socialna karta postala stvarnost v vsaki TOZD. Po uvedbi in zbiranju podatkov bo potrebno storiti naslednji korak — delovati na podlagi zbranih podatkov. B. STANČEVSKI Uresničevanje politike gospodarskega in socialnega razvoja v'letu 1976 ter naloge sindikatov v tem letu so bile osrednja tema razprave v zveznih odborih sindikata gradbenih delavcev, sindikata delavcev storitvenih dejavnosti, medtem ko je zvezni odbor sindikata delavcev družbenih dejavnosti obravnaval rezultate v razvoju družbenoekonomskih odnosov te dejavnosti na podlagi svobodne izmenjave dela. Značilno in skupno za vse tri omenjene sindikate je to, da so zvezni odbori realno ocenili stanje in probleme gospodarskih odnosov v preteklem letu in razvojne možnosti letos. Rešitve v glavnem iščejo v boljšem izkoriščanju lastnih rezerv, manj pa pričakujejo od sistemskih ukrepov. Glavne smeri akcije sindikatov v tem letu so: izpopolnjevanje organizacije TOZD in njenih mesebojnih dohodkovnih odnosov, iskanje meril za delo, stabilizacija gospodarjenja in cen ter oživljanje dejavnosti samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti. MALO ZNANA PRAKSA Razprava v zveznem odboru sindikata delavcev družbenih dejavnosti je pokazala, da ko gre za praktične rešitve dela SIS te dejavnosti, sindikat ni dovolj na tekočem. Čeprav v dosedanji dejavnosti SIS skorajda ni bilo sindikalnega srečanja, na katerem ne bi govorili o izmenjavi dela, pa sindikat malo pozna prave rešitve v praksi in tako ne more posredovati niti pozitivnih izkušenj. Potemtakem je razumljivo, da so bile ocene zveznega odbora o delu SIS in svobodne menjave dela z gospodarstvom dokaj posplošene in da so opozarjali predvsem na izmenjavo izkušenj. Prav te zahteve po izmenjavi izkušenj in konkretni primeri iz prakse kažejo, da v praktičnem življenju interesnih skupnosti vseeno nastajajo spremembe in da imamo zelo zanimive in pozitivne rešitve, ki jih je treba samo poznati, preučiti in bolj uveljaviti, da bi bile drugim za zgled. Prav takšno spoznavanje in analiziranje dela interesnih skupnosti in ustvarjanje novih dohodkovnih odnosov z gospodarstvom prek svobodne menjave dela bo eno izmed najvažnejših nalog tega sindikata. Kljub novim pogojem gospodarjenja, ki so značilni za lani, so gradbeniki dobro poslovali — so ocenili na seji zveznega odbora sindikata gradbenih delavcev. Bilo pa je precej kršenj samoupravnih sporazumov o pridobivanju in delitvi dohodka ter sredstev za OD. Povečanje materialnih stroškov je v glavnem posledica neizkoriščenih notranjih rezerv v vsaki TOZD, nezadostne izkoriščenosti zmogljivosti, razdrobljenosti in nepovezanosti gradbenikov. Prav tu pa so, kot so poudarili na seji, velike možnosti delovanja osnovnih sindikalnih organizacij. Ob tem so člani zveznega odbora opozorili na neizO' gibnost hitrejšega in bolj funkcionalneg3 povezovanja gradbenih delovnih organizS' cij, da bi lahko izpolnile prevzete obveznost* v stanovanjski graditvi ter prevzele zidav** kapitalnih objektov, zlasti cest in elektrarn ZA VEČJO STORILNOST Usmerjanje dejavnosti k spodbujanj** kvalitativnih elementov gospodarjenja ie bila ena izmed dejavnosti sindikata delavce*' storitvenih dejavnosti v prejšnjem letu, to bo za ta sindikat aktualno tudi v tem let**- Lani v delovnih organizacijah te dejavn**' sti, kljub zavzemanju sindikatov za uspešl**’ poslovanje, ekonomičnost in storilnost l*1 rastla tako, kot so želeli, v delitvi pa so krŠi|* razmerja v škodo akumulacije. So tudi p**' meri, da v TOZD ne sprejemajo samo**' pravnih sporazumov o delitvi sredstev & j OD, ampak uporabljajo panožne sporaz**' me, nimajo pa tudi meril kot podlage li individualno delitev. Še več, sistem plač ^ počasi uveljavlja tudi med tistimi kolekti*'*’ / kjer so že imeli določena merila za delit6'' OD. Prav zato bo zvezni odbor tega sindikat tudi letos usmeril dejavnost v povečani* storilnosti, združevanje trgovine in ,pr0*' zvodnje na dohodkovnih odnosih in iskat*)11 meril dela, seveda ob uresničevanju zakol*9 o združenem delu. , Z. BOSNIČ-VUJADINOVlC Tudi stroj se ustavi Zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem Vprašanje: Opravljani delo na delovnem mestu nočnega čuvaja in vratarja v tovarni. To delo opravljam že od leta 1961. Delo je odgovorno in zelo naporno; ne vem, kako bom vzdržal še naprej, saj se bo tako delo poznalo tudi na zdravju. Zanima me, ali lahko pričakujem iz takega dela še kake pravice. Zlasti me zanima, če se delo na delovnem mestu nočnega čuvaja šteje kot delo, kjer se delovna doba računa s povečanjem. , »Tudi jaz sem med tistimi, ki radi bero to rubriko. Vendar mislim, da zadeve marsikdaj zapletate brez potrebe. Dobri odnosi bodo v kolektivu takrat, kadar bo vsakdo naredil tisto, za kar je plačan. Žal pa vedno in povsod še ni tako«, med drugim piše Jožica Ahčin iz Ljubljane. »Mene nihče ne vpraša, kako mi je zjutraj, ko pridem na delo. Lahko pa mi verjamete, da imam tudi jaz otroke, moža in taščo, da tudi v moji družini ni tako, kot sem si včasih zamišljala, da bi moralo biti, da mi je včasih tako, da bi najraje postala v trenutku zrak — toda: svoje delo moram opraviti, ker sicer ne vem, koliko bi dobila ob mesecu. Kdo pa nima težav iji kaj bi bilo, če bi za vse našli opravičilo? Nekateri pa znajo spretno manevrirati, vse jim pride prav, tudi izgovori, ki jih pes na repu ne bi prinesel, samo da jim ni treba delati. Berem tudi to, kar objavljate o alkoholizmu. Dr. Rugelj in nje- govi kolegi lahko naredijo vse, dosegli pa ne bodo veliko, dokler bomo pijance pustili pri miru. Pri nas jih -pustimo, ker vemo, da šefa ne bomo mogli spraviti na zdravljenje, zakaj bi potem silili prav Franceljnu ali Micko! Vem, da to ni prav,, moči, da bi začeli na pravem koncu, pa marsikdaj nimamo. Ali pa: neki tovariš se ločuje. Pravi, da je v takšni krizi, da ne more delati. In ne dela! Sedi in buli predse. Na srečo ali na nesrečo je v pisarni. Kaj bi bilo, če bi bil za strojem? Še bi lahko naštevala. Zato napišite, spoštovana tovarišica Azra, da naj vsak svoje naredi, pa bodo tudi odnosi v redu. Ali ne drži več, kar so nas učili včasih, da velja za mnoge »duševne muke« iskati zdravilo prav v delu?