—    327    —
Potovanje po Laškim.
Spisal M. Verne.
27 .pismo.
Dragi prijatel!
Drugi dan, 17. julia, sim se peljal o poldne po železnici, 16 milj dal ječ v Kazerto (Caserta), kjer je sloveče veličansko kraljevo poslopje, de je mende malo tacih na svetu« Zatoraj ne pričakuj, de bi bil v stanu Ti ga popisati. V poslopji je precej velika , prelepa cerkev, krasno gledišče in vse, česar je treba; zraven poslopja pa je silno velika pristava polna lepih vertov, gajev in ribnikov. Tudi je tu precej veliko jezero z zalim otokam , in lep slap , ker se reka, čez 30 milj dalječ napeljana, izverh hriba lije in v ravnino teče. — Nad to pristavo je na griču neka majhna soseska, ki ji „San Leucio" pravijo, in ktere prebivavci se le s svilno ali zidno rejo pečajo, svilo predejo in tkejo. — Ko sim bil vse to ogledal, je bilo že prepozno v Ka-puo iti, deslravno ni dalječ od Kazerte; zatoraj sim se zvečer z vozovlakam nazaj v Napolo peljal.
Poslednjič sim se hotel šezVezuvjem, ki je ravno čversto razsajal in oginj (lavo) bljuval, nekolika bolj soznaniti. V nedeljo, 18. julia, ob osmih zvečer se peljem vv Rezino (Resina), kamor je iz Napolade-helo uro. Cez kake pol ure zajahamo v Rezini konje, in ob enajstih smo bili že sred hriba ;,pri pušav-niku" (Eremita). Pušavnik je že star, pa še terden menih frančiškanskiga reda, ki z enim hlapcam tu v precej prostorni in terdno sozidani hiši stanuje. Šest in dvajset let je že v ti pušavi, pa zoper samoto mu ni treba tožiti, ker ima zmiram radovednih obiskovavcovin popotnikov dovolj pri sebi, in nekaj časa sem tudi nekoliko vojakov, de popotnike hudobnih ljudi varjejo. Tu smo mende dve uri počivali, in potem še kake pol ure bolj poprek hriba jezdili. Ne dalječ nad pušavnikovo hišo je zalo novo poslopje wOsservatorio meteorologico Ve-suviano". — Dokler sim jezdil, mi ni bilo nič; ko je bilo pa treba peš verh hriba iti, sim terpel ko živina, in de Ti po pravici povem, žal mi je bilo, de sim se bil na tako težavno pot podal. Tu se gre naravnost gor kakor po strehi. Človek se malo manj ko do kolena v Vezuvjev pepel, ki je zgol pesek, udira, in ko en korak naprej stori, večkrat ravno toliko in še več nazaj zdersne. Vse do srajce in hlač sim bil sle-kel, in vender sim se potil, de sim bil moker, kakor de bi bil iz vode ziezil; usta so se mi bile posušile, de nisim mogel pregovoriti. Le to me je še tolažilo, de toliko druzih in še celo ženskih gor gre in pride, — de se je tovarš Miniussi, ki ni ravno terdoiga zdravja, dobro ponašal, — in de je bil komaj pet mescov prej tudi naš rojak dohtar Martin Dolničar iz Tersta verh tega strašniga hriba. — Malo po malim smo prišli na staro, ohlajeno lavo, kjer se saj več udiralo ni. V Napoli sim vidil neke podobe, ki kažejo, kako ljudje na Vezuvi hodijo, pa sim menil, de so spačenke (karikature). Mož vleče namreč človeka z jermenam ali z vervjo gor seboj , drugi pa ga zad naprej riva, in ko bi pasti imel, kar je prav lahko, prideržuje, de ne pade. Tu sim se sam prepričal, de podobe niso spačenke, in de brez take pomoči bi bil še veliko več terpel. Z veliko težavo pridemo gor in poležemo poleg razbeljene lave (Vezuvjeviga izmečka), ki je bila pa mende že kaka dva dni stara , ker je bila po verhu že černa, — in se osušimo. Cez eno uro se spet vzdignemo in gremo proti izhodni strani verba, de bi sončni izhod vidili.
To je bila pač srečna misel! Še le tisti dan si je bila lava drugi odtok zbrala, in je na severni strani v strašno brezno med Vezuvjem in Somam kot ognjena reka — grozovitni peklenski „Phlcgeton" — tekla. RaYU(*
—    328   —
pred nami pa je oddušek (krater) skoraj neprenehoma bljttvah Malo je mende tako visocih zvonikov na svetu, kakor visoko Vezuvi razbeljeno kamnje razne velikosti iz sebe meče. To je pač peklensko lepo in veličansko! — Tode včasih hrib tako grozno razsaja, de je — ne peklensko lepo — temuč peklensko strašno, kakor na primer v leta 79 po Kristusovim rojstvu, kadar je bil veliko tisuč ljudi in nekoliko mest zasul.