Duhovno življenje
LETO ŠESTO
ŠTEVILKA STOTRIDESETA POSVEČENA
NAŠIM DRAGIM RAJNIM IN MISLI NA VEČNOST BUENOS AIRES, DNE 1. OKTOBRA 193 8.
Sleherna cerkev pomeni neke vrste vez z večnostjo. Tudi krivoverski templji in celo poganske pagode. Sleherna vera je namreč bližje resnici kakor nevera. Tudi v sleherni ali skoraj sleherni zmoti se nahaja namreč vsaj košček resnice. Kdor hi hotel pisati zgodovino duhovnega življenja, hi moral posebno veliko prostora posvetiti cerkvam., v katerih se duhovno življenje v veliki meri odigrava. In prav posebej hi se morai poglobiti v velike krščanski hožjepotne cerkve. Naša pričujoča slika nar predstavlja glavni vhod, takozvani P črtico de la Gloria, starodavne in slavne hožjepotne cerkve Santiago de C o n) p c s t e 1 a, ki ga štejejo za mara v i 1 1 a de las mara. villa s, za eno izmed naj . u m e t n e j š i h. del, kar jih poznamo na svetu. To umetnino, ki jo moremo mi videti žal samo na sliki, so med mnogimi, drugimi od blizu občudovali tudi sveti Ignacij L c j o 1 s k i, Frančišek Asiški, sveta Terezija, pa tudi mnogi slovenski romarji, ki so v starodavnih časih radi peš obiskovali to slavno svetišče svetega Jakoba, učenca in apostola Gospodovega.
DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDA ESPIRITUAL Reglstro National de la Propiedad Intelectual No. 29.775 Director: Jos. Kastelic Uredništvo in Uprava: Redacciön y Administracičn CONDARCO 545 — Buenos Aires REPUBLICA ARGENTINA U. T. 63 volta 2435
Izhaja mesečno. — Letna naročnina: Argentina $ 2.—, Inozemstvo $ 3.— ali en dolar ali Din 40.—
CERKVENI VESTNIK
9. oktobra sveta maša na Avellanedi za Marijo Gomboe, molitve na Pa-ternalu, v kapeli bolnice Alvear.
16. oktobra maša in molitve na Pater-nalu.
23. oktobra maša na Avellanedi za -[- Rastico Kandus, molitve na Avellanedi in na Paternalu.
30. oktobra maša na Paternalu, m o -litve v Novi Pompeji.
1.	novembra sveta maša na Paternalu za vse naše umrle, popoldne ob štirih molitve v grobnici Jugoslovanskega društva vzajemne pomoči na Čakariti (od glavnega vhoda kakih 100 metrov naravnost in potem 50 metrov na desno).
Učenjaki, ki se bavijo z najaktualnejšimi socialnimi vprašanji, so ugotovili, da zaradi vedno večjega tehničnega napredka zelo naglo napreduje svetovna proizvodnja vseh pridelkov in izdelkov, ki jih potrebujemo ljudje ali so nam koristne, in sicer mnogo hitreje kakor pa narašča število ljudi, ki naj te izdelke in pridelke pokupijo im porabijo. To je tudi glavni vzrok krize, ki je še vedno nismo povsem preboleli, in ki ji po tej razlagi spoh ni videti konca. Računajo, da je živelo v 17. stoletju na vsem svetu komaj kakih 500 milijonov ljudi, danes nas je okoli 2.000 milijonov ali dve milijardi, leta 2.000, torej čez 60 let, pa bo, računajoč današnje naraščanje človeštva, na vsem svetu 4.750 milijonov ljudi. Pravijo, da odpade danes na
enega človeka mnogo več potrebnih in koristnih dobrin, kakor jih je bilo odpadlo re-recimo pred 300 leti. Leta 2.000 pa bo zaradi napredujoče svetovne proizvodnje odpadlo na posameznika še neprimerno več dobrin, kakor jih danes. Zaradi boljšega in lažjega obdelovanja bo zemlja več rodila, kakor rodi sedaj. Zaradi velikih namakalnih in iz-boljševalnih del bo tudi veliko več rodovitne zemlje na razpolago. Udomačile se bodo razne nove rastline, ki bodo dajale ljudem ob lažjem obdelovanju več in boljših hranilnih snovi. Zaradi različnega naraščanja posameznih narodov se bodo seveda moči posameznih držav v prihodnjih 60 letih prav bistveno spremenile. Slovani bomo narasli na ogromno število 625 milijonov in bomo odločujoči faktor, če se bomo znali vladati,. Francozi bodo nasprotno padli na 30 milijonov duš. Amerika (severna in južna) bo narasla na 600 milijonov. Angležev bo približno toliko ko danes, okrog 40 milijonov. Japonci bodo narasli na 265 milijonov. Nemcev bo okrog 70 milijonov, vseh Romanov in Germanov skupaj pa 325 milijonov. V strahotno višino bo šlo število Kitajcev in Indijcev, in bo treba iskati zanje prostora izven današnje Kitajske in Indije. Tudi Japonci bodo potrebovali novega sveta, kar bo dalo dovolj povoda za velike homatije, ki še čakajo ljudi.
Letalec, ki preleti 28 m v sekundi, bi priletel na luno v petih mescih, do zvezde Venere bi rabil 5800 let, do sonca po 17.000 let. čeprav preleti svetlobni žarek isto pot v 8 minutah. Razdalja med zemljo in luno znaša 382.000 km, med zemljo in soncem pa 149,000.000 km. Če bi ustrelili s topom in bi letela krogla z enakomerno hitrostjo proti luni, bi jo dosegla v enem tednu, sonce bi dosegla v petih letih, katero izmed bolj oddaljenih zvezd pa v 3 do 4 milijardah let.
Največji spomenik na svetu ima seveda Amerika. Je to granitno gora “Stone Mountain ’ ’ v državi Georgija, v katero so vklesali spomenik generalu Leeju. Sjomenik je širok 400 m in visok 60 m. šestnajstnadstropni nebotičnik bi meril točno toliko, kolikor generalov kip od konjskih kopit pa do krajcev generalovega klobuka. Od tisoč vojakov, ki so vklesani v skalo, meri vsak po 42 m.
Mehiški cesar Maksimilijan je že tedne prej slutil prihajajočo nevarnost. Zato je natovoril ladjo “Merida” s svojimi zakladi. Da nihče ne bi česa slutil, so razdelili zlato v ribje konzerve in v železnem zaboju spu-
KORISTNI NASLOVI
Poslanstvo kraljevine Jugoslavije za Argentino, Brasil, Uruguay in Paraguay: Charcas 1705, Bs. Aires, U. T. 44—6270.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosario: San Lorenzo 937, Rosario de Santa F6. U. T. 22—012.
Izseljenski korOspondent za Uruguay: Zabala 1278, Montevideo, Uruguay.
Slovenske usmiljenke delujejo po naslednjih buenosajreških bolnicah:	Alva-
rez, (Salas 2 y 3), Alvear, (Salas 2, 5, 16 y 20), R. Mejla (Salas 3, 15), Hospital Espaflol, Asilo de los Anzianos.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. P6, calle Cördoba 1646, Telefon: 28—083.
Izseljenski duhovnik David Doktorič; Ituzaingč 1322, Montevideo, Uruguay
Izseljenski duhovnik Jožef Kastelic: Condarco 545, Buenos Aires, Argentina. — U. T. 63—2435.
Izseljenski duhovnik Janez Hladnik: Pasaje Salalä 60, Buenos Aires, Argentina. U. T. 63—6832 in 62—2629. Najprimernejši čas za razgovore od 11—13 in 19—13, izvzemši sredo, petek in nedeljo.
Salezijanski duhovnik Ludovik Per-nišek, Časa parroquial, Junin de los An-dšs, Neuqu6n, Argentina.
Slovenska šola na Paternalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires.
Jugoslovanski patronat (posredovalnica za delo):	Bolivar, 314, II. nadstropje,
U. T. 33—9905.
Slovenski list, General Cesar Diaz 1657, Buenos Aires, Argentina, U. T 59— 3667.
Zavetišče Lipa, Villa Madera PC GB A
stili prav v osrčje ladijinega prostora. “ Merida ” pa se je blizu virginijske obale potopila. Ogromni zaklad je sprejelo morje in ga skriva do danes. Ameriške in italijanske potapljaške družbe se trudijo doseči zaklad, a jim doslej še ni uspelo.
_____________________________T________________________________— I
Vabimo Vas na veliko prireditev slovenske šolske dec e, ki se bo vršila v nedeljo dne 6. novembra, točno ob 4. uri popopldne v veliki dvorani CENTRO ARMENIO, Calle Acevedo 1353 (Višina:
Rivera 800 — C a n n i n g 130 0)
S P O RED:
1.	Nagovor gospoda predsednika šolskega društva.
2.	Pozdrav — Ida Pečenko.
3.	Jugoslovansko narodno kolo — izvajajo šolski otroci.
4.	“Oj Doberdob” — izvajajo odrasla d e ki e ta.
5.	Telovadni nastop najmlajših iz vrtca.
6.	Argentiski narodni ples — izvajaj o—š olski otroci.
7.	“MATI IN BOLNO DETE” —Prizor z petjem in plesom vil.
8.	Telovadni nastop večjih deklic.
9.	CIGANKA. — Solospev. Poje gdč. Milka Suban.
Kratek odmor.
10.	“NEZADOVOLJNE” —komična igra v 6 slikah.
Sodeluje Slovenski dom in SGPD Villa Devot o.
Predprodaja vsopnic v slovenski šoli na Paternalu
Nekatere misli za praznik vseh svetnikov in za vernih duš spomin
predzadnja, avgustova številka Duhovnega življenja je ob-L javila na straneh 25 in 26 neke račune, ki pa niso bili do konca izvedeni, češ da jih je treba preložiti na drugo priliko.
Za podlago tem računom je bil izbran človek, ki je živel pred milijon leti. Moderna znanost hoče, da so bili ljudje na svetu že mnogo prej. Sicer ne vemo, kako dolgo da so takrat živeli ljudje, vendar vzemimo, da je bila njihova starost približno tako dolga, kakor je naša. Zaradi lažjega računa vzemimo, da je naš izbranec živel 50 let. Če odštejemo otroško dobo in spanje, ko sc svojega življenja ni zavedal, je seveda živel najbrže še mnogo manj. ICje in kako je ta leta preživel, nam je pri tem nagem računu vseeno. In mislim, da je danes, po milijon letih, tudi njemu samemu popolnoma vseeno, če je bil v svojem življenju zdrav ali bolan, premožen ali ubog, učen ali neuk, srečen ali nesrečen, če je živel med visoko izobraženimi ljudmi kakega gospodujočega ljudstva —- vedno so se imeli nekateri za posebno izobraženo in napredne in za gospodujoče narode —■ ali pa so minila njegova leta med kakim neizobraženim, na pol divjim in podjarmljenim ljudstvom. Ker duša enkrat ustvarjena nikdar nc umrje, je njegovega življenja doslej prav za prav en milijon let, od katerih jih je 50 let preživela njegova duša združena s telesom, dvajsettisočkrat toliko pa je preživela doslej svojega posmrtnega življenja. Toda ker danes še ni konec vseh časov, bo preživela, ta duša čez en milijon let že štiridesettisočkrat toliko kakor je naš izvoljenec pred milijon leti preživel na zemlji kjerkoli je že to bilo. Sicer tudi takrat, tudi čez en milijon let, ne bo še vseh časov konec, zlasti ne konec večnosti, vendar za naše študije že doba enega samega milijona let popolnoma zadošča.
če bi človek, ki je pred milijon leti živel na zemlji petdeset let, to svoje zemeljsko življenje primerjal s svojim dosedanjim "posmrtnim” življenjem, bi našel, da je pomenilo njegovo petdesetletno življenje na zemlji v priemri z njegovim dosedanjim posmrtnim življenjem nekaj manj, kakor pomeni en sam dan v primeri z dosedanjim življenjem petdesetletnega moža.
In sedaj prevdarimo, kako majhna stvar da je en sam dan v primeri s petdesetimi leti. Če bi bilo komu dana možnost, da si v enem samem dnevu zasluži dovolj za vseh 50 let, ki so mu odmerjena na zemlji, kakšnega truda se bo ustrašil? En sam dan dela, potem pa preskrbljen za vse življenje!
Čez en milijon lot bo posmrtno življenje našega izbranca že SO.OOOkrat daljše, kakor je bilo njegovo zemeljsko življenje, ali če se držimo naše primero — danes je med učenimi ljudmi zelo v modi takozvana relativitetna ali primerjalna teorija — toliko kolikor je pol dne (natančno 10 ur in 54 minut) v primeri s petdesetimi leti običajnega človeškega življenja.
čez sto milijonov let — geologi in astronomi se s takimi številkami kar igrajo — bo naš izvoljenec seveda še vedno živel, razmerje njegovega posmrtnega življenja z njegovim življenjem na zemlji pa bo kakor 14 minut v primeri s petdesetimi leti.
In ker tudi čez sto milijonov let ne bo še konec večnosti — kaj konec, komaj začetek, če bi z našim časom merili večnost —. bi lahko nadaljevali te naše račune v neskončnost in dobivali bedno nižje številke za vrednost našega zemeljskega življenja. Čez en bilijon let bi bila desetinka sekunde za primero že previsoka, dočim si mnogo krajših časov v praksi že ne moremo več predstavljati, čeprav seveda tudi čez bilijon let še ne bo konec večnosti, marveč niti takrat še ne bo mogoče govoriti, da je pretekel kakorkoli znaten del večnosti, ker je večnost pač večna, neminljiva.
Z nadaljnimi računi se seveda tudi to pot ne bomo mučili. Deseti del sekunde v primeri s petdesetimi leti je vsekakor dovolj malo. S to številko je malovrednost našega zemeljskega življenja dovolj povdarjena. Hkrati pa je dovolj povdarjena nespamet tistih, ki samo na to kratko življenje mislijo, ki se na večnost niti ne zmenijo.
Cenjeni čitatelji mi bodo oprostili, če za trenotek zaidem iz konteksta in navedem pričevanje francoskega učenjaka Pascala, ki se mu ne zdi nič hudega, če človek zdvomi o tako visokih stvareh — Pascal misli pod tem celoten verski problem
s pojmom večnosti' vred —■ če si ne more takoj osvojiti tako-vzvišenih resnic, za nekaj hudega, za nekaj zelo hudega pa smatra, če se Človek za te reči" nič več ne zmeni, če o teh važnih stvareh ni več ne premišljuje, če živi, kakor bi ti problemi za njega več ne obstojali.
Ta prvi odstavek našega današnjega premišljevanja naj torej ugotovi, da je naše zemeljsko življenje zelo kratko, če nekoliko natančneje premislimo, prav neverjetno kratko, da vsled tega ni tako zelo važno, kako se nam te kratke trenutke godi, koliko minljivih veselj da bomo užili, da pa je nasprotno zelo važno pomisliti na večnost, zlasti če je ta večnost kakorkoli odvisna od našega življenja na svetu, kakor nekateri mislijo; toda bilo kakor'že bilo, vsaj to zahteva od nas zdrava pamet, da se za tako važne probleme zanimamo, da o njih razpravljamo in razmišljamo.
II.
rj dolgostjo našega zemeljskega življenja torej ni Bog ve /. kaj. Res je kratko. Mine kakor senca ptice, ki po zraku leti.
Toda morda je več vredna našega telesa — ki je z dušo vred sedež zemeljskega življenja — imenitnost in velikost. Tistega telesa, ki je naš neverjetno razvajeni ljubljenec, za katerega smo pripravljeni narediti in žrtvovati vse. Ki je hranimo, umivamo, oblačimo čim bolj mogoče izbrano, ki je na vse mogočo in nemogoče načine negujemo, gojimo, lepšamo. Za katero nam ni pretežka nobena žrtev. Če to telo že ni večno in dolgotrajno—) kakor smo ravnokar videli — pa je morda vsaj vsled svoje velikosti in imenitnosti vredno, da je cenimo in smo zanje v neprestanih skrbeh.
Če so mi bili cenjeni čitatelji dovolili povzeti iz ene izmed prejšnjih številk Duhovnega življenja misel, ki sem jo razvil v prvem odstavku, pa naj mi, prosim, dovolijo, da povzamem tudi temeljno misel za ta drugi odstavek iz sestavka, ki sem ga je bil objavil v 41. številki Duhovnega življenja pod anslovom Svetovje. Ljudje živimo namreč na svetu, na zemlji, vsled česar bi bilo nemara zanimivo primerjati naše razmerje, velikost našega telesa v primeri z vesoljnim svetovjem, v primeri s celokupnim božjim stvarstvom.
Zvezdoslovci so natančno izračunali, kako daleč da je iz zemlje do solnca ali do meseca. Dobili so ogromne številke: do solnca 149 milijonov kilometrov, do meseca pa 384.400 km, razdalje, ki nosi vedno čisto enake. Takih ogromnih številk si seveda ne moremo prav predstavljati. Zato si bomo poizkusili predočiti te razdalje drugače.
Vsak pozna fotografijo. Vaša fotografija je na primer pomanjšana pa natančna slika Vašega obraza.
Gospodarji poznajo mape in zemljevide. To so silno pomanjšane slike Vašega posestva, kmetije, ali pa tudi večjih pokrajin zemlje, celih dežela in držav.
Iz šole se spominjate zemljevida, na katerem je narisan ves svet.
Zemljevid, ki nam vso zemljo kaže posebno nazorno, je napet na veliko kroglo, ki je imenujemo globus. ICakor navadni zemljevidi so tudi globusi večji in manjši. Vaš šolski je bil morda tako velik, kakor srednje debela buča. Ponekod imajo veliko večje. Dobiti pa je tudi prav manjhne.
Za našo ponazoritev bi rabili en tak prav majhen globus. Ker tako manjhnega v trgovini ni dobiti, si izberimo drobno, 6 milimetrov debelo grahovo zrnce, ki naj nam grobo predstavlja vso našo velikansko zemljo. Na tako majhnem globusu bi bilo komaj mogoče naslikati dele sveta. Cela Slovenija bi ne bila večja od malo zategnjene drobne pičice na i.
To grahovo zrnce postavimo na okno. 18 cm stran položimo drobno 2 mm debelo proseno zrnce. Potem pa izmerimo 72 metrov od okna po vrtu. Če bi bili doma, bi si poiskali hajdebelejšo zlato-rumeno bučo, kar jih je kdaj zraslo na Vašem vrtu, in jo tam postavili. Evo Vam potem zemljevida, ki Vam kaže solnce, zemljo in mesec sorazmerno njihovi velikosti in medsebojni oddaljenosti.
Naša zemlja seveda ne stoji pri miru, marveč z velikansko hitrostjo natančno v enem letu obleti solnce. Z njo se vozi mesec, ki je manjši in urnejši, obletava hkrati tudi zemljo in je včasih pred njo, za njo, na njeni desni ali levi.
Pa zemlja z mesecem nikakor ni edini solnčni častivee in spremljevalec, marveč je še celo vrsta svetov in zvezd, ki se z njima vred okrog solnea vozijo.
To bi najlažje opazovali s solnea samega. Drugače seveda tja ne moremo kakor v duhu. Enkrat je pot predolga. 149 nv-lijonov kilometrov! Najhitrejši brzovlak bi rabil za tako pot 175 let, če bi vozil brez prestanka noč in dan. Tudi bi bila tam za nas vsekakor prevroče. 15 ali 16 stopinj Celzija našemu telesu nekako najbolj prija. 40 stopinj Celzija nas hoče zadušiti, kakor v Argentini prav dobro vemo. 100 stopinj vroč krop povzroča smrtne opekline. Solnce pa so izračunali, da ima vročine 7000.000 stopinj Celzija. To je veliko več, kakor je treba da se stopi železo, srebro, zlato ali katerakoli kovina. Tretjič ne smemo pozabiti, da je solnce po svoji teži tristotisočkrat, prostorninsko pa celo milijonkrat večje kakor žemlja, in da zato z veliko večjo močjo vleče nase vse stvari. 80 kg težak možki bi tehtal na solncu 2.240 kg in bi se zrušil pod lastno težo. Našega duha pa ne utrudi pot, vročina mu ne škodi in teže ne čuti, zato v duhu že lahko obiščemo tudi solnce in se iz njega razgledamo.
ICai bi zanimivega videli na solncu samem, ki ga vneti zemeljski opazovalci tako navdušeno opisujejo, žal ni časa, ne prostora, da bi Vam razlagal. Zanimive soinčne pege, ki so jih odkrili šele zadnji čas in katerih učenjaki še danes ne morejo prav razložiti, toliko da omenim. Zdi se namreč, da so v zvezi s prilikami na zemlji: kadar so te pege posebno številne in velike, razsajajo po zemlji viharji, neurja, povodnji in potresi. Nas zanimajo za enkrat posebno solnčni zvesti spremljevalci, planeti kakor jim pravimo.
Naše solnce ima osmero planetov, osmero zemlji podobnih svetov, ki ga neprestano obletavajo v večjih ali manjših krogih, kakor je pač kateri od solnea oddaljen. Naj jih kar po imenu naštejem: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn. Uran, Neptun. Najbližji ie solncu Merkur, najbolj je oddaljen Neptun. Našo sem!jo bi videli iz solnea kakor slabotno zvezdico, zadnjih dveh platenov bi pa s prostimi človeškimi očmi he bilo videti.
Sedaj pa Te, prijatelj, spet povabim na potovanje. Tz solnea bi se peljala mimo vseh planetov do njihovega skrajnega tovariša Neptuna.
Acroplan je za tako pot zanič, prepočasen. Povabim Te, da zajahava kajpada spet samo v duhu — vsak svoj svetloben žarek, ki iz solnea izhaja in vse svetove razsvetljuje. Tak žarek je najhitrejša stvar, ki jo poznamo in bo prav blazna naglica, s katero se bova vozila: 300.000 km vsako sekundo! če bi hotela iz zemlje na meseej bi prišla v eni sami dobri sekundi.
S solnčnim žarkom odpotujeva torej točno opoldne iz solnea v vsemirje. To Vam bo vožnja s svetlobnim žarkom!
V	petih minutah smo že mimo Merkurja in Venere.
Merkur je solncu najbližji planet in izmed vseh najmanjši.
Ker je solncu najbližji# je -njegova pot okrog njega najkrajša in jo zmaga Merkur že v 88 zemeljskih dneh. Merkurjevo leto traja torej 88 zemeljskih dni.
Venera je ona lepa in svetla zvezda, ki jo vidimo iz zemlje včasih zvečer in ji pravimo Večernica, včasih pa zjutraj in jo imenujemo takrat Jutranjico ali Danico. Skoraj take velikosti je kakor naša zemlja.
V	osmih minutah smo vštric zemlje in meseca.
Potem drvimo naprej mimo Marsa z dvema igračasto majhnima mesečima, mimo številnih asteroidov, ostankov razdroblje-te zvezde, kakor mislijo nekateri, mimo Jupitra s štirimi velikimi in petimi manjšimi, mimo Saturna z desetimi meseci in čudovitim obročem, in Urana s štirimi meseci. Ob pol 5. popoldne smo že na skrajnem planetu Neptunu, okrog katerega se tudi vozi en mesec'.
če bi se ozrli sedaj nazaj, bi ne videli solnea več kot veliko ploskev, kakor ga vidimo iz zemlje, marveč samo še kot svetlo piko. Zemlje bi seveda s prostimi očmi sploh ne videli. Saj tudi Urana in Neptuna, ki sta vendar dosti večja, s prostimi očmi iz zemlje ne vidimo in so zvezdoslovci sploh preje izračunali, da morata biti, kar so smatrali znanstveniki kot sijajen uspeh človeške bistroumnosti.
Čim dalje je planet od solnea, tem daljša mora biti njegova pot, da ga obide. Pa tudi vozi bolj počasi. Dočini je Merkurju za njegov obhod dovolj 88 dni, rabi Uran 84 zemeljskih let. Neptun pa celih 164 let in 280 dni.
Poleg zemlje poznajo zvezdoslovci še 734 večjih in manjših svetov, ki se okrog solnea vozijo, drug na drugega vplivajo in tako v ravnovesju vzdržujejo.
Vsov t.0 skupino zvezd in svetov imenujemo solnčni sestav ali solnčni sistem. Ogromen je. 735 večjih in manjših svetov! tako umetno je sestavljen, da smo rabili ljudje, ki se radi za
modre štejemo, več tisoč let, da smo njegov ustroj grobo poznali, pa še danes ne vemo, če ga res poznamo čisto tako kakor je, oziroma za gotovo vemo, da niti približno še ne poznamo vseh njegovih skrivnosti in popolnosti.
Poleg planetov, o katerih smo zadnjič obširneje govorili, spadajo v solnčni sestav zlasti še kometi, ki obletavajo solnce v zelo iztegnjeni podolgovasti krivulji imenovani elipsa, in ne kakor planeti, ki vozijo okrog solnea skoraj v krogu. Dočim so planeti več ali manj vedno enako oddaljeni od solnea, pridejo kometi včasih solncu prav plizu in mora vladati na njih taka vročina, da bi zdavnaj zamrlo vsako zemeljskemu podobno življenje. Včasih pa se spet od solnea neznansko oddalijo in mora zaradi tega zavladati na njih mraz, ki bi spet uničil ka-koršnjekoli zemeljskemu podobno življenje.
Če zemlja obide solnce natančno v enem letu, rabijo nekateri kometi za svoj obhod okrog solnea po 70 in še več let. Na svojem potu se ne gibljejo vedno enako hitro: čim bližje so solncu, tem hitreje in tem počasneje, čim bolj so od solnea oddaljeni.
Kometi vlečejo za seboj svetlo in prosojno vlečko, ki ji pravimo rep, komete same pa imenujemo radi njihovega repa tudi zvezde repatice. Zvezde repatice sestoje iz istih snovi, kakor solnce, ali zvezde imenovane stalnice, ali zemlja, ali planeti, skratka kakor nebesni svetovi sploh. O kometih vedo zvezdoslovci veliko manj kakor o solncu ali o planetih.
Nekoliko starejšim izmed nas je posebno znan Halleyev komet, ki se je leta 1909 tako zelo približal naši zemlji, da je morala zemlja na svojem potu okrog solnea tudi skozi ogromni kometov rep ali vlečko, o čemer je takratno časopisje obširneje poročalo in napovedovalo vse mogoče verjetne in neverjetne stvari. Trenutka ko bo prišla zemlja v kometov rep so se mnogi bali. Nekateri so prorokovali zaradi strupenih plinov, ki bi jih ta "rep” lahko vseboval, celo konec življenja na zemlji. Kakor smo videli, se ni zgodilo nič hudega. Komet sam pa so po vseh slovenskih krajih opazovali z velikim zanimanjem, česar se mnogi naši Sitatelji gotovo še živo spominjajo.
Mnogi učenjaki so razlagali tudi iz svetega pisma znano ‘ ‘ zvezdo Modrih ’ ’ z velikim kometom, ki da se je prikazal na nebu v času Jezusovega rojstva, vendar se zdi, da ta razlaga ne pojasni dovolj svetopisemskega poročila, čeprav je tisti čas res zasijal na nebu velik, mogočen in svetal komet, kakor so učenjaki zadnji čas izračunali.
Kakor solnčni spremljevalci okrog svojega središča solnea, tako se vozi tudi ves ta solnčni sestav, solnce s svojimi 735 planeti in s še ne dognanim številom kometov — neznano kam.
Toda kaj bo solnčni sestav v primeri z vesoljnim svetovjem!
Ali ste se že kdaj zagledali v jasno večerno nebo, vse pokrito s svetlikajočimi se zvezdami? šteti jih nemara še nihče ni poizkusil, ker bi se mu zdelo tako početje nezmiselno. Morda bi jih našteli s prostim očesom kakih 10.000. Koliko da jih je v resnici, ne ve nihče. Čim bolj izpopolnjujejo zvezdarne svoje daljnoglede, tem več jih je videti. V Treptowern pri Berlinu sem se čudil pred leti velikanskemu, 21 metrov dolgemu daljnogledu za opazovanje zvezd. Vendar imajo danes drugod še boljše in večje. Na podlagi računov iz fotografij, povzetih po takih daljnogledih, trdijo učenjaki, da je zvezd vsaj nekaj sto milijonov, nekateri pa jih štejejo kakih deset milijard ali deset tisoč milijonov.
Deset milijard zvezd stalnic! Deset milijard novih solnčnih sestavov! Tudi samo imen si ljudje ne moremo izmisliti zanje!
Mislimo si veliko knjigo s tisoč stranmi. Na vsako stran bi zapisali po što imen posameznih zvezd stalnic, katerim bi si bilo treba imena seveda šele izmisliti. In sedaj si predstavite stotisoč takih knjig, če bi bile debele po pol decimetra in bi jih stisnili eno poleg druge, bi bila njihova vrsta dolga pet kilometrov. To bi bil približni katalog, seznam zvezd stalnic našega svetovja, ki jih za enkrat poznamo, samih solne, ki so večinoma večja kakor je naše, izmed katerih ima nemara vsako spet svojo čredo spremljevalcev, naše na primer sedemstotrideset in pet, ne vštevši najmanjše, o katerih ne vemo nič gotovega, izmed katerih pa nobeden ni pozabljen in nobeden samemu sebi prepuščen!
Kako daleč so od nas?
Za pot iz zemlje na solnce bi rabil svetlobni žarek, kakor smo videli, osem minut, do meseca clo samo eno dobro sekundo, zemljo bi obletel v eni sekundi sedem in pol krat. Do nam najbližje zvezde stalnice, imenovane Alfa Centauri, pa bi rabil svetlobni žarek štiri in pol leta. Do zvezd Velikega voza, zelo svetlih zvezd vidnih na severni zemeljski polobli, s pomočjo katerih je v naši domovini prav lahko najti zvezdo Severnico in po njej precej natančno določiti severno smer, bi rabila svetloba dobrih sto let. Do daljnih finih zvezdic Rimske ceste
Gospod, spomni se me in ne maščuj mojih grShov, in ne spominjaj se mojih hudobij ne hudobij mojih staršev.
Tob 3, 3.
Tvoja palica in tvoja šiba me vodita. Ps 22, 5.
Varuj mojo dušo in me regi, naj ne bom osramočen, ker v tebe upam.
Ps 24, 30.
Glej, sedaj bom legel v zemljo, in če bi me ti iskal jutri, me več ne bo.
Job 7, 21.
človek, od žene rojen, živi malo časa in je poln mnogoterih nadlog. Kakor cvetica vzide in uvene, beži kakor senca in nikdar nima obstanka. Job .14, 1.
Kratki so dnevi človekovi, število njegovih mesecev je pri tebi, postavil si mu meje, ki jih prestopiti ne more.
Job 14, 5.
Modrost je jasna in nezvenljiva, kdor jo ljubi, jo lahko zagleda, in kdor jo išče, jo najde. Kdor jo želi, mu pride naproti, da se mu sama pokaže.
Molil sem, in razumnost mi je bila dana; vneto sem klical, in prišel je duh modrosti vame. In cenil sem jo nad kraljestva in prestole, in bogastvo sem zaničeval v primeri z njo; tudi nobenega dragega kamna nisem primerjal z njo, saj je vse zlato v primeri z njo slab pesek, in srebro se ceni v primeri z njo kakor blato. Ljubša mi je bila kakor zdravje in lepota, in za luč sem si jo izvolil, ker njena svetloba nikdar ne ugasne. Z njo vred so mi došle vse dobrine in brez broja slave po njenih rekah.	Knjiga Modrosti.
Modrost je ljudem neizmeren zaklad; kdor ga uporablja, je deležen božjega prijateljstva in priporočen zaradi darov omike.	Knjiga Modrosti.
Bog namreč ne ljubi nikogar razen njega, ki z modrostjo skupaj prebiva.
Knjiga Modrosti.
Modrosti hudobija ne premaga.
Zavoljo modrosti bom dosegel slavo pri ljudstvu in kot mladenič čast pri starčkih. Izkazal se bom bistroumnega v sodbi, in mogočniki me bodo obču-
dovali, in knezi bodo strmeli nad menoj. Ko bom molčal, me bodo čakali; ko bom govoril, bodo gledali vame, in ko bom dalje govoril, bodo pokladali prst na usta. Bazen tega pridobim po nji neumrljivost in zapustim potomcem večen spomin. Knjiga Modrosti.
