CODEN: OZNEF5 UDK 614.253.5(061.1) = 863 = 20 ISSN 1318-2951 ObzOrnik zdravstvene nege/Slovenian nurSing review, 50(1) 50(1) Ljubljana 2016 OBZORNIK ZDRAVSTVENE NEGE ISSN 1318-2951 (tiskana izdaja), e-ISSN 2350-4595 (spletna izdaja) UDK 614.253.5(061.1)=863=20, CODEN: OZNEF5 Ustanovitelj in izdajatelj: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije Glavna in odgovorna urednica: izr. prof. dr. Brigita Skela-Savič Urednica, izvršna urednica: pred. Andreja Mihelič Zajec Urednica, spletna urednica: doc. dr. Ema Dornik Uredniški odbor: • viš. pred. mag. Branko Bregar, Psihiatrična klinika Ljubljana, Slovenija • doc. dr. Ema Dornik, Institut informacijskih znanosti Maribor, Slovenija • doc. dr. Sonja Kalauz, Zdravstveno veleučilište Zagreb, Hrvaška • doc. dr. Andreja Kvas, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Slovenija • viš. pred. mag. Mateja Lorber, Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, Slovenija • pred. Andreja Mihelič Zajec, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Slovenija • izr. prof. dr. Fiona Murphy, Swansea University, College of Human & Health Sciences, Velika Britanija • izr. prof. dr. Alvisa Palese, Udine University, School of Nursing, Italija • doc. dr. Melita Peršolja, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Slovenija • viš. pred. mag. Mirko Prosen, Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Slovenija • izr. prof. dr. Brigita Skela-Savič, Fakulteta za zdravstvo Jesenice, Slovenija • prof. dr. Debbie Tolson, University West of Scotland, School of Health, Nursing and Midwifery, Velika Britanija Lektorica za slovenščino: Tanja Svenšek Lektorica za angleščino: Tina Levec Naslov uredništva: Ob železnici 30 A, SI-1000 Ljubljana, Slovenija E-naslov: obzornik@zbornica-zveza.si Spletna stran: http://www.obzornikzdravstvenenege.si; Letna naročnina za tiskan izvod (2016): 10 EUR za dijake, študente in upokojence; 25 EUR za posameznike - fizične osebe; 70 EUR za pravne osebe. Naklada: 950 izvodov Tisk in prelom: Tiskarna knjigoveznica Radovljica Tiskano na brezkislinskem papirju Matična številka: 513849, ID za DDV: SI64578119, TRR: SI56 0203 1001 6512 314 Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport: razvid medijev - zaporedna številka 862. Izdajo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CODEN: OZNEF5 UDK 614.253.5(061.1) = 863 = 20 ISSN 1318-2951 REVIJA ZbORNICE ZDRAVSt VENE IN bAbIŠKE NEgE SLOVENIJE ­ZVEZE StROKOVNIh DRUŠtEV mEDICINSKIh SEStER, bAbIC IN ZDRAVSt VENIh tEhNIKOV SLOVENIJE REVIEW OF thE NURSES AND mIDWIVES ASSOCIAtION OF SLOVENIA Ljubljana 2016 Letnik 50 Številka 1 Ljubljana 2016 Volume 50 Number 1 Obzornik zdravstvene nege, 50(1), p. 2. OBZORNIK ZDRAVSTVENE NEGE PREDSTAVITEV, NAMEN IN CILJI Obzornik zdravstvene nege (Obzor Zdrav Neg) objavlja izvirne znanstvene, pregledne znanstvene in strokovne članke in novosti na področju zdravstvene nege, babiške nege in interdisciplinarnih področij zdravstvenih in družbenih ved. Revija objavlja članke, ki v svojih znanstvenih, teoretičnih in filozofskih izhodiščih obravnavajo razvojne paradigme omenjenih področij kot eksperimentalne in neeksperimentalne raziskave, kvalitativne raziskave in pregled literature. Članki obravnavajo zdravstveno nego in druge zdravstvene vede kot znanstveno in strokovno disciplino ter vključujejo ključne dimenzije razvoja stroke kot so teoretični koncepti, modeli, etika in filozofija, klinično delo, krepitev zdravja, razvoj prakse in zahtevnejših oblik dela, izobraževanje, raziskovanje, menedžment, kakovost in varnost, zdravstvena politika idr. Revija pomembno prispeva k profesionalnemu razvoju zdravstvene nege in babištva ter drugih zdravstvenih ved v Sloveniji, državah Balkana ter državah širše centralne in vzhodno evropske regije, ki jih povezujejo skupne značilnosti razvoja zdravstvene nege v postsocialističnih državah. Revija ima vzpostavljene mednarodne standarde na področju publiciranja, mednarodni uredniški odbor, široknabor recenzentov in je prosto dostopna v e-obliki. Članki v Obzorniku zdravstvene nege so recenzirani s tremizunanjimi anonimnimi recenzijami. Revija objavlja članke v slovenskem in angleškem jeziku in izhaja štirikrat letno. Zgodovina revije kaže na njeno pomembnost za razvoj zdravstvene in babiške nege na področju Balkana, saj izhaja od leta 1967, ko je izšla prva številka Zdravstvenega obzornika (ISSN 0350-9516), strokovnega glasila medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, ki se je leta 1994 preimenovalo v Obzornik zdravstvene nege. Kot predhodnica Zdravstvenega obzornika je od leta 1954 do 1961 izhajalo strokovno-informacijsko glasilo Medicinska sestra na terenu v izdaji Centralnega higienskega zavoda v Ljubljani. Obzornik zdravstvene nege indeksirajo: CINAHL (Cumulative Index to Nursing and Allied Health Literature), ProQuest (ProQuest Online Information Service), COBIB.SI (Vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov), Biomedicina Slovenica, dLib.si (Digitalna knjižnica Slovenije). SLOVENIAN NURSING REVIEW INTRODUCTION, PURPOSE AND OBJECTIVES Published in the Slovenian Nursing Review (Slov Nurs Rev) are the original and review scientific and professionalarticles and the news on current events in the field of nursing, midwifery and other interdisciplinary health andsocial sciences. The articles explore the developmental paradigms of the relevant fields in accordance with theirscientific, theoretical and philosophical bases, which are reflected in the experimental and non-experimentalresearch, qualitative studies and reviews. The articles consider nursing and other health sciences as scientific andprofessional disciplines and include the key dimensions of their development such as theoretical concepts, models,ethics and philosophy, clinical practice, health promotion, the development of practice and more demandingmodes of health care delivery, education, management, quality and safety, health policy and others. The articles published in the Nursing Review, which are interdisciplinary oriented, significantly contributetowards the professional development of nursing, midwifery and other health professions in Slovenia, the Balcans,and the countries of the Central and Eastern Europe which share common characteristic of nursing developmentof post-socialist countries. The Nursing Review follows the international standards in the field of publishing endorsed by the internationaleditorial board and a critical selection of reviewers. All published articles are available also in electronic form.Before publication the articles in this quarterly periodical are triple-blind peer reviewed. Some original scientificarticles are published or translated in the English language. The history of the magazine clearly demonstrates its impact on the development of nursing and midwifery carein the Balcan area. In 1967 the first issue of the professional periodical of the nurses and nursing techniciansHealth Review (Slovenian title: Zdravstveni obzornik, ISSN (0350-9516) was published. From 1994 it bears thetitle The Slovenian Nursing Review. As a precursor to Zdravstveni obzornik, professional-informational periodicalentitled a Community Nurse (Slovenian title: Medicinska sestra na terenu) was published by the Central Instituteof Hygiene in Ljubljana. The Slovenian Nursing Review is indexed and abstracted in CINAHL (Cumulative Index to Nursing and AlliedHealth Literature), ProQuest (ProQuest Online Information Service), COBISS.SI (Slovenian union bibliographic/catalogue database), Biomedicina Slovenica, dLib. si (The Digital Library of Slovenia). Obzornik zdravstvene nege, 50(1), p. 3. KAZALO/CONTENTS UVODNIK/LEADING ARTICLE Professionalism in nursing: what is its current level in Slovenia? Profesionalizem v zdravstveni negi: kje smo z njim? Brigita Skela-Savič 4 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK/ORIGINAL SCIENTIFIC ARTICLE A competency-based performance appraisal for nurse leadersOcenjevanje učinkovitosti vodij v zdravstveni negi na osnovi kompetencAndreja Kvas, Janko Seljak 10 Content validity and internal reliability of Slovene version of Medication Administration Error SurveyVsebinska veljavnost in notranja zanesljivost slovenske različice anketnega vprašalnika o napakah pri dajanju zdravil v zdravstveni negiDominika Vrbnjak, Dušica Pahor, Gregor Štiglic, Majda Pajnkihar 20 Anxiety levels in employees and students in psychiatric nursingProučevanje anksioznosti pri zaposlenih in študentih na področju zdravstvene nege v psihiatrijiUrban Bole, Branko Bregar 41 Povezave med izbranimi dejavniki tveganja in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebjuCorrelation between selected risk factors and prevalence of low back pain in health care personnelAndreja Demšar, Joca Zurc, Brigita Skela-Savič 57 Gradnja strokovnih zmogljivosti zaposlenih v zdravstveni negiProfessional capacity building of nursing personnelJožica Peterka Novak 65 Mentorstvo tujim študentom zdravstvene nege: študija primeraMentoring foreign nursing students: a case studySimona Hvalič Touzery, Marta Smodiš, Sedina Kalender Smajlović 76 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 4–9. Leading article/Uvodnik Professionalism in nursing: what is its current level in Slovenia? Profesionalizem