Poštnina plačana v golovini.
IZHAJA VSAK TOREK, ČETRTEK IN SOBOTO.
Cen ' * ''os,mezni številki 1 Din.
-E-
TRGOVSKI
Časopis za trgovino, industrijo in obrt.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Simon Gregorčičevi ulici. — Dopisi se ne vračajo. — Št. pri čekovnem uradu v Ljubljani 11.953.
Naročnina za ozemlje SHS: letno 120 D, za pol leta 60 D, za četrt leta 30 D, mesečno 10 D, za inozemstvo 150 D. — Plača in toži se v Ljubljani.
LETO VI.
LJUBLJANA, dne 29. marca 1923.
ŠTEV. 37.
Birokratske prismojenosti.
Vse cenjene čitatelje Trgov, lista prosim, naj nam oprostijo ta naslov, ni lep, ne okusen, ali žal, je edino primeren in še premil.
Birokratizem je mora, ki tlači javno upravo in nam vsem greni življenje. Vsi čutimo njegovo nesrečno delovanje, poznamo njegov škodljiv vpliv, ali ni človeka, ki bi se potrudil, da bi se temu nepotrebnemu zlu izpodmaknila tla.
Omenim državno računovodstvo in zakon o tem računovodstvu. Praktičen človek z zdravo pametjo si ne more niti misliti, koliko zastarele ropotije je natrpano v tem zakonu. Če omenim, da ta zakon in njegove sluge računovodže in raču-noispitači ne poznajo plačevanja pristojbin v gotovem, ampak moraš lepiti taksne markice, da upravljač teh markic vidi, koliko jih je prodal, če ne priznavajo plačil potom pošte ali čekovnega urada, kaj šele brez-novčni promet (bog i bogme, kdaj bo postalo naše državno računovodstvo tako moderno!?), ampak zahtevajo, da se mora vse poslovanje vršiti le v gotovem novcu, tedaj sem le namignil o »modernih« in pametnih nazorih teh računoispi-tačev. Seveda ne smemo bacili vse krivde na te računoispiiače, ampak
moramo priznati, da se opirajo pre-pokorne sluge na določbe zaostalega zakona o državnem računovodstvu. Ta zakon zahteva, da se moraš pripeljati toliko in toliko desetin kilometrov daleč, moraš napraviti priznanico, prilepiti takšene marke, pa če tudi porabiš za nalep-ljenje po deset pol papirja in potem prejmeš pare u gotovem novcu. Seveda moraš lastnoročno podpisati priznanico in potrditi, da si prejel pare. Nikakor ne zadostuje računo-ispitačem potrdilo poštnega urada, da je denar poslan po pošti, nikakor ne zadostuje nakazilo po banki ali po čekovnem uradu, bogme, to ne vredi, ker je preveč moderno in ker tačev. seveda ne smemo bacati vse nem uradu pošteni ljudje.
Naši trgovini, industriji in obrti so znane državne dobave. Znate, da državno računovodstvo in njegove sluge računoispitači zahtevajo po tri ponudbe. Tri morajo biti, pa nema boga, da bi bilo drugače. Nekoč je državno podjetje moralo nabaviti nadomestni del k nekemu stroju. Seveda je mogla ta nadomestni del dobaviti le tovarna, katera je dobavila stroj. Tovarna je seveda napravila ponudbo. Drugih ponudb samoob-sebi umevno ni bilo in jih ni moglo biti. Ali ne valja, biti morajo tri ponudbe.
K. P.
Nabavljafne zadruge državnih nameščencev.
Dve leti že uživajo naši državni nameščenci udobnosti lastnih na-bavljalnih zadrug, ki so se pod vladnim okvirjem kot pomožna akcija osnovale po vsej državi, ker pa vsekakor obupajoči glasovi po zboljšanju gmotnih razmer teh, nad vse pomilovanja vrednih slojev nočejo potihniti, in se beda drž. usžlužben-stva vzlic tako »velikodušni« ustanovi še vedno poveča, so menda prizadeti že sami ugotovili, da je tista mnogo obetajoča akcija le prav ma-
lo,	ali pa nič zalegla.
Nabavljalne zadruge državnih nameščencev so bistveno samo nekake podružnice takozvanega »Save-za« v Belgradu, ki fungira kot velepodjetje za oskrbo raznih predmetov, v prodajo potom zadrug na člane.
»Savez« nima značaj državnega podjetja, razven z ozirom na vplačane deleže, ki so se svoj čas članom potom odredbe odtegnili od prijemkov.
Na ta način se je zbrala glavnica, s katero »Savez« obratuje, sicer pa se prav nič ne razločuje od zasebnih trgovskih podjetij.
Savez kupuje blago na debelo, ter ga na debelo prodaja in sicer po dnevnih cenah odjemalnim zadrugam, torej popolnoma po trgovskih običajih.
Nabavljalne zadruge vzdržujejo prodajalne za svoje člane, obrat se vrši zopet po trgovskih načelih, samo da zadruge lahko računajo z gotovim številom odjemalcev. Nadzorstvo nad temi zadrugami vrši »Savez« po deligiranih revizorjih, in se ima celo poslovanje vršiti po navodilih te nadrejene »oblasti«.
Glavni smoter nab. zadruge bi bil, nuditi članom cenejše blago vsakdanje potrebe. Zanimive so izjave članov samih o uspehih teh proti-draginskih naprav.
Prodajne cene raznih predmetov, *d sem jih primerjal v zadružni pro-
dajalni večjega mesta v Sloveniji, s cenami v drugih trgovinah, se v korist odjemalcev le malo ali pa nič ne razlikujejo, celo dražje prodaja zadruga včasih kako robo, kakor jo trgovec istega kraja sodobno v enaki kakovosti ponuja.
Edino glede takega blaga, ki ga je zadruga vsled posebnih oblastnih ukrepov dobila ceneje, se pozna dobrodelnost akcije, kakor je to bilo zadnji čas s sladkorjem in moko.
Ali to so prikazni, na katere politično gibanje v državi ni bilo brez upliva, in bati se je, da se s končanimi volitvami ne bodo več ponavljale.
Imel sem priložnost opazovati, da se občinstvo kar tare v prodajalno, ugotovil sem, da so imele stranke tu pa tam res kakšen dobiček na ceni, ali za izdatno pomoč državnemu uslužbenstvu se take dobave ne morejo smatrati. Pogostoma se da tudi ugotoviti, da gre cena na škodo kakovosti blaga.
Sploh pa cel poslovalni aparat ne opravičuje ugodnejše postrežbe.
Nabavljalne zadruge imajo v obče enake režijske stroške, kakor jih ima vsak trgovec tudi. Najemnina, oso-bje, uprava, nadzorstvo itd. vse to gre na račun blaga, katerega dobavlja zadruga od istih dobaviteljev po istih cenah — vsaj nižjih gotovo ne — kakor trgovec.
Pač pa je trgovec osebno zainteresiran na napredku in renome-u svojega podjetja, on zastavi sigurno vso svojo strokovno sposobnost za procvit trgovine, on se bo ogibal vsega, kar mu utegne škoditi na ugledu, ter se bo potrudil vsestransko zadovoljiti stranko.
Zadruga pa je skupina članov od katerih nima nobeden izvestnega intersa na podjetju, izvršilni odbori, iz sredine članov izvoljeni, opravljajo sicer svoje posle s priznanja vredno požrtvovalnostjo, ali tu še manjka osebni interes, ki je pravcata gonilna sila v trgovinstvu, manjka pa tudi potrebne strokovne rutine in velikopoteznosti, ki daje smernice za vsako podjetje.
V primerjevalnem slučaju se gre
za zadrugo, ki šteje preko 1000 članov z več ko 3000 osebami, in vendar je napravil obrat na trgovca strokovnjaka utis nekake branjarije.
Večinoma se blago nakupuje od trgovcev v kraju za sprotno potrebo torej je jasno, da posebno uspešno ne more zadruga konkurirati z ostalimi prodajalnami.