« Tovarišica Jožica, kar ste napisali, vse drži. V dosedanjih, prispevkih sem to že večkrat zapisala. Res pa je, da smo ljudje različni. Tn tako so nekateri sposobni, da sami premagujejo svoje težave, drugim pa je treba pomagati, kot ljudje ljudem, da lažje živijo in seveda tudi bolje delajo. Mnogo je vprašanj, na katera je treba odgovoriti, med njimi tudi na vprašanje, ali je ta, ki zdaj ne dela, kot bi moral, bil vedno takšen? In zakaj je zdaj takšen? Kaj mu lahko pomagamo mi, s katerimi preživi tretjino vsakega delovnika? Tudi stroj se ustavi, treba ga je popraviti, človek pa bi moral biti kot neuničljiv robot? Razumljivo pa je, da je treba razlikovati profesionalne lenuhe od ljudi, ki so trenutno v takšnih ali drugačnih težavah. Pri lenuhih pa je treba zbrati nekoliko poguma (mnogo ga ni treba) in jim povedati, kar jim gre, pa naj bodo obratovodje ali generalni direktorji. Skratka — dosledno je treba upoštevati to, kar pravite: da mora vsakdo svoje narediti, pri tem pa človeško razmisliti, zakaj nekdo trenutno ne more delati. Če bomo odpravili vzroke, tudi posledic ne bo. L Odgovor: Na delovnih mestih, kjer je posebno težko in zdravju škodljivo delo, in na katerih delavci po določenih letih ne morejo več delati oziroma opravljati svojega poklica, se delovna doba šteje s povečanjem. To je tako imenovana beneficirana delovna doba. Delovna mesta, na katerih se šteje povečana zavarovalna doba, določa Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja s posebnim aktom, ta pa mora M. K. Laško biti skladen z družbenim dogovorom, ki določa zavarovalno dobo s povečanjem. Po dosedanjih predpisih se šteje za posebno težko delo, na katerem se delovna doba beneficira, delo v rudnikih, delo z eksplozivi, delo v metalurgiji oziroma v železarnah, livarnah, delo s svincem, delo v steklarnah, kemični industriji, podvodna dela, delo v prometu, na jedrskih napravah in še nekatera druga dela, ki so zdravju hudo škodljiva. Na teh delih se prebiti čas šteje s povečanjem, vendar največ za 50%. Iz opisa del, katerih opravljanje se šteje v zavarovalno dobo s povečanjem, je razvidno, da se delo na delovnem mestu nočnega čuvaja za zdaj ne šteje med beneficirana dela. Tudi nimamo nobenih informacij, da bi se v tem pogledu pripravljali kaki predlogi. Vaš problem bi bil delno rešljiv le tako, da bi svoje delo opravljali v turnusih, da b* delali ponoči le vsak drugi ali tretji teden. \ kupon 8 PRAVNIK SVETUJ^, OSMEMU KONGRESU POLJSKIH SINDIKATOV NA ROB Moč delavske organizacije Sindikati in organi delavskega samoupravljanja so važen in najmočnejši razvojni dejavnik poljske družbe — V prihodnje povečana vloga sindikalnih organizacij v podjetjih Delegati osmega kongresa sindikatov Poljske so soglasno Podprli program gospodarskega ln socialnega razvoja, ki je bil sPrejet na kongresu poljske združene delavske partije. Kongres sindikatov je bil v aršavi decembra lani, udeležile s° se ga tudi številne sindikalne °elegacije iz Evrope, Afrike, j/Zlje in Latinske Amerike, avzoča je bila tudi delegacija ki jo je vodil podpredsednik sveta Dušan Bogdanov. Dolgotrajne in sistematične Priprave za največje srečanje Predstavnikov 12 - milijonske 0rganizacije so omogočile, da so v razpravah na volilnih sestankih v osnovnih organizacijah s pred-v°8' in priporočili pomagali dolo-'n najvažnejše naloge, ki so na 0ngresu našle svoje mesto v sprejeti resoluciji. Klasična vprašanja o dejavno-,sh sindikatov na področju zaščite Pri delu, socialne in zdravstvene politike družbe, oddiha in rekreacije zaposlenih so bila sicer navzoča v razpravah in so našla mesto v dokumentih kongresa, pa vseeno so bila na drugem mestu. Na kongresu so prevladovala vprašanja storilnosti, ekonomičnosti poslovanja, učinkovitejše uporabe naravnih bogastev itd. Mnogo pozornosti so posvetili tudi problemom socialističnega nagrajevanja po delu. Delegati so zlasti v komisiji, ki se je ukvarjala s temi vprašanji, poudarjali, da je sedanje velikanske materialno-tehnično-tehnološke možnosti poljske industrije nemogoče učinkovito izkoristiti, če zaslužki posameznikov ne bodo pogojeni z ekonomičnostjo poslovanja podjetja. Brez ustrezne materialne stimulacije, so poudarjali delegati, ni mogoče v celoti mobilizi-fati velikanskih človeških možnosti v industriji, kjer že polovico zaposlenih tvorijo inženirji, tehniki, visokokvalificirani in kvalificirani delavci in drugi strokovnjaki, ki pa so mlajši kot 30 let. Sindikalne organizacije v podjetjih imajo nalogo, da morajo tudi v prihodnje biti pobudniki poskusov za uvedbo tako imenovanega gibljivega delovnega časa. To so večkrat poudarili tudi v razpravah. Menili so, da to lahko ugodno vpliva na delovno razpoloženje delavcev, prispeva k povečanju storilnosti in splošni učinkovitosti poslovanja. Izhajajoč iz stališča poljskega voditelja Edvarda Giereka v pozdravnem govoru, da so sindikati in organi delavskega samoupravljanja v podjetjih važni in najmočnejši dejavniki razvoja socialistične demokracije in da je njen nadaljnji razvoj vse bolj odvisen od avtoritete sindikatov, od njihove sposobnosti in spret- kdo je kdo TENG HSIAO-PING Na Kitajskem je te dni, ko je minilo leto od smrti Predsednika vlade Ču En-laja, ena osrednjih psebno-sji Teng Hsiao-ping, čeprav je navaden član partije. xpda množice zahtevajo, da se vrne v politično življenje, da ga rehabilitirajo, kajti do sedmega aprila lani |e nji prvi podpredsednik vlade, podpredsednik par-N 'o načelnik armadnega generalštaba, veljal pa je ?a zanesljivega naslednika Ču En-laja. Pričakovanja se niso uresničila, saj se je po smrti Ču En-laja gonja proti Tengu izredno razmahnila. Obtoževali so ga »desnega revizionizma« in poskusa »kapi-talistične obnove« ter ga slednjič odstranili z vseh Položajev v partiji in zunaj nje. V zadnjih mesecih, ko 50 razkrinkali protipartijsko skupino štirih, se je izka-zalo, da je za Tengovo politično diskvalifikacijo kriva ta četverica, v kateri je tudi Maova vdova Čiang Čing. Tengovi politični pogledi so namreč prišli navzkriž s Pojmovanji četverice. Levi radikali (kot četverici tudi Pravijo) so namreč na kitajski razvoj gledali izključno 'oči politike, ideološkega in razrednega boja, vse orugo pa so zanemarjali (kar je v nasprotju z nauki Mao Ce-tunga). Teng Hsiao-ping pa je bil človek drugačnega kova. Sprevidel je, da je veliki cilj — da bi Kitajska do konca stoletja uvrstila med vodilne rzave sveta — mogoče doseči le s hitrejšim gospodarnim napredkom. Zato se je zavzemal za vrsto ukre-P°v, s katerimi se četverica ni strinjala, med drugim za 'Materialno spodbujanje višje produktivnosti, za večjo ttehanizacijo kmetijstva in modernizacijo industrije, za koristno uporabo tujih znanstvenih dosežkov in za večje gospodarsko povezovanje z zunanjim svetom. Teng Hsiao-ping je vztrajal pri svojih stališčih; moral je oditi. Zdaj pa množice zahtevajo njegovo