Komaj slutimo, kaj je na zemlji, in s trudom najdemo, kar je pred našimi cčmi. Kar je pa v nebesih, kdo bi to preiskal? Kdo bi vedel Tvojo misel, ako Ti ne daš modrosti in ne pošlješ svojega Duha z višave, da se popravijo steze zemljanom, in da se ljudje na-uče, kaj Ti je všeč- Knjiga Modrosti.
Nespametni so pa vsi ljudje, ki no poznajo Boga, ki ne morejo spoznati iz vidnih dobrot njega, ki je, in ki iz del ne spoznajo, kdo je njihov Stvarnik ... Iz veličine ustvarjene lepote se namreč sklepoma lahko spozna njihov Stvarnik. Knjiga Modrosti.
Leon Ploszowslti v Sienkiewiezevem romanu “Brez dogme”: človek bi poblaznel, če se zntisli smrti.
To kletev zlega je dejanja, da zlo iz zla poraja brSz nehanja. Schiller.
Bog je tako dober, da često tudi zlo
porabi v dobre, Avguštin.
Ni veselja v življenju brez veselja v Bogu. Peppler.
Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno bo naše srce, dokler ne počije v" Tebi. Avguštin.
Za svojo zvestobo bo prejel izbrano darilo, in odlično mesto v svetišču Gospodovem. Dobra dela prinašajo namreč odlične sadove, Modr 3, 14—15.
Kdor se Boga boji, njemu se bo dobro godilo ob njegovem koncu, blagoslovljen bo na dan svoje smrti. Preg 1, 13.
Bazveselite se tisti dan in blagrujte se, zakaj glejte, veliko je vaše plačilo v nebesih. Lk 6, 23.
čas moje razveze (smrti) je blizu. Dobri boj sem dobojeval, tek dokončal (kakor tekmovalec v tekališču, ki je prispel do cilja), vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, kateri ljubijo njegov prihod, (katerim se z lepim življenjem pripravljajo na prihod Gospodov). 2 Tim 4, G—S.
Blagor mrtvim, kateri umrje j o v Gospodu. Da, govori Duh, spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela grede z njimi. Baz 14, 13.
Umrl pa je berač in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Lk 16, 22.
željo imam biti razvezan (umreti) in biti s Kristusom, zakaj to je mnogo beljše. Pil 1, 23.
Smrt grešnikov je silno huda, .Ps
33, 22.
Takrat bodo brezbožneži padli v ne-čast, in v večni sramoti bodo med mrtvimi; zakaj te ošabneže bo strl, utihniti bodo morali, in njihove temelje bo pretresel, do konca bodo obupavali in vzdihovali, pa se jih nihče ne bo spomnil. Boječi bodo postali, ko se bodo svojih grehov spomnili in jih bodo začele težiti njihove krivice. Modr. 4, 10—20.
NEKATERE ZANIMIVE MISLI O ŽIVLJENJU IN SMRTI
pravijo zvezdoslovci, da bi rabila svetloba nekaj tisoč let. Pa še nikakor nismo pri koncu čudes neizmernega stvarstva. Samo prostor mi ne pusti, da bi o njih še kaj več pripovedoval. Zvezdoslovci čisto resno mislijo, da so zvezde, do katerih bi rabila svetloba milijone let, in premnoge da so tako daleč, da od njihovega postanka do danes svetloba še ni utegnila priti do nas in da jih zaradi tega tudi z najboljšimi daljnogledi še ne moremo videti, če so še tako velike, velikokrat večje, kakor naše solncc.
Kakor tvorijo planeti in kometi, asteroidi itd. s solncem vred poseben tako imenovani solnčni sestav ali sistem, tako tvorijo tudi solnca, zvezde stalnice, svojo “zvezo”, svoj sistem ali sestav. Sistemu, kateremu pripada naše solnce in skoraj
vse zvezde, ki jih vidimo, pravimo sestav Rimske ceste.
Veličino svetovnega sestava Rimske ceste vam bom poizkusil predočiti še na drug način.
Pravijo da ima obliko velikanske leče, po priliki obliko dveh na znotraj obrnjenih oklepajev (), po kateri da so posamezne zvezde dovolj enakomerno posejane.
Postavimo se sedaj v duhu daleč ven iz sestava Rimske ceste in se mu od daleč bližajmo!
Najprej bi videli v daljavi gosto in fino meglico, podobno znani Rimski cesti, samo manjšo in finejšo. Čim bližje bi prišli, tem bolj bi se pričele razločevati in svetlikati iz zvezdne megle posamezne zvezde.
Ivo smo prišli do prvega solnca, do prve zvezde stalnice, določimo hitrost spet na tristotisoč kilometrov vsako sekundo. To je hitros elektrike ali luči. Za pot, ki jo naredita luč ali elektrika v eni sekundi, bi rabil najhitrejši brzovlak vsekakor svojih tritisoč ur ali stopetindvajset dni, če bi mogel voziti brez prestanka noč in dan! Kljub taki naglici bi rabili po več let, da bi prišli od ene zvezde stalnice do druge.
'Najbolj bi nas zanimalo naše solnce. Seveda bi ga bilo težko spoznati, ker iz daljave ni drugačno, kakor druge zvezde. Bolj od blizu bi ga spoznali po njegovih osmih glavnih spremljevalcih, trabantih, nekoliko manj svetlih zvezdah, ki se okrog njega prepeljavajo. Tretji spremljevalec od solnca sem je naša zemlja. Da bi prišli od skrajne zvezde sestava Rimske ceste do našega solnca, bi napravili ogromno pot, za katero bi rabili kljub blazni naglici — petnajst tisoč let! Osem minut pozneje bi švignili mimo zemlje in čez pet ur bi bili že spet izven solnčnega območja. Naše solnce je približno sredi sestava Rimske ceste. Če bi hoteli torej s hitrostjo svetlobnega žarka prepotovati od kraja vse to ogromno ozvezdje, bi rabili za to svojih trideset tisoč let. Pa bi morali iti naravnost, ne letati od zvezde do zvezde, in nikjer se nič ustavljati.
Kako je. vsemirje s svojimi milijardami zvezd nekaj velikanskega, veličastnega, umetno sestavljenega, natančno preračunanega! Kako malo vemo pravzaprav o njem. še tega ne vemo zagotovo, ali je ta zgoraj popisani svetovni sistem Rimske ceste edin, ali pa obstoji poleg njega še kaj takih gorostasnih stvorov, kar je bolj verjetno, oziroma kar smatrajo učenjaki za skoraj gotovo.
Kaj je solnce z vsemi svojimi trabanti, spremljevalci, v primeri, z vsemi milijardami zvezd sestava Rimske ceste! Mnogo, mnogo milijonkrat je manjše
Kaj bo zemlja v primeri s celokupnim solnčnim sistemom, z vsemi 735 večjimi in manjšimi svetovji, ki solnce obkrožajo in izmed katerih je samo Jupiter tisoč dvesto devetdesetpetkrat večji od nje!
Kaj bo potem zemlja v primeri s celim sestavom Rimske ceste!
In kaj bo končno zemlja v primeri s celim neizmernim svetovjem?
Kaj bomo ljudje v primeri z ostalim božjim stvarstvom, če smo že v primeri z zemljo, ki je sama nič, tako majhni, da na njej kar izginemo, če greste na majhno višji zvonik, že pravite, da smo mi drugi kakor mravlje. In resnično se nikakor ni treba vzpeti tako zelo visoko, da nas sploh ni zaznati. Resnično: veliko, veliko večja bi morala biti 1 m debela nogometna žoga, ki jo je Duhovno življenje omenilo, da naj predstavlja našo zemljo, da bi bili ljudje, sorazmerno z njo pomanjšani, vsaj vidno drobčkan prah na njeni površini.
Tako imamo sedaj pred seboj nazorno sliko, kaj da je, kaj dapomeni in koliko da zmore posamezen človek v velikem božjem stvarstvu! Ali pa tudi vsi ljudje skupaj! Vsi imenitniki, vsi umetniki, vsi znanstveniki, vsi bogataši, vsi generali, vsi ministri, vsi kralji in cesarji, kar jih je kje na svetu. Saj se kljub vsemu našemu bahanju in kljub vsej toliko hvaljeni mo-dehni tehniki nismo mogli doslej oddaljiti od te naše v družbi njenih velikih tovarišic naravnost smešno majhne zemlje za več kakor za par kilometrov.
III.
f e sedaj prav na kratko povzamem vsebino gornjih dveh
odstavkov, vidimo, da je človek bodisi z ozirom na velikost svoje postave bodisi z ozirom na dolgost njegovega življenja prava utelešena in naravnost smešna majhnost in revščina.
žal imajo gornji računi in primere poleg vsega drugega tudi še to napako, da slonijo pač na številkah in računih, to je na najbolj eksaktni, najbolj, zanesljivi in gotovi, najmanj čustvom podvrženi izmed vseh znanosti, in jim žalibog prav vsled tega ni mogoče ugovarjati,
Ker pa zlasti plitvi ljudje vseh časov in vseh krajev posebno poudarjajo vrednost človeškega razuma, človeške pameti in znanosti, se mi zdi primerno, da preudarimo sedaj še to našo samo po sebi gotovo odlično in najodličnejšo človeško lastnost. Dobro pa se zavedam, da je razpravljanje o teh rečeh veliko bolj nevarno, da je v teh zadevah zmota veliko lažja, da je treba pri tem razmišljanju in razglabljanju posebne pozljivosti, ker naša pomet ni otipljiva in je ni mogoče izraziti v suhih in za fantazije nedovzetnih številkah, katere mora voditi samo doslednost, vsled česar na to naše modrovanje prav lahko vplivajo in nas v zmoto zapeljejo okoliščine, ki nimajo s samim razumom nobene prave zveze in skupnosti.
Tudi si moram v začetku pričujočega razglabljanja o naših duhovnih in duševnih zmožnostih izbrati družbo, ki me bo
mogla mod razpravljanjem spremljati. Kateri hočejo biti namreč zgolj materijalisti, kakor pravijo, ki priznavajo samo tvar, ki odločno odklanjajo vsako misel na duhovnost, na Boga, na dušo, taki se morajo pač zadovoljiti s prvini in drugim odstavkom pričujoče razprave, ki govorita o človeški tvarni in časovni veličini, o njegovi minljivosti in majhnosti. Spremljati nas morejo na teh naših nadaljnih razmišljanjih tisti, ki v Boga, duhoven princip, verujejo ali vsaj dvomijo, za vse druge pa so in človeško dušo, v večnost in sploh v duhovnost, vsaj v kakšen pričujoča razglabjljanja brez vsakega pomena.
Kako je torej s človekovim razumom in s človeško znanostjo?
Stanovska dolžnost me je zadnje čase večkrat pripeljala v razne —- blaznice. Samo v treh največjih buenosajreških norišnicah sem našel okrog 150 hrvatsldh in slovenskih umobolnih. Nisem se razgovarjal samo z njimi, marveč tudi z njihovimi predstojniki. Zlasti tudi z raznimi zdravniki. Zanimal sem se za bistvo bolezni, za njene vzroke, za razširjenost, za ozdravljivost, za način zdravljenja, in kar je že podobnih problemov. Podrobno sem pregledoval takozvane boletine, zdravniške zapiske in rezultate dolgoletnih in natančnih opazovanj posameznih blazni-kov. Potem sem se ponovno vračal zlasti k našim bolnikom, jih izpraševal, pustil, da so mi pripovedovali kar so sami hoteli, in sem si skušal napraviti kolikor mogoče stvarno in popolno sliko o njihovem duhovnem zdravju in razpoloženju.
Moram priznati, da so ti obiski prav svojevrstno vplivali na mojo dušo, in mi razložili marsikaj, česar preje nikakor nisem mogel razumeti. Spominjam se na primer naravnost elegantno oblečenega starejšega gospoda, ki naju je pozdravil, ko sva se s službujočim zdravnikom sprehajala med paviljoni velike umobolnice Melchor Romero poleg La Plate, pristopil, in smo se precej časa razgovarjaii o najrazličnejših važnejših dnevnih problemih. Ko se je lepo in vljudno poslovil, me je opozoril zdravnik, da sva govorila -— z blaznikom. Kako vendar? In mi je razložil zdravnik, da je ta bolnik nenormalen samo včasih in samo v nekaterih stvareh. Takrat vtegne biti njegova blaznost prav huda in nevarna, sicer pa je “kakor vsi drugi ljudje’.’
Seveda je blaznosti sltoro toliko stopenj in vrst, kolikor je bolnikov. Do mala vsem jo skupno —- da se imajo za pametne, in da druge, zdrave, dolžijo nespameti in se nad njihovim obnašanjem zgražajo.
Ko smo se z raznimi zdravniki razgovarjaii o številu blaz-nikov, je bilo njihovo soglasno mnenje, da je blaznikov v resnici mnogo več, kakor si na splošno mislimo. Prav zato, ker ima blaznost stopnje in ker se dostikrat omejuje samo na nenormalnosti gotove vrste, ter sc povrh javlja morda samo gotove čase, je ljudje ne opazijo vedno, in imajo za popolnoma zdravega človeka, ki je v resnici umobolen. Ogromna večina blaznikov namreč ne živi po umobolnicah, marveč se lepo mirno sprehaja sredi med nami, in prav dostikrat sedijo tudi na zelo odgovornih mestih. Včasih pravijo umobolnim ljudem, da so takozvani originali, zakaj mogoče je celo, da je človek, ki je v nekaterih stvareh nenormalen, v drugih izredno brihten. V umobolnice zapirajo samo najbolj oči vidne, izrazite in že nevarne umobol-nike, pa so danes kljub temu vse umobolnice prenapolnjene. Eden izmed teh zdravnikov je bil celo mnenja, da če morda ni vsaj nekoliko umsko prikrajšanih in omejenih polovica ljudi, jih danes gotovo ne bo vsaj deloma umobolnih in ne povsem prisebnih veliko manj.
Zavzel sem se, ko sem podobno sodbo slišal tudi od drugih globokih poznavalcev ljudi. Med mnogimi drugimi jo je povdaril na primer prav te dni sloviti jezuitski pridigar Laburu. Pokojni, po svoji srčni dobroti znani laplatski nadškof Alberti pa je imel sploh navado ugotavljati, da sta nevednost in omejenost kakor široka vrata, skozi katera bo Gospod Bog spravil v nebesa mnogo ljudi, o katerih mislimo, da sodijo v pekel.
No ja, bo kdo mislil, to velja o preprostih ljudeh. Med njimi res vidimo mnogo stvari, ki si jih po pameti ni mogoče razlagati. Ampak študiranci, učenjaki, geniji!
Glejte, vz-jli ste mi besedo iz ust. Iz mojih mladih, let mi je ostala namreč najbolj živo v spominu knjiga italijanskega učenjaka Lombroso z naslovom Genij in blaznost. V tej knjigi našteva Lombroso nešteto slučajev najbolj znanih, najbolj slavnih, češčenih in vplivnih mož, ki so živeli v njegovem času in pred njim, in dokazuje o njih, da so bili v nekaterih stvareh res velikani duha in dobrotniki človeštva, v nekaterih drugih pa nerazumljivi čudaki, posebneži in nespametneži. In eden izmed njegovih življenjepiscev izrečno in globokoumno dostavljajo, da je znameniti Lombroso neoporečno dokazal to svojo teorijo ne samo z globokoumnimi besedami in z zgledi iz življenja drugih slavnih mož, marveč tudi s svojim lastnim zgledom!
Seveda nimam sedaj ne časa ne prostora, da bi našteval podrobnejše čez vso. zanimive zglede — lepo vrsto jih lahko
O smrt, kako grenek je spomin na te človeku, ki je vse veselje položil v svojo premoženje. Sili 41, 1.
Neporabnega služabnika vrzite ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi. Mt 25, 30.
Ne bom tožil, vendar je vse bilo delo in trud, in lahko rečem, da v pet in sedemdesetih letih nisem bil niti štiri tedne resnično srečen. Goethe.
ž.vljenje ječa, čas v njej rabel hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta, in kes čuvaj, ki nikdar se ne utrudi.
Prešeren.
Prijazna smrt! Predolgo se ne mudi: ti ključ, ti vrata, ti si sreče cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta. . .
Prešeren.
Znanost ne more odgovoriti na vprašanje o smislu življenja, človeške znanosti so mi dale brez števila jasnih in točnih odgovorov na to, česar nisem vprašal, a na moje vprašanje, kakšen smisel ima življenje, mi niso mogle ničesar odgovoriti,	Tolstoj.
Misli o prvih vprašanjih življenja so tako različne kakor smeri na vetrov-nici.	Paulsen.
V moji deželi ni cest na mojem nebu ni zvezd, v mojih očeh — tema, v moji duši — bolest!
Župančič.
če sonca ni, odkod to hrepenenje . ..? O, sonce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo!
Vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.
Župančič.
Nečistost telesa umijejo vode, madežev duše pa ne morejo oprati vse reke.
Cicero.
čakamo in čakamo, da se uresničijo ideali bodočnosti, a ta čas se bolj iu bolj nmože samomori in obupni klici odmevajo od vseh strani, še nikdar ni bila pri mislečih ljudeh apatija do življenja večja, kot je dandanašnji.
Coppee.
Mi vsi živimo še pod vplivom krščanskih idej. Tajni kulturni vplivi krščanstva delujejo še v vsem našem mišljo nju in življenju, v naših institucijah. Vpliv krščanstva daje vsemu barvo, vse osvetljuje. Ateizem še ni pokazal, kaj bo življenje brez vere. V sodobnem, Kristusu odtujenem svetu ni več krščanskih nravnih načel, a nagib, impulz dan od njih, še živi. Mallock,
Svet je oder, ljudje igralci. Za igralca je prav za prav vseeno, kaj igra, ali vlogo kralja ali berača. Ni do tega, kaj igra, ampak kako igra. Tako je v življenju. Ta igra vlogo cesarja, oni vojskovodja, drugi navadnega vojščaka; zvečer pa, ko je igra končana, cesar ni več cesar, ne vojskovodja vojskovodja, ne vojščak vojščak. Janez Zlatousti
Antigona v Sofoklejevi tragediji:
Nikako si nisem mogla misliti, da bi, imeli tvoji (vladarjevi) ukazi tako moč, da bi ti, ki si smrten, mogel kršiti nepisane in trdne zakone bogov: Zakaj ti zakoni niso od danes ali od včeraj, ampak od nekdaj žive in nihče ne ve, kdaj so izšli. In nisem hotela, da bi me radi strahu pred voljo kakega človeka pri bogovih zadela njih kazen. Da bom umrla, sem vedela, kaj bi ne, tudi če bi mi ne bil napovedal, če pa pred časom umrjem, imenujem to le dobiček.
Krivičneži in drugi grešniki sami pri sebi napačno mislijo rekoč:
Kratek in sitnosti poln je čas našega življenja, in ni ga zdravila ob človekovem koncu, in za nikogar se ne ve, da bi se bil vrnil iz groba. Iz nič smo se namreč rodili, in za tem bomo, kakor da bi nas nikoli ne bilo . . . Celo naše ime se sčasoma pozabi, in nihče se ne bo spominjal naših del. Naš čas je namreč kakor mimogredoča senca, in ko smo na koncu, ni nobene vrnitve več.. . Pridite torej in uživajmo pričujoče dobrote in rabimo stvari brž, še v mladosti. Napolnjujmo se z dragocenim vinom in z dišavami, in ne zamudimo cvetu svojega časa. Z rožami se venčajmo preden zvenejo; nobenega travnika naj ne bo, da bi ga ne prehodila naša slast, .. Povsod puščajmo za seboj sledi svojega veselja, ker je to naš delež in naša usoda. Zatirajmo reveža in pravičnika, ne zanašajmo udovi, in ne spoštujmo sivih las priletnega starčka. Naša sila bodi postava pravice; saj ni zanič, kar je slabega. Zalezujmo torej pravičnika, ker nam je na poti, in nasprotuje našim delom, in nam očita grehe zoper postavo, in razglaša naše pregrešno obnašanje. Usti se, da Boga pozna, in božjega sina se imenuje. Odkrito nas toži zaradi naših misli. Siten nam je, da ga še videti ne moremo, zakaj njegovo življenje ni tako kakor drugih, in posebna so njegova pota. Za lahkomiselne nas ima, in naših potov se ogiblje kakor nesnažnih reči, konec pravičnih proslavlja, in se hvali, da je Bog njegov oče. Poglejmo torej, ali so resnične njegove besede: poskusimo, kaj se bo zgodilo z njim, in spoznali bomo, kakšen bo njegov konec, če je namreč pravi božji sin, mu bo Bog pomagal in ga rešil iz sovražnih rok. Zaslišimo ga z z zasramovanjem in z natezalnico, da vidimo njegovo udanost in preskusimo
njegovo potrpežljivost. K najsramot-nejši smrti ga obsodimo; saj mu pride pomoč po njegovih besedah. Tako mislijo, pa se motijo; zakaj njihova hudobija jih je oslepila; in božjih skrivnosti ne poznajo, in ne upajo na plačilo za pravičnost, in ni jim mar poveličanje svetih duš. Knjiga Modrosti.
Tedaj bodo stali pravičniki z veliko srčnostjo pred onimi, ki so jih stiskali in zaničevali njihov trud. Prešinil jih bo grozen strah in preplašili se bodo, ker je tako naglo prišlo izveliča-nje. Govorili bodo med seboj, žal jim bo, in ječali bodo v dušni bridkosti:
‘ ‘ Ti so torej tisti, ki smo jih imeli nekdaj v zasmeh in zasramovanje. Mi neumneži smo mislili, da je njihov konec brez časti. Glej kako se sedaj štejejo med božje otroke, in njihov delež je med svetniki! Mi smo torej zgrešili pot resnice, in luč pravice nam ni svetila, in sonce .pravice nam ni vzšlo. Utrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja ... in po trdih stezah smo hodili; Gospodovega pota pa nismo poznali. Kaj nam je pomagal napuh? Kaj nam je prineslo bahanje z bogastvom? Vse je izginilo kakor senca; kakor sel, ki mimo teče; kakor ladja, ki plava po valovju, da ne najdeš sledu, ko odide, in tudi ne njenega tira v valovih; ali kakor ptica, ki leti po zraku, da ne najdeš nobenega znamenja njene poti, marveč samo šopot njenih peruti prodira lahni zrak; v silnem vzletu reže zrak, peruti giblje in beži mimo, za tem pa ne najdeš nobenega znaka več njene poti; ali kakor puščica, ki se izstreli v določeni kraj, in se razdeljeni zrak spet skupaj sklene, da se ne ve, kje je letela. Tako smo tudi mi komaj rojeni že nehali živeti, in ne moremo pokazati nobenega znamenja kreposti; v svoji hudobiji smo poginili. Tako govore grešniki v peklu. Upanje hudobnežev je namreč kakor pleve, ki jih raznaša veter, in kakor lahna pena, ki jo razkropi vihar, in kakor dim, ki ga raz-žene veter, in kakor spomin enodnevnega, mimogredočega gosta. Pravični pa bodo živeli, in pri Gospodu je njihovo plačilo.	Knjiga Modrosti.
Pravičnih duše so v rokah božjih, in smrtna muka se jih ne dotakne, (ne bodo čutili muke večne smrti, pa tudi telesna smrt ni za pravične nič resnično hudega, ker jim odpira večno življenje.) Očem nespametnih se dozdeva, da umirajo, in njihova ločitev se šteje, da je bridka, in njihov odhod od nas kakor uničenje; oni so pa v miru. če med ljudmi trpe bolečine, je pa njihovo upanje polno neumrljivosti. V malem so stiskani, v obilju se jim bo pa dobro godilo, ker jih Bog poskuša in najde sebe vredne. Kakor zlato v ognju jih preizkuša, in kakor žgalni dar jih sprejema, in ob svojem času se ozira nanje.	Knjiga Modrosti.
NEKATERE ZANIMIVE MISLI O ŽIVLJENJU IN SMRTI
najde vsak prav v že omenjeni knjigi, ki pa ji seveda ni mogoče priznati celotne in popolne veljave — ni mogočo podrobneje razpravljati o zgodovinsko povsem dognanih dejstvih, kakor je te ali one vrste blaznost kakor nalezljiva bolezen zajela vse ali skoro vse prebivalce gotovih krajev ali okrajev, ni mi mogoče podrobneje razlagati svojih lastnih opazovanj in izkušenj —
najbrže jih nikomur ne bo manjkalo, kdor se hoče samo malo poglobiti v to zadeva — samo vzkliknem naj: To jo torej tista tako hvaljena človeška pamet in znanost, ki jo nekateri povzdigujejo do nebes in jo hočejo moliti kakor Boga, od katere vsega pričakujejo, na katero izključno prisegajo in zidajo?! O, kako je vendar umestna božja beseda, da je človeška pamet v
Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in veliko trpeti od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov, da mora "biti umorjen in tretji dan vstati od mrtvih. Mt. 16, 21.
Ko je minila sobota (v soboto zvečer po solnčnem zahodu) so kupile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova, in Saloma, dišav, da bi ga šle mazilit. In prvi dan v tednu so prišle h grobu na vse zgodaj, ko je solnce vzšlo. Govorile so med seboj: “Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?” Ko so se pa tja ozrle, so videle, da je kamen odvaljen; bil je namreč silno velik. In stopile so v grob in zagledale mladeniča, sedečega na desni in ogrnjenega z belim oblačilom, in so se prestrašile. On jim pa reče: “Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarenca, križanega; vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga bili položili. Toda pojdite, povejte njegovim učencem, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.” Mk 16, 1—7.
Po svojem vstajenju se je prikazal Jezus: Magdaleni Mk 16, 9, Jan 20, 16; pobožnim ženam. Mt 28, 9; Petru Lk 24, 34; učencema na poti v Emavs Lk 24, 13—32; uč8ncem brez Tomaža Lk 24, 36—49,V Jan 20, 19—23; učencem s Tomažem vred Jan 20, 26—29; učencem ob Genezaregkem jezeru Jan 21; hkrati več kakor 500 učencem, Kor 15, 6; Jakobu 1 Kor 15, 7; učencem na Oljski gori pred vnebohodom Mk 16, 19—20, Apd 1, 9, 1 Kor 15, 7. Ta prikazovanja so izrečno zabeležena v svetem pismu in deloma podrobno opisana na označenih mestih.
Peter govori Judom:
Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo vsi mi priče. Apd 2, 33.
Verujemo, zato tudi govorimo, vedoč da bo on, ki je obudil Jezusa, tudi nas z Jezusom obudil. II ICor 4, 14.
Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali (prvi izmed umrlih; njegovo vstajenje je podoba in poroštvo našega vstajenja), ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi živeli. I. Kor 15, 22—22.
Nočemo pa, bratje, da bi bili vi nevedni o ranjkih, da se ne boste žalostili kakor.drugi, kateri nimajo upa-
VERUJEM V VSTA
nja. Zakaj, če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so zaspali, po Jezusu pripeljal obenem z njim . . . Tolažite se torej med seboj s temi besedami. 1 Tcs 4, 13—18.
če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli. II Iim 2, 11.
Vsi bomo sicer vstali, toda vsi ne bo-bo spremenjeni. I Kor 15, Sl.
Zdaj smo otroci božji in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bodo gledali kakršen je. 1 Jan 3, 2.
Pa poreče kdo: “Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo? Nespametni, kar ti seješ ne oživi, če preje ne umrje; (Seme ne vzkali, če preje v zemlji ne razpade. Tako mora tudi človeško telo razpasti, preden bo vstalo k novemu življenju). In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak zrno, na primer pšenično ali katero drugo. (Telo, ki bo poveličano vstalo, bo popolnejše, kot telo položeno v zemljo. Mrtvo truplo, ki so pokoplje, je kakor seme, iz katerega bo vzklike popolnejše, poveličano telo). Bog' mu pa daje telo, kakor je hotel, in sicer vsakemu izmed semen lastno telo... Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, (Čutno telo, ki potrebuje hrane in pijače ter ‘je liuhov-nemu delovanju duše mnogokrat v oviro), vstaja pa duhovno telo, (ki ga bo oživljal poveličani duh). I. Kor. 16,
. 35—44.
če ni vstajenja od mrtvih, tudi Kristus ni vstal, če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera ... če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina od njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bedo tudi v Kristusu vsi oživeli. 1 Kor 15, 13—22.
Verujem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje in bom spet obdan s kožo in v svojem telesu bom videl svojega Boga. Jaz sam ga bom videl in moje oči ga bodo gledale, in nihče drugi, to upanje počiva v mojih prsih. Job 19, 25—27.
JENJE MESA IN 1
Pride ura, ko bodo vsi, ki so v gro-beh, zaslišali njegov glas: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi. Jan 5, 20.
Pavel je govoril v atenskem aero-pagu:
Bog je določil dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet, po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli vanj verovati, ga je obudil od mrtvih. Ko so pa čuli o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: “O t.m te bomo poslušali drugikrat.” Tako je Povel odšel iz njih srede. Nekaj mož pa se mu je pridružilo in je vero sprejelo. Apd 17, 31—34.
Upam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi oni sami. Zaradi tega si tudi sam prizadevam, da bi imel vedno čisto vest pred Bogom in pred ljudmi, Apd 24, 15—17.
Bog je obudil Gospoda in bo tudi nas obudil po svoji moči. 1 Kor 6, 14.
Jezus govori:
Vi ste, kateri ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga jo meni prepustil moj Oče, da boste jedli in piii pri moji mizi v mojem kraljestvu (veselje izveličanih primerja veliki gosti-ji)j sedeli na prestolih in sodili. Lk 22, 28—29.
Namen vere: zveličanje duš, 1 Pel.
Jezusova napoved:
Vaša žalost se bo spremenila v veselje. žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa .porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; ali spet vas bom videl in veselilo se bo vaše srce in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Jan 16, 20—23.
Oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo med njimi; in obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj kar je bila prej, ;,e minilo. Raz 21,- 4.
*.
Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njih čelih. In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval in kraljevaii bodo na vekov veke. Raz 22, 4-—5.
VEČNO ŽIVLJENJE
primeri z božjo približno toliko, kakor neumnost!
O neverjetni slabotnosti človeške pameti in razuma bi lahko še mnogi'govorili. Saj je znan pregovor, da je tudi o najnavad-nejših, o najbolj vsakdanjih stvareh rado toliko misli, kolikor glav. In vsaka izmed teh glav misli, da je njeno spoznanje naj-pravilnejše, če ne celo edino pametno in umestno. Saj.je vstal in se splošno uveljavil cel .takozvani slobodomiseln program,- ki zahteva, da naj vsak misli o stvareh, ki nas obdajajo, ne tako kakor je resnično in prav, ampak svobodno, kakor se mu zljubi in kakor vsak sam hoče. In nikakor niso vedno najbolj brihtni tisti, ki v tej zmešnjavi uveljavijo svoje mnenje. Znameniti, še živeči in splošno priznani angleški oziroma irski pisatelj Bernard Shaw misli, da danes sploh nenormalni ljudje vladajo svet,
in nekateri drugi pravijo, da na svetu doslej ni bilo nikdar Bog ve kako drugače in da tudi nikoli ne bo. Svet je bil in bo “svobodomiseln” in vsa toliko hvaljena človeška znanost po svojem bistvu ni drugega kakor vrsta zmot, ki ena drugo napadajo, pobijajo, smešijo, ugotoviti in brezdvomno dokazati pa je bilo zlasti v nekoliko težjih, bolj duhovnih strokah, mogoče malokaj. Čudaki, ki se jim smejemo, so se še najbolj poglobili v znanosti, dočim ravno šole, visoke in najvišje šole, posebno zgovorno potrjujejo onemoglo revščino našega duha. Saj danes desettisoči in stotisoči ljudi študirajo, prav nič drugega resnega ne delajo kakor študirajo do 25tega in 30tega leta svoje starosti, mnogi tisoči nadutih in morda že sivolasih profesorjev pa se sploh vse svoje,-življenje niso brigali za- kaj drugega, kakor
za učenje in študiran je. In kakšno je njihovo mnenje o moderni znanosti in vednosti? Da je učenje težko, zelo težko in naporno delo, da pa kljub temu o mnogih najvažnejših vprašanjih, ki begajo slehernega mislečega duha, vemo prav malo ali nič. Kar jih je bilo bolj odkritih, so kar lepo naravnost priznali in povedali: Ignoramus et ignorabimus — ne vemo in nikdar ne bomo vedeli. Star modrijan je povzel izkušnjo svojega življenjskega študiranja in filozofiranja v znan in kratek, samo malce pretiran stavek. Samo to vem, da ničesar ne vem; mnogi pa še tega ne vedo.
