PREŠTELI SO NAS? str. 2
MIRNA
KRAJINA
PA
MIRNI UDGE str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. avgusta 2002 O Leto XII, št. 17
Szombathely, 18. avgust 2002
Hiša Je simbol doma in družino
To misel je poudaril ravnatelj muzeja Savaria Sdndor Horvdth ob predaji slovenske hiše v muzeju na prostem v Szombathelyu, ter dodal, da upa, da bo hiša postala dom širše družine, slovenske skupnosti na Madžarskem.
Predaja slovenske hiše |e bila povezana s srečanjem porabskih Slovencev iz vse dražave, ki so se ga v lepem številu udeležili. Zbralo se je kakih dvesto petdeset porabskih in »nekdanjih« porabskih Slovencev od Budimpešte do Mosonmagya-rovara, Kocska, Bakonysze-ntlaszla, Hahota... in vrsto krajev bi lahko še naštela. Zbrano množico je pozdra-\ila.Marija Kozar, etnologinja in predsednica Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel v Szombathelyu. Porabske organizacije so si zadan Slovencev izbrale 28. avgust, rojstni dan Avgusta Pavla. Vsako leto se okrog tega dneva organizira srečanje, ki je letos bilo povezano s predajo slovenske hiše, ki je najstarejši tip hiše' v tem muzeju na prostem. Hiša se je postavila z denarno podporo Državne slovenske samouprave in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Igor Teršar, direktor Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti, je v svojem pozdravu
povedal, da tudi v Sloveniji z zadovoljstvom spremljajo prizadevanja Slovencev na Madžarskem, da bi pridobili
vse več inštitucij in ustanov za ohranitev jezika in kulturne dediščine. Med temi je omenil Slovenski dom v Mo-
noštru, Radio Monošter in tudi novo pridobitev, slovensko hišo v skanznu. Novi veleposlanik v Budimpešti
Andrej Gerenčer je izpostavil predvsem odgovor-nost in nalogo družine pri ohranjanju in prenašanju maternega slovenskega jezika, generalni konzul v Monoštru Zlatko Muršec pa je opozoril na nekatera še nerešena vprašanja, na kritični finančni položaj Radia Monošter ter prekategorizacijo mejnih prehodov.
Srečanja se je udeležil tudi novi predsednik Urada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Antal Heizer, ki je poudaril pomembnost bližnjih lokalnih in manjšinskih volitev. Opozoril je tudi na nevarnost, da nekateri nemanjšinci želijo izkoristiti prednosti, ki jih država daje manjšinskim samoupravam. Ker sedanja volilna zakonodaja tega ne more preprečiti, lahko to naredijo same manjšinske skupnosti, ki se imajo pravico odločiti, koga priznavajo za pripadnika lastne manjšine, in imajo pravico izločiti tiste, ki niso »njihovi«.
Na kocu proslave je slovensko hišo blagoslovil gomje-seniški župnik Ferenc Merkli, ki je povedal, da le vera, upanje in ljubezen lahko obdržijo hišo in tudi skupnost. (Več o srečanju v naši naslednji številki.)
Marijana Sukič
2
Prešteli so nas?
Centralni statistični urad Madžarske je konec julija objavil dva zvezka z nekaterimi podatki popisa prebivalcev leta 2001. Zvezek številka 4 vsebuje podatke o narodni (narodnostni) pripadnosti, zvezek številka 5 pa podatke o verski pripadnosti.
Na popisu prebivalstva, kije potekal lani februarja, so anketarji postavili tudi štiri vprašanja o narodni pripadnosti, med temi sta bili dve vprašanji, ki sta bili prisotni tudi na prejšnjih popisih prebivalstva. Vprašanje o maternem jeziku so uvedli že leta 1880, vprašanje o narodni (narodnostni) pripadnosti pa leta 1941. Eno od novih vprašanj se je nanašalo na navezanost anketiranca na vrednote narodnostne kulture oziroma na tradicije. Drugo vprašanje je poizvedovalo po tem, ali uporablja anketiranec v družinskem ali prijateljskem krogu jezik manjšine. Čeprav so bili odgovori na ta štiri vprašanja prostovoljni, se je 94 - 95 odstotkov prebivalstva odzvalo na njih.
Prva in najvažnejša ugotovitev je, da se je od zadnjega popisa prebivalstva leta 1990 za tretjino dvignilo število pripadnikov manjšin. K trinajstim, v zakonu priznanih manjšinam, se prišteva 314 tisoč ljudi. Čeprav je število manjšincev znatno naraslo, sociologi trdijo, da je to le manj kot polovica manjšinskega prebivalstva. To dokazujejo sociološke raziskave. Za največjo etnično manjšino, za Rome, sociologi pravijo, da jih je na Madžarskem najmanj pol milijona. Na popisu prebivalstva se je priznalo za Rome 190 tisoč državljanov, med njimi le kakih 50 tisoč govori romščino kot materinščino. Po številu pripadnikov Romom sledijo Nemci, njih je 62 tisoč.
Pri nemški manjšini je zanimivo, da se za Nemce priznava skoraj dvakrat več ljudi, kot je tistih, ki imajo nemški jezik za svojo materinščino. Veliko je razhajanje med tistimi z nemškim maternim jezikom (33 tisoč) in tistimi, ki uporabljajo nemški jezik kot sredstvo sporazumevanja v družinskem in prijateljskem krogu (53 tisoč).
Za Slovake (17692) in Hrvate
(15620) se je priznalo skoraj enako število ljudi. Romunov je na Madžarskem 7995, Srbov pa 3816. Med t. i. novimi manjšinami je največ Ukrajincev (5070), najmanj pa Armencev (620).
Poljakov je 2962, Grkov 2509, Bolgarov 1358, Rusi-novpal098.
Tudi za Slovence na Madžarskem velja, da se je njihovo število dvignilo za več kot tretjino. Leta 1990 se je za Slovence priznavalo 1930 ljudi, leta 2001 je bilo to število 3040. Manjše je razhajanje glede maternega jezika. Pred desetimi leti je imelo slovenščino za svoj materni jezik 2627 državljanov, lani je bilo na Madžarskem 3187 ljudi s slovenskim maternim jezikom. Še večje je število tistih, ki so navezani na vrednote slovenske kulture in tradicijo. Teh je 3442.
Zanimiva je lahko ugotovitev, da se pri večini ostalih manjšin več ljudi priznava za pripadnika določene manjšine, kot je tistih, katerih materni jezik je jezik manjšine. Le pri treh manjšinah (Slovencih, Rusinih, Romu-
nih) je obratno. Iz tega bi lahko sklepali, da se pri nekaterih manjšinah pripadniki zaradi travm v preteklosti še zmeraj bojijo priznati svojo pripadnost, medtem se pa ne odpovejo maternemu jeziku. Lahko bi pa sklepali tudi to, da je pri ostalih manjšinah jezikovna asimilacija še večja kot
pri teh treh.
Število pripadnikov je padlo le pri Romunih. Gre za znaten padec (pribl. 25 odstotkov), razkrivanje vzrokov še čaka strokovnjake.
Zanimiva je lahko tudi primerjava med številkami na podlagi ocene manjšinskih organizacij in dejanskimi podatki popisa prebivalcev. Pri nekaterih manjšinah so namreč ogromne razlike. (Ocene manjšinskih organizacij sem našla v vladnem poročilu iz leta 1999.)
