Ktnetska šola. i. »Fanta nočem pošiljati v šolo, ker mi je potem pri delu za nič! Samo v knjigah tiči, za kmetsko delo pa nima vefi veselja«, tako je modroval trden kmet, ko sem mu prigovarjal, naj pošilja otroke v šolo. Res, malo daleč so že imeli otroci do šole: dve uri in še nekaj povrh, zato pa niso l>ili primorani hoditi k pouku. »Prav je imel ta kmet«, si misliš. »Kaj pa ima kmet od šole? Kaj pa njegovi otroci? Kmetskega dela se itak ne učijo pri pouku, kar pa rabijo za življenje, se bi pa lahko naučili v dveh letih — ni jim treba trgati hlač šest do osem let po šolskih klopeh! Skoraj bi še jaz pritrdil tem mislim! Res je, da se učiteljstvo veliko trudi z mladino, res je, da imamo pri nas že vse polno lepih šolskih poslopij, pa kljub temu nima kmet tega od šole, kar upravičeno pričakuje: da bi Sola kmetskega otroka pripravila za kmetsko delo in življenje, kolikor je to pač mogoče v otroški dobi in da bi mu vzbudila in krepila ljubezen do kmetskega dela in kmetske zemlje. Ker kmet čuti, da njegov otrok tega ne dobi v šoli, kar rabi za življenje, zato po večini ni šoli naklonjen in le z nevoljo pošilja mladino k pouku. »Torej: proč s šolo, to bodi kmetsko glasilo!« boš vzkliknil. Kmet rabi pri svojem delu zdrave roke in dobro orodje, ne pa glave nabite polne učenosti! Taka modrost pa menda ne bo prava. Mislim, da bo bolje drugo geslo: Kmet mora imeti šolo, ki je za njega primerna, kmet mora imeti kmetsko šolo! »Kmetsko šolo«, majaš začuden z glavo, »kaj pa je to? Bo treba zidati eopet novo šolo in plačevati najbrže nove davke! Za to pa že ne bo noben kmet! Šol že imamo čez glavo dovolj!« Poslušaj me malo, takoj ti bodem pojasnil vse: Življenje je trdo, to čutimo vsi. Boj v gospodarstvu je vedno bolj oster. Boj ne pozna usmiljenja. Truditi se mora vsak in vkljub temu si mnogokrat komaj toliko pribori, da se preživi. Vsakemu stanu se sedaj hudo godi in zato pa si skuša vsak pomagati. Povsod, kamorkoli pogledamo, vidimo, kako uvajajo nove boljše stvari, nove stroje, skoraj nov način življenja. Vsak bi rad stroške znižal, dobiček pa zvišal. V tem skuša drug drugega prekoaiti. Kdor je slabši, zaostane, propade. Zaostane lahko posameznik, propada pa tudi lahko cel stan in sicer tedaj, kadar se ne zna ali noče ali ne more prilagoditi novim razmeram. Tudi pri nas se vse naglo razvija In raste. Če pa smo odkritosrčni, pač moramo priznati, da je naš kmetski stan precej zaost.al v razvoju. Ker je zaostal za drugimi, je naravno, da peša in da se mu 5e huje godi kakor drugim, ker ga drugi, hitrejši in mof nejši lahko izrabljajo. Tožba ne po- maga nič, prošnja le malo, krnet se mora v prvi vrsti zanesti na sebe in svojo lastno pomoč! Zaupaj v Boga in v svoje delo ¦— pa ti bo bolje! »Kako si naj sam pomagam?« se jeziš, »ko pa nimam nikjer nobene pravice!« Kmet že ima pravico in jo bi tudi našel, pa se veCkrat ne zna ali ne upa za njo potegniti. Kdor upa, da mu bo kak uspeh sam od sebe priletel v naročje, kakor v obljubljeni deželi peČeni golobi v usta — se moti. To le imaš, kar si priboriš! Pa od same pravice tudi ne bo nihče sit in bogat. Pravdanje požre hišo in grunt. Kmeta bodo prav vpoštevali tedaj, če bo gospodarsko močen, če bo mnogo pridelal. Vsaka država pričakuje pomoč od zdravega, delavnega kmetskega stanu. Menda niso še nikdar toliko pisali o kmetu in se zanimali za njegovo gospodarstvo ko ravno sedaj. Poglejmo kamorkoli: v Avstrijo, v Nemčijo ali na Češko, povsod se je po vojski izredno razvil kmetski stan, napredoval je, gospodarsko je postal močen in povsod ga visoko spoštujejo. Naš kmet pa je gospodarsko zelo slab in se sploh ne more primerjati z drugimi državami. Uradno poročilo ministrstva za kmetijstvo pove, da se pri nas v Jugoslaviji pridela povprečno na 1 ha 860 kg žita. Po drugih državah pa pridela kmet na 1 ha od 2500 do 3500 kg žita. Z drugimi besedami bi to razliko tako označili: na istem prostoru, na katerem pridela kmet v dru gih državah žita za 100 dinarjev, ga pridela pri nas samo za 25 dinarjev. Tako daleč smo še mi za drugimi državami! Kaj je temu krivo? Ali je pri nas zemlja slabša ko drugod, ali pa podnebje neugodnejše? Ne, nasprotno! Oboje je zelo primerno za ugodno rast! Kje je torej vzrok, da pri nas kmet tako malo pridela in da si gospodarsko ne more pomagati? Ali je pri nas kmet manj delaven ko dru god? Ne, tudi ne, saj dela od zore do mraka! Najvažnejši vzrok je pač ta, da naš kmet ne pozna dovolj vseh sredstev, s katerimi bi mogel izboljšati rodovitnost zemlje in tako več pridelati nego sedaj pridela! Z drugimi besedami: kmetu je treba več kmetijske izobrazbe! Izobrazba pa je potrebna za vse kmete ter kmetske delavce, ne samo za veleposestnike! Zato pa mora biti izobraževanje tako urejeno, da je omogočeno vsem, ki se pečajo s kmetijstvom, tudi najubožnejšim. Izobraževanje ne sme biti združeno z velikimi stroški in s preveliko izgubo delovnega časa. To izobrazbo želi kmetu nuditi — kmetska šola. Pri nas je še malo znana, ali pa sploh ne, v drugih državah jo pa že desetletja poznajo, jo pridno obiskujejo in zato je pa tudi kmetski stan v drugih državah bolj razvit in gospodarsko močnejši nego pri nas. Če si hoče n&S kmet poma- gati, «e bo moral tudl on oklenitl iole, ki je nalašč za njega ustanovljena, šole, ki mu bo vse nudila, kar rabi za uspešno delo in ugodno življenje. »No, dobro ste mi ušesa natrobili z učenostjo, sedaj sem pa vendar ra: doveden, kaka je ta šola, ki je za nas kmete? Kdo bo hodil v njo? Mi stari očetje? To bo pa že pretrdo! Raje celi dan orjem, ko da bi napisal en stavek! Kdo nas bo pa učil? In kedaj? Čez dan ni časa, zvečer so pa kosti in glava pretrda!« »Z veseljem ti bom vse razložil — pa veš kaj — pri nas pravijo, da je najbolj zdravo tedaj nehati z jedjo, ko najbolj diši — tako ti tudi jaz rečem: sedaj ko se ti zbuja radovednost, pa prenehajva z najino kmetsko šolo, da ne bo preveč dobrega naenkrat. Za prihodnjič se pa le dobro pripravi — tedaj boš pa vse natanko izvedel. — Kmetski pozdrav!