Okolnost, da pravzaprav zadruga ne stoji pod posrednim nadzorstvom enega gospodarja, ne more uplivati posebno ugodno na obrat, kateremu manjka enotno vodstvo, ki ga desetčlanski odbor ni v stanu nadomes- .
tiii.
Edino, kar bi opravičevalo živahno zanimanje državnih uslužbencev do nabavljalnih zadrug, je njih čut vzajemnosti, ki je sicer jako lepa in hvalevredna čednost,ki bi se pa bila lahko na drugem polju z večjim uspehom udejstvovala, pa v trgovinski podjetnosti si posebnih zaslug državni uslužbenci ne bodo pridobili.
Ko bi nabavljalne zadruge nudile odjemalcem vsaj kake plačilne udobnosti, bi za člane že bilo nekaj pridobljenega, pa v zadružni prodajalni ne poznajo drugega prometa kakor nakup protitakojšnjem plačilu v gotovini.
In ravno ta vrsta strank se posebno rada poslužuje nakupovalnih knjižic, da se konec meseca, ko odjemalec pride do tekočih prijemkov, poravna cel račun. Te ugodnosti pa noben trgovec državnemu uslužbencu, če je sicer količkaj zanesljiv plačnik, ne odreče.
Pri trgovcu si blago lahko izbereš, kupuješ lahko, če ti postrežba ne ugaja, pri konkurentu; vsako slučajno pritožbo bo trgovec upošteval ter se trudil doseči zadovoljnost pri kupujočem občinstvu.
Zadruge pa so ustanove, ki izključujejo na škodo kupovalcev konkurenco, stranke se postrežejo v njenih prodajalnah nekako pavšalno, posebne prijaznosti ravno ni opazovati, stranka je v prodajalni samo številka, ki mora biti zadovoljna, da se jo sploh postreže.
Ko bi bila imela država namen, res v prid svojemu uslužbenstvu ustvariti humaniterno inštitucijo za omilitev draginje, bi se bile morale postaviti nabavljalne zadruge na popolnoma druge predpogoje.
Olajšave v kreditu z državnim jamstvom, dodelitev brezobrestne, razmeroma visoke glavnice, priznanje ugodnosti pri prevozu blaga, povzem režijskih stroškov na državni račun, odpis raznih pristojbin itd.; vse to pa brez gmotnih žrtev ni mogoče, do takih žrtev pa našo vlado ne bomo našli z lepa pripravljeno, in naj še tako prepričevalno označuje svojo »iskreno ljubezen« do svojega uslužbenstva, ki je v svoji pohlevnosti tudi zadovoljeno z lepimi obljubami.
Dajte uradništvu in uslužbenstvu kar mu gre po pravičnosti v plači, in ta mu potem omogoči tudi brez famoznih zadrug življensko oskrbo.
Kreditiranje.
Prva žrtev svetovne vojne je bil gotovo trgovski kredit, kajti z izbruhom vojne je takoj prenehalo vsako kreditiranje in začele so se le gotovinske kupčije. Prej smo mislili in govorili, da brez kredita ni mogoča trgovina. Potem pa je na mah šlo in šlo je dolga vojna leta in še po vojni dolgo časa. Manjši trgovec
je prišel k grosistu, izbral blago in takoj plačal. Doma pa je detajlist potem dajal le proti gotovini. Saj je bil poln novca.
Polagoma pa se je zopet začelo kreditiranje. Detajlist daje svojim odjemalcem, tudi takim, kateri bi lahko sproti plačevali. To kreditiranje je prav nepotrebno in naravnost škodljivo detajlistu, ker si sam sebi devlje vrv za vrat. Grosisti so začeli s kreditiranjem detajlistu, čeravno morajo grosisti svoje dobave plačati takoj. Vpeljuje se tedaj zopet tisto nesrečno kreditiranje, katero je pravo zlo za detajlista. Posebno danes, ko je denar za trgovca tako drag, je kreditiranje podeželskim odjemalcem prav neumestno. Kadar ima ljudstvo stotisoče za zvonove in desettisoče za cerkvene stole, tedaj mora imeti tudi za potrebščine iz trgovine. Iz lastnega opazovanja povem, da je neki odjemalec vzel prav veliko blaga pri trgovcu na kredit denar pa je potem posodil nekemu drugemu posestniku za oderuške obresti.
Banke ne dajejo kredita ali pa zahtevajo zanj visoke obresti, grosist mora plačevati takoj in zato pa naj tudi detajlist ne išče kredita in ne razupava, če hoče obstojati naprej
Odbitnost trajnih bremen pri dohodnini.
Odbitnost teh izdatkov normira § 160, št. 6, zakona o osebnih davkih. Ta točka zakona se glasi sledeče: »Pri ugotovitvi davku zavezanih dohodkov se od prejemkov odbijejo — na posebnih pravnih naslovih sloneča, dohodke trajno zmanjšujoča bremena.
Splošnost tega zakonitega določila dopušča interpretaciji pač pre-dalekosežen delokrog in povzroča v praksi več ali manj utemeljene pritožbe. Tudi izvršitveni predpis v tem pogledu ni izčrpen in nikakor ne po-jasnuje iramena zakonodajalca.
Za presojo odbitnosti trajnih bremen je torej treba najprej določiti pojem: dohodke trajno zmanjšujočih bremen, kolikor se da določiti po smislu zakona. Pri specijalni debati v bivšem dunajskem parlamentu se je povodom obravnavanja tega zakonitega določila povdarjalo, da se smatrajo za trajna bremena izdatki, ki trajno zmanjšujejo dohodke, ki pa kljub temu niso v nobeni zvezi s po-množitvijo ali izboljšanjem imovine, kakor na primer: užitki, preživitki, životne rente itd.
Za odbitnost trajnega bremena pa ne zadostuje, da le dohodke trajno zmanjšuje, ampak mora temeljiti na posebnem pravnem naslovu.
Kaj naj se smatra v tem primeru za posebni pravni naslov?
Pravni naslov obstoji pri dajatvah, ki se dajo izsiliti ali naravnost z eksekucijo, kakor na primer pri davkih, ali pa s tožbo. V zadnjem primeru odstoji privatni pravni naslov. Ta pa lahko temelji tudi na kakšnem veljavnem zakonu, na primer pravice otrok do starišev glede preživljanja, ali pa je določen s posebno pogodbo, poravnavo, oporoko, itd. Le v zadnjem primeru se more govoriti o posebnem pravnem naslovu. V § 160. št. 6 lc. zahtevani po sebni pravni naslov obstoji torej le pri dajatvah, ki se dajo izsiliti s tožbo, kadar ne gre za zakonito dolžnost preskrbljevanja.
Iz tega razloga niso odbitne:
1. dajatve na podlagi zakonite dolžnosti preskrbljevanje, celo tedaj ne, če so se priznale s pogodbo ali poravnavo dolžnost dajatve ni šele nastala, ampak se je ž njo le formalno priznala zakonita dolžnost. Sem spadajo zneski, katere dajo otroci svojim starišem na podlagi zakonite dolžnosti preskrbljevanja (§ 154. obč. drž. zak.) ali dajatve nezakonskim otrokom od strani očeta.
2. Prostovoljni prispevki, podpore in druge trajno se ponavljajoče ne-odplutne dajatve, če se ni dajalec zavezal k dajatvi s posebno notarsko pogodbo, kajti darilne pogodbe so v primeru da se darovani predmet ne izroči ob daritvi, veljavne le, če se sklenejo pred notarjem. Sele s tem, da se dajo prostovoljni prispevki itd. na podlagi notarske pogodbe, dobi dajatev pravi naslov, da se more eventuelno izsiliti s tožbo.
Vzgled: A plačuje materi svojega nezakonskega otroka poleg alimentacije, katero jo določilo sodišče, še obresti od kapitala 10.000 Din. O tej dajatvi se je napiavila posebna notarska pogodba. Iz naslova trajnega bremena je dajalec upravičen odbiti le obresti, dočim alimentacija sarna ni odbitno. Ako bi se pa o posebni dajatvi ne napravila notarska pogodba, bi pa tudi obiesti ne smel odbiti.
