>
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
BOJ PROTI PREOSTANKOM FAŠIZMA — PROTI ČRNI REAKCIJI — JE BOJ ZA MIR IN
VARNOST V SVETU!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto______________________ $3.00
Za pol leta___________________________1.75
• -*- •	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV	V . . .	• •
Let. 4. Št. 169.		Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, JULY 3RD, 1946.	Price 5c.	Vol. 4. No. 169.
Jugoslavija se ni in se ne bo odrekla Trsta
ŠEF BEOGRADSKE POLICIJE - ZLOGLASNI DRAGI JOVANOVIČ, PRIZNAL SODELOVANJE Z MIHAJLOVIČEM
Med drugimi obtoženci za vele-izdajo — zloglasne skupine narodnih izdajalcev — je zaslišan Dragi Jovanovič, upravnik mesta Beograda za časa okupacije in šef srbske državne straže.
Na zaslišavanju, Jovanovič je odkril mnoge dosedaj nezadostno znane politične kombinacije predvojne jugoslovanske državne uprave ,katera se je postavila v službo nemškemu agresorju in delala na likvidaciji najnaprednejših sil lastnega naroda.
Jovanovič je objasnil na sodišču svoje odnose z nemškim agentom Helmom ,kateri datirajo od 1938 leta, ko je po nalogu tedanje jugoslovanske vlade, jugoslovanska policija vzpostavila stike z nemško policijo. Cilj sestanka predstavnikov nemške policije Millera in Besta in pretstavnika jugoslovanske policije, Ačimoviča, Lažiča in obtoženega Jovanoviča je bil, organiziranje borbe proti naprednega pokreta in predvsem komunistov. Na tem sestanku je zaključeno, da se vzpostavijo policijski atašeji za vezo pri jugoslovanskem poslanstvu v Berlinu in nemškem poslanstvu v Beogradu. Dva tedna pozneje, Ačimovič je v Berlinu podpisal sporazum. Kot policijski ataše v Beogradu, je bil imenovan omenjeni Helm. Na ta način so Nemci ostvarili v Beogradu, svoj špijonski center. Obtoženi Jovanovič se zagovarja, da je vse to delal kot uradnik po nalogu tedanje vlade, katera je imela v svojih rokah vodstvo zunanje politike.
Takoj po okupaciji Jovanovič je vzpostavil zvezo z Helmom, kateri ga je spravil v zvezo z njegovim šefom Krausom, na kar je komandant Beograda, Kajzenberg, pooplastil Jovanoviča, da obnovi beogradsko policijo. Jovanovič je postal izvenredni komisar uprave mesta, katera je organizirana nekoliko dni pozneje.
Jovanovič, ki se je pripravil, da odgovori na vsako vprašanje, nekako v zmedi objašnjava pove-renje, ki ga je od samega začetka vžival pri Nemcih ter skuša uve-riti sodišče ,da je delal vse to iz ljubezni napram srbskemu narodu in težko prizadetem Beogradu, vse to pa še ne pomeni ,pravi Jovanovič, sodelovanje z okupatorjem.
Potem, ko je bila organizirana komisarska uprava, Jovanovič je bil imenovan upravnikom mesta Beograda in predsednikom občine. Na tem položaju je ostal skozi dokler ni vred z Nemci zbežal iz Jugoslavije, Za časa okupacije je izločeval Srbe na prisilna dela, zlasti v Borski rudnik.
"Od bakra iz borskega rudnika je izdelovana municija, z katero so pobijani Srbi?", je opozoril Jovanoviča predsednik sodišča. Jovanovič, kateri je trdil, da je prisilno delo izvajano v interesu miru, reda in dela v Srbiji, se vrti in neve kaj bi odgovoril. V nadaljevanju zasliševanja, Jova-noviš je priznal svoje veze z Nemci, sodelovanje z okupatorjem in borbo, ki so jo njegovi policijski oddelki vodili proti partizanov v Srbiji.
Nadalje je priznal, da je podpisal presodbe o streljanju vašča-nov ter razpisoval nagrade od 100.000 dinarjev za vsakega ubitega ali ujetega partizana. Potrjeval je predloge, ki so mu jih dostavili komandanti srbske državne straže za izvršitev osvete nad srbskim narodom, Zaradi osvete so bile streljane civilne, neobo-rožene osebe. Priznal pa je tudi, da je dne 14 decembra 1941 leta izdal sporočilo, ki je določalo smrtno kazen za komunistične simpa-tičarje v Beogradu.
Aretiranci so bili po specijalni policiji pretepam, mučeni in na ta način prisiljeni na priznanja.
Na vprašanje predsednika, "če so bila streljanja izvršena z nje-
govo vednostjo", Jovanovič pravi, da so bila in da je za ista odgovoren.
Nadalje je priznal, da je spe-cijalna policija v Beogradu izvršila aretacijo tudi v notrajnosti Srbije. "Kakšne veze ste imeli z Mihajlovičevo organizacijo?", je vprašal predsednik. Jovanovič je odgovoril, "da je te veze vzpostavil že v letu 1941 in najprej preko Mihajlovičevega komandanta Kalabiča, pozneje pa tudi preko drugih komandantov. Četniškim komandantom je dajal pomoč in delal uslugo, ki so jo od njega zahtevali. Dajal jim je: municijo obleko, razni drugi materijal in denar. Skupno jim je dal okrog 100.000 nabojev in 300 bomb. Ta materijal je bil odpeljan na čet-niških občinskih komionih, pa tudi njegovim osebnim avtom. Iz poverjenih kreditov je izdal Kala-biču, 1.000.000 dinarjev, medtem ko je druge stvari dajal iz občinskega skladišča.
Z Dražinem komandantom Beograda, Sašom Mihajlovičem, je naredil sporazum po katerem so Mi-hajlovičevi oficirji vršili kontrolo nad delom srbske državne straže. Načrt je bil, da se takoj v momentu osvoboditve srbska straža postavi pod poveljstvo' tega četni-škega komandanta.
Na vprašanje predsednika, "če se je on osebno sestajal z Dražo", Jovanovič pravi, "da se je sestal dvakrat. Prvikrat sta se skupaj Nedič in Jovanovič sestala z Dražo v vasi Ražane. Napram izjavi Jovanoviča, na tem sestanku je bilo glavno vprašanje pogovora o nabavi orožja za četnike. Draža je zahteval od Nediča, da pri Nemcih izposluje nabavo orožja.
Drugi sestanek z Dražo se je vršil 26 ali 27 avgusta 1944 leta v vasi Gornja Šatornja. Jovanovič je odšel na ta sestanek, da obvesti Dražo o sklepu Nemcev, ki so sklenili umaknitev iz Srbije, kjer je predložil ,da je ravno to moment za zavzeti mesta in vzpostaviti oblast.
Ker je Mihajlovič zanikal, da bi se vršili taki sestanki, predsednik sodišča zahteva, da se predstavita oba obtoženca, pri čemu Draža zopet zanika resničnost, medtem ko Jovanovič odločno trdi, da je to bistvena resnica.
Jovanovič je nadalje priznal, da je 1943 leta formiral preka sodišča, organiziral policijske tečaje, govoril o potrebi brez kompromisne borbe do' iztrebitve komunistično-boljševiških ostankov. Pozival mase v borbo proti Narodno osvobodilnega pokreta in pretil s streljanjem za vsaki akt naperjen proti Nemcev, kakor tudi organiziral sistem špijonaže in ovadbe,
Napram izjavi Mihajloviča, iz po gestapo organiziranega lager-ja Banjici, je 114.000 rodoljubov streljano. Jovanovič pravi«, da neve točnega števila, meni pa, da je streljano okrog 35.000 oseb, komunisti in simpatičarji Narodno osvobodilnega gibanja.
V teku zasliševanja, Jovanovič je pokazal sliko, na kateri je Američanka Ruth Mitchell z biv. kraljem Petrom. Jovanovič pravi, da mu je Ruth Mitchell dobro znana in da jo je videl skupaj z četniki in Gestapo v Beogradu 1941 aii 1942 leta.
čitatelji se bodo spominjali člankov v reakcionarnem tisku, ki jih je podajala Ruth Mitchell, kjer je poveličevala Dražo in njegove četnike, domobrance in švabobran-ce, najbolj pa črnila partizane. Sedaj pravi, Ruth Mitchell, da je vse to potvorba, da so obtoženci prisiljeni na priznanja. Toda ameriški dopisniki, ki so navzoči obravnavi, trdijo povsem drugače, da imajo obtoženci vse možnosti za pričevanja ali zanikanja. Niso prisiljeni priznati dejstva, toda ta dejstva so očitni zločini, ki so bili izvršeni po nalogu in navodilih obtožencev.
LJUDSTVO 0KLICAL0 SPLOŠNO STAVKO V TRSTU
BRITSKA IN AMERIŠKA VOJSKA VARUH INTERESOV ITALIJANSKEGA IMPERIALIZMA
Trst, 1 jul. — Tukaj je prišlo vsled neprestanih provokacij in izzivanj z strani fašističnih in profašističnih elementov do izgredov med ljudstvom, na kar je posegla vmes in sicer zaščito izzivalcev in provokatorjev, britanska in ameriška okupacijska vojska.
Izgredi so nastali med civilnim prebivalstvom, katerega ogromna večina zahteva priključitev k Jugoslaviji in pa takozvanimi "desničarji" oziroma profašističnimi in fašističnimi elementi ,to je civilno policijo, katere člani so že od prej znani fašistični teroristi. Do izgreda je prišlo, ko je civilna policija izvršila napad na poslopje tiskarne lista "Progresso", v katerem se tiskajo progresivni slovenski in italijanski časopisi. Okrog 22 delavcev, ki delajo v tiskarni, so se zabarikadirali v poslopju, katere je potem policija prisilila, da se umaknejo. Dejanje policije, britanske in ameriške ar-
UMOR DELAVCA HLAČE
Trst — Umor slovenskega delavca Hlače, ki so ga ubili fašistični koljači, je tipičen primer zločincev neofašističnih skupin, katere nemoteno v Trstu terorizirajo in napadajo antifašiste — Slovence in Italijane.
"Primorski Dnevnik" v svojem članku povodom umora delavca Hlače, opozarja, da to ni prva in niti poslednja žrtev šovinističnih elementov. Zatem primerja tržaške "objektivne liste", kateri niso niti omenili, da je prišlo do umora enega delavca in več drugih ranjeno. Dejstvo je, pravi "Primorski Dnevnik" — da pogosto pride do napadov fašistov na antifašiste, toda policija je vedno prepozna priti na lice mesta in dovoljuje umik napadalcev, medtem ko vrši aretacijo napadenih.
"Zaradi take situacije se postavlja vprašanje", kaj namerava zavezniška vojna uprava podvzeti konkretno za zaščito osebne varnosti antifašističnega prebivalstva", zaključuje ta list.
made se smatra, kot "zaščito" prebivalstva. Toda značilno je, da civilna policija kot britanska in ameriška vojska, nista izvršile napada na poslopje profašističnih izzivačev in provokatorjev, ampak na poslopje in urade Komunistične partije ,urade in poslopje progresivnega časopisja.
Walter Lipmann, dopisnik nju-jorškega "Timesa", kateri si prizadeva pojasniti stališče Amerike in Anglije, kot opravičeno, pravi: "Ameriška in britanska vojska sta predstraža na Morganovi črti, da zadrži jugoslovensko armado". Dopisnik Lipmann je torej povedal samo to, kar je pri miroljubnem ljudstvom že davno znano, vendar pa gotovi krogi, ki so direktno
DEMONSTRACIJE IN SHODI ZA MIR
Toronto — Nacionalna ekzeku-tiva delavske progresivne partije poziva ljudstvo, da se udeleži številnih masovnih demonstracij in shodov, ki se bodo v teku enega tedna med 21 in 28 avgustom vršili po deželi v znaku edinstva in kooperacije med narodi za mir in varnost.
Po vseh večjih in manjših mestih, trgih in vaseh mestni odbori bodo organizirali demonstracije in javna zborovanja. Dne 28 avgusta ob 8.30 uri zvečer (EDT) bo govoril preko CBC radio postaje voditelj progresivne stranke, Tim Buck.
Velika in obsežna Tcampanja v znaku zgraditve miru in varnost v svetu, se bo vršila istočasno za mobilizacijo javnega mnenja, da podpira zahtevo, da se atomsko bombo kot instrument za vojne svrhe uniči.
"Kanadčani se niso borili za poraz Hitlerjevega fašizma, da bi kanadski in ameriški velepodjetni-ki skladali v skladiščih atomske bombe in jih vporabljali za dominacijo osvobojenih držav v Evropi ter razbijanju enotnosti med velikimi državami. Ljudstvo zahteva, da se atomsko energijo vpo-rabi v svrho življenske sreče in blagostanja človeštva", je dejal mestni odbornik Sharles Sims.
odgovorni za tako stanje stvari, skušajo opravičiti svoja stališča, češ da se gre za varnost in pravice ljudstva. Ako bi ti krogi fa-ktično zastopali varnost in pravice ljudstva, potem bi ne bilo treba nobenega vojaštva, nobene civilne policije, ker večina ljudstva zahteva priključitev k Jugoslaviji.
Ker se pa gre za zaščito interesov italijanskega imperializma proti teženj in zahtev ogromne večine ljudstva v Trstu in Julijski Krajini, katero zahteva priključitev k Jugoslaviji, ameriška in britanska vojska je stvarno zaščitnik varnosti in interesov italijanskega imperializma.
Nad 200 tisoč delavcev v pristanišču so oklicali splošno stavko. Pri splošni stavki sodelujejo: Komunistična partija, Gelenalna italijanska delavska Zveza, Združeni sindikali in Italijansko-Slovenska antifašistična mladinska Zveza.
KRATKE VESTI
Britski • vojaki, Royal Army Service Corps na Sredozemlju, so naslovili protest proti preselitvi poljskih oddelkov pod poveljstvom gen. Andersa, v Anglijo.