Še celo tehnika, najmanjša in najlažja izmed znanosti, ki si jo vzela za nalogo, da razišče in praktično izkoristi naravne silo, ki jih je hkrati z ustvarjenim svetom izročil Gospod Bog “ disputacioni eorum — da se ljudje z njimi igrajo in se zanje pričkajo”, še celo tehnika, ki nam zadnji čas res nudi marsikaj koristnega in zanimivega, ne dokazuje v svojem bistvu prav za prav nič drugega kakor neverjetno slabotnost človeškega duha. Vse te skrivnostne moči in sile, ki nam jih tehniki skoro dan za dnem odkrivajo, je položila vendar božja modrost že takoj ob stvarjenju sveta v naravo, ki nas obdaja, vesoljno človeštvo pa se je moralo truditi sedaj že tisočletja, in sicer tako truditi, da so mnogi izmed njih prav vsled prenapornega študiranja povsem izgubili razum, da je bilo mogoče izslediti in si usužnjiti nekatere izmed skrivnostnih moči ki so bile v trenutku ustvarjene in nam ljudem že takoj skraja na razpolago in uporabo stavljene.
In še nekaj! Greh sam po svojem najglobjem bistvu ni prav za prav nič drugega kakor nespamet. Ni mogoč greh, ki bi bil pameten. In ni mogoča nespamet, ki bi ne bila greh. 'Seveda je treba vzeti v tem primeru besedo nespamet v nekoliko drugačnem pomenu, da namreč greši tisti, ki drugače ravna, kakor je za pravilno spoznal. Kdor pač misli ali dela in ravna nespametno in napačno. Vse kar pa manjša našo razsodnost, manjša tudi našo odgovornost in naš greh, kar je prav gotovo velika tolažba za nas ljudi. Tukaj bi bilo treba ponoviti Alberti j evo besedo o človeški nevednosti in omejenosti vsled katere da bo v nebesa sprejetih mnogo ljudi, o katerih mislimo, da sodijo v pekel. Ravno tako spada semkaj tožba svetopisemskega modrijana, ki je dejal nekako: ‘‘Vem kaj je prav in tudi druge učim, kaj da je pravilno, pa ne delam tega, kar sem za pravilno spoznal in kar bi rad, marveč v marsičem tako ravnam, kakor vem da ni pravilno in kakor prav za prav ne maram.” In se-veroameriški učenjak Benjamin Franklin je povzel isto misel v znane besede: ‘ ‘Hotel sem živeti brez greha; sklenil sem, da se bom boril proti sleherni napaki.. . Toda če sem vedel, ali sem vsaj mislil, da vem kaj je dobro in kaj slabo, nisem mogel nikdar razumeti, zakaj da ne morem delati samo dobrega in so obvarovati slehernega zla. ‘‘O, velika je človeška omejenost in slabost, ki je tudi eden izmed glavnih zagovornikov za naše mnoge in raznovrstne napake. Čim bolj se nasprotno človek zaveda, da ravna nespametno in napačno, toliko večji je njegov greh, če se napačnega dejanja kljub temu ne vzdrži. Nekateri celo učijo, da bi človek, ki bi bil čist in popolen razum, ki bi ga ne motile nobene strasti — toda kako zelo motijo človeški razum prav vsakovrstne strasti! — sploh ne mogel napraviti takozvanega malega greha, marveč bi bilo že tudi njegovo samo nekoliko napačno ravnanje velik in smrten greh. Prav vsled tega je bil tudi greh angelov ali greh naših prvih staršev tako neprimerno večji, kakor bi bil greh koga izmed nas, človeka z otemnelim in od vsakovrstnih strasti mučenim razumom, ki bi napravil isto dejanje. Razumljivo je, da bi bilo isto dejanje sploh brez vsakega greha, če bi je izvršil človek, čigar razsodnost in razum sploh več ne deluje, pa naj bi bilo to dejanje samo po sebi še tako napačno, nespametno in škodljivo bodisi posamezniku ali skupnosti. Vsekakor so prav ta zadnja razmišljanja velika tolažba in uteha za nas ljudi!
Če bi po vsem tem največje umetnike in učenjake, kar jih je kdaj živelo na svetu, primerjal skupini triletnih ;otrok, ki se igrajo na kupu peska in med seboj modrujejo in zidajo griče in grade ceste in postavljajo hišo in vasi, poleg njih pa stoji zrel človek, že odrasel mož, in jih opazuje ter se jim smehlja, če bi primerjal modrost in razumnost tega opazujočega modrijana božji modrosti in razumnosti, modrost in razumnost te pre-nežiie in nespametne na razne načine tja v en dan govoreče in igrajoče se mladine pa modrosti in razumnosti prvih velikanov uma in duha med ljudmi, bi to našo ubogo človeško pamet in modrost še vedno nedopovedljivo pretiraval, Boga pa bi s tako primero naravnost sramotil.
Ne smemo pozabiti, da smo imeli ravnokar v mislih vrhove človeških znanosti in umetnosti. Zlasti znanosti, ker bi bilo treba živčno bolj občutljive in dostikrat naravnost živčno razrvane
umetnike v.njihovi celoti vsekakor še veliko slabše oceniti, kakor smo ocenili običajno treznejše znanstvenike. Vendar prav dobro vemo, da so znanstveniki in umetniki le redki izbranci izmed ljudi, ki jih drugi običajno visoko spoštujejo in jim njihov gospodujoči položaj zavidajo. Kako ubogo in revno je šele življenje in modrovanje ljudi, med katerimi se običajno gibljemo in med katerimi navadno živimo. Ko je to življenje in modrovanje opazoval star poganski mislec, je ogorčeno vzkliknil: To nizko ljudstvo preziram in sovražim! In prav gotovo niso bile in niso te vrste ugotovitve zadnji vzrok za današnje ne-vzdržuje socialne razmere. Kakšna nevednost vendar vlada med ljudmi! In sicer tudi zakrivljena nevednost, za katero ni mogoče zavračati krivde na nikogar drugega. Kakšna nedoslednost. Kakšna neskladnost govorjenja z ravnanjem. Kakšna neverjetna duhovna revščina. Pa hkrati kakšna domišljavost in prevzetnost! Kakšna moralna propalost. Kako nizkoten in brezobziren materializem in egoizem. Kako mnogi sc ne zmenijo prav za nobeno duhovno vrednoto, marveč zgolj samo za to, kar more ta trenutek utešiti njihove nagone. Njegov bližnji, njegovo potrebe, njegovo pravice, njegovo dobro ime, njegova čast, kaj se za te malenkosti na splošno brigajo ljudje. Lastne potrebe, pravice, dobro ime, čast, to ja, za to skrbijo sila tankovestno in to so pripravljeni braniti na vse mogoče in nemogoče načine, če so v ta namen potrebna krivična sredstva, kaj za to, samo da vodijo do cilja. In naj ne misli nihče, da velja to samo za kakšne popolne propaliee, za ljudi, ki pravimo da spadajo v ječe in zapore in jih je človeška pravica morda že tudi posadila tja — tudi s te vrste ljudmi sem imel zadnji čas nekaj opravka -—• marveč veljajo te ugotovitve vse prevečkrat tudi za ljudi, ki pred drugimi za dobre in celo za zelo dobre veljajo. Zdravniki pravijo, da znajo na primer sla-boumniki dostikrat naravnost mojstrsko varati svojo okolico, ljudi med katerimi žive. Prav tako, če ne še bolj, znajo varati okolico moralni slabiči in omejenci. Kadar pride za to ugodna prilika, pa plane te vrste moralna slabost, omejenost in revščina z vso silo na dan. V manjši meri potrjujemo te ugotovitve izseljenci, ki smo v domovini, očividno ne povsem iz svojega notranjega prepričanja in iz svoje notranje dobrote, marveč zaradi ljudi, zaardi našo navidezne časti in zaradi dobrega imena pred ljudmi, živeli, če se nam je zdelo koristno in potrebno, naravnost vzorno versko življenje, molili, hodili k maši in zakramentom in se varovali vsega, kar bi vtegnilo oškodovati naše dobro ime pred tamošnjimi ljudmi. Ko pa smo prišli iz ozkih domačih razmer, so mnogi, premnogi, slovenski izseljenci skoraj v celoti, opustili vse, prav vse, kar se jim je včasih dobro zdelo in primerno, kljub temu, da živi samo po sebi umevno povsod isti vsemogočni Bog, se daruje ista maša in veljajo iste zapovedi, isti zakramenti, da povsod po svetu molitev enako pomeni in velja. V večji meri pa potrjujejo zgornje naše ugotovitve razmere ob priliki francoske revolucije, ali že tolikokrat sicer v zgodovini, na primer nedavno v Mehiki, v Rusiji, morda bolj kakor kjerkoli drugje pred kratkim v Španiji, ker je španska narava pač bolj vroča, bolj sangvinična, se hitreje razburi kakor mrzlejša in bolj umerjena narava severnih narodov. Površni opazovalci pravijo, da so v tej ali oni deželi podobne razmere nemogoče in izključene. Globoki opazovalci ljudske duše pa vedo, da se bodo v ljudskih dušah, ki niso dovolj resnično poduhovljene, ob vsaki priložnosti zbudile zveri, ki bodo tako strašno gospodarile, kakor jim bodo pustile razmere, kolikor jih ne bo krotil strah in jih bojazen ne bo primorala, da se spet potuhnejo in čakajo ugodnejše priložnosti. In ljudi, ki se jih ni prijela nobena ali skoro nobena duhovnost je sicer morda tukaj več in tam manj, povsod, prav povsod na svetu pa več ko dovolj, dočim spi vsaj nekaj malega zveri menda v prav vsakem človeku.
Ta neki stari uri stoji zapisano: Transeunt et imputantur — minevajo, toda odgovornost zanje ostane. Naše telo prav za prav neprestano umira. Ura za uro gine, mineva. Ura življenja, ki je minila, že ni več naša. Nobene pravice in nobene oblasti nimamo več do nje. Ničesar no moremo več spremeniti na njej. Trideset let si že star? Glej, trideset let Tvojega življenja je že minilo v večnost. Vulnerant omnes, ultima necat — vsaka rani, zadnja konča, je napisano na drugi znameniti stari uri, vsaka sleherna ura in celo vsaka minuta rani naše življenje, odtrga, odščipne, vzame svoj del našega življenja, zadnja ura in minuta pa je popolnoma konča. Nad urami, ki so minile, nimamo več nobene oblasti. Samo še eno zvezo imamo z njimi: odgovornost. Odgovornost ostane! Transeunt et imputantur — minejo, odgovornost pa ostane. Odgovornost za sleherno uro in za vsako minuto življenja. In prav to dejstvo daje naši majhnosti, naši omejenosti najzgovornejše izpričevalo. Vem, dobro vem, da je od tega mojega kratkega življenja odvisna večnost, večna večnost, pa se za to nič ne zmenim, še mar mi ni. še pomisliti nočem na to. Tiste, ki me hočejo tu in tam prav
Modrost je boljša kot moč in razumen človek boljši kakor hraber.
življenje je bolj umiranje kakor živ ljenjc. Augustin.
Vsak dan umiramo. Hieronim.
V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne vrneš v zemljo, iz katere si vzet. Zakaj prah si in v prah se boš povrnil. I Mos 3, 19.
Bog je bil ustvaril človeka neumrljivega in samemu sebi ga je prispo-dobil; vsleti zavisti hudičeve pa je pri šla na svet smrt, in njega postemajo, kateri so njegove stranke. Modr 2, 23—24.
Pri ženski je bil začetek greha ir. zaradi nje moramo vsi umreti. Preg 25, 33.
Smrt je plačilo za greh. Bim 6, 23.
Ko poželenje spočne, rodi greh, štor jeni greh pa rodi smrt. Jak 1, 15.
Ta umrje močan in zdrav, bogat in srečen, mastno je njegovo drobovje in njegove kosti polne mozga; drugi pa umrje v bridkosti svoje duše, brez vsakega bogastva; vendar bosta oba počivala v prahu, in črvi ju bodo pokrili. Job 21, 23—26.
Vsi na isti način pridejo v življenje, in na isti način je zapuste. Modr 7, 6.
En sam korak je med menoj in med smrtjo. 1 kraj 20, 3.
Kakor se ribe lovijo s trnkom in ptice v zanke, tako nesreča v jame človeka. Phil 9, 12.
Dim ste namreč, ki se za malo časa pokaže in nato izgine. Jak 4, 14.
če se torej ne zbudiš, pridem kakor tat, in ne boš opazil, katero uro pridem k tebi. Baz 3, 3.
Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Ps 115, G.
Pravičnik upa v smrt Preg. 14, 32.
Duše pravičnih so v božjih rokah, in muka smrti se jih ne bo doteknila Modr 3, 1.
življenje je največji nesmisel. N"overili Humbold.
Prej nam bodo pošle solze kakor njih vzroki. Seneca.
Jokajte, ko novorojenček pride na svet, mrtve pa nosite s slavjem in čestitkami v grob. Evripid.
človek, ki je izročil svojo dušo hudobnim duhovom, da v njej prebivajo, mora biti nesrečen.
Ni mogoče hkrati ljubiti Boga in strasti.
Boli, ki nam stiskajo srce, nas silijo, da hrepenimo po Bogu. .Gregor
Videl sem vse, kar se godi pod soncem, in glej, vse je ničemurnost.
Ne dajaj se goniti vsakemu vetru in ne hodi po vsakem potu; tak je namreč grešnik.
Ko ugledaš modrega človeka, hiti brž k njemu, in tvoja noga naj brusi prag njegovih vrat.
Prijatelj se ne spozna v sreči, v nesreči se pa sovražnik ne prikrije.
človek ima pred seboj življenje in smrt, dobro in hudo, kar hoče se mu bo dalo.
Pameten človek hvali vsako modro besedo, ki jo sliši, in jo nase obrača; ko jo pa sliši razuzdanec, mu ni všeč in si jo vrže za hrbet.
Neumneževo srce je kakor ubita posoda, ki ne drži nobene modrosti.
Kadar hudobnež preklinja hudiča, preklinja sam svojo dušo.
če hočeš postati dober, moraš preje vedeti, da si slab in hudoben. Suženj Epiktet.
Sreče ni tam, kjer jo v svoji slepoti iščejo ljudje. Sreča ne obstoji v moči, ker Myro in Ofelij nista bila srečna; ne obstoji v oblasti, ker mnogi konzuli niso bili srečni; ne obstoji v skupku zdravja, moči, denarju in oblasti, zakaj Nero, Sardanäpalo in Agamemnon, ki jim ničesar tega ni manjkalo, so vzdihovali in jokali.
Epiktet.
Kadar pokopavajo predsednika seve-roameriških Združenih držav, se mora ves promet in vsako delo ustaviti za pet minut, Brzovlaki, ki drvijo čez stepo in pe|ci, ki hitijo po mestni ulici,
vse obstoji in se zamisli. — Ali se nebi tudi Ti kdaj zamislil za pet minut v svojo lastno smrt in v svoj lastni pogreb?
Nismo zato na svetu, da bi bili srečni, marveč zato živimo, da izpolnimo svoje dolžnosti in vse, česar Bog pričakuje od nas.
človek, ki ne izpolnjuje dane besede, je prav tako škodljiv človeški družbi, kakor revolucionarec in anarhist.
Kdor je resno začel kako dobro delo, je je že na pol dovršil.
“Quam fragilis, nosce, voluptas — glej, kako krhko je veselje, katero daje greh,” je napisano na nekem nagrobnem spomeniku.
“Samo naša nenravnost nas je zmogla in ugonobila,’’ je ugotovil Salvia-nus, ko je razpravljal o vzrokih propada starodavnega rimskega cesarstva.
“Boljše je za državo, če v njenih skromnih bivališčih žive velike duše, kakor pa če bi suženjske duše živele v bogatih palačah,” je zapisal rimski suženj Epiktet.
Za red skrbi, in red bo skrbel za tebe.
Da bo umrl, vsak dobro ve, ne ve pa: kdaj, kako in kje.
“Transeunt et imputantur”, je napisano na neki starodavni uri, “minevajo, toda odgovornost ostane!” In na drugi:	“Vulnerant omnes, ultima
necat — vsaka rani. zadnja konča,” namreč naše življenje.
Vsak rad pogleda knjigo ali sestavek, ki razpravlja o dolgem in čim daljšem človeškem življenju. Tudi pametno je skrbeti za zdravje in za čim višjo starost. Toda: Tudi če bi se razširilo Tvoje življenje kakor na videz neizmerni ocean, vedi, da ima vsak ocean svoje obrežje!
Na steni starodavne cerkve je naslikan papež v slavnostnem ornatu, in pod njim stoji zapisano:	“Jaz vse
učim!” Malo nižje je naslikan cesar s krono in vladarskim žezlom, in pod njim napis: “Jaz vse vladam!” še nižje spodaj general z mečem: “Jaz vse branim!” Pod njim kmet s plugom: “Jaz vse hranim!” Prav spodaj pa se krohoče hudič: “Jaz bom pa vas vse skupaj pobral, če ne boste naredili vsak svoje dolžnosti!”
NEKATERE ZANIMIVE MISLI O ŽIVLJENJU IN SMRTI
narahlo in obzirno smrti spomniti, imenujem črne pridigarje smrti, zapeljivce, uspavačc, ki nas hočejo z mislijo na smrt uspavati, da bi se mogli na naš račun veseliti življenja! Za vsako malenkost, in nespamet imamo dovolj časa na razpolago in preveč, za to, kar je brez vsakega dvoma najpomembnejše, najvažnejše, pa nimamo niti trenutka! Ali tako delajo pametni ljudje? Ne! To je najbolj očividno in zanesljivo znamenje nespametnih, zmedenih, slaboumnih ljudi! Slabost, omejenost, da ne rečem nenormalnost našega človeškega razuma je pač neverjetna, nerazumljiva, skoraj bi rekel neskončna.
IV.
visoki znanosti vlada danes takozvana relativitetna teorija, ’ ki ne ceni vrednosti stvari samih v sobi, man več v primeri z drugimi.
če torej tudi mi vrednotimo dolgost našega človeškega življenja v primeri s časi, ki so že minili, ali celo s časi, ki so pred nami, potem nam pač ne bo samo jasno, da “dolgost življenja našega je kratka”, marveč bomo morali ugotoviti, da je “dolgost” našega življenja -.naravnost smešno kratka.
In če velikost našega telesa primerjamo z velikostjo ostalega ga božjega stvarstva, moramo pač priznati, da smo naravnost smešno majhni.
Ravno tako smo pravkar videli, kako da je smešno majhen in slabotna naša pamet in razumnost, s katero se posebno radi bahamo.
Naša dobra dela? Naj raje o njim molčim!
Še celo v grehu in slabosti je človek ubog! Kako bi vendar bilo na svetu, če bi se bile uresničile vse hudobije, ki so jih ljudje že zamislili in jih samo zato niso izvedli, ker jih pač niso mogli. Tudi hudobiji so namreč — hvala Bogu —- postavljene meje, čeprav je človek v njih še največji.
Skupine ljudi, družbe, društva, države, so pač skupine ubogih posameznikov, ki morejo uresničiti mnogo več kakor posamezen človek vendar je tudi uspeh človeških skupnih prizadevanj čez vse reven in ubog.
In končno človeštvo v celoti! Kako malo smo prav za prav prodrli doslej v razumevanje naravnih zakonov in kako malo smo si še usužnjili naravne moči, ki so nam izročene, da jih izrabimo in si jih usužnjimo! Kako nizka je zlasti še vedno naša človeška skupna in splošna moralna višina!
Cerkev, katoliška Cerkev — po priznanju globpkoumnih nevernih ljudi samo katoliška Cerkev v resnici zasluži ime Cerkev — je edino, kar se na prvi pogled zdi, da bi vtegnilo prestati nekoliko strožjo človeško kritiko, pa glejte, žalostna naloga mi ostaja, da razbijem še to zadnjo utvaro in iluzijo.
Kar je božjega v Cerkvi, to že, o tem ne bom razpravljal, ker to pač ni delo človeških rok in ne človeškega duha, vse drugo pa je celo v Cerkvi, v tej sintezi človeške dobrote in vsako-jake veličine, zelo revno in ubogo!
Ne bom podrobneje razpravljal, kako so bili ljudje sprejeli že ustanovnika Cerkve, božjega sina Jezusa, ko je med nje prišel, da jim izkaže največjo dobroto. Samo to bi rad povdaril, da po vsej priliki danes nismo kaj boljši, kakor so bili svojčas ljudje, in da bi danes z Njim ne ravnali veliko boljše, če bi ponovno prišel na svet. O čemer se prav lahko precej natančno sami prepričamo, saj je ugotovil naš Gospod: "Karkoli boste .storili zadnjemu izmed mojih bratov, boste meni storili." Treba je torej samo pomisliti, kako da ravnamo s svojimi soljudmi, pa bomo vedeli, kako bi ravnali s Kristusom, še več: kako ravnamo z Njim.
Res je Gospod Jezus obljubil svoji Cerkvi vedno varstvo in pomoč. Toda ali sp ne izpolnjuje kar naprej, kar je diakon in mučenec Štefan očital svojim poslušalcem: "Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih — kljub obrezi, (kar bi danes lahko prestavili: kljub krstu), nič boljši od poganov, nesprejemljivi za dobro besedo in misel — vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega!" (Apd 7, 51—53). Celo med najboljšimi v Cerkvi, med duhovniki, redovniki, med škofi, po samostanih, med papeži ni vedno bilo in ni vse tako kakor bi moralo biti. Kaj pa naj rečem na splošno o vernikih? Ali je za veliko večino današnjih modernih kristjanov res kaj neprimerna Pavlova ugotovitev: "Mnogi, o katerih sem vam že večkrat rekel, zdaj pa celo jokaje pravim, žive kot sovražniki križa Kristusovega; njih konec je pogubljenje, njih bog trebuh, in slava v njihovem osramoče-nju; oni mislijo posvetno!" (Fil 18, 19).
Bivši izseljenski duhovnik v Nemčiji, konzistorijalni svetnik Janez Kalan, razpravlja v eni izmed svojih številnih knjig o bilanci, o obračunu Cerkve po njenem 1.9001etnem obstoju. Nobenega dvoma ni, da je vsaj uspeh njenega truda v kolikor je delo ljudi, zelo žalosten. Kako malo je še vedno kristjanov v primeri z vsem človeštvom, in med tistimi, ki se za kristjane štejemo, kako malo jih je resničnih, globokih, doslednih in svetih!
Kakšne upe so stavili apostoli in prvi cerkveni očetje v rastoče mlado krščanstvo! Čeprav niso nehali povdarjati, da ie večnost, srečna večnost krščanstva glavni cilj in namen, vendar so bili prepričani, da je krščanstvo tako plodno, da bo temeljito spremenilo vso človeško družbo in bo ustvarilo skoraj raj na zemlji, kadar se bo dovolj razširilo. Tako živo je bilo v stari Cerkvi to prepričanje, da se je razvila iz njega krivoverska ločina takozvanih hilijastov.
Ničesar bi sicer ne hotel manj,'kakor da pride kak površnež — kar se je že dostikrat zgodilo — in vzame kak stavek ali odstavek iz pričujočega razmotrivanja ter ga po svoje napačno razlaga m uporablja, vendar je treba kar gladko priznati: V teh rečeh je Cerkev odpovedala! čeprav je glavni namen Cerkve, da vodi ljudi v srečno večnost, vendar je bila vsaj naloga kristjanov, vernikov, če že ne Cerkve, da tudi takozvano socialno vprašanje. razmeram odgovarjajoče in vsaj kolikor toliko primerno uredijo. Kristjani smo imeli za to dovolj časa na razpolago, vendar zaradi naše majhnosti nismo zadovoljivo rešili svoje naloge. In sedaj doživljamo sramoto, da so se drugi polastili naloge, ki
je bila dana nam, skušajo po različnih nekrščanskih načelih in načinih izvršiti, kar je bila naša dolžnost, in imajo tudi uspehe, Vsaj začasne in navidezne. Končnega in trajnega uspeha seveda ne morejo imeti, ker ne gradijo na pravem temelju, kar pa naše i-ramote in nesreče nič ne zmanjša. Ne samo sramote, marveč tudi nesreče, saj je znano, koliko mora Cerkev in posamezni kristjani trpeti v takih poizkusih. Mislite na Španijo, Nemčijo, Rusijo! Pa tudi nekrščanski ljudje bodo morali ob svojem času drago plačati to iskanje v smer v katero ne vodi in ne more voditi nobena rešilna pot.
V.
n e se torej sedaj ponovno prav na kratko spomnimo, kako
neverjetno kratek da je čas našega življenja na zemlji, kako neverjetno majhen in neznaten drobec božjega stvarstva da smo, in kako uboga da je končno naša pamet, pa tudi naša notranja in duhovna vrednost — potem bomo morali pač priznati, da vrednost tega našega ubogega in kratkega življenja na zemlji mnogo precenjujemo!
Toda če je človeško življenje tako neizrečeno majhno, kratko in na vse načine ubogo, kakšen pomen pa naj potem sploh še ima?
Tu se spomnim svojega obiska v dolenjskih Pleterjih, v kar-iuzijanskm samostanu, med najstrožjimi redovniki katoliške Cerkve. Skoraj bo že dvajset let, kar sva se dalj časa pogovarjala s sedaj že pokojnim očetom Brunom, rodom Alzačanom in bivšim župnikom strasburgke škofije. Pravkar sem bil končal prvi letnik bogoslovja in malo preje sem se bil vrnil iz vojske, kjer je viselo človeško življenje na tako tenki nitki in je bilo cenjeno ‘.tako malo, da se je vsakemu mislečemu človeku stalno vsiljevalo vprašanje o smislu in pomenu tega tako malo cenjenega in malo vrednega življenja. In tako se še danes spominjam, kako sem bil kar nekam razočaran, ko mi je oče Bruno kot samo ob sebi umevno razlagal, da smisel življenja ne obstoji v mnogem znanju, tudi ne v uživanju umetnosti, tudi ne v mnogem delu, tudi reševanje socialnega vprašanja, ki je bilo tisti čas med študenti posebno cenjeno, ni najvažnejše, in celo pridiganje in misijonarjenje in razgirjapje vere ni za človeka najvažnejše. Najvažnejša je skrb za svojo lastno dušo. Krščanstvo je nujno individualistično. Prva skrb je posvetitev in izpopolnitev svoje lastne duše, potem dolgo časa ne pride ničesar, nato šele pridejo druge, takozvane stanovske dolžnosti, ki jih je Bog odmeril vsakemu izmed nas in ki so zelo različne med seboj. Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo navrženo! Vse druge skrbi so prav za prav malo važne, nekatere, ki se mnogim zdijo najvažnejše, pa so sploh odveč, če niso celo kvarne in škodljive.
Torej duša! Skrb za dušo!
Mislim, da bi blagovest o duši težko lepšo poudaril, kakor jo je poudaril francoski pisatelj L. Poulin v prvem poglavju svoje knjige Na poti v večnost, ki so jo leta 1917 ljubljanski bogoslovci prestavili tudi na slovenski jezik:
Dušo imamo.
Skrivnosten diamant, ki ga ni popolnoma otemnila umazanost telesa, iskra, ki še tli pod težo pepela, skrit biser, skrivnosten ogenj.
Dušo imamo.
Mnogi pozabljajo nanjo. Vržejo se v vrtinec veselja, omam-ljajo se, potapljajo se v nasladi, slepe se z vsakdanjimi opravki življenja. Kratke radosti, omejeno obzorje, rože enodnevnice!
Dobe se navidez učeni možje, ki odkrito in predrzno tajo bivanje duše, da tem laže poveličujejo meso in zanikavajo vsako nravnost, človeka ponižujejo na stopnjo živali, človek jim je le igrala samovoljnosti usode, narave, brezpomembno bitje, brez izvora, brez cilja, brez namena.
Proti temu se mora dvigniti vse, kar je plemenitega v človeški zavesti. Ne more ostati brez odpora, da zatirajo boljše prepričanje, da teptajo z nogami zdravo pamet, samo da bi laže sledili slepilom in da bi se bolj brez skrbi dali voditi goljufivim sanjam.
Človeška narava, prenasičena teh nedoslednosti, se vrača sama nazaj k mirni trditvi, izvirajoči iz dna vsega bitja s prodirajočo in zmagovalno silo:
Dušo imamo.
To je glas stoletij, to je spričevanje narodov, to je splošna, skupna zavest vseh, to je iskra neumrljive resnice, ki jo podedujejo rodovi drug od drugega v temi vekov, in tak splošni glas ne vara.
Dušo imamo.
To nam tiho in neprestano zatrjuje naša zavest. To čutiš, ko si vesel izvršnega dobrega dela, ko si zadovoljen sam s seboj po izvršeni dolžnosti, to ti kažeta pekoča vest in čut od-
govornosti proti samemu sebi in nasproti oni čudoviti sili, ki iz njo izvira pravo.
Sanje o sreči, občut ničevosti vsega minljivega, hrepenenje po neskončnem, praznota srca, ki je tu ne moro izpolniti nobena stvar: vse to oznanja neko drugo bivanje, neko enostransko življenje, življenje preko groba.
Pamet in modroslovje zreta z začudenjem na skrivnost človeškega mišljenja, proučujeta njegov čudoviti ustroj. In uspeh? Nujno prihajata do sklepa, da biva neki misleči, netvarni vzrok, ki abstrahira in generalizira, ki je po naravi enovit, četudi raznovrsten v svojem učinku. Torej spet duša.
Dušo imamo.
Iz te osnovne resnice se razvija zgodovina vseh verstev, ki po svojem najglobljem bistvu niso nič drugega, kakor različni poizkusi, kako razložiti pojave duše.
Dušo imamo.
Beseda Boga samega je to, nesmrten nauk Njega, ki je prišel iz neba na zemljo. Njega, ki je mojster vseh vednosti in učitelj vseh znanosti. “Kaj, namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi”. (Mk. 8, 36.)
če imamo seveda dušo, večno dušo, ki je za časa našega zemeljskega življenja začasno združena s telesom, potem mora dobiti tudi to naše kratko in na vse načine ubogo zemeljsko življenje svoj velik in bogat pome*.
VI.
X] aš človeški razum, s katerim se tako radi nespametno IN hvalimo, je žal še veliko bolj ubog, kakor si misliti moremo. Brž se utrudi. Nekaterih stvari sploh dojeti in razumeti ne more. Zlasti kadar gre za nadnaravne in večne stvari. Za ko-
Prvo sveto
‘‘Pustite male k meni in nikar jim ne branite”, je naročal Jezus. Ta klic velja tudi našim slovenskim izseljenskim staršem, ki naj poskrbe, da njihovi mali gotovo pravi čas pristopijo k angeljski mizi in prejmejo sveto obhajilo.
18. decembra bomo imeli ta lepi praznik.
Zelo lepo prosimo starše, da čimprej priglasite svoje otroke, da jih bomo na prvo sveto obhajilo lepo pripravili. Ni nam mogoče hoditi vsakemu na dom povpraševat, če ima kakega otroka za prvo sv. obhajilo.
Zato zelo lepo prosimo, da še danes, čim preje napišete pismo in sporočite, da imate otroka, in bi želeli, da letos prejme prvo sveto obhajilo. Morda napišite takole: Častiti gospod kaplan! Imam deklico (fantka), ima 9 let. živimo v ulici... št. ... Radi bi. da prejme letos prvo sveto obhajilo. Na kuverto zapišite naslov: Hladnik Janez, Pasaje Salala 60, Buenos Aires.
S A O	P
Ko je bilo urejevanje pričujoče številke Duhovnega življenja že zaključeno, smo prejeli dopis Slovenske šole v Sao Paulu z izjavo, katero jo je podpisalo 14 staršev, ki pošiljajo svoje otroke v šolske tečaje, in s prepisi nekaterih učnih sestavkov, ki so jih bili zapisali učenci v svoje šolske zvezke.
Glasom izjave “ni res, da bi bilo tej deci zabranjeno slišati kaj bodisi o jugoslovanskem bodisi o krščanskem duhu,” kar potrjujejo tudi zgoraj omenjeni prepisi iz šolskih zvezkov.