Proslovoljni prispevki, podpore in druge trajno se ponavljajoče neod-platne dajatve, pa se more odbiti, če tudi ne slone na posebnem pravnem naslovu in se dajo na podlagi zakonite dolžnosti preskrbovanja, ako se dokaže, da so te dajatve pri prejemniku obdačene s tuzemsko dohodnino ali z enakovrstnim inozemskim davkom.
Za odbitnost alimentov veljajo torej ta-le pravila:
1. Redno se ponavljajoče plačilo alimentov od strani starišev ali moža otrokom ali ženi, ali obratno so odbitna le tedaj, kadar prejemnik ne živi z dajalcem v istem hišnem gospodarstvu in je od prejemka posebej obdačen.
2. Alimenti, ki se plačujejo drugim osebam so odbitni neodvisno od tega, če so pri prejemniku obdačeni, le takrat, kadar značijo trajno, na posebnem pravnem naslovu sloneče breme.
3. Za alimentacije staršev otrokom, moža, ženi ali nasprotno, je treba izkazati posebni pravni naslov le tedaj, ako se ne more dokazati obdačenja pri prejemniku.
Pri uveljavljenju odbitkov se mora odbitnost verjetno izkazati na ta način, da se v napovedi navede ime in natančni naslov prejemnika. Na-daljna dokazila se morajo podati le na zahtevo cenilne komisije ali njenega predsednika.
Kdor nima za odbitnost drugih dokazil, lahko predlaga tudi zaslišanje prič, ker zakon ne določa, da bi se moglo odbitnost dokazati edino le z listinami.
Mnost našega denarja.
Dolgo časa je strašila v naši jav-nosii zdrava valuta, jugoslovanski državniki so jo iznašli in sicer so prepovedali prodajati naše pridelke in izdelke tujcem v naši valuti, nego smo morali prodajati iri moramo še danes računati v »zdravi valuti«. Naši državniki so tedaj označili sami naš dinar za slabo valuto in kdo se potem naj čudi, če je bila tudi tujina tega mnenja. Ako sam pravim, da je moj denar malo vreden, ali bo potem kdo drugi rekel, da nimam prav in je moj denar več vreden kot ga jaz sam cenim. Prišli srno tako daleč, da naš denar res nima nobene veljave v tujini. In vendar je naš dinar mnogo več vreden, kakor ga ceni tujina in mi sami.
Primerjajmo obtok bankovcev pri nas in v drugih državah, pa bomo videli, da pri nas ne moremo govoriti o poplavi papirnatega denarja. Tuje valute smo preračunali na našo valuto. — Papirnatega denarja kroži:
v Angliji s 425.7 mil. prebivalcev: 523.3 mil. dinarjev; na osebo 1240 dinarjev;
v Franciji s 54.8 mil. prebivalcev:
241.5 mil. dinarjev; na osebo 4400 dinarjev;
v Nemčiji s 60.4 mil. prebivalcev; 60 mil. dinarjev; na osebo 1000 Din.
v Švici s 3.7 milij. prebivalcev:
15.5 mil. dinarjev; na osebo 4200 dinarjev;
na Češkem s 13.7 mil. prebivalcev: 27.6 mil. dinarjev; na osebo 2050 dinarjev;
v Jugoslaviji z 12 mil. prebivalcev: 4.9 mil. dinarjev; na osebo 415 Din;
na Madžarskem s 7.5 mil. prebivalcev: 18.6 mil. dinarjev; na osebo 2480 dinarjev;
v Avstriji s 6.5 mil. brebivalcev: 30.1 mil. dinarjev; na osebo 4600 dinarjev.
Seveda prihaja pri presoji vrednosti kakega denarja v poštev tudi narodno premoženje in pa kovinsko kritje. Na vsak način bi naš dinar moral imeti večjo vrednost v tujini, ako bi mi sami ne tlačili svojega denarja.
Naša vlada je začela sama s prepovedjo prodajanja našega blaga za dinar. Vlada je odredila, da moramo prodajati za zdravo valuto in ni čuda, ako so se vsi mogoči špekulanti podali na lov za zdravo valuto. Mi pripisujemo tuji valuti veliko večjo vrednost, kot jo ima v resnici. Najbolj čislani so dolarji, potem franki švicarski in francoski in celo lire. Ali Amerikanec mora dati za srednjo obleko 35 dolarjev, za par čevljev 8 dolarjev, za kosilo
poldrugi dolar, Italijan za kosilo 15 lir itd. To je dokaz, da pripisujemo mi tujemu denarju preveliko vrednost. To ima težite materijelne posledice za nas.
Nikakor nam ne gre v glavo, zakaj morajo naši pošteni trgovci kupovali in plačevati tujcem njihovo blago v njihovi valuti in tujci zopet kupujejo pri nas v svoji valuti in nam dajejo prav neznatne zneske za naše dobro blago. Ako bi mi prodajali v svoji valuti, bi jo tujci morali K kupovati na tujih borzah. Slišali smo svoj čas praviti Plavčiča, da je bilo našega denarja v tujini okoli 750 milijonov dinarjev. Naš izvoz pa vseeno znaša na leto nad 2 in pol milijardi. Seveda mu stoji nasproti za eno milijardo večji uvoz. Vkljub temu bi bilo večje povprašeianje za dinarjem, medtem ko sedaj tujci ne zahtevajo dinarjev, mi pa iščemo na žive in mrtve tuje valute. Nepravilno razmerje med dinarjem in liro nam najboljše dokazuje razmerje med našim izvozom v Italijo in uvozom iz Italije. Naš uvoz iz Italije je le nekaj odstotkov večji kot naš izvoz, in vendar zahtevajo za liro 4 in pol dinarja. Ako bi mi prodajali za dinar, bi Italijani morali v ravno taki meri kupovati dinar, kot bi ga mi ponujali za italijansko blago. Ako še omenim, da uvažamo mnogo nepotrebnega blaga iz Italije, sem s tem povedal, da bi lahko naš uvoz in izvoz v Italijo izbalancirali.
Vsak človek tedaj lahko uvidi, da v razmerju dinarja z liro nekaj ni v redu.
Naša trgovina in naša javnost sploh se povprašuje, zakaj je naš denar tako slabo ocenjen. Vsi imamo občutek, da se nam dela krivica in vsi se povprašujemo, zakaj je tako. Želimo si močne in energične roke, katera bi znala voditi naše gospodarstvo, katera bi znala zastopati koristi našega gospodarstva, naše trgovine in naše industrije. Naši trgovski krogi so vedeli, da jim Plavčič in njegovo delo prinaša velike izgube in vendar naši trgovski krogi niso mrmrali in se ne jezili, ker so želeli, da pride enkrat v red naša gospodarska politika in naš denar do gotove veljave. Ali Plavčič je pač poznal razne borzijanske trike, ni pa bil pravi mož, da bi spravil gospodarsko in trgovsko politiko na pravo pot. Sedaj nam vodi finančno politiko Sto-jadinovič. Dinar stoji jako nizko, draginja je hudo narastla in nam grozi še z nadaljnjim porastom, tedaj današnji položaj ni za rahle živce in tudi ne za nestrpne osebe. Stojadinovič nam prisoja veliko potrpežljivosti. Slovenska trgovina in industrija mu gotovo ne dela težkoč in neprilik. Ona si želi reda in mirnega razvoja v našem gospodar-
LISTEK.
Gustav Freytag.
Dati - Imeti.
(Nadaljevanje.)