"Večino takozvane poljske armade v Italiji, sestavljajo elementi, ki so se borili na strani Nemcev in opravljali važna dela v nemških tovarnah". D. N. Pritt, ki je podpisal protest pravi: "Potem ko smo se vsaj od bližje spoznali z temi vojaki, smo prišli do edinega zaključka, da so to zavestni fašisti in napol-fašisti".
Pristaniščni delavci v Glasgow-u
so zapretili, da napustijo delo, ako se vposli Andersove vojake pri tem delu. Okrog 600 mašinistov so naslovili vladi protest, katera namerava zaposliti takozvano poljsko armado v Skotlandu. V protestu so ukazali na dejstvo, da je precej dela v Poljski, kamor naj se pošlje take begunce.
Strokovni unionisti v Islandu, so naslovili protest proti zadrževanja vojnih baz po Združenih državah. Unija smatra za potrebno poslužiti se pri splošnih volitvah med ljudstvom podkrepiti protest.
Predvideva se kompromisno rešitev Trsta
Pariz, 1 jul. — Svet zunanjih ministrov, ki se je bavil precej časa vsled upornega imperialističnega stališča vnanjih ministrov Amerike in Anglije v pogledu vprašanje določitve pristanišča in mesta Trst, mogoče doseže kompromisni sporazum. Kompromisni Sporazum glasom sporočil, je predviden z ene strani na podlagi predloga vnanjega ministra Sovjetske zveze in z druge strani predloga francoskega vnanjega ministra.
Kakor razvidno Svet zunanjih ministrov se v principu soglaša, da Trst dobi avtonomno oblast. Razlika je pa glede kontrole. Medtem ko vnanji minister Sovjetske zveze predlaga, da bi oblastveno kontrolo tvorile Jugoslavija, štiri veliki in Italija, je predlog francoskega vnanjega ministra, da se pristanišče — luka — interna-cionalizira ter stavi pod oblast mednarodne komisije.
Glede meje predlog sovjetskega vnanjega ministra določa povrnitev vso okupirano pokrajino po
zavezniški vojski, znano kot Pas A — Jugoslaviji. Toda predlog francoskega vnanjega ministra zaseže del obrežja slovenskega Pri-morja.
Kateri od dveh predloženih predlogov bo končno sprejet po Svetu vnanjih ministrov, vest zaenkrat neomenja. Verjetno pa je, da bo sprejet predlog sovjetskega vnanjega ministra, kateri določa povrnitev skora ne malo vse prej zasedeno ozemlje Jugoslaviji ter stalno tvoritev avtonomne oblasti Trsta po Jugoslaviji, štirih velikih in Italiji. Gotovi znaki kažejo, da se z predlogom sovjetskega v-nanjega ministra soglašata v principu angleški in ameriški vnanja ministra.
Toda prav tako je verjetno, da se Jugoslavija ni in se ne bo odrekla Trsta. Vprašanje Trsta, ni samo vprašanje oblasti gotovega pristanišča, ampak vprašanje pravice na ozemlje, katero pripada Jugoslaviji. Bodočnost bo potrdila to resnično dejstvo, kot edino pravilno in pravično.
Prvi plodovi kampanje za zvišanje plače delavcem
Canadian Congress of Labour kampanja za zvišanje plače delavcem, ki se je vršila v teku aprila, maja in junija meseca, je že pokazala vidne razultate na vseh področjih kanadskih delavcev. O-krog 60.000 delavcev je dobilo zvišanje plače, ki skupno znaša na leto okrog 16 milijonov dolarjev, krajši delovni tednik in boljše unijske pogoje.
Minister dela federalne vlade je naznanil zadnji teden, da je zamrznitev zvišanja plače amendira-na v prid primernega zvišanja plače delavcem. To naznanilo nedvomno predstavlja nadaljno zmago CCL kampanje, ki se je vršila kakor je omenjeno v teku zadnjih treh mesecv in dosegla že tako vidne razultate.
Razvidno je pa tudi, pravi Pat Conroy, gl. blagajnik CCL unije, da sta federalna vlada in minister dela priznala resnico razmer, ki vladajo v industriji in kažeta pripravnost pri posredovanju, da se te razmere zboljšajo. Odločnost
delavcev organiziranih pri Canadian Congress of Labour je obenem izraz resnice in pogledov ljudstva v splošnem, da tromeseč-na kampanja za zvišanje mezdne lestvice ne pomeni dokončano borbo. Vse kar pomeni je samo to, da sta tako vlada kot minister dela prisiljena priznati resnico in pristopiti k reševanju problemov med delavci in delodajalci.
Borba za boljše n^ezdne in delovne pogoje se nadaljuje. Vlada in minster dela ne bosta dala ničesar na srebrnem krožniku. To je razvidno iz preteklosti. Nadalj-ne stavke, ako ni drugače mogoče doseči poštenih pogojev, so neizogibno na vidiku, ker edino tako je mogoče prisiliti velepodjetnike, da se omehčajo in priznajo to, do česar so delavci in njihove družine upravičene. Štirideset ur delovni tednik, je predpogoj, da se ne povrnemo v dobo dipresije in brezdelja. To je resnica, ki se je zaveda velika večina delavcev in ljudstva.
Nadaljne zahteve po priključitvi Trsta k Jugoslaviji
Britanske in američke vojne ladje v Trstu. V Frankovo Španijo naj bi jih poslali, ne pa proti zaveznice v orožju, ki je toliko žrtvova la za stvar zmage Zedinjenih na rodov.
Iz poročila Sveta kanadskih južnih Slovanov je razvidno, da število članstva organizacij in strokovnih unij, ki so podpisale resolucije za priključitev Trsta k Jugoslaviji, znaša nad 100.000.
Tozavedno poročilo se glasi:
"Še 40 organizacij, ki štejejo 6,228 članov, so sprejele peticijo, ki zahteva priključitev Trsta k Jugoslaviji.
Prej so podpisale tako peticijo 9 organizacij, ki skupno štejejo 15.911 članov, ali pa vsega skupaj do danes 139 organizacij z okrog 22.179 članov.
Individualnih podpisov se je še dobilo 5.051 ali pa vsega skupaj 21.293.
Unije, ki so sprejele resolucije za priključitev Trsta k Jugoslaviji:
United Electrical, Radio and Machine Workers, local 512, Toronto; International Lodge 528
Brotherhood of Railway Carmen and Maintenance, Brandon, Mani-toba.
Prej so sprejele slične resolucije 42 lokalnih unij, 4 Trades and Labour Council-a (z nad 100 lokalnih unij in nad nekoliko desetin tisoči članov). Zatem sta odposlala še dva odseka Zveze Ukrain-skih Kanadčanov, ali pa skupaj 75 odsekov te Zveze in 11 drugih organizacij.
Računa se, da število članstva organizacij in unij, ki so sprejele resolucije ali podpisale peticije za priključitev Trsta k Jugoslaviji, znaša nad 100.000 članov.
Poleg tega organizacije naših izseljencev so poslale nekoliko stotin brzojavk Svetu vnanjih ministrov v Pariz, številne resolucije federalni vladi v Ottawo, urgira-joč na podporo za priključitev Trsta k Jugoslaviji".
SKJS.
V MAJU« 35 - V PETIH MESECIH 92 STAVK
Ottawa — Minister za delo, Humphrey Mitchell je naznanil pretekli teden, da je bilo v teku maja meseca t. 1. 35 stavk, katerih število stavkarjev je znašalo 47.730. V teku zadnjih šest mesecev je bilo pa 92 stavk, število stavkarjev je znašalo skupaj 61.866 delavcev in delavk.
To je seveda najboljši dokaz ministru dela, da je precej nerodnosti pri delodajalcih in predvsem v-sled dejstva, da zanikajo opravičene zahteve de lavcev. Izgovor ministra, da so razen par agitatorjev
vsi ostali delavci pošteni in dobri državljani, ne drži vode. Njegov namen je zvrniti krivico za stavke na unijske voditelje, toda zaščititi delodajalce, kateri so v resnici odgovorni za nared v industriji. Minister dela bi daleč bolj koristil tako ugledu kakor tudi splošnemu napredku v deželi, da se poglobi v razmere, ki vladajo v industriji. Prepričal se bo, da znašajo za nemir v industriji krivdo delodajalci, katerim so priljubljeni ogromni dobički, medtem ko se ne zmenijo za zahteve delavcev.

"EDINOST"
Published weekly at
206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Offiee for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P. EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača, (dalje prihodnjič)
Proti Franka v Španiji - ne pa zaveznika v Trstu ■ naj bi poslali bojne ladje
Na drugem mestu smo natisnili sliko, ki kaže, kako so prišle britanske in ameriške bojne ladje po Jadranskem morju in se vstavile v pristanišču — Trstu.
Dnevno časopisje, ki je prineslo to sliko, komentira prihod britanskih in ameriških bojnih ladij, da so poslane tja v svrho "zaščite" miru, ker da bi se mogli dogoditi sicer neljubi izgredi med prebivalstvom v Trstu in po zaveznikih okupirani coni — celo vojni konflikt ako se izjalovi sporazum vnanjih ministrov glede povrnitve Trsta in Julijske Krajine, katere bi jugoslovanska an-mada mogla izkoristiti ter zavesti Trst in Julijsko Krajino.
Bojne ladje, ki so bile poslane v Trst, seveda niso poslane zaradi parade, ki jo želita britanska in ameriška vojna komanda tukaj vprizoriti. Verjetno je tudi, da poveljniki teh ladij, niso odšli tja sami na svojo roko in se vstavili v ipristanišču o katerem usodi rešujejo vnanji ministri v Parizu. Najmanj pa opravičuje izgovor tako vojaške komande kakor reakcionarnega časopisja, 'da obstoja nevarnost za vojne konflikte, katere bi povzročila Federalna ljudska republika Jugoslavija.
Znano je, da sta maršal Tito, britanska in ameriška vojaška komanda podpisali sporazum, ki določa, da ne bosta niti ena stranka povzročali ali pa podpirali akta, kateri bi kršil nacionalno suverenost ali pa dajali potuho onim, ki ga bi povzročali proti teženj ljudstva.
Ta sporazum je podpisan v času, ko se je jugoslovanska armada za voljo miru in varnosti, kljub temu, da je tako Trst kot Julijsko Krajino osvobodila v krvavih bitkah poslednje dni predno je bila popolnoma poražena nazifašistična vojna mašina, ter predno je počasnim napredovanjem prispela in se spojila z jugoslovansko armado, britanska osma in ameriška peta armada — umaknila na drugo stran demarkacijske črte.
Po zavezniškem sporazumu, .jugoslovanska armada, 'ki je osvobodila to ozemlje, katero istočasno pripada po vsej pravici Jugoslaviji, je imela pravico, kot zaveznica zadržati ga v svoji posesti prav tako, kakor sta britanska in ameriška armada imele pravico do okupacije predelov Evrope, ki sta jih osvobodile.
To je torej več kot dokaz, da se Federalna ljudska republika Jugoslavija dosledno drži sporazuma, ki ga je vred z poveljstvom britanske in ameriške armade na Sredozemlju podpisal maršal Tito. To je, da se ena in druga stranka držite predpisov sporazuma, ki določa nedotakljivost narodne suverenitete dokler ni vprašanje novih meja med Jugoslavijo in Italijo rešeno. Toda prisotnost britanskih in ameriških ladij v pristanišču Trst, daje podlago za požiganje na izgrede in teroristične akcije profašističnim in fašističnim elementom, kateri vživa-jo popolno svobodo v zavezniški okupacijski coni, proti ogromni večini ljudstva, ki zahteva priključitev k Jugoslaviji.
Prisotnost britanskih in ameriških bojnih ladij v Trstu, sedaj, ko se vprašanje Trsta rešuje na konferenci vnanjih ministrov, ni mogoče drugače razumeti kakor: prvič drzno izzivanje in dajanje potuhe preživelim fašističnim in napol fašističnim elementom in drugič eden od najbolj sramotnih poizkusov imperialističnih reakcionarnih elementov pri zanikanju naro'dnih pravic manjšim narodom ter kršitev pogodbe, ki je bila podpisana med omenjenimi poveljniki in maršalom Titom.
To je višek drznosti in sramote vsled dejstva, da cel svobodoljubni in miroljubni svet zahteva čistko fašističnih zločincev z generalom Frankom na čelu, kot poslednje potomstvo in ljubljence krvnika Hitlerja in Mu-solinija, 'kateri oživljajo nevarnost agresije prenovljenega fašizma — da je zavezniška vojaška komanda našla za shodno poslati bojne ladje v Trst, kot znak grožnje proti svojemu zavezniku v orožju, medtem ko jih ne vidi za potrebno poslati v pristanišča Španije, da se odstrani fašistično snet, katera podkapa mir in varnost v svetu.
To vprašanje si postavlja vsa svobodoljubna in miroljubna javnost v svetu. Postavlja si to vprašanje, ker se zaveda velike in drzne krivice, ki se dela z strani posameznih odgovornih krogov proti interesom svojega zaveznika, proti osnovnim načelom, ki jih določa Atlantski čairter, proti interesom miru in varnosti. Ta svobodoljubna in miroljubna javnost obsoja prisotnost zavezniških bojnih ladij v Trstu, ker se zaveda, da tak akt ne izraža 'demokracijo in prijateljstvo, ampak nasilstvo — intervencijo.
SLOVENCI IN SLOVENKE — JUŽNEM ONTARIO
VELIKI PIKNIK, KI GA PRIREDIJO ODSEKI ZVEZE KANADSKIH SLOVENCEV, SE BO VRŠIL V NEDELJO DNE 11 AVGUSTA NA ZELO PRIMERNEM PROSTORU — PORT WHELLERrJU.
REZERVIRAJTE SI TA DAN V NAPREJ!