Nemške manjšinske organizacije ocenjujejo, da živi na Madžarskem kakih 200-220 tisoč Nemcev. Po podatkih popisa pa 62 tisoč (31 %), slovaške organizacije ocenjujejo, da je Slovakov od 100 do 110 tisoč, po popisu jih je 17 tisoč (16 %). Hrvatov naj bi bilo 80-90 tisoč, za Hrvate se je izreklo 15600 (17 %). Po oceni romunskih
manjšinskih organizacij je Romunov 25 tisoč, po podatkih popisa 8000 (31 %). Najbolj se ujemata številki pri Srbih in Slovencih. Srbske organizacije ocenjujejo, da je prebivalstva srbskega porekla na Madžarskem 5 tisoč, na popisu se je izreklo za Srbe 3816 (76%). Porabske organizacije so mnenja, da je Slovencev po vsej državi kakih 5 tisoč, po popisu nas je 3040 (60 %). Zanimiva je tudi naselitvena slika Slovencev na Madžarskem. Po podatkih ljudskega štetja ni nobene županije, v kateri ne bi živel vsaj en Slovenec. Največ nas je seveda na zahodnem Prekodonavju/Nyugat-Dun antul (1822), sledi srednja
Madžarska z Budimpe-što/Kozep-Magyarorszag (552), potem južni del Alfolda/Del-Alfold (222). Na osrednjem delu Preko-donavja/Kozep-Dunantul je nas 134, na južnem delu Prekodonavja/Del-Dunant-ul pa 117. Še manj Slovencev živi na severni Madžar-ski/Eszak-Magyarorszag (104), najmanj pa na severnem delu Alfolda /Eszak-Al-fold (89).
V precej debeli knjigi seveda najdemo naštete vse kraje, v katerih živijo Slovenci na Madžarskem. O tem, kakšna je sestava prebivalstva v porabskih vaseh in v Monoštru, več v naši naslednji številki.
Marijana Sukič
Nekatere pobude dišijo po etnobiznisu
Do zakonitega roka, 20. julija, je prejela Državna volilna 1 komisija skoraj dva tisoč pobud za ustanovitev manjšinskih samouprav. To je približno za tretjino več, kot jih je delovalo v tem volilnem obdobju. V škodo nekaterim manjši- j nam se je že pred štirimi leti dogajalo, da so v njihove manjšinske samouprave kandidirale osebe, ki niso pripadniki njihove manjšine. Ker na podlagi madžarskega volilnega zakona manjšinske kandidate volijo vsi volivci, se I lahko zgodi, da zmaga kandidat, ki ni pripadnik manjšine, za katero je kandidiral.
Pred štirimi leti je ta pojav povzročil največ problemov romunski manjšini, kajti v njihove samouprave je kandidiralo veliko Romov. Ti so namreč mislili, če kandidirajo kot I Romuni, imajo več možnosti, da ustanovijo manjšinsko I samoupravo ter pridejo do podpore, ki jo država daje za I ohranitev manjšinske kulture in jezika. Stvar je šla tako I daleč, da so Romuni le s težavo izvolili svojo državno samo- I upravo tako, da so izključili neprave Romune.
Tudi zdaj se kažejo podobni znaki. Predsednik državne I romunske samouprave je izjavil, da je med 48 pobudami le I pri 30 gotovo, da za njimi stojijo res pripadniki romunske | manjšine. Pri ostalih primerih domnevajo, da so pobude I dali spet Romi ali Madžari, ki so se preselili iz Romunije.
V manjši meri, toda podobne pojave je opaziti tudi pri neka- j terih drugih manjšinah. Varuh manjšinskih pravic je predlagal preiskavo v tistih primerih, kjer - po podatkih zadnjega štetja prebivalsva - ne živi nobeden pripadnik določene manjšine, pobudo za ustanovitev manjšinske samo- j uprave so pa vseeno posredovali Državni volilni komisiji.
M.S,
Porabje, 22. avgusta 2002
3
Budimpeštansko društvo na Gorenjskem
Slovensko društvo v Budimpešti je letos že od tretjin organizirajo paut v matično Slovenijo. Šli smo na prauško na Brezje in smo si poglednili lejpo Gorenjsko. Šli smo na tri dni, ka je Gorenj-ska daleč od Budimpešte. Kakši šeststau kilomejtarov
ce. Tau je vretina Save. Vö iz brga, iz skale teče na dva ra-sa. Težko, dapa vrejdno je bilau gora titi, ka takšo le-pauto rejdko vidi človek. Od tec smo šli na plamino Vogel -z žičnico (drótkötélpálya), tau nam je tanapravim gospa veleposlanica. Bili smo
Pauleg pa stoji cerkvica sv. Janeza. Poslovili smo sé od gospe veleposlanice in gospoda Močivnika. Zahvalili smo sé njima za pomauč, trno dobra nam je spadnilo, da sé gospa veleposlanica šče itak briga za nas. Šli smo nazaj na Bled, pelali smo sé prejk lejpi vasnic pa Starih Fužin, gde so v Sloveniji inda svejta najprvin železo tu-pili. Zadvečerek smo si poglednili Vintgar, tau je sotes-ka (szoros), prejk stere teče, dere voda Radovna. Slap (vízesés) vintgarski »Šum« maji 3 metrov viski. Pri slapu Savice je vekši slap 93 metrov viski.
Bili smo na blejskom gradi tö. Od tec je najlepši razgled na jezero pa otok, gde stoji cerkev. Gda smo Prišli dola z grada, so ranč zvonili v cerkvi sv. Martina, začnila sé je večerna sveta meša. Je
smo sé vozili, dočas smo 26. juliuša kaulek pete vöre Prišli na Bled. Pri Vranskem smo sé obrnauli na pravo in prek brgauv pa dolin, prek Varaša Kamnik smo Prišli do Bmika, gde je ljubljan-sko letališče (repülőtér). Potejm šče Kranj pa smo kon-čno Prišli na Bled, gde smo spaliv dijaškem daumi sred-nje gostinske šaule. Duga paut je bila ali nišče sé nej taužo, ka smo sé vozili skauz sploj lejpi krajov. Večer smo sé šetaÚ in občudovali Bled, jezero (tó), grad, steri je le-pau vöosvetljeni. Bled je tak lejpi, ka nej Zaman pravijo, ka je biser (gyöngyszem) Slovenije.
V soboto zazranka sta prišla gospaud Bela Sever pa njeg-va žena. Onadva sta naša stara znanca iz Ljubljane, poznamo sé pa iz Murske Sobote. Srečali smo sé z gos-po Marijo Koman, ona je ravnatelji srednje šaule iz Radovljice. V njinom dijaškom daumi smo spali. Potejm smo sé napautili v Bo* hinj, gde sta nas že čakala bivša veleposlanica v Budimpešti gospa Ida Močiv-nik in njen mauž, gospaud Ratko. Pozdravili smo sé in veselili, ka sé pá vidimo. Vküper smo šli visko na brejg k slapi (vízesés) Savi-
1500 metrov visko. Škoda, ka je Triglav, najbola viski brejg v Sloveniji, bijo v meg-li. (Vidli smo ga pa v nedelo, gda smo sé z Brezja pelali nazaj na Bled.) Na Vogli je samo 8 fokov (stopinj) bilau, kak v zimi. Z Vogla smo doli gledali na Bohinjsko jezero. Tam, gde Sava notri v jezero priteče, je voda žunto-zelena, potistim je čmo-siva, gde vö iz jezera teče, je pa žunto-zelena. Na črno-sivom jezeri so plavale bejle jardrnice (vitorlás). Trno lepau je bilau videti.
že kmica bila, gda sé šče tej edni z gondolov pelali prejk na otok, ka bi pozvonifi, naj bi sé njim tisto, ka si želijo, spunilo.
V nedelo rano smo sé napautili v Vrbo, rojstno ves najvekšoga slovenskoga pesnika Franceta Prešerna. Iža, gde sé je radijo, je mu-zej, dapa nej smo mogli notri, ka go obnavlajo. Bili smo pa v cerkvi sv. Marka, o steroj pesnikpiše vsonetiO, Vrba.
Iz Vrbe smo sé napotili na Brezje, v najvekši romarski
Nika je sploj nej vreda
Etognauk so novine pisale, radio je gučo den do dneva, ka prej na Vogrskom tisti pavri, ki grauzdje pauvajo pa ^orolajííf dosta stau gezer litrov vina majo v bečkaj, nej so gamogli odati. Sploj pa zatok nej, ka so prej drugi rosagi, kama so tau vino pred tejm vozili, odavale napunjeni, ne vzemejo več gor našo vino. Pa te je nej daleč trgatev, pride nauvo vino, posaude nede telko, kam bi tau vino leko z merom nut sprajti.