Itzig je opazil, da je dospel do važne točke svojega življenja. Z roko seže v žep suknjiča, zgrabi svojo staro listnico in jo stiska par trenotkov v tresoči se roki. Kar mu je v teh trenotkih vznemirjalo ubogo dušo, to so bili divji in bolestni občutki. Hitro kot bliski so se vrstili drug *za drugim. Trenotek je mislil na svojo staro mater v Ostravi, pošteno žensko, ki je prodala svojo zlato verižico, da mu je mogla vših v suknjič šest tolarjev; videl jo je pred seboj, kako ga je ob slovesu blagoslavljala s solzami v očeh in mu rekla: »Sinko, svet je hudoben, zasluži si pošteno svoj kruh!« — Videl je svojega sivega očeta ležati pred seboj na mrtvaškem odru, kako mu je bela brada pokrivala izsušeno telo — in globoko je vzdihnil. Tudi na petdeset tolarjev je mislil, koliko truda ga je stalo, da si jih je pridobil, koliko korakov je moral zanje preteči, kolikokrat je moral zaradi njih prenašati zasme-
hovanje, da, kot nadležnežu so že celo s palico grozili.
Ko so se mu vse misli zvrstile v glavi, je sunkoma potegnil listnico iz žepa, jo vrgel na mizo, udaril s pestjo na njo ter zaklical z bliskajočimi se očmi: »Tu je denar!« — in med tem, ko je mrzlično razburjen, s strastno naglico to izgovoril, celo v tem trenotku je razločno čutil, 'da dela nekaj slabega, čutil je, kako se mu vlega neka nevidna teža na prsa. Toda, bil je že odločen.
Cez nekoliko ur je začela luč pojemati in pri rudečkastem svitu je v mračnem prostoru še vedno sedel ltzig ter z odprtimi ustmi, žarečimi očmi in zardelimi lici poslušal predavanje starega moža. In vendar je starec govoril o stvareh, ki so za navadnega smrtnika zelo dolgočasna — o navadnih zadolžnicah.
Luč je ugasnila, mali gospod je izpraznil na novo napolnjeno steklenico žganja ter utrujen vsled dolgega govorenja, že zaspal na svojem ležišču, toda Itzig je še vedno sedel na stolčku. Danes ni mislil na svoje odjemalce, niti ne več na denar, ki ga je plačal, ampak pisal je v duhu zadolžnice na črne stene. Dolgo je še tako sedel in velike potne kaplje so mu tekle s čela. Nato je odprl
vrata na leseno verando, se naslonil na ograjo in gledal na reko, ki je tekla pod njim. In zopet je pisal zadolžnice na črne sence nasproti ležečih hiš in pobotnice na temno vodno gladino, dokler se ni zgrudilo njegovo izmučeno telo ter zaspalo v kotu, z glavo naslonjeno na leseno steno.
* * *
Od te noči dalje je hitel Itzig vsak večer brzih korakov v svoje prenočišče, pouk se je redno nadaljeval. Gospod z očali je bil temeljit učitelj znane so mu bile najskrivnejše tajnosti meničnega prava in hipotekarnega reda, poznal je vsak kotiček, v katerega se spretni mož lahko izmuzne mimo zakonov, vedel ie za vsa pota, po katerih se '^hko ogne postavnim obveznostim. Njegova metoda poučevanja je bila izvrstna. Začel je pri vseh dokazilih in pri vsaki trgovski obveznosti z najenostavnejšo obliko, seznanil svojega učenca z dotičnimi zakoni in umel dati dolgočasni tvarini potom zgledov prijetno in zanimivo obliko. Nato šele je navedel pri vsakem zakonu, pri vsakem posameznem slučaju male pripomočke, s pomočjo katerih se more nasproti
stvu in v naši trgovini. Slovenska trgovina pa tudi obžaluje, da je trgovina in obrt tako slabo zastopa-na, ker ministrstvo za trgovino in industrijo sploh ne deluje. Znan mi je slučaj, da je država kupila od beograjskih veletrgovcev vagonske množine nekega predmeta za štiri krone pri kilogramu dražje, kot pa si dobil pol kilograma tega predmeta v Ljubljani v nadrobni trgovini.
Kar sem sedaj pripovedoval ne posega toliko v delovanje naše trgovine. Pač pa se tiče naše trgovine, kar bom povedal sedaj. Zagrebška direkcija državnih železnic dela vsemogoče potežkoče slovenski trgovini in industriji. Vsak hip je prepovedan ali omejen promet. — Znate vsi, da je bil in je še prepovedan iransiini promet preko Zagreba. Ako pa pošlješ blago na kakega zagrebškega špediterja in ta prevzame pošiljko napravi novi vozni list, odpošlje vagon naprej, za kar zaračuna prav mastne pristojbine, pa gre gladko. Ako gre na ta način, bi šlo veliko boljše in hitreje naravnost brez vstavljanja blaga in posredovanja špediterja v Zagrebu. Ali je tako zapiranje transitnega prometa morda izkaz naklonjenosti gospoda Poženčanina zagrebškim 'špediterjem, ker je bil nekaj časa v službi njihovega glasnika?
Ta gospod je bil nekaj časa urednik »Trgovca« in je kot tak energično zahteval od železniške uprave odpravo raznih nedostat-kov. Ali je na vse to pozabil? Koliko nepotrebnih troškov in sitnosti povzroča carina, nočem omenjati, ker postaja naši trgovini slabo že pri samem spominu na to nesrečno carinsko upravo.
Koliko nepotrebnih ležarin in drugih troškov plača trgovina samo radi nespretnosti carinske uprave in pa netočnosti železnice. Na železnicah se je vgnjezdil pravi bolj-ševiški duh. Vse to povzroča velike troške, katere mora plačati konzumen! in ako se tedaj blago neprimerno podraži, se naj konzument zahvali železnici, carini in pa raču-noispitačem.
Naš birokratizem je vrhtega brez primere počasen. Ako naj popravi kako krivico, ali vrne kaki preveč plačan znesek, bodi prepričan, da boš čakal ne mesece, ampak leta na odgovor. Nekatere prošnje in vloge ležijo že po tri leta nerešene. Ima vremena! Pri večji naglici bi si lahko polomilo kosti to revno birokratsko kljuse.
Poslanci bodo seveda zopet šli v Beograd, ali od njih ne pričakujmo ničesar, ker ti bojni petelini ne poznajo koristi gospodarskih krogov in ljudstva, ampak le svoje visoke dijete in pa strankarsko politiko.
postavam zastopati prosto stališče. Vsak večer je spravil ltzig nekoliko receptov v svojo listnico, namreč obrazce k dokumentom, ki k ničemur ne obvezujejo in tudi take, ki nalagajo veliko večje obveznosti, nego bi se zdelo na prvi pogled. Včasih je starec sam sestavil tak spis in ga dal učencu prepisati, na kar je svoj lastni rokopis skrbno na luči sežgal.- Ce so se nahajali tuji gostje v prenočišču, sta se stisnila učitelj in učenec v kak kot in sepe-taje obravnavala snov. Ako je Itziga nato kdo vprašal, o čem sta se pogajala, je odgovoril, da ga poučuje stari gospod v knjigovodstvu in drugih koristnih stvareh.
Kratko naj tu povemo, kar je Itzig polagoma izvedel, glede osebe, imena in usode svojega učitelja. Gospod Hippus je imel svoje dni boljše čase. Bil je dobro poznani in dobro obiskovani pravni svetnik v glavnem mestu, ki si je znal v malo letih pridobiti obsežno prakso. Pri ljudstvu, ki se v velikem mestu peča s kupčevanjem, pride vsak advokat prav kmalu na gotov glas, ki pa je lahko ravno tako nestalen, kakor na primer slava kake pevke ali plesalke.
(Dalje sledi.)
Preskrba Slovenije s soljo.