vrnitev in zdi se, da je temu naklonjeno tudi vodstvo na čelu s Hua Kuo-fengom, saj Tengova pot obeta hitrejši gospodarski napredek. V. BARABAŠ nosti, da zastopajo koristi delavcev, so delegati nadaljnji razvoj samouprave v podjetjih označevali kot eno izmed stalnih nalog sindikatov. Sindikati morajo ustvariti možnosti za delovanje delavske samouprave, morajo biti pobudnik organiziranja delavcev, da le-ti povedo svoje mnenje in dajo konkretne predloge za povečanje storilnosti, učinkovitosti poslovanja in izboljšanje sistema nagrajevanja po delu. Na koncu moramo povedati, da je bila zdaj bolj kot kdajkoli v poljskem sindikalnem gibanju na tem kongresu navzoča misel, da te in mnoge druge naloge, o katerih so razpravljali na kongresu, lahko uspešno rešijo samo s povečano vlogo, pravicami in obveznostmi sindikalnih organizacij v podjetjih. Te morajo imeti več pravic tako glede razmerij do uprave podjetja kot tudi glede na višje sindikalne organe. S tem namenom so tudi v statutu sindikata sprejeli ustrezne spremembe. Najvažnejša je neposredno povezovanje osnovnih organizacij sindikatov v panoge za centralni odbor sindikata brez posrednikov v občinah in vojvodstvih. RADE RADOVANOVIČ Predsedstvo Jugoslavije je na seji, ki jo je vodil predsednik Tito, obravnavalo nekatera aktualna vprašanja v zvezi z dosedanjim uresničevanjem določil sklepne listine konference o evropski varnosti in sodelovanju ter pripravami na letošnji beograjski sestanek predstavnikov držav, udeleženk te konference. Kot so poudarili, je obdobje po helsinški konferenci potrdilo, da je popuščanje napetosti v Evropi lahko stvarno in trajno samo v sklopu celovitega in nedeljivega procesa, ki se ne bi omejeval na medblokovsko sporazumevanje in na eno samo zemljepisno območje ali ločene mednarodne probleme. Dosedanji rezultati uresničevanja helsinške listine so nezadovoljivi, vendar je po mnenju predsedstva SFRJ tudi nekaj spodbudnih zgledov, med katere prav gotovo sodijo jugo-slovansko-italijanski sporazumi, podpisani v Osimu. Predsedstvo je sprejelo tudi izhodišča in stališča, ki jih bo Jugoslavija zastopala med nadaljnjimi pripravami na beograjski sestanek in na tem sestanku. V sredo je prispel na uradni in prijateljski obisk v Jugoslavijo generalni sekretar enotne socialistične partije Nemčije in predsednik državnega sveta Nemške demokratične republike Erich Honecker. S predsednikom republike in ZKJ Titom j£ imel v Beogradu izčrpne pogovore o dvostranskem državnem in partijskem sodelovanju in o aktualnih mednarodnih vprašanjih. Državnika sta med drugim razpravljala tudi o razmerah v mednarodnem komunističnem in delavskem gibanju v luči lanske berlinske konference. Poieg Beograda je državno-partijska delegacija NDR pod vodstvom Honeckerja obiskala tudi Zagreb. V okviru razgibane zunanjepolitične dejavnosti naše države je bil na obisku pri nas tudi portugalski zunanji minister Ferreira. Z zveznirh sekretarjem za zunanje zadeve Milošem Miničem je razpravljal o krepitvi različnih oblik jugoslovansko-portugal-skega sodelovanja, izmenjala pa sta tudi mnenja o najpomembnejših vprašanjih iz mednarodnih odnosov, med drugim o evropskih zadevah. Portugalski zunanji minister Ferreira je obiskal tudi Ljubljano, kjer si je ogledal tovarno »Lek« in imel pogovore s predsednikom republiškega izvršnega sveta Andrejem Marincem. Množice Kitajcev so ob obletnici smrti predsednika vlade Ču En-laja počastile spomin nanj in se hkrati, zavzele za nadaljevanje odločnega obračuna z odstavljeno četverico partijskih voditeljev, pa tudi za odstavitev nekaterih drugih kitajskih politikov, ki so menda krivi za lanske nerede na centralnem pekinškem trgu Tien An Men. Afriške države Zambija, Tanzanija, Mozambik, Angola in Botsvana so sklenile, da bodo v okviru prizadevanj, da bi rešili rodezijski problem, materialno, politično in diplomatsko podpirale izključno domoljubno fronto Zimbabveja, ki jo vodita Robert Mugabe in Joshua Nkomo. To v bistvu pomeni, da ne priznavajo več drugih dveh voditeljev črnskega prebivalstva Zimbabveja Muzoreve in Sitoleja. V. B. KLUBI NAŠIH DELAVCEV V TUJINI KOŠČEK DOMOVINE Klube naših, delavcev, začasno zaposlenih v tujini, ki jih je organiziranih, že približno 400, ustanavljajo naši delavci sami včasih v zelo težavnih okoliščinah. Klubi vse bolj postajajo kraj za zbiranje, družbenopolitično, športno in kulturno življenje del domovine. Vendar pa žal iz domovine še ne dobivajo pomoči, kakršno pričakujejo. Na Švedskem -se vsak naš deseti delavec ukvarja s športom in je vključen v katerega izmed številnih klubov. Zbiranje na športnem področju v tujini pomeni mngo več kot navadna rekreacija. Kljub temu pa na povabilo Zveze klubov naših delavcev v tej državi od naše Zveze organizacij za telesno kulturo niso dobili niti odgovora, kaj šele, da bi kdo sam prišel na Švedskg. Res je, da so prihajale delegacije te organizacije, vendar s povsem drugo nalogo. ■ Naši delavci v tujini bi si želeli pravih gostovanj, ne pa to, da nekateri estradni umetniki do polnoči pojejo njim, po polnoči pa za politične emigrante v sumljivih lokalih. Zato niti ni čudno, da rajši vidijo med sabo amaterje, saj ti po koncertu ne odidejo, ampak se z njimi pogovarjajo. Hoteli pa bi tudi, da bi jim ljudje iz domovine organizirali tečaje za trenerje, sodnike, koreografe... Ne zahtevajo, da bi jim nekdo podaril narodne noše, saj vedo, da so drage, upravičeno pa zahtevajo, da bi jim poslali skice, po katerih bi sami sešili stilizirane noše. Dalje se sprašujejo, zakaj se razni naši predstavniki v tujini ne vključujejo v delo naših klubov. Če že pri- • dejo razni spremljevalci kultumo-upietniških društev, zakaj med njimi ne bi bil kdo, ki bi jim povedal, kaj prinaša zakon o združenem delu, kakšne spremembe so predvidene z drugimi zakoni? Treba je priznati, da je pobud iz domovine vse več. Na nedavnem sestanku koordinacijskega odbora SZDL Jugoslavije za vprašanja naših delavcev, ki so začasno zaposleni v tujini, smo slišali, da so podobno telo ustanovili tudi pri Zvezi organizacij za telesno kulturo. Šahovska zveza namerava registrirati vse sekcije in vse člane naših delavcev v tujini, Zveza kultumoprosvetnih skupnosti pa je izdelala koledar gostovanj pri naših delavcih. Vendar to je šele začetek in dokler' bo tako, se bo dogajalo, da bo žal uspevala politika popol ne asimilacije naših delavcev predvsem pa otrok, ki jo izvajajo nekatere države. S. JELAČIČ STFtOKOVNJAK OPOZARJA NA PRAVICE IN DOLŽNOSTI Varstvo pred hrupom Uradnem listu