Gvüšno ka ge nika ne vejm od toga, kak sé trži pa kak tau dé. Liki edno vejm. Če človek po rosagi odi pa staupi v krčmau, prosi vino, tü pa tam takšo dobi, ka če bi človeka nej sram bilau, bi ga včasin nazaj poslo. Pa če stoj sé tak malo razmej k vini, včasin vönajde, ka je tau »grdo” naredjeno vino. Kvas, cuker pa ka ge vejm eške ka vküp mejšajo, ka je tak strašno. Tau je tü istina, ka je kaj takšoga nevarno na človekove zdravje. Pa te velki »klump” ranč ne dobiš fal. Ge pa ja ne vörjem, ka bi tau dobra, pravo vogrsko vino, ka ga pošteni lüdje pauvajo, dragše od a vali kak tau strašno prlevko. Pa bi vsakši dobra zopodo. O vi bi leko odali svojo pravo vino, lüdje bi zdravo pijačo pili, pa bi nej mérali za takšoga volo. Ka buma sé mi je tüj v Porabji eden župan taužo, ka v vesi je že dosta lüdi - sploj pa steri prejk mere pijejo - mríau za takše kvalitete volo. Pa kak moja kratka ženska pamet pravi, k tomi bi nej trbelo drugo, sigumo doj zapovedati takše prlevke odavati, pa po cejlom rosagi raztalati tisto vino, s sterim ne vejo, ka delati.
Od toga mi je tau napamet prišlo, ka gda sam mala bila, so mi moj dejdek etak pripovejdali: »Ja, buma mojo dejte! Tak so delali v Braziliji, ka so gezer pa gezer ton kafeja v morje obračali. Nej sé njim je splačalo odavati, nej so telko dobili za sirauvi kafej, kelko stroškov so za pauv gor ponücali.« Ge sam mala bila pa sé mi je tau sploj nerodno vidlo. Vej pa doma pri staula sam takšoga za vüje dobila, ka sé mi je glava ta pa nazaj obračali če sam eden falajček krüja pod Sto ličila pa sam ga včasin nej gorvzeli Pa te? Ka pa te baude z vogrskim vinom? Ta do ga lejvaíi ali do grauzdje vörezali? Nej nam trbej daleč titi. V sosedni državaj so te problem rejšili. Samo gledajmo Slovenijo. Kama koli deš, piješ leko rejsan dobra vino, eške v mali vasnicaj, v Martinji, v Gradi, pri pavraj ali gdekoli. Pa je tau vino iz grauzdja. Tak kak eden pregovor pravi, ka prej iz grauzdja tü leko vino napravi.
Pravim, ka sam ge samo edna kratke pameti ženska, stera nej strokovnjak za trženje. Depa telko zatok dobra vejm, ka je tüj nika sploj nej vreda. Red bi trbelo naprajti. Samo Sto? Tačas pa naj pijemo tau prlevko? Ge gvüšno, ka nej. Ge eške malo škem živeti.
I.B.
kraj v Sloveniji. Tü je bazili-ka »Marija Pomagaj«. Zvaun je zvau k meši, lüstvo sé je skurok nej pretrgalo, telko prauškarov je bilau. Mi smo bili pri völki meši, po meši vsi vömicke dejo (največ ji dé po kolenaj) pred Marijin oltar. Na konci smo molili in sé spominali na naše pokoj-ne člane, na Ano Kozar in dr. Jožefa Eignerja, steri nam sploj falijo. Od Brezja smo sé poslovili z molitvijo sv. Patrika, stera sé na konci etak glasi: »Vodi, Marija, po pravi nas poti, da nas nobe-na skušnjava ne zmoti...«
Po obedi smo sé odpelali v Kranj, gde so nas čakali člani moškoga pevskega zbora Maj, steri so bili pri nas v Budimpešti, gda smo leta 2000 svetili 200-letnico rojstva Franceta Prešerna. Gda smo staupili z busa, so nam
Zapopejvali dvej pesmi. Pokazali so nam stari tau Varaša, Prešemov gaj, gde je pokopan najvekši slovenski pesnik.
V tej trej dnevaj smo telko lejpoga vidli in doživeli, da smo sé težko poslovili od lejpe Gorenjske.
Najlepše sé zavalimo vsakšomi, Sto nam je pomago pri organizaciji te poti. Velepo-slanici Idi Močivnik, gda ešče itak misli na nas in nam pomaga, g. Severju, da nam je v takšom lejpom kraji spravo prenočišče pa z nami bijo cejlo soboto. Zavalimo sé Ministrstvi za kulturo v Ljubljani in Ministrstvi za kulturno dediščino v Budimpešti za denamo pomauč.
Besedilo in posnetka: Irena Pavlič predsednica drüštva
Porabje, 22. avgusta 2002
4
Pravosodni minister
padel s kolesom
Zdravniški konzilij ljubljanskega kliničnega centra je v zvezi z zdravstvenim stanjem pravosodnega ministra Ivana Bizjaka, ki se je poškodoval pri padcu s kolesa, sporočil, da so njegove življenjske funkcije stabilne, zaradi nekaterih resnih poškodb pa so se odločili, da so ga obdržali v intenzivni negi. Minister, ki je kolesaril na Jelovici, je pri padcu dobil poškodbe obraza in obraznih kosti. Te so zdravniki po opravljenih preiskavah ustrezno oskrbeli.
Romi v občinske svete
Kljub temu, da se je iztekel zakonski rok za uskladitev občinskih statutov z novelo zakona o lokalni samoupravi, s čimer se bo tudi dejansko omogočila izvedba volitev predstavnikov romske skupnosti v občinske svete, v sedmih slovenskih občinah do sedaj še niso sprejeli ustreznih sprememb statutov. V primeru, da tega ne naredijo do 2. septembra, ko začnejo teči volilna opravila za letošnje volitve občinskih svetnikov in županov, bo notranje ministrstvo vladi predlagalo, da pred ustavnim sodiščem zahteva začetek postopka za oceno skladnosti statuta občine z ustavo in zakonom.
Vnebovzetje
Nacerkveni praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgust, je Sil v Sloveniji dela prost dan. Po slovenskih cerkvah so potekala slovesna bogoslužja. Tako je na Brezjah, največjem slovenskem romarskem svetišču, somaševanje ob obletnici posvetitve slovenskega naroda Mariji, vodil ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode. Mariborski škof Franc Kramberger je maševal v župnijski in romarski cerkvi sv. Marije na Ptujski gori, koprski škof Metod Pirih pa na največji primorski božji poti Sveti gori pri Goriči.
Andovčani
Mirna krajina
Vse bola dam valati, ka so Andovčani nika posebnoga med Porabci. Nej zatok, ka ji je kuman za eno prgiško valaun pa vsikši vsikšoga dobra pozna. Zatok tö nej, ka sé v tauj maloj vesi takše čüd-ne štorije godijo, kakšne nam piše naš sodelavec Karči Holec, steri je andovski žüpan tö. Liki bole zatok, ka v Porabji vejndrik nejga eš-
ke edne vesi, gde lüstvo tak vküper segne, če kaj trbej delati, enoma drugoma pomagati. Takšni so kak edna völka familij a, zgodi sé, ka sé malo kaj korijo, dapa gda trbej za delo prijeti, te sé vöpokažejo.
Pa vejndrik nejga eške ene vesi, kama tak radi nazaj oj-dijo tisti, steri so sé tü narodili, Usoda (šorš) nji je pa daléč odpelala od Andovec. Tak sé leko zgodi, ka gda majo vsikšo leto svoj veški den, sé trikrat, štirikrat telko lidi zbere, kak ma ves lüstva.