Slovenija potrebuje na leto okoli 1000 vagonov soli in sicer porablja severni del pokrajine kamenito sol, medtem ko je južni del navajen na morsko sol. Slovenske gorice so Kupovale sol v 10 do 12 kg težkih grudih in so potem si doma sproti ribali sol. Po vojni je bila preskrba 5 svoljo jako težavna. Leta 1919 je nekaj časa sploh primanjkovalo so-
li,	ker nismo mogli dobiti kamenite soli ne iz Avstrije in ne iz Nemčije, morske soli pa sploh ne, ker so se nam prijazni sosedje Italijani vsedli na vrat. Avrstrija je sicer imela kompenzacijske pogodbe z Jugoslavijo, ali teh se ni držala, so bili ugovori v resnici le na papirju. Avstrija tedaj ni dobavljala pravočasno in redno pogojene množine soli. Solarna v Kreki pa tudi ni mogla kriti potrebe v Jugoslaviji, ker ne pridela niti polovico tega, kar se rabi v Jugoslaviji. Predlansko leto je potem začela Monopolska uprava preskrbovati pokrajine s soljo. Slovenija je dobivala nekaj časa prav lepo sol iz Kreke in je bilo prebivalstvo prav zadovoljno. Pozneje pa je Monopolska uprava začela pošiljati v Slovenijo prav debelo in jako nesnažno morsko sol v vrečah, katere zaračuna kar po 20 Din komad, čeravno vreča ni vredna niti enega dinarja. Tako slabih vreč še sploh nismo videli in ne vemo, kje je Italijan ali I rancoz, kateri dobavlja sol iztaknil tako slabe vreče. Ali so jih nalašč za Jugoslavijo prihranili vsakovrstne cunje? Lepe čiste soli sploh m dobiti, je vsa več ali manj umazana in pomešana z zemljo. Uprava se cisto nič ne ozira na ljudstvo Nam vsiljuje po celi pokrajini debelo morsko sol, čeravno take soli nismo vajeni in se tudi na ljubo komodnosti gospode v Upravi ne bomo privadili, Hrvatje pa dobivajo drobno kamenito sol. Tihotapstvo bujno cvete na madžarski meji ker tam imajo kamenito drobno sol in dosti cenejše kot v Jugoslaviji umazano morsko sol.
Po Štajerski smo se pomagali s tem, da smo sol mleli. Sedaj pa pride financa in pravi, da to ni dovoljeno, da moramo prodajati in rabiti debelo morsko sol, je ne smemo mleti. Kaj si državne oblasti in njeni prgani dovoljujejo z nami, presega že vse meje.
Ti krogi si, kakor vse kaže, do-mišljujejo, da smo mi radi njih tu in ne oni radi nas, da lahko počenjajo z nami kaj hočejo in kakor hočejo.
Uprava nam naj da tudi kamenito drobno sol poleg morske, pa bo ljudstvo zadovoljno.
Tej zahtevi vendar ni težko ustreči in tudi ne povzroča državnim oblastim in organom nobene škode. Navajeni smo, da se ravna z nami bolj Po evropsko in ne tako po črnogorsko ali albansko. Ozirajte se na nase želje in zahteve.
Neprimerna je tudi razdelitev v okrožja. Priklopili so razne kraje k rajonom brez ozira, kam dotični kraj ali okolica gravitira. Tudi so postavili stare avstrijske meje in nam zapirajo prehod iz enega kraja v drugega, kakor bi ne bili vsi v Jugoslaviji. Ovirajo medsebojni pro-jnet, predpisujejo nam, kje bi naj kupovali, pa ne gledajo na to, da je nakupovanje po njihovi želji za nas neprikladno. šel bom vendar kupit *)a, kamor imam bližje, pa ne tja, kamor hoče uprava.
Uprava naj ustanovi v raznih krajih svoje zaloge in iz teh naj daje spl na debelo vsakemu. Sedanji način razpečavanja soli ni prikladen in tudi ni najcenejši. Dokler je imela uprava sama sol v svoji režiji, je šlo najbolj gladko in najhitreje, si je *rgovec naročil sol, da jo je dobil pravočasno. Sedaj pa v raznih krajih večkrat nastopi pomanjkanje isoli.
Fr. Zelenik:
Lanska svetovna žetev.
Lanjska žetev pšenice in rži je bila v Evropi jako slaba, je znatno zaostala za žetvijo leta 1921. Po cenitvah znaša ta zmanjšek okroglo 7 in pol milijona ton in sicer 6 milijonov ton pšenice in 1 in pol milijona ton rži. V Franciji, Nizozemski in Nemčiji znaša zmanjšek pri pšenici 29.5%, pri rži 25.6%, v Italiji 17.3%, v Bolgariji 15.5%, v Angliji 13%, v Španiji 11.7%, na Ogrskem 12.5% in v Rumuniji 3%.
Pridelalo se je v tisočih meter-skih stotih: v Angliji 1. 1922 pšenice: 16.547,
I. 1921 18.990;
v Belgiji pšence: 1. 1922 2.686, 1.
1921 3.945; rži: I. 1922 4.724, 1. 1921 5.404;
v Bolgariji pšenice 1. 1922 9.347, leta 1921 11.569; rži: leta 1922 2.225, leta 1921 2.131;
v Danski pšenice: leta 1922 2.304, leta 1921 3.033; rži: leta 1922 3.138, leta 1921 3.100;
v Grčiji pšenice: leta 1922 2.600, leta 1921 3.040; rži: leta 1922 600, leta 1921 800;
v Italiji pšenice: leta 1922 43.400, leta 1921 52.482; rži: leta 1922 1.210, leta 1921 1.431;
v Jugoslaviji pšenice: leta 1921 14.071; rži: leta 1921 1.466;
v Avstriji pšenice: leta 1922 1.946, leta 1921 1.756; rži: leta 1922 3.300, leta 1921 3.216; na Poljskem pšenice: leta 1922
II.505, leta 1921 10.181 ; rži: leta
1922 51.327, leta 1921 42.562;
v Rumuniji pšenice:	leta 1922
21.000, leta 1921 21.381; rži: leta 1922 2.000, leta 1921 2.307;
v Švici pšenice: leta 1922 972, leta 1921 1.438; rži: leta 1922 430, leta 1921 396;
na Češkem pšenice: leta 1922 8.293, leta 1921 10.528; rži: leta 1922
11.623, leta 1921 13.649;
na Ogrskem pšenice: leta 1922 12.267, leta 1921 14.347; rži: leta 1922 5.446, leta 1921 5.887;
v Združenih državah pšenice: leta 1922 220.480, leta 1921 216.340; rži: leta 1922 20.225, 1. 1921 14.712;
na Japonskem pšenice: leta 1922 7.211, leta 1921 7.327;
v Kanadi pšenice: 1. 1922 105.809, leta 1921 81.882; rži: 1. 1922 12.600, leta 1921 5.450.
Kanada je pridelala pšenice skoraj 30% in rži nad 131% več, kakor leta 1921.
Kolikor je do sedaj razglašeno, znaša pridelek pšenice južne polovice naše zemlje:
Argentinija 1922/23 58.600, 1921/22 49.163;
Alžir 1922/23 4.963, 1921/22 9.190; Indija 1922/1923 99.705, 1921/1922 68.136;
Egipt 1922/23 9.974, 1921/22 10.073; Maroko 1922/1923 2.600, 1921/9122 4.754;
Tunis 1922/23 900, 1921/22 2.891. Po poročilih bo Kanada lahko izvozila 9 milijonov ton in Združene države 6 milijonov ton. Argentinija ima za izvoz 3 in pol milijana ion in Avstrajija 2 milijona ton pšenice. Evropa bi morala letos uvoziti skoraj 15 in tričetrt milijona ton pšenice in sicer Angleška 6 milijonov ton, Nemčija 2 milijona ton, Francija 1 milijon ton.
Seveda je zelo dvomljivo, ali bodo evropske dežele tudi uvozile potrebno množino zrnja. Valutarne razmere so take, da hudo otežko-čajo. nabavo prekmorskega zrnja. Jugoslavija bo svoj odvišek prav lahko in dobro prodala.
za vse pisalne in računske stroje.
The Rex Co, Ljubljana.
M. Savič:
Naša industrija in obrti.
(Nadaljevanje.)
83. Trapistovska podjetja pri Banjaluki.
Trapisti so pri svojem samostanu, ki se nahaja pri Mariji Zvezdi v bližini Banjaluke osnovali mnogobroj-na gospodarska podjetja. Ta podjetja so: 1. Vzorne poljedelske posesti s sadnjakom, vrtnarstvom in rejo izvrstne pasme živine s sirarno. 2. Mlin. 3. 2aga. 4. Mehanična pekarna. 5. Mizarska delavnica. 6. Mehanična delavnica in kovačija. 7. Pivovarna in tovarna ledu. 8. Tovarna sukna in tkanin. 9. Usnjarna. 10. Električna centrala s 600 konjskimi silami na reki Vrbas.