Naša revija je namreč objavila v svojn zadnji številki dva članka o slovenskih izseljencih v Brasilu, zlasti v velemestu Sao Paulo. Ker si očividno nasprotujeta, smo v uvodu izrečno poudarili, da prepuščamo odgovornost za te podatke izključno obema informatorjema. Ravno tako smo poudarjali, da dobimo iz Brasila zelo malo zanesljivih vesti. Jasno je, da smo zato ,obe poročili radi natisnili. Ker pa se že ti dve poročili med seboj nasprotujeta, smo se takoj pismeno obrnili tudi na kroge, ki so zelo blizu slovenskim šolskim tečajem v Sao Paulu, s prošnjo za obširnejši oris slovenskega izseljevanja v Brasil, ki je, ali je vsaj bilo, pomembnejše, kakor si običajno celo tisti predstavljajo, ki bolj od blizu zasledujejo in poznajo slovenske
ličkaj težje pojme je treba iskati prilike in prispodobe, sicer jih ni mogoče dopovedati in ne razumeti. Zato naj tudi pomen iv. vrednost našega zemeljskega življenja primerim in prispo-dobim priliki.
Naše zemeljsko življenje je podobno ključu. Sicer je neke vrednosti iz kakšne snovi da je narejen ključ. Je neke vrednosti, kako da ga nosimo, ali prosto v rokah ali v žepu, v posebnem mošnjičku, samega ali skupaj z drugimi, ali smo morda privezali nanj celo ljubko pentljo, itd. Je neke vrednosti, ampak majhne. Glavno pri ključu je, kakšna vrata da nam bo znal odpreti. Ali vrata v hlev? Ali vrata v revno kmečko hišico? Ali vrata v udobno mestno stanovanje? Ali vrata v razkošno gledališko dvorano? Ali vrata na sam cesarski dvor?
Sicer vidim, da je zelo slaba primera, ki sem si jo izmislil, da Vam ponazorim vrednost našega zemeljskega življenja, da šopa na vse strani in da nikakor ne more dovolj ponazoriti vrednosti in važnosti našega življenja na zemlji, ki — kakor običajen ključ — ni samo na sebi vredno nič ali skoraj nič, in je za nas samo tolikega pomena v kolikor nam pomaga priti v lepo, lepšo, najlepšo, ali pa tudi nesrečno, še bolj nesrečno in najbolj nesrečno večnost. Res mi je žal, da nisem mogel bolj razločno povdariti te velevažne resnice. Toda kaj hočem! človeški razum je pač tako malo iznajdljiv in tako slaboten! Naj bi bil zato toliko jačji Vaš razum in naj bi do vseh skrajnih globin raziskal misli, ki sem Vam jih predložil ravnokar. Naj bi Vam pomagal tako upodobiti Vaše kratko zemeljsko življenje — naša zemeljska življenja niso drugega kakor ključ za večnost — da bi mogli kdaj odkleniti z njim vrata najlepši večnosti!
Jožef Kastelic, Buenos Aires.
obhajilo
Kadar bomo zvedeli za otroka, bomo pa že poskrbeli, da bo vse v redu.
Tisti stariši, kateri imate svoje otroke pri katekizmu v župniji, kjer stanujete, in zelo želimo, da jih vsi pošiljate k nauku v bližnjo cerkev, kar pustite, naj se otroci tam na sveto obhajilo pripravijo, in je tamkaj tudi sprejmejo. Sporočite nam pa vseeno, da bomo vedeli tudi za vašega ljubljenca in bo deležen tudi našegu lepega praznika, ko bo skupaj z našimi prejel ‘‘la se-gunda solemne comunion”.
Nikar ne čakajte več, temveč čim preje sporočite, kajti čas hitro beži.
Nepopisno lepa je bila lani slovesnost prvega svetega obhajila. V Jezusovem imenu prosimo vse starše, katerim je mar, da bi imeli svoje otroke prav vzgojene, da bi svojo veliko, strogo in lepo dolžnost prav izpolnili.
Slovenska katoliška misija.
A U L O
izseljenske probleme. Samo ob sebi se razume, da bomo z naj-yečjini veseljem priobčili tudi zgoraj omenjeno poročilo. Seveda samo s polnim podpisom in spet na izključno poročevalčevo odgovornost. Samo po sebi se namreč razume, da različni opazovalci različno sodijo o stvareh, ki jih opazujejo. In, če ugotavljamo, da so ta mnenja posebno deljena med našimi izseljenci v Brasilu, nismo ne edini ne prvi.
Najbolj bi nam bilo seveda tuje, da bi kakorkoli ovirali delo našega edinega šolskega tečaja v Brasilu. Saj je prav lastnik in urednik naše revije ustanovil svojčas v Franciji celo vrsto slovenskih izseljenskih šolskih tečajev in jim tudi na svoje stroške preskrbel izprašanega učitelja, vsled česar vse njihove vsakovrstne težave gotovo dobro in od blizu pozna. Pa tudi kdor samo malo pozna našo revijo, bo moral priznati, da je bil ,ves čas popolnoma drugačen naš namen in naše prizadevanje. Tudi naša poročila koncem koncev niso imela drugega namena kakor zbuditi zanimanje za našo kolonijo v Brasilu in ji vsestransko koristiti, kar upamo, da se bo tudi res zgodilo, in za kar ponovno prosimo pomoči in iskrenega sodelovanja naše ko-donije v Brasilu.
Uredništvo.
K r u h,
Le kdo bi bil, me je zaskrbelo, ko je potrkalo. Saj je bilo že ob 10. uri zvečer, če bi šlo za večerni sprehod, res ni prijatelja, da bi ga hotel po vsem, tem, kar je že bilo. čez dan, spremljati: 6 ur v šoli med otroci, zjutraj maša daleč zunaj pri Sv. Juriju, popoldne pogreb, Zvečer seja s fanti... Še novice pogledam, sem mislil, in.potem: Lahko noč. Toda za prazno marnjo pač nihče ne rogovili ob 10. uri zvečer in ob takem vremenu pod duhovniškimi okni.
Odprl som, “A Vi ste, Jože?”
Pred vrati je stal Jože iz Str-nišča. V pisano ruto je imel zavito obhajilno laterno in zvonček. ..
Kar zamrazilo me je. Ne morda, ker bi ne hotel v tej poti na daljno Strnišče, temveč ob misli: Kdo ve, če ni spet kaka ža-loigra, Katera onih bridkih tragedij, ki človeka tako globoko v dušo zaboli, ko gleda trpljenje in skrb in vrzeli, ki jih seka neusmiljena smrt. Kdo ve, če ni mlada mati, ki umira sredi jokajoče dece.
"Kdo je?” sen: vprašal.
11 Jugov France.”
“On? Kaj pa mu je?”
“Slab je. Mudi. se.”
Hitro sem bil gotov. Že sva tekla.
Tožno je zvon oznanil župlja-nom, da nesemo Boga trpečemu sožupljanu. Naj pomolijo za njegovo zdravje, ali za srečno smrt tistemu, ki ga je Gtospod obiskal z boleznijo. Naj bo v njegovo časno in večno srečo ta sveta popotnica.
Tiho se je plazila slabotna luč ob stezah in plotovih in drevju, majale so se dolge sence in z molitvijo sva nesla sveto Popotnico.
Pri Jerinovih je bila še luč-Sunkoma so se odprla vrata. Troje ljudi je pokleknilo, da dobe blagoslov, in na križpotu je ustavil samotni voznik svojo nprego in kleče pozdravil Gospodi L A D N I K
k i d a
da Jezusa, kateri je hitel v najinem spremstvu tja gori v Strnišče.
Ko bi ie človeka ne morila skrb, kaj je s Francetom. Mlad gospodar je. štiri otroke ima. Zgleden, pošten mož, ki v najlepšem miru živi z vso sosesko. Mož, ki je tudi primerno izobražen. Svoj čas je bil eden najboljših v društvenem delu, in med pevci nenadomestljiv. Kljub dalji je bil vedno točen. Le kaj se mu je hudega primerilo? Ko bi me ne bilo skrbelo to, bil bi pač ves miren. Saj je bilo v mojem duhovskem življenju prav to najprijetneje, nesti Gospoda Jezusa. Kako kratka mi je bila Vselej pot, če tudi je bila dve uri dolga. Saj sem mu imel dosti potožiti, saj sem ga imel za toliko stvari prositi, in zdelo se mi je, da moja molitev ni bila nikdar bolj zaupna in prisrčna kot takrat, ko sem Gospoda Jezusa nosil, ko je bil on sam v mojih rokah. Zato sem vedno z veseljem vstal tudi v pozno noč in rano jutro, zato sem rad pustil katerokoli delo, da sem ponesel Gospoda v sveti Popotnici.
Plaho se plazi nihajoča luč ob robovih, blestečih brezah in leskovem grmovju. Neenake stopinje oživljajo tihoto samotnega brega, za hip udari proseči zvonček in mrmrajoča molitev časti Boga skritega v podobi svete Hostije, ki hiti na pomoč duši, ki. se gori s smrtjo. Hiti na pomoč bednemu telesu, da mu vlije nove moči, če njegova zemeljska pot še ni dokončana; hiti na pomoč duši v zadnjem boju, da srečno prestane to težko uro, v kateri se poslednjič odločuje usoda za vso večnost.
Kako bi ne bilo duhovnikovo srce polno globokega ganotja in tople molitve, ko stopa noseč v lastnih rokah Njega, kateri drži v svoji dlani usodo slehernega zemljana.
Težka je postala stopinja, ker se je mnogo ilovice natisnilo na
J A N E Z,
•	v	•
j e z i v
Čevelj, tesna je postala obleka, pod katero se je telo začelo potiti, tudi sapa postaja težja .. , da strma in naporna in trudapol-na je življenja pot, in če je sojeno človeku, da “si mora z znojnim čelom kruh služiti”, ali naj bodo nebesa dobljena kar zastonj? .. .
Naj bo ta napor Za duše v vicah; za tiste, kateri so prav zato v očiščujočem ognju pokore, ker -se niso hoteli potruditi po napornem potu k sveti maši, naj bo zanje, in naj one prosijo za trpečega kristjana.
Bila sva na prevalu, še malo tja po košenieah, in tamkaj vabi brleča luč.
Glasno je zapel zvonček v nočno tihoto v opozorilo pričakujočim, da je Gospod Jezus že blizu.
Ta pragu se je zbrala družina, in z gorečimi svečami so pričakovali božjega gosta, ki naj prinese zdravje bolnemu očetu.
Zajokala je mlada žena. Njen jok je bil pač posebno iskrena prošnja do božjega obiskovalca. Do Njega, ki je v Najmu mrtvega sina nazaj v življenje poklical in vrnil jokajoči materi vdovi; ki je hitel v hišo Jajro-vo in spet v življenje zbudil mrtvo hčer; ki je na bolne samo roke pokladal, in so bili zdravi.
Ne, ni prišel v hišo s smrtjo nego z zdravjem, katero je prinesel onemoglemu telesu.
In tako je tudi bilo. Nova moč se je razlila po telesu bolnikovem, ko je dobil okrepčujoči božji kruh svetega Obhajila, zopet je zaplalo življenje po telesu, ki se je že nagibalo v grob, ko je sveto maziljenje kot božje zdravilo ojačilo slabotno človeško bitje.
Jugov France je bil pameten mož. ki je veroval v božje nauke tako, kot jih vera uči. Ki je vedel, da je sveta Popotnica in sveto maziljonie ne le duši v pomoč v notranjem boju, temveč tudi telesu v zdravje. Če mu
BUENOS
1 j e n j e
kdo pomagati more, je pač bož je zdravilo najprej. Zdravnik je bil že z glavo zmajal nad njim. Njegova znanost je že napovedala konec. Božje zdravilo je pa še pomagalo, zakaj čudovito poživljenega se je počutil France, ko se je po dobri spovedi pomirila njegova vest in ko je z vso zaupnostjo izročil svojo usodo v roke božje Previdnosti.
“Mir bodi tej hiši.”
“In vsem, ki v njej prebivajo. ’ ’
S takim pozdravom je bil vstopil Gospod Jezus pod krov. In po besedi Jezusovi se je tudi zgodilo. Po tisti besedi, ki pravi: “In če je v hiši sin miru, bo prišel nad njega, in na njem obstal božji mir.”
Mir je legel čez bolnikov obraz, v čigar srcu je gostoval božji gost, in v mirno spanje so se zatisnile oči, da se odpro v nov dan bližajočega se jutra.
Ni bila smrt, nego zdravje jo bilo, ki sva ga z nočnim sprehodom prinesla bolniku, zakaj par dni pozneje je bolnik vstal.
Le kako bi ne bila prava in zdrava tista vera, ki z zaupanjem pričakuje od Boga, skrivnostno v Hostiji prebivajočega, tudi telesnega zdravja in pomoči, če jo to koristno njegovi duši, od Njega, ki se sam imenuje “življenje”.
Saj je sveti Pavel napisal celo takole: “Zaradi tega je med vami mnogo bolehnih, mnogo slabotnih, mnogo omahujočih, ker se ne hranijo s kruhom večnega življenja.
Ne hranijo se s tem božjim kruhom, ki dale življen.ie, zdravi. ne okrepčajo z njim niti v bolezni in niti ne v tisti usode-polni uri, ko se odpirajo vrata večnosti, kako bi torej imeli živlienje v sebi.
Jugov France je prav veroval in božji kruh mu je prinesel tudi telesno zdravje in je ohranil očeta družini.
i	AIRES
Slovenski izseljenci«, ali ste že kaj preudarili, kako se boste na praznik vseh svetnikov in na vernih duš spomin oddolžili spominu svojih dragih rajnih, zlasti tudi spominu tistih pokojnih slovenskih izsel jencev, ki počivajo na bližnjem pokopališču, pa nimajo nikogar, ki bi se posebej zanje zavzel? Ne bodite vendar tako neusmiljeni in ne zapustite jih še Vi!
I.
"Ali pojdeg za vse svete kaj v cerkev?’ ' je vprašal France.
Tone se je razburil in jezno odgovoril: “Kaj me pa vprašuješ kakor sodnik obtoženca? Pusti me na miru. Dovolj sem star, že sam vem, kaj je prav."
"Tako? Tone, kaj bi rekel tvoj oče, če bi to vedel," reče France in odide.
Tone je ostal sam. Začel je misliti. Prod njim so začeli vstajati domači kraji,, rojstna vas, dom, polja, travniki, gozdovi, farna cerkev in pokopališče. Pred njim je zrasel grob, na 1 katerem je stal nagrobni spomenik z napisom: Tu počiva Anton Bogataj, posestnik in oče dvanajstin otrok, živel je po veri, zato je lepo umrl." Naenkrat je stal pred Tonetom oče. Potrt je bil njegov obraz; skrb je počivala na njem. žalostno je gledal na Toneta in govoril:
" Tone, zakaj si zatajil vero in svojega očeta. Ne boš imel sreče ne v življenju no po smrti!"
Tone je prebledel in se vznemiril. Začel je hoditi po sobi, in prižgal cigareta, da bi pregnal spomni na očeta. Toda zaman. Očetov glas je ponavljal besede: "Tone, zakaj si zatajil vero in očeta?”
Vrgel se je na posteljo in zakril z rokami svoj obraz, zatisnil ušesa, da bi ne slišal glasu mrtvega očeta, toda zaman; očetov glas mu je govoril vso noč — do jutranje zarje in mu vabil skesane solze v oči.
Zjutraj na dan vernih duš je utrujen vstal, se praznično oblekel in z duhovnikom molil za cčeta: "Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti! ’ ’
II.
Zgodnja ura je zbudila Anico. Pomela si je oči, vstala, se umila in oblekla, potem pa je stopila k stenskemu koledarju. Odtrgala je številko eno. Oči so ji — kakor prikovane — obstale na številki dve, pod katero je bilo napisano: Spomin vernih duš.
Naenkrat se je razgrnila pred njo domača vas, rojstna hiša in vrt v jesenskem cvetju, vaška cerkvica in pokopališče.
Na pokopališču je obstala njena misel. Njene oči, ki so se prej iskrile v žaru jutranje zarje, so začele postajati otožne. Zalile so jih solze. Spomin na mater jih je privabil iz srčnih globin.
Podoba materina je začela vstajati pred njo. Z njo so se povrnila nazaj njena blažena otroška leta, ko je v naročju svoje matere pila njeno ljubezen, gledala njene oči, poslušale njeno —• kot rajski spev sladko —• besedo in uživala na njenem srcu varstvo in brezskrbno mladost.
Ko je zorela v dekle, se je zgodilo nekaj strašnega. Prišla je smrt in ji vzela mater, ki jo je učila, ji dobrote delila in ljubila. Zagrnil jo je grob, njo pa je življenje pognalo v svet, v velemestno službo. Tu je sama, nihče j e ne ljubi, nobeden je ne vpraša, kako ji je, česa želi, kakor je delala njena dobra, verna mati.
"O, da bi mogla danes na njen grob, da ji potožim svoje gorje! " je vzdihnila Anica. "Zaman hrepenim. Na njen grob ne morem. Kaj naj storim materi v spomin? Ali nimam njene slike?"
Sklonila se je, odprla kovčcg in vzela iz njega materino podobo. Prižgala je pred njo lučko, pokleknila in v njenem svitu v podstrešni sobici velemestne hiše dolgo in iskreno molila za svojo mater, ki jo je tako ljubila.
Njeno srce pa je bilo med tem na mateerinem grobu za cerkvico Žalostne Matere Božje.
E u Ii a
i s t 1 č n 1
od 9. do 12. oktobra.
“Kdor bo mene priznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih,” veli beseda Jezusova. In ob sveti Hostiji se najbolj oeividno pokaže, če je naša vera živa.
Ko je Jezus ta zakrament napovedal, so ga mnogi zapustili. “Trda je ta beseda!” so govorili, a Jezus je le še povdaril: Resnično vam povem, moje besede so resnične, moje telo je res jed in moja kri je res pijača. Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj!
Skrivnost je nauk o Jezusovi resnični pričujočnosti v sveti hostiji, velika, največja skrivnost vere, a je resničen, zato, ker je to Jezusov nauk. Pa tudi: če bi bil le izmišljotina, bi se ta vera pač ne ohranila toliko stoletij, zakaj pravijo, da nobena laž ne obstane 100 let.
Kakor so apostoli tedaj ponižno za resnico sprejeli nauk Jezusov, tako tudi mi sedaj ob evharističnem kongresu javno pokažimo, da hočemo ostati z Jezusom, in ponovimo: “Gospod kam naj gremo proč od tebe? Mi
Irt vi govore
Gregor Mali, Ajdovec pri Žužemberku
k o n
smo spoznali, da imaš ti besede večnega življenja!”
Evharistične slovesnosti za nas Slovence bodo v temle redu:
9. oktobra,. ob 10. uri na Avellanedi sv. maša pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom, ob 3.30 popoldne molitve v kapeli bolnice Alvear.
12. oktobra se z zastavami udeležimo popoldanske procesije, kakor je bilo že zadnjič javljeno. Zbirališče bo pravočasno natančno določeno in objavljeno. (Primerjaj Duhovno življenje št. 129, stran 11.)
Zelo toplo priporočamo, da opravite v teh dneh sveto spoved in prejmete sveto obhajilo. Prilika za slovensko spoved je v cerkvi sv. Jožefa na Plaza Flores, kakor je natančneje razloženo v številki 128 Duhovnega življenja, strani 23 in 24.
Za moške bo posebna slovesnost skupnega svetega obhajila pri polnočnici v noči med 11. in 12. oktobrom na Plaza May o.
V Novo
Lep praznik smo imeli lani pri Mariji v Novi Pompeji. Gotovo bo letošnja slovesnost še lepša. Da bo res tako, poskrbimo, da bodo vsi naši rojaki pravočasno zvedeli: Dne 30. oktobra ob 4. uri popoldne se zberemo Slovenci v tem lepem Marijinem svetišču, da tam-
P o m p e j o
kaj Mariji zapojemo, da se ji priporočimo, pa tudi da se po dolgem času spet stari znanci med seboj pozdravimo. že sedaj poskrbite za to, da ta dan ne boste imeli kakih drugih zadržkov. Poglejte tudi, kakšna vozila da peljejo iz Vašega mestnega dela v Novo Pompeyo.
Č e š ü i e
Veselo se ziblje vlak, radostno hiti proti mestu ter omalovažujoče pušča večje in manjše postaje ob desni ali ob levi.
V enem izmed zadnjih voz sedi kmetič. Pozna se mu, da ni vajen potovanja. Neprestano je v skrbeh, da bi ga vlak ne odpeljal mimo zaželjenega cilja. Pelje se namreč v ihesto, na obisk svoje ljube hčerkice ...
'Saj še ni tako dolgo, kar se je igrala doma na vrtu in venomer klicala ateja. Hodila je v šolo, rasla, in bolj in bolj postajala podobna svoji rajni materi, ki je morala tako zgodaj v grob.
Takrat so;začeli turisti hoditi iz mesta na kmete. Marsikateri se’ je rad ozrl po prijazni deklici. Dokler ni pekega dn'e stopil k očetu mlad gospod in mu razložil, da je vzljubil Ankico in da si ne more več predstavljati panietnega življenja brez nje.
■•Gospod jp- odšel. Ankico je ta nova vest vznemirila. Postala je zamišljena. Nobenih pisem ni bilo. Ampak za božič se je vrnil sam mladi gospod, češ da je vse ure-jenö in naj bo čim prej poroka.
To se zna, da je bilo očetu hudo. Saj bi lahko ostala dpma, v domači vasi. Toliko domačih fantov jo rado vidi. In tudi prav premožni so vmes. Ampak če Anko čaka v mestu sreča? Kdo ji bolj privošči vse najboljše kakor on, oče urjen? In tako so praznovali zaroko, in poroko že v nekaterih tednih.
Seveda bo Ankica očetu pisala. Vsaj vsak teden, če ne vsak drugi dan. Pa so minevali brez pisma tedni, potem meseci. Nazadnje skoraj že celo leto. In sedaj bodo skoro štiri leta od kar je odšla, pa je še ni bilo domov in on j.e še nikdar na njenem novem domu ni obiskal. Saj bi jo bil rad videl, a j kako rad. Pa je zmiraj kaj prišlo vmes, Enkrat so šli zdoma, drugič sta obolela otročička, tretjič je razsajala po mestu nalezljiva gripa, četrtič je bilo stanovanje v neredni'— vedno je našla kakšen izgovor hčerkica. Tega ni sedaj zmogel več. Poslal ji je pismo, da pride v treh dneh. In sedaj je na poti.
Vendar je že zapeljal vlak na postajo. Ljudje so se gnetli proti izhodu. Končno je zagledal bledo postavo z obrazom podobnim njegovi hčerki. Nasmehnila se je.
~ Sama ga je prišla čakat na kolodvor. Vnukinji sta nekaj bolehni, in zdravnik jima je prepovedal hoditi na zrak. Z roko mu je pokazala smer, kamor bosta šla. Kmalu stojita pred svetlim avtom. Šofer odpre vrata.. Vstopita in že brzi voz po mestnih ulicah.
Oče ji začne praviti sedaj o domu, o sosedih., o vsem, kar je mislil da jo bo zanimalo. Pa je očividno ni zanimalo in ji ni bilo všeč. Brž je opazil, kako venomer pogleduje šoferja, če se ne smehlja. Vprašal jo je,
S p o
Mnogi senčni parki in lepi nasadi so ena izmed najprikupnejših posebnosti zagrebškega mesta. Pojdi iz Jelačičevega trga, to je iz središča mesta, po Iliči, ki je ena izmed najlepših mestnih ulic, čez dve ali tri minute hqda zavij levo, in si prav v kratkem na Tuškancu, v lepi zeleni naravi, kjer ne vidiš in ne slišiš ničesar več od; ubijajočega mestnega šuma, Posebno spomladi, ko vse ozeleni in vzevete, ko so krilati ptičji zbori intoni-rali- svoje pesmi, ko je prva vročina nenadoma nastopila, je zlasti ob nedeljah in praznikih menda več ko polovica Zagreba na Tuškancu pozno v noč.
če ni morda bolna in — utihnil.. .
Pred bogato hišo so se ustavili. Potem sta morala v dvigalo. Kar nekam tesno je bilo pri srcu kmetiču, saj takih krajev ni bil navajen, in dvigalo je videl prvič v življenju, kaj šele, da bi se vozil z njim. Stopila sta v bogato sobo. Naj sede, mu je rekla, takoj se bo vrnila. Kar prestrašil se je, ko se je spustil v tako bogat naslonjač, da bi se bil skoro zgubil v njem.
Vstopilo je tuje dekle, zelo mestno in drobno. Dvoje deklic je pripeljala za roke. Naučili so ju bili, da je dedek na obisku in naj bosta prijazna z njim. Večja je bila Elfrida in Gretica manjša.
Obe sta se ustrašili ko so se odp,rla vrata in sta zagledali tujega moža. Saj to ni noben dedek! Ta človek nerodne obleke in surovih kmečkih potez! Dedek vstane in jima hoče naproti, deklici pa se ne upata čez prag. Bila je pomlad in tam doma so izzorele prve češnje. Velike, debele, bledo-rdeče hrustavke. Najboljše daleč na okrog. Skrbno jih je bil nabral in povezal v culico. Za vnukinje. Kako jih bodo vesele! Saj so prve in najboljše daleč na okrog! Naprej je bil užival veselje, ko jima jih bo delil. Sedaj pa nič. Prav nič. Ko razveže culico in se s češnjami počasi bliža vnukinjama in jima ponuja žlahtni sad, ga starejša udari s svojo slabotno ročico v njegove starosti in razburjenja tresoče se roke, in češnje se razsujejo po svetlo izkrtačenem podu na vse strani... Deklici pa v smeh ...
Med tem se je vrnila Ankica. Pokarala je deklici . in jih spravila stran. Pravkar sta bili imeli češnje za malico, zato jima ni več do sadja. Očetu pa je bilo na jok hudo.
Ankica ga je povabila v obednico. Na kavo. Odleglo mu je, ko je mogel iz te osovražene sprejemnice. Ni pa pomislil, kako je bila lepa in snažna obednica. Velika miza, pogrnjena skoncem s snežno belim prtom. Smešno majhna skodelica na krožniku. Srebrne posode za kavo in mleko. Nad vsem pa je kraljevala velika srebrna posoda rdečih češenj.
Seveda ni pokusil ničesar. Ni vedel ali bi hčerko miloval ali bi se nanjo jezil. Še isto uro je odšel. Ob slovesu je krčevito stisnil k sebi Ankico, kakor bi hotel rešiti hčehko, ki so mu jo bili ukradli.
Ko stopim v Varaždinu na vlak, sem ga našel in spoznal. Bila sva si daljna znanca. Tja do Sobote sva se vozila skupaj, in potem sva šla skupaj še peš do Tišine, njegovega doma. Nikdar ne bom pozabil njegove zgodbe. Moja rojstna hišica, ki kakor kraljica stoji sredi sredi zelenja tam ob vznožju štajerskih gričev ne daleč od ondot, pa mi ni bila še nikdar ljubša kakir tisti dan.
Andrej Lah, Buenos Aires.
mlad
Kdor količkaj vtegne, pohiti tudi v zagrebška predmestja, tja čez Tuškanac v Josipinovac in Kragu-Ijevac in kakor se še imenujejo, kjer človek ne ve, ali bi se bolj čudil darežljivi naravi ali umetni človeški roki, ki je znala na tako ljubkih krajih postaviti tako umetna človeška bivališča in zabavišča, da se moraš kar ustaviti in občudovati. Ali razgled po tej lepi hrvatski zemlji tja do slovenskih meja, kdo ga bo pozabil.
Ali če pustite Tuškanac in se preko Kaptola z znamenito gotsko katedralo, srednjeveško škofijsko palačo
in razglednim stolpom povspete v zagrebško staro mesto, Stari Grad! Kako je zanimiva že sama pot. Kdo bo pozabil Kamenita vrata s starodavno Marijino kapelico, pred katero ne nehajo goreti gozdovi sveč in v ljubezni in zaupnih prošnjah drhteti skupine človeških duš. Mislite si ozke ulice in častitljiva poslopja, ki silijo človeka, naj vsaj za trenutek odmre sedanjosti in se uživi v burno, slavno, pa tudi vsakovrstnih tegob polno preteklost. Spomnite se Markove cerkve in Matije Gubca, nesrečnega kmečkega cesarja 1 Kako lep je razgled po vsem novem Zagrebu iz Sstrossmayerjevega šetališča, in kakšne občutke zbuja v človeku že samo Strcssmayerjevo ime!
V višjem poletju je za Zagrebčane vabljivejša Sava s svojim lepo urejenim obrežjem, ki kar vabi na izpre-liod, in s hladnimi valovi, ki se ponujajo, da osvežijo razpaljena telesa.
Nekoliko dalje ven iz mesta leži Maksimir, ki je s svojim aerodromom in živalskim vrtom prava zagrebška posebnost in zanimivost. Vendar je najlepša sama maksimirska narava z nasadi, lepo urejenimi pati, z vodami in mostički, s košatim dreevjem in z lepim razgledom v ozadju.
Ob nedeljah in praznikih oživi tudi Maksimir. Ka-kar da so se Zagrebčani zakleli in nihče, niti eden noče ostati doma. Ne samo meščani, marveč tudi okoliški kmetje se zberejo ob nedeljah v Maksimir. Seveda s pijačami in s prigrizki, tako da se za neverjetno majhne denarje lahko odžejaš in okrepiš, in potem s toliko večjo naslado uživaš kar ti nudi narava, dobrota zagrebškega nadškofa, ki je mestu daroval ta veliki in lepi park, in umetnost skrbnih zagrebških mestnih očetov.
Pred tremi leti je bilo. Prijetnega spomladanskega popoldneva. Že v poletje je minevala spomlad. V gosti senci leskovega grma je sedel, strmel v nežne oblake, ki so šli čez pokrajino, se zamislil v lahni veter, ki je poigraval z vrhovi dreves, v list, ki je, kdo ve zakaj, zgodaj odživel, se že sredi pomladi smrtno truden odtrgal in nekam boječe padal na tla, pripovedujoč svojevrstno povest, ki bi je ne mogel nihče ponoviti, ker je nihče povsem ne razume, ki pa vendar obstoja in je bogata in zanimiva. Od daleč nekod je cenena cirkuška muzika vabila sprehajalce na skromno predstavieo in ponavljala menda že tisočič: Sve za ljubav tvoju.. .
Pismo iz
Draga sestra!
Ko je naš g. župnik oznanil, da bo skupno romanje na sv. Vigarje, sem takoj sklenila: tudi jaz pojdem. Pa skleniti jc eno, denar dobiti pa drugo. Ker naši ga nimajo na kupčku, kot veš. šla je tudi naša mama. Bilo nas je tri omnibuse, vsak po 43 oseb.
Oh, sestra, če bo v nebesih tako lepo, rada umrjem.
Ne bom naštevala trgov in vasi, koder smo se vozili, ker bilo bi preveč. Omenim naj le: Bili smo na Mengori. Tista cerkvica mislim, da je ena najlepših na svetu. Je na vrhu, sicer majhna, pa slikana, v barvah, tako lepo, da si ne moreš misliti lepše. Potem smo bili na Rabeljskem jezeru. Po Belopeških je-zehir smo se vozili s čolniči. V Tolminu, nazaj grede, smo se slikali vsi, izvzemši enega, omnibusa, ki je šel kar naravnost, ker je eno ženo, Frančiško Vidmar iz Rihenberka, kap zadela in je umrla. Bila jc že 69 lot stara, pa. je vseeno vso pot z drugimi vred navdušeno prepevala Marijine pesmi. V bližini Rablja je nepričakovano utihnila in začela kimati. Romarji se za to niso zmenili, ker je malo prej še tako navdušeno pela. Toda kmalu — v bližini Bovca — so ugotovili njeno smrt. Srečna žena je umrla na Marijini božji poti in z Marijino pesmico na ustih. Prepeljali so jo domov v Rihenberk in pokopali, njena duša pa je gotovo že pri Bogu in pri Mariji.