v zdravstveni negi: kje smo z njim? Brigita Skela-Savič Introduction Professionalism is a multi-dimensional concept that provides nurses with opportunities to grow personally and professionally. It is viewed as a process by which a person acquires the knowledge, skills, and sense of occupational identity characteristic of a professional and involves the internalization of the values and norms of a professional group (Alidina, 2013). Nursing professionalism reflects the manner in which nurses view their work and is a guide to nurses. behaviour in practice to ensure patient safety and quality care. The concept of professionalism in nursing refers to attitudes representing levels of identification with, and commitment to, the profession. The properties of nursing professionalism include competence and continuing education, research, publication, improvement of nursing practice and theory, and autonomy (Çelik & Hisar, 2012). Watkins (2011) describes the concept of profe­ssionalism as three overlaping and interplaying variables. The first variable is the Status and credibility of nursing as a profession, which is related to the initial emergence of the professional group, establishing boundaries, the body of specialist knowledge and professional self-governing body, the continually advancing professional knowledge and skills to improve the quality of the service provided. The second is the Recognition of the profession, including basic components such as knowledge, autonomy, responsibility for professional judgements and how these relate to effective practice. The third variable is the Professionalisation that can be enhanced only by formal education which draws upon systematic scientific knowledge and professional judgements, through the development of critical thinking and evidence-based decision-making. Ten Hoeve and colleagues (2014) discuss the actual public image of nurses and other factors that influence the development of nurses. self-concept and professional identity. They claim that nurses derive their self-concept and professional identity from their public image, work environment, work values, education, and traditional social and cultural values. Nurses should work harder to communicate both their professionalism and their contribution to the healthcare system to the public. The public needs to become aware that nursing research exists and that it is important to patient health. This awareness will have a positive effect on the public image of nursing and will empower nurses to develop, gain recognition and enhance the development of the profession. Nurses should communicate their professionalism more clearly to the public, which is crucial for the success of the profession. This could be achieved by argumentative presentation of their various roles and opportunities nursing practice have to offer, based on systematic nursing research and research in other disciplines, and continuous advance of evidence-based patient care. The professionalism in nursing in Slovenia The question regarding the professionalism inSlovenia may be answered in part by the latest researchfindings obtained in the study conducted at theFaculty of Health Care Jesenice in 2015. The researchincluded 20 Slovenian hospitals. A representativesample included a total of 780 registered nurses andnursing technicians with at least three years of workingexperience. The study focused on professional valuesand competences, beliefs on evidence-based practiceand its implementation. Several validated researchinstruments were used and some of the study resultshave already been published, both internationallyand domestically, while some are still in the processof publication and will be presented in the currentyear. The key findings reveal that registered nurses Associate Professor Brigita Skela-Savič, PhD, MSc, RN; Faculty of Health Care Jesenice, Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice, SloveniaCorrespondence e-mail/Kontaktni e-naslov: bskelasavic@fzj.si Received/Prejeto: 23. 2. 2016 Accepted/Sprejeto: 4. 3. 2016 http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.94 in Slovenian hospitals aspire to two different sets ofvalues. The first set includes professional dimensionsof work and the second the development of thediscipline of nursing. The second set of values is significantly less pronounced and may account forthe nurses. perspectives of evidence-based practice. Similar results were obtained for professional competences. The respondents. answers were grou­ped into two categories, namely, the competencesexpected to perform practical work and the advancedcompetences. The latter are significantly less frequentlyused and also explain the understanding of evidence-based practice as well as its implementation. It wasestablished that the respondents feel less competent inensuring quality nursing, flexible working, updatingof standards/guidelines, offering suggestions, in thepreparation of professional expertise and translation ofresearch findings into practice. The results of this studycorroborate the findings of previous domestic andforeign research (Kelly, et al., 2013; Loke, et al., 2014;Skela-Savič & Kiger, 2015; Skela-Savič, et al., 2016). The results indicate that professionalism in nursing inSlovenia is still developing and that there is a lack ofsupport within and outside the profession to increaseprofessionalism in hospital nursing, and that a cultureof evidence-based practice should be fostered. Alongwith the above mentioned advanced dimensions of values and competences, the research identified otherimportant explanatory evidence for nurses. beliefs and implementation of evidence-based nursing practicein hospital settings in Slovenia. These factors includeself-rated knowledge on research and evidence-basedpractice, education in both areas of self-assessmentof knowledge and access to data bases. The researchfindings can be used as a guide to introduce the keyprofessionalism components in the field of nursingmanagement and higher education and may also directthe professionalism endeavours of the national nurses. and midwives. association, the Nurses and Midwives Association of Slovenia. The results of the study gave impetus to further research. In August 2015 we submitted a project to a tender of the Slovenian Research Agency (RSA), within the framework of the Target research programme, entitled ''Nursing as a scientific discipline in Slovenia: An internationally comparable secondary and tertiary education system in nursing care as the foundation of research and scientific contribution to the sustainable development of society''. The aim of the project is to contribute to the awareness and implementation of professionalism in nursing in Slovenia by joint efforts of various educational, health and other institutions, and by intra-professional collaboration. The project will be based on research studies, including comprehensive literature review of all project topics and non-experimental explorative research, involving primary and secondary school population, nursing students and employers. The research will focus on the perception of nursing as a profession, discipline and science. The method of consensus will be used as a guideline for the implementation of the changes into the national nursing curricula by active participation of working groups consisting of key players in education and development of nursing in Slovenia. As regulated education is an important element of professionalisation, the project is expected to bring a substantial contribution to understanding the need for comprehensive modification of nursing education. It will also help to introduce the new competence model in the Republic of Slovenia which is based on the document ''EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum'' (EFN Workforce Committee, 2014), which is essential for the development of nursing into scientific discipline in Slovenia. International activities and attitudes of the European Union member states indicate that nurses in Slovenia should themselves participate in regulating nursing education and adequate knowledge acquisition. Education of nurses responsible for general care, for which the minimal standards are stipulated in the Directive 2013/55/EU of the European Parliament and of the Council (2013) should be regulated with clearly stated competences and the completion of general education of at least 12 years. Most of the EU member states meet these requirements. The implementation of this directive follows the ''EFN Guideline to implement Article 31, Directive on Mutual Recognition of Professional Qualifications (2005/36/EC), an amended version Directive 2013/55/EU in accordance with Directive 2005/36/EC, amended by Directive 2013/55/EU'' (2015). These guidelines have proved to be most valuable in the revision of study programmes. Similarly, the EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum (EFN Workforce Committee, 2014), and the recommendations of International Council of Nurses (2008) and World Health Organisation (2010) clearly state the competences and recommendations for education on postgraduate levels, such as specialisations, master and doctoral studies in nursing. In recent