Trapistovski samostan je bil osnovan že v turških dobah in sicer z najskromnejšimi začetki enega meniha ter se je s pametnim gospodarstvom, štednjo in pojačenjem bratovstva, ki večno molči in dela, povspel do sedanjega uglednega imetja.
Njih posestva se obdelujejo na najracionalnejši način. Na posestvih so menihi vpeljali govedo mel-tarske vrste iz Bregenca, ki se je aklimitizirala in daje izvrstne mlečne krave ter ravno tako zelo močne in debele vole za delo. Poleg te vzorne živinoreje so vpeljali tudi izdelavo znanega trapistovskega sira in sicer so ga izdelovali pred vojno poleti po 400, pozimi po 200 Sirnikov na dan, sedaj pa po 100 sirov. Sirarne se nahajajo v Josipovem gradu, v Aleksandrovcu in v Marijine mgraduv Ravini, kot podružnice samostana. Vsaka podružnica ima po pet meniških delavcev in je bila prva osnovana leta 1887, druga pa 1893. Obe sirarni imate lokomobile po 50 konjskih sil.
Na posestvu imajo izvrsten vzoren sadnjak in ravno tako najbolje urejen vrt za sočivje. Ker menihi mesa ne jedo in se največ preživljajo s sočivjem, se razume, da jim je zelo potreben dober vrt, ki pa je tudi tehnično tako opremljen, da odgovarja vsem zahtevam. Poljedelske posesti, živinoreja, mlekarstvo, sadnjak in vrt bi lahko služili kot najboljše šole za vse zgoraj navedene stroke ter za razširjenje ra-cijonalne obdelave zemlje v tem kraju.
Mlin je novo zgrajen ter lahko v 24 urah zmelje dva vagona žita, a je navadno pred vojno izdeloval 400 vagonov moke letno, med vojno pa je mlel proti odškodnini okrog 120 vagonov letno. Motorna sila mlina znaša 240 konjskih sil; mlin ima 16 valjev in 4 kamne. V pisarni so tri osebe zaposlene, 6 profesijo-nelnih delavcev in 15 navadnih. Mlin so dali menihi že leta 1914 v zakup. Mlin kupuje žito deloma iz okolice, navadno iz okolišnih nemških pokrajin in njim sosednjih srbskih vasi. Ker pa to ni dovolj, kupuje žito večinoma v Vojvodini.
Žaga ima en jarem in obratuje proti odškodnini za potrebe okoliš-nega prebivalstva, kakor tudi za potrebo samostana in njegove siolarne.
Štolama je lepo opremljena za ročno in mehanično delo in izdeluje za civilno prebivalstvo razne mizarske izdelke. V delavnici so zaposleni tudi civilni delavci in učenci iz okolice.
Mehanična delavnica in kovačnica služi za popravilo voz in vseh inštalacij. Je lepo opremljena za mehanični pogon.
Mehanična pekarija producira kruh, ki je potreben za samostan in delavstvo v delavnicah in je higije-nično ter mehanično urejena na peči, ki se ogrevajo potom cevi z gorko vodo.
Pivovarna je bila osnovana leta 1880 in sicer samo za domačo potrebo samostana in šele leta 1898 je bila preurejena tudi za javno prodajo piva in razširjena. Pivovarna ima upravitelja, delovodjo, enega izučenega in 5 navadnih delavcev, 1 sodarja in 3 sodarske pomočnike. Letno izdela okrog 8.000 hi, od ka-
terih konzumira eno tretjino mesto Banjaluka ostalo pa se popije v okolici. Pivovarna tudi sama izdeluje slad, ker je bila v vojni dobi prisiljena, da si zgradi sladarno. Pivovarna porabi letno okrog 25 vagonov ječmena, ki se navadno dovaža iz Slavonije, ker ječmen iz okolice ni za pivo poraben. Gonilna moč pivovarne znaša 25 konjskih sil, ki jih dobiva iz elektrarne na Vrbasu. Pri pivovarni je tudi tovarna za led, ki izdeluje poleg strojev za ohlajanje pivskih kleti tudi led za prodajo konsumentom piva in tudi drugim v Banjaluki.
(Dalje sledi.
Izvoz in uvoz.
Naš izvoz. V lelu 1922 smo izvozili v glavnem sledeče predmete: žita 29 milijonov 697.376 kg v vrednosti 110 milijonov 544.620 Din, koruze 11,464.236 kg v vrednosti 35.673.051 Din, moke 23 mi-novlijonov 277.932 kg v vrednosti 115 milijonov 846.916 Din, fižol 7,451.667 kg v vrednosti 7,028.096 Din, suhe slive 40 milijonov 443.380 kg v vrednosti 185 milijonov 719.764 Din, gradbenega lesa 617 milijonov 660.839 kg v vrednosti 452 milijonov 658.612 Din.
Izvoz žive živine v češkoslovaško dovoljen smao za klanje. Iz Beograda poročajo, da je naše poljedelsko ministrstvo zabranilo izvoz živine v češkoslovaško. 2ivino je dovoljeno izvažali le, ko se dokaže, da bo uporbljena za klanje. Ta zabrana je bila izdana zaradi tega, ker je češkoslovaška vlada prepovedala uvoz plemenske živine, a dovolila samo uvoz živine za klanje.
Izvoz klavnih konj na Dunaj. V zadnjem času je nastalo veliko povpraševanje po naših klavnih konjih od strani dunajskih mesarjev. Veliko je povpraševanje zlasti po konjih iz osiješke okolice. Cene se gibajo od 20 do 26 kron za kg žive teže. Tedensko se izvozi iz Osijeka na Dunaj 3 do 4 vagone konj za klanje.
Narodno gospodarske zadeve.
Trgovina.
Mednarodni tobačni sejem v Budimpešti. Med 15. avgustom in 15. septembrom se priredi v Budimpešti tobačni sejem v obliki izložbe tobaka in tobačnih izdelkov.
Položaj na madžarskem vinskem trgu. Izvoz vina iz Madžarske miruje še vedno. Ker pa domači konzum raste, naraščajo tudi cene vina. Navadna vina stanejo 60 do 200 madžarskih kron, tokajsko in ostala fina vina pa 1800 do 2400 madžarskih kron.
Industrija.
Nova tvornica testenin, d. d. »Vla-sla«, se je otvorila v Splitu. Tvornica je moderno urejena.
Produkcija tobaka v Bolgariji. V letu 1922 je znašala produkcija tobaka v Bolgariji 20,173.795 kg napram 15 milijoni 470.810 kg v letu 1921. Površina zemlje posejane s tobakom je znašala 1. 1921 223.498 m2, a 1. 1922 288.272 m2.
Francoska produkcija aluminija je znašala leta 1922 12.000 ton napram 8500 tonam leta 1921. Leta 1922 se je izvozilo 1840 ton nasproti 312 tonam leta 1921. Največ se je eksportiralo v Združene države.
Carina.
Carinski dohodki. Iz Beograda poročajo, da zanšajo dohodki od glavnih carinarnic v prvi denkadi meseca marca 46,819.237 dinarjev v srebru. Carinski dohodki od početka tega proračunskega leta, to je od 1. avgusta 1922. do 10. marca i. 1. pa znašajo 854,517.848 dinarjev v srebru.
Izvozna carina na žito znižana. Na zadnji seji ekonomsko-finančnega odbora se je sklenilo znižati izvozno carino na žito za 60 par pri kilogramu. Dosedaj je bila izvozna carina določena na 1.50 Din pri kilogramu.
Nova carinarnica v Velikem Bečke-reku. Na prošnjo trgovcev in industri-jalcev iz Velikega Bečkereka je direkcija carin odobrila, da se tam osnuje carinarnica.