Ko bi celi dan pisala, ne mogla bi Ti povedati dovolj lepo, kar smo videli. In o lepoti Vigarske Marije! Celo pot od žaben-ce je padal dež, pa to ni motilo dobre volje. Naša mama je /bila do nitke mokra, zato je šla takoj v posteljo. .Taz sem ji
popevko, ki je bila prav takrat zelo v modi. Od drugod je bilo čuti proseče strune violin, in spet od drugod tresoči se glas tamburice, hrvatskega narodnega glasbila.
Med Seljaki, ki so prodajali meščanom vsak svoje dobrote in jih hvalili na vse mogoče načine, je bilo tudi dekle, ki je prodajalo cvetje. Ni ji bilo treba veliko govoriti in hvaliti, zakaj njena mladostna svežost in lepota sta kar vabili kupce, ki so se ustavljali in občudovali njeno cvetje in njo. Bila je še zelo mlada, skoraj še otrok. Njene nedolžne oči so čudno mirno, preprosto in naravno sijale. Bila je kakor bajna kraljična, ki v povesti čaka, da pride princ in jo s poljubom zbudi. Saj bi človek ne mogel reči, kaj da je präv za prav tako vabljivega na nji. Zdelo se je, da menda prav njena sveža nepotvorjenost, njena krotkost in miloba, njena brezpogojna udanost, njena preprosta nedolžnost brez zahrbtnosti neodoljivo osvaja, hipnotizira in čara.
Zazrl se je. Neko čudno čuvstvo ga je prevzelo. To je strast. Saj to ni več on. Saj ne zna več misliti.
Ne zna več pametno mislitif On, ki nekaj na sebe da? On, ki v življenju hoče kaj biti, kaj doseči? Ki misli, da je razumen in močan? Ki si nikdar ni hotel priznati, da bi bil slabič? Njega si hoče osvojiti nekaj, kar oči vidno ni pametno 1 Treba je izbrati vso svojo moč in temeljito razrešiti ponujajoči se problem!
Spomnil se je spomladanskega izprehoda po raz-cvelem travniku. Visokorasla zelena trava, pisano cvetje, modro nebo, rahlo pihljajoči veter, čarobna tišina, zdravja polni zrak, ki ga je vdihaval, plapolajoči metuljčki, prijetni vonj mlade in sveže narave, vse ga je bilo nekam omamilo, prepojilo in prevzelo, nekako plavalo nad njim kot skrivnosti polna obljuba, kot nedopovedljivo lepe sanje, kot vtelešena pomlad... In vendar je vse minilo.
Zdrznil se je. Dolgo se je bil zasanjal. Družba s prodajalko rož je odšla. Sonce se je že nizko nagnilo in mnogo izletnikov okrog njega se je začelo pripravljati na odhod, ''udi on je vstal m se vrnil v mesto. Trezen in zadovoljen sam s seboj. Njegova misel je bila lahka, jasna in kar nekam prozorna, in mu je v eno mer ponavljala staro modrost: Čuvaj svoje srce, ker iz njega izhaja življenje! Življenje niso, ne smejo in ne morejo biti sanje. Življenje je resničnost, sanje po pomenijo razvalino življenja !	Andrej Lah, Buenos Aires,
domovi n c
pn obleko sušila. Se nisem toliko močila.
Drugi dan zjutraj nam je pa srce zastalo od veličastne lepote. Od sonca obsijane gore in hribi so bili kot iz zlata. Nizko 'pod nami se je kot morje vila megla. O, nikdar pozabljeni prizor! človek ni vedel ali naj ostane zunaj ter hvali Stvarnika, ali naj gre v cerkev častit Marijo. Končno je v svptišču iz tisočerih, grl z.adonela slovenska pesem Mariji “Pred Teboj sem, milostna mati, glej”, in “Srečna sem, kakor nikdar poprej!”. Spovedali smo se in g. dekan nas je kar po sredi cerkve obhajal.
Ko smo odhajali iz. Sv. Višarij, so nas s križem spremili do kapelice, ki je malo nižje. Peli smo litanije. Ni bilo suhega očesa, ko smo se poslavljali od Marije. Kaj ne bi jokali, ko pa je bilo tako lepo.
Na vse omnibuse so me hoteli, ker vsi so vedeli, da znam peti. Sem mislila, da me kar raztrgajo. Ko smo prišli v Šmarje, so nam pa že naprej na vse pretege potrkavali v zvoniku.
Pa še nekaj: Na Sv. Višarjah smo imeli tudi ofer.
Kar sredi maše izgine Marija iz oltarja. Nekateri so se prav pošteno ustrašili, da se je skrila, jaz pa sem videla, da jc je neki duhovnik v naročje vzel, kjer smo jo potem poljubljali. Ko sem jo prav goreče poljubila, sem jo prosila za Tvoje zdravje.
Tako sem Ti na kratko opisala naše lepo romanje, ki mi o ostalo v večnem spominu. V drugem pismu Ti pošljem sliko iz našega romanja.
Vsi prav prisrčno pozdravljamo Tebe in Alberta. Najbolj pit želi skorajšnjega svidenja Tvoja	Valerija.
Nocoj, ah, nocoj vso dušo objel je živ nepokoj.
Tam daleč doma sedaj v mrak zvoni...
Od blizu, od daleč vse zbrano hiti do cerkvice bele sredi vasi . ..
Na vrtu pri cerkvi nebroj lučk gori, na slehernem grobu vsaj ena drhti.
In cvetje spominsko na grobih cveti, na slehernem grobu vsaj ena dehti, živi so šli k mrtvim nocoj vasovat grob slednji gotovo vsaj kdo obiskat je prišel, no eden, naj bo še bolj beden njegov novi svat nocoj zapuščen ne more ostati, ne sme samovat, šla sestra jo k sestri, ntonija E o
SVETI
šel k bratu je brat, in sin do očeta, in k materi hči, mož ženo pokojno in žena moža poišče na Domu in z njim pokramlja, spominom najlepšim pogovor velja.
Prijatelji zvesti t— saj gre preko groba resnična zvestoba — prišli so; ponovno želeli bi splesti si zvezo duhovno.
In znanec za znancem na grobe hiti in prošnja za prošnjo da neba drhti ta sveti večer, dr. mir bi pokojni vse speče objel.
Izseljenec v tuje odšel je zemlje, mu tam okamnilo je vbogo srce.
“Grobovi? Ah, ne! Veselju veljajo
že, T u c q u e č
E č E E
presrčne želje!
In večnost, nebesa? Nebesa na svetu nam dajte, goljufi, ki našega kruha st.) siti!
Nebesa po smrti prepuščamo vrabcem in ‘božjim krilatcem', ste slišali, gluhi?”
Nocoj, ah nocoj, mi begajo misli in bičajo dušo in iščejo smisla, miru si žele, po njem hrepene, krog mrtvih v grobovih prečudno drhte.
Nocoj, ah, nocoj ie trpka bridkost moj žalostni gost, moj mir, nepokoj.
Moj plamen je vgasnil, moj cvet je zamrt, moj up je nekdanji pogažen in strt, le kaj bi poslala pokojnim na vrt?
i e u x M. e t
M.
Bom zbrala vso moč, zavpila bom v noč, da glas moj proseči prodre v vse grobove, zbudijo se speči in jim razložim vsled česar trpim, in česa želim, po čem koprnim ta sveti večer: “Pomislite, duše, kot letina huda okolnosti zlo so vse, vso v nas strle, Od lakote duše so v prsih pomrle.
Ta veliki dan, vaš veliki dan, mi mrtvi na duši, prosimo vas, ne zabite nas, duš mrtvih, bolj vbogih od vas; duha oživite, nam. duše zbudite od mrtvih, ljubezen in vero in up preveseli spet vstvarite v nas! ” Francij a
VIGEED SE POVENE
Vigred se povrne, vse se oživi, tratica pogrne se 3 cvetlicami.
Drobne ptičice pojo spet v domačem gaj, al prijatlja sem nazaj nikdar več ne bo.
B L A
Blagor mu, ki se spočije, v črni zemlji v Bogu spi! Lepše sonce njemu sije, lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga no drami, strasti no buči vihar; bratoljubje vlada v jami, greje prah ljubezni žar.
Vem, da tam prebivaš, kjer je večni slaj, tam. Boga uživaš, o presrečni kraj!
Vendar, kadar spomnim se, mi oko solzi, dr. prijatelj ljubljeni več ne pride mi.
GOE MU
Bridke tuge, bolečine,
, duhomorni trop skrbi žalovanje grenko mine, potok sola so posuši.
Ne slepi rumeno zlato, čast, ime, naslov in stan; smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan.
SMET
Smrt na duri potrklja: Mlada hčerka, si doma? Mati so močno zavpili,

ČLOVEK GLEJ
Človek, glej življenje svoje:	Truplo mirno naj počiva,
danes srečen si, vesel,	duša pa naj raj uživa;
jutri že ti zvon zapoje,	kmalu tam se vidimo,
truplo tvoje bo pepel.	se na desni združimo.
KJE SO MOJE EOŽICE
Kje so moje rožice, pisane in bele, mojga srca ljubice? žlahtno so cvetele.
Ah, pomlad je šla od nas, vzela jih je zima, mraz!
'/V1-'
‘
■
Kje so moje ptičice, kam so zdaj zletele? Oh, nedolžne pevčice, kak so žvrgolele! Zanke ble nastavljene, ptičke so se v jele vse!
CIGANSKA SIEOTA
Sirota jaz okrog blodim, ubog ciganski otrok, v samoti tihi se solzim, me čuva mili Bog.
Ko sem na vasi se igral, nikdo ni maral me, nikdo mi roke ni podal, le vsak mo karal je.
Sprejmite, prosim, me med se, kako vas rad imam!
A rekali so mi smeje:
Cigan naj bo le sam!
Zato pa hodim v temni log, kjer ptički žvrgole.
Tam žabi tuge in nadlog užaljeno srce.
Ne grem več tja v temni log, kjer rožice cveto, v prekrasni svet me kliče Bog, kjer angelci pojo.
Pojo, da žalost kratka je, da se srce umiri, al večna radost sladka je, tam nihče ne trpi.
U BUTE
Pojdem ti rute, u rute	Tam dol pokleknem, pokleknem,
tja, kjer je mraz,	mal požebram,
tja, kjer moj pobič, moj pobič da n bo moj pobič, moj pobič je pokopan.	ležal ko j sam.
lililLMj
NA D U E I
k’ so presrčno jo ljubili.
Or, preljuba hčerka ti, večna luč naj ti gori!
So na pare jo dejali, sveti križ ji v roke dali. Vsak naj jo z vodo škropi, Bog ji dušo porosi!
F O Ii J E
Polje, kdo bo tebe ljubil, kadar jaz bom v grobu spal ? Ljubil žar me ' bo pomladi, ki nad mano bo sijal.
Jaz pa bom pomlad naprosil, naj gre mimo tvojih tal.
GOZDIČ
Gozdič je že zelen, travniček razcveten, ptički pod nebom veselo pojo.
Ptički, jaz vprašam vas, al bo kaj skor pomlad, al bo kaj skoraj zelena pomlad?
NA SVETU
Luštno jo res na svet, jaz bom pa mogla umret. Žalost velika, ta svet zapustit.
Ptičke lepo pojo, rožce lepo cveto; mojga veselja pa nič več no bo.
Ptičke, jaz vprašam vas, slište moj mili glas!
Al bo še prišla kdaj pomlad zame?
Ptičko odgovore:
Pomlad ni več zate? pomlad bo prišla, a tebe ne bo!
Ljuba Mat božja ti, ki troštaš vse ljudi: troštaj še mene m moje srce!
P S S> I,
Ob rekah bučkih,
ondi smo sedeli in jokali,
k° ? se spominjali Siona.
' ’ir 1)0 sredi dežele • obesili svoje harfe.
in vpraševali so '“kateri so nas bili v sužnost odvedli po pesmih.
In kateri * jas bili odpeljali, po himni: zapojte "" katero izmed sionskih pesmi!
Itak1* >i pdi pesem Gospodovo v tuji deželi!
Ak° “tbim tebe, Jeruzalem, naj rijhzabljena moja desnica!
Obb( kij moj jezik na nebu, če 'k-bo ne bom spominjal.
6 ne bo Jeruzalem i(Vo moje veselje!
S O N č Ü A PESEM
Najv4 mogočni, dobri Gospod!
Tvoja je hva^k slava gast in tvoj blagoslov, sank1*' tebi, Najvišji, pristoja, in človek '%den tebe slaviti ni vreden.
Hvaljen bodri Spod, in s tabo vse tvoje stvari, najlkholnce, naš gospod brat, ki daje * dan in z njim nam svetiš, in je lepo '"Žareče in s svitom velikim — tri1* liajvišji, predstavlja.
Hvaljen, GjM, p0 sestri luni in zvezdah, ki ritk gori na nebu naredil sr*e in drage in lepe.
Hvaljen, 6r>d, po bratu vetru in zraku in po oblač»4'n jasnem in vsakem vremenu, ki ž njimi stvarem življenje ohranjaš.
Hvaljenj .Spod, po vodi, naši sestrici,
** "am koristi močno in je f^ižna in ljubka in čista.
Hvaljen, Go??1, po ognju, dragem nam bratu, ki z "Nk razsvetljuješ nam noč, in on jc l'1 'n prijeten, močen in silen.
Hvaljen, Go?W, po naši sestri materi zemlji, ki n"5 "tani in nam gospodinji, in daje mnogote'1 sadove in pisane cvetke in trate, „hvalite Gospoda, povAjte ga in zahvaljujte, in v ve“1 ponignosti Njemu služite!
Hvaljen, GkjsRd, po naši sestri smrti telesni, kateri "'tek noben u'iti ne more.
Gorje mu, ^ti umrje v smrtni pregrehi! Srečen, kateri tt0jo presveto voljo izpolni! ne bo g9 zadela druge smrti. poguba.
Frančišek Asiški.
J A
Moja urca bo prisl"’
morebit šo nocoj, . pa ga nimam prija' L da bi rajžal z me«
p k E
Le predi, dekle pr6*1.
Prav tenko nit na'6“ da se ne bo kjtičri9 in tud no tkalcu t'A.
Poštena jo predica. in stara jo pravic"’ da tisto deklo kaj \ to, ki obleko vso do"'86? ima.
I C
JAM
Jamica tiha, kotiček miru, v tebi ni križa, težav no joku; vtrujeno vzemi Adamovo kri, v tvojem naročju počiti želi.
A TIHA
Kratki so dnevi na svetu za nas, urno nam zgine odločeni čas. Blagor jim, kteri v Gospodu zaspe v slavi nebeški se tam prebude!
Marijo, glej, devic0-’ neutrujeno predicol jo predla ino delala za božje dete Jez115"'
Le predi prav vesel-b boš lepe pesmi pmf’ , kolovrat pojde rat‘ ,r°g, nit °d rok.
bo tekla lepša
si boš tu naprela, kosj v večnost s sabo vzela: č°'»osti lepih suknjico, a' P» pregrehe butaro.
BOŽMABIN
Rasti, rasti, rožmarin, ti deviški drag spomin! Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al pa suh. Kadar jaz umrla bom, venec lep imela bom z rožmarina zelenga, z nageljna rudečega.
Na pare boni položena, belo bom oblečena, venec bo pa lep zelen men na glavco položen, že zvonovi mil pojo, mene pa k pogreb neso, v grobu počivala bom, več sestric imela bom.
Tam kosti že čakajo na trobento angelske, z njimi iz groba vstala bom, šla v dolino k sodbi bom.
Bo sodnik prikazal se, po pravici sodil vse; dobre djal no desno stran, hude djal na levo stran.
Ti pa, mili Jezus, daj priti mi na desni kraj, priti gori v sveti raj!
'i
Travniki. so že zeleni,
:; lepim rožcam razcveteni. Rožce targala, vence spletala, dokler sem nedolžna bla.
Dokler sem nedolžna bla, bele gvante sem nosila, zdaj pa tam leže, zdaj pa tam trohne, nič ne maram več zanje.
Mladi fantje, gor vstanite, svoje kose nabrusite.
Ko stori se svit, pojte tja kosit, vse le rožce pomorit!
NAD ZVEZDAMI
Nad zvezdami že blaga duša biva,
ko v grob tvoj žalost bridko solze zliva; nikjer tolažbo srcu ni.
Le križ nam sveti govori, da zopet vidmo so nad zvezdami, da vidmo v raju večnem se nad zvezdami!
S A E A F A N
Stara mama, oj ne šivaj sarafana več, pusti delo in počivaj, zlati čas je preč!
‘ ‘ Hčerka, k meni sedi, ljuba hčerka ti!
Mlada si pa vedi. dr. mladost beži.
Poješ veselice, kakor ptič sladko; bereš si cvetice, pa minulo bo.
Prešla bodo leta, z njim veselja slaj, lic rdečih cveta več ne bo nazaj.
Tudi jaz, sem pela, mlada deklica; zdaj sem tiha, vela, stara mamica.
Al nad hčerko slad je vživam prejšnjih veselin, saraian rudeči šivam, mladih let spomin.
U E C A
Ljubi očka, ljuba mamea, vas zahvalim prav lepo, ker ste meno gor zredili in učili prav lepo.
D I C A
Kolovrat tiho teče; naj tovarišica reče, kar je v nedeljo slišala pri pridgi nauka svetega.
Boš tenko nit storila, glej, da so boš spomnila, kako življenje rahlo je, in kakor nit pretrga se.
Bo tkalec prejo hvalil, če nc se bo z njo žalil: pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš razžalila.
I.o pridno, dekle, predi!
Prav tenko nit naredi; smrt bo nit skoraj utrgala, bo konc življenja tvojega.
VSI SVETNIKI
Nebeški dom nad nami je, kjer srečni veselijo sc vsi zemeljski popotniki, ki so umrli v milosti.
Luč vere jih vodila je, kropilo trdno upanje, ljubezen božja spremljala pred prestol Vsemogočnega.
Tam ni trpljenja in gorja, ne zdihovanja in solza; vsi večni mir uživajo, ld v domu tem prebivajo.
Popotniki smo tudi mi — v nebeški dom namenjeni; križem sveta potujemo, v nebesih se pa snidemo!
SPOMIN NA MRTVE
Domača zemlja zagrnila očeta, mater, znance je, srce mi nase priklenila, v slovenske kraje kliče me. Grobove s cvetjem okrasili doma rojaki verni so,
Gregor Ivi ali, Ajdove
vse z lučkami jih razsvetlili, za verne mrtve molijo.
Domače cerkvice zvonovi k molitvi srca vabijo; povsod odmevajo glasovi.
Naj v miru vsi počivajo!
V tujino nam pojo zvonovi, na mrtve nas spominjajo; odpirajo se nam grobovi, ki nam najdražje hranijo. Rojaki, na pokopališče _ stopimo v duhu tudi mi; vsak svoje drage naj obišče, ki so pred nami v večnost šli.
II.
Grobove znancev v domovini krasi jesensko cvetje; do nas, ki bivamo v tujim, prihaja žalno petje.
Pred nami vstajajo spomini: pomladni, zlati časi, domači kraji v domovini in ljubljeni obrazi.
Zdaj več jih ni; 'slovo so vzeli,
pri ž u
Album svetih, umetnih, narodnih i n ponarodelih l a \ s e s \ e
t s k
DVANAJSTA URA
lira dvanajst je odbila, že se sliši glas Gospoda.
Smrt na duri potrklja:
Mlada, mlada Minka, si-doma? Jaz to moram umoriti, tvoja oči zatemniti; ti no boš živela več, tvojo ure zdaj so preč, so preč.
Po Gospoda so poslali, da bi Minki trogta dali; Minka trošta nerabi več, njene uro vse so preč, so preč.
O preljuba moja mati, jaz čem od vaa slovo jemati; sva ljubili so čez vse, zdaj pa, zdaj po morva ločit se.
Ljube moje tovarnice, vam podam mrzle ročice, jaz grem zdaj v črno zemljo, kmalu, kmalu pridete za menoj.
odšli so po plačilo.
Na naši zemlji so trpeli, v nji zdaj spe pod gomilo.
Za mrtve v večni domovini zdaj prosijo zvonovi; molimo tudi mi v tujini, ko v lučkah so grobovi.
III.
Pozdravljeni, prijatelji, ki ste pred nami ,v večnost šli! Slovenska zemlja krije vas, v tujini mislimo na vas.
Ni dolgo, bratje, sestre, še ko bivali med nami ste, v življenje lepše upali, ko z nami sto prepevali.
Končali zdaj ste svojo pot, odšli nenadoma odtod.
Kar zaslužili tukaj ste, zdaj v večnosti uživate.
Bog večni pokoj naj vam da vas reši vsakega gorjä.
Pri Bogu mir uživajte sladko pri Njem počivajte!
žemberku
e praznike
F) red pičlimi 2.000 leti, v Jezusovem času, je pomenil križ približno toliko kolikor pomenijo danes vislice. Jr V smrt na vislice obsojajo samo najbolj ničvredne ljudi. Smrt na vislicah je vedno dogodek, ki globoko pretrese dušo vsakega mislečega človeka. Na vislicah končavajo zločinci, ki po mnenju sodnikov ne samo niso vredni, da bi še dalje živeli med ostalimi ljudmi, ničvredneži, nad katerih poboijšanjem so sodima povsem obupali, in ki so s svojimi deli zaslužili, aa se jim otežkcči tudi samo smrt. Ge človeška pravica kuij.Cti.aj dopušča drugačno, milejšo smrt, se sodniki vedno potrudijo, da izkažejo obsojencu vsaj to zadnje usmiljenje, rn kadar je sama pravica že brez moči, je odprta še prošnja na vladarja, na vrhovnega pred-sta,vrniva države, za milost in usmiljenje. Vladar sedaj znova preišče vse okoliščine, zanima se za obsojenčevo prejšnje življenje, in če najde v njem kakoršnokoli jasno sliko, že spremeni obsodbo. Ge ne more iz o au o v na pravico, jo spremeni vsaj iz ozirov na dobrote in usmiljenje. In če smrtne obsodbe ne more spremeniti pupomoma, jo spremeni vsaj v lažji in manj sramotni, način usmrtitve.
roaobno je bilo svoj čas v rimski državi. Na križ so obsojali samo največje in javnemu redu najbolj nevarne in nepoboljšljive hudobneže. Ge je bilo mogoče najti kakoršnokoli olajševalno okoliščino, že je bila smrtna obsodba olajšana. Naj bi bil kdo še bolj ničvreden, nepoboljšljiv in splešnosti nevaren, pa je bil na pnmer rimski državljan, že ga niso smeli križati.
Kristus pa se je hotel do konca ponižati in umreti na križu. Sredi med dvema pocestnima razbojnikoma in tolovajema. Gotovo je imel za to svojo voljo vzrok in razlog. “Zaradi nas ljudi in zaradi našega uvcircanja'’ je pnšd iz nebes, živel nad trideset let med nami, učil in druge dobrote delil, ko pa se je pri-b-ižai čas njegove spravne smrti, je Jezus Kristus slovesno izjavil Petru in apostolom: “Ali misliš, da bi ne megel presiti svojega Očeta in bi mi takoj poslal več kc dvanajst legij (rimska legija je štela 4—6.000 vojaku/; angelov?” Potem pa se je prostovoljno izročil “voluntati eorum, njihovi volji”. In ko se je hotel Pnat p c si užili še svoje zadnje pravice in pomilostiti Jezusa, najboljšega izmed ljudi, je zavpilo vse ljudstvo kamer v en glas: Izpusti nam Barabo, posebno zloglasnega razbojnika, Jezusa pa križaj! Jezus je hotel biti uo kraja ponižan in prostovoljno umreti najstrahotnejše smrti zato, ker je bila ta smrt spravna in odrešilna.
is-seda, pojm ‘odrešitev” vsebuje troje, kar j s morda še bolj razvidno iz latinskega izraza redemptic: 1.) Nesrečo, zadolženo nesrečo, iz katere je bilo treba ljudi rešiti, ali dobesedno po latinskem izrazu, ponovno kupiti, odkupiti, 2.) Za odkup plačano ceno, o Ikupnino. 3.) Rešitev samo.
Naša nesreča je bil izvirni greh in vsled njega izgubljena pravica do nebes, izgubljena sposobnost in žniežnest za dosego nadnaravnega življenja, zlasti izveličanja. Cena in odkupnina je bilo strahotno trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa, po besedah apostola Petra: “Veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom in zlatom odkupljeni iz svojega praznega življenja, ki ste ga imeli od očetov, marveč z dragoceno kr/jo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta” (1 Pet 1. 18—19). Samo odrešenje pa pomeni polno lil preobilno zadoščenje neskončni božji pravičnosti za izvirni greh, pa tudi za vse druge grehe ljudi, v seu ljudi, torej tudi za vse grehe vsakega izmed nas slovenskih izseljencev v Južni Ameriki, in ponovno možnost izveličanja. Bogoslovni učenjaki mislijo, da bi Gospod Jezus hotel na tako strahoten način zadostiti božji piavici tudi če bi njegovo trpljenje rešilo samo eno dušo, gotovo pa je, da ima Jezusovo neskončno za-služenje tako veljave, kakor če bi bil v resnici trpel za vsakega posebej izmed nas. Misel popolnega in pre-obJn.ga Jezusovega odrešenja je tako povdarjena v svetem pismu, v veri prve Cerkve in v naukih cerkvenih očetov in učenikov, da so jo nekateri krivoverci celo do nesmiselnosti pretirali, saj je splošno znan Lutrov uk: Fortiter peča, sed fortius črede — brez skrbi in veliko greši, samo imej še večjo vero. Jezusovo zadoščenje za vse gr^he, za izvirni greh in za vse človeške hudobije, je namreč tako preobilno, da ni treba za odpuščanje in za nebesa poleg vere nobenega drugega našega sodelovanja, je mislil Luter.
Znano in splošno priznano je, da je hvaležnost ena izmed najlepših, nehvaležnost pa ena izmed najbolj odbijajočih človeških lastnosti.
Kako odvratna je torej naša nehvaležnost, nehvaležnost ljudi, ki se imamo za verne Jezusove učence, pa se.za njrgov križ nič ali skoraj nič ne zmenimo, dočim ga mnogi naravnost preklinjajo in sramote!
Naj naša onstranska slika vname v naših srcih novo ljubezen do Jezusa! Njegova dobrota, neizmerna dobrota, naj zbudi v naših srcih vsaj iskrico hvaležnosti. Ob pogledu na ta križ si obljubimo, da bomo vedno v časti imeli znamenje svetega križa. Samo ob sebi se razume, da ne sme biti krščanske slovenske izseljenske hiše v Južni Ameriki, pa tudi nikjer drugj 3, ki bi ne imela na najbolj častnem mestu postavljenega znamenja svetega križa. Kadar se pokrižamo, se živo zavedajmo, v čigav spomin da delamo znamenje svetega križa na čelo, na ustnice, na prsi Kadar gremo mimo znamenja svetega križa ob cesti ali kjerkoli že, spoštljivo pozdravimo sveti križ. Pa tudi takoj sedajle za trenutek ustavimo prelistovanje Duhovnega življenja, zaglejmo se v Jezusov križ, in morda vsaj v duhu tisto staro slovensko cerkveno pesmico ponovimo:
O sveti križ, življenja lug, o sveti križ, nebeški ključ, ponižno te častimo, zvestobo obljubimo!
Vsekakor pa najlepše častimo križ pri sveti maši. Gotovo je že vsak opazil, kako je na slehernem oltarju postavljen križ na najbolj častno mesto. Po pravici, saj je vse drugo na oltarju postranskega pomena. Na oltarju, kjer bi ne bilo križa, pa bi ne bilo dovolj e io maševati. Tudi ste že opazili, kako duhovnik med mašo večkrat pogleda križ. Pri slovesni sveti maši tud opetovano križ pokadi z blagoslovljenim kadilom. Ko raz e prošnje in molitve sklepa z ‘Po Kristusu, Gospodu našem’, se vsakokrat globoko prikloni križu Kristusovemu. In po vsej pravici. Sveta maša je namreč daritev nove zaveze, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu, in nam hkrati deli sadove svojega zaslužen j a in zadoščenja, žal da nimamo tukaj prostora, da bi natančneje govorili c sveti maši, ki po svojem bistvu ni drugo kakor spomin in skrivnostno obnavljanje Jezusove smrti na križu, po tistih Pavlovih besedah: “Kolikcrkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate smrt Gospodovo”, in po izrečnem Jezusovem naročilu neposredno potem, ko je sam prvič odmaševal: “To delajte v moj spomin!” Nekoliko obširneje je govorilo c sveti maši Duhovno življenje v svoji 115. številki in na straneh 40—50, sama običajna hvaležnost pa hoče, da kristjani čim temeljiteje poznamo to vedno se obnavljajoče in ne samo spominsko, marveč tudi resnično, čeprav skrivnostno obnavljanje Jezusove odrešilne in spravne smrti na križu, in da se svete maše tudi zelo pogoste in z vso ljubeznijo udeležujemo ter si na ta način tudi zasluge, ki jih je pridobil Gospod Jezus s svojo smrtjo na križu, prisvo-jujemo,
Ponoči, i
akor hodi sonce svojo pot in se nie ne meni za račune učenjakov niti za modrovanje slepcev, ki ga ne vidijo, tako smrt svojo košnjo neizprosno nadaljuje in pošilja v večnost božjo žetev. “Pleve gredo v ogenj, zrnje pa v žitnico,” kakor nam je Gospod Jezus sam pojasnil z besedo, katero taji ali napačno razlaga samo tisti, ki bi se hotel večnosti ogniti... Pa se ji ne bo izognil, kajti vsak dan ji hiti nasproti in vsaka minuta teče na račun dni, ki nam jih je božja previdnost odmerila.
Kaj je smrt?
Ločitev duše od telesa. Konec zemeljskega življenja in pričetek večnega. Smrt so vrata, skozi katera stopi zemljan v večnost, da tamkaj prejme povračilo za življenje na zemlji.
Smrt je začetek božje pravičnosti. V zemeljskem življenju namreč Bog ne izravnava svojih računov, temveč pusti ljudem na svobodo, da ga molimo ali preklinjamo, božje zapovedi izpolnjujemo ali zametujemo ... Le redko posega Bog in uveljavlja pravico že v zemeljskih dneh. Saj je bistvo življenja ravno v tem, da je delaven dan, v katerem naj vsakdo ima dovolj prilike, da izbira med dobrim in slabim, in Bog nikogar noče prisiliti, naj hodi po potih božjih, temveč le navdihuje in podpira dobrohoteče.
S smrtjo pa Bog potegne črto pod račune, in tedaj je božja pravica vsem enaka. Umira se na udobnih posteljah in pod svilnatimi odejami, pa tudi na golih tleh. Niti denar, niti moč in starost ne velja tedaj nič, kadar se oglasi smrt.
Le ena je razlika v smrti. Drugačna je smrt pravičnega in drugačna je grešnikova.
Vsem pa je enako skupna v tem, da je treba z njo vsemu dati slovo.
Trpinu, siromaku pač ni bridkost smrti v ločitvi od zemeljskih stvari, ker mu je življenje že tako samo breme, in zato seveda s smrtjo ničesar ne zgubi.
Drugače je s tistimi, katere smrt iztrga iz njihovega obilja in uživanja.
Pustiti je treba vse: premoženje, prijatelje, starše, zabave, časti... Pustiti tudi svoje lastno telo, da postane hrana črvom... In za mater pač ni nič bolj bridkega kot slovo od drobnih otrok.
Samo skopuhu je žal za denar, kadar mora plačati kako stvar. Moder človek pa prav z veseljem odšteje tiste solde za stvar, ki mu je koristila, dobro vedoč, da je vrednost denarja le v tem, kar zanj lahko kupi, česar za življenje potrebuje.
Zemeljske stvari, katere je s smrtjo treba zapustiti, so bile vernemu človeku le tla, po katerih je moral hoditi, dokler je bila njegova duša zaklenjena v zemeljskem telesu. Smrt pa odtrga tej ječi ključavnice in duša pohiti v svobodo božjih otrok. Zato kliče sveti Pavel: Hrepenim po tem, da se razveže moje zemeljsko telo in da se združim s Kristusom.
Le čemu bi grabil za ničvreden prah, kadar me kliče Gospod v svojo blaženost, kliče sloviti govornik Bossuet.