ANGLEŠKIM IN AMERIŠKIM
VOJAKOM
Naslednje pismo je bilo naslovljeno dne 1 maja v slovenskem in angleškem jeziku angleškim in a-meriškim vojakom v okupirani coni (Pasu) A. Pismo je prinesel "Primorski Dnevnik", ki izhaja v Trstu. Glasi se:
Dragi prijatelji!
V dneh, ko se spominjamo zadnjih slavnih dni naše skupne borbe proti nazi-fašistični spaki, svetlih zadnjih dni aprila in prvih dni maja preteklega leta, ko smo se zmagovito združili v naših mesteh in vaseh, tovariši v orožju, sprejmite pozdrave primorskih partizanov, italijanskih in slovanskih borcev za svobodo te zemlje.
Ves čas vojne smo z ljubeznijo in zaupanjem spremljali vašo borbo proti rednim osnim vojskam, ogromni spopad med vašimi motoriziranimi divizijami in Hitlerjevimi in Musolinijevimi armadami, etape vašega zmagovitega pohoda od libijskoegiptske puščave do severne Italije. Te etape so skupno s slavnim napredovanjem Rdeče armade od Volge do Berlina bile za nas postaje gotove zmage proti našim zatiralcem, bile so nam v uteho in so nas vzpodbujale pri naših naporih in žrtvah, v ostri borbi, ki smo jo tudi mi vodili proti istemu sovražniku in za isto skupno stvar; svobodo vseh narodov, zmago demokracije in napredka, srečnejšo bodočnost miru in blagostanja.
Pot anglo-ameriških vojsk in pot Rdeče armade je zaznamovana s krvjo mnogih junaških borcev, z grobovi mnogih vojakov, ki so žrtvovali svoje življenje za to zmago. Toda odkar so ta pota z juga in vzhoda prodrla v tedanjo "Hitlerjevo evropsko trdnjavo", se je vaša kri in kri vaših in naših sovjetskih prijateljev pomešala na tej poti s krvjo evropskih partizanov, s krvjo naših najboljših tovarišev, s katerimi smo vas pričakovali in ki jih ne bomo več videli. To je sveto poroštvo, ki je zapečatilo pakt bratstva med našimi narodi. Bodite z nami, dragi prijatelji, anglo-ameriški vojaki in pomagajte nam to pogodbo uveljaviti.
Preveč so trpeli ti naši narodi, preveč so krvaveli v vojni, ki je bila žal potrebna, da so se rešili zatiralca ali pa grožnje zatiranja. Odkar smo si priborili svobodo in
mir, jo mi, ki smo se zanjo borili, hočemo tudi ohraniti v dobi, ki nam ne bo več doba nerazumevanja, mržnje, nezaupanja in spopadov, ampak vzajemnega zaupanja, ljubezni, bratskega sodelovanja. Skupno moramo zgraditi novi svet na razvalinah onega, ki smo ga uničili.
Naša pokrajina je bila prva v Evropi, kjer se je razvilo partizansko gibanje. Spočetka, spomladi 1942, so se stvorile male slovenske skupine, ki so bile raztresene po deželi in slabo oborožene. Iz teh skupin so se razvile brigade in odredi. Po 8. septembru 1943, so se pridružile tem slavnim vrstam tudi stotine in stotine Italijanov, stvorile so se divizije in korpusi, ki so vezali vedno večje .število fašističnih čet: v lanski velikonočni ofenzivi je sovražnik vrgel proti nam celih 40.000 mož vseh plemen in vseh vrst orožja.
Ko smo, boreč se z našim edinim orožjem, ki smo ga zaplenili sovražniku, osvobodili obširno o-zemlje v severnem Primorju, so našemu XI korpusu dodeli anglo-ameriško in sovjetsko vojaško misijo in vaša letala so nam od časa do časa začela voziti orožje, obleko, živila. Vse to je znak, kako so našo borbo cenile vaše najvišje komande, s katerimi smo bili v zvezi.
Koliko vaših tovarišev letalcev, ki so odskočili s padali iz letal, zadeti v Benečiji in v bližnji Fur-laniji, so nam izročili naši tovariši, italijanski garibaldinci. Spremljali smo jih preko naših gora v notrajnost Slovenije, kjer je bilo letališče, odkoder so odpotovali proti svojim vojnim črtam.
Mesta in vasi, Slovenci in Italijani, so nam nudili vse potrebno, da smo se prehranili; vse je bilo organizirano, na tisoče mož, žena in mladincev, so v podtalni borbi proti nazifašizmu tvegali ječo, mučenje, koncetracijska taborišča, smrt. In naši smeli tovariši so tudi v vaseh in mestih napadali sovražnika in izvršili drzne podvige. Tako smo se borili, zato so se naši narodi imeli za zaveznike vaših držav, zaradi tega se mi, primorski partizani, imamo za vaše tovariše v orožju. Kot take smo vas pričakovali v borbi, kot take vas pozdravljamo
danes, spominjajoč se zgodovinskih dni pred enim letom.
Ali se spominjate? Približevali ste se, zasledujoč poraženega sovražnika po severni Italiji, katere mesta so se eno za drugim upirala okupatorju. Z vzhoda je po zmagi nad odločnim sovražnikovim odporom napredovala redna jugoslovanska vojska. V Trstu se je uprlo delovno ljudstvo, prišli smo z naših hribov. 2. maja se je nemška vojska v Italiji predala do Soče. In na Soči so se one dni srečali naši in vaši oddelki. Potem smo vas pozdravili in bili ste naši gostje. Junija se je po sporazumu med vašim poveljnikom Aleksandrom in našim vodjom Titom pokrajina razdelila v dve coni in vi ste ostali kot okupacijske čete v zapadnem delu, medtem ko je vzhodni del pod zasedbo jugoslovanske vojske.
2. maja boste imeli v Trstu mimohod ter s tem proslavili dan konca vojne v Italiji. Sovražniki naše skupne borbe delajo na račun vaše parade politične špekulacije fašističnega kova. Prikazujejo jo v protijugoslovanski in celo proti-sovjetski luči, da bi sejali razprtije med demokratičnimi silami, ki so skupno premagale fašistično spako.
Ne vas ne nas ne bodo ujeli v mrežo take lažne propagande, na-prostno, vedno bolj bomo združili svoje sile, da uničimo fašizem do njegovih zadnjih sledov.
Z vašimi funkcionarji, ki politično upravljajo to ozemlje, smo včasih razpravljali o tem, kako tolmačiti demokracijo. Oni hočejo bolj formalno demokracijo, medtem ko bi mi hoteli, da bi bila bolj dejanska (bistvena?) in v skladu z interesi vsega ljudstva, zlasti onega, ki dela. Toda to so razpravljanja med prijatelji in zavezniki, kajti osnovne svobodšči-ne, za katere smo se skupaj borili, nam omogočajo uveljaviti naš glas, podpirati pravice našega ljudstva.
Leto dni je od tega, kar smo se srečali. Praznujoč tako skupno one dneve, vas ponovno prisrčno in tovariško pozdravljamo, prijatelji, anglo-ameriški vojaki, ter pri tem iskreno želimo vse najboljše vam, vašim državam in vašim narodom.
Primorski partizani
Ogledalo ameriškega imperializma
Summer Welles, bivši amerišk'
•-mrfif TXA/HP iniV «l zadeva, kako bi dokazal, da Trst pripada Italiji, da edino pod njeno kontrolo bo Trst služil interesom srednjeevropskim in balkanskim državam, posebno pa miru in varnosti na tem delu Evrope.
V članku, ki je bil priobčen v njujorški "Herald Tribuni" očita Jugoslaviji za napise, ki so vidni po vsej Julijski Krajini, tudi v Trstu, da ljudstvo želi priključitev k Jugoslaviji. Citira napis, ki pravi: "Trst ne more živeti brez jugoslovanskega zaledja". Ta napis, pravi Summer Welles, da je namišljen, da njegov značaj ne sloni na podlagi resnice itd., medtem ko po drugi strani prizna, da je med dvema svetovnima vojnama mesto nazadovalo in da je promet Jugoslavije znašal komaj 9 odstotkov odkar je pristanišče pod italijansko kontrolo.
Ni toliko važno z kakšnimi izgovori in z kakšno naklonjenostjo skuša Summer Welles zagovarjati stališče, da Trst pripade Italiji. Bolj važno je dejstvo, kakšna namera je v tem stališču.
Poslužimo se prav njegovega argumenta. On sicer navaja: Ako se Italiji odvzame pravica do Trsta, bo to povzročilo močno irendi-tistično nezadovoljstvo med italijanskim narodom. . . Sprečen b Italiji razvoj na zakoniti ekonomski izhod. . . To bo na povzročilo trajajoči nemir med Italijani in Slovani".
"Trst je", pravi Summer Welles, "nezmotljivo" italijanski. Večina prebivalstva, so Italijani. Za italijanski narod predstavlja višek na Risorgimento in končno osvoboditev izpod avstrijske oblasti. Je ekonomska in, politična predstraža Italijanov proti Slovanov na vzhodu."
Jasno je torej kot beli dan, da se ne gre za italijansko večino, da se ne gre za etnično črto, da se ne gre za pravice italijanske večine v mestu; da se ne gre za "sovraštvo" med Italijani in Slovani, katero predvideva Summer Welles v "slučaju", da se Trst priključi k Jugoslaviji. Sam je očitno povedal, aa se gre: Za eh. nomsko in nolitično predor»? Italije proti Slovanom na vzhodu!
Večjega potrdila res ni treDa,
da vidimo namero stališča tako Summer Welles-a kot zunanjega ministra Byrnes-a. Stališče ameriškega imperializma je pripraviti na račun Italije, kar se skuša pripraviti na daljnem vzhodu na račun Kitajske proti Sovjetski zvezi. Trst, toraj v tem oziru, ni samo enostavno pristanišče, ne gre se, za enostavno pravico večine prebivalstva, ampak kako utrditi in pripraviti baze za vojne konflikte ameriškega in angleškega imperializma.
Toda, Summer Welles, navaja še drugi vzrok, zakaj .naj Trst pripade Italiji. On namreč pravi: "Ako bo Jugoslavija dobila Trst, Sovjetska zveza bo mogoča hitro razviti popolno kontrolo Podonav-nja, na Jadranu in Sredozemlju. To pa vodi v popolno izolacijo Grčije od zapada".
Najbrž da je to poglavitni vzrok imperialističnih sil v svetu. Sovjetska zveza, edina dosledna mednarodnim obveznostim in posebno kot zaščita pravic malih narodov, predstavlja za imperialistične sile nevarnost proti imperialistični dominaciji nad gotovim delom sveta in zlasti stratežkimi bazami.
William Foster, ki je pred nedavnim govoril na konvenciji delavske progresivne stranke, je med drugim omenil naslednje.
"Oni, kateri trdijo, da angleški imperializem za "nos" vodi Ameriko, se motijo. Amerika je voditelj Anglo-Ameriškega bloka, katera je že neoporekljivo postavila angleško imperijo na drugorazredno stališče kot godalo. Amerika gre za tem, da doseže dominirajo-čo oblast nad svetom in bo šla z Vel. Britanijo samo do stopnje, katero je voljna prepustiti Vel. Britaniji.
N. pr. kako je Amerika dobila vojaške in letalske baze, kakor je pravilno omenil tov. Buck v svojem poročilu, v 56. državah izven Združenih držav, ki se razprostirajo od Japonske do Islanda, medtem ko planira vzpostaviti baze v Iranu. Kaj misli Amerika v vsemi temi bazami? Iz teh baz ameriška zračna sila lahko bombardira katero koli državo z atomskimi bombami. Tovarne, ki producirajo atomske bombe, delajo z polno paro."
mednarodnih zadevah vloga ameriškega imperializma doseči popolno oblast nad svetom. To je razvidno iz tega kar je omenil Summer Welles, kakor je razvidno in govora Fostera.
M.
450,000 delovnih ur delo ljubljanske mladine za III kongres
Če si ogledamo rezultate našega tekmovanja in jih primerjamo z obvezami, našimi tekmovalnimi načrti, lahko ugotovimo, da smo tekmovalni načrt v glavnem presegli. 450.000 izvršenih delovnih ur, 15.000 kg zbranih tekstilnih odpadkov, preko 2000 kg zbranega bakra za elektrifikacijo Notranjske, delo na kulturno-prosvetnem področju itd. so naši rezultati. Če jih primerjamo s 390.000 delovnimi urami, iO.OOO kg tekstilnih odpadkov, 2000 kg bakra, kar stoji v naših obvezah, pomenijo presežek našega načrta in nam pravijo, da smo se dobro pripravili, da smo III kongresu lahko: "Obveze tretjemu kongresu, maršalu Titu in našim narodom, smo izpolnili in prekoračili".
KAJ NAM JE PREDVSEM OMOGOČILO, DA SMO DOSEGLI TOLIKŠNE USPEHE?
Naše tekmovanje se je začelo s sestavljanjem obvez, ki so poleg ostalega pomenile naše delovne načrte. Še marca smo jih postavljali, dobile pa so končno v mestni obvezi, ki je vključila mladino Ljubljane tudi v delo-, ki je bilo predvideno za vso mladinsko organizacijo Slovenije, svoj glavni delovni načrt. Ta je usmeril vse načrte osnovnih organizacij in tako omogočil, da bodo naše organizacije vedno vedele, kje morajo predvsem zastaviti vse sile, da bo izveden načrt. Na ta način smo lahko prispevali svoj delež za elektrifikacijo Bloške planote in dela Notranjske, za gradnjo proge v Borovnici, ne da bi naše obveze pri tem ostale neizpolnjene. Načrtno delo, h kateremu je pristopila naša organizacija v teku tega tekmovanja, je važen činitelj, ki nam je pripomogel k temu, da smo dosegli tolikšne uspehe.