Cena zlatemu denarju in carinski aggio v Nemčiji Nemška vlada kupuje zlat denar po 4250kratni nominalni verd-nosti, srebrnega pa po 1500 kratne nominalne vrednosti. V splošnem prome-
tu je določen zlati frank s 4800 papirnatimi markami. — Od 20. marca dalje je določen carinsk aggio v Nemčiji s 525.900 %, to je ena zlata marka 5260 mark v papirju.
Denarstvo.
Kronske novčanice v tretji coni. Do-
sedaj je bilo v tretji coni zbranih kronskih novčanic, ki se bodo zamenjale za dinarje, v skupni vrednosti 25 milijonov 919.181 kron.
Avstrijska zlata pariteta znaša od 26. t. m. do 1. aprila 14.500 avstrijskih kron (neizpremenjena).
Nazadovanje švicarskega franka. V zadnjem času je opažati, da je švicarski frank pričel napram težkim devizam padati. Tako je n. pr. v Newyorku padel frank tekom enega meseca od 18.76 na 18.55 (za 1.1 odstotka), v Londonu je padel zadnjih 14 dneh od 25.17 in pol na 25.37 in pol (za 0.8 odstotkov), v Trstu od 393 na 382 in pol (za 2.7 odstotka). Pri nas je diviza Ziirich padla od pondeljka od 1870 na 1810 do 1820, torej za tri odstotke.
Promet.
Železniški promet z Grčijo še ni upo-stavljen. Zaradi velikih poplav v južni Srbiji železniški promet med Grčijo in našo kraljevino še ni upostavljen.
Prometne izpremembe. Promelna omejitev za progo Belišče —Pranda-novci je razveljavljena. — Prometna omejitev za progo Petrovaradin —Beo-čin je razveljavljena.
češko-bolgarska parobrodna družba. Iz Bolgarske poročajo, da se je pojavila ideja za osnovanje češko-bolgar-ske donavske parobrodne družbe.
Dobava, prodaja.
Dobava pohištva, namizne posode in pribora. V pisarni intendantskega odseka Oddelenja za mornarico v Zemunu se bo vršila dne 12. aprila t. 1. ob 11. uri dopoldne ofertalna licitacija glede dobave pohištva, namizne posode in pribora za Pomorsko vojno akademijo. Predmetni oglas je v pisarni trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani interesentom na vpogled.
Nabavo 1000 komadov polusvilenih kravat za podoficirje mornarice razpisuje Oddelenje za mornaricu ministrstva vojnog i mornarice u Zemunu. Kravate morajo biti 85 cm dolge in 3 cm široke skozi vso dolžino. Imeti morajo dve lici in biti torej dvojno (duplo) izdelane. Interesenti naj pošljejo svoje s 3 Din kolekovane oferte z vzorci vred najkasneje do dne 10. aprila t. L na gori imenovano oddelenje za mornarico.
Razno.
Zahteva pivovarnrjev. Zastopniki industrije piva so izročli prometnemu ministru spomenico, v kateri zahtevajo, da se transport sodčkov za pivo odprvlja kot brzovozno blago, lndustrijlci piva trpijo veliko škodo, zlasti za časa poletja, ker se sodčki zadržujejo po železniških postajah.
Pritojbinski dohodki od proda kole-kov so znašali v mesecu februarju 37 milijonov 810.025.71 Din, medtem ko so znašali lansko leto ob istem času samo 30,535.616.1 Din,— Od prvega avgusta do 28. februarja 1923 so znašali pristoj-binski dohodki 263,501.148.25 Din, medtem ko je bilo predvidenih v proračunu za ta čas samo 237,708.331 Din.
Kongres jugoslov. trgovskih zbornic. Uprava odbora trgovskih zbornic v Skoplju in Solunu sta poslala ministrstvu za trgovino in industrijo ter vsem zbornicam v Jugoslaviji predlog, da naj bi se vsako leto vršil kongres vseh jugoslovanskih zbornic. Kongresi naj bi se menjaje vršili v Beogradu, Zagrebu in Skoplju.
Prošnje za dopotovanje inozesmkih delavcev. Glasom razpisa ministrstva za socijalno politiko z dne 7. januarja 1923. štev. 771, so se določila glede vlaganja prošenj za dopotovanje inozemskih delavcev spremenila v toliko, da je te prošnje pošiljati direktno ministrstvu socijalne politike, odseku za posredovanje dela. To jih bo takoj rešilo in dostavilo minislrstvu notranjih zadev v svrho izdajanja potrebnih obvestil našim konzularnim zastopstvom v inozemstvu, kakor tudi prosilcem. V prošnji mora biti navedeno: ime in priimek zaprošenega delavca, njegova specijalna stroka, državljanstvo, narodnost, družinske razmere in navedba če ima prosilec protokolirano firmo (obrt), ki se bavi s takimi posli, za katere delavčeva stroka prihaja vpoštev. Za nekvalificirane delavce se dopoto-valno dovoljenje ne izdaja. — Odpade torej vlaganje prošenj preko lokalnih oblastev, delavskih posredovalnic, inšpekcij dela itd., kar je povzročalo veliko izgubo časa.
Južna železnica. Iz Beograda poročajo: Kralj je podpisal pooblaščenje, katero pošlje vlada v Rim svojima delegatoma dr. Markoviču in Avramovi-ču za podpis pogodbe o južni železnici in o tranzitu italijanskega blaga preko naših železnic. To pooblaščenje je izdano s pridržkom, da vlada naknadno odobri pogodbo.
Prometna konferenca v Beogradu. Te dni so bili pozvani v Bebgrad ravnatelji vseh železniških direkcij h konferenci, na kateri se je razpravljalo o bodoči ureditvi prometa v naši državi, kakor tudi o vseh vprašanjih, ki so s prometom v zvezi.
Zanimanje za naše rude. Neka večja švicarska tvrdka je poslala v Jugoslavijo svoje zastopnike, da prouče razmere našega rudarstva, najbolj jih zanima mangova ruda v Bosni, katere naročijo za poskus 200 do 300 vagonov.
Sol na račun reparacij. Finančno-ekonomski ministrski komite je odredil, da zahtevamo od Nemčije na naslov reparacij 60.000 ton soli v vrednosti enega milijona zlatih mark, katero bi nam Nemčija dala na račun onega kontingenta živine iz lanskega leta, katerega nismo dobili.
Reparacijski načrt ameriških trgovskih zbornic. Mednarodna konferenca trgovskih zbornic v Rimu je dne 27.
marca imenovala posebno komisijo, ki naj izdela nov načrt za rešitev repara-cijskega vprašanja in pridobi zanj 28 tisoč trgovskih zbornic v Ameriki.
Konec rudarske stavke v Ostrovi. Dne 26. marca popoldne se je v Lazyh vršila revirska konferenca, ki je odobrila praški dogovor. Dne 27. marca so pričeli vsi rudarji zopet delati.
Italijanske tvornice cementa proti jugoslovanski konkurenci. Tvornice cementa- v Julijski Krajini so izročile italijanski vladi spomenico, v kateri zahtevajo, da se v trgovinski pogodbi med Jugoslavijo in Italijo obdrži carina na uvoz cementa v Italijo, da se tako zaščiti italijanska industrija cementa, ki se je v zadnjih letih razvila na jadranski obali.
Nemške banke proti uvedbi kontov v zlatih markah. Predsednik osrednje zveze nemških bank je proučil vprašanje uvedbe takozvanih kontov v zlatih markah in je zavzel odklonilno stališče, češ, da mora osrednja zveza resno svariti pred uvedbo takih kontov, to je dobro vpisanih kontov v valuti, ki sploh ne obstoja, za katerih kritje bi mogla poskrbeti banka, ki vodi konto, le potom nakupov dolarjev.
Borba za albanski petrolej. V Rimu se izdeluje načrt, ki bo predložen albanski vladi glede pridobivanja petroleja na albanskem ozemlju. Albanski vladi je stavila ponudbe tudi Anglija, a je podoba, da bodo Italijani izpodrinili Angleže in tako sami izkoriščali albanske petrolejske vrelce. Borba med angleškimi in italijanskimi interesenti se nadaljuje.