SRS, št. y76 je izšel zakon o varstvu vai ^Pom v naravnem in bi-i?ei* okolju. j. akon razvršča pravno mate-ga° V sPlošne določbe, ki obse stva ^>rVe ^ člene, ukrepi var-n. , Pred hrupom obsegajo zaifa^nPh pet členov, nato pa obrg0 V nas^ec'nj'h štirih členih v avnava varstvo pred hrupom nad°rPOdarskih dejavnostih- V 15 treh členih, to je od naVa ° Vključno 17. člena obrav-hru u krepe za varstvo pred tnotP°m gradbenih strojev in čle^h vozil, nato sledi -v 18. (^poravnavanje varstva pred ter v J*1 z zvočnimi napravami ohra, ‘ členu časovne omejitve Vlovanja. obrav/retiern delu zakona so Pred klaVan' ^repi za varstvo j rupom in družbena orga- niziranost (od 20. do 24. člena). V četrtem delu so kazenske določbe (v 4 členih), v petem delu pa prehodne in končne določbe. Zanimivost tega zakona so tudi nekatere definicije; Hrup v smislu 2. člena je vsak zvok, ki vpliva na psihično in fizično počutje delovnih ljudi in občanov tako, da, jih ovira pri delu, zmanjšuje delovno storilnost, vzbuja nemir in moti okolje, preprečuje ljudem običajen počitek in škoduje njihovemu počutju in zdravju. Prepovedan hrup je tisti hrup, ki je glede na čas ali kraj, kjer nastaja, premočan, ali presega s predpisi in normativi, sprejetimi mednarodnimi konvencijami, 'prostorskimi, urbanističnimi oziroma zazidalnimi načrti in lokacijskimi odločbami določene maksimalno dovoljene ravni hrupa. Za zavarovano naravno in bivalno okolje se šteje okolje naselij in stanovanjskih hiš, bivalni prostori, zelene površine v mestih, naravna zdravilišča, območja, ki so namenjena rekreaciji in turizmu, narodni in krajinski parki ter naravni rezervati in druga območja, ki so z odlokom Skupščine SR Slovenije ali občinske skupščine posebej zavarovana. Kaj pa je varstvo pred hrupom v smislu tega zakona? Varstvo pred hrupom obsega ukrepe in postopke, s katerimi delavci v organizacijah združenega dela in občani v krajevnih skupnostih ter družbenopolitične skupnosti tako urejajo svoje okolje, da hrup ne presega maksimalno dovoljenih ravni hrupa. Kdo in kako uveljavlja zahteve zakona o varstvu pred hrupom? Na to vprašanje nam daje odgovor 4. člen v drugem odstavku takole: delavci v združenem delu in občani uresničujejo svoje pravice in dolžnosti v zvezi z varstvom pred hrupom s samoupravnim sporazumevanjem o ukrepih in akcijah za odpravo alf zmanjšanje hrupa, z združevanjem za to potrebnih sredstev in s skupnim uresničevanjem sprejetih načrto''- Sanacijske programe za odpravo ali zmanjšanje prepovedanega hrupa lahko pripravlja, sprejema in izvaja tudi občinska skupščina; drugi občinski organi pa dajejo delavcem v organizacijah združenega dela in občanom spodbudo za sprejemanje samoupravnih sporazumov v odpravljanju prepovedanega hrupa. sprašujete odgovarjamo Prosim za pojasnilo na naslednje vprašanje: — ali pripada delavcu regres za prehrano v primeru, ko ga je delovna organizacija poslala na dvomesečni tečaj in mu plačala vse stroške tečaja in bivanja? Pripominjamo, da prejemamo regres za prehrano v obliki vrednostnih bonov. F. V., Nova Gorica Odbor RS ZSS za samoupravno sporazumevanje o delitvi dohodka in osebnih dohodkov pojasnjuje: Delavcu praviloma pripada regres za prehrano takrat, ko je na delovnem mestu ali na delu na terenu ne glede na to, ali ima temeljna organizacija združenega dela organiziran topli obrok med delom ali pa regresira prehrano delavcem v obliki vrednostnih bonov za živila. V konkretnem primeru, ko je bil delavec poslan na dvomesečni tečaj, temeljna organizacija združenega dela pa krije vse stroške, mu regres za prehrano ne pripada. V sindikalni listi je namreč tudi navedeno, da delavec ni opravičen do regresa za prehrano takrat, ko ni na delu v organizaciji združenega dela, to se pravi v času dopustov, bolniškega staleža, službenega potovanja (ker prejme dnevnico kot povračilo za povečane materialne stroške) in drugih prostih dni. DE šport, oddih, rekreacija Doklej le 56 dni? . Po podatkih zavoda za statistiko se je interes za počitniške domove v Sloveniji močno povečal. Leta 1974 (novejših podatkov žal ni!) so narasle zmogljivosti domov v primerjavi z letom dni poprej kar za 27 odstotkov, število nočitev pa se je povečalo skoraj za četrtino. Vsi ti in tudi drugi podatki so razumljivo zelo spodbudni, saj celih deset let nismo storili v Sloveniji ničesar pametnega, za ceneno in dostopno letovanje naših delavcev, kaj šele, da bi povečali zmogljivosti počitniških domoV. Kljub omenjenim spodbudnim podatkom imajo slovenske delovne organizacije seveda še vedno premalo počitniških domov. Po podatkih Raziskovalnega centra za samoupravljanje pri RS ZSS razpolaga sicer že približno polovica delovnih organizacij z lastnimi počitniškimi domovi, vendar tako poudarjajo tudi raziskovalci slovenskih sindikatov — so ti podatki le približni. Prej bo verjetno res, da imamo manj počitniških domov, kot domnevamo, o čemer pričajo tudi podatki, ki govore, koliko naših ljudi preživi del svojega rednega letnega dopusta v tem ali onem počitniškem domu. Kaj pravi o tem Raziskovalni centerza samoupravljanje pri RS ZSS? Med drugim to, da se komaj 12,3 odstotka delavcev poslužuje lastnih počitniških domov, 7,1 odstotka zaposlenih pa domov drugih delovnih organizacij. In nič bolj ni razveseljiv podatek, da imajo neposredni prozvajalci počitniške domove najmanj na voljo, največ pa delavci, ki jih imenujemo »uslužbenci«. Torej: manj kot 20 odstotkov delavcev koristi za svoj letni oddih te ali one počitniške domove delovnih organizacij! Nekaj manj kot 30 odstotkov zaposlenih odhaja na dopust »po svoje«, približno polovica vseh delavcev (in po vsej verjetnosti tudi njihovih družin!) pa preživlja dopust doma — pretežno ob delu. Kljub dejstvu, da so cene v večini počitniških domov delovnih organizacij močno regresirane — marsikje plačujejo delavci za počitnice takorekoč simbolične zneske — prevladuje mnenje, da so počitnice za naš žep še vedno predrage in da predstavljajo visoke cene najvažnejši vzrok za to, da ostaja polovica ljudi v času rednega letnega dopusta enostavno doma. Nedvomno tudi v tej trditvi ni tako malo resnice. Težko razumljivo in obenem dokaj boleče je namreč dejstvo, da so naši počitniški domovi, kljub temu, da jih imamo veliko premalo — slabo izkoriščeni. Po podatkih zavoda za statistiko so naši počitniški domovi izkoriščeni le 16,7 odstotno oziroma komaj 56 dni na leto. Več kot deset mesecev letno s» torej zaklenjeni in ne le, da ne služijo nikomur, temveč ustvarjajo celo veliko izgubo. Nujno je