35 KILOMETROV PO POTEH SPOMINOV IN TOVARIŠTVA
Misel v preteklost korak v prihodnost
Ljubljana - mesto heroj! Čeprav obdana z bodečo žico in bunkerji, iz katerih je sršelo sovražno orožje, ni
            nikoli klonila. Vanjo in iz nje je vodilo tisoče skrivnih stezic, bilo je psoče pogumnih Ijudi, tisoče junaških dejanj, tisoče žrtev. Bila je nevidna vojska, nerazrešlji-va uganka za tujega okupatorja in domače izdajalce.
Letos, ko beležimo jubilejno 30. leto pohodov okrog partizanske Ljubljane, sem se 11. maja udeležila partizanskega marša »po poteh spominov in tovarištva«, dolgega 35 km. Na pot sem krenila okrog pol devete ure zjutraj s kontrolnega mesta pred osemletko Valen-tina Vodnika v Siški, kjer so mi na kartonček pritisnili prvi žig, v poseben obrazec pa pod zaporedno številko 123 vpisali moje po-datke.
Krepko sem ubirala korak v čudovito sončno jutro, saj so me čakali zalo dolgi kilometri hoje, ki sem jih zaključila popoldne. Vodili so me skozi štiri Ijubljanske občine: preko polj, mimo indu-strijskih predelov, med bloki, čez Golovec, mimo gozdov in naselij. Korak mi je nehote zastal ob bunkerjih, ki nas danes le kot nema betonska pošast spominjajo na regljanje strojnic in smrt. Stisnilo me je pri srcu, ko sem se poklonila pred spomenikom padlim tal-cem v Gramoznf jami. Tisti trenutek sem se spomnila čudovitega verza izpod peresa Mateja Bora:
»Si res verjela, da me strel je strl
                  v Gramozni jami sredi njiv ob Savi? Kaj nisi slišala, kako še davi
                     na okna trkal sem doma na vasi7«                      ~-
Najlepši košček poti je gotovo rahel vzpon preko Golovca. Hodiš v prijetni senci dreves, če pa te zgrabi utrujenost, posediš na klopci. To priložnost sem izbrala za kramljanje z drugimi udeleženci. Vsi so navdušeni nad maršem, zato so izrazili željo, da ga je treba odslej prirediti vsako leto. In kaj jih je vodilo k udeležbi? Poklonili so se spominu na herojski boj Ljubljane med narodnoosvobodilnim bojem, obenem pa so preizkusili meje"svoje vzdržljivosti. Med njimi je bilo tudi precej rekreativcev, ki so pot v celoti pretekli, in pla-nincev.
Ko so mi na kartonček pritisnili sedmi žig, je bilo pred menoj le še zadnjih 5 km. Pošteno sem se oznojila, noge pa so me opozarjale, da 35 km dolga pot ni mačji kašelj. Tako lahko vsaj dojameš nečlo-veške napore, srčnost in ponos malih in velikih borcev v narodnoo-svobodilnem boju, ki so večkrat lačni kot siti v dežju, snegu ali soncu ubirali le skrite stezice, saj je nanje prežala smrt na vsak^m koraku.
Po prepešačenih 35 kilometrih sem kot priznanje prejela lično plaketo. Marš »po poteh spominov in tovarištva« okrog Ljubljane bom prav gotovo še ponovila, tega prvega pa poklanjam spominu svojega pokojnega očeta — prvoborca in spomeničarja Petra Žorža fn številnim Ijudem, ki so tkali nevidne nitke boja skozi bodečo žico okrog Ljubljane, vendar so na tej poti omahnili pod sovražnimi streli.
                                                                            Silva Šuc