Zaključek konference za razdelitev avstro-ogrskih dolgov. Z Dunaja poročajo, da je bila dne 25. marca zaključena konferenca, ki je razpravljala o ureditvi avstro-ogrskega predvojnega dolga. Po načrtu, izdelanem v Parizu, mora prevzeti Jugoslavija od dolga bivše Avstrije 2.04%, a od dolga bivše Ogrske nekaj nad 14%. Konferenca je sedaj razpravljala, na kak način naj Jugoslavija in ostale nasledstvene države rešijo svoj del obligacij, ki se glase na zlate krone. Prvotno se je predlagalo, da se v višini odpadajoče vsote izdajo nove obligacije. Ta načrt je jugoslovanska delegacija odklonila z utemeljevanjem, da bi se te nove . obligacije morale pustiti na borzo, a stare se že nahajajo v svobodnem prometu. Nato je od avstrijske strani bilo predlagano, da se uredi skupna blagajna za vplačila, ki izvirajo iz prevzemanja obligacij in da stare obligacije ostanejo v prometu. Ta predlog je bil, v kolikor se nanaša na obligacije v zlatih kronah, sprejet, a odklonjen za obligacije, ki se glase na druge valute. Po sklenitvi tega sporazuma je naš delegat dr. Ploj odpotoval v Beograd, da obvesti vlado, na Dunaju pa je ostal naš drugi delegat Novakovič.
Tržna poročila.
Zagrebški žilni irg (26. t. m.). Postavno baška odnosno vojvodinska postaja notirajo: pšenica 450—455, ko-
ruza žolta 275—280, ječmen za pivovarne 315 — 320, oves 290, fižol pisani 475—480, beli 480—500, moka pšenična »0« 675—700, «2« 650—675, »6« 625 do 650, za krmo 250—325, otrobi drobni 160-180, debeli 210-225. - Tendenca mirna.
Z vinskega trga. Iz Zagreba poročajo: Radi nevarnosti, da se radi toplega vremena pokvari lažje vino, so začeli kmetje ponujati vino slabše kakovosti po nižjih cenah in sicer po 2.50 do 5 Din za liter. Za boljša vina in za stara se plača 4 do 4.50 Din za liler. Črna dalmatinska vina so znatno porasla v ceni, ker jih Švica kupuje. Bela dalmatinska vina se ponujajo po 3.75 do 4 Din molo Bakar. Položaj je drugače na naših vinskih tržiščih vedno enak. Kupuje se zelo malo.
Domači živinski trg. Trg je bil bogato obiskan. Povpraševanje ni bilo veliko.. Glavni kupci so bili Italijani. Veliko povpraševanje je bilo po prešičih. Cene so bile sledeče: konji par lepih lipcan-cev" 15.000 Din, konji za lahko vprego. 6250 do 7000 Din. Dveletna mlada kobila je bila prodana za 5500 Din. Triletni voli srednje vrste so bili prodani za 12.000 Din par. Prima voii za cksport 12.50 do 16 Din kg žive teže. Srednje vrste voli po 10 do 12.50 Din kg žive teže, najslabše vrste 7.25 Din kg žive teže. Krave za klnje (boljše vrste) 6—7.50 Din kg žive teže, teleta pa 12.50—15 Din kg. Prešiči: prvovrstno blago 25—28 Din.
— V Sloveniji je bil par lepih belgijcev prodan za 30.000 Din, srednji konji par 12.500—17.500 Din, par volov (881 kg teže) 7600 Din.
Blagovni irg v Trstu. Dne 26. t. m. so notirale kolonijalnemu blagu v Trstu sledeče cene (v lirah): Kava, Rio 7, 6.25,. Rio 6, 6.35, Rio 5, 6.50, Rio 4, 6.65, Rio 3, 6.75, Santos 7.40, Minas 6.80; sladkor, kocke 3.22, kristal 3.14, riž Karolina 2.18 italijanska glace 2.08, Saigon 1.52, Burma 1.50, Bruch 1.43, Soja olje 5, čokolada 6.70, galica 2.58.
Cene živini na italijanskem trgu šobile sledeče: voli la) 5.80—6 lir, II. vrste 5.40 — 5.80 lir, lil. vrste 4.05 — 4.40 lir, krave L vrste 5.40—5.80 lir, II. vrste 4.15
— 4.18 lir, 111. vrste 3.20—3.40 lir, teleta I. vrste 6.80—7.50 lir, 11. vrste 5.80—6.40 lir, II. vrste 5—5.40 lir.
Zadruga za izvoz jajec v Št. Jurju ob juž. žel., reg. zadr. z omejeno zavezo.
M
E
OJ
cn
OJ
'ra
>(/)
ta
O)
Zalogo moke
za nadrobno razprodajo odda trgovcu v Ljubljani, kateri ima pripravne prostore
Prvi mestni mlin o Celju
Grad Preddvor, pošta Tupaliže p. Kranju
| Na vznožju velikanov alp Grintovca in i Storžiča. Krasna solnčna lega. Zračje ■ zdravniško dokazano lekovito. Veliki : prostori, gledališče, veselice in različne j zabave. Izvrstna oskrba. Eldorado v vsa-| kem oziru. Cena 80 Din za hrano in * sobo. V dependanci Zarja, grad Ce-i šenjce samo 70 Din. Priglasitev 8 dni j poprej na odvetnika dr. Artur Wurz-[ bach-a.grad Češenjce, p. Moravče.
Penzija celo leto odprta! llir:iii=iii=iii=:iii=lll=
Vabilo k
z večjim kapitalom za večjo družbo z o. z. špecerijske široke na debelo na Gorenjskem
— se
Ponudbe pod: „ENGROS“ do dne 31. marca na „Anončni zavod Drago Beseljak i. dr., Ljubljana, Sodna ul. 5.
iščejo.
Raznovrstne
šolske zvezke
za srednje, obrtne in osnovne šole, kompendije, dnevnike in beležnice, raznovrsten papir in vse šolske in pisar, potrebščine dobavlja najceneje
| TISKARNA „SAVA“, KRANJ.
{Ulj Pozori Za trgovce posebno ugodne cenel
Si
a
a
m
Priporočamo:
Ljubljana, Sv. Petra nasip 7 Najboljši šivalni stroji v vseh opremah Gritzner, Kaiser, Adler za rodbinsko in obrtno rabo, istotam igle, olje ter vse posamezne dele za vse sisteme.	Na	veliko in malo j
kateri se vrši v četrtek, 5. aprila t. L ob 9. uri dopoldne v gostilni gosp. Klajnšeka v Št. Jurju ob juž. žel.
DNEVNI PED: 1. Pozdrav načelnika. — 2. Prečitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. — 3. Poročilo načelstva. — 4. Prečitanje računskega zaključka. — 5. Podelitev absoluto-rija načelstvu in nadzorstvu. — 6. Določitev pristopnine. — 7. Sprememba pravil. — 8. Volitev nadzorstva za dobo enega leta. — 9. Slučajnosti.
Po § 31. sklepa občni zbor veljavno, če je zastopan najmanj deseti del zadružnikov, v slučaju nesklepčnosii se vrši čez pol ure na istem mestu in z islim dnevnim redom drug občni zbor, ki je sklepčen ob vsakem številu navzočih ali zastopanih zadružnikov.
Št. Jurij ob juž. žel., 20. marca 1923.
Oženjen mlinar
izvežban v preprostem in umetnem mlenju, išče službe v večjem mlinu na deželi. Gre tudi za '/a merice. Ponudbe pod „MLINAR 52“ na uprav-ništvo »Trgovskega lista".
Lepa, zdrava (domača)
se dobi v vsaki množini, dokler zaloga po najnižji ceni v
veletrgovini Alojzij SSllČar,
Lastnik: »Merkur« trgovsko-industrijska d. d., Ljubljana. - Glavni urednik Robert Blenk. - Odgovorni urednik: Franjo Zebal. - Tisk tiskarne »Merkur« trgovsko-industrijske d. d.