years, the European projects have tried to regulate education of health care assistants as the fourth category of nurses. The national nurses and midwives association, the Nurses and Midwives Association of Slovenia and the Faculty of Health Care Jesenice are participating in the feasibility study ''Support for thedefinition of core competences for healthcare assistants'' (CC4HCA), the objective of which is to explore the level of consensus among all 28 EU countries concerning the desirability and potential content of a ''Common training framework for healthcare assistants''. The study is conducted by the Netherlands Institute for Health Services Research, Catholic University Leuven and the Chamber of Hungarian Health Care Professionals. The results of the first and the second round of the Delphi consultation have already been presented. The third round of the Delphi consultation was recently completed and the results will be presented at a workshop in April 2016. The primary aim of this discussion workshop will be the description of country positions on the skills, knowledge and competences (EQF) of health care assistants (HCAs) in Europe which will be translated into a suggestion for a common training framework (CTF). Slovenian representatives suggested the level 5, but the proposal has not yet reached the consensus among the members of the research group. More information on the study will be presented within the framework of work packages of the described project of the Faculty of Health Care Jesenice. The results of the CC4HCA study and the content of the ''EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum'' (EFN Workforce Committee, 2014) will have a significant impact on the regulation of knowledge, skills and competences of the entire education verticality in nursing in Slovenia. The contribution of the Slovenian Nursing Review to professionalization of nursing in Slovenia Much has been done to enhance professionalism in Slovenia, but there is still much to be done. We should bear in mind that the stated goals will only be reached by the advanced knowledge, strengthened research, publishing, transfer of the research results into practice, and implementation and acceptance of evidence-based practice. The shift in mind in the field of development of advanced nursing practice should be followed by action. The Slovenian Nursing Review has made an important contribution to the breadth of knowledge and professionalization of nursing in Slovenia. As the journal will mark its 50th anniversary in 2016, the leading articles will focus on directions for the necessary further development of nursing in Slovenia. The Slovenian Nursing Review is our journal and is part of the Slovene nursing professionalization. We are proud of academic prestige the journal established over fifty years. The Slovenian Nursing Review should therefore help shape the academic value systems of all nurses, professional leaders and managers in the healthcare and social sectors as well as of the members of professional groups of nurses within the Nurses and Midwives Association of Slovenia. The nurses who publish their articles in the Slovenian Nursing Review grow, both personally and professionally, and contribute to the development of nursing discipline. The strict and systematic editorial policy for acceptance of manuscripts should not deter nurses from submitting their articles for publication. The Slovenian Nursing Review is comparable to other international academic journals and presents the basis for shaping effective nursing policy-making, and recognition and effectiveness of nursing profession in Slovenia. Slovenian translation/Prevod v slovenščino Uvod Profesionalizem je večdimenzionalni koncept, ki medicinskim sestram zagotavlja priložnosti za osebnostno in profesionalno rast. Ta proces zahteva znanje, veščine, razvoj značilnosti poklicne identitete ter internacionalizacijo vrednot in norm profesio­nalne skupine (Alidina, 2013). Profesionalizem se v zdravstveni negi kaže v tem, kako medicinske sestre dojemajo vsakodnevno klinično delo in hkrati kako močno so usmerjene v zagotavljanje kakovosti in varnosti v zdravstvu. Koncept profesionalizma sam po sebi pokaže na pripadnost profesiji in od medicinskih sester se pričakuje, da se izobražujejo, objavljajo svoje raziskave, izboljšujejo prakso in teorijo zdravstvene nege ter delujejo avtonomno (Çelik & Hisar, 2012). Watkins (2011) profesionalizem kot koncept opiše v obliki treh spremenljivk. Prva je Oblikovanje profesije, ki vključuje poklicno skupino, definirana znanja na področju delovanja, vzpostavljenosamoregulacijo, kontinuiran razvoj profesionalnegaznanja in veščin za nenehno izboljševanje kakovostidela. Druga je Priznavanje profesije, ki vključujetemeljne komponente, kot so znanje, avtonomija,odgovornost za profesionalno presojo in učinekle-tega na učinkovitost kliničnega dela. Tretjaspremenljivka je Uspešnost profesije, ki je lahkodosežena samo s formalnim izobraževanjem, kimora vključevati znanje, pridobljeno s sistematičnimraziskovanjem in vključuje strokovno presojoskozi razvoj kritičnega razmišljanja ter odločanjena osnovi dokazov. Avtorji Ten Hoeve in sodelavci(2014) razpravljajo o javni podobi medicinskihsester in dejavnikih, ki oblikujejo lastno zaznavanjeprofesionalne identitete. Ugotavljajo, da družbeno podobo oblikujejo predvsem medicinske sestresame z vrednotami okolja, kjer delujejo, lastnimivrednotami pri svojem delu, vrednotami na področjuizobraževanja v zdravstvu in družbi. Medicinske sestremorajo intenzivneje ozaveščati svoj profesionalizemv javnosti in pokazati, kaj resnično delajo. Družbamora prepoznati, da raziskovanje v zdravstveni negiobstaja in da je pomembno za zdravje pacientov. Tozavedanje bo pozitivno učinkovalo na javno podoboin bo medicinskim sestram dalo vse kompetence voblikovanju, priznavanju in uspešnosti profesije. Iz zapisanega lahko sklenemo, da je ustrezno komuniciranje z javnostjo prepoznano kot ena ključnih dimenzij uspešnosti profesije. Da bo komuniciranje uspešno, mora temeljiti na sposobnosti argumentiranja lastnega dela s spoznanji lastnih raziskav ali raziskav drugih, spremljanjem rezultatov dela in nenehnim izboljševanjem lastne prakse, ki je zasnovana na osnovi paradigme na dokazih podprtega dela. Profesionalizem v zdravstveni negi v Sloveniji Na vprašanje profesionalizma v Sloveniji bomposkušala odgovoriti z zadnjimi spoznanji raziskave,ki smo jo na Fakulteti za zdravstvo Jesenice (FZJ)v letu 2015 izvedli v 20 slovenskih bolnišnicah, na reprezentativnem vzorcu 780 diplomiranihmedicinskih sester in zdravstvenikov, ki imajo najmanjtri leta delovnih izkušenj. Proučevali smo profesionalnevrednote in kompetence, prepričanja o na dokazih podprti praksi in implementacijo le-te. Uporabili smorazlične validirane instrumente in nekatere rezultate že objavili mednarodno in doma, nekaj jih je še v postopkuobjave in bodo predstavljeni v letošnjem letu. Ključnaspoznanja so, da sta med diplomiranimi medicinskimisestrami v slovenskih bolnišnicah prisotni dve skupinivrednot. Prva je skupina vrednot, ki opisujejo strokovnedimenzije dela in druga skupina so vrednote razvojazdravstvene nege. Slednje so prisotne značilno manjin so tudi pomemben pojasnjevalni dejavnik, kakodiplomirane medicinske sestre razumejo na dokazihpodprto zdravstveno nego. Podobne rezultate dobimopri profesionalnih kompetencah, kjer smo odgovoreanketirancev lahko oblikovali v dve dimenziji, in sicerv praksi pričakovane kompetence in napredne oblikekompetenc. Slednje se uporabljajo značilno manj inravno tako pojasnijo razumevanje na dokazih podprteprakse ter za razliko od vrednot tudi implementacijo le­te. Ugotavljamo, da se anketiranci čutijo značilno manjkompetentni v zagotavljanju kakovosti, fleksibilnostidela, posodabljanju stan-dardov/smernic, oblikovanjupredlogov, pripravi strokovnih ekspertiz in uporabiizsledkov raziskav pri delu. Tako lahko pritrdimože predhodnim raziskavam na tem področju, takomednarodnim kot domačim (Kelly, et al., 2013; Loke,et al., 2014; Skela-Savič & Kiger, 2015; Skela-Savič, etal., 2016), da je profesionalizem v zdravstveni negiv Sloveniji še vedno v razvoju, da mu primanjkujepodpore znotraj in izven profesije ter da se premalovzpodbuja njegovo implementacijo. V raziskavi smo dokazali vzroke, ki pogojujejo prepričanjain implementacijo na dokazih podprte prakse vbolnišnični zdravstveni negi v Sloveniji. Poleg dveh žeomenjenih naprednih dimenzij vrednot in kompetencso ti dejavniki še samoocena znanja o raziskovanjuin z dokazi podprta praksa, izobraževanje na obehpodročjih samoocene znanj in dostop do podatkovnihbaz. Spoznanja raziskave nam omogočajo uvajanjeizboljšav tako na področju menedžmenta zdravstvene nege kot visokošolskega menedžmenta in tudi usmerjajo delo nacionalnega združenja v zdravstveninegi, Zbornice - Zveze. Rezultati te raziskave so bili osnova, da smo na razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) v okviru Ciljnega raziskovalnega programa v avgustu 2015 prijavili projekt »Zdravstvena nega kot znanstvena disciplina v Sloveniji: mednarodno primerljiv sistem sekundarnega in terciarnega izobraževanja v zdravstveni negi kot temelj raziskav in prispevka znanosti k trajnostnemu družbenemu razvoju«. Z njim