Druga stvar, ki nam je pripomogla k temu, da smo v glavnem prekoračili obveze, da naše delo ni ostalo brez uspeha in da pomeni velik delež k naporom za obnovo, je dejstvo, da smo naredili velik korak naprej v trdni povezanosti z našo ljudsko oblastjo. O tem nam govore popravljene ceste, zasuti jarki, .zbrani tekstilni odpadki itd.
Če gledamo, kako se je naše tekmovanje razvijalo, bomo lahko u-gotovili, da se je z vsakim dnem dobivalo vse večji obseg, da so se vanj z vsakim dnem aktivno v-ključevale nove vrste mladincev, da je dobilo tekmovanje sredi aprila največji razmah, potem lahko rečemo, da je šlo za to, ker smo znali povezati tekmovanje z vsemi našimi organizacijskimi' v-prašanji, da smo v tekmovanju tudi reševali ta vprašanja. Poleg že v začetku omenjenih stvari so ta tri dejstva pomagala k temu, da smo presegli svoj tekmovalni načrt, da smo utrdili našo organi-
32.153 PODPISOV NA PETICIJE ZA TRST
Od dneva ko smo zadnjič objavili število organizacij in posameznikov, je podpisalo peticijo za Trst, še ponovnih 18 organizacij s skupnim številom članstva 4.802 — ali skupno do danes 99 organizacij v katerih je začlanjeno 15.911 članov.
Istočasno je bilo poslano na glavni urad S. K. J. S. 7.406 podpisov na pole od posameznikov, kar znaša skupno s prejšnjimi poslanimi podpisi 16.242.
Organizacije katere so naknadno podpisale resolucijo so:
Odseki Hrvatske Bratske Zajed-nice; št. 832, 812 in 755 s skupnimi člani 283. (pred tem je podpisalo 24 odsekov s skupnim članstvom 2.266.) Sedaj je vsega skupaj 27 odsekov od H. B. Z. s skupnim številom članstva 2.549.
Svet -Kanadskih Južnih Sldva-nov: Vancouver, Kirkland Lake, Val D'or in Toronto, 1938 članov, (Preje 759 članov). Vsega skupaj, 2.697 članov.
Savez Kanadskih Hrvatov: South Porcupine, Val D'or in Toronto (West) z 123 člani. (Preje 9 ogrankov z 581 člani). Skupaj 12 ogrankov z 704 člani.
V. P. Z. Bled — št. 2 in 4, -70 članov. (Preje 8, — 347 članov). Vsega skupaj 10 odsekov — 417 članov.
Savez Kanadskih Srbov: Toronto 96 članov. Vsega skupaj do danes 8 ogrankov z 368 člani.
Zavez Kanadskih Slovencev: Val D'or in Toronto — 84 članov. (Preje 8 odsekov — 197 članov.) Vsega skupaj 8 odsekov 281 članov.
S. N. P. J. — Društvo 648, z 63 člani. (Preje 1 z 11 člani). Skupaj 2 društva z 74 člani.
Hrvatski Prosvetni Dom, Vancouver — 1500 članov.
H. R. S. S. — Val D'or, 16 čla-Jasno je torej, da je v sedanjih nov. (Preje Weiland — 45.)
Unije: I. U. M. M. S. W. — Val D'or, — 815 članov.
Udruženje Ukrajinskih Kanadi-janov, — Val D'or — 73 članov
Največ podpisov do danes ima Vancouver — 3.775, potem Toronto — 2.375. Na tretjem mestu je Montreal z 1.360 podpisi.
Na četrtem mestu je Sudbury, kateri ima 724 podpisov, takoj za njim je Schumacher z 700 podpisi. Sault St. Marie ima 544 podpisov, Port Arthur 455, St. Catharines, 440, Kirkland Lake 426, Port Colborne 260, Val D'or 240, Windsor 235, Kitchener 210, Creighton mine 200, Mountain Park 200, New Toronto 200, Edmonton 180, Malartic 180, Larder Lake 160, in Cadomin 130.
Po 120 podpisov imajo naslednja mesta: Cornwall, Ont. Drum-heller, Alta., Crows Nest, B. C. in okolica.
Po 112 podpisov: Freeman, Ont.
Po 100 podpisov: Nordegg, Alta., Osoyoos, B. C., Beardmore, Ont., Bradford, Ont., Leamington, Ont., in Cranbrook, B. C.
Nelson ima 83 podpisov, Gerald-ton 80, Eburne 80, Levack 80, No-randa 76 in Princeton 74.
Po 60 podpisov: Cumberland, Sioux Lookout, Conaught, Ont. East Coulee, Alta., Copper Mountain, B. C.
Po 55 — Hedley, B. C.
Po 50 podpisov in manj, imajo:
—	Thamesville, Ont., —- 34 South Slocan B. C., 20, Perron, Que., —-14, London, Ont., 10; Hudson, Ont., 27; Springhill, N. S. 38; Newbury, Ont., — 7; Yellowknife — 2; Brilliant, B. C. — 32; Welland,
—	36; Ladysmith, B. C. — 40; Drummondville, Que., — 2; White-horse, Yukon — 40; New Westminster, B. C. — 40; Kelowna, B.C. 23; Kingston, Ont. — 36; Kississing, Man. 33; Kamloops, B. C., 20; Dawson Creek, B. C.
zacijo, da ni več samo nejasnih v-prašanj v zvezi z našimi delovnimi področji, ampak da se številčna moč naše organizacije resnično odraža v njenem vsakdanjem delu.
Taki so torej uspehi, ki jih je dosegla mladina v Ljubljani v času prvomajskega — predkongresnega tekmovanja. Toda če hočemo, da bo III kongres za nas izhodišče za nove delovne podvige, da bomo naloge, ki jih bo pred nas postavil III kongres, izpolnjevali še z večjim uspehom, potem je naša naloga, da to, kar smo danes dosegli, utrdimo, po drugi strani pa kritično pregledamo napake in pomanjkljivosti, ki smo jih v času tekmovanja opazili. Če smo v tekmovanju dokazali, da nadaljujemo delo naših najboljših mladincev, da sta naša zavest in pravilen odnos do današnjih nalog močnejša kot vsakdanje težave, da smo pristopili k načrtnemu delu, da več in bolje pomagamo naši oblasti, smo veliko naredili za utrditev naše organizacije; zato je naša naloga, da te štiri osnovne uspehe utrjujemo, da jih neprestano poglabljamo in širimo. Našemu delu moramo torej dati še globlje politične osnove, še tesneje se moramo povezati z oblastjo.
Osnovna slabost, ki se je pokazala v našem delu za III kongres, je v tem, da se v srednjih šolah nismo dovolj zadolžili v vprašanju učenja in da tudi v fizkulturni nismo dosegli tistega, kar smo si postavili v svoj tekmovalni načrt.
Prva konferenca po semestru nam je pokazala, da je v naših srednjih šolah 46% slabo ocenjenih dijakov. To je neuspeh, za katerega lahko rečemo, da je v pravem nasprotju z uspehi, ki smo jih dosegli pri delu, da naše srednješolske organizacije niso doumele, da je učenje njihovo najvažnejše delo za obnovo, da so o učenju samo veliko govorili, pri tem pa dopustili, da so naši dijaki v veliki meri mirno nadaljevali staro, slabo prakso v odnosu do učenja. Tudi naši funkcionarji v tem vprašanju niso dajali vzgledov in neredek je primer, da so prav oni tisti, ki so slabo ocenjeni. Vse to nam kaže, da je to vprašanje tako resno, da je prav zadnji čas, da ukrenemo vse, da ga rešimo. Pri tem moramo vedeti, da je to naloga, ki jo postavlja pred nas naš maršal Tito v novoletni poslanici, da je to naloga naše srednješolske organizacije in da je učenje dolžnost, ki jo nalaga organizacija vsakemu svojemu članu. Zato moramo pristopiti k izboljšanju naših učnih krožkov, iz njih moramo povsod narediti najboljše sredstvo za učenje, dvigniti moramo disciplino v šolah na najvišji nivo. Treba je poiskati več stika s profesorskimi zbori, da nam bodo v večjo pomoč. Pri tem naj nam bo za vzgled TSŠ, ki je v predkongresnem tekmovanju postala najboljša šola v Sloveniji.
To so uspehi in slabe strani našega tekmovanja. Storiti moramo vse, da dobro utrdimo, slabo popravimo, tako da bomo v letu 1946 dali vse za to, da bo res leto največjih zmag na področju obnove in izgradnje.
Janez Nedog
Čitatelji — člani in članice organizacij! Potem ko ste prečitali ta članek, ki ga je napisal mladinec Janez Nedog, boste nedvomno prišli do zključka, da vam daje veliko pouka, kako postaviti stvari, kako pregledati dobro in slabo stran doseženega dela in kako dobro utrditi, a slabo zboljšati. Ali se mi tukaj vprašamo, kaj bi lahko naredili, kako bomo naredili, kako zboljšati delo, da bi dosegli več in boljši uspeh. To je posebej važno vprašanje za odseke Zveze Kanadskih Slovencev, da se poleg teh vprašanj povežejo tudi organizacijska vprašanja, ker samo tako bo mogoče zagotoviti uspeh dela in tudi organizacije.
31; Nanaimo B. C. — 52; Richmond, Ont. — 33; Langley Prairie, B. C. — 6; Powell River, B.C.
—	5; Winnipeg, Man. — 20; Poin-te-aux-Trembles, Que. — 25; Ed-son, Alta., — 40; Janow, Man. — 20; Garson mine, Ont. — 40; Cai-ro-Bothwell, Ont. —- 44; North Bay, Ont. — 4; Acton, Ont. — 29; Hearst, Ont. — 21; Stratford, Ont. — 40; Duncan, B. C. —• 40; Matachewan, Ont. — 13; Port Radium, N. W. T. — 11; Salmo, B. C. — 4; Fauvorable Lake, — 20; Delamere, Ont. — 37; Billings Bridge, Ont. — 40; Timmins, Ont.
—	40; Atlin, B. C. 26; Smithers, B. C. — 20; in Sarnia, Ont. — 20.
Kaj je s Hamiltonom, Niagara aFlls, Thorold, Brantford Calgary in drugim večjim mesti katera se še niso oglasila?
Iz urada Sveta Kanadskih Južnih Slovanov.
TRŽAŠKO VPRAŠANJE IN AMERIŠKA POLITIKA
Nadaljevanje in Konec:
Da ponovim. Strinjam se z Vami, da je Trst jedro cele zadeve. Zakaj? Ker je glavni ekonomski faktor vse Julijska Krajina. Zakaj bi ga ne gledali v tem smislu? Čemu ga smatrati za nekaj postranskega, nekaj ločenega od Julijske Krajine — njegovega zaledja? Zakaj bi ne priznali očivid-nega — da namreč Italija ne rabi Trsta, da je Trst bil kakih dvajset let le veliko breme za njeno gospodarstvo, da vitalno trgovinsko življenja Trsta ni odvisno od Italije, temveč od Jugoslavije (zlasti Slovenije) in drugih držav proti severu: Avstrije, Ogrske, čehoslovaške ? Čemu bi odkrito ne priznal, da je bila Jugoslavija — vse drugače nego Italija — naša zaveznica še predno smo se mi podali v vojno? čemu zanikavati moralne ozire, da je namreč Trst Jugoslaviji potreben kot njen edino pripraven dostop do morja. Zakaj se ne zavedati dejstva, da je Trst industrijalno mesto, ki dolguje svoj razvoj manj svoji lastni gospodarski izpodbudi, kakor pa svojemu jugoslovanskemu ozemlju in deželam severno od tega?
Jaz mislim, gospod tajnik, da bi morali kar hitro uravnati naše uradno mišljenje o tem predmetu ter tako miselnost odkritosrčno postaviti v takojšnjo izvajanje. Dobro bi bilo, če bi tudi prakti-cirali, kar učimo. Bodisi to, ali pa priznajmo, o čemur je mnogo informiranih ljudi že pričelo sumiti, da varamo z etničnimi nazori za dosego političnih motivov; da so nas zapeljali v to zamotano igro Britanci, Vatikan, dalje bojazen administracije glede 'italijanskih' glasov pri volitvah leta 1946 in 1948, naše želje, da zastavimo prodiranje sovjetskega vpliva, — da, Vaše lastno preveč lokavo 'apiza-nje' senatorja Vandenberga, katerega ponovna izvolitev prihodnjo jesen je deloma odvisna od "slepih" protisovjetskih poljskih glasovnic v Michiganu; da smo ga pošteno zavozili in sedaj ne vemo, kako se potegniti iz zagate. Mislim, da je treba hitro storiti eno stvar ali drugo. Prodiranja sovjetskega vpliva ne moremo ustaviti le z nikalnostjo. Lahko delamo načrte za atomski "blisk" na Rusijo v bližnji bodočnosti, — ali pa preobrazimo naše smernice in stremimo doseči ideologični kompromis med nami na eni • strani ter Rusi in njihovimi "dobrimi sosedi" v vzhodni Evropi na drugi, kajti vsi si želijo takega kompromisa. Fak-tično pa je tak kompromis potreben, če se hočemo izogniti še druge velike vojne.
Britanci se tega dobro zavedajo. Večno se ne upirajo neizogibnemu. Pričakujem (vzroke imam za to), da bodo kmalu spremenili svoje stališče glede Trsta (mesto in luko so že itak začasno obljubili premierju Simoviču in jugoslovanski kraljevi vladi 1941) in nas lepo pustili, da zopet držimo proti-jugoslovansko, protislovansko in protisovjetsko vrečo.
Če dopustite, da se to dogodi, bo to zame kot Amerikanca poniževalno. Vsled tega Vam pišem predno se vrnete v Pariz — ne toliko v interesu Jugoslavije in Trsta, kakor pa da Vas vzpodbujam formirati pozitivno zunanjo politiko, ki naj bi slonela na želji, da gledamo zmerno na razvoje v takih državah kot je Jugoslavija ter da kooperiramo s takimi državami. Kar faktično delamo danes je, da tiramo nekatere izmed njih (vključivši Kitajsko) še bolj proti levi, nego same želijo.