Pač je opravičljiva bridkost, katero trpi tisti, ki zgubi kak svoj telesni ud, morda roko ali oko, zakaj na svetu je življenje s tem res zagrenjeno, toda povsem nepotrebna je bridkost v srcu tedaj, kadar nas kliče Gospod v svoje veselje, zakaj vse zemeljske stvari bo neskončno obilno nadomestil s tem, ko se bo vsa njegova lepota in dobrota razodela pred našo dušo, ki je že v življenju hrepenela vedno za tem, kar je lepo, dobro in
i a k o r tat
resnično, a se je žal tolikokrat varala v svojih željah, ker so nepopolni čuti in neurejene strasti ovirale pravo spoznanje.
Materina poslednja solza.
Bridko je ob smrtni postelji očeta, ki zapušča družino nepreskrbljeno. Srce krvavi, kadar se poslavlja mati od svojih ljubih otrok, ki so še nedosasli za življenje.
Mlada mati je umirala. 6 otrok je ihtelo okoli njene postelje. Največja deklica je imela 12 let. Srce se mi je trgalo. Saj vsakdo trpi ob takem prizoru. Tiho je tiktaka ura, in v ihtenje otrok je bilo slišati slabotni glas bolnice: “Nič ne jokajte, moji mali. Gospod Bog mi je vas izročil na skrb in odgojo. Njegova namestnica sem vam bila, v njegovem imenu sem vas učila, in sedaj, ko me kliče, nič ne obupavajte, ker odslej vas bo imel on sam na skrbi in bo bolje skrbel za vas, kakor bi mogla jaz. Nič se ne bojte, ker odslej boste v božjih rokah. Če boste vedno dobri otroci božji, vam bo Bog za očeta in tudi za mater,”
Vsakdo je na zemlji le tako dolgo potreben, dokler je volja božja, kadar pa se Bogu vidi pravi čas, da koga odpokliče, tedaj pač smemo ob njegovem grobu točiti solze, nemodro pa je pritoževati se proti božjih ukrepom, kakor se ne pritoži proti nareclbi stražar, kadar njegov čas poteče in prepusti mesto drugemu...
Sveti Frančiški Šantalski so na lovu po nesreči ustrelili mladega moža. Ko so mrtvega prinesli domov, je bil zanjo to pač strašen udarec, a z vso mirnostjo je sprejela novico in potolažila jokajoče otroke: “Tudi ta strel je dovolil Bog”.
Grenka je smrt.
Nikdar bi ne mogel verjeti, da je smrt tako prijetna, je trdil umirajoči P. Suarez. Za tiste, kateri so živeli Bogu, je ta beseda gotovo resnična. Kateri je že preje odmrl svetu, kateri je svoje telo tako podvrgel svojemu duhu, da se ni dal voditi trenutnim željam niti v udobnostih, niti v jedeh in pijačah niti v pože-Ijivosti in ne v častihlepnosti, ki je ravnodušno sprejemal prijetne in neprijetne stvari, tisti prav gotovo okuša, kako globoka resnica je izražena v besedah: zaspati v Gospodu in iti v večno veselje ...
Toda večinoma je človek navezan na telo in na svet, in zanj ima smrt mnogo grenkega. Saj vemo, da je kazen za izvirni greh. Brez onega greha bi ne bilo treba ugrizniti tega grenkega sadu. Sedaj je pa to pač neizogibno in mora umreti in razpasti zemeljsko telo, kakor mora razpasti semensko zrno, da vzklije iz njega nova bilka in žiten klas.
Morda je bilo življenje omadeževano z pregrehami, Bogu odtujeno. Zadnjikrat se človeku še nudi prilika, da dvigne svoje misli kvišku in s trpljenjem popravi, kar je preje z grehom izmaličil. Prav trpljenje mrliške postelje je model, v katerega dene Gospod Bog večino človeških otrok, da vsaj tedaj dobijo nekoliko podobe Sina božjega.
Zato ob mrliški postelji pač ni nobena beseda in nobena podoba več vredna, kot ista, ki spominja na križ. Zato naj bo ob vzglavju umirajočega križ in zato naj bo v rokah umrlega križ. Živemu opomin:	tudi naš
Odrešenik je v trpljenju umiral; in tolažba: vsaj v tem sem mu podoben, in smem upati, da me bo večni Sodnik usmiljeno sprejel.
Bolezen sicer še vedno ostane boleča in smrt mučna, toda če pomisli človek, da je to cena za katero bo stopil
čez prag večnosti tako pripravljen, tla ni treba trepetati pred tem, kar čaka za zaveso, potem je lahko sprejeti z vdanostjo tudi tisto, kar boli.
Brez križa Kristusovega je pa bolečina smrti res
brezupna.
Zadnji boj.
Celo življenje je bilo borba. Z mnogimi zvijačami je sovražni vojskovodja skušal osvojiti trdnjavo človeške duše. Zmotni nauki, krive vere, materialne koristi, častihlepnost, požrešnost, pijanost, nečistovanje, lenoba za molitev... nebroj front, na katerih satan napada in oblega zemljana na njegovi zemeljski poti, dočim je največja Satanova želja, da bi našel človeka nemočnega in brezbrambnega tedaj, ko ho ta hoj končal v zadnji odločilni bitki na smrtni postelji.
Doma smo po stenah videli stare slike, kako nadaljujejo hudobci na človeka v mrliški postelji. Tukaj takih slik ne vidimo nikjer. Toda njihova vsebina je prav tako resnična, in le toliko slabše je, ker umirajoči nima nobene prave priprave za trenutek zadnjega boja.
“Saj ni nič onstran groba,” to je morda skušnjava tistim, kateri so svoje življenje v neveri zapravili. Zadnjikrat še trka na vrata srca opomin milosti božje, zadnjikrat se spomni umirajoči božje besede: “Kdor bo veroval, ho zveličan, kdor ne bo veroval, ho pogubljen.” Vsaj tedaj naj nesrečni zemljan izpove v globini duše: “Verujem v Boga očeta vsemogočnega'...,” vsaj v tem trenutku naj poprosi: “Moj Jezus usmiljenje...”. Se ga more očistiti zveličalna kri Kristusova, še bo našel usmiljenje__čeprav bo treba očiščenje dovrševati
s trpljenjem v vicah.
Zato pa tudi Satan v tem zadnjem trenutku, ko mu še lahko izbegne duša, zastavi vse sile, da človeku upihne slednji žarek vere. Kdor v neveri umrje, zanj je večnost seveda nesrečna.
Onub ie zadnji sreh tistih, kateri so svoje življenje omadeževali z grdobijami in mlačnostjo.
“Sai ti Bog ne bo odpustil tolikih grehov,” priše-petava Satan. Ti, kristjan, tedaj ne hodi malodušen, temveč ponavUaj sam v sebi: “Vem. da sem nevreden božjega odpuščanja, vem pa, da je Kristus tudi zame trpel in da hoče tudi mene zveličati.” In iz globine spokorjenega srca nai privre goreča prošnja: “Žal mi je, da sem grešil... Posebno mi je žal, ker sem razžalil Tebe. dobrega Boga, ki si me tako dolgo usmiljeno ea'-al.” Odnesti mi moje grehe. Prosim Te po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.”
Tolikokrat v življenju si žalil Gosnoda. Naj ho sedai poljub Križanemu iskren izraz kesanja in ljubezni do nieoa. in nrav gotovo boš našel usmilienie v božjih očeh Zato ne omahuj pred navali hudobčevih strahov, 710 vdadai »p obupu, zakaj kakor ie desni razbojnik za-dnhil ndmmčaoie. tako ho odnuščeno tudi vsem drugim, kateri trdno verujejo, in zaupajo božjemu usmiljenju.
Posebna, pomoč.
Naiv^čii trenutek vseon ž'vlienia ie rneoov konec, je smrt. Sai ie od 77ie odvisna večnost in ie tudi tukaj veliaven nregovor, da je v»e dobro, če je konec dober.
Seveda imi se na to nihče ne zanaša, ker navadno je smrt taka, kakor je bilo življenje. Kdor brezbožno
“D a j račun
Druga med šestimi resnicami vere, ki jih mora poznati in verovati vsak katoliški kristjan, je tale: Da je Bog sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.
živi, bo brezbožno tudi umrl, razen, če ni Bog na prošnjo in molitev drugih s svojo zadnjo milostjo grešnika tako-rekoč prisilil, da se spreobrne na zadnjo uro.
'Kadar se oglasi resna bolezen, naj pomislijo vsi, kateri imajo kaj srca za bolnika, tla je najprej treba dušnega zdravja. Treba je poklicati duhovnika. Kai \ naj bližjo cerkev ali pa duhovnika svoje narodnosti je obvestiti, da se vse prav in pravi čas uredi.
Sveto poslednje maziljenje ni obsodba na smrt, temveč je zakrament, ki naj prinese bolniku uteho v bolezni in pomoč za smrtni boj.
Če božja previdnost dovoljuje, ho morda prav sveto maziljenje božje zdravilo za bolno telo. Mnogokrat že sem doživel, kako je takoj po svetem maziljenju bolniku odleglo in se mu je takoj zdravje vrnilo. Zato je treba klicati'duhovnika, ne zato, da prinese v hišo smrtno obsodbo, temveč kot božjega poslanca, ki prinese bolniku pomoč za bolezen ali pa pomoč za smrtni boj, če je tako bolj prav za njegovo dušo.
Največji oktrutneži so tisti, kateri radi bojazni, da se bo bolnik ustrašil, ne pokličejo duhovnika. Bolniku je treba povedati, da je duhovnikov prihod namenjen tudi njegovemu telesnemu zdravju, in jo tolažba in pomoč v njegovi bolezni.
Da bomo mi vredni milosti srečne smrti, imejmo ljubezen do tistih, katere kliče Bog. Kateri kaj stori za druge bolnike, bo pač tudi sam vreden milosti srečne smrti.
Ali boš znal umreti?
Ob priliki neke igre, se spominjam, smo dolgo časa preudarjali, kako prav prikazati smrt. Pa je šlo zgolj za prizor na odru ... Za svojo lastno smrt, ki nas prav gotovo čaka in od katere zavisi cela večnost, pa človek uiti misliti ne mara. Zato pa jih je gotovo že prav mnogo nesrečno umrlo.
Kaj pa naj po pameti naredimo mi, ki hočemo hiti verni kristjani ?
Najprej je treba za srečno zadnjo uro moliti. V čast svetemu Jožefu za srečno zadnjo uro očenas vsak večer in dostaviti: Jezus Marija, Jožef, stojte mi na strani v mojem zadnjem boju!
Posebna pobožnost do Marije je zanesljiva pomoč v zadnji uri, zato je treba z mislijo izgovarjati besede zdravamarije:	“...prosi za nas grešnike zdaj in ob
naši smrtni uri. Amen.”
Obiskavati bolnike in jim pomagati, da se na potovanje v večnost prav pripravijo. Obvestiti duhovnika o bolezni in sporočiti, ali bolnik želi sam, ali je le želja drugih, da pride duhovnik, ki bo potem že vedel, kako naj pripravi bolnika.
Vsak večer moli kesanje in priporoči, svojo dušo Bogu. Saj ne veš, če se ne zbudiš že v večnosti.
V Argentini imajo leno navado, da mnogi nosijo vedno s seboj karton s tiskanim besedilom: Jaz sem kristjan in želim umreti in biti pokopan kot veren kristjan. Take kartone bomo oh priliki razdelili tistim, kateri jih žele. Zlasti služilo v slučaju kake nesreče.
Seveda ie treba tudi živeti v verlnmu prijateljstvu z Bogom. Kdor je z božjimi zanovedmi skr e.or an. ho nai-brže moral nositi trdi čez vse žalostne posledice svojega nespametnega življenia.
Janez Hladnik, Buenos Aii-es.
h i š e v a n j a.. T
ZemeDske krivice mnoge motijo, da dvomijo nad božjo pravičnostjo. Sveto pismo pa je jasno v tej stvari: “Če kdo da samo kozarec vode žejnemu, resnič-
0 d svojega
no vam povem, ne bo ostal brez plačila,” taka je beseda Gospodova!” In če vas kdo žali, obrekuje... nič ne bodite zato v skrbeh in žalostni, zakaj: Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil, tako govori Gospod,” kakor beremo v svetem Pavlu. Samo da Bog ne dela obračunov vsako soboto, pa tudi ne vsakega zadnjega v mesecu.
V	evangeliju beremo zgodbo o kralju, ki je dal svoje kraljestvo na upravo svojim uradnikom. Dolgo ga ni bilo nazaj.” Saj ga ne bo več,” so se varali in zanikrno gospodarili... Po dolgem času pa se je vrnil kralj in začel delati obračun.
Vsakega izmed nas čaka torej sodba, katero bo izrekel Vsevedni in Vsemogočni sodnik, in bo veljala za vso večnost. “Kamor drevo pade, tam obleži,” pojasnjuje nespremenljivost sodbe božje. Če pade proti vzhodu, obleži tja, če pa proti zahodu, tam ostane.
Knjiga k sodbi prinesena, hrani dela razvrščena, dobra kakor zadolžena.
Po nauku svete vere, čaka vsakega dvojna sodba. Posebna in splošna. Posebna sodba se izvrši v trenutku ločitve človekove duše od telesa. Druga, splošna ali vesoljna pa se bo vršila na pretresljivo dramatičen način, kakor nam je to opisal Gospod Jezus sam, na sodnj.i dan.
Dvojna sodba božja.
Takoj ko se duša oprosti telesne vezi, se pred njo v vsej resničnosti odpre večnost. To kar je bilo preje ponižna vera, se razjasni in človek v vsej globini razume tisto, česar preje s svojim omejenim zemskim spoznanjem, katero je oviralo telo in vse zle okoliščine in vse slabe človekove lastnosti, ni mogel pojmiti in doumeti.
V	trenutku se zave resničnosti Boga, istočasno pa tudi uvidi, ali je bilo njegovo življenje vredno plačila ali kazni.
Stotrideset tisoč duš se vsak dan predstavi na ta način pred božio sodbo. Nikakih dolgotrajnih razprav in zasliševanj ni treba, marveč duša sama po sebi ob vstonu v večnost takoj razume, kakšna da je njena sodba. Tisti, ki so se ločili iz telesa obrememenjeni s smrtnimi grehi, v trenutku spoznajo vso grozno posledico svojega nevrednega življenja. V življenju človek za Boga ni maral. In sedai se zave, da k njemu ne sme, da je iznred božjega obličia za vedno zavržen. Hkrati spozna, kako brezmejna bi bila blaženost, če bi smel k svojemu Bogu, pa tudi, kako neskončna je nesreča, če bo za A'edno zavržen.
Pravični, kateri so se ločili iz zemeljskih vezi povsem očiščeni, kateri so z lepim življenjem, s klicanjem sladkih imen Jezusa in Marije in z milostjo svete popotnice in svetega maziljenja in vsi e d posebnega blagoslova papeževega, za katerega je ob smrtni uri pooblaščen vsak duhovnik, zaslužili in prejeli ob smrtni uri ponolno odpuščanje vseh grehov in vseh kazni zanje, polete naravnost v božji objem in sprejmejo krono življenja. Zmagali so v boju in zaslužili nagrado. Sedaj ne bo več solza ne bolečin in ne žalosti, temveč samo še večna blaženost. Blagor jim!
Gorje pa pogubljencem ! Njim, ki so se bili predali v življenju katerikoli hudobiji! Ki so v življenju domišljavo prezirali vse, kar spominja na Boga. Napuhnjeno so mislili, da ni nikogar nad njimi. Niso hoteli ponižno iskati resnice, Bogu niso hoteli dati
časti. Iz vernih so se norčevali. Molitev in cerkvene obrede so zasmehovali. Večnost in Boga in dušo so tajili ... Sedaj pa se jim je v živi resničnosti razodelo, kar veren kristjan ponižno veruje. Ko bi nesrečniku bilo dano še enkrat stopiti nazaj na zemljo! Kako drugače bi vse začel! Toda nikomur ni dano, da bi mogel umreti dvakrat. Živ ni maral božje postave. Iskal je le zemeljskih nebes, za posmrtna nebesa se ni menil. Zato je sedaj za vedno izobčen iz njih. In prav to je tisto, kar je pogubljenja največja bolečina za vedno! In sam je kriv, ker kljub tolikim lepim opominom, kljub tolikim priložnostim, ko ga je usmiljeni Bog tolikokrat klical bodisi po dobrih ljudeh, ki so mu dajali zgled, bodisi po pridigi duhovnikovi, bodisi po zapisani besedi ... Vse je odklanjal, hudobno je bil zakrknil svoje srce in ostal Bogu sovražen. Sedaj pa je samo naravna posledica njegove nevrednosti, da ne more k Bogu. O, iz peklenskega ognja se je živ že marsikdo norčeval. Toda drugačna je ta stvar tedaj, kadar je človek v večnosti. Zato je le tisti moder, kdor v življenju in zlasti v smrtni uri poskrbi, da se temu ognju izogne s srečno, z Bogom združeno smrtjo, lepo previden, in s svetim križem v roki.
Tretja in po vsej verjetnosti največ j a skupina so tisti, kateri umrje jo pač spravljeni z Bogom, toda s š e neporavnanimi računi.
Ko se taka duša sprosti telesne vezi, takoj spozna, kaj je njena usoda. Da ni dovolj čista, da nima še dostojnega svatovskega oblačila za nebeško slavo. Treba se je prej očistiti. Treba je v vice, kjer duše delajo pokoro in plačujejo zastale dolgove.” Resnično, povem vam,” govori Jezus, “ie pojde od tam, dokler ne poravna računa do zadnjega beliča.”
Ogenj, ki žge v vicah, je isti kot v peklu. Samo v tem so duše v vicah na boljšem od pogubljenih, da bo imelo njihovo trpljenje konec in da bodo ob svojem času očiščene smele pred Boga in uživati večno blaženost.
Poslednja sodba.
Ko se duša loči od telesa, se nad njo takoj izvrši božia sodba. Duša se takoj zave, kam da spada. Ta sodba je seveda nepreklicna. Pogubljeni nimajo več rešitve. Blaženi so za vedno zveličani. Oni v vicah pa bodo vstopili v blaženost, kadar se očistijo grešnih madežev.
Nekoč pa bo zapela božja trobenta in tedaj bodo vsi, ki so v grob eh, zaslišali glas Sinu božjega, in bodo vstali. Zopet se bo duša združila s telesom, in vesoljni človeški rod se bo zbral k poslednji sodbi.
In prikazalo se bo znamenje Sina božiega, S križem bo prišel naš Odrešenik, in se bo vsedel k sodbi.
Ne bo se spremenila sodba, ki je bila že ob smrti vsakemu odrejena. Le javno po postalo tedaj vse.
Tisto uro bo prišlo vse na dan. Razrešile se bodo vse spletke človeške zlobe. Vsa skrita hudobija in krivica se bo razgalila. Sleherni človek bo stal pred vesoljnim človeštvom tak, kakor v resnici je, brez hinavske in lažnjive potvare.
Tedaj bo šele resnica popolnoma zmagala nad lažjo. Zloba bo ponižana. Nasilje izravnano. Tedaj bo nastopila ura popolne pravice.
Prosimo, da bi bili takrat vredni najti mesto na božji desni in zaslišati besedo: “Pridite dobri in zvesti, in posedite blaženost, ki vam je pripravljena ...!” Da bi nas ne zadelo. “Poberite se prokleti v večni ogenj ...!”
To ni bajka, temveč nespremenljiva beseda božja.
Janez Hladnik, Buenos Aires.
V ARG E
KS0TIČN1 Marolc, v čigar prestolici nas je zadnjič kar sredi stavka prekinil meter, lomilec stavljenega tiskarskega besedila, je resnično edinstveno mesto sveta, o katerem so z navdušenjem pripovedovali potniki, ki so videli že veliko sveta. Saj mestece ni veliko, ampak kot serež marokanskega “vladarja”, ki mu pravijo sultan, in kot glavno mesto francoskih “upravnih in varnostnih oblasti”, je zidano na posebno prikupen način v izredno posrečenem nekoliko pomodern jenem svojevrstnem arabskem slogu. Nedopovedljivo lepi so skrbno gojeni nasadi južnega drevja in cvetja. Če je nesnaga arabska narodna posebnost, je evropski del mesta morda prav vsled nega že kar nekoliko pretirano snažen. In potem mogočni zgodovinski spomeniki, ki tako zgovorno pričajo, da Arabci pač niso nekulturen narod, za kar jih povprečni Evropci več ali manj imamo, ali da vsaj niso bili. Saj so bili nad 700 let gospodarji vse današnje Španije in so prodrli celo globoko notri v Francijo, skoro prav do Pariza, dočim so zapustili v sami Španiji neprecenljive stavbarske umetnostne spomenike. Tudi so dali svetu mnogo znamenitih učenjakov, zlasti matematikov in astronomov. Pa tudi rodovi, ki so že pred Arabci živeli po teh krajih, so bili veliki stavbarski umetniki, kakor pričajo mnoge še danes ohranjene ogromne razvaline, na primer prav v Eabatu visok masiven stolp, na katerega je bilo mogoče v ostro zavitih serpentinah jahati s konjem, in ob njem starodavno svetišče, čigar strop je slonel na 400 stebrih, ki so v veliki meri še ohranjeni, in ki je pokrival gotovo enega izmed največiih prostorov, kar jih pomnistara zgodovina. Takih svojevrstnih in še malo raziskanih starodavnih zgodovinskih spomenikov je zelo veliko po sami severozapädni Afriki — da nič ne govorim o Egiptu -—• in je poleg bujne južne narave, poleg znamenitih orientalskih ljudskih navad in običajev in poleg sodobne arabske umetnosti, ki se izživlja na različne nač'ne in v mnogih smereh, in poleg rastoče arabske ljudske samozavesti, o kateri po Evropi tako malo vemo, in poleg neke osvajajoče arabske dostojanstvenosti in seveda poleg rastoče varnosti in poleg mnogih novih in prvovrstnih avtomobilskih cest tudi ta okoliščina med vzroki, da postaja Marok bolj in bolj priljubljena moderna turistična dežela. Zanimivo je, da je med mnogimi drugimi obiskal te kraje tudi tako priznani slovenski slikar prof. Bažidar Jakac, ki je prav tu našel izredno mnogo umetniških navdihov in navdušeno pripoveduje, da se bo v te kraje ob prvi priliki vrnil.
Kakor bi se sama naša Neptunija kar nekako ne mogla ločiti od teh krajev, se je ves čas vila okrog severozapadne Afrike, običajno tako blizu, da smo mogli opazovati afriško obrežje in je bilo dovolj časa za vsakovrstne razgovore, moji prijatelii in vodniki so pa tudi res vedeli marsikaj.
Drugi večer smo se približali nepremagljivi angleški trdnjavi Gibraltar, ki se veličastno dviga iz morja. Ustavili smo se izven pristanišča. Pa nismo bili sami, zakaj brž se je natekla okrog naše ladje cela vrsta španskih čolnov in čolničkov, iz katerih so nam stoteri trgovč’či kriče ponujali svojo blago, Nikdar si nisem mogel te slavne angleške trdnjave tako predstavljati, kakoršna je v resnici. To je ogromna, kamenita in sijajno oborožena pest, postavljena na ogel ravne mize, ki samozavestno varuje vsak nezabeljeni vhod v Sredozemsko morje, ali iz njega izhod.
Atlantski ocean! Samo brezobrežno morje vse na okrog, kamor pogleda oko! Tu in tam bel oblaček, ki jadra Bog ve kam. Drugih ladij je videti malo, čudno malo. Pa tudi če katero zagledate tam daleč na obzorju, se nič ne zmeni za nas. Stražna oficirja si pač izmenjata pozdrave, po brezžičnem telefonu ali potom optičnih znakov, z zastavicami, ki iih mornarji spretno sučejo sem in tja, drugega pa nič. človek bi mislil, da se bosta ladii. ki' se po dolgem času srečata sredi morja kje, ena drugi bolj približali, toliko da si ne bodo mogli v roke seči potniki na enem ali drugem brodu, pogovorili pa se bodo vsekakor, povprašali od kod pridejo in kam gredo, če kakšne znance vozijo, in druge podobne stvari, pa nič, prav čisto nič. Teden dni plove ladja od ene celine do druge — razdalja je večja kakor med Evropo in Severno Ameriko — pa boste komaj srečali dve ali tri ladje vso to tj Olgo pot!
Pa tudi mogočnost velikega morja in njegovo veličastnost se mi zdi, da so nekateri slikali s preveč pesniškimi barvami. Morje je res veliko, ampak na enkrat ga vidimo prav za prav samo majhen kos, ki se zdi še manjši in še manj mogočen,
N T I N 0
kadar je morje mirno. Komaj kakih 8 kilometrov daleč vidite na vse strani. Redkokdaj je ozračje tako jasno, da bi razločno videli, kje se stikata voda in nebo. Če pomislihio, da je, zemlja okrogla in da je krog 8 kilometrov okoli naše ladje vse kar vidimo, bi morje preje povdarilo majhnost naše zemlje, kakor njeno velikost.
Skoro vso pot spremljajo ladjo galebi in nas vesele. Neverjetno je, kako ualcč vun na visoko morje da si upajo. Kar na morski vodi počivajo, kadar jim je treba, in menda tudi spe. Letajo namreč veliko hitrejše kakor najbolj brzi brod, ki ga enkrat prehitevajo, ostajajo daleč za njim, se izgube na desno kam ali na levo. In zelo so različnih vrst.
Pa tudi druga živa bitja nas spremljajo ali jih srečujemo. Nekaj posebnega so morske lastavice, nagim domačim lastavi-cam podobne ptice, ki žive ves čas na morju, ki imajo namesto prstov na nežicah neke vrste plavutke, tako nežne, da ne morejo več zleteti, če so bi!e kakorkoli prisiljene pristati na ladji. Takrat jih je seveda lahko v jeti, ker tudi hoditi ne morejo po trdih tleh. Sam Bog ve, kje gnezdijo! Da more taka morska Zastavica spet v svobodni zrak, jo je treba vzeti in zagnati, potem pa ji je seveda letenje majhna stvar. Tudi iz vode se poganja z neverjetno lahkoto v zrak.
Sedaj bi bilo treba na široko govoriti o številnem ribjem rodu. Kdor je bil že kdaj v kakem večjem morskem akvariju, mi bo rad priznal, da so prebivalci morja številnejši, razbčneiši med seboj, in zlasti slikovitejših postav, kakor prebivalci suhe zemlje. Mi sicer spotoma večine teh morskih živali ne vidimo. Morje, vrh tega se vozimo, je namreč sila globoko, običajno tri ali štiri tisoč metrov, pa tudi veliko več, tudi čez 10.000 m. Seveda mestoma tudi manj. Morsko dno torej ni ravno, marveč je, na podoben način vzvalovljeno, kakor suha zemlja. In vsa ta ogromna morska vodna masa jo polna živili bitij. Ker sončni žarki ne morejo prodreti posebno globoko v te vodne mase, vlada popolna tema v kolikor toliko večjih globinah, čeprav ne povsod v enaki meri. Od 300 metrov naprej vlada vendar po vsem neizmernem morju popolna črna noč. če se hočejo torej videti te po morskih globinah živeče živali, si morajo prižgati luč. In jo tudi imajo! In še celo prav moderno električno luč, s katero posvetijo kador hočejo in kolikor hočejo, še vso več: njihovo razsvetljavo bi mogli primerjati na vse mogoče načine zaviti, raznobarvni, izpreminiajoči se in nožni velemestni svetlobni reklami zadnjih let. Svojo "elektrarno“ vozijo ti prebivalci večne teme neprestano s seboj, kor je zanje pač tako neizrečene važnosti, še več: naravnost vdelano imajo v svoje telo. In sicer kar od rojstva. Božia vsemogočnost je vendar neizmerna in njegova modrost neskončna!
Seveda ne smem zaiti pri tem potopisu v preveč strokovnjaška prirodoslovna razpravljanja. Vendar lahko vidi vsak že iz teh kratkih vrstic, kako poučno da je potovanje. Kako nazorno. lahko razumljivo in nepozabljivo da uči. Seveda samo tistega, ki nosi s seboj odprto srce za spoznavanje, ki ima kajpak tudi nekaj predi zebra zbe jn primerno popotno družbo, od katere se je česa naučiti pač mogoče.
Izmed morskih živali, ki spremljajo potnika v Južno Ameriko, vendar ne smem pozabiti veselih delfinov, razmeroma velikih rib, ki se veselo prevračajo po valovih ali maniših mno-frum takozvanih letečih rib, ki se v vočiih ali manjših množicah (tudi hkrati po par sto) poganjajo iz vode in s svojimi dolgimi plavutmi krmarijo po zraku kakih 20, 30, 40 m daleč, kakorgna je pač spretnost in moč in napor vsake posamezne izmed njih in kakorgne so razmere v zraku. Ravno tako ni ipoo-^go pose biti tisočerih živooisanih morskih klobukov v brazilskem zalivu Bahia, kdor jih je videl tudi samo enkrat. Bo velikosti so res podobni osrednjemu delu moškega klobuka, nji-rove barve se v soncu spreminjajo kakor polževa sled, če hočete tako žival vzeti v roke, se Vam bo izmuznila skoro gotovo, če na se Vam je proti pričakovanju in z različnimi umetnimi manipulacriami vendarle posrečilo dobiti jo v svoje roke — nimate v rokah prav za prav ničesar drugega kakor malce nedopovedljivo ogabne brezobrazne opolzke snovi, ki nima nobene določene oblike.
Še boli svoievrstnih, po pra vci in po domače povedano: ljudem doslei povsem neznanih oblik so živali, ki žive globoko doli v skrajnih globinah morja. Dne 15. avgusta leta 1934 jih je obiskal severonnmriški raziskovalec in učenjak Beebe, ki se je v skrbno pripravljeni 37 milimetrov debeli železni krogli spustil 9C6 metrov globoko v morje, kar je trdo še pred štirimi leti nekaj nezaslišanega. Beebe se je za svojo pot sijajno pripravil. Da bi mogel dihati, je dobival zrak po cevi iz la die, ki ga je spremljala. Ker že v globočini svojih 300 metrov vlada popolna tema, v kateri ni mogoče ničesar več razločiti, jo vzel s seboi 3.000 sveč mečno električno luč. lci jo ie po svoji volji nažigal in ugageval. Kar je v teh globinah' videl, je risal, za-
pisoval in po telefonu pripovedoval svojemu tajniku na ladji. In so bile to res neverjetno čudovite stvari. V slovenskem jeziku je navdušeno pravila o njih ljubljanska revija ‘"Proteus”.
Beebe se ni upal in ni mogel spustiti v nižje globine, t čeqrav 906 m ni niti deseti del najnižjih morskih dolin. In če je morsko življenje že tod tako razkošno in tako čudovito, kakšno mora biti šele globlje doli!
Sedaj pa se je našel drzen raziskovalec, ki hoče prav na najgloblje morsko dno. In sicer že prav v kratkem času. To je belgijski profesor Piccard, mož, ki je znan po svojem vzponu -v dotlej neslutene zračne višave.
Seveda tu ni mogoče natančno popisovati Piccardove zamisli in priprave za ta drzni potop. Skrajne morske globine namerava obiskati spet v krogli. Zaradi silnega vodnega pritiska tako globoko spodaj bi bila 38 milimetrov debela Bee-bejeva železna krogla veliko preslabotna in bi jo ogromni vodni pritisk, ki vlada v teh globinah, strl. Piccard si je pripravil torej kroglo z 712 cm debelim oklepom, vlitim iz znatno bolj trdne snovi, kakor je jeklo. Da je sposobni in preudarni gospod profesor skrbno pripravil tudi vse drugo, kar je za potop in za ponoven dvig potrebno, mi ni treba posebej povdarjati.