želimo s povezovanjem izobraževalnih, zdravstvenih in drugih institucij ter med poklicnim sodelovanjem doseči cilje, za katere menimo, da bodo pomembno prispevali k razumevanju in udejanjanju profesionalizma v zdravstveni negi v Sloveniji. Cilji bodo podprti z raziskovalnim delom, kot so sistematični pregled literature na vsebinah projekta, neeksperimentalna eksplorativna raziskava na osnovnošolski in srednješolski mladini, študentih zdravstvene nege in delodajalcih o razumevanju zdravstvene nege kot poklica, profesije in znanosti. Za sprejemanje potrebnih sprememb in izboljšav bomo uporabili metode konsenza, v delovne skupine bomo vključili ključne akterje izobraževanja in razvoja zdravstvene nege v Sloveniji. Eden izmed pomembnih elementov profesionalizacije je urejenost izobraževanja, zato bo predstavljeni projekt pomem­bno doprinesel k razumevanju potreb po celostni prenovi izobraževanja v zdravstveni negi in umestitvi novega kompetenčnega modela v Republiki Sloveniji, ki ima svoja izhodišča v dokumentu »EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum« (EFN Workforce Committee, 2014), kar je ena od ključnih dimenzij, da se zdravstvena nega v Sloveniji lahko razvije kot znanstvena disciplina. To, da je potrebna naša lastna aktivnost na področju urejenosti izobraževanja in znanj na različnih ravneh izobraževanja v Sloveniji, kažejo tudi mednarodne aktivnosti in pristopi v državah Evropske unije (EU). Področje izobraževanja medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, za katero minimalne standarde postavlja Direktiva 2013/55/EU (Directive 2013/55/EU of the European Parliament and of the Council, 2013), se razumeva kot urejeno visokošolsko izobraževanje z jasno določenimi kompetencami, s predhodnim najmanj dvanajstletnim splošnim izobraževanjem in pri tem večina članic EU nima težav. Usmeritve za implementacijo omenjene direktive so zapisane v dokumentu »EFN smernice za implementacijo člena 31 o medsebojnem priznavanju poklicnih kvalifikacij glede na Direktivo 2005/36/EC, dopolnjeno z Direktivo 2013/55/EU« (2015) in so pri potrebni prenovi študijskega programa v veliko pomoč. Prav tako so v EFN-matriki štirih kategorij izvajalcev zdravstvene nege (EFN Workforce Committee, 2014)in priporočilih International Council of Nurses (2008) ter World Health Organisation (2010) jasno opisane kompetence in priporočila za izobraževanje na ravni podiplomskih znanj, kot so specializacije, magisteriji in doktorski študij v zdravstveni negi. V zadnjih letih se v okviru evropskih projektovkažejo tudi prizadevanja za ureditev izobraževanjana ravni zdravstvenih asistentov (Health CareAssistants). Tako Zbornica-Zveza in FZJ trenutnosodelujeta v raziskavi »Support for the definition of core competences for healthcare assistants. (CC4HCA)«, katere namen je opisati stopnjo možnega konsenzamed 28 članicami EU za izdelavo »Skupnega okvirja izobraževanja zdravstvenih asistentov (Common Training Framework for healthcare assistants)«.Raziskavo vodijo Nizozemski inštitut za raziskavev zdravstvu, Katoliška univerza Leuven v Belgiji inZbornica zdravstvenih delavcev Madžarske. Znani so že prvi rezultati dveh usklajevanj z metodo Delfi,ravnokar se je zaključil tretji krog usklajevanja Delfi,ki bo predstavljen na delavnici v mesecu aprilu.Trenutno je največji izziv te raziskave, na kateri nivokompetenc po Evropskem kvalifikacijskem okviruuvrstiti zdravstvenega asistenta. Predlog Slovenije jenivo 5, vendar predlog še nima večinskega soglasjamed članicami raziskovalne skupine. Več o tejraziskavi bo predstavljeno tudi v okviru delovnih paketov opisanega projekta FZJ. Rezultati raziskaveCC4HCA in vsebina dokumenta »EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum« (EFN Workforce Committee, 2014) bodo pomembnooblikovali prenovo znanj, veščin in kompetenc zacelotno vertikalo izobraževanja v zdravstveni negi vSloveniji. Prispevek Obzornika zdravstvene nege k profesionalizaciji zdravstvene nege v Sloveniji Na področju profesionalizacije zdravstvene nege v Sloveniji je bilo že veliko narejenega in iz zapisanega je razvidno, da nas veliko dela še čaka. Zlasti je potrebno napredno znanje, raziskovanje, objavljanje in uveljavljanje z dokazi podprte prakse, da bomo lahko naredili poleg miselnega premika še premik v dejanjih na področju razvoja naprednih oblik dela v zdravstveni negi. Revija Obzornik zdravstvene nege pomembno prispeva k povečanju znanj in profesionalizaciji zdravstvene nege. Revija v letu 2016 praznuje 50. letnik izdaje, kar bomo zaznamovali z uvodniki, ki bodo usmerjali potreben nadaljnji razvoj zdravstvene nege v Sloveniji. Obzornik zdravstvene nege je naša revija, je del profesionalizacije slovenske zdravstvene nege in kaže tudi raven objavljanja, ki smo ga dosegli v petdesetih letih delovanja. Zato naj bo revija del vrednostnega sistema razmišljanja vsake medicinske sestre, strokovnih vodij in menedžerjev v zdravstvenih, izobraževalnih in socialnih zavodih ter strokovnjakov v strokovnih sekcijah Zbornice - Zveze, ker vsaka medicinska sestra, ki spremlja revijo, osebnostno in profesionalno raste ter prispeva k razvoju zdravstvene nege. Naj vas ne odvrne urejenost in sistematičnost, ki jo uredniški odbor zahteva pri oddaji članka in na poti do objave. Le-ta je primerljiva z mednarodnimi revijami in je eden od temeljev oblikovanja, priznavanja in uspešnosti profesije zdrav­stvene nege v Sloveniji. Literature/Literatura Alidina, K., 2013. Professionalism in post-licensure nurses in developed countries. Journal of Nursing Education and Practice, 3(5), pp. 128–137. Çelik, S. & Hisar, F., 2012. The influence of the professionalism behaviour of nurses working in health institutions on job satisfaction. International Journal of Nursing Practice, 18(2), pp. 180–187. http://dx.doi.org/10.1111/j.1440-172X.2012.02019.x PMid:22435982 Directive 2013/55/EU of the European Parliament and of the Council, 2013. Official Journal of the European Union, L354/132. EFN Workforce Committee, 2014. EFN Matrix on the 4 Categories of the Nursing Care Continuum. EFN Workforce Committee. EFN smernice za implementacijo člena 31 o medsebojnem priznavanju poklicnih kvalifikacij glede na Direktivo 2005/36/ EC, dopolnjeno z Direktivo 2013/55/EU: EFN kompetenčni okvir, sprejet na Generalni skupščini EFN, Bruselj, april 2015, 2015. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. International Council of Nurses, 2008. Nursing care continuum and competencies. Geneva: ICN. Kelly, K.P., Turner, A., Gabel Speroni, K., McLaughlin, M.K. & Guzzetta, C.E., 2013. National survey of hospital nursing research, part 2: facilitators and hindrances. The Journal of Nursing Administration, 43(1), pp. 18–23. http://dx.doi.org/10.1097/NNA.0b013e3182786029 PMid:23207718 Loke, J., Laurenson, M. & Lee, K., 2014. Embracing a culture in conducting research requires more than nurses. enthusiasm. Nurse Education Today, 34(1), pp. 132–137. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2012.09.006 PMid:23031532 Skela-Savič, B. & Kiger, A., 2015. Self-assessment of clinical nurse mentors as dimensions of professional development and the capability of developing ethical values at nursing students: a correlational research study. Nurse Education Today, 35(10), pp. 1044–1051. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2015.04.003 PMid:25981136 Skela-Savič, B., Pesjak, K. & Lobe, B., 2016. Evidence-based practice among nurses in Slovenian Hospitals: a national survey. International Nursing Review, 63(1), pp. 122–131. http://dx.doi.org/10.1111/inr.12233 Ten Hoeve, Y., Jansen, G. & Roodbol, P., 2014. The nursing profession: public image, self-concept and professional identity. A discussion paper. Journal of Advanced Nursing, 70(2), pp. 295–309. http://dx.doi.org/10.1111/jan.12177 PMid:23711235 Watkins, D., 2011. The influence of masters education on the professional lives of British and German nurses and the further professionalization of nursing. Journal of Advanced Nursing, 67(12), pp. 2605–2614. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2011.05698.x PMid:21615461 World Health Organisation, 2010. Global standards for the initial preparation of nurses. Geneva: WHO. Available at: http://w w w.who.int/hrh/nursing_midwifer y/hrh_g lobal_ standards_education.pdf [14. 3. 2013]. Cite as/Citirajte kot: Skela-Savič, B., 2016. Professionalism in nursing: what is its current level in Slovenia? Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 4–9. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.94 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 10–19. Original scientific article/Izvirni znanstveni članek A competency-based performance appraisal for nurse leaders Ocenjevanje učinkovitosti vodij v zdravstveni negi na osnovi kompetenc Andreja Kvas, Janko Seljak Key words: nurse; public hospitals; leadership; data envelopment analysis; Slovenia Ključne besede: medicinska sestra; javne bolnišnice; vodenje; analiza podatkovne ovojnice; Slovenija Assistant Professor Andreja Kvas, PhD, BSc, RN; University of Ljubljana, Faculty of Health Sciences, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana, Slovenia Correspondence e-mail/Kontaktni e-naslov: andreja.kvas@zf.uni-lj.si Janko Seljak, PhD; University of Ljubljana, Faculty of Administration, Gosarjeva ulica 5, 1000 Ljubljana, Slovenia ABSTRACT Introduction: An employee performance appraisal is used internationally to improve employee performance, productivity, efficiency and effectiveness in nursing care. The purpose of the study was to assess the performance and efficiency of nurse leaders at all levels of leadership, identify deficient areas for each individual leader and propose improvements. Methods: Two surveys were conducted in 15 Slovenian public hospitals. The sample from the first survey included 1311 nurses who assessed the level of competencies of their immediate superiors. The sample from the second survey included 236 nurse leaders. Data envelopment analysis is used in this study to develop a model of practice outputs and inputs to help identify the most efficient nurse leaders. Results: Significant differences exist in the performance appraisal among the leaders in nursing. A total of 203 (86 %) nurse leaders are defined as inefficient and could improve their leadership performance. On average, inefficient leaders could improve their behaviour most in the areas of generic leadership competencies (by 51.7 %) and interprofessional relationships (by 47.7 %). Discussion and conclusion: The areas with the worst performance are generic leadership competencies and interprofessional relationships where also the most significant improvements are possible. Nurse leaders and hospital managers can use the analysis results to determine in which areas the leaders in their organisation should improve the levels of their competencies. IZVLEČEK Uvod: Metode merjenja učinkovitosti zaposlenih se pogosto uporabljajo za izboljšanja učinkovitosti zaposlenih v zdravstvenih organizacijah. Namen tega članka je oceniti uspešnost in učinkovitost vodilnih medicinskih sester na vseh ravneh vodenja, ugotoviti slabše ocenjena področja in predlagati izboljšave. Metode: Dve anketi sta bili izvedeni v 15 slovenskih javnih bolnišnicah. V vzorec prve ankete je bilo vključenih 1.311 medicinskih sester, ki so ocenjevale ravni kompetenc svoje neposredno nadrejene vodje. Vzorec iz druge ankete je obsegal 236 vodilnih medicinskih sester. V raziskavi smo z uporabo metode analize ovojnice podatkov (data envelopment analysis) razvili model ocenjevanja učinkovitosti vodij v katerega smo skušali vključiti čim več vložkov in izložkov v procesu vodenja. Rezultati: Med ocenami učinkovitosti vodij v zdravstveni negi obstajajo pomembne razlike. 203 (86 %) vodij v zdravstveni negi je neučinkovitih in ima priložnost, da izboljša svoje vodenje. Neučinkoviti vodje lahko v povprečju najbolj izboljšajo svoja ravnanja in vedenje na področjih generičnih vodstvenih kompetenc (za 51,7 %) in medpoklicnih kompetenc (za 47,7 %). Diskusija in zaključek: Najslabše sta ocenjeni področji generičnih in medpoklicnih kompetenc, kjer so možne tudi največje izboljšave.Vodilne medicinske sestre in vodstva bolnišnic lahko na osnovi rezultatov učinkovitosti vodenja opredelijo, na katerih področjih naj vodje v njihovi organizaciji izboljšajo raven svojih kompetenc. Received/Prejeto: 27. 9. 2015 Accepted/Sprejeto: 26. 1. 2016 http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.90 Introduction In most countries nurses comprise the largest professional group within the health care system (World Health Organization, 2015). The professional group of nurses has its own system of leadership in most larger, secondary and tertiary level hospitals. Only efficient leaders are capable of guiding such large groups of employees towards a common goal – to improve quality and safety in healthcare and consequently ensure better health care for the population. Increasing attention is therefore being paid to leadership in nursing (Blaney, 2012; International Council of Nurses, 2015). Leadership performance is multidimensional (To­nidandel, et al., 2012; Hassan, et al., 2013) and it is empirically difficult to define all of its dimensions. The behaviour of an individual leader is influenced by various factors, which are sometimes hard to measure. Every action by a leader significantly influences their subordinates and, consequently, the entire organisation. It is therefore important to investigate the relationship between the traits and characteristics that are linked to a specific leader and the leader's actions, behaviours or activities. A large number of performance measures must be incorporated into a unified system that enables the consistent classification of leaders (Osman, et al., 2011; Weber, et al., 2015). Such a framework needs to combine the social interactions among the people involved with the structural forces in the environment (Thurston & McNall, 2010). A variety of methods is employed for measuringleaders' performance (Kotzé & Venter, 2011).One of the most frequently used approaches is aperformance appraisal. A performance appraisal isintended to engage, align and coalesce individualand group effort to continually improve overallaccomplishment of the organisational mission (Manoharan, et al., 2009). The performance appraisaland the performance appraisal outcomes themselvescan have an important influence on employees'reactions to their work, their supervisors, and theirorganisation as a whole (Thurston & McNall, 2010;Schay & Fisher, 2013). Performance appraisals havelong been seen as an indispensable practical toolfor raising the quality of health care and advancingprofessional nursing standards. In the literature onthe health care sector, a variety of methods have been reported in the performance appraisal of nurses(Hamilton, et al., 2007). Competencies and competency models are often used as a method for appraising employeeperformance. In the competency approach, wecompare employees' performance against perfor­mance standards or desired behaviours (Whelan,2006; Rosenfeld, et al., 2012). The development ofcompetency-based performance appraisal systems is especially important for leaders. The complexnature of the relationship between the multipleinputs and multiple outputs involved must be taken into account when developing and applying aperformance appraisal. Data envelopment analysis(DEA) is a model that allows multiple inputs andmultiple outputs to be used. We can find papers thathave addressed this issue, including in the healthsector. DEA is used to compare: hospitals (Kirigia &Asbu, 2013), critical access hospitals (Wilson, et al.,2012), trauma facilities (Helton & Langabeer, 2012)or employees (Seljak & Kvas, 2015). Aim and objectives This article aims to assess the performance and efficiency of nurse leaders at all levels of leadership, identify deficient areas for each individual leader, propose improvements and set target values. The purpose of this study is to integrate as many different aspects (inputs) and results (outputs) of nurse leaders' work as possible into a comprehensive performance appraisal system. On the basis of this system, we can identify those leaders with the highest and lowest efficiency scores. Hypothesis 1: Efficiency scores among nurse leaders in Slovenian public hospitals differ. The measurement of different resources used (traits and characteristics the leaders possess and the characteristics of their job position) with which the most efficient nurse leaders achieve high levels of performance appraisal provides us with useful information to help improve the performance of less efficient nurse leaders. The DEA method not only provides an efficiency score, but also information about competency areas requiring improvements. A performance appraisal system designed in this way would be useful for the preparation of person-specific and organisation-specific training programme proposals. Hypothesis 2: The competency areas requiring improvements among nurse leaders in Slovenian hospitals differ. Methods DEA is one of the most successful methods of operational research today, with a wide range ofapplications and an extensive bibliography available(Cooper, et al., 2011). DEA is a ''data-oriented'approach for evaluating the performance of a set ofpeer entities called decision-making units, which convert multiple inputs into multiple outputs(Cooper, et al., 2011). These units may be productionunits, branches of a bank, police departments, states,hospitals, employees, leaders etc. DEA defines therelative efficiency of each decision-making unit.The basic DEA models assumed that all inputs were discretionary and decision-making units couldcontrol them in order to produce the maximumoutput feasible. However, in practice, the resultsof production processes also depend on the effectof another type of variables which are beyond thedecision-making units' control (Cordero, et al.,2009). These non-discretionary or external inputsaffect the transformation of discretionary inputs intooutputs (Ruggiero, 2005). This paper demonstrates how three-stage DEA with non-discretionary inputs can be applied as a fair evaluating and sorting tool. For each leader we obtain a DEA efficiency score. Unlike traditional performance appraisals, DEA searches for the efficient employees who will serve as role models (Sowlati & Paradi, 2004). One of the major advantages of DEA is its ability to show the improvement amounts required to achieve