Tak je bilau tau 11. avgustu-ša na vaškom dnevi tö, gda so blagoslov^ nauvi križ, steroga je ves dala postaviti pri pauti, stera vodi prauti Farkašovec. Do podneva sé je tak dež lejvo, ka so ništerni tak mislili, ka nika nede, sploj pa zatok, ka so organizatori vse programe mislili venej meti. Dapa zatok so sé oni tö nej zavüpali vremeni,
znautra v iži (pravijo ji nyúl-ház, ka je zadruga inda svejta zavce mejla notri) so tö pripravili prostor. Okinčali so ga z borojcov pa raužami, stere so po travnikaj nabra-li. Če že cerkve nemajo, so si pripravili prilični prostor za sveto mešo, stera je slüžo kaplan Tibor Tóth, steroga so za tau priliko vörnicke nazaj pozvali. Tibor Tóth je emo meše v Števanovski fali (sem slišijo Andovčani tö) od tistoga mau, ka je tak naglo mrau Števanovski župnik Štefan Tóth. Gospauda kaplana so vörnicke v
Števanovci, Andovci pa na Verici-Ritkarovci trno radi meli. Zdaj že razmejm, Zakoj. Gospaud monoštrski kaplan so sé v enom leti telko navčili našo slovensko rejč, ka so en tau meše v tau rejči držali, pri blagoslavla-nji križa so trno skrb meli na tau, naj molitve baudejo v domanjoj rejči. Če bi je gospaud püšpek nej vkraj djali, leko ka bi za par lejt oni bdle vrli pa vörni Slovenec gratali, kak so ništerni naši Slovenci? Vernike v Števanovski fali je trno bantivalo (prizadelo), ka so kaplan
Tibor Tóth tak naglo mogli oditi v drugo faro, zatok so pisali pismo pa prošnjo püšpeki v Somboteli, če bi je dun leko nazaj dali v Števanovce. Pismo na püšpekijo (škofijo) je poslala Zveza Slovencev na Madžarskem tö, dapa nikšoga odgovora so nej dobili. Božji mlini pomalek melejo?!
Dapa pojmo nazaj v Andovce k meši! Nigdar bi nej mislila, ka si v ednoj sobi, dvorani tak lepau najdeta mesto hrana za düšo pa hrana za tejlo. Med tejm, ka je gospaud kaplan naprej pri stauli, steri je slüžo za oltar, pri-digo emo ó tem, kak je lejpo čütenje, če sé kakša ves spaumni pa postavi križ,
gde sé verniki leko stavijo pa molijo, je zar v ednom kauti Branko Časar, küjar-ski mojster iz Murske Sobote, pripravi vsefele dobra-ute. (Ce ga je pa dež prisilo, ka sé je pod strejo spakivo.) Že med mešov so takše dobre sage ojdle, je tak dišalo, ka so sé nam sline cedile. Najraj bi že koštavali svinj-sko ribico s süjimi slivami, piščančje prsi v breskovi omaki pa vse drugo dobra jesti, dapa na tau smo eške malo čakali.
Kak je Branko Časar, steri je lani bijo najbaukši küjarvSlo-veniji, prišo v Andovce? Tak ka familija Časar, po domanje Kovačini iz Andovec, majo puno	žlate
prejk meje v Cepincaj, Mar-kovcaj.	Med
tejmi je Branko Časar tö, stero-ma sé je nej vnaužalo v ednom malom kauti tašo dobra jesti ^küjati, ka bi si eške najbole prebrani go-stje v najbauk-šom hoteli prste polizali.
Ena duga Kovačin žlata je pa pomagala najti dobroga muzikant^ steri je takšo razpo-ložénje (hangulat) napravo, ka so Diürvina tetica tak djufkali (vriskali), kak če bi dvajsti lejt stari bili. Dapa tau je že prauti večeri bilau. Muzikant Franc Horvat Zdaj živivLjubljani, rojenipaje v Markovcaj.
Po meši smo najprva šli do na nauvo postavlenoga križa. Andovski župan je na tau tö skrb emo, naj Starejšim nej trbej pejški titi, zatok je prištölo bus, steri je lüstvo pelo do križa. Pravijo, ka dobra delo samau sebe (h)vali. Tau je istina, dapa (h)vali mojstra tö. Te mojster je pa nej drugi bijo kak Zoli Dončec, po domanje Djürvin l(y li. Kakšno formo, kakšno
Porabje, 22. avgusta 2002
5
pa mirni lidge
podobo pa naj ma te križ, sta si največ glavau trla župan pa njegva žena. Par ked-nauv nazaj sam si nej mogla zmisliti, Zakoj »naš« Karči telko obrača slovenske ka-toliške novine,. Mi-slilasam, ka je trno pobožen grato... Dapa potistim je vöovado, ka kejpe išče s križi, ka ne vej, kakšen naj bi bijo nauvi andovski križ. Predsednika Slovenske zveze je tö proso, če de kaj po Sloveniji ojdo pa de vido lejpe križe, naj ma kejpe naredi. Eške Zdaj ma na svojom stauli v uredništva en küp fo-tografij. Dosti iskanja, gledala pa dosti kejpov je pomagale, ka je nauvi križ rejsan priličen. Kaulak njega so vred vzeli travnik (pri tem so njim eške tisti Peštarge tö pomagali, steri Zdaj že več lejt ojdijo vleta v Andovce), so napravili iz lesa grajko, prejk šanca pa leseni
prauto granici, ka sé nin obrne. Vse je že bilau opravlo, lüstvo sé je en čas že pogučavalo, busa pa nejga -nazaj. Trbej titi ga poglednit. Ja, moj Baug, autobus je vezno. Dapa zavolo toga zatok nišče nej čemeren bijo, nej preklinjo, nej sé korijo. Moški, lepau zravnjeni, so
no obračali kalek bograča. Veričani so sé že prej prvi den pripravlali pa poglednili v küjarski knjigaj, kakše fele začimbe trbej v bograč-gulaž. Žena predsednika Slovenske zveze je možej eške förtok pripravila, nej ka bi sé vküpnamazo. Najbola pomalek so sé domanji vcüj-
njevalci, küjati Mülli iz Monoštra, sé je pa najbole ranč andovski gulaž vido. Na konci smo sé zgunčali, ka so vsi gulaži dobri, najbaugše so pa tisti zopodli, steri so je pogeli.
V dvorani so pa že večerjali, eni so jeli bograč, drugi pör-költ, na vsakšom stauli so pa bile Brankotove dobraute tö. Pa domanjo pecivo, pokaraj, steroga so flajsne andovske ženske spekle. Druga pelda, ka vse sé leko v Andovcaj zgodi. Med večer-jov gnauk samo prileti nekak pa pravi, ka sé Kovačina krava kotit pripravla. Nej bilau rabüke, nej bila kriča, par moškov je stanilo pa je odšlau k Kovačin!. Nej trbelo dugo čakati, pa smo že vedli, ka so Kovačini - pa z njimi vred ta mala ves - bogatejši gratali z enim bike-com. Moški so nazaj Prišli,
maust, kak sé šika.
Gda sé je blagoslovitev križa končala, so nas z busom pelali na brejg, gde sé je postavila ena vitrina, kak ena mala ižica. Tü je vöpostav-lenalončena posaude stero dela verički lončar Karel Dončec. Karči bači so sé roditi v Andovcaj, zatok so Andovčani ponosni (büs,zkéK) na nji. Trno so je čakati, ka bi na tau priliko Prišli v svojo rojstno ves, dapa nej ji je bilau.
Prva pelda, ka vse sé leko v Andovcaj zgodi. Med tem ča-som, ka je kaplan blagoslovo tau vitrino, je bus odpelo
šli, ka ga vöpotisnejo. Gda so vidli, ka nede šlau, je od sausedne iže traktor prišo, pa ga je vöpotegno. Med tem časom smo ništerni pejški šli nazaj v ves. Tisti, steri so srečo meti kak Laci Holec, so lejpe mlade grbanje najšli ,pri pauti. Ništerni so je 'steli notra v bograč zrezati, dapa Laci je grbanje lepau sčisto pa tadau peštarskim dekličina, stere so sé njim bole radüvale, kak če bi naj-baukšo čokolado dobile.