In tako bo nekega lepega dne, čez ne predolgo časa, ena izmed belgijskih ladij na visokem morju, nekako nad najnižjo morsko globino, izpustila v vodo težko kovinasto kroglo, v kateri bo sedel raziskovalec in učenjak Piccard. Le nekateri njegovi redki prijatelji bodo preje vedeli, kdaj da se bo to zgodilo. Piccard hoče presenetiti svet s svojim drznim poizkusom. Ker sem že omenil, da vlada v globini 300 m popolna tema," ne bo veliko drugače, kakor če bi se potopil Piccard v ogromno posodo črne tinte.Toda Picardovo malo bivališče v neizmernem morju bo opremljeno z vsemi modernimi tehničnimi aparati. Najprej z brezžično oddajno postajo, s katero bo v zvezi z zunanjim svetom, in bodo lahko njegovi tajniki na ladijinem krovu zapisali sleherno besedo, zlasti vsa Piccardova opazovanja morskih globin. Ravno tako bo opremljena krogla z okni, skozi katere bo močna električna luč zasvetila na vse strani okrog kovinske krogle, kadar se bo zazdelo potrebno Piccardu. Nekaj metrov predno bi imel zadeti na morsko dno, bo poseben aparat skrbno naznanil: bodi previden, v bližini morskega dna smo! Takratt bo Piccard pognal v tek aparate, ki bodo povzročili, da bo začela padati krogla počasneje in da bo končno povsem narahlo pristala na morskem dnu. Spet drugi aprati, jo bodo poganjali sedaj prav ob morskem dnu desno ali levo, kakor se bo zdelo krmarju bolj umestno. In Piccard bo ves čas narekoval svojim tajnikom, kaj da vidi. Tudi vsi drugi ga bodo mogli poslušati, ki bodo vedeli za dolžino njegove kratkovalovne oddajte postaje. Kaj bo videl in pripovedoval'? Za enkrat more govoriti o teh morskih globinah samo še naša domišljija, kmalu pa bomo vedeli o njih prav gotovo izredno zanimive stvari, ki nam jih bo sporočal spreten in drzen človek, ki se izprehaja 10.000 m globoko pod površino morja.
Seveda je preskrbljeno, da se bo Piccardova krogla mogla tudi dvigniti iz teh morskih globin. Celo v slučaju, da bi se Piccard sam onesvestil iz enega ali drugega vzroka. Za morebiti potrebni boj z nam še neznanimi morskimi pošastmi se bo posluževal elektrike, ki jo med živimi bitji v teh globinah itak običajna. Z električno lučjo misli tudi vabiti v svojo bližino morske živali, podobno kakor nočna luč vešče vabi v svojo bližino. Močni kratki stiki bodo omamljali tudi največje morske pošasti, če bi bilo treba, o čemer bo pripovedoval svojim tajnikom, kar pa bo beležil tudi njegov fotografski aparat. Na vnanji strani krogle bo imel pritrjenih sicer celo vrsto koristnih instrumentov, toda samo z elektromagnetom, in bo lahko v trenutku odklopil vse, kar bi se mu zdelo morda potrebno, za kar bi ga mogle morda s svojimi lovkami zagrabiti nam neznane pošastne velikanke, ali s katerimi bi’ se mogel zaplesti v svojevrstno razstlinstvo in živalstvo morskega dna. Morda bodo podmorski tokovi zgrabili Piccardovo podmorsko barčico in jo tirali Bog ve kam. Piccard bo zato vsake pol ure izpustil iz gondole raketo, ki bo na površju eksplodirala, svetila nekaj časa, če bo noč, podnevi pa razvijala velike oblake dima. Tako bodo ladje zlahka sledile Piccardovo pot po morskem dnu. Kadar pa se bo krogla sama kot skrivnostna podmornica spet prikazala iz morskih globin vrh morja, bo posebna barva pobarvala morsko površino cel kilometer daleč okrog njo, torej dovolj, da jo bodo mogli izslediti iskajoči aeroplani, čeprav bo krogla sama na sebi razmeroma prav majhna.
Seveda je na ladji dovolj časa, da se človek podrobno raz-" govori o vseh podobnih problemih in zamislih, zlasti če je tudi njegovo spremstvo dostopno za take pogovore, če je kdo med njimi, ki o njih pripovedovati zna. Tudi jaz bi lahko popisal še marsikatere izmed tovrstnih zanimivosti, ampak Duhovno življenje najbrže nima prostora, da bi natisnilo vse te stvari.
Atlantide vendar vseeno ne smem povsem prezreti.
Učenjaki so ugotovili, da se morsko dno ponekod dviga.
Seveda zelo počasi. Istočasno pa se pogreza suha zemlja. Izračunali so, da se na primer angleško otočje sicer zelo počasi, vendar stalno pogreza. Čez 530.000 let se bodo po računih angleških učenjakov tudi najvišji vrhovi škotskega gorovja skrili pod morsko gladino. Vsakih sto let se namreč pogrezne celotna Anglija četrt metro globoko. Tudi celotna evropska celina se potaplja. Glede nekaterih prelivov Jadranskega morja so na primer dognali geologi, da so prav za prav le potopljene doline. Na drugi strani pa pravijo, da se ponovno dviga — Atlantida. Diznejši učenjaki vidijo v tem posebno modrost narave in njenih ne še dovolj ugotovljenih zakonov, čim se suha zemlja izčrpa in nima več v sebi moči in snovi za rast in življenje, se ta izčrpana zemlja pogrezne in se prikaže ravno toliko nove, spočite, deviške in ponovno z vsemi za rast potrebnimi snovmi pri pojene zemlje. Seveda sc vrši ta proces sicer neprestano, vendar v primeri z našim kratkotrajnim človeškim življenjem silno počasi, šele v desettisočih let za par metrov. Počasi pa gotovo. Samo na ta način — pravijo — si je mogoče razložiti, odkod okameneli ostanki morskih živali tudi po osrčjih najvišjih "zemeljskih velikanov, na primer vrh same Himalaje.
In tako — pravijo —. se bo ob svojem času spet dvignila izpod morskih voda — Atlantida, o kateri so v starih in najstarejših časih toliko govorili, jo po mapah risali in hvalili kot neke vrste rajsko in obljubljeno deželo.
Skale sv. Pavla so razmeroma majhno in neobljudeno skalno otočje sredi Atlantskega oceana, domovališče neštetih jat galebov in ležeče skoro prav ob ekvatorju. Italijanske ladje, ki vozijo v južno Ameriko, plovejo prav blizu njega, in človek se kar nekam oddahne, ko začuti, da je spet blizu suha zemlja, če jo še tako majhna.
Mučno je nasprotno potnikom, ko. so običajno zvečer peljejo mimo brazilskega kazenskega otoka Fernandez Noronja. Kako žalostno in svareče mežika morski svetilnik in toži nad usodo nesrečnih prebivalcev sicer tako lepega koščka zemlje sredi neizmernega morja.
Seveda ne smem popolnoma pozabiti vsakovrstnih slovesnosti na ladji. Godba, kino, razne igre in tekme naj bi pomagale, da mine čas čim prej. No, meni je tudi brez tega mineval dovolj in še preveč hitro.
Tu bi moral obširneje pisati o božji službi, ki je ob nedeljah posebno slovesna. Vse večje ladje imajo namreč svoje ladijske kaplane, dostikrat tudi posebne kapele. Ob nedeljah in praznikih pripravijo za mašo največji prostor, ki se nahaja na ladji, navadno obednico, ali v prvem razredu salon. Ob količkaj večjih slovesnostih obstopi altar častna straža belooble-čenih mornarjev, v prvem razredu se udeleži božje službe kapitan z vsemi nezaposljenimi ladijskimi oficirji. Ta pogled na ladijsko prebivalstvo skoro v celoti zbrano okrog altarja, je nekaj najlepšega, kar more človek doživeti in resnično nepozabljiv.
Seveda tudi ne smem pozabiti ekvatorskega krsta, starih mornarskih norčij približno ob času, ko ladja prehaja zemeljski ravnik, namišljeno črto katere točke so enako daleč oddaljene od severnega in južnega tečaja.
Tako se počasi in z velikim veseljem bližamo ameriški celini. Kljub vsemu je vendarle suha zemlja naše pravo bivališče. Kar koprnimo po njej. Posebno tisti, ki se prvič vozimo v Južno Ameriko.
Po nekaterih tropskih dneh je posebno blagodejen večerni hlad na proi, sprednjem delu ladje, ko že samo ladijino gibanje povzroča prijetno hladeč veter. Ko smo zvečer sloneli ob ograji in opazovali morje, ki se peni ob straneh in v luči meseca iz-preminja svoje barve. Tedaj je zlahka opaziti v vodnih globinah neštevilne lučke, o katerih pa si nismo bili edini, kaj da pomenijo. Dočiin so jih namreč smatrali nekateri za električne lučke morskih živali iz globin, so jih drugi — veliko bolj prozaično —• imeli enostavno za gnijoče ostanke zavrženih jedi in živali, ki sc v noči podobno svetlikajo kakor na primer preperel in gnijoč les.
Vsekakor so bile zanimivejše luči na južnem nebu, ki so nam dale dovolj snovi za vsakovrstna astronomska razpravljanja.
Južno nebo je precej drugačno kakor severno. Nekatere zvezde je videti na severnem in na južnem nebu, na primer znamenito ozv'ezdje Herkulovo, dočim druge zvezde izginejo, na primer znamenita Severnica, dočim se prikažejo mesto njih povsem nova ozvezdja, zlasti znani Južni križ, po katerem se Ame-rikanci znajo orijentirati, določiti sever in jug, pa tudi precej natančno trenutno nočni čas. Zanimivo je, da lažnjiva lana — luna mendax —i na južni polobli ni leč lažnjiva, marveč inra, kadar narašča, pravilno znamenje črke O (crescit, crece) in kadar upada ima podobo črke D (decreseit, deerece), ne pa narobe, kakor se je navadila v Evropi. Seveda je sedaj spet nemogočo kolikor toliko obširneje ponavljati tako zanimive razgovore o astronomiji, za katere je na ladji toliko časa in priložnosti.	(Konec prihodnjič.)
Ciril Kren, Avellaneda.
Desno zgoraj:	Upravno poslopje ljubljanskega po-
kopališča pri Svetem Križu, katero pravkar gradijo in ki bo Ljubljani brez dvoma v ponos, in za katero je napravil potrebne načrte znani slovenski arhitekt prof. Jos. Plečnik, ki je zamislil pred tem upravnim poslopjem tudi poseben “vrt umrlih. ’ z desetimi umetniško dovršenimi in različnimi kapelicami za umrle preden bodo pokopani. Ta zamisel je tako svojevrstna, da še nikjer nimajo podobne mrtvašnice. Kapelice bodo postavljene tako, da se od ene ne bo videlo do druge, ker jih bo krilo drevje.
Desno spodaj:	Po vsem svetu so znani spomeniki
neznanemu junaku, ki jih postavljajo v spominf vojakom, ki so padli v svetovni vojni. V slovenskim izseljenskim materam posvečeni številki Duhovnega življenja smo omenili spomenik “neznani materi”. — Ali bi ne bil umesten tudi spomenik “neznanemu izseljencu”?
CERKVENA MOLITEV ZA RAJNE
Reši me, Gospod, večne smrti tisti groze polni dan: Ko se bosta majala nebo in zemlja: Ko prideš sodit svet z ognjem. Zatrepetal sem in bojim se, preiskava pride, in prihodnja jeza. Ko se bosta majala nebo in zemlja. Tisti dan, dan jeze, stiske in bede, veliki in silno grenki dan. Ko prideš sodit svet z ognjem. Gospod, daj jim večni pokoj, in večna luč naj jim sveti. Reši me, Gospod, večne smrti tisti groze polni dan:	Ko se bosta
majala nebo in zemlja. Ko prideš sodit svet z ognjem.
Gospod usmili se. Kristus usmili se. Gospod usmili se. Oče naš... In ne vpelji nas v skušnjavo. Temveč reši nas hudega. Sil peklenskih. Reši, Gospod, njegovo dušo. Naj počiva v miru. Amen. Gospod, usliši mojo molitev. In moj klic naj pride k tebi. Gospod z vami. In s tvojim duhom. Molimo. O Bog, ki ti je lastno, da vedno usmiljenje skazuješ in prizanašaš, ponižno te prosimo za dušo tvojega služabnika I., ki si ji ukazal danes iti s tega sveta, ne daj je sovražniku v roke in ne pozabi je do konca, ampak zapovej, naj jo sveti angeli sprejmejo, in privedejo v rajsko domovino: da, ker je v tebe upala in verovala, ne bo, trpela kazni pekla, ampak uživala večno veselje. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.
Spodaj levo:	Grobnica Jugoslovanskega podpor-
nega društva na Čakariti. To društvo je bilo ustanovljeno že leta 1878 in ima danes 650 članov. Svojo prvo grobnico je imelo na Reeoleti, dočinr je pričujočo pred dvemi leti povečalo (425 grobov) in popolnoma preuredilo, za kar je plačalo 25.000 pesov, kljub temu, da je mesto Buenos Aires dalo potrebni stavbeni prostor brezplačno na razpolago. Velik društveni dobrotnik je bil pokojni Nikola Mihanovič. Društvo poseduje svojo lastno hišo, in ima skupnega premoženja okrog 200.000 pesov. Včlani se lahko v društvo vsak Jugoslovan ali sin jugoslovanskih staršev. članarina znaša mesečno po dva pesa, za kar uživajo člani poleg brezplačnega pokopa v društveni grobnici, še celo vrsto ugodnosti zlasti za slučaj bolezni. Kdor bi želel natančneje ‘poznati argentinske in sploh južnoameriške navade ob smrti in pogrebu, ga spominjamo na zanimivi film Smrt v Argentini, ki ga je pred petimi leti priobčeval g. Dalibor v naši reviji. V tej grobnici bomo imeli na praznik vseh svetnikov dne 1. novembra ob 4. uri popoldne slovesne molitve za vse naše pokojne sjlovenske izseljence.
Bivša izseljenka 21 letna Marija Filej je pred kratkim umrla v Budincih (Prekmurje). Domačim naše iskreno sožalje.
Sveta in dobra je misel moliti
^X / Vera nas uči, da smo z nagimi rajnimi še vedno v ne-* srnjem v občestvo svetnikov,” molimo v apostolski veri kaki zvezi.	_ j_ t iLi.;
Zveličani v nebesih za nas molijo. Mati gleda iz nebeške blaženosti na svoje ljubljene otroke in jih s svojo molitvijo podpira. Tudi oče spremlja zemeljsko borbo svojih dragih in jim z molitvijo pomaga. Saj je njihova prošnja, ki so zvesti Bogu vdano zaspali, mnogo izdatnejša kot naša nevredna molitev.
Toda:	“Nič nečistega ne pojde v nebeško -kraljestvo.”
■Skozi očiščenje v vicah je treba.
Tiste duše, katere božja pravica postavi v vice, morajo trpeti izgnanstvo, dokler se ne očistijo. ‘‘Delajte, dokler je dan, zakaj, kadar pride noč, ne bo mogel nihče več delati'', tako nam kliče Gospod. Zato si tudi te duše same ne morejo prav nič pomagati.
Toda božja dobrota je brezmejna: pomagati jim moremo mi, ki smo še na zemlji. Zasiuženja vseh dobrih del, lahko naklonimo hušam v vicah in usmiljeni Bog jih vzame na račun trpeče duše. Tako lahko pomagamo določeni duši, lahko pa tudi prepustimo kar božji dobroti, kateri duši da hoče nakloniti za-služenje naših dobrih del. Miloščino, post, potrpežljivo prenašanje težav, bolečine, ponižanja, spokorna dela, zatajevanje samega sebe, molitev. .. morenio nakloniti in podariti dušam v vicah. Najbolj preprost način' pomoči rajnim je molitev.
Po naši slovenski zemlji je navada, da pri večernem angelskem zvonenju mali zvon kliče k molitvi za duše v vicah. Nikar tudi v tujini ne zanemarimo te lepe navade, da bomo tudi mi postali vredni molitve tistih, ki nas bodo preživeli. Ponekod se oglasi pozno v noč veliki zvon in kratko pozvoni ‘ ‘ za duše v vicah' ’. Tako bi podobno molitev lahko z večerno molitvijo združili vsak večer.
Posebno važen način pomoči rajnim so odpustki.
Kaj je odpustek? Predvsem, odpustek ne odpusti greha, temveč je, kakor pravi katekizem, odpuščenje časnih kazni za grehe, ki so bili že odpuščeni.
Bog odpusti smrtni greh in večno kazen za greh pri spovedi, v gotovih primerih tudi po popolnem kesanju, ostane pa še časna kazen za greh in to kazen je treba prestati ali odslužiti ali v tem življenju ali pa na drugem svetu v vicah.
Odpustljivi greh se bistveno loči od smrtnega. Mali .greli nima za seboj večne kazni, ker ni popolna odvrnitev od Boga. Z malim grehom se človek le obrne k stvarem, Boga pa popolnoma ne zapusti. Zato se mali greh odpušča tudi izven spovedi: s kesanjem z dobrimi deli, ako si n. pr. pobožno pri sv, maši, ako rabiš blagoslovljeno vodo itd.
Ena sama kapljica božje krvi bi bila zadostovala za odrešenje sveta. Jezus pa je prelil vso svojo kri do zadnje kapljice. Kak ogromen zaklad zasiuženja Odrešenikovega! In Cerkev Kristusova ima ključe do tega zaklada. Te ključe rabi in iz tega zaklada jemlje, ko razpisuje in nam naklanja odpustke. V zakladnico so dodejana še zasiuženja Matere božje in svetnikov. Torej resnično neizčrpen zaklad. Samo pomislimo na sedem mečev Žalostne Matere Marije, na grozovite muke sv. mučencev! Vse to je neizmerno bogastvo Cerkve.
Razločujemo pa zlasti popolni in nepopolni odpustek. Beseda sama pove, da je popolni odustek oduščanje vseh časnih kazni za grehe, ki so že bili odpuščeni.
Med popolnimi odpustki je najbolj znamenit jubilejni odpustek ali odpustek svetega leta, potem porcijunkulski odpustek, ki ga lahko prejmemo 1. in 2. avgusta tolikokrat, kolikokrat izpolnimo pogoje, in odpustek, ki je določen za spomin vernih duš.
Nepopolni odpustek je tisti, ki se nam z njim odpusti le nekaj časnih kazni za storjene pa že odpuščene grehe.
Kaj pomeni .100 ali 30C dni odpustka, kakor imamo včasih natiskano pod kakšno molitvico? Na to vprašanje ne znajo odgovoriti niti dobri kristjani| Marsikdo misli, da so nam za 300 dni ali za 7 let prikrajšane vice. To je zmotno! Temveč je to razumeti tako: Ako pobožno zmoliš molitvico, ki je sv. cerkev nanjo razpisala 300 dni odpustka, potem si si izbrisal toliko časnih kazni, kolikor si jih je izbrisal spokornik v. prvih časih krščanstva, ki je delal 300 dni od Cerkve naloženo javno pokoro. Koliko časa vic si s tem prikrajšamo, to ve Bog. Ako je kdo dobil 7 let in 7 kvadragen odpustka, pomeni, da si je izbrisal toliko časnih kazni, kolikor jih je odslužil spokornik,
za rajne, da bi bili kazni rešeni
ki je delal ostro pokoro 7 let in 7 kvadragen. 7 kvadragen pomeni 7 krat 40 dni poostrene pokore. 7 let in 7 kvadragen pomeni polnih 7 let običajno pokore — pokora je bila v starih časih zelo dolga in huda, ker so pač hoteli z njo popolnoma zadostiti za storjene grehe — in vsako leto po 40 dni poostrene pokore, vsako leto po 40 dni posta ob kruhu in vodi.
Kdo more biti deležen odpustka? Samo verni katoliški kristjani na zemlji in duše v vicah. Kdor ni ud katoliške Cerkve, odpustka ne more dobiti; torej ne krivoverci, ne oni, ki so izobčeni iz cerkve, in ne pogubljeni, ker so že končno in polnoveljavno ločeni od Cerkve.
Vedeti je treba še to, da so za pridobivanje odpustkov stavljeni posebni pogoji. In sicer trije:
1.	Namena je treba najprej. Namen moramo imeti, da se hočemo odpustka udeležiti. Zadostuje pa splošni namen, ki ga ob gotovih prilikah obudimo. Najbolje je vsako jutro. Ni pa potrebno, da bi morali vedeti, kakšen odpustek je navezan na to ali drugo dobro delo, glavno je, da imamo namen odpustek dobiti.
Da odpustek velja za duše v vicah, moramo imeti izrečen namen, ako že nismo naredili kar splošnega, da naj gredo vsi odpustki, kar jih zadobimo, v prid dušam v vicah. Tako dejanje je zelo lepo in se imenuje junaško dejanje.
2.	Drugi pogoj je stan posvečujoče ■.milosti. Odpuščanja časnih kazni namreč ni, dokler ni odpuščena krivda in večna kazen.
Dokler je en sam smrtni greh v duši, človek ne more dobiti niti popolnega niti nepopolnega odpustka, niti za sebe niti za druge, tudi ne za duše v vicah. Zapravljeno milost zadobimo pri dobri spovedi. Nekateri katoličani so tako malo poučeni, da molijo za odpustke, obiskujejo cerkev, pa žive v smrtnem grehu in niso šli preje k spovedi.
3.	Opraviti je treba dobro delo, ki ga je cerkev predpisala, obisk cerkve, molitev po namenu sv. očeta ali kaj podobnega, in sicer natančno tako, kakor je bilo predpisano.
Tak popolen odpustek je dovoljen na primer za spomin vernih duš. Kateri opravijo dobro spoved in vredno prejmejo sveto obhajilo na sam dan vernih duš ali tudi osem dni preje ali osem dni pozneje, morejo prejeti tolikokrat popolen odpustek, kolikorkat obiščejo cerkev od torka dne 1. novembra opoldne do polnoči od srede na četrtek in vsakokrat molijo po namenu sv. Očeta vsaj šest očenašev, šest zdravamarij in šestkrat častbodi. Te odpustke morejo darovati samo dušam v vicah.
Prilika za spoved jo prav vsak dan dopoldne v baziliki sv. Jožefa, kakor je natančneje razloženo v 128. številki Duhovnega življenja na strani 24.
Da ne bo nobene zmote, naj še to dostavim, da je po splošnem nauku bogoslovnih učenjakov treba za resnični popolni odpustek tudi popolne ljubezni do Boga, brez navezanosti tudi na en sam mali ali odpustljivi greh. Popolni odpustek torej vendarle r.i tako lahko zadeva. Kdor seveda na nepopolen način opravi pogoje za odpustek, kar se mi zdi, da sc dogaja običajno, bo pač tudi prejel nepopolen sad opravljenega dobrega dela, kar je vsekakor treba prepustiti božji modrosti in dobroti.
Na j večja tolažba za duše v vicah pa je daritev svete maše. Naša molitev je le skromna. Silna pa je molitev Jezusova, katero dviga k nebeškemu očetu v imenu tistih duš, katere je bil v svoji zveličavni krvi očistil, katere je ljubil, za katere je trpel.
Kako pa maša pomaga dušam v vicah?
Slaboverni, ki se ob vsaki priliki radi spodtikajo, pravijo: ‘‘Za bogatina je lahko. Na svetu mu je bilo lepo, potem ga pa z denarjem še v nebesa porinejo. ’ ’
Nauk Cerkve je pa takle:
Sveta maša je sama po sebi neskončno vredna. Duši, za katero so daruje, pa daje toliko tolažbe, kolikor hoče Bog, ki se ravna po svoji neskončni modrosti in po plemenitosti daru. Zaradi mnogih sveč in dragih žalnih ogrinjal in zaradi plapolajočih bakelj ni vrednost maše nič večja. Te žalne svečanosti so morda skromna uteha in tolažba živim, vsled česar jih Cerkev ne zabranjuje, niso pa same po sebi nobena tolažba dušam v vicah. Kajpada je res, da imajo bogati funerali tudi drug pomen, o katerem je bilo v naši reviji že mnogo govorjenja. Tisti, ki morejo, so lahko na svoj način in iz raznih vzrokov naravnost dolžni naročiti za svojega pokojnika tudi dražje pogrebne obrede, dočim ne bo pomoč duši pokojnikovi nič manjša,
Post tenebras sporo lucern —• za temo pričakujem luč — upam na nebesa po tem bednem življenju. Job XVII, 12
Luctor et emergo — borim se, toda potopil se ne bom. Geslo holandske province Seeland.
Ko je bil sveti Frančišek Ksaver proglašen svetnikom, je vzkliknil Frančišek Šaleški: “že tretji Frančišek je bil proglašen svetnikom. Jaz bom četrti!’’ In zgodilo se je tako.
Decrevi! Odločil sem! Geslo nekega srednjeveškega viteza.
“Kaj naj naredim, da dosežem nebesa?’’ je rodna sestra vprašala svetega Tomaža Akvinca. “Hoti!” je bil kratek odgovor.
Na grobu nekega oficirja stoji zapisano: Victor hostium et sui ■— Zmagovalec sovražnikov in samega sebe. Zmagati samega sebe je težje, kakor zagospodovati vnanjim sovražnikom.
če hoče kdo priti za menoj, naj se edpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi zr, menoj. Mt 16, 24
Kdor si ne odreče nobenega dovoljenega užitka, si gotovo ne bo mogel odreči vseh nedovoljenih užitkov. (John Stuard Mili.)
V vsakem človeku je nekaj svetnika in nekaj zločinca. Lacordaire.
Wir sind hier,, tim zu werden, nicht um zu sein .—. Na tem svetu živimo zato, da se izpopolnimo, samo da živimo ne more biti naš namen! Sailer.
Mnogi ljudje bi postali modri, če bi ne bili mislili, da so že modri. Seneea.
če bi bil res brihten, bi se ti ne bilo treba truditi, da svojo brihtnost ljudem šele dokažeš. Ogrski pregovor.
Stultus nnd Stolz wachsen auf einem Holz — Neumnost in ošabnost rasteta iz istega debla. Abraham a Santa Clara
Newton, znameniti naravoslovec, se je vselej odkril, kadar je izpregovoril ali zapisal božje ime.
“Ne vem, kaj da misli svet o mojem znanstvenem delu; meni se zdi, da sem kakor deček ob morski obali; morda sem tu in tam res našel kakšen bolj pisan kamenček kakor moji tovariši, toda ocean resnice je ostal še vedno enako neizmeren pred menoj.” .Newton.
“Vse svoje življenje sem se moral težko boriti s svojo nesposobnostjo in nevednostjo,” je dejal slavni pisatelj Walter Scott.
Latinski napis nad peščeno uro samostana Hamersleben pravi:
Praeterritum effluxit, nondmn venere
futura;
Praesens in puncto vertitur, illud habe; Punctum illud praesentis habes, recte
utere;
Merces virtuti, vitio poena superstes
erit!
V prosti slovenski prestavi:
Preteklost je minila in bodočnost se ni še začela;
Samo sedanjost se ti povsem nudi in
jo imaš;
Sedanjost ti je popolnoma na razpolago, dobro jo rabi;
Za dobra dela te čaka plačilo in kazen
za greh.
Vsak dan umrje na vsem svetu povprečno po 130.000 ljudi ali po 90 vsako minuto.
Bogastvo hitreje okameni srce, kakor vrela voda strdi jajce. Burne.
Takrat je Jezus spregovoril ljudstvu:
“š e za malo časa je luč med vami. Hodite dokler imate luč, da vas ne objame tema. Kdor namreč hodi v ti e -mi, ne ve, kam gre. Do -k 1 e r imate luč, verujte v luč, da boste otroci luči.” Jo 1®, 35—3.6.
Niti 25 let ni živela sveta Terezija Deteta Jezusa! Niti 25 let! Tako malo? Kdo bo rekel, da malo! Saj Bog vendar let ne šteje, marveč jih tehta. V kratkem času je preživela mnogo let! Več kakor premnogi stari očaki, o katerih pravijo, da so živeli skoro tisočletja.
Ali bi rad vedel, koliko je vreden čas? Poslušaj: Dvajset minut je vrednih 12,000.000 dolarjev! Med New Yorkom in mestom Buffalo je bila namreč soteska, ki je ovirala promet. Vlaki so morali voziti daleč na okrog. Sklenejo torej, da bodo sezidali viadukt in most, ki bosta skrajšala vožnjo za 12 minut. Stroški so bili preračunani na 12 milijonov dolarjev. In so izvršili načrt! — Ti pa tako razsiplješ s svojim časom.
Nekoč se je Alcibiad hvalil pred svojim učiteljem Sokratom, kako veliko da je njegovo posestvo v atenski okolici. “Dobro,” pravi Sokrat, in razgrne pred njim zemljevid,” pokaži mi sedaj Azijo.” Alcibad uboga. “In sedaj mi pokaži Grško!” Bila je že dosti manjša, vendar jo je še zlahka našel. “Pokaži mi sedaj Peloponez!” Znani grški polotok je bil že tako majhen, da ga je pokril konec prsta.” In sedaj pokaži Atiko!” Atika je bila ena izmed grških državic in na Sokratovem zemljevidu že tako majhna, da bi jo komaj mogel zaznamovati s pičico. “In sedaj mi povej, kje da se nahaja tvoje veliko posestvo v atenski okolici.”
Toliko boš napredoval v duhovnem življenju, kolikor se boš znal premagovati. Tomaž Kempčan.
Daj, pr; simo Gospod, svojim vernim tako prisrčno ljubezen, da njih, ki bodo sveto Hemo goreče častili, ne zavede nobena zmota, ne zadene nobena nesreča: da bodo marveč napredovali v zveličavnih naukih, se učili svet zaničevati, in prejemali pomoč za večno življenje. Po Kristusu, Gospodu našem, Amen. Cerkvena molitev v čast sveti Hemi, prvi slovenski svetnici.
Leben ist Leiden — življenje je trpljenje.
NEKATERE ZANIMIVE MISLI O ŽIVLJENJU IN SMRTI
če plačajo bogatini 500 ali 1.000 pesov, ubogi pa. pet pesov ali še znatno manj, saj je dobro znana svetopisemska primera o vrednosti vdovinega vinarja.
Kako nehvaležno je, da srečni dediči čisto pozabijo na njega, ki jim je premoženje zapustil. Gotovo pa ne moremo pokloniti našim rajnim ničesar boljšega kakor sveto mašo.
Kaj pa če je kje res taka revščina, da tudi pri dobri volji ne morejo naročiti maše. Naj po vsaj k običajni sveti maši gredo in za rajne molijo. Saj pri vsaki sveti maši moli duhovnik za vse duše v vicah, ‘ ‘ za vse, ki so šli pred nami v večnost' kakor dobesedno govori.
Veren kristjan bo torej z veseljem storil, kar more za duše v vicah, s čimer bo tudi samemu sebi pridobil dobrih priprošnji kov za svoje lastne zadeve. Čeprav namreč duše v vicah same sebi prav nič ne morejo pomagati, lahko zaradi istega občestva svetnikov prav veliko pomagajo nam zemljanom, ki nas z molitvijo podpirajo. Saj je na stotino zgodb, kako so bili Že tukaj na zemlji poplačani tisti, kateri so bili velikodušni
v svojih molitvah in dobrih delih za duše v vicah.
Prav posebej je seveda naša dolžnost, da molimo za svoje starše, ki morda — kar Bog ne daj — prav zaradi nas trpe v vicah, ker morda njihova vzgoja ni bila dovolj vestna, njihova prizanesljivost prevelika.
1 Moliti, veliko je treba moliti za tiste, katerim smo bili morda v pohujšanje, ki morda zaradi našega slabega vzgleda, ki jih je v slabo zapeljal, trpijo kazni vic.
Molimo za pokojne izseljence! Kako žalostna je vendar običajno izseljenčeva smrt! življenju, ki je bilo v tako rahli zvezi z Bogom, sledi morda smrt brez sprave z Bogom. Ne smemo soditi, zlasti ne smemo obsojati, vendar se mi zdi, da so pokojni izseljenci bolj potrebni naših prošnja, kakor na splošno verniki. Vsaj te vsesvetske praznike jih ne pozabimo! Po vseh slovenskih naselbinah, tudi tam in morda zlasti tam, kjer ni domačega duhovnika, se pravočasno, to je čim prej, takoj posvetujte, kako boste letos skupno praznovali spomin naših dragih pokojnikov.
Cerkev po
New York.
Naj večje mesto sveta je Nerv York, ki šteje s predmestji vred že blizu 12 milijonov prebivalcev ter se razteza po površini, kakor na primer od Litije do Kranja na eno in od Kamnika do Borovnice na drugo stran, če si, mislimo, da bi Ljubljana bila središče mesta. Blizu nad pol milijona je Zamorcev ter dva in pol milijona tujih priseljencev. Katoličanov je v New Yorku malo manj kakor dva milijona, imajo pa 430 cerkva, ki je med njimi najstarejša katedrala sv. Patrika, znamenje, da so jo zgradili katoliški Irci. Je največja in najlepša newyorgka cerkev v gotskem slogu ter je bila šele leta 1879 končana. V New Yorku ima svoj sedež katoliški nadškof.