torej, da storitve počitniških objektov, ki so tako slabo izkoriščeni kot omenjeni domovi, niso poceni. O tem, kako bi podaljšali sezono v naših počitniških domovih, pišemo in govorimo sicer že nekaj časa, žal pa je doslej ostalo vse le pri besedah in lepih načrtih. Razumljivo, marsikatera rešitev bi zahtevala nekaj časa, denimo »gibljive« počitnice šoloobveznih otrok, marsikatera pa tudi večja finančna sredstva. V mislih imamo boljšo ponudbo v naših počitniških domovih, ki bi privabila ljudi na oddih tudi izven glavne počitniške sezone. Nedvomno pa bi lahko podaljšali sezono v počitniških domovih delovnih organizacij tudi z različnimi cenami. Zakaj ne bi tisti, ki trmasto vztraja, da gre vsako lete na počitnice konec julija, plačal za oskrbo precej več, kot oni, ki bi se, denimo, odločil za dopust meseca junija ali septembra? Seveda, če bi bile te razlike v cenah le simbolične, ne bi dosegle svojega namena. Če pa bi bile občutne, potlej verjetno he bi vsi rinili na dopust le julija in avgusta. Saj je konec koncev to le stvar navade in manj drugih »objektivnih« vzrokov. Če bi se odločili za omenjene diferencirane cene, potlej bi seveda morali poskrbeti še za nekaj drugega: za to, da bi imeli zaposleni pri izbiri terminov enake pravice oziroma možnosti. Doseči bi morali, da bi omogočili počitnice sredi poletja tudi ljudem z nižjimi osebnimi dohodki, posebno tistim, ki si prej ali kasneje dopusta res he bi mogli privoščiti. Med drugim bi si lahko v veliki meri pomagali z diferenciranim regresiranjem, ki smo se ga doslej vse premalo posluževali, ga pa nova sindikalna lista ne le priporoča, temveč tudi narekuje. ANDREJ ULAGA V Kopru smo se pogovarjali z Jovom Vidakovičem, ki je poklicni organizator aktivnega oddiha v Tomosu in obenem predsednik komisije za šport in rekreacijo pri kraško-obalnem svetu zveze sindikatov. Med drugim nam je povedal, da je na obali sicer vse več zanimanja za rekreacijo, da pa so možnosti za to dejavnost še vedno več kot skromne. Najemnine za telovadnice so sila visoke, sicer pa je potrebnih športnih objektov na Koprskem sploh veliko premalo za redno in načrtno delo. Težko bi oporekali dejstvu, da je telesnokulturno življenje na slovenski obali še vedno potisnjeno v ozadje vsega dogajanja, da je skoraj vse, kar je povezano s športom in skrbjo za zdravo aktivno razvedrilo občanov, tu le nekoliko zapostavljeno. O tem seveda govori več podatkov, od katerih pa je eden izmed najbolj zgovornih nedvomno ta, da imajo tu mladina, delavci in vsi drugi na voljo tako malo športnih objektov, kot malokje v Sloveniji- O tem. zakaj je temu tako, zakaj.ni drugače in kje so vzroki za zapostavljanje tovrstne skrbi za človeka, ki se vedno in povsod še kako obrestuje, so na obali že veliko razpravljali. Marsičemu so tudi »prišli do dna«, najvažnejši vzroki ža omenjeni nič kaj zavidljivi položaj pa so še vedno ostali: tisti, ki imajo na slovenski obali »odločilno besedo« in bi se morali postaviti po robu dosedanji nič kaj spodbudni praksi, tega niso storili. Verjetno pač zato, ' ker tudi sami še niso čisto prepri- čani, da lahko le zdravi in razpoloženi ljudje uspešno opravljajo svoje delovne dolžnosti in, daje potrebno tudi za zdravje skrbeti. Vsaj tako denimo kot za stroje, ki brez vzdrževanja, brez vsakoletnega »remonta«, tudi kaj hitro odpovedo. K vsemu temirnaj še dodamo, da na obali še vedno močno primanjkuje ljudi, ki bi se poklicno ukvarjali, z organizacijo* telcsnokulturncga življenja. Enostavno jih ni, čeprav bi jih prav tu še kako potrebovali. Častno izjemo predstavlja kolektiv tovarne Tomos, ki je v drugi polovici minulega; leta, zaposlil poklicnega organizatorja rekreacije, s katerim smo v Kopru tudi navezali razgovor o aktivnem oddihu zaposlenih v Tomosu in na obali sploh. INTERES JE ENO, MOŽNOSTI SO PA DRUGO! - »Sodim, da je osnovna naloga nas vseh, ki se ukvarjamo z organiziranjem aktivnosti ljudi v prostem/času, da pritegnemo k delu predvsem tiste, ki doslej niso bili vključeni še'nikjer...« razmišlja Jovo Vidakovič, poklicni organizator rekreacije v koprskem Tomosu in obenem predsednik komisije za šport in rekreacijo pri kraško-obalnem svetu zveze sindikatov. »Nobenega pravega smisla ne bi imelo, da bi se postavljali s številom že registriranih športnikov. Za nas so najpomembnejši delavci, ki niso v nikakršni športni organizaciji, ki še nimajo privzgojenih potrebnih telesnokulturnih • navad. In zato smo se v Tomosu odločili, da bomo razpotegnili medobratna športna srečanja in seveda tudi rekreacijsko vadbo skozi vse leto. Razpisali smo medobratne igre v številnih športnih panogah za moške in za ženske, poleg tega pa smo poskr- / beli za redno rekreacijsko vadbo v telovadnici, ki jo obiskuje vse več naših delavk in delavcev. Obenem smo se tudi dogovorili, da bomo v naših obalnih občinah organizirali trim lige, ki bodo SINDIKALNE ŠPORTNE IGRE V GROSUPLJEM IZPOLNILE PRIČAKOVANJA PESTRO IN ZANIMIVO Zadnja leta se je množična športna rekreacija med delavci v tej dolenjski občini precej razmahnila Začetki na področju množične športne rekreacije zaposlenih v grosupeljskih delovnih organizacijah segajo v leto 1965. Od takrat dalje vodi komisijo za šport in rekreacijo pri občinskem svetu ZSS Andrej Struna, eden izmed peščice pobudnikov za organizacijo vsakoletnih sindikalnih iger. ki so jih v Grosup-Ijem lani pripravili že enajstič zapovrstjo. »Toda, če se spomnim, kako smo začeli...«, pripoveduje. »Verjemite, takorekoč iz nič. Začeli smo s tekmovanji v kegljanju in šahu. Potem smo hitro spoznali, da so želje različne, da moramo aktivnost popestriti. V vrste športnikov smo pritegnili tudi ženske in tekmovalni program-nekoliko.razširili. Odločili smo se za organizirana tekmovanja še v namiznem tenisu,'odboj-ki, malem nogometu, streljanju in veleslalomu. Prizadevanja, da bi pritegnili k sindikalnim tekmovanjem čimveč zaposlenih iz . naših delovnih organizacij, so se nam lepo obrestovala. To je bil pravzaprav prvi korak k množičnosti...