Upam, da še ni prepozno za Združene države, da nudijo moralno vodstvo v mednarodnih zadevah. En način za tak začetek je, da takoj spremenimo svoje stališče glede tržaškega vprašanja, predno se zopet znajdemo, da držimo prazne vreče.
Trst se je razvil v važno mesto in pristanišče v zvezi z gospodarsko dinamiko na jugoslovanskem in srednje-evropske ozemlju pred letom 1918, ko so bili dobri od-nošaji med tem pristaniškim mestom in njegovim zaledjem umetno prekinjeni. Jugoslavija ne zahteva Trsta zase, temveč da se ga vrne v njegov gospodarski krog, v okvirju katerega se je prvotno razvijal.
če Združene države še nadalje zahtevajo, da se Trst izroči Italiji, tedaj bomo ruvali proti gospodarskim interesom Jugoslavije in centralne Evrope, ki sta obe navezani na Trst, kakor tudi proti gospodarskim interesom Trsta samega. Delati proti slednjemu če bolj otežuje večje ekonomsko in politično vprašanje, s katerim tvori neločljivi del.
Trdno sem prepričan, da bo izročitev Trsta Jugoslaviji odprla
vrata v centralno in vzhodno Evropo in porušila ekonomske bloke; na drugi strani pa bi "formiranje izključnih političnih in gospodarskih blokov", katere Vi ne odobravate, postalo neizogibno, če bi Trst bil Jugoslaviji odklonjen.
Pravilno ste izjavili, ko ste rekli da meja med Jugoslavijo in Italijo pred 1945 ni bila pravilna. Toda opozoriti Vas moram na dejstvo, da od 1919 do 1941, ko je Italija navalila na Jugoslavijo, tudi italijanski voditelji glede Trsta niso smatrali razmejitve zadovoljive. Prav nič niso zakrivali svojih aspiracij, da raztegnejo mejo proti severu na račun Jugoslavije in v dobrobit Italije. Italija je skušala to doseči v drugi svetovni vojni. Da si pridobi zaledje Trsta, je okupirala in priklopila "v svojo državo" večino Slovenije. Na vsak način se lahko verjame, da italijanski voditelji še niso spremenili svojega mišljenja glede to točke. Da, kadar se govori o Trstu, je zelo malo razlike v mišljenju takih nacionalističnih "liberalcev" kot je de Gasperi in takih komunističnih voditeljev kot je Tagliat-ti.
Kako more pameten človek pričakovati, da bi Jugoslovani pozabili na ta dejstva — kot se ne more pričakovati od Čehov — ali Rusov — da pozabijo na Monakovo? In Vaše sedanje smernice glede Trsta le še bolj poudarjajo važnost teh dejstev v mislih Jugoslovanov in drugih Slovanov.
Niti ne more pameten človek ignorirati dejstva, da želi na deset tisočev Italijanov v Julijski Krajini, zlasti Tržačanov, pridružiti se Jugoslaviji, medtem ko menda ni v celi pokrajini nepoita-lijančenega, nekvizlinškega Jugoslovana, ki bi želel ostati pod Italijo.
Človek se res ne more načuditi državniškemu postopanju Jugoslavije napram italijanski manjšini v okvirju svojih meja ter svojstvenemu načrtu za samooblast Trsta, ki ga je predložil podpredsednik Kardelj najprej v Londonu, nato pa v Parizu. To postopanje in ta načrt po mojem mnenju resnično predstavljata prave merilo jugoslovanskih narodov, ki zaslužijo bolj obzirno postopanje od naše strani, nego smo jim ga pa posvečali. Njihova širokogrudnost v zvezi s tržaškim vprašanjem, ki so jo pokazali z izrednim samoza-držanjem vzlic neprenehnega ne-sporazumevanja in izzivov, najde svojo enakost v tisti kakovosti italijanskega naroda, katero je izrazil Mazzini v svoji knjigi 'Pravice človeka', ko je dejal, da dela Soča, kjer so približno ruski izvedenci postavili svojo črto, — mejo, ki jo je Bog oddelil Italiji,
Morda se bo zdelo smešno nekaterim, da so Rusi in Bog zedinje-ni na tej točki; kot Amerikancu je zame tragično, da morajo Združene države upirati se zgodovinski pravdi.
Upam, gospod tajnik, da boste vzeli v obzir spremenitev smernic ameriške zunanje politike glede Trsta. Prizadetega je več, nego samo bodočnost tega mesta. Naše smernice, ki so sedaj v veljavi, so morda všeč nekaterim Amerikan-cem radi njihove 'odločnosti' in 'trdnosti', a zame je vse to le del svetovnega nagibanja k tretji svetovni vojni.	i
Upam, da se to nagibanje še lahko ustavi. Uverjen sem, da ni v našo nacijonalno korist, če dovolimo, da se nadaljuje. S tem pa ne mislim, da moramo z Rusijo "v Monakovo" glede vsake zadeve, kot je sugeriral senator Vanden-berg s svojo plitvo opazko v Parizu. Menim namreč, da pri takih vprašanjih kot je Trst, se jim moramo mi, in s tem mislim uradno Vas, — približati po črti, ki je dosledna človeškemu pogonskemu podvigu po vsem svetu, predno pride do krize. Če bomo to izvajali, nam ne bo treba hoditi "v Monakovo" radi takih vprašanj ali kateregakoli 'apizati'.
Občutek imam, da mi Amerikan-ci, ki smo v svoji priviligirani poziciji kot sila daleč pred ostalim svetom, ne moremo pričakovati, da bi narodi v sorazmerno nerazvitih deželah, ki se sedaj nagiblje-jo k napredku, ustavili svoj korak k zboljšanju lastnega položaja le iz namena, da bi ne dajali poguma našemu nagnjenju v izolacijo. Naši nacijonalni interesi ležijo po mojem mnenju v tem, da se pridružimo temu negibanju v nazadnjaških narpdih s tem, da ga podpiramo — in ne zadržujemo.
S spoštovanjem,
(Podpis) LOUIS ADAMIČ (SANS)
V ZADNJE SLOVO ČLANU ZKS. IN SKJS.
Zbrali smo se, da se poslovimo od našega pokojnega člana, Janeza Lavriča, katerega je mati narava poklicala k sebi in ga sprejela v svoje naročje. Lepo in primerno je, da vidno pokažemo, da smo vsi, zlasti pa člani Z.K.S. in S.K.J.S. cenili in spoštovali njegov trud in njegovo iskreno zanimanje, katerega je posvečal v življenju za plemenito stvar in za uresničenje končnega cilja naših organizacij. S tem, da se je pokojni J. Lavrič pridružil naši organizaciji ter deloval pod njenim okriljem, je dokaz, da je živel za ideale, ki so od nekdaj dvigali duh in srca vseh narodov iz vseh časov k plemenitejšemu in popolnejšemu razumevanju nalog človeštva.
On sicer je odšel, toda skrb in ljubezen katero je posvečaval svojim dragim in svojemu bližnjemu, bo kakor seme, ki je padlo v rodovitno zemljo, vzklilo in rodilo stoteren sad nam in bodočim rodovom. Težko nam je zapomniti globoko resnico, da to, kar človek imenuje smrt, pravzaprav ni konec — ni smrt, temveč večni proces prirode, prenavljanje in prelivanje življenja iz ene oblike v drugo. Ta misel bodi v tolažbo vam, katerim je pokojni tovariš najbližji, najljubši tovariš in pomočnik v življenju, kakor je bil nam, ki smo ga poznali in zato cenili in spoštovali.
Bodi mu blag spomin in večna slava!
To so poslovilne besede, katere je govorila Margareta Slak ob svežem grobu tovariša John Lavrič, katerega pogreb je bil veličasten, kar je znak, da je bil zelo priljubljen. Pripomniti je, da še ni bilo takega pogreba od 1928 leta v Timmins-u, ko je ogenj v Hollinger rudniku zadušil večje število rudarjev ter so bili pokopani vsi na eden dan.
Pokojni John Lavrič je bil v 6 organizacijah in z poslovilnim govorom se je poslovilo od njega devet govornikov to so bili:
John Kužnik iz Kirkland Lake od Gl. urada V. P. Z. B. — Jože Knafel od odseka št, 3. — Margareta Slak, od Zveze Kanadskih Slovencev. — Joe Makše, od Pevskega Društva "Triglav". _
Charly švrljuga, od Saveza Kanadskih Hrvatov. John Novosel, od H. B. Zajednice. Stevens, od L. P. P. Bil je tudi govornik od U. M. M. S. W. U. (rudarska Unija). Od mladine pa je govorila Anie Kotze.
Vence so položili naslednji:
Odsek "Krka št. 3, Odsek mladine št. 3, Zveza Kanadskih Slovencev, Timmins, Savez Kanadskih Hrvatov, H. B. Zajednica, 657, Timmins, L. P. P. Jugoslovanski Klub, Timmins, Svet Kanadskih Južnih Slovanov, V.P.Z. Bled št. 1 Kirkland Lake, P. D. Triglav, Kirkland Lake, Prijatelji,
South Porcupine, Prijatelji Slovenci iz Timmins-a, Jože Bencina, Janez Kordiš, Kirkland Lake, družina Kotze, družina Saffer, družina Tony Lavrich, Kirkland Lake, družina Meie, Kirkland Lake, družina Lojze Košmrl, družina Zobec, družina Ignac Zupančič, Jože Kordiš, Matija Bayt, družina Zakraj-šek, družina Vire, Milan Kesarič, družina Starič, družina Tegel, J. Kapš, družina Lavrič, Mr. in Mrs. Spears. J. Mate je plačal za sv. mašo, Pevski zbor mu je pa v cerkvi zapel žalostinko.
Prijatelji iz Timmins-a, Kirkland Lake, Rouyn, Toronto in Val D'or-a so napolnili cerkev do zadnjega kotička, kjer se je vršil poslednji obred za pokojnim John Lavrič-em.
Rev. J. R. O'Gorman je opravil obred v cerkvi (Church of The Nativity) in Rev. J. Calaghan je spremil sprevod na rimsko katoliško pokopališče ter opravil obrede na grobu.
Pokojni je bil doma iz Loškega Potoka, Srednja vas št. 7. Rojen je bil leta 1897 ter je prišel v Kanado 1928. leta. Zadnjikrat je bil na obisku doma v starem kraju 37. leta. Doma zapušča, ženo in 3 otroke, 2 sina in eno hčer, 4 sestre in 2 brata v Franciji. Ta poslednja nesreča oziroma bolje rečeno zanikrnost kompanije ker ne skrbi za varnost svojih delavcev,
je že druga težka tragedija pri isti "Paymaster" kompaniji v enem letu kjer so izgubili trije delavci življenje ter odšli v prerani grob. Ko ne bi skrbela kompanija samo za dobičke in potrosila par dolarjev za težke železna vrata pri vhodu v shaft, bi se ta nesreča ne mogla zgoditi. Tako pa postavijo tam, morda eden leseni drog počez ali pa nič. Potem ni čudno, da je padel motor okoli 5 ton teže iz 2.000 čevljev vodoravnega rova v navpično izvaževalno jamo (shaft) in tako pretrgal jekleni kabelj na kateremu je bilo pritrjeno dvigalo (cage). Dvigalo se je nahajalo ob tem času na 3200 čevljev vodoravnega rova (level-a) in je nato zdrčalo z bliskovito naglico 800 čevljev na dno 4.000 čevljev globoke izvaževalne jame (shaft-a). Tako je postal John Lavrič še ena slovenska žrtev požrešnih zlatih baronov. Delavcem se priporoča, da pristopate v unijo, katera bi pokazala na zanikrnost in skrbela za varnostne naprave, katere so sedaj pod ničlo kakor je razvidno iz pogostih nesreč v rudniku v katerem je našel prezgodnjo smrt John Lavrič in z njim še dva tovariša delavca. Razmere v drugih rudnikih niso mnogo bolje, zato bi bilo zelo potrebno eno zelo močno unijo v South Porcupine Camp-i.
Margareta Slak
Zadeva Draže Mihajloviča
ČLOVEK NI VEDEL OD KOD BO ZAROPOTAL MITRAUEZ
Port Arthur — Po dolgem času se zopet oglasim z enim dopisom, oziroma pismom, katero želim da se ga priobči v listu Edinost. Prejel ga je pred par dni moj oče od svojega prijatelja iz vasi Trava iz starega kraja, glasi se: Dragi prijatelj France!
Prejmi moje najlepše pozdrave in od moje žene. Dobil sem tvoja dva pisma, enega za drugim ali ti nisem mogel prej odpisati, ker nisem bil doma. Pozdravljajo vas tudi Tvoja mati in moja.
Vem, da si radoveden, kako je bilo med vojno pri nas, tudi kako je sedaj, če bil hotel vse to opisati, bi imel veliko tega za pisati, in če bi s tabo en mesec govoril in še Ti vsega ne bi mogel povedat.
Vem, da ste mnogo slišali in či-tali po časopisih, kaj vse se je dogajalo tukaj. Resnico gorja si pa noben ne more predstavljati. Vem, da se spominjaš kaj sva prestala v prvi svetovni vojni, ali kar se je pa zdaj dogajalo z nami, to je nekaj posebnega.
Prej je trpela vojna vihra samo na fronti, ali zdaj ni bilo za nas nobene rešitve. Sovražnik nas je uničeval iz štirih strani in od vsake samo nemila smrt. Od ene Ita-
lijani, od druge Nemci, od tretje domači izdajalci in od četrte pa glad. Prej ko so nas v internacijo odgnali, smo se skrivali in potikali po grmovju kot zverina. Doma se nismo upali spati in tudi po polju se ni dalo delat, ker človek ni vedel od kod bo zaropotal mitraljez. Zdaj si pa predstavi naše teško življenje. Po gozdu skrivat samega sebe, žene, otroke, stare ljudi in vse svoje premoženje. Na vsezadnje so nas vendar dobili, moške so odpeljali v internacijo, in tudi žene in otroke bi bili ravno tako kakor iz sosednjih vasi, ali tiste dni, so bili k sreči, da smo ostali pri življenju napadeni od naših partizanov, ki so jih vstavili, da niso šli naprej. En dan so jim na Mrzli vodici, ko so iz Čabra peljali naše ljudi, partizani razbili 18 kamionov.