Rejsan, bograč! Že od dvej vöre mau so sé tisti, steri so sé podati za tau, ka vöspro-bajo, kak znajo küjati, flajs-
spravlali. Ogenj sé njim je nikak nej Sto vužgati. Nekak je brž domau skočo, prineso vrečko smolakov pa je včasin gorelo. Kaulek sedme vöre so vsi bograči gotovi biti, »küjati« so samo čakati, naj pride Branko Časar pa povej, steri je najbaukši. Dočas je Branko koštavo, je takša tihoča bila, ka sé je sapa čüla. Brankoni sé je najbole vido bograč Veričan-cov, glavni küjar je bijo gospaud Ružič. Kak je pravo, najbole zatok, ka so nücati dosti začimb (fűszer). Drugo mesto je dobila Hirnöko-va držina, tretji so gratali Andovčani. Drugomi oce-
pa kak če bi sé nika nej Zgodilo, so sé na bali veselili, kak dugo so vözdržati. Andovčanom najbola zavi-dam (irigylem őket) zavolo njine mirne nature. Pri njij kakoli sé zgodi, nigdar sé ne šekirajo, nejga kričanja, nej nervoze (idegesség.) Leko, ka lejpa, mirna krajina naredi tau, ka so lidgé ranč takšni? Vküpdržijo pa sé poštü-jejo. Leko, ka je tau vpamet vzeu tisti Peštar tö, steri je tak pravo, ka so Andovci prauto Pešti pravi raj (menyország).
M. Sukič Posnetke K. Holec
Porabje, 22. avgusta 2002
Prireditve ob 20. avgustu
Mestni kulturni center v Monoštru je pripravil bogat program ob državnem prazniku, 20. avgustu.
•	17. avgusta so v avli gledališke dvorane odprli razstavo slikarja in restavratorja Anta-la Marosfalvija.
«7. in 18. avgusta so prirediti festival »Dobrega sosedstva«, na katerem so nastopile madžarske, slovenske in nemške skupine. Izmed po-rabskih skupin so nastopile ljudske pevke iz Monoštra in Stevanovcev, harmonikar Lari Korpič in ženski kvartet iz Monoštra. Iz Slovenije so na prireditvi gostovati folkloristi iz Bogojine. Zvečer so program popestrile folklorne skupine, ki so gostovale na Madžarskem v okviru sarvar-skega mednarodnega folklornega festivala. Skupine, ki so tokrat nastopile v Monoštru, so prišle iz Izraela, Poljske in Nemčije.
•	19. avgust je bil namenjen mladini, v kulturnem domu so prirediti ples, na katerem sta igrala ansambla Albatros injambo.
Na sam praznik, 20. avgusta, se je program začel ob 9- uri s sveto mašo v katoliški cerkvi. Slovesnost ob prazniku so prirediti ob 10. uri v gledališki dvorani. Popoldne so občane čakati v kulturnem domu, kjer jih je zabavala mestna godba na pihala in mažoretke. Zvečer je nastopil Musical studio iz Pape.
Več nezaposlenih kot pred enim mesecem
Število vseh registriranih nezaposlenih je bilo na koncu jutija 334.400, to je sicer za 28.500 manj kot pred enim letom, toda za 5.900 več kot pred enim mesecem. Po podatkih Zavoda za zaposlovanje je število nezaposlenih naraslo zaradi tega, ker je julij mesec, ko po končani sred-nji šoti ati univerzi veliko mladih išče prvo zaposlitev.
6
II. srečanje in tekmovanje porabskih gasilskih drüštev
Od lanjskoga leta mau je Porabje bogatejšo z ednov pri-reditvijov. Lani je v Sakalauvci poveljnik gasilskoga društva Imre Makoš dau eno po-büdo Porabskim gasilcom, da bi vsakšo leto meli srečanje v kakšoj porabskoj vesi, kama
steli na Gorenjom Seniki pridti prejk meje, tau 
 pa -kak je znano - ne da. Etak so mogli kraužim Tau nas je tü mautilo, ka je navzauči bilau 14 predstavnikov ekip, depa nej telko ekip. Nistarni so samo predstavnike poslali za-
predpisih, ka je bole kompli-cirano. Po mednarodnih predpisih pri nas samo Sakalauvci znajo delati. Veselilo nas je, da so sausedje iz Slovenije, Čepinčari pá tüj bili, vej pa pred ednim kednom smo sé najšli na športnom srečanji pri nas. Med gasilci je bilau dosta pajdašov, tak vö-vidi, ka Sto je v ednoj vesi aktiven, tisti je aküven pri športi pa pri gasilcaj tö. Poštenje je dau prireditvi Aleksander Abraham, žüpan iz Šalovec, Vendel Gašpar, svetnik šalovske občine, pa med gasilci smo leko pozdravili Zvonka Lainščka tü, predsednika športnega drüštva v Čepinci. Cepinsko ekipo je Vodo Jože Kalamar. Iz Avstrije so Prišli iz Maudinec pa iz Gritscha. Bonisdorf pa
bi pozvali gasilce iz Slovenije pa Avstrije tö. Tau srečanje pa naj ne baude samo srečanje, liki trdo tekmovanje (ver-seny) tü. Urjenje (gyakorlás) gasilcom nigdar nej na kvar. Naši gasilci sé od pajdašov iz Slovenije pa Avstrije dosta leko navčijo. Oni so naprej od nas tak v opremi (felszere-lés), kak pa v praksi.
Že je v Sakalauvci tak bilau, ka sé je za tau prireditev vzela slovenska manjšinska samouprava. Tau je pa znamenü-valo, ka so oni finančno pa ovak tö pomagali gasilcom. Tam so si udeleženci oblübili, ka do tau lejpo šego, tau prireditev, vsakšo leto ponavlati pa vsakšo leto v drügoj porabskoj vasnici.
Etak je prišlo do toga, kaletos so srečanje in tekmovanje na Dolenjom Seniki organizirali ranč na takši način, kak je bilau lani v Sakalauvci. Prireditev je bila 3. avgustuša 2002. Kak je v vabili pisalo, gasilske ekipe so sé v 9- vöri začnile zbirati. Rdeči gasilski autonge so sé eden za drugim obračali na športno igrišče, gde so že domanji gasilci vse kreda meli. Depa nigdar je nej tak, kak bi vse najbukše bilau. Za volo avstrijski gasilcov sé je prireditev eno vöro kasneje začnila. Oni so
tok, ka so ekipo nej mogli vküp postaviti. Med tejmi, na žalost, iz naši porabskih ves-nic so tü falile nistarne ekipe, ka si po tejm toga, če prireditev škejo nadaljevali, ne smejo dopüstiti.
Dapa morem povedati, ka sé je tau nika nej vidlo te, gda so ekipe začnile delati. Deset ekip, 130 gasilcov je tekmo-valo pa na našo velko veselje med tejmi so naši mladi gasilci - dekle in podje - z Dolenjoga Senika paiz Sakalauvec tü trdo delali. Na dva načina so meli tekmovanje. Edno formo je takšo, da moraš cevi brž vküp sklasti pa vöspro-bati, kak brž leko vodau z ed-noga mesta na drugo mesto taspraviš. Tau več v Sloveniji pa v Avstriji ne delajo. Oni tekmujejo po mednarodnih
Jennesdorf sta pa samo predstavnike poslali Na prireditvi je navzauča bila pa pozdravila prireditev Elizabeta Bar-tók, županja Dolenjoga Senika. Prireditev je pomagala Slovenska manjšinska samouprava, dapa pomauč so dobili od lokalne pa od nemške manjšinske samouprave, od Državne slovenske samouprave, od Slovenske zveze tö. Glavni organizator je pa bio Imre Makoš mlajši, poveljnik gasilcov na Dolnjem Seniki. On sé je pobrigo za tau, da bi prireditev dobila slovenski značaj tü, poskrbo je za tau, ka so napisi na priznali pa na pokali bili slovenski tö. Sploj lejpa gesta je bila od sakalauvske gasilske ekipe, ka je 4 gasilske obleke prinesla dolenjesenički eki-
Pismo iz Sobote
OSMI DEN V TEDNI
Zgodi sé človeki dostakrat, ka njemi je štiridvajsti vör na den premalo. Zgodi sé človeki dostakrat, ka njemi je sedem dni v tedni premalo pa bi njemi kcuj prav prišo še osmi den v tedni. Če ste takši čista normalen človek, sé vam tou rejsan godi bole na rejči, če pa ste takši kak moja tašča Regina, trno čedna ženska, te sé vam tou godi vsikšo nedelo.