« Zadnja leta se je torej množična športna rekreacija v grosu- peljski občini precej razmahnila. Veliko so k temu prispevala interna tekmovanja med kolektivi. Še do pred leti pa so delavci s precejšnjim nezaupanjem gledali svoje maloštevilne tovariše, ko so, denimo ob dopoldanskih malicah igrali odbojko in svoj prosti čas posvečali aktivnemu razvedrilu. Danes temu ni več tako,.. OBETAJOČ START Zgodilo se je pred poldrugim letom, ko so se prizadevni športni delavci v vodstvu grosupeljskih sindikatov odločili, da bodo poskrbeli za trim ligo v malem nogometu. »Naša odločitev je presegla vsa pričakovanja«, se z zadovoljstvom spominja tistih dni Andrej Struna, »saj je število sodelujočih naraščalo tako rekoč iz dneva v dan. In ne samo to. Vedno večje zanimanje je bilo tudi za ostale panoge, ki so bile na programu sindikalnih športnih iger. O termzgovorno govorijo podatki o udeležbi delavcev iz naših podjetij na lanskih igrah, ki so 'povsem opravičile "naša pričakovanja«. Potem nam je prizadevni predsednik komisije za šport in rekreacijo pri občinskem •svetu ZSS Grosuplje postregel z nekaterimi najbolj zanimivimi podatki o sindikalnih športnih igrah v letu 1976, ki so jih prejšnji mesec sklenili s slovesno podelitvijo pokalov in diplom najboljšim posameznikom in ekipam. »Medtem ko je 1975. leta sodelovalo na igrah 382 tekmovalcev in tekmovalk, se je lani njihovo število povzpelo že na 466. Vendar moram pri tem povedati, da so na zadnjih igrah nekateri nastopili v dveh ali celo treh panogah. Potemtakem je bilo na igrah manj delavcev kot leto prej, toda če k temu številu, dodamo še vse tiste, ki so pred finalnimi srečanji za najvišje sindikalne športne naslove nastopili na internih tekmovanjih v svojih kolektivih, potem je na igrah sodelovalo več tekmovalcev in tekmovalk kot 1975. leta. Prezreti tudi ne kaže, da so v delovno-varstvenem zavodu v Ponikvah lani organizirali prve športne igre socialnih zavodov Slovenije in da so člani Sindikata iz naše občine sodelovali na ŠIG, Tekstiliadi in na nekaterih dru- gih republiških sindikalnih športnih tekmovaajih...«, oce-nuje lansko aktivnost na področju množične športne rekreacije v Grosupljem Andrej Struna. DOS MOTVOZ IN PLATNO Z NAJŠTEVILNEJŠIM ZASTOPSTVOM Ustavimo se za trenutek še pri ekipnih in posamičnih zmagovalcih sindikalnih športnih iger 1976: Kegljanje — borbene igre za moške (sodelovalo 24 ekip s 16,8 tekmovalci) — rezultati: 1. Motvoz in platno 1007 kegljev, 2. Instalacije 934, 3. Skupščina občine Grosuplje 933 kegljev, ženske ekipe (2 ekipi, 8 tekmovalk):— 1. Delovno-varstveni zavod Ponikve 580, 2. Black in Decker 492 kegljev, moški posamezno (37 nastopajočih) — L Novak (Black in Decker' 867 kegljev, 2. Dovžan (Uprava Sob Grosuplje) 845, 3.. Predalič (Motvoz in platno) 835 kegljev, ženske posamezno: 1. Horvat (Black in Decker) 180 kegljev, ,2. Vehovar (Delovpo-varstveni zavod Ponikve) 161, 3. Jovane (DVZ Ponikve) 153 kegljev; namizni tenis (9 ekip, 27 tekmovalcev) — 1. 1MP TOZD LSI Ivančna gorica, 2. Sob Grosuplje II., o. Sob Grosuplje III.; streljanje z zračno puško (10 ekip, 40 tekmovalcev) — 1. Elektroservis POZD Grosuplje, 2. IMP — TOZD Livarna Ivančna gorica, 3. SGP Grosuplje, posamezno moški: 1. Kleindienst (POZD Elektroservis), 2. Jesih (SGP Grosuplje), 3. Dolinšek (Instalacije Grosuplje); mali nogomet — trim liga (11 ekip, 77 tekmovalcev) — 1. SGP Grosuplje — TOZD KLO, 2. Kovinostroj Grosuplje, 3: Instalacije; odbojka, moški (3 ekipe, 18 tekmovalcev) — L Osnovna šola Dobrepolje, 2. Dekliško vzgajališče Višnja gora, 3. Postaja milice Grosuplje, ženske (2 ekipi) — 1. Dekliško vzgajališče, 2. Sob Grosuplje; šah (10 ekip,«50 nastopajočih) — 1. DVZ Ponikve, 2. Sob Grosuplje, 3. Motvoz in platno; veleslalom, moški do 25 let: 1. Kralj (Iskra Dobrepolje), od 25 do; 35 let: 1. Zgonc (Osnovna šola Dobrepolje), 2. Miklič (OŠ Dobrepolje), 3. Vodenšek (IMP :— TOZD Livarna Ivančna gorica), nad 35 let: L Pugelj (OŠ 'Dobrepolje), 2. Dimic (GGLjub-Ijana — TOZD GO Grosuplje). Na zadnjih sindikalnih igrah so prireditelji podelili pokal za najbolj množično sodelovanje na SŠI tekmovalcem osnovne organizacije sindikata tekstilne tovarne Motvoz in platno, drugo oziroma tretje mesto pa.so osvojili člani-OPS skupščine občine Grosuplje in SGP Grosuplje TOZD Kovinski lesni obrati. I. virNik športno dejavnost med zaposK' nimi še popestrile...« »Pa ste z aktivnostjo vaših ljudi zadovoljni? Je interes medobratne športne igre tolik' šen, kot ste pričakovali...?« »Ker gre.v bistvu za začetek organiziranega dela na področj11 rekreacije zaposlenih, smo 1 jezultati, ki jih beležimo, kar zadovoljni. Interes za pos3' mezne športne panoge je cel° večji, kot smo pričakovali. 2^ mali nogomet in kegljanje se je — denimo -^.prijavilo kar ekip, za streljanje 22, za namizO' tenis 16, za odbojko 9, za tek r>a 1500 metrov 10 ekip, itd. Inter^5 torej je, vprašanje pa je, kako nam bo uspelo vse skupaj usklaj diti z možnostmi, ki na slovenski obali niso ravno zavidanja vredne...« , ; jS NI SODELOVANJA S TELESNOKULTURNO SKUPNOSTJO! Kljub temu, da predstavlj3 pomanjkanje kadrov, posebn0 poklicnih, pereč problem ^ območju Kopra, pa je danes šo veliko bolj žgoče pomanjkanj6 prepotrebnih športnih objekto''* Teh je tako malo, da imajo vsi, k1 bi se radi ukvarjali z rekreacij0’ več kot omejene možnosti. , j »Problema se zavedamo že včc let, marsikaj smo se tudi dogoV°' rili, vendar smo ostali doslej * * * * v glavnem le pri besedah. Tisti, ^ imajo možnosti in od katerih ^ človek pričakoval, da se bodo L prvi vrsti bojevali za gradnj0 rekreacijskih objektov, so zataj1' li...« nam pripoveduje JoV° Vidakovič. »Poglejte, celo sati6. delavci smo bili pripravlj®111 poprijeti za kramp in lopato Rr asfaltirati površine za osnovi10 športno dejavnost, pa nam urh3' • • —•••• " Mal1 nisti tega niso dovolili. Navaja so številne vzroke, enkrat tak6, drugič spet drugačne. Bistvenor pravzaprav to, da smo želeli * udarniškim delom zgraditi to,za kar že tako ali tako izločan1 od svojih osebnih dohodkov RP6 denarce, pa kljub temu nisn10 uspeli...« »Objektov torej nimate. Kak si pomagate?« y »Na vse mogoče načine- j glavnem rešujemo situacijo 0 danes na jutri, drugače ne Ob vsem tem pa moram pove0" ti, da nam gre izredno na r°v, Partizan, ki ima za naše o6 v polno razumevanje. Pravzap,ra, je to edino telesnovzgojno df0 tvo, ki je na stežaj odprlo vra svoje telovadnice delovnim 9 . dem. Res, v tem primeru gr° sodelovanje, kakršnega bi s) leli tudi z drugimi...,« meni n sogovornik. a »Kaj pa telesnokultnf skupnost...!« * A. »To je vprašanje zase. Ka° j namo, da prispevamo delP\,, ljudje obale za telesnokuimi^ skupnost že blizu 10 mi lij0’1 dinarjev letno. Kam gre v^L,ii denar, ne vemo. Dobro le-to, da ne dobimo povrnj00 ^ niti dinarja, kaj šele, da bi se ^ ta sredstva kakorkoli obrest0 Pa...