Največje taborišče je bilo na Rabu — otoku. Kar se je tam dogajalo, se ne da opisat. Tam je pokopališče naših najboljših ljudi. Ni čudno za tiste, ko so dali svoja življenja, mnogo bolj pa je čudno za to majhno skupino kolikor nas je ostalo, da smo se še nazaj povrnili.
Domovi, ki smo jih morali zapustiti, jih danes ni več. Tam, kjer je prej stala hiša, so zdaj samo razvaline. Krvoločni in brezsrčni fašizem, nam je uničil vse. Kamor se človek ozre, tam se bolj žalostno vidi. Oropani smo do konca in kraja, edino ostala nam je obleka, katero smo imeli na sebi in ta zadnja nit življenja. Zdaj stanujem na Travi, v Mihletovi hiši. Kako dolgo nevem, mogoče da se bom kam drugam preselil. Saj gruntov je dosti samo vse je opu-stošeno. Zdaj smo začeli živeti in popravljati si stvari od najmanj-
Nadaljevanje. . .
"Komunistične sile, zasledovane od nemških in italijanskih čet in v opasnem stanju radi močne o-fenzive naših narodnih sil v dolini Neretve, so se rešile le s tem, da so prebile fronto in se tako rešile iz groznega položaja. Da bi ne bile zajete v dolini Neretve, so se pričele prebijati pri Zimenju (blizu Nevesinja) in s sunkom utapljajočega človeka in neozira-joč se na žrtve, jim je uspelo izsiliti umik naših čet".
Fotostatični posnetek tega vojaškega poročila s podpisom generala Džukanoviča je objavljen v poročilu komisije za vojne zločine.
Kolaboracija s sovražnikom ni bila omejena le na borbo proti partizanom, vključevala je tudi umor. Italijani so razpisali nagrado 30.000 lir na glavo Jagoša Kon-tiča, enega izmed partizanskih voditeljev. Dne 13. maja 1943 je polkovnik Bajo Stanišič napisal sledeče pismo poveljniku IV. čet-niškega bataljona kapitanu š. StojanoviČu:
"Blagajna divizije "Ferrara" je plačala 30,000 lir za umorjenega upornika — komunista — Jagoša Kontiča. Ker so umor omenjenega izvršili 14. januarja 1943 vojaki IV. bataljona s pomočjo žandar-merije in nekaterih seljakov, mi hitro pošljite seznam oseb, ki so se udeležile lova in umora, upoštevajoč seveda tudi orožnike in miličarje, da se zamore prejeta nagrada med nje razdeliti".
Ta dokument nosi podpis polkovnika Baja Stanišiča.
Po kapitulaciji Italije so se nemške čete pomaknile v Črno goro. Partizani so prodirali čedalje bližje. Četniki so postajali vsak dan bolj brezupni. Dne 18. oktobra 1943 so edinice V. črnogorske partizanske brigade končno zalotile polkovnika Stanišiča in generala Džukanoviča. V samostanu v Os-trogu, ki čepi na strmi čnogorski pečini in ki jo je skoraj nemogoče preplezati, sta ta dva izdajalca in skupina njunih vodilnih tovarišev v izdajstvu našla svoj neslavni konec. Med važnimi voditelji četnikov, ki pri tem četniškem polo->mu niso bili zajeti, je bil tudi major Džuro Lašič, katerega je Mihajlovič meseca decembra 1941 postavil za poveljnika vseh četniških edinic jugoslovanske vojske v Črni gori. Lašič je pobegnil v Italijo, odkoder je pisal svojemu prijatelju Velišku Bojoviču, ki je bil tudi četniški komandant v Črni gori. Pismo je datirano 25. novembra 1943 in se deloma glasi:
"Moj dragi Veličko: — Včeraj sem dobil Tvoje pismo. Veseli me, da si živ in zdrav. Srbelo me je zate in za vse druge, dasi je naša ločitev bila zelo nespametna in brezmiselna. Skupaj bi se morali junaško boriti proti domači nesreči — komunistom, toda storili smo ravno narobe. — Vsak je šel v svojo sosesko, misleč, da smo tam postali gospodarji ter da bomo blizu doma nadalje mirno prebivali. Mi smo ljudje brez razuma in možgan. Sam sem ostal v Lijevi Rijeki. Brigada domačih odpadnikov me je napadla. Bitka je trajala dva dni. Moji ljudje so jih dobro namlatili. Sam sem videl enajst mrtvecev. Kasneje sem zvedel, da je bilo 40 ubitih in mnogo ranjenih. Jaz sem imel le enega ranjenega vojaka. Pripravljal sem se na pomik čez Komovo proti Andrijevici, toda na predvečer mojega odhoda sem žalibog zvedel novico naše totalne katastro-
Nikšič, prevladuje duh Kerenskiiz-ma za uničenje komunistov in zelenih srajc.
Na primer ne dolgo nazaj so četniki ujeli dva člana Balatičeve rodbine v Rigjanih, dva nevarna komunista. Enega izmed teh so spustili še isti večer, drugega pa iztrgal; iz rok nacijonalističnih četnikov komunisti iz Stube.
Krsto Minič, rojen v Pješivaču, ječar četniške jetnišnice pri Nikšiču, je dovolil meseca julija letos petim komunistom, ki so bili obsojeni na smrt, da so zapustili ječo in je z njimi pobegnil. Vsi ti komunisti so imeli biti ustreljeni drugo jutro. Ječar Minič je bil kasneje ujet, toda še danes je med živimi, medtem ko ljudsko sodišče in krožek izdajalcev in njihovih zagovornikov pravita: Za take slučaje ni nobene določbe v odredih. Čakati mora konca vojne in potem biti sojen v normalnih razmerah.
6. novembra je bilo petnajst zločincev izpuščenih iz četniške jetnišnice v štraševici. — Oprostili so jih nekdanji komunisti, današnji nacijonalisti. Možno je, da tudi v tem slučaju ne bo nihče smatran odgovornega. . .
Ne dolgo nazaj se je sestala v gozdu nad Gornjim Poljem skupina četnikov in se dogovorila, da je šla mimo skupine komunistov. . . niti en strel ni padel. Isto se je dogodilo v Zli Gori in dvakrat v Budošu. . .
Vem, da Te vsi taki slučaji zelo bolijo, Tebe, ki si nacijonalist, in tudi jaz se zavedam, kako rad bi videl popolno uničenje teh zločincev. . . Radi tega smatram, da imaš zadosti odločnosti za nadaljevanje nacijonalistične borbe, v kateri si se do sedaj udejstvoval.
Sporoč mi, prosim, kakšne korake si podvzel glede tega".
Pismo nosi podpis Draže Mihajloviča.
še do največje. Tudi zaslužek je precej dober, samo kaj čem, ko fe moram delati sam zase in zraven "Postal sem brezupen. Ne moža štiri moje sestre, ki so ostale rem se več premagavati. — Moji pod milim nebom, njih možje je živci so šli po gobe. . . škoda, da položila krogla iz sovražnikove puške v prerani grob.
Upam da bomo vse to nekako prestali, potem se bo pa živelo kot še nikdar prej v naši novi Federativni Jugoslaviji pod novim gospodarjem maršalom Titom, kateremu kličemo: Naj živi še na mnoga leta! Pozdravljeni od nas vseh, Tvoj prijatelj
Poje Edvard
Posnetek zemljevida predstavlja predloge v začrtanih črtah, kakor so jih Svetu zunanjih ministrov predložile raamejetvene komisije štirih velikih držav.
Po mojem mnenju moram reči, da bo to pismo presenetilo vsakega, ker nam pove o grozodejstvu, katerega so trpeli naši ostali v stari domovini. Če se spomnimo na tiste skromne vasi in ozke steze po katerih smo hodili v šolo, in zdaj so bile polite z krvjo. Ali junaki partizani, se niso ustrašili, vodili so borbo proti sovražniku do končne zmage. Dolga so bila štiri leta — in tudi črni dnevi za nje, ali danes je drugače. Iz potokov krvi, ki so jo prelili za boljšo bodočnost, vživajo pravo ljudsko svobodo. Ne pozabimo na nje. Ob vsaki priliki pomagajmo jim, ker naša pomoč jim bo v veliko olajšavo pri graditvi novega in srečnega življenja.
F. Hudolin
nisem poginil. . . — Nihče se ne briga, če še živim ali umrem Boga prosim, da mi pomaga vrniti se domov in kaznovati vse domače odpadnike in izdajalce. Zlasti bom kaznoval vse oficirje in izobražence, ki so pozdravili komuniste in se jim pridružili. Poznal ne bom nobenega izgovora. Vse bom ubil. . . V zvezi sem z ministrom (Mihajlovičem). . . Malo zaupam njegovim besedam. Upam, da bo Nedič poslal močnejše sile v to pokrajino in jo osvobodil. Kar se denarja tiče, Ti ga ne morem poslati, ker ga sam nimam. . . če prideš do zaključka, da ne moreš organizirati močnejših edinic za to borbo, tedaj sestavljaj trojke, katerih naloga naj bo pomoriti voditelje in vso našo golazen, če jih ne dosežejo, naj uničijo njihove družine. . .
Posnetek tega pisma s podpisom Džurija Lašiča je prikazan v poročilu komisije kot dokument štev. 87.
Tudi Draža Mihajlovič je postal desperaten. Njegovi ljudje so postajali milosrčni. Dne 20. januarja 1943 je pisal polkovniku Baji Stanišiču, v katerem je rekel:
"Obveščen sem, da v teritoriju stare Črne gore, posebno v okraju
Med najbolj priljubljenimi poveljniki Draže Mihajloviča je bil tudi Jakov N. Jovovič. Dne 9. julija 1942 ga je polkovnik Stanišič imenoval za komandanta četnikov za okrožje Danilovgrad. Na zahtevo Italijanov je kasneje postal načelnik štaba četniške vojske v Črni gori in Boki.
19. marca 1943 je polkovnik Giuseppe Roscioli, poveljnik 47. italijanske infantrije v diviziji "Ferrara", pisal Jovoviču naslednje prijateljsko pismo:
"Dragi Jovovič: — Odgovarjam na Vaše pismo, ki je dospelo pred nekaj dnevi in ki me je zelo razveselilo.
Hvala Vam za pohvalne opombe glede moje malenkosti; drago cenim prijateljski občutek, ki ga ka-žete napram meni in katerega obratno tudi jaz zelo iskreno gojim napram Vam.
^ Kar se tiče novic, ki mi jih pošiljate, sem več .kot ponosen na sijajne uspehe Vašega bataljona, o sposobnosti katerega nišam nikoli podvomil in ki bo — to dobro vem — vedel, kako ponovno uspeti in pod Vašim vodstvom ponovno zmagati. Bataljonu in Vam pošiljam izraze svojih globokih želj za bodočnost in za bitke, ki Vas še čakajo."
To pismo (dokument štev. 98) je pisano v italijanščini in je podpisano od fašističnega polkovnika.
Po italijanski predaji je Jovovič nadaljeval borbo proti partizanom pod nemško protekcijo. — Njegova taktika je bila neusmiljeno pobijati vse ljudi brez razlike na starost ali spol, ki so bili osumljeni partizanskih simpatij. Jovovičeva krutost je bila tako zverinska, da je niti Nemci niso mogli več prenašati. Dne 25. julija 1944 je Jovovič dobil naslednjo depešo od poročnika Huenekeja, nemškega komandanta v Danilovgradu:
"Zelo nujno! Kapitan J. Jovovič, Kosovi lug.
Podpolkovnik Frischling nujno zahteva, da na vsak način prenehate z nadaljnimi moritvami. Podrobna navodila sledijo. Prosi Vas tudi, da o tem obvestite g. Džuri-šiča".
Fotostatični posnetek tega nemškega dokumenta (štev. 101) s podpisom nemškega častnika je objavljena v poročilu jugoslovanske komisije za ugotovitev vojnih zločinov. Toda četniški ali nacionalistični poveljniki kot so Džukanovič, Stanišič, Djurišič in Jovovič se niso pokorili samo povelju vojnega ministra v vladi kralja Petra Draže Mihajloviča, temveč so pri tem prejemali blagoslov tudi od najvišjih dostojanstvenikov srbske pravoslavne cerkve. Eden teh dostojanstvenikov je bil metropo-litan Črne gore — Joanikije. V svojem Velikonočnem pastirskem pismu 1942, ki ga je poslal vernikom iz svojega udobnega prebivališča v Cetinju (ob času italijanske okupacije), je Joanikije napi-(Dalje na 4 str.)
NOVI PREDPISI FINANČNEGA MINISTERSTVA F. L. R. JUGOSLAVIJE GLEDE CARINSKEGA POSTOPKA
Vse one, ki pošiljajo darilo sorodnikom in prijateljem v Jugoslaviji, bodo zanimala nova navodila, ki so bila dana od finančnega ministrstva F. L. R. Jugoslavije glasom odločbe VI štev. 2920 dne 29 marca t. 1. vsem carinarnicam in s katerimi se urejuje postopek glede carinjenja pošiljk, ki jih jugoslovanski državljani prejemajo kot darila iz inozemstva.
V	smislu teh navodil bodo jugoslovanske carinarnice puščale v državo brez plačila carine in drugih dejatev spodaj navedeno blago, ki prihaja iz inozemstva kot darilo za jugoslovanske državljane, bodisi v poštnih paketih bodisi na kakršen drugi način prevoza.
1	— Rabljeno obleko, obutev in hrano v neomejeni količini.