efficiency. DEA can be used to identify employees who are relatively inefficient, measure the magnitude of their inefficiency, and aid in the selection of alternative paths to eliminate inefficiencies (Manoharan, et al., 2009). Description of the research instrument This study was part of a larger research project entitled ''Leaders in Health Care'' conducted between 1 July 2010 and 30 April 2011. Two surveys were conducted in the 15 largest Slovenian public hospitals: two university medical centres, six general and seven special hospitals. The questionnaire in the first survey contained a total of 95 items organised into four groups or competencies: -Generic competencies of leaders in the public sector. Specific principles of work in the public sector characterise all of its subsystems and therefore the behaviours of the leaders managing these subsystems are also similar. Behaviours that are common to all leaders in the public sector are represented through generic competencies (Winterton, et al., 2006). -Ethical competencies are an important component of most leadership competency models and play a particularly significant role in nursing (International Council of Nurses, 2012). -Interprofessional relationships. One of the keycompetencies every health care professionalshould possess is the ability to efficientlyparticipate in health care teams. Interprofessionalcollaboration is now commonly accepted asa priority and widely pursued in many healthsystems (Ovijač, 2012). -A positive attitude towards knowledge andeducation. The basis for the nursing professionand nurses' knowledge is a good education systemthat must be supplemented with continuingeducation following graduation (Collins, 2013). The full list of competencies for nurse leaders are defined in the competency model for leadership in nursing that emerged in Slovenia between 2009 and 2011 (Kvas, et al., 2013). A pilot study was not performed as the questionnaire has already been tested in the population of nurses and nurse leaders in Slovenia (Kvas, et al., 2013). Respondents indicated to what extent each of 95 different behaviours or actions was characteristic of their immediate superiors. The reliability of the measuring instrument was assessed for each of the four groups of competencies. Cronbach's alpha ranged between 0.77 and 0.97. The value indicated a high level of reliability of the measuring instrument. Factor analysis was applied to determine the construct validity for each of the four groups of competencies. The Kaiser-Meyer-Olkin (KMO) measure of sampling adequacy was between 0.65 and 0.98 and indicated that the factor analysis was appropriate. Bartlett's test of sampling adequacy was significant (p-value less than 0.005) (Munro, 2005). The Principal Component Analysis (PCA) method was applied to the extraction of components. A varimax rotation was applied in order to optimise the loading factor of each item on the extracted components (Blaikie, 2003). All factor loadings were greater than 0.40 (between 0.48 and 0.91). This indicates good construct validity (Rattray & Jones, 2007). In the questionnaire in the second survey, nurseleaders were asked to provide information regar­ding their education and job experience, and assesstheir knowledge, job satisfaction, organisationalcommitment and levels of interpersonal andinterprofessional relationships. Leadership perfor­mance is influenced by factors directly linked toa specific leader (defined as discretionar y inputs)and other factors (that we attempted to define asnon-discretionary inputs). Discretionar y inputsmust reflect the resources used (Drake & Simper,2002). All discretionary inputs are (or could be)influenced by individual leaders and/or the management of the hospital where they areemployed. We defined six indicators that indicatewhich traits and characteristics the leaders possessand which they presumably utilised in their efficientleadership: -The three inputs in the area of knowledge/education were: (1) level of formal education; (2) skills and experience (total years of employment); and (3) self-assessment of knowledge (self-assessment of eight areas important for work in health care). A formal education and job experience should presumably have a positive effect on leadership success. Self-assessment of knowledge is another contributing factor for it reflects an understanding of the various aspects of leadership as well as one's level of confidence and belief in one's potential (MacPhee, et al., 2012). -Job satisfaction (satisfaction with one's job position, work, pay and life) has also been proven to significantly influence performance and productivity. Improving job satisfaction and work environments holds the promise of better quality patient care (Lorber, et al., 2015). -Communication and interpersonal relationships. Efficient cooperation enables an unrestricted exchange of ideas, closer relations among team members, trust, mutual respect and personal satisfaction of health care providers (Yoder-Wise, 2013). -Organisational commitment and commitmentto the profession have also been found to besignificant motivational elements in achieving therequired performance (Yurumezoglu & Kocaman,2012). The non-discretionary inputs are not directly linked to an individual but to the characteristics of the hospital and their job position: -job position, i.e. the type (level) of leadership position: (1) team leaders; (2) senior nurses or small department heads; (3) leaders of wards, clinical departments, operational blocks, hospital units, outpatient clinic groups; (4) head nurses of clinics/hospital centres; (5) head nurses of hospitals, assistant directors of nursing; -the leader's organisation, i.e. the type of hospital: (1) small specialist hospitals; (2) middle-sized general hospitals; (3) large university medical centres; -the number of direct subordinates; and -the number of health care employees in the organisation. The interconnection of the data from the first and second surveys was ensured with a coding system. The data for the non-discretionary inputs were obtained from hospital records. Description of a sample All 24 Slovenian hospitals were invited to participate; the 15 hospitals that participated accountfor 87 % of all hospital health care employees inSlovenia. All nurses and nurse leaders in 13 generaland special hospitals were invited to join in the study.At the University Medical Centre (UKC) Maribor,questionnaires were given to all nurses and nurseleaders in one clinic (out of five) and at the UKCLjubljana to all nurses and nurse leaders in threeclinics (out of 18). The sample from the first surveyincluded 3,938 nurses, 1,311 (response rate 33.3 %)of whom assessed the level of competencies of theirimmediate superiors. The average age of nurseswas 38.5 years. 59.2 % had a secondary education,while 34.4 % had completed a postsecondary orprofessional college, and 2.7 % a bachelor's degree orhigher.Men accounted for 12.1 % of the 1,311 nurses(Table 1). Table 1: Demographic data on the sample of survey respondentsTabela 1: Demografski podatki o vzorcu anketiranih Non-leaders/Leaders/ Demographic variables/Ne-vodje Vodje Demgrafske(Sample 1) (Sample 2) spremenljivke na (%)b na (%)b Sex Female Male No reply 1,105 (84.3) 158 (12.1) 48 (3.7) 219 (92.8) 17 (7.2) 0 (0.0) Education Secondary school Postsecondary Professional college Bachelor's degree or higher No reply Age in years 21 to 35 36 to 50 51 to 65 No reply 776 (59.2) 75 (5.7) 376 (28.7) 36 (2.7) 48 (3.7) 432 (33) 525 (40) 193 (14.7) 161 (12.3) 0 (0.0) 33 (14.0) 176 (74.6) 27 (11.4) 0 (0.0) 58 (24.6) 117 (49.6) 58 (24.6) 3 (1.3) Total 1,311 (100) 236 (100) Legend/Legenda: an – number of respondents/število anketiranih; b% – percent/odstotek The sample from the second survey included nurse leaders in participating organisations. The participating institutions employ 526 nurse leaders, 236 of whom (44.9 % of the sample) answered the questionnaire and were assessed by at least one subordinate (in the first survey). Women represented 92.8 % of the 236 nurse leaders. The average age of a nurse leader was 42.3 years, 88.6 % had completed a postsecondary education or professional college, and 11.4 % a bachelor's degree or higher. Description of the research procedure and data analysis The data were analysed using Frontier analyst 4.1.0 and SPSS 19.0. Descriptive statistics were used to describe the sample. Based on the results for individual behaviours, a simple arithmetic mean was used to calculate values for four groups of competencies. A significance level of alpha = 0.05 was used for all statistical tests. The study was approved by the Honorary Court of Arbitration of the Nurses and Midwives Association of Slovenia and the managements of individual hospitals. Participants were assured there was no risk from participating in the study and that their responses would be treated confidentially. Results In the competency approach, the assessments of each leader and their behaviour provided us with information regarding the degree to which they meet the norm defined in the competency profile. Values above 100 signify that the assessed leader exceeds the norm in an individual area, while values below 100 signify a