Čistak po istini vam povem, mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski, je eden teden, ka ma sedem dni, grato kratek. Dapa lepo po rejdi. V ponedejlek sé eške čistak nika ne vidi, ka de njoj sedem dni v tedni premalo. Čistak normalno gor stane, pigé kafej s svojo najboukše padaškinje in sousedi«) Rozino, klajfata do podneva, po tistom sküja nikši obed, te me pri obedi ne nja na meri in samo loboče, kak so drugi boukši od mene, zadvečera sé ne gene vkraj od tevena in tam kouli devete večer mi zača pripovedavali, ka je meni najlepše pa najboukše na tom svejti, ka mam njou pa njeno čerko ob sebi.
V torek sé ške tö čistak nika ne vidi, ka bi njoj biu leko teden kratek. Vej je vsikši torek gnaki ponedejlki. Nika nači je nej s srejdo, četrtek pa že malo ovak vövidi. Nema ške nikše velke sile, samo tou je ovak, ka edno pou dneva sedi pri svojoj Rozini, pa te tam njive kak dvej vrani vlačita po klünaj slednje Varaške klajfe. Ge sam v petek že trno zmantrani od cejloga tedna v slüžbi. Moja taščaRegina, trno čedan ženska, pavpeteknajbole živa grata. Nagnouk trbej kouli rama trno dosta vsega vred vzeti, v gračanki okopavati, nut po ižaj tö vsefele naredti in eške puno toga bi sé najšlo.
-	Vej smopa nej rnanjacke, pri našom ramigvüšno nej, - sé je korila z meuv, gda sam si zaželo v soboto malo duže spati, vej pa zato je Sobota. - Spalipa manjarili mopo tistom, gda nas v grob dejejo! - me vsigdar liči vö iz postele.
Tak te v soboto nemam mira. Včasi sé bogim celou dol sesti, ka bi nej bilou kaj narobe, una pa nam vötala delo. Če pa nega nikšoga dela, te ga pa najde.
-	Pri mojoj sestri. Ma tüdi so eto meli majstre, Zdaj pa bi bilou lepou, kabinjojpomogo, ka de bržvsespucano, -nas je že vse vküper vlejkla v avto pa marš ta v drugi Varaš k njenoj sestri, Matildi.
Tam smo te delali: ge pa njeni mouž sva na velko vred gemala dvour in vse kouli rama, moja žena in pa od Matilde čerka sta pucali v rami, obej trno čednivi ženski, Regina in Matilda, pa sta pilé kafej in sé zgučavali od žmetnoga žitka. V nedelo Zazrankoma sam mojo taščo Regino, trno čedno žensko, pelo z bolečimi plečami k ranoj meši, po tistom pa je škela viditi ške žlato in cejli küp padaškinj. Tam kouli desete vöre večer te moj a tašča Regina, trno čedna ženska, si vsigdar globoko zdene pa pravi:
-Kak brzje mimo te teden. Vejpa tou človek ne more vorvati, geli, ka nej? Vej sipa brodi, ka bi ške nücala kakši den kcuj k tomi tedni, če bi škela vse tisto obredili, ka sam si brodila. Dapa po toj nedeli pride vsigdar čistak navaden ponedejlek, gda sé ške sploj ne vidi, ka bi njoj leko bilou sedem dni v tedni premalo. In sé ške ranč ne vidi, ka bi leko bila meni mogouče dva dneva v tedni preveč. Tak sam si že brodo, ka bi nut v novine zglaso, ka odavlem soboto pa nedelo in iškem koga, ka bi küpo teva dva dneva v tedni.
Miki
pi. Gda je poveljnik raztalo priznanje pa pokale ekipam, je mislo na takše tü, ka bi mabiti drugim nej na pamet prišlo. Lejpe male spominčke je talo vsem tistim, ki so pomagali pri tau prireditvi. Trdo je že dvej vöra bila Popodneva, gda so si gasilci, gostje leko sedli k stolam pa so pojeli zaslüženi obed, spili
svojo pivo ali špricer. Po tistem pa muzika, hejc. Kak je že prej tau šega, so gasilci v ednoj grauboj posaudi meli vodau nalečeno. No, v tau vodau so po obedi redno nut zlüčali eden drugoga. Sreča, ka je sunce sijalo pa so sé brž posišili.
I. Barber
Porabje, 22. avgusta 2002
7
Pripovejst! iz Črnoga lauga
Žunte mlake so gratale po tistom, gda so sé trgé možakari pocükali od straja. Straj ji je gratalo zavolo kač, kamnov in slame, ka so ji najšli v košaraj namesti kusti grbanjov. Žunte mlake pa so sé napunile do kraja po tistom, gda so od smeja začali Cükati ške čalejrge in čaralice iz Črnoga lauga. Ške gnes ostane pitanje, Sto je dau Žuntin mlakam takšo ime. Ali je lüstvo te davno vedlo, ka sé je v resnici Zgodilo ali pa rejsan samo zavolo tak malo bole žunte vode? Leko pa je bilou zavolo kaj drugoga. Kakoli je bilou, Žunte mlake so gratale zavolo pocükani trej možakarov in čalejrov pa čaralic.
-	Ške dobro, ka so tiste tri mozakare meli za malo noure in
njimje niške nej vörvo, ka še njimje Zgodilo, - je prepovejdala čaralica Koulivrat. - Vejte, v tisti lejtaj so čalejre in čaralice eške gor vužigali.
-	Gvüšno! - je neka od toga vejdla čaralica Zobata tö. - Trnje bilou v tisti lejtaj, gda So lidge ške vörvala ka rejsan Živemo. Gnespa tou več niške ne vörvle.
-Rejsan smejšni cajti, ka večne vörvlejo v čalejre pa čaralice,
-	si je na glas brodo njihov kral Vodislav.
Vküper s tem gučom so edno sprtolejtno nouč gratali trno žalostni, ka več niške ne vörvle v nji. Tak so gratali žalostni, ka sé je voda v Žunti mlakaj zdignola za eden meter in sé razlijala po bližni travnikaj pa poulaj.
-Lepou bi bilou, če bipalik vörvali v nas in bise nas tak malo bojali, - si je Žalostno zdenila čalejrska kralica Zarivana. -Dapa leko, ka je tou ranč nej vredi, tou, ka bi vörvali v nase čalejrske meštrije?
Žunta mlaka se je ške bole razlejala raznok po poulaj.
-Rejsan, Zakoj smo sploj čalejrge in čaralice, čepa tou vejmo samo mi v Črnom laugi?-se je spitavo čalejr Bodikaj. -Nikak bi trbelo naprajti, ka bi tou vedli lidge tö!
Po tom se je Zunta mlaka razlejala že do bližnjega lauga, čalejrge in čaralice pa so v svojoj žalosti zdihavali vse do prvoga kokoutovoga spejvanja. Te je Žunta mlaka zalejala že skur cejlo tisto malo dolino in pocükana voda je segala že skur do prvoga rama v najbližnjoj vesi. Lidge so Zazrankoma samo čüdno gledali.
-	Vejje pa že tri tedne nej bilou nikšoga deža. Od kec se je ti vzela, ta voda?- se je spitavo veški žüpan.