2	— Novo obleko, obutev in materijal za njihovo izdelavo do največ 20 kilogramov (44 Ibs) za vsakega obiteljskega člana letno. Družina s petimi člani bo torej lahko prejela letno brez plačila carine in drugih dajatev do 100 kg (220 lbs) nove obleke, obutve in materijala za njihovo izdelavo.
3	— Ostale predmete v manjših količinah s tem, da služijo isti izključno za osebno uporabo prejemnika in članov njegove obitelji.
V	posameznih paketih se lahko pošiljajo tudi manjše količine mo-nopolskih predmetov, kakor n. pr. do 40 cigaret ali 70 gramov (približno 2% oz.) tobaka ali 10 cigar, do 60 lističev cigaretnega papirja in 2 škatlji vžigalic.
Za takšne pakete in pošiljke uvozno dovoljenje ni potrebno.
Ponavljamo, da mora biti na paketih navedeno, da so to darila, ter bo najboljše, če bodo pošiljatelji v tem oziru postopali kakor doslej.
V	primeru, da prispe na neko organizacijo ali društvo oziroma naslov njihovih predstavnikov istočasno večje število paketov, v katerih bi eventualno bila tudi večja količina zgoraj navedenih predmetov, carinarnice v takšnih primerih ne bodo postopale po zgoraj omenjeni odločbi finančnega ministrstva F. L. R.* Jugoslavije, temveč bo adresat-uvoznik v vsakem konkretnem primeru v-ložil posebno prošnjo finančnemu ministrstvu — oddelku za carine — na temelju katere bo ta oddelek odločil glede plačila carine in drugih dajatev za takšne pošiljke.
O vsakem slučaju uvoza takšnih paketov bodo carinarnice informirale Narodni odbor kraja, v katerem stanuje prejemnik take pošiljke.
Opozorilo: Opozorjamo, da so to predpisi, ki so bili izdani, da se v Jugoslaviji regulira carinski postopek s paketi in pošiljkami, ki prihajajo kot darila.
Kar se tiče pošiljanja takšnih paketov iz Združenih držav, so seveda merodajni predpisi tukajšnih oblasti in se morajo oni, ki pošiljajo takšne pakete iz Zedinjenih držav, tozadevno ravnati po tukajšnih predpisih.
To velja tudi za Kanado, posebno v kolikor se tiče vžigalic, je strogo prepovedano pošiljati vžigalice v paketih. Prepovedani so v tem oziru vsi taki predmeti, kateri v vsakem slučaju lahko povzročili ogenj.
Razno iz Sudbury
Važno za oddaljene naselbine
Zadnje dni smo prejeli večje število izvodov ilustrirane revije "Tovariš" iz starega kraja, katere smo razposlali na vse podružnice Zveze Kanadskih Slovencev, da jih razprodajo med rojaki v naselbinah. Nekoliko izvodov imamo še v zalogi, ki so pa namenjeni za naše rojake v oddaljenih naselbinah, kjer ni vstanovljene omenjene podružnice, pri katerih bi si jih lahko nabavili.
Ilustrirana ravija "Tovariš" prinaša poleg veliko lepih in pomembnih slik, tudi precej zanimivo gradivo o delovnem poletu ljudskih množic pri obnovi svobodne domovine. Je zelo poučna in zanimiva tako, da ne bo nikomur žal plačati 25 centov, da dobi posamezni izvod.
Pošljite nam 25 centov bodisi v zmamkah (kar je najbolj primerno) ali pa tudi drugače, da vam pošljemo izvod revije "Tovariš".
Vsa naročila je poslati na naslov lista Edinost.
Uprava
DEJSTVO ATOMSKE BOMBE
New York, 1 jul. — Mnogo poveličevano dejstvo, ki ga bo pokazala atomska bomba ob priliki predvčerajšnega poizkusa ob otoku Bikini na Pacifiku, je postalo bolj razočaranje kakor pa resnica o strahoti strogo tajnega uničevalca.
Poizkus se je vršil z vsemi mogočimi pripravami in napovedovalci o nepremagljivosti atomske bombe so računali ne samo na strahotno dejstvo, ampak da se podere svet. Dokaz pa je, da je to nekoliko močnejša nova bomba kakor pa so takozvani "block-bu-steri".
DVESTO DOLARJEV ZA X-RAJ APARAT
Montreal — Cenjeni rojak Ludvik! Priloženo Ti pošiljam ček od $200.00, katero vsoto je naše društvo določilo za bolnico v Sloveniji oziroma za X-raj aparat in to še ni vse. Storili bomo' vse kar bo v naši moči, da se zagotovi popolni uspeh kampanje za $10.000.00.
ček sem napravil na: Council of Canadian South Slav, kakor je v Edinosti omenjeno in mislim da je tako tudi pravilno, ko že omenjena ustanova posluje z stvarmi pomoči narodom Jugoslavije.
France Kavčič, blag.
Sudbury: — Zveza Kanadskih Slovencev je imela prošlo jesen •konvencijo in na tej konvenciji se je zaključilo, da se po konvenciji razpiše kampanja za novo članstvo. Tako je tudi bilo. Kampanja za nove člane in članice je bila odprta za tri mesece in po preteku teh treh mesecev je Port Arthur predlagal, da se naj kampanja podaljša za nadaljne tri mesece. S tem je bila dana vsakemu prilika, da je lahko pristopil v naše vrste — v vrste Z. K. S.
Ko so se prvič ustanavljali odseki po naših naselbinah, po celi Kanadi, se je tu in tam vpisalo tudi nekaj takih ki niso bili preveč prijazni našemu gibanju. Dostikrat se je slišalo tudi prigovarjanje, "če tega vržete ven potem bomo mi pristopili". To je bila neke vrste propaganda, da se razbije naša nova organizacija, katera se pa ni posrečila, ker kateri so to organizirali so bili trdno prepričani, da so na pravi poti in iz te poti se niso tako hitro dali oplašiti. Bilo je še različne druge propagande kot naprimer se je strašilo z rudečim strašilom, čes,
to organizacijo ravno vsled tega. Eni so zopet dejali in obrekovali poštene ljudi. "Le poglejte kako velike hiše so si kupili in kako raskošno pohištvo imajo, ali leni so, nočejo delati, ali pa celo ga bomo "advokatu" dali. Vse to se je vodilo na račun voditeljev naših bratskih organizacij, ker v organizacijah nismo samo Slovenci, ampak so tudi, Hrvatje, Srbi, Bulgari in Makedonci. Vse te narodnosti so se tudi v starem kraju skupno borili ramo ob rami proti skupnemu sovražniku in si ustvarili svobodno domovino. Danes je v Jugoslaviji novi svet, tako tudi v naši Sloveniji, so novi ljudje, starega, gnilega ni več. . .
Skoro v vsaki naselbini se najde kateri, da straši z rudečim strašilom ali ni treba takim verovati. Vsaka poštena hiša naj pokaže vrata takemu zmešancu in naj se jih pouči, da ni več starega duha v hiši. Le poglejmo danes v Jugoslavijo. Tam so novi voditelji, katere so prejšnje vlade metale po ječah zato ker so zahtevali pravico in zato ker so se borili
da je naša organizacija komunis- za narod in za pravico. Slovenci tična in da se ne bodo vpisovali v smo lahko ponosni ko imamo ta-
SOVJETSKA ZVEZA JE OPRAVIČENA PROTESTIRATI PROTI ANGLO-AMERIŠKEGA RLOKA
RAD BI ZVEDEL
Kje se nahaja Jože Puš. Želita namreč zvedeti za njega njegova žena in sin. Tukaj ima že tri pisma iz starega kraja.
Ako kdo od cenjenih čitaljev ve za njega, ali pa ako bo sam čital za oglas, naj se javi na naslov:
Joe Kuplenik Box 141. Noranda, Que.
Veliki piknik znan kot "Hrvatski Dan" priredijo odseki Zveze Kanadskih Hrvatov v nedeljo dne 7 julija, na zelo lepem prostoru Port Whellerju, nedaleč St. Catharines.
Iz Toronta bodo peljale ladje, prva ob 8 in druga ob 9.30 uri dopoldne.
dopoldne. Druge naselbine se bodo morale poslužiti prevoza potom avtobusov in tudi privatnimi avtomobili.
Odbor:
SUDBURY, ONT.
Odsek Zveze Kanadskih Slovencev priredi piknik v nedeljo dne 14 julija, na znanem prostoru — Pour Corner — .
Uljudno se vabi vse Slovence in Slovenke kakor tudi sobrate Hrvate in Srbe ,da se udeleže piknika.
TORONTO, ONT.
Seja odseka Zveze Kanadskih Slovencev se vrši v soboto dne 6 julija ob 8 uri zvečer v dvorani na 386 Ontario St.
Naproša se članstvo, da se udeleži te seje, ker imamo na dnevnem redu več važnih vprašanj, da jih skupno razpravljamo in tudi rešimo.
Tajnik
Waldo Frank, author, je pred nedavnem govoril pri kosilu v King Edward hotelu, ki ga je priredila Zveza združenih Židov pomožne akcije. V svojem govoru je predvsem ožigosal drzno anti-so-vjetsko kampanjo, katere je namen v javnosti prikazati Sovjetsko zvezo kot takozvani "rudeči imperializem".
"Medtem ko Amerika", pravi Frank", podpira Anglijo v Sredozemlju in Grčiji, kako je mogoče nepostaviti vprašanje Angliji glede zapadnega imperija, ko si lasti oblast vmešavanja v vzhodne in centralno evropske države.
Jaz ne vidim prav nobenega vzroka zakaj bi Amerika podpirala stališče Anglije v Grčiji, katero je popolnoma imperialistično. Toda očitno je, da sta Anglija m Amerika odločni sprečiti ideološki, socialni in ekonomski vpliv Sovjetske zveze.
Toda bojim se, da ima Sovjetska zveza na svoji strani daleč večji utež pravice, kakor jo imamo mi. To je pa nevarno. N. pr. mi vsi vemo, da je Trst prirodno pristanišče Jugoslavije. Takozvana italijanska večina v tem mestu, je nič drugega kakor posledica nemškega prodiranja. Jaz bi vsekakor rad našel dovolj močno potrdilo o takozvanem ruskem imperializmu, medtem ko imam več kot preveč dokazov o Anglo-Ame-riškem imperializmu. Ako se smatra akcijo Sovjetske zveze v vzhodni Evropi, kjer se deli zemlja veleposestnikov kmetom kot imperializem, tedaj bo prav tak oblik imperializma zmagal za to, ker to hoče ljudstvo.
Prav tako nevidim nobenega vzroka zakaj bi narodi Sovjetske zveze in narodi zapadnih držav prišli v konflikt. V tem oziru mislim na ljudstvo, nikakor pa na velike dohodke črpalk olja.
Razpirjena govorica o vojni z Rusijo, je po mojem mnenju, neumna in govorica jeze ki vodi v samomor. Jaz ne zagovarjam o-mejiti pravico svobode govora in mišljenja, toda če to postaja kot stališče gledišča na kateri koli kraj v svetu, tedaj je samomorna tako stališče.
Britanska akcija v Palestini je bila sovražno sprejeta v ameriškem javnem mnenju. Imperialistično stališče laburistične vlade, je razumljivo, da stremi za ogromnimi dohodki na račun olja. Vsekakor pa mislim, da vsak trezno-misleč človek odobrava, da se v Palestino naselijo Židi. Oni kateri v tem pogledu kritizirajo stališče Amerike, češ da podpira Anglijo, ne govore resnico. Palestina je pod angleškim mandatom. Amerika bo, ko pride to vprašanje na dnevni red Združenih narodov, kakor je v načrtu, zavzela svoje stališče napram zadevi Palestine.
Danes je že vsem jasno, da je Anglija izdajalka svojih obveznosti. Ona je zgubila več kakor pa je pridobila. V svetu v splošnem prevladuje razočaranje napram njenemu stališču v marsikateri zadevi".
Novelist Waldo Frank, je izrazil zaupanje Henry Wallace-ju, kot najbolj pripravnemu človeku glede razumevanja številnih problemov v svetu in tudi domačih zadevah.
ko dobre voditelje. V Sloveniji je oblast v rokah ljudstva in položaj se ' bo izbolšaval z vsakim dnem in mi dragi tovariši in tovarišice moramo gledati na to, da se jim pomaga pri njihovih naporih in obnovi. Oni so se borili, da so o-svobodili Slovenijo in Jugoslavijo ter osnovali novo Federativno Ljudsko Republiko. Oni gredo po pravih smernicah in bo v tej novi državi imel vsaki enake pravice, naj bo kmet, delavec ali pa meščan. Ta vojna se je bojevala v resnici za pravico in jaz upam da bode tudi za Trst in Julijsko Krajini končno najdeno pravična rešitev to je, da bo to ozemlje povrnjeno pravemu lastniku — Jugoslaviji odnosno Sloveniji.
SMRT FAŠIZMU — SVOBODA
NARODU!
Frank Zaic
ZAHVALA ZA PREJETO DARILO
NADALINO DELO SVETA IN ZBIRNE AKCIJE
WINDSOR, ONT.
Redna mesečna seja odseka Z. K. S. v Windsorju, se vrši v nedeljo dne 7 julija, ob 2 uri popoldne v navadnih prostorih.
Važne društvene zadeve bodo na dnevnem redu kot, okrožni piknik, literatura iz starega kraja, okrožnice Gl. uradov in kampanja za X-raj aparat. Novi člani dobrodošli! Ne pozabite v nedeljo dne 7 julija.
Tajnik
Montreal, Que,
Seja članstva Jugoslovanskega Doma se vrši dne 13 junija ob S uri zvečer.
Naproša se člane in članice, da se seje gotovo udeležijo, ker je to pol-letna seja, kjer bo podano obširno poročilo o upravi in vodstvu Doma.
Odbor.
Na zadnji seji Izvršnega odbora Sveta kanadskih južnih Slovanov se je razpravljalo o nalogah in nadaljnem delu zbirnih akcij za pomoč narodom v stari domovini.