failure to meet the norm (Table 2). On average, nurse leaders achieved a relatively high score in the competency area of ethics, but scored significantly lower in the area of generic leadership competencies. Table 2: Descriptive statistics of inputs and outputsTabela 2: Podatki o vložkih in izložkih Our performance appraisal is based on a large num­ber of outputs, discretionary and nondiscretionary inputs. We used three-stage DEA to combine them and obtain a DEA efficiency score for each nurse leader (Table 3). Significant differences exist in the performance appraisal among leaders in nursing (confirming the first hypothesis). Thirty-three leaders achieved an efficiency score of 100, which means they are efficient and represent a role model for peers displaying lower assessments. All efficient leaders are female. Their average age is 38.9 years. They are excellentin all competency areas, but the highest output value isin the competency area of ethics (122.9). Variables/Spremenljivke (s)g Outputs Generic competenciesa 96.44 (19.75) Ethicsa 104.19 (17.09) Interprofessional relationshipsa 97.68 (17.62) Positive attitude towards knowledge and educationa 97.86 (17.62) Discretionary inputs Years of post-secondary education 3.09 (0.8) Years of employment 20.78 (9.66) Self-assessment of knowledgeb 3.46 (0.62) Job satisfactionc 3.68 (0.65) Communication and interpersonal relationshipsd 4.51 (0.58) Organisational commitment and commitment to the professiond 3.92 (0.52) Non-discretionary inputs Type (level) of leadership positione 3.88 (1.2) Number of subordinates 13.13 (12.65) Number of health care employees in hospital 1114.46 (1406.9) Type of hospitalf 2.07 (0.75) Legend/Legenda: aValues above 100 signify that the assessed leader exceeds the norm in an individual area, while values below 100 signify a failure to meet the norm./Vrednosti nad 100 kažejo, da je vodja presegel postavljeno normo pri posamezni skupini kompetenc, vrednosti pod 100 pa da norme ni dosegel. b1 – no knowledge/brez znanja; 5 – enough knowledge/dovolj znanja c1 – not satisfied/popolnoma nezadovoljen; 5 – very satisfied/popolnoma zadovoljen d1 – completely uncharacteristic behaviour/popolnoma neznačilno ravnanje, 5 – decisive behaviour/odločilno ravnanje e1: team leaders/vodje tima; 2: senior nurses, small department heads/nadzorne medicinske sestre/vodje manjših oddelkov; 3: leaders of wards, clinical departments, operational blocks, hospital units, outpatient clinic groups/vodje kliničnih oddelkov; 4: head nurses of clinics/hospital centres/vodje klinik; 5: head nurses of hospitals, assistant directors of nursing/glavne medicinske sestre bolnišnic, pomočnice direktorjev f1: small specialist hospitals/manjše specialistične bolnišnice; 2: middle-sized general hospitals/splošne bolnišnice; 3: large university medical centres/univerzitetna klinična centra g –average/povprečje; s – standard deviation/standardni odklon Table 3: Efficiency scores for nurse leadersTabela 3: Rezultati učinkovitosti vodij v zdravstveni negi Efficiency score/Rezultat učinkovitosti less from 55 to from 70 from 85 to 100 than 55 69.99 to 84.99 99.99 (efficient) Total Frequency (n, %)b/Frekvenca (n, %)b 16 (6.8) 57 (24.2) 92 (39.0) 38 (16.1) 33 (14.0) 236 (100.0) Demographic data Sex (percent of men) 12.5 10.5 7.6 5.3 0.0 7.2 Age (years) 47.1 44.2 42.7 39.5 38.9 42.3 Years of post-secondary education 4.3 3.3 3.0 2.8 2.8 3.1 Output valuesa Generic competencies 69.5 82.6 95.2 110.9 120.3 96.4 Ethics 81.9 93.9 102.7 116.4 122.9 104.2 Interprofessional relationships 74.9 85.4 96.3 110.3 119.3 97.7 Positive attitude towards knowledge and education 74.3 85.2 98.4 111.0 114.5 97.9 Potential Generic competencies 148.8 82.0 47.6 18.9 0.0 51.5 improvements (%) Ethics 114.7 62.0 37.6 14.3 0.0 39.7 Interprofessional relationships 131.0 76.0 44.6 18.7 0.0 47.7 Positive attitude towards knowledge and education 115.5 62.0 32.4 10.3 0.0 37.1 Legend/Legenda: aValues above 100 signify that the assessed leader exceeds the norm in an individual area, while values below 100 signify a failure to meet the norm./Vrednosti nad 100 kažejo, da je vodja presegel postavljeno normo pri posamezni skupini kompetenc, vrednosti pod 100 pa, da norme ni dosegel. b n – number of respondents/število anketiranih; % – percent/odstotek Table 4: Efficiency scores for the five lowest-scoring leaders and the three lowest-scoring hospitalsTabela 4: Rezultati učinkovitosti petih najslabše ocenjenih vodij in treh najslabše ocenjenih bolnišnic Efficiency score/Rezultat učinkovitosti Average efficiency score/Povprečni rezultat učinkovitosti Potential improvements (%)b/Potencialne izboljšave (%)b Generic competencies Ethics Interprofessionalrelationship Knowledge and education Leader numbera no. 1 38.6 238.8 159.3 218.4 210.5 no. 2 41.6 174.6 182.0 140.4 160.0 no. 3 41.8 191.6 159.0 153.7 139.4 no. 4 43.9 207.0 138.2 149.9 127.8 no. 5 47.3 120.9 122.4 118.8 111.2 Hospital numbera no. 4 no. 2 no. 7 69.9 70.0 71.3 80.9 81.4 64.4 54.4 57.1 50.7 59.3 78.4 71.6 49.4 62.3 45.7 Legend/Legenda: aanonymous for data protection reasons/ anonimen zaradi varstva podatkov; b % –percent/odstotek A total of 203 (86 %) leaders could improve their leadership performance based on their potential. However, great differences appeared for 16 (6.8 %) of them who scored below 55 in their performance appraisal, meaning they could significantly improve their performance. The average age of the least efficient leaders is 47.1 years. Two of the sixteen (12.5 %) are men. On average, the 16 lower-scoring leaders achieved a relatively high score in ethics, but scored significantly lower in other areas. In a comparison with peers, those leaders' greatest potential for improvement lies in the areas of generic competencies (148.8 %) and interprofessional relationships (131.0 %) (confirming the second hypothesis). Table 4 shows the leadership performance appraisals of the five lowest-scoring leaders. Similar representations can be compiled for each of the 203 leaders performing below requirements. The focus of the model is to enhance the output, rather than decrease the inputs. Therefore, the performance appraisal values achieved by the leaders and the possibility for improvement are shown for each of the four groups of competencies (outputs). The lowest-ranking leader (leader no. 1 – anonymousfor data protection reasons) has a peer within the same hospital (hospital no. 25) with whom to compare themselves against and learn from and exchange experience with. In comparison with the peer, leader no. 1's greatest potential for improvement lies in the area of generic competencies. The second poorest score was achieved by a leader whose assessment showed the lowest results in ethics. Leader no. 2 also has a peer within their hospital that could help improve leader no. 2's outputs. Leaders in the lowest-ranking hospital (hospital no. 4) achieved an average efficiency score of 69.9. Hospital no. 4's greatest potential for improvement lies in the area of generic competencies. The third poorest score was achieved by leaders in hospital no. 7. Hospital no. 7's greatest potential for improvement is in the area of interprofessional relationships. Discussion There are differences in efficiency scores among nurse leaders in Slovenia. The differences concerning the efficiency of employees are normal, but we have to analyse them to find areas where improvements are necessary (Rosenfeld, et al., 2012; Westphal, 2012; Vesterinen, et al., 2013). The greatest differences are in the areas of generic leadership competencies, where also the greatest improvements are possible. Generic competencies represent the characteristics of all leaders and the low ratings of nurse leaders in most hospitals reflect a deficiency in the leadership attitudes of the professional group as a whole. Nurse leaders should be aware of the importance of their role as leaders and of the importance of achieving high levels of individual leadership competencies (Lorber & Skela-Savič, 2011). Leadership training should begin upon the completion of formal education and continue systematically throughout the entire process of a nurse's professional development (Paterson, et al., 2010), and no longer be random depending on the needs of the organisation. Only in this way can the appropriate generic leadership competencies and their implementation in leadership in nursing be developed in individuals. Great differences are also seen in the area of interprofessional relationships. For four of the sixteen lowest-scoring leaders, the biggest potential improvements lie in this competency area. Competencies involving good management of interprofessional relationships are particularly important for leaders in nursing because they continuously cooperate with other professional groups and because they must ensure that nursing plays an appropriate role in patient treatment (Yoder-Wise, 2013). Nurses in leadership positions must possess competencies which will enable them to achieve organisational goals while developing and sustaining healthy work environments for all employees (Fennimore & Wolf, 2011). A competency-based performance appraisal can provide information for identifying areas requiring improvements