« ./jA a.ula0 15. januarja 1977 iz zgodovine delavskega gibanja stran PROTIFAŠISTIČNA DEJAVNOST MNOŽIC Stališča o narodnem vprašanju 80 komunisti v naslednjih letih Uresničevali na več načinov. Od Juta 1930 do 1935 so izdajali na Dunaju in v Parizu časopis Delo kot skupno glasilo jugoslovanske In italijanske komunistične stranke, ki je obravnavalo predv-Sem slovensko narodno vpraša-nie. V februarju 1933 sta jugoslovanska in italijanska stranka sprejeli skupno deklaracijo o , rešitvi tega vprašanja; v aprilu j 1^34 pa so italijanska, jugoslo- vanska in avstrijska stranka spre-jule znano izjavo o brezpogojni Pravici slovenskega naroda do i samoodločbe, vključno z odcepi- : ’ tviio od obstoječih držav. Novost lzjave je predvsem v dejstvu, da so se stranke obvezale konkretno delovati za uresničenje tega , Uačela. Na tej osnovi in na osnovi j lnije o ustanavljanju ljudske i Jronte, ki jo je ta čas sprejela j Kominterna, je bil v začetku let a s 1936 sklenjen akcijski sporazum ) Uted italijansko komunistično sbanko in med narodnorevolu-1 uionamim gibanjem v Julijski . rajini. To je bil prvi sporazum talijanske komunistične stranke ^Keko meščansko organizacijo. ranka se je obvezala, da bo * . stopala slovenske narodne •Uterese tudi ob vsakodnevnih Zahtevah, med drugim na primer Pravico do uporabe materinega 1 Jezika v cerkvi, narodni revolu- cionarji pa so se odpovedali indi-y>dualnim terorističnim akcijam ln prevzeli nalogo za delovanje italijanskih pokrajin, kjer je bil omejen le na skupinice aktivistov in simpatizerjev. Razen peščice posameznikov, ki so se udinjali fašizmu, je skoraj celotno slovensko prebivalstvo gojilo protifašistična čustva in jih tudi izražalo v najrazličnejših oblikah. Po razpustu vseh kulturnih, gospodarskih, športnih, t podpornih, mladinskih in drugih slovenskih društev se je ta dejavnost nadaljevala v ilegali, na skrivaj po posameznih domovih, na izletih ali v cerkvah. Vsaka slovenska hiša je postala šola, kjer so starši učili otroke materinščine, vsaka cerkev nekakšen oder za slovensko besedo in pesem. Šlo je za zavestno potrebo po narodni samoohranitvi. Pomembno vlogo so imeli slovenski duhovniki, ki so bili po vaseh skoraj edini izobraženci. V večjih krajih so delovali še upokojeni učitelji, uradniki in dijaki. Naglo pa so se tudi iz vrst kmetov, delavcev in obrtnikov razvijali vodilni kulturni delavci, pevovodje in režiserji. Ideološke razlike med klerikalno in liberalno usmerjenimi so se v tej dejavnosti na podeželju skoraj zbrisale in zato lahko rečemo, da je šlo za neko enotno narodno in protifašistično gibanje. Z neposrednim sodelovanjem v kulturnih krožkih in zborih so posamezni komunisti vplivali na narodno zavedne množice in jim vcepljali tudi razredno zavest. V Trstu in Gorici pa se je nadaljevala tradicija prejšnjih političnih društev, liberalnega in ske družine na Krasu. Akcija je namreč značilna, ker je bila izrazito socialna, podobno kot »rdeča pomoč«. Nekateri trdijo,, da je bila to ljudskofrontna akcija. Kako se je na zunaj odražal antifašistični značaj tega gibanja, razberemo iz italijanskih policijskih dokumentov in iz spominskih prispevkov. Pojavljale so se slovenske in delavske zastave na drevesih ali zvonikih, pojavljali so se zidni napisi proti fašizmu, najdeni so bili mnogi letaki in ilegalni časopisi, fašistične simbole so ljudje oskrunjevali, uničevali so lastnino fašističnih posestnikov in podobno. Celo v šolskih nalogah slovenskih otrok so učitelji našli protifašistične izjave; prenekateri so uničili otroško fašistično uniformo, drugi so žalili italijanskega učitelja. Množica policijskih prijav dovolj zgovorno priča o teh dejanjih, ki so naraščala z bližajočo se vojno. Seveda so sledili policijski ukrepi, od opomina, svarila, policijskega nadzorstva in konfinacije do obsodb pred posebnim sodiščem za zaščito države. Žal ni statističnih podatkov o tem, koliko ljudi je bilo policijsko kaznovanih, le obsodbe posebnega sodišča so znane. Med letom 1927 in 1943 je bilo, po izračunih L. Čermelja, 131 procesov proti 544 obtožencem slovenske in hrvatske narodnosti, komunistov in narodnjakov. Če pomislimo, da je bilo vseh Slovencev in Hrvatov okrog pol milijona, Italijanov pa okrog množicami. Obe organ se obvezali, da bosta u ?v^i ljudsko fronto. Nai taki so izdali več številk listi 111 naslovom. Grieco je t< ^sal Regentu v Sovjetsko zv kr, ^0stajaj° ti zavezniki p« aiunistični, kar ne ustrez; tUj.*iuN|K MINERAL Z AVALE. SieAN;E votb lELlČKA aeoinj HATKM/r ' 1 • . - HESrov SRtVlfV* viuidLiN to^.smisa h 3lUrJOftM. KA-MEUV TfceoRje v INDIJI OMEnT. PPAŠEk ZA LASE bomiiu/i f*U£- snNt£\i N£XAUdU. RI7AČA PEBROSTO OROŽJE ]£JT*SČERu 0PATI3I Gra na seeio mi P8J imi/M ■ * (AL&JNPi SAb&i OL^IZe CbMA Posojila lirska ton. OhUKA VR.S.TA lAErASte l&KE MASU/i bREZbUčUA, MASA VOtA 6lBLDt V WNSW0 _ 1 PDŽKFMtU akiSua Država NIZOZ&KSKft sredstvo ZAMEIEU1E SK*A7Š. AcHE&šfc Z>, IME r UMRNAV HELENDU ŠPANOM. HEtEMOJSleR inescvj. pomm "IIHO/AUA MSLFMJkl VEitsen Lili Novy p toUORSlU PAPEŠKA DRŽAVICA Prem R01G, kcrog StoMIA- JANSIZI MESEC 06ER Polič SKR.ČEŠllO MOŠ. IME ršuo LESKLAAC PRVAŠUI PETCOL JUSTi M CKRASUI UAHBU ' IVAN BRATILO 8 &LISTA (THdnA ftCOuKMo* NALEMVa OtkoSiČA bolezen TITAN SRoKoV- IA MAUZO SABIŠD POLtČ 1 VLADIMIR NAZOR SESTAVIL-. B. M R-ISAL N&. /■ ■ v Žrebanje nagradne križanke št. 1 iz prejšnje številke bo 20. januarja tega leta. Odslej bodo imeli reševalci tudi sicer na razpolago več časa, saj bo od izida časnika do žrebanja vedno poteklo več kot 10 dni. Vse tiste, ki bodo pošiljali rešitve nagradnih križank, prosimo, da na kuverto napišejo NAGRADNA KRIŽANKA in številko le-te. Žrebanje bo vsak četrtek. Nagrade bomo pošiljali po pošti. v___________________________________________________________________a_________________________________J e vedno simbol odpora Stane Dolanc: »Dražgoše! Zahvala in spoštovanje mrtvim in živim bor-cem ne le Dražgoš, ampak vse Slovenije in Jugoslavije.« O pomenu dražgoške bitke in o dogodkih v tistih dneh pred 35 leti je spregovoril borec Cankarjevega bataljona in udeleženec bitke Cveto Novak. Letošnja prireditev »po stezah partizanske Jelovice« je bila že dvajseta, s katero se spominjamo legendarne bitke Cankarjevega bataljona pred 35 leti v Dražgošah. Še poseben pomen pa je ta prireditev dobila letos s tem, da je bila posvečena 85-letnici rojstva maršala Tita in 40. obletnici njegovega prihoda na čelo KPJ. Slovesnosti in tekmovanja so se za-• čela že v soboto in nadaljevala v nedeljo - v Kropi, na Lackovem, v Poljanah in na Soriški planini. Zaključek tekmovanj ekip teritorialne obrambe, JLA, milice, ZRVS in mladine pa je bil v Dražgošah, kjer je preko 3000 udeležencem spregovoril pokrovitelj, sekretar Izvršnega komiteja predsedstva CK ZK Jugoslavije Stane Dolanc. Med drugim je tudi poudaril: »Dražgoše so in ostajajo simbol odpora. Za začetek smučarskih memo-rialnih tekmovanj smo izbrali Dražgoše kot simbol odpora in boja slovenskega ■ naroda za svobodo in neodvisnost. Tako smo hoteli izkazati zahvalo in spoštovanje mrtvim in živim borcem, ne samo Dražgoš, ampak vse Slovenije in naše domovine, vsem, ki so nam omogočili, da živimo v samoupravni in socialistični Jugoslaviji. Obenem pa so nam te prireditve tudi dokaz, da je mlada generacija pripravljena dati vse za Obrambo naše neodvisnosti, svobode in vseh dobrin.