Z ozirom na okoliščine in razmere Izvršni odbor je predvidel, da je mogoče organizirati splošno nacionalno kampanjo enkrat v januarju prihodnje leto. Načrt za kampanjo bo izdelan in dostavljen organizacijam in odborom naknadno.
To bi potemtakem pomenilo prenehati z aktivnostjo do omenjene kampanje. Tako mišljenje bi bilo nepravilno in napačno. Z delom je treba nadaljevati ne glede na to, da se bo kampanja začela šele v januarju prihodnje leto. Nadaljevanje dela je treba prilagoditi lokalnim prilikam in tudi mogočnosti. Priredi se lahko piknik in tudi druge prireditve od katerih dohodke naj se pošlje za pomoč podhranjenim otrokom ali pa tudi druge svrhe.
Medtem večje število izseljencev želi zbrati pomoč za svojo rojstno vas, mesto ali pa okraj. Izvršni odbor misli, da bi se take akcije podvzele sedaj v teku treh mesecev, to je: julij, avgust in september. Toda zbirne akcije bodisi za dotično vas, kraj ali pa o-kraj, se morajo omejiti izključno na izseljence dotične vasi, okraja itd ., to pomeni, da se zbiralci pri taki akciji ne poslužujejo splošne akcije v naselbini, ampak vaščani, farani, občani prav sami zase zbirajo med seboj, če je to njihova želja. Vendar pa take akcije ne smejo v nobenem oziru škoditi taki skupni akciji, ki je v teku za eno ali drugo svrho. Skupnost naj
nam bo vedno in povsod poglavitna in neposredna naloga vseh!
Take akcije je treba voditi v sporazum z Svetom Kanadskih Južnih Slovanov. Na zadnji seji je tudi ukinjen odstotek, ki se ga je vzelo od zbirk bodisi za vas, okraj ali faro, kateri odstotek je bil v-štet za skupno pomoč narodom Jugoslavije. Ta odstotek vnaprej je popolnoma ukinjen in bo denar, ki se ga zbere na prej omenjeni način odposlal brez zadržanega odstotka v popolni vsoti na naslov kakor je želja darovalcev.
Izvršni odbor Sveta
Rezka Ambrož iz Grosuplja v Sloveniji, je napisala naslednje zahvalno pismo Josipu in F. To-mac, stanujoča v Port Colborne, Ont., katera sta darovala nekaj obleke za pomoč narodom Jugoslavije. V zavoj sta priložila svoj naslov. Pismo Rezke Ambrož, glasi se:
Dragi tovariš!
Ob prebiranju obleke, katero ste darovali za Rdeči Križ, mi je prišel v roke Tvoj naslov na katerega Ti pišem. Najlepše se zahvaljujem za darilo in Te prosim, da mi pišeš, kako se kaj imaš, in kako ste preživeli pretekla štiri leta, ki je takrat pri nas divjala strašna vojna. Toda vse je minilo, dosegli smo cilje za katere smo se borili — novo državo — za Titovo Jugoslavijo, za katero sem se tudi jaz borila kljub temu, da sem stara 48 let, ter doživela strašne borbe kot nikoli v svojem življenju.
Mnogo mladih borcev je dalo življenje za boljše bodočnost slovenskega naroda. Toda kjerkoli hodim in pridem do groba borca, ki sva se skupaj borila za enakopravnost vseh, se spominjam tistih strašnih dni, ki so sedaj za nami, pred nami je pa samo svetla in jasno začrtana bodočnost.
Če prejmeš to pismo mi odpiši, bom vesela če bom dobila odgovor.
Tovariško Te pozdravlja parti-zanka, enako Tvojo družino
Rezka

Zadeva Draže Mihajlo-viča
C Iz 3 strani)
sal naslednji odstavek (dokumerit št. 108):
"Ah, srce mi je objela žalost in zalila bolečina in moja duša tužno plaka ob misli, da neki del našega naroda, zlasti mladina moškega in ženskega spola, hodi že več let po grešni poti. . . Iz zasede napada mirne italijanske vojake. . ."
Pri pogrebu črnogorskega kola-boracijonista sodnika Kovačeviča, meseca oktobra leta 1942, je Jo-anikije govoril in rekel med drugim: "Ni bolj primernega kraja kot je to (pokopališče), da se trdno odločimo in zaprisežemo, da se bomo borili proti "komunistom". "Na istem pogrebu sta govorila tudi polkovnik Bajo Stani-šič in zastopnik italijanske divizije "Perugira". (Dokument štev. 109).	.
Dalje prihodnjič)
Resen problem glede stanovanj
Roc D'Or, Que. — "Puško in dosti nabojev imam tako, da kadar pride drugo rajžo policija z grožnjo za nasilno izselitev iz stanovanja", je izjavila Mrs. Augustin Gosselin, mati 11. otrok, vsi pod 16 let starosti.
Odlok za izselitev prebivalcev tega prej precej živahnega naselja, je izdalo ministrstvo za gozdove in rudnike Quebec provincije. Ponujena je seveda tudi pomoč za preselitev zgrajenih hiš z pomočjo velikih traktorjev in trokov. Vendar pa prebivalstvo, priučeno okolici že leta, ne želi preselitve, posebno pa grožnje ne, da se bo stanovanja ako se ne preseli kar enostavno uničilo.
Roc D'Or šteje 1,800 prebivalcev z 200 stanovanjskih poslopij, ter je pol milje daleč od novega mesta Malartic. Prebivalci dosedaj niso plačali nobenih davkov. Omenjena Mrs. Gosselin pravi: "Roc D'Or so zgradili ljudi, kateri so živeli tukaj in so tudi pripravljeni kupiti zemljišča, če bi jim bilo dovoljeno. Zdi se, je to zemljišče last gotove kompanije, katera pa ima dovolj velik vpliv pri gotovih krogih oblasti.
Ta odlok je prišel 'tako nenadoma, da se prebivalci v čudo vprašajo, kraj prav zaprav je vzrok. "Celo Hitler, ni podiral na ta način stanovanja", je pripomnil George Rogers.
Prilagam deset dolarjev
Cavers, Ont. — Cenjeni urednik Eidnosti! Prilagam deset dolarjev za X-raj aparat, katerega naj bi kupili kanadski Slovenci in ga poslali kot dar, ki bo služil njihovemu spominu, našim bratom in sestram v staro domovino.
Niti sanjati si ne moremo, kaj vse bodo dosegli naši bratje in sestre sedaj osvobojeni in svobodni. Svoboden človek je resnični ustvarjalec čudežev — posebno pa srečnega življenja navadnih in delovnih ljudi.
Pravim, da si je težko zamisliti, kaj vse bodo dosegli. In to je resnica. Kar poglejmo Sovjetsko zvezo, kjer so navadni ljudi, po-
lž francoščine prevedla K. N.
Tedaj je vselej do ušes zardela od veselja, drugi dan se je pa še z večjo vnemo sukala okrog štedilnika ali pa listala po kuhinjski knjigi, odkrivajoč nove recepte in preiskušajoč svoje kuharske zmožnosti.
Da, bila je vzorna žena in gospodinja. Nikoli ji ni mogel očitati, da ne zna gospodinjiti! Ona torej ni kuriva, da se ne razumeta, čudak, kakršen je on, se pač ne more razumeti z ljubeznivo in srčkano ženico, kakršna je ona.
In zadovoljna s to svojo ugotovitvijo, je naposled prenehala ihteti.
Zakaj bi si tako belila glavo zaradi takšnega neotesanega medveda? Odpotoval je tako nenadno, ne da bi se bil utegnil pošteno posloviti, z nekakšno suho lahkotnostjo, da pač ni mogla dvomiti o njegovih pravih čustvih.
Ali ji ne bi bil mogel reči: "Hotel sem vas vprašati, ali bi želeli iti z menoj"?
In kaj ji je dejal ta divjak? "Hotel sem vas vzeti s seboj. . ."
Razen tega je hotel vso 'krivdo zaradi mučnega prizora s pismom zvaliti nanjo. Toda čeprav bi se ne bila sporekla, prav zanesljivo je ne bi bil povabil s seboj, o tem je bila trdno prepričana.
In potlej tisti prizor s pismom! Meni nič tebi nič bere njeno pismo! Zakaj? To, kar je storil danes, je bilo nesramno, ne samo netaktno. Ta tiran zahteva, da celo svobodno misliti ne sme!
Dobro vzgojen mož ne bi bil nikoli tako ravnal. Če bi že bil ljubosumen, če bi se bal, da je pisala kakšnemu tekmecu, bi ga skušala razumeti. Saj je vendar ne ljubi, kakor ji je bil tako zaničljivo dejal. . . Moški, ki ne ljubi, vendar ni ljubosumen.
Ob tem problemu so se ustavile njene misli. Skušala ga je popolnoma razčleniti:
Hm, ljubosumnost. . Ali je moški lahko ljubosumen, čeprav ne ljubi? Domišljavec, kakršen je njen mož, utegne biti ljubosumen zaradi užaljenega samoljubja ali pa iz strahu, da se nebi zdel smešen! Koliko je zakonskih mož, ki so na svoje žene ljubosumni, čeprav ljubijo druge! Zavest, da bi jih žena utegnila varati, rani njihovo moško samoljubje. Nekateri pa mislijo, 'da je žena njihova lastnina, kakor denar ali kos pohištva. In kakor za stvar,, ki jo kupijo, se boje za ženo, samo iz nekakšne lastninske grabežljivosti. . .
Ali pusti trgovec, da mu vlomijo v trgovino? Ne. Zakaj bi torej človek, ki je svojo ženo kupil, pustil, da uživa njeno ljubezen še kdo drugi razen njega?
Orana se je tako po malem prepričala, 'da je njen mož ne ljubi. In ker je ne ljubi, tudi ni ljubosumen; če je pa vseeno ljubosumen, so vzbudila v njem to strast, druga čustva in ne ljubezen. Ali jo je sploh Miguel skušal kdaj prepričati, da je narobe? Kaj še! Zabrusil ji je odkrito, da jo ne mara. . .
Hkrati se je zavedela, da se ni bila pravkar toliko razburila zaradi nevljudnosti svojega moža, kakor zaradi razočaranja dobre vere, da bo naposled prišel trenutek, ko je bo Miguel odkril svoja čustva. Odpustila bi mu nevljudnost, če bi ji namignil, da je prebral pismo iz strahu, da je namenjeno komu drugemu. . . Strah pred izdajo bi bilo sladko opravičilo za mlado ženo.
Prav za prav je zdaj imela, kar je hotela. S svojo jezo je pripravila svojega moža tako daleč, da ji je naposled odkrito priznal, da je ne ljubi. Ona, nespametni-ca, pa je pričakovala čisto drugačne izpovedi!
Mladi Španec je bil pa najbrž tako domišljav in sa-moljuben, da še opazil ni, kaj pričakuje njegova mlada žena. In tako je Orana spet irazočaral. . .
Upajoč, da bo s svojim pismom odprla vrata nežnim, spravljivim besedam, se je spotaknila ob brezsrč-nost svojega moža. . . tega tujca! Ne samo enkrat, pogosto je že opazila, da je njegovo srce zdaj do nje hladno in brezčutno.
(Nadaljevanje prihodnjič)
V BLAG SPOMIN ČLANU NAŠEGA DRUŠTVA
Zopet smo izgubili enega najbolj aktivnega člana našega odseka "Krka" št. 3. VPZ. Bled v Timminsu — brata John Lavriča.
Pokojni je bil ustanovitelj Vzajemne Podpore Zveze Bled v Kirkland Lake, in je k našemu odseku pristopil marca meseca 1942 leta. Nesrečna smrt ga je dohitela dne 18 junija v tukajšnem zlatem rudniku — Paymaster Mine. Krivda se lahko pripiše tukaj šnim rudarskim baronom.
Kako je bil pokojni priljubljen se je videlo na njegovi zadnji poti na pokopališče. Celokupno članstvo in drugi rojaki, ga je spremenilo od pogrebnega Zavoda do
stali ne samo izvrstni in izučeni delavci, ampak tudi mnogi znanstveniki in profesorji. Seveda, da njihov um ni prevzet z napačnim pojmom o človeški družbi, kakor je to primer pri znanstvenikih v kapitalističnih državah, kateri so takorekoč prikljenjeni na privatni kapital. Toda v Sovjetski zvezi znanost ni privatna temveč skupna last, ki služi blaginji njenih narodov. Tako bo' služila tudi v naši stari domovini.
Zato ji pomagajmo sedaj pri obnovi, da se čim prej opomore.
Louis Korošec
cerkve, kakor se zelo redko vidi v tem mestu. Pogreba se je vdeležil Gl. odbor VPZ. Bled, pevsko društvo "Triglav" iz Kirkland Lake mu je zapelo žalostinko v cerkvi in ob njegovem odprtem grobu.
Pokojni je rojen dne 30 maja 1897 leta v Srednji vasi, št. 7. Loški Potok.
Vsi ga bomo pogrešali v tukaj-šni naselbini, najbolj pa naša mladina. Vse proste ure pokojni John je prebil med tukajšno Slovensko mladino, pa naj bo pozimi ali poleti. Učil jo je naše slovenske narodne pesmi, prirejal koncerte v odseka "Krka" in tudi v prid pomoči naši stari domovini. Pokojniku gre zasluga, da vsa tukaj rojena slovenska mladina zna govoriti svoj materni jezik. Njemu gre zasluga, da je odsek št. 3 prišel na tako visoko število članstva. Ni ga rojaka v tukajšni naselbini, da ga ni nagovarjal, da pristopi v društvo.
Zatorej članstvo odseka "Krka" št. 3, Ti kliče: Počivaj v miru in lahka Ti naj bo kanadska gruda. Družini in sorodnikom izrekamo pa naše sožalje.
Za odsek "Krka" št. 3. VPZ. Bled.
Frank Anzeljc, taj.