-	Od kec, od kec?- se je čemeriu veški školnik. - Vej šepa vej ka iz Žunte mlakel
Tak je cejla ves vküper djala glavé in si brodila, kak je leko iz Žunte mlake prišlo telko vode. Nika čednoga so si nej mogli zbrodili. Leko, ka bi ške itak brodili, če se ne bi zglaso eden mali pojbič.
-Mogouče pa je tou gratalo zavolo kakše čalarije? Možakarge pa ženske so ga debelo pogledali in se njemi začali Smejati.
-	Gvüšno, gvüšno, ka je zavolo čalarije, - so njemi gučali in se njemi tadale smejali. Pomalek pa so ške sami začali vörvati, ka bi tou leko istina bila. Tou so vörvali tak nut v sebi, dapa na glas je od toga niške nej vüpo gučati.
Na drugo nouč je več nej bilou žalosti v Črnom laugi in Žunta mlaka se je potegnila nazaj v svojo grabo.
- Touje rejsan nekša čalarija! Gnes se sipavla dež, kak če bi ga lejvo iz škafa, Žunta mlaka pa še je potegnila nazaj ta nut. Tou je rejsan nikša čüdna čalarija, - se je škrabo za vüjo veški žüpan in pazo, ka ga stoj ne bi čüo.
Milivoj Roš
Krava pa hungazin
»Rudi, gda dolapošprickaš kromče? Vej pa bogardje (ko-loradci) že tistje vcejlak dola-pudjejo. Pomalek do že samo rebra stale,” pravijo žena Treška.
»Dobro, vej jim včasin taza-bejlim, samo mo malo prejk üšo v krčmau.”
»Na, Rudaš-fudaš, ka maš tašo Silo, ne vejš čakati, ka bi na red prišo,” pravijo Karbin Najti pa Rudina z botom po riti malo zdregajo.
»Silo mam, zato ka kromče moram šprickati. Vse so oni, telko bogarov je na njij.”
»Če si do tejga mau čas emo, te Zdaj tej par minutov že ne’š naprej.”
»Tau je istino, dapa sploj sam žedentö.”
»Na, če si žeden, te pa rejsan idi, nej ka bi vöpuseno.” »Zaka je ne pobereš dola z rokauv, vej pa prvin so vse tak dolabrali, nej so nöjcali čemeri pravijo Franci.
»Tau je prvin bilau. Zdaj že zatau nišče nejma časa. Ta jim strlim čemer pa tak do se li obmjačali dola bogardje.” „Te pa ešče čas maš,” pravijo Franci pa jim plačajo ešče dva deci vina.
Rudi so kaulak sedemdeset lejt stari bili pa sploj kamni človek. Vsigdar so dražili ženske pa ženske nji tö.
»Na, Rudaš-fudaš, kak kaj sto-djiš z djajci,” pitajo Karbin Nam.
„S svojimi dobro,” pravijo Rudi.
»Vej ti svoje si že leko v rit potisneš, tiste so že nikanej vrejdne,” se smejejo Nam.
„Te pa na stere mislite? Kokauši tö dobro nesejo.”
»Na kokautine mislim,” pravijo Nani.
»Vejpa kokaut ne nese djajc,” pravijo Rudi.
»Tau isino, ka ne nese, dapa djajca zato ma.”
»Ka mene brigajo kokotečina djajca?”
»Dobro, te segni notra v pravo žepko,” se smejejo Nani. »Vi vrazdje, že dva dni nosim v žeptja te vrajže kokotečina djajca, nej sam vedo, ka tak smrdi. Ne bojte se, vej nazaj dobite vi ešče tau,” odprejo Rudi vrata pa völičijo kokotečina djajca. Rutje so si v förtok zbrisali pa so prosili ešče dva deci vina.
»Vej si Zdaj daubo Rudaš, Potejm več ne’š za norca emo nas, ženske,” pravijo Karbina Mariška.
„Dobro, Zdaj gnauk ste me znorile, dapa tau nede vsigdar tak. Vej zranja dja pridem,” pravijo Rudi pa polo-nja vina vöspijejo.
»Srečo mate, ka nejmam cajta, ovak bi vödavale.” Srajci-ne rokave si gorapotegnejo pa na vöro poglednejo.
»Že je telko vöra?! Vejpa name Treška buje, ka sam ešče itak v krčmej, bogardje pa samo djejo kromče.” Vino brž gorapotegnejo pa že bežijo domau.
»Rudi, si že dolapošpricko kromče? Zdaj si nika sploj brž zgutauvo,” pravijo Treška. »Samo polonje. Čemer se mi je dojšo, zato sam prišo domau.” Nejso smeli prajti, ka so se do tejga mau v krčmej naslanjali. Brž so v klejt šli pa so čemer notra v žepko djali. Venej na njivi so ga v vodauv vküp zmejšali pa so tak brž šprickali, ka se je vse prašilo za njimi.
Drüdji den, gda žena domau pride z njive, tak pravi Rudina: „Ti, Rudi, pa tej bogardje nikane zdjinjavajo, kak sije ti dolapošpricko?”
»Pa kak, kak? Tak, kak trbej,” pravijo čemerasto Rudi. »Leko, ka sam se sploj paštjo pa so tü pa tam kaj vöostaíi,” si mislijo Rudi. »Dobro, vej če so kaj vöostaíi, tiste ešče gnauk dolapošprickam,” pravijo. Pa je rejsan tak bilau. Za dvej vöre so že cejli kromči še gnauk dolapošprickani bili.
Drügi den žena pa pravi Rudina: »Ti, Rudi, tej kromči so ešče itak puno bogarov. Ka je tau?”
»Vejš ka, žena, ti s tejmi bogati mi že na žila deš. Dvakrat sam je že dolapošpricko. Ka drügo ešče vejm delati?” »Leko, ka je čemer nej dober,” pravijo Treška.
»Nama si, Vejpa že deset lejt s tejm čamerom delam, Zaka bi nej dober bijo?”
»Vejš ka, te pa idi vö na njivo pa je s tapačov buj, zato ka tej vse ufondajo!”
Rudi so natau nikanej vedli prajti. »Dobro, üšo mo na njivo pa poglednam te antikris-tuše,” si mislijo. Gda pri njivi stanejo, te že oni tö vidijo, ka je rejsan ešče itak puno boga-
Porabje, 22. avgusta 2002
rov na kromči. »Ka vrag tau mora biti,” si zmišlavajo. „Pa tak vögleda, kak če bi krom-čin nad začno seniti. Ali samo odsöjčejetau?”
Drügi den je dež prišo pa skur eden keden se je lejvo. Gda je dež stano pa so Treška njivo poglednili, skur jim nej lagvo gratalo. Domau so odleteli pa včasin Rudina iskati. »Rudi, Rudi, gde si?”
»Toj sam, ka kričiš?” odprejo štjednjini vrata. »Ka je? Vraga si vidla?”
»Ešče üše. Idi vö pa Pogledni njivo. Vej de tebi tü včasin lagvo!”
»Zaka?”
»Zato, ka so kromče, ka si je špricko, vse tapuseniti. Tak vögleda njiva, kak če bi tau šaudersko paut gledo. S čim si ti špricko?”
»Pa s čim, s čim? S čim trbej. Poj, Pogledni, če ne daš valati.”
Nutra deta v klejt pa Rudi iz staroga omara vövzemejo čemer, s čim so šprickati. Gda Treška vidijo, ka so naprej vzeti, včasin se za glavau zgrabijo.
»Ti, butasti, pa ne vidiš, ka tau nej čemer, liki hungazin. Tau kama goraspadne, vse taposi-ši. Vej Zdaj dobro vögledamo. Samo naj tau niške ne zvej, ka do se smejati iz nas." »Njegvoga kalavinskoga, rejsan. Kak sam tau leko vküp-zmejšo? Leko ka zato, ka sta Obadva vözeta iz škatle pa Obadva sta bejtiva.”