« Proslave so se udeležili tudi komandant ljubljanskega armadnega območja general-polkovnik Franc Tavčar-Rok, komandant glavnega štaba teritorialne obrambe SRS Rudolf Hribernik-Sva-run, član sveta federacije Miha Marinko, številni preživeli borci Cankarjevega bataljona, udeleženci dražgoške bitke ter tekmovalci in številni člani delovnih kolektivov iz vse Slovenije. Pohoda v Dražgoše so se udeležili tudi člani Zveze slepih Slovenije. Naporno štiriumo pot je skupaj s spremljevalci opravilo kar 52 članov Zveze. Številnim udeležencem tekmovanja iz jugoslovanske ljudske armade so na cilju tovariši pripravili toplo okrepčilo in seveda pravi vojaški pasulj. a. A Najbolj množičen pohod v Dražgoše, ki pa ni bil tekmovalen, ampak le manifestativen, je bil pohod članov sindikalnih organizacij iz številnih delovnih organizacij iz vse Slovenije. V. Program, ki ga je Center za družbeno izobraževanje pri RS ZSS sprejel že lani julija za leto 1977, so te dni začeli uspešno izvajati. Seminarji za predavatelje letošnje nosilne teme, to je usposabljanje delavcev za izvajanje zakona o združenem delu ter spremljajočih partijskih in sindikalnih dokumentov, so tedni pred zaključkom. V decembru in januarju je Center skupaj z ZSMS organiziral 43 seminarjev, Id jih je obiskovalo več kot 750 članov ob- činskih predavateljskih aktivov in predavateljev delavskih univerz. Tematiko zakona o združenem delu so v teh seminarjih razdelili v deset tem. Največji poudarek pa so dali vlogi in nalogam sindikatov pri uresničevanju zakona o združenem delu, družbenoekonomskim odnosom in položaju delavca v združenem delu ter samoupravnemu organiziranju združenega dela in uresničevanju samoupravljanja delavcev v^ združenem delu, — Hitro živimo, hitro — včasih smo take stvari brali na prvi april! Karikatura: I. Antič Reševanje problemov Oče Matjaž in sin Matjažek sta imela zadnje čase doma vse bolj nerazčiščene odnose. Matjažek je v šoli veliko slišal o samoupravljanju in o tem, da je človek človek, ne glede na to, ali je velik ali majhen. Na njegovo veliko žalost se je oče Matjaž vedel do njega tako, kakor bi sploh ne bilo šole in njenih ugotovitev o odnosih med ljudmi. Tako je oče Matjaž najraje govoril: »Poslušaj, smrkavec! Kaj boš govorilo enakopravnosti, ko samo hodiš v šolo — po domače: lahko paseš lenobo, če te ravno prime -— jaz pa moram služiti denar za vso družino. Vključno s tabo!« Že ob tako bežnem obrisu interesov in pogledov na življenje Matjaža in Mat-jažka je na dlani, da imamo opraviti s pravo konfliktno situacijo v malem. Nikjer ni bilo videti, kako bi jo bilo možno razrešiti. Stari Matjaž je imel namreč na voljo še argumente, s katerimi je lahko vedno znova v razpravi »porazi-ral« Matiažka, če so že odpovedala vsa ostala orožja. Trdni argumenti starega Matjaža: »Veš, saj ne gre samo za denar. Ne zahtevam, da me imaš za ,glavnega1 v družini, ker sem oče in ti samo sin. Ne, tudi jaz sem za to, da nehamo s tako starokopitnimi prijemi. Moja veljava izhaja iz dela in iz težavnostne stopnje tega dela. Šola? V redu, vsi vemo, kaj je to šola. Toda, jaz ne »hodim v službo«, kakor ti ,hodiš v šolo1, temveč ,rešujem probleme1.« »Ali si sploh lahko predstavljaš, kaj pomeni to ,reševanje problemov?1« Mali Matjažek seveda ni imel niti najmanjšega pojma, kaj pomeni to »reševanje problemov«, zato je dvignil roke v znak predaje in je molče priznal očetu vodilno vlogo v družini. Niti tega si ni upal vprašati, če gre pri reševanju problemov za nedovršni glagol, torej nekaj, kar traja brez konca in kraja, ali pa ima reševanje pravi smisel samo v tem, če naposled le pripelje do konca. Torej do rešitve problema. Za malega Matjažka to seveda ni bilo sociološko ali politološko, vprašanje, temveč slovnično. No, v slovnici tudi ni bil preveč na trdnih nogah, zato je imel še razlog več za molčanje. Nekega dne pa se je razmerje sil v družini katastrofalno spremenilo: »Očka, zdaj pa nisi več edini, ki rešuješ probleme!« Staremu Matjažu je kar časopis padel iz rok: »Kakšne neumnosti so pa zdaj to. Reševanje problemov... Sploh veš, ti, šolar, kaj je to?« »Seveda, pri matematiki smo prišli do problemov. Kakšna sreča, da mi boš lahko pomagal. Zate to ne bo nič, saj rešuješ probleme vsak dan. Poslušaj! Drugi brat je za tretjino starejši od tretjega, prvi brat je pa toliko star kot drugi in tretji skupaj. Koliko je star oče, če.. •« Stari Matjaž se je vrgel na šolski problem, vendar je po nekaj urah »reševanja« vzrojil: »Slišiš, drugič raje v šoli bolj poslušaj, kako se rešujejo ti problemi. To' ni isto kot pri meni v službi.« Matjažek je bil močno razočaran, vendar je stari Matjaž sam pri sebi čutil, da se mu je avtoriteta močno oma' jala, ker so se šolski problemi pokazali težje rešljivi od življenjskih. Vsaj zanj • ■ • Čez dva dni je prinesel domov rešitev: »Veš, vi v šoli imate res .reševanje pr®' , blemov1, mi se pa v življenju ubadam® s težavami. Ko se soočimo z njimi, ji*1 proučimo in potem poskušamo odpraviti. Si razumel? Zdaj me pa pusti pri miru s Svojimi domačimi nalogami, ker imam dovolj svojih problemov!« Tig ■mana Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČpP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: ANDREJ AGNIČ, VOJKO ČERNELČ (glavni urednik in direktor), SONJA GAŠPERŠIČ. MILAN GOVEKAR, MARJAN HORVAT, RAFAEL LINDIČ (tehnični urednik), BORIS RUGELJ, BOJAN SAMARIN (odgovorni urednik), JANEŽ SEVER, IGO TRATNIK, ANDREJ ULAGA, IVO VIRNIK in JANEZ VOLJČ. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278; uredništvo, tel.: 316-672, 323-554 , 316-695 in 310-033; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-601-11807, devi^ račun pri Ljubljanski banki, št. 501-620-7-121100. Posamezna s vilka stane 4,00 din, letna naročnina je 200,00 din. Rokopisov n® v' čarno. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica«, Ljubija® -A V