Razumljivo je, da so katoličani tega velikanskega mesta, dobro organizirani. Njihova največja skrb je posvečena siromakom in otrokom.
Katoliške dobrodelne organizacije v New Yorku so lansko leto oskrbovale nič manj kakor 36.GOO revnih otrok, med njimi mnogo bolnih in osirotelih. Kaj se pravi skrbeti za 36.000 revnih otrok, bo presodil samo tisti, ki ve, da je armada 36.000 lačnih in revnih otrok več kakor pa, če bi kdo hotel oskrbovati, na primer vse prebivalce mesta Maribora. To je orjaško delo. za katero je treba zbrati prostovoljne prispevke vernih katoličanov, ki so premožni dovolj, da morejo dati. Če je med katoličani v New Yorku že 36.000 revnih otrok, koliko je potem drugih siromakov, za katere mora skrbeti katoliško občestvo, da _ac utonejo v vsakovrstni revščini in ne pomrjejo od lakote.
:	••	_	f
Stiska v Parizu.
Pariz je veliko evropsko mesto, kamor se še dandanes stekajo niti mednarodne diplomacije in financ, in šteje's predmestji vred kakih 5 milijonov prebivalcev To pariško ljudstvo je po imenu skoro v celoti katoliško, ni pa po večini v njem katoliške zavesti in življenja. Stari Parižani, ki jim na splošno ni mogUče odrekati neke. morda nekoliko svojevrstne, rekel bi aristokratske vernosti, so že davno v veliki manjšini. Večino imajo naseljenci, ki hite v Pariz iz vseh trani Francije in vsega sveta. Zlasti iz slovanskih in romanskih dežel prihaja v Pariz vedno več tujcev. Poleg njih črni domačini iz francoskih kolonij, ki se skupaj z Judi mešajo med francosko in drugo evropsko ljudstvo na robovih pariškega mesta. Znan je pariški rdeči pas. kjer živi več milijonov zanemarjenih ljudi, po ogromni večini katoličanov in kjer je sedanji, pariški nadškof kardinal Verdier dal od leta 1929 dalje zgraditi 100 novih župnih cerkva, kjer delujejo goreči duhovniki med temi krščenimi in nekrščenimi pogani. Vse stroške za zgradbo teh cerkva-je zbralo katoliško pariško ljudstvo samo, ki.je prav s tem pokazalo svoje globoko razumevanje
velemestih
za velike časovne probleme. Toda prišla je kriza, frank je začel padati. Stiska je zagrabila tudi novo urejeno katoliško dušno skrbstvo v Parizu in okolici, ki se je bilo začelo tako lepo razvijati. Zato so pred kratkim po vseh pariških cerkvah in javnih kapelah pobirali darove za uboge pariške fare' Kardinal Verdier pa je časnikarjem dal tole izjavo:
“Pariška duhovščina silno trpi zaradi gospodarske krize. Zlasti so padli dohodki ubožnih župnij. Pa tudi poprej bogate župnije imajo velike denarne skrbi. Dušni pastirji v okolici, v tako imenovanem “rdečem pasu", imajo le malenkostne dohodke. Njihov, pogum in njihova požrtvovalnost pa se ne da prekositi. Sam dobro vem, da mnogo duhovnikov strada in si celo najpotrebnejše pri trguj e, da more pomagati nesrečnežem, reševati obupane, in otroke obvarovati, da ne pomrjejo od lakote. Močno zaupam v dobrodelnost Parižanov, ki so res neomejeno dobri. Uspeh mojega prvega klica na pomoč je presegel vse moje pričakovanje. Vzdrževali smo mnogo ustanov in jih moramo še. vzdrževati, nimamo pa denarja, da bi mogli plačevati stroške za službo božjo. Kdor pomisli na težave francoskih katoliških vernikov, ki morajo sami vzdrževati cerkve, njene ustanove, šole in tudi duhovnike, ne more drugega kakor občudovati jih in jim biti hvaležen. Kljub veliki stiski je število duhovskih poklicev v zadnjih letih zraslo. Več ko 800 bogoslovcev se pripravlja na mašniško posvečenje, 200 več ko pred 10 leti. Enako napredujejo po drugih francoskih škofijah. Ni pa duhovnikov nikakor še dovolj, ker moramo misliti tudi na duhovnike za pomoč drugim škofijam, kjer bo duhovnikov še vedno primanjkovalo.”
V Londonu in na Angleškem.
London šteje danes s predmestji vred kakih 9 milijonov ljudi, med katerimi je kakih 4C'0'000 katoličanov, kar je še vedno veliko število. Londonski kakor tudi drugi angleški katoličani so zelo živahni in delavni. Samo westminstrska škofija v Londonu je lanskega leta razdelila 72.105 raznih letakov med več daleč čas, ko bodo mogle nekatere francoske škofije dajati katoliške vernike in tudi drugoverne Angleže. Sila delavna je škofija Salford, ki ima 503 duhovnike. Zadnjih pet let že 200 novomašnikov te škofije ni več dobilo službe doma, ampak so jih poslali v druge škofije. V zadnjih 5 letih je le en odstotek umirajočih angleških katoličanov na smrtni postelji zavrnil zakramente za umirajoče. Celih 99 o|o vseh zakonov med katoličani je bilo sklenjenih po določilih katoliške Cerkve. Nedeljskih maš se udeležuje 60 o|o katoličanov, in okoli 200.000 vernikov te škofije, to je dobri dve tretjini, jih je zadostilo svoji velikonočni dolžnosti.
Angleški katoličani so na splošno izvrstno organizirani. V Londonu so ustanovili posebne domove in zavetišča za mornar-



———
Desno: Vsled. svoje umetnosti splošno občudovani relief v stolnici španskega mesta Burgos, ki predstavlja Jezusovo križanje. Levo spodaj:	Skupna
spalnica novincev samostana Prevost v Španiji. Ogromen srednjeveški prostor, ki učinkuje po svojem preprostem umetniškem hotenju. Kakšnega pomena da so bili ti dostikrat tako osovraženi in napačno razumljeni samostani ne samo za versko življenje, marveč tudi za strogo znanost in za ljudsko prosveto, si danes komaj moremo predstavljati.
je, ki so se imenitno obnesla, in imajo svoje podružnice povsod po svetu, v Buenos Airesu na primer v ulici Defensa, višina 300. Na vsem svetu je danes 58 takih domov za mornarje, po katerih deluje 280 pristaniških kaplanov. Centrala pa je v zvezi s 350 pristanišči po vsem svetu'
Westminstrski nadškof kardinal dr. Hinsley je pred kratkim sprejel v svoji škofijski palači stotine zastopnikov 33.000 londonskih katoliških šolarjev, ki se šolajo v katoliških verskih šolah v njegovi škofiji, ki le šole seveda tudi sama vzdržuje.
Za veliko angleško svetovno razstavo, ki bo v Glasgow, se pripravljajo tudi katoličani, ki bodo na tej razstavi postavili svoj paviljon, posvečen Kristusu Kralju.
Posebno lepo sliko o verskem življenju londonskih katoličanov nam podaja tudi .slovita Westminsterska katedrala, ki je ena izmed največjih in najlepših cerkva na svetu, ter 'so jo razmeroma maloštevilni londonski katoličani šele pred kratkim zgradili izključno s prostovoljnimi prispevki. Njeno sliko je priobčilo Duhovno življenje št. 115 na strani 49.
Tlaka
V naših krajih sta bili udomačeni dve vrsti tlake: vprežna in ročna. Na vprežno tlako so hodili nagi kmetje s konji in z vozovi, ko so privažali gospodu za grajske in gospodarsko stav: be kamen in les, spravljali vino in poljske pridelke, delali ceste ifd. Bočna tlaka se je opravljala na gosposkem polju, pri stavbah, na lovu itd. Vsaka podložnigka hiša je imela točno odmerjene in določene plačilne in tlačanske dolžnosti, ki so bile zapisane v starodavnih knjigah (urbarjih), česar ni bilo v urbarju, tega gospod ni smel zahtevati. Novih doklad niso podložniki pripoznali in so.se pritoževali na deželno sodišče, ki je zavračalo vso nove zahteve. V dobi turških vojn pa je gospoda vendar nasilno zahtevala višje davke, in so se kmetje prav radi njih upirali.. Bili so to težki časi, iz raznih vzrokov in za obe strani.
Graščak je bil na svojih posestvih ko kralj svojih podložnikov. Zapovedoval in prepovedoval je, sodil sam ali si nastavljal posebne sodnike, da sodijo podložnikom' V vsaki občini je imel graščak dobrega pomočnika in uradnika ■—; župana ali .rihtarja, čigar hiša je imela posebne pravice

Stoletje, v katerem živimo, so imenovali nekateri stoletje otroka, ker menda nikdar niso tako skrbeli za mladino, kakor zadnja leta, in sicer za telesno kakor tudi za duhovno izobrazbo dečkov in deklic. Ena izmed najkoristnejših in najmodernejših zadevnih ustanov se nam zdijo počitniške kolonije. Duhovno življenje je že ob drugi priliki podrobneje razpravljalo o veliki važnosti, razmeroma lahki izpeljivosti in naravnost o potrebi počitniških kolonij za slovensko izseljensko mladino.
jvvzv*« t ,, iKijmm jSruiu .sinu Zlat mk. Sin jo odšel po svetu. Ko je bil v veliki sili, je izdal zlatnik. Zlatnik se je vedno vrnil k njemu nazaj, ker ga ni nik dar izdal po nepotrebnem. Ta povestmi je zelo poučna. Nikdar ne smemo zapravljati po nepotrebnem, denar, ki ga izdamo po potrebi, pa vedno koristno naložimo, in nam bo povrnjen. — Dominik žulj.nn. Caferata y Avenida Las Flores, Rosario!
Gospod urednik!
Na našo prireditev je prišlo velike obiskovalcev. Smo imeli 10 točk. Zmotil se nismo skore nič. Vso je bilo slovenske in hrvatsko. Ampak lepša je priredite; za gledalce kakor za igralce. Pa vseem radi igramo. Prav lep pozdrav!
Lilia Sirk, Flamarion 5600, Rosario.
PISMA
NAŠIH
MALIH
Imeli smo lepo prireditev. Dobili smo tudi kavo in piškote. Gospa konzulova nam je dala, bonbonov. Je rekla, da smo bili pridni. Dostikrat so nas fotografirali. Padre, yo le queria eseribir mas, pero los chicos estän jugando ‘Policaj in Cefizelj ’ mueven la mesa y liacen tanto bochinche, que no puedo mas.
Vas pozdravlja
Rosita Mire, Centenario 415, Rosario.
Zelo lepa je povcstica od petih bratcev, ki so si vedno najboljši prijatelji in tovariši. Nikoli sc ne skregajo. Kadar eden zboli, so vsi drugi žalostni, in mesto njega opravljajo njegovo delo. Tudi mi moramo biti tako složni, zakaj v slogi je moč. Najlepšo je, da ta povestica ni izmišljena, marveč da so ti bratci prsti moje rokce. Francka Krapež, Pidiolujo 1201, Rosario.
Povestica v- zadnjem Duhovnem življenju pripoveduje, kako se žeblji boje kladiva, drevesa pa sekire. Ko jo sekira nekoč sekala ombü, se ji je to imenitno ar-gentisko drevo tako zasmililo, da se je kar narobe obrnila in ni hotela več sekati. Zares škoda sekati drevesa, posebno po mestih. Drevesa nam dajejo senco in boljšajo zrak, ki ga dihamo.
Franci Kastelic, Ancliorena 820, Rosario.
Ptiček črnoglavček se je bil ujel v kletko. Kako je bil vesel, ko se mu je posrečilo ubežati...še bolj se je razveselil, ko je zvedel za šolo gospe Simone, ki je poučevala ptičko, kako naj se pazijo, da se ne ujamejo, črnoglavček je bil najboljši učenček. Odslej se je vedno varoval zank in pušk. Tudi mi se varujemo nevarnosti!
Esther Mislej, Laprida 5747, Rosario.
Najlepša je povestica od bratcev, ki so tako usmiljeni, kadar zboli kateri izmed njih. Slike so ravno tako lepe kakor povesti. Kako more kdo tako lepo slikati! Te povesti ne bom nikdar pozabil, ker me prsti moje roke vedno uče, da je v slogi moč. En sam prst skoro ničesar ne pomeni, kar pa jih pet zagrabi, zlepa ne izpuste.
Jože Benedičič, Buenos Aires.
Vedno nosimo s seboj povestieo od petih bratcev. Kako se skupaj igrajo, kadar imajo čas. Kako si pomagajo, kadar je treba. Nikdar si ne nagajajo, človek bi rekel, da ni nikjer na svetu takih bratcev. Vendar ta povestica ni izmišljena. Vsi bi morali biti tako složni med seboj, ker v slogi je moč. Potem bi veliko pomenili.	Ciril Hafner.
Prosim, povejte gospodu Vigilu, da ni prav, ker je napisal povestico od pečarjev. Zdaj jih ne bom več rada imela, ker so naučili ljudi delati tiste umazane ranče. Nage hišice doma, pravijo mama, so tako lepe, ranča pa ni mogoče narediti prijaznega. Naj gospod . Vigil tako naredi, da bodo podrli vse argentinske ranče in sezidali mnogo lepih in belih hišic.
Francka Kostevc.
Tisti, ki tudi za potrebne stvari nočejo izdati denarja, so ravno tako nespametni, kakor tudi tisti, ki ga zapravljajo po nepotrebnem. Tako smo se učili v šoli, in .prav tega nas uči lepa Vigilova povestica "Vračajoči se zlatnik”, ki sem jo bral v Duhovnem življenju, in ki je ne bom nikdar pozabil, marveč se bom po njej tudi vedno ravnal.	Aleksander Žvagelj.
Najlepša povest Duhovnega življenja je bil Lipetov bič, ki ga je napisala gospa Krista Hafner. Ta povest je bila pozneje tiskana v posebni knjigi. Jaz imam tisto knjigo. Prosim, če veljajo nagrado samo za Vigilove povestiee, ali tudi za druge. Jaz mislim, da bi bilo najboljše, če bi veljale za vse enako. Kadar mi boste od-
govorili na to vprašanje, Vam bom pa zares pisal.	Pismo brez podpisa.
Odgovor:
Moj dragi prijateljček! To pismo bi bil prav lahko podpisal. Ni lepo pošiljati pisma brez podpisa. Ker je Tvoje vprašanje vsekakor zanimivo, Ti na pismo odgovarjam, da veljajo nagrade za vse splošno zanimive otroške sestavke, ki ne bodo obsegali več kakor 60 besed, ne vštevši podpisa in naslova. Pač pa lahko na primer častite sestre izseljenske učiteljice in učitelji popravijo kake morebitne slovnične napake, ki jih popravi v nasprotnem sin čaju tudi uredništvo, ker hoče biti ta oddelek Duhovnega življenja pač neke vrste izseljenska šola, seveda ne šola za napake. In še to, da tistemu, ki nam ne po poslal natančnega naslova, ne bomo mogli poslati nagrade. In na vse zadnje še to, da bomo objavili tudi slike tistih izseljenčkov, ki nam bodo poslali prav posebno zanimive sestavke, če nam bodo slike seveda priložili, in bodo dovolj lepo in zanimive. Zanimive so slike naših izseljenčkov v šoli, na izletu, pri prvem svetem obhajilu, v narodni noši, itd., ne pa slike golih obrazov.	Urednik.
Naša mama pravijo, da je "Liščkovo potovanje” najlepša Vigilova povestica. kar jih je doslej objavilo Duhovno življenje. Saj je res zanimivo, kako je mu-renček Lišček potoval v Murnovo deželo in kaj da je v tistih krajih lepega doživel. Mama pravijo, da jim je ta povestica zato tako všeč, ker jih spominja čričkov, ki so tako lepo prepevali doma na Slovenskem.	Ema Gantar.
Tista sekira v Duhovnem življenju je neumna. Saj jo tudi tako nerodno padla, da bi si morala posekati vse prste, če bi jih imela. S čim bodo pa pri naš doma greli sobe, ko je pozimi tak mraz, če sekira ne bo hotela sekati? In s čim bodo kuhali? In s čim bodo delali mize in stole in omaro?	Andrej Zalokar.
Zvedel sem, da je tudi več Metličanov naročenih na revijo Duhovno življenje in da jo radi berejo. Ker je moja mama doma iz Metlike na Belokranjskem, jih najlepše pozdravljam, zlasti šolsko mladino. Star sem t) let. Moj starejši bratec je v višjih šolah in se uči za duhovnika. Zelo bom vesel, če mi kaj odpišete.
Jožef Magerl
Na vernih duš večer
Na valiti popoldne je rekel Mlinarjev oče: “Danes moramo iti vsi k večernicam, da bomo molili za rajnke”. Vsa družina je stopala v krasnem jesenskem soncu med drevjem, ki mu je listje bledelo in rdelo, proti Deli cerkvi na griču. Po vseli rebrih so se zgrinjale pisane gruče ljudi skozi sence proti cerkvi, da so jo napolnili kakor malokdaj.
Blagoslov s slovesnim petjem je bil hitro pri kraju, zlata mostranea izgine za vrati tabernaklja, gospod župnik v belem in zlatem širokem plašču odide izpred oltarja. — Kar se dvigne sredi cerkve črni mrtvaški oder z belo mrtvaško glavo ob črnem razpelu na vrhu. Vse oči se obrnejo tja. Duhovnik v črnem plašču stopi k odru in zapoje resne molitve za rajne. Preprost visok križ potegne ljudi za sabo v dolgo procesijo proti pokopališču. Glasna ljudska molitev se med potjo meša v neprestano zvonenje, ki se oglaša z vseh strani od sosednih cerkva.
Grobovi so danes majhni zali vrtiči, prepolni belega in pisanega cvetja. Med njimi se moleč razkrope gruče ljudi. Vsakteri obiskujejo gomile dragih svojcev.
Tudi Mlinarjevi imajo ondi svoje rajne. Oče in mati sta že pokopala starše in pred letom so deli v grob dobro teto, ki je bila pri hiši otrokom posebno ljuba. Otroci dobro vedo za vse te grobove in so jih včeraj ljubeče ozaljšali.
O valiti h se sonce že zgodaj nagne. Prvi mrak je našel ljudi že na grobeh. Tedaj zamiglja po gomilah nešteto lueie. “Mati, zakaj ste vžgali teti lučko?” vpraša Tonček.
“Lučka na grobu spominja Arečne luči, ki jo želimo raj niči vselej, ko pravimo: Večna luč ji sveti!”
“Kakšna pa je večna luč, mati?”
“Večna luč je sam ljubi Bog, ki sveti v nebesih brez konca ’'.
Z mrakom so sc Mlinarjevi vračali domov. Zrak je Lil poln donečega zvenenja. Ves ta večer je bil tudi doma sila svetosten in skrivnosten.
Po večerji je oče segel po veliki molek, viseč za mizo pod razpelom. Zmolili so za rajne vse tri dele rožnega venca.
Ko sta Janez in Tonček v svoji sobi legla, je Tonček spregovoril: “Janez, rad bi umrl. Vi drugi bi me-vedno še radi imeli in vsak dan zame molili, jaz pa vas bi obiskaval.”
“Ne, Tonček”, ga zavrne Janez. “Ti si najmanjši: ti moraš zadnji umreti. Ti boš nosil cvetje in lučke na naše grobe in boš za nas molil, mi pa te bomo hodili varovat, kakor te zdaj vsi varujemo.”
“Bom”, je šepetal Tonček že v snu.
In v spanju sta se oba z angeli in rajnimi dušami šetala po raju.
Jezus obudi mladeniča
Jezus je šel v mesto, z imenom Na im, in šli so z njim njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je pa približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: “Ne jokaj!” In pristopil je ter se je dotaknil nosil — nosivci pa so obstali — in je rekel: “Mladenič, rečem Ti: Vstani!” In mrtvi je sedel in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. In strah je obšel vse, in hvalili so Boga.
Skupina gojencev slovenskega šolskega tečaja v Villa Devoto pod vodstvom gospe Milke Bajt.
O P A Z O
VALEČ
KULTURNA KRONIKA
Dne 4. sept. je bila v cerkvi Santisimo Saeramento in v prisotnosti gospoda ministra dr. Cankarja in čchoslovaškega ministra Kaderabeka cerkvena proslava rojstnega dne jugoslovanskega kralja Petra II., ob zelo veliki udeležbi.
4. sept. popoldne se je vršila v Villa Dcvoto zelo uspela šolska prireditev, na kateri sta sodelovali obe slovenski šoli in vsa slovenska društva.
4. septembra so imeli v Rosariju posrečeno šolsko prireditev.
10. sept. zvečer je bila proslava kraljevega rojstnega dne na Dock Sudu.
Dne 11. sept. je izredno lepo uspela prireditev, ki smo jo nazvali "Festival artistieo yugoeslavo’o kateri obširneje poročamo na drugem mestu.
Istega dne se je Slovenski dom spominjal bazoviških žrtev.
Društvo Triglav v Rosariju je kupilo zemljišče za zgradbo lastnega doma.
Tudi društvo Iskra v Cordobi je imelo prireditev, o kateri poroča ja, da je lepo uspela.
Društvo "Samopomoč Slovencev” je imelo dne 28. avgusta večji sestanek na Avellanedi. Za avellanedskc zaupnike so no-stavili Ulesa, Kukoviča in Centriha.
gih Jugoslovanov je bilo bolj malo. Večino obiskovalcev sn kakor tvorili tukajšnji domačini.
vse-
Smelo lahko napišemo, da ni bila slovenska pesem v teni mestu še nikdar zapeta pred bolj izbranim občinstvom, a tudi nikdar ob večji udeležbi! Saj so nekateri trdili, da se je bilo zbralo do dva tisoč gledalcev. Toliko jih sicer najbrže ni bilo a po^ prodanih vstopnicah sodeč jih je bilo še vedno prav častno število —• 1.300. Nad tisoč vstopnic je bilo kupljenih v predprodaji.	1
In pred to množico smo se dostojno pokazali! Gospod kaplan Hladnik je v uvodni besedi po špansko predstavil občinstvu namen prireditve in podobo naše kolonije, ki se ne more ponašati niti z učenjaki niti z bogatimi veljaki, pač pa želi biti koristen element marljivih delavcev v zgradbi naše druge domovine, ki smo jo našli v Argentini. Izraz hvaležnosti je ta prireditev do usmiljenih sester, in hkrati izraz hvaležnosti za gostoljubje dežele, ki nam daje kruh.
Občinstvo je z velikim navdušenjem sledilo' poteku prireditve. Le to je bilo Argentincem žal, ker so jim bile besede pesmi nerazumljive. Napevi sami so jih očarali. Med publiko je bilo mnogo izobražencev: zdravniki, profesorji, učitelji uradniki. Tudi slovenska narodna noša je žela veliko priznanja.
Nastopili pa so s pevskimi točkami kar štirje zbori: mešani, možki, avellanedski, in naposled še dekleta z rajalniini vajami na motiv "Venček na glavi”. Kljub težkočam,'ki jih m bilo mogoče pričakovati, je torej gospod pevovodja Jelcše prav dobro rešil svojo nalogo, kakor tudi pevci in pevke katerim gre res vsa hvala.
Še nobena predstava ni doslej tako povzdignila našega dobrega imena med argentinsko javnostjo. Tudi častitim sestram, med katerimi je 11 Slovenk, je bila v veliko zadoščenje. Prispevek k gradnji veličastne bazilike čudodelne svetinje ki je že skoro dozidana v Parque Chacabuco, je bil seveda tudi čez vse dobrodošel. Tako da se ta prireditev res lahko ponaša s svojim uspehom.
Skupina dijakov iz okolice Stične na Dolenjskem, ki so na svojem zadnjem sestanku pred začetkom šolskega leta razpravljali tudi o slovenskih izseljencih v Južni Ameriki, in navdušeno pozdravljajo vse čitatclje Duhovnega življenja, Mislimo, da jim lahko vrnemo pozdrave ne samo v našem lastnem marveč tudi v imenu vseh naših čitate-Ijev in vseh slovenskih izseljencev v Južni Ameriki.
Umetniški večer
‘ ‘ Gran festival artistieo yugoeslavo ’ ’ smo nekoliko bombastično naslovili prireditev, ki se je že daj časa pripravljala v zatišju bolnice Alvear, in ki jo je zamislila tamošnja usmiljenka sestra Odila, ki je tudi iz slovenskega na špansko prestavila štiridejanko "Dve materi”.
Igralsko osobje so tvorile deloma Slovenke, deloma tukajšnje domačinke. Domala vse igralke so se prvič drznile na oder, zato je bilo nekoliko strahu in oklevanja, 'Toda ko je bil naposled določen dan uprizoritve, je bilo treba pustiti vse pomisleke in se z vso odločnostjo vreči na delo.
Pojavile so se nove težave. S petjem. Toda tudi ta ovira je izginila. Skoraj bi dejal, da se je Marija sama ljubeznjivo nasmehnila požrtvovalnemu prizadevanju nekaterih dobrih duš. Vse težave so se izravnale. Pojavil se jo ličen program, ki je oznanil, da prireja imenovani "Gran festival artistieo” jugoslovanska kolonija kot izraz svoje hvaležnosti do usmiljenk, ki po raznih buenosajreškili bolnicah strežejo našim bolnikom, čisti dobiček pa da je namenjen zgradbi bozilike svetišča ‘ ‘ Čudodelne svetinje”, katero hočejo usmiljenke darovati mestu Buenos Aires.
Poleg drame je bilo na programu zlasti še slovensko petje, ki je za večino tvorilo glavno privlačno točko, in s katerim smo se tudi hoteli predstaviti slovenski izseljenci argentinski javnosti. Ravno tako so bile dobra propaganda indijske čarovnije profesorja Olazabala, kakor tudi violinski koncert osemletnega Sensabastiana,
Toda nihče ni verjel, da bo mogoče s tem programom privabiti toliko množico gledalcev, in doseči tako velik učinek, kot se je zgodilo.
Ob napovedani uri je bila ogromna dvorana San Jose, Ascuenga 158, že polna. Torej precej drugače, kakor se je, žal, udomačilo pri drugih slovenskih prireditvah.
Mnogo, zelo mnogo slovenskih obrazov je bilo videti. Dru-
Romanje v Lurdes
Romanje v Lurdes smo morali iz raznih vzrokov preložiti na 20. november, torej teden dni preje kakor je bilo prvotno napovedano. Dopoldne bo ob 10. uri sv. maša, na kar nam je stavljen na razpolago romarski dom, kjer se bomo mogli odpočiti in razvedriti. Ob 3. uri bomo imeli v dvorani lepo prireditev potem pa bodo v cerkvi molitve.
Kadarkoli smo imeli doslej v Lurdesu kakšen sestanek, se je vedno zbralo zelo mnogo ljudi, zato bo gotovo tudi to pot privabilo Marijino svetišče mnoge Slovence, in se bodo srečali znanci od včeraj in nekdaj. Najlepše vabljeni!
Naša prihodnja številka
bo izšla dne 20. novembra v posebno lepi obliki.
Cerkveni vestnik
Vsled gornje vesti, glasom katere izide prihodnja številka šele dne 20. novembra, dopolnjujemo cerkveni vestnik iz 2. strani platnic: 6. november: sveta maša na Saavedri, molitve na Paternalu; 13. november, maša na Avellanedi, molitve na Pa-ternalu; 20. november: Celodnevno romanje v Lurdes.
Dne 2. septembra je zapadel v Rio Ceballos poleg Cordobe sneg, kar je nekatere naše prijatelje tako navdušilo, da so sc dali slikati. Zlasti bodo nekateri spoznali g. Petra Jonkeja.
VARNOST
VEČ VARNOSTI POPOLNO VARNOST
za Vaše prihranke potrebujete sedaj bolj kakor kdajkoli v HRANILNICI
z dobrimi obrestmi.
NAJVEČJO VARNOST
Vam nudi Vaš stari prijatelj
SLOVENSKI ODDELEK
BANCO HOLANDES UNIDO
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
Centrala:	Filialka:
Bme. Mitro 234	CORRIENTES 1900
Vogal 25 de Mayo	Vogal Rio Bamba
TJ. T. 33—'7013
DENARNE POŠILJKE v vsakem denarju z zračno pošto brez posebnih stroškov za aeroplan.
LADIJSKE PREVOZNE KARTE po konkurenčnih cenah za najboljše ladje.
Orkan, tornado, tajfun, so različni izrazi za en in isti strahotni pojav. Po nekaterih krajih pogosteje, drugod manjkrat nastane namreč v ozračju silen vrtinec, sredi katerega se ustvari brezzračen prostor, ki kakor ogromen slonov rilec naglo gre po morju in po kopnem in srka v se ter več sto metrov visoko v zrak dviga tudi najtežje stvari in jih daleč stran spet spušča na zemljo, vozove, strehe hiš, drevesa, ki jih puli s koreninami vred. Iz morja sesa ogromne vodne mase, da jih na drugem raju spet spušča na tla. Gorje ladji, čez katero ali mimo katere je šel tajfun! Ponavljam, da so ti strahotni viharji razmeroma redki. V Ameriki in vzhodni Aziji so pogostejši kakor na primer v Evropi, kjer so vendar zlasti na Južnem Jadranu že večkrat izkusili njihovo pogubno moč.
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
MARCO SASTRE 4351 (Villa Devoto), Bs. Aires. D. T. 50—0277.
LADIJSKE VOZNE LISTE
za vse paroplovno družbe dobite pri
CA. CENTRAL EUR O P E A SAN MARTIN 469
po najnižji ceni
KABINO
zagotovimo vsakemu potniku brezplačno
VPOKLICNE KARTE PO ZELO ZNIŽANIH CENAH
Zima, zima bela ...	\
Ali veš, kje je najboljši krojač, ki te bo za zimo primerno oblekel?
Jaz ti ga ovadim:
MARTIN PETEK
s krojnim izpitom v Zagrebu in Bs. Airesu MEJICO 686, PLnEYRO Avellaneda, F.C.S.
i____________________________
Kadar rabite novo obleko, si v Mozetičevi krojačnici oglejte vzorce blaga in krojev, pa Vam ne bo žal. V zalogi imamo tudi veliko izbiro srajc, klobukov in vseh drugih moških potrebščin po tako ugodnih cenah, kakor jih ne boste našli nikjer drugje.
Priporoča se Vam:
KROJAČNICA MOZETIČ OSORIO 5052 (Paternal), Bs. Aires
če ti je všeč dobra kapljica, če ti diši okusna klobasica, če si kaj zaveden slovenski rojak, kadar te zanese pot na Avellanedo, potem se oglasi v slovenskem baru, RESTAURANT INTERNACIONAL
KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, PCS.
Najstarejša slovenska gostilna na Avelia-
nedi' -— Dobra jedača-izborna pijača
veselja polna hiša
Pridi in prepričaj se!
ŠTEFAN CELEC
MANUEL ESTEVEZ 499 Avellaneda, F.C.S.
REVMATIZEM
Vas muči? Ne bodite vendar nespametni in ne pustite, da bi Vas mučil naprej! še danes pišite gospej Anici Smola, soprogi okrajnega zdravnika, Žužemberk, Dravska banovina, Jugoslavija, naj Vam pošlje par zavitkov zdravilnega čaja, ki je dobro preizkušena mešanica naših najboljših domačih zdravilnih rož. Za popolno ozdravljenje je navadno dovolj pet zavitkov, ki veljajo s poštnino vred 10 argentinskih pesov.
BANCO GERMANICO prevzame vsako odgovornost za pravilno in brzo dostavljanje Vaših denarnih nakazil.
BANCO GERMANICO jamči za popolno varnost Vaših hranilnih vlog, ter jih obrestuje po tekoči obrestni meri.
BANCO GERMANICO nudi najugodnejše pogoje pri nakupu tako odhodnih, kakor vpoklicnih prevoznih listkov (šifkarte).
Jugoslovanski oddelek
DE LA AMERICA DEL SUD
AVENIDA L. N. ALEM 160	BUENOS AIRES	25 DE MAYO 149—59
Naše uradne ure: od 8 1|2 do 7 zvečer. — Ob sobotah do 12 12.
Z A U P N O S T
VARNOST !
HITROST !