V čemeraj so Rudi hungazin zgrabiti pa so ga völičüi na dvor v eden stari pisker. Zaman so steli zatajiti, za par dni je že cejla ves vejdla, kak so Rudi s hungazinom šprickati. Par tjednauv so je ženske pá prejk mele.
»Istino mate Rudi, če kromči nemajo nad, te bogar ne more kvar naprajti.” Te čas so ženske krepše bile, Rudi jim nika nej mogo nazaj zabejtiti. Dapa s tejm je ešče nej bilau konca. Gda so Djaustji kravo vöpistiti, tista je pa vö iz pis-kra zejla hungazin pa zato batežna gratala.
Te čas so Rudi nej odjti v krčmau, zato ka so je te vrajže andovske babe vsigdar dra-žile. Istino, ka tau samo par tjednauv bilau. Potistim so že pá oni  ženske.
K. Holec
Od Prekmurja do Jadranskega morja
9. avgusta se je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru
cev, je naštel tri vzroke, zakaj bo gostovala njihova razstava tudi v Monoštru.
plodno sodelovanje med njihovim društvom in Slovensko zvezo, tretji pa prijateljstvo med člani soboškega društva in člani društva porabskih slovenskih upokojencev.
Občinstvo je tudi strokovno popeljal po razstavi. Razstavljene slike so nastale v treh kolonijah, v Ko-rovcih v Prekmurju, na Pokljuki na Gorenjskem ter v Izoli na Primorskem. Večina slik Ernesta Brans-bergerja je z gorenjskimi motivi, v ozadju s Triglavom, Vlado Sagadin nas popelje po murskih rokaidh, ki nikjer niso tako bogati in bujno obraščeni kot prav v Prekmurju. Veberičevo morje privlači oči s posebno modro barvo, ki ga dela prepoznavnega.
Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo R Slovenije.
odprla razstava likovnih del članov likovne skupine Društva upokojencev Murska Sobota. Ernest Brans-berger, Vlado Sagadin in Lojze Veberič so razstavili slike, ki simbolično predstavljajo Slovenijo od Prekmurja do Jadranskega morja.
Navzoče je pozdravil Jože Hirnok, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, med njimi člane Društva upokojencev iz Murske Sobote, ki so se v lepem številu udeležili otvoritve. Prišel je tudi njihov mešani pevski zbor, ki je s svojim nastopom popestril otvoritev.
Jože Vild, predsednik soboškega društva upokojen-
Prvi je, da Slovenci onkraj meje tudi na tak način želijo pomagati porabskim Slovencem, da bi se ohranili. Drugi je dologoletno
Septembra bo razstava gostovala v Szombathelyu pri Slovenskem kulturnem društvu Avgust Pavel.
M.S.
Ajjaj
Stari Lujzek se je etognauk v Varaši srečo s padašom Jenőnom. Lujzek ma etak pravi: »Jenő, ti si čüjo od toga, ka prej Zdaj že doktorge znajo povedati, kelko lejt boš živo?«
Jenő pa: »Čüjo sam čüjo pa sam že vösprobo tü.«
»Pa te,« pita Lujzek.
»Samo njaj. Vejš, tam so najprva pobrali vsefele mašine, druknivali so tam, druknivali so tüj pa te je edna gospa k meni staupila pa mi je tak prajla, ka je tau nej mogauče,
ka bi zavadili, kelko lejt mo eške živo.«
»Pa te je itak nej tak, ka zavadijo?« pita Lujzek.
»Tak je, tak,« pravi Jenő, »samo meni so zatok nej mogli zavaditi, ka so prej mašini vöpokazali, ka sam ge že dvajsti lejt mrtev.«
Vsakdanešnje
novine
Gusti pa Pištak vsigdar nikšo nevolo mata s svojimi taščami. Etognauk sta si nika pripovejdala. Gusti pita Pištaka, kak je kaj njegva tašča. Pištak pa: »Jaj, ranč go ne nosi naprej. Moja tašča je takša kak novine Vas Népe.«
Gusti pa: »Pa kak tau ti razmejš? Tvojataščaleko telko vse kaj vei?« Pištak pa: »Nej, nej. Zatok je takša kak novine, ka ona tü vsakši den pride.«
Baugi vala
Etognauk je Robi v Tromejniki sejdo pa špricere nase lejvo. K njema staupi njegvi padaš, s sterim v fabriki vküp delata, pa ga etak pita: »Robi, Vidim, ka si dobre volé. Ka je nauvoga? Etognauk si pravo, ka ti je tašča sploj betežna. Kak je kaj z njauv?«
Robi pa: »Baugi vala, skauz nevaule je prišla.«
Padaš pa: »Kak pa?«
»Tak, ka je mrla.«
I.B.
Ali ste vedli?
Klabajsi, svinčniki
Mi, če ščemo kaj napisali, samo vzemamo pero ali kla-bajs, pa sploj ne mislimo na tau, ka je tau nej vsigdar tak bilau. Lüstvo je nej melo nej papira, nej klabajsov. Ešče naše babice pa dejdeki so na palatablo pisali pa so mogli trno skrb meti, če so nej steli, ka se njim pisalo razmaže.
Kak je človeško dobilo kla-bajse? Najprvi klabajsi so bili kak male palce, stere so naredli iz krede ali iz vaud-jaldja, bogati pa celau iz srebra. Dapa s tejmi je težko bilau pisati ali malati, kasi je človek roke tö vtjüpnamazo pa se je na papiri tö razma-zalo, ka je človek napiso.
Po tistim so začnili nücati grafit, samo je tau baja bila, ka se je trno težko püsto re-zati pa se je spica tö brž strla. Najprvi majstri, steri so iz grafita takše male palce delali, s sterimi je lüstvo leko pisalo, so živali v Talanjs-kom. Kaulak leta 1600 so se tej mojstri znosili na Nemško v Varaš Nümberg. Kakšni 200 lejt se jo nika nej spremenilo, tej mojstri so s staro tehniko naprej postavlali klabajse. Te je pa eden zidar v Varaši Linz goraprišo, ka je z grafitom dosta ležej delati, če ga na drauvna semelajo, ga vtjüpzmejšajo z ridjajcov pa tau tastau, ka dobijo, vö-zaždjejo. Iz tauga so potistim delali spice za klabajse.
Tau je trno zamüdno delo bilau. Za bole fajnstje klabajse so grafit več tjednov mleli tak, ka so dva kamna vtjüpčauvali, dočas so nej tak fajnstji pra dobili kak. melo (moko). Ridjajco (novico) pa malo vode so vcüjdali pa so iz tauga testau umejsili. Tau testau so not-radjali v eden takši mašin, kak gda mi krunče ali kosta-njevo mašo vöklačimo.
Gda so tau mašo vöpokla-čili, so dobili dudje gnatje gliste iz grafita. Te gliste so potistim na menkše falate
zrezali, je v peč obejsili pa so je vözažgali.
Dapa s tejmi tejnkimi spica-. mi so eštje nej mogli pisati, ka če bi je v roke prijala bi se na stau falatov strli. Kaulek spice je trbelo nika trdoga djasti, ka bi leko klabajs v rokau vzeli. Najprvin so nücali sirauvi lejs, dapa kak se je lejs sišijo, se je zvrgo, tak se je spica tö strla pa so klabajs leko taličili. Te je pa eden inaš (vajenec) gorpri-šo, ka je baukše, če stari, süji lejs nücajo, najbaukše, če več stau lejt stare fosline, stere dolapoberejo s stari ramov ali stari šiftov.
Tak je te prausno lüstvo tö prišlo do klabajsov. Najprva so klabajsi samo Črno pisali, Potistem so vönajšli tintasti klabajs.
Gnesden že vsakšo dejte ma v turbi farbaste klabajse tö. Če bi kakšno dejte nagnilo, pa stelo meti vse farbe, stere industrija zna naprajti, bi ma starišje mogli nagnauk tjüpiti 240 falatov klabajsov.
M.S.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in posvetu ter -Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.