for two stakeholders in the health care leadership process: employees in hospitals and nurses' professional associations. Based on the efficiency scores, individual leaders can find peers within the hospital to serve as role models. The assessment also shows the degree to which they would need to improve based on the existing inputs, i.e. what they already possess (education, knowledge, networks, satisfaction, etc.) to achieve the performance level of their role model (Manoharan, et al., 2009). Nurse leaders can use the analysis results as a guideline regarding in which areas they need to improve their competencies. Less efficient leaders and their role models could form study groups in which they could exchange ideas and learn. The primary aim of these study groups should be to improve leadership behaviours, while later they could be used as a base for educational programme proposals (Griscti & Jacono, 2006). Less efficient leaders could be given an option of more training to improve their behaviours and actions or enrich their job by adding more responsibilities and increasing outputs while keeping the same level of inputs. Hospital managers can use these results to determine which areas of competencies the leaders in their organisation should improve. A special educational programme should be prepared for each of these areas of competencies. Nurse leaders would be accordingly acquainted with individual competencies and educated about proper actions and behaviour (Weber, et al., 2015). Nurses' professional associations should ensure appropriate professional continuing education for nurses (Yoder-Wise, 2013). A variety of oriented study programmes should be developed. Most education programmes for nurses are organised for narrow professional fields of nurses' work (cardiology, psychology etc.). There is a need for interdisciplinary education programmes that would enable nurse leaders to obtain knowledge in various fields related to leadership in health care and the broader environment in which nurses work (Kvas & Seljak, 2013). In the future, the main task of professional associations should be to draft programmes that expand beyond the borders of individual professional fields. Nurses are a professional group bound to lifelong education due to the characteristics of their profession, as well as legal requirements (Gallagher, 2007). Therefore, it is an essential task of both professional associations and the education system for health care to equip nurses with leadership knowledge for only those professional groups with adequate leadership can be successful. Professional associations should promote better leadership in nursing and organise training for nurse leaders in areas showing poorer scores and promote exchanges of good practices among hospitals. Limitations of the study DEA and a performance appraisal are most commonly used for assessing the efficiency of a homogeneous group of employees (Manoharan, et al., 2009; Osman, et al., 2011). Most of those studies assess efficiency within a single organisation. Tasks performed by nurse leaders in different hospitals are similar, as are their cultural and working environments. However, performance appraisals are also influenced by other types of variables which are beyond the nurse leaders' control (Cordero, et al., 2009). In such conditions, it is difficult to ensure the homogeneity of a larger group of leaders from different organisations. Therefore, this analysis includes four non-discretionary inputs representing influences related to the specific characteristics of a job position and the organisation of employment. The influence of these variables on leadership performance is moderately significant. Arguably, there are also other influences which call for additional research that would test the influence of other variables. Conclusion The performance appraisals were based on the leadership competency model in nursing, which comprises two parts: generic and professionally-specific aspects (ethics, inter-professional relationships,education). The main aim of leadership competency models is to incorporate all attitudes and behaviours that characterise good leaders. But since this is difficult to achieve in practice, human resources management must combine different methods to incorporate the remaining dimensions of the complex nature of leadership. This article presents a quantitative method for developing human resources in nursing care, which in practice must be complemented with qualitative methods. Nevertheless, it can be used as an effective initial indicator of areas requiring additional research. It should be emphasised that a single best methodof selecting, assessing and training leaders does notexist. Only a combination of several methods can leadto successful results. Human resources managementmust take into account as many variables fromdifferent sources as possible and combine severaldifferent methods. The DEA method providesus with results in a form that enables inefficient leaders to find peers within their organisations tohelp them improve their leadership skills. This is anindividualised approach to leader development and,as such, it is only possible in environments willing toadopt new and modern forms of peer-based trainingand leader development through an exchange of good practices. Literature/Literatura Blaikie, N., 2003. Analyzing quantitative data: from description to explanation. London: SAGE Publications, pp. 214–248. Blaney, P., 2012. Senior nursing leadership – capacity building at the global level. International Nursing Review, 59(1), pp. 40–47. http://dx.doi.org/10.1111/j.1466-7657.2011.00953.x Collins, A.P., 2013. Effect of continuing nursing education on nurses' attitude toward and accuracy of nursing diagnosis. International Journal of Nursing Knowledge, 24(3), pp. 122–129. http://dx.doi.org/10.1111/j.2047-3095.2013.01237.x Cooper, W.W., Seiford, M.L. & Zhu, J., 2011. Handbook on data envelopment analysis. New York: Springer, pp. 315–493. http://dx.doi.org/10.1007/978-1-4419-6151-8 Cordero, J.M., Pedraja, F. & Santín, D., 2009. Alternative approaches to include exogenous variables in DEA measures: a comparison using Monte Carlo. Computers and Operations Research, 36(10), pp. 2699–2706. http://dx.doi.org/10.1016/j.cor.2008.11.019 Drake, L. & Simper, R., 2002. The economic evaluation of policing activity: an application of a hybrid methodology. European Journal of Law and Economics, 12(3), pp. 173–192. http://dx.doi.org/10.1023/A:1012857523734 Fennimore, L. & Wolf, G., 2011. Nurse manager leadership development: leveraging the evidence and system-level support. Journal of Nursing Administration, 41(5), pp. 204–210. http://dx.doi.org/10.1097/NNA.0b013e3182171aff PMid:21519206 Gallagher, L., 2007. Continuing education in nursing: a concept analysis. Nurse Education Today, 27(5), pp. 466–473. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2006.08.007 PMid:17109998 Griscti, O. & Jacono, J., 2006. Effectiveness of continuing education programmes in nursing: literature review. Journal of Advanced Nursing, 55(4), pp. 449–456. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2006.03940.x PMid:16866840 Hamilton, K.E., Coates, V., Kelly, B., B oore, J.R., Cundell, J.H., Gracey, J., et al., 2007. Performance assessment in health care providers: a critical review of evidence and current practice. Journal of Nursing Management, 15(8), pp. 773–791. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2934.2007.00780.x PMid:17944603 Hassan, S., Mahsud, R., Yukl, G. & Prussia, G.E., 2013. Ethical and empowering leadership and leader effectiveness. Journal of Managerial Psychology, 28(2), pp. 133–146. http://dx.doi.org/10.1108/02683941311300252 Helton, J.R. & Langabeer, J.R., 2012. Longitudinal changes in the operating efficiency of public safety-net hospitals. Journal of Healthcare Management, 57(3), pp. 214–225. PMid:22724378 International Council of Nurses, 2012. Code of ethics for nurses. Geneva: International Council of Nurses. Available at: http://www.icn.ch/images/stories/documents/about/icncode_english.pdf [25. 9. 2015]. International Council of Nurses, 2015. ICN-Burdett global nursing leadership institute. Geneva: International Council of Nurses. Available at: http://www.icn.ch/pillarsprograms/global-nursing-leadership­ institute [25. 9. 2015]. Kirigia, J. & Asbu, E., 2013. Technical and scale efficiency of public community hospitals in Eritrea: an exploratory study. Health Economics Review, 3(1), pp. 1–16. http://dx.doi.org/10.1186/2191-1991-3-6 PMid:23497525; PMCid:PMC3605339 Kotzé, M. & Venter, I., 2011. Differences in emotional intelligence between effective and ineffective leaders in the public sector: an empirical study. International Review of Administrative Sciences, 77(2), pp. 397–427. http://dx.doi.org/10.1177/0020852311399857 Kvas, A, Seljak, J. & Stare, J., 2013. The use of competency models to assess leadership in nursing. Iranian Journal of Public Health, 42(9), pp. 988–995. PMid:26060659; PMCid:PMC4453892 Kvas, A. & Seljak, J., 2013. Continuing education and self-assessment of knowledge of nurse leaders. Journal of Continuing Education in Nursing, 44(8), pp. 342–349. http://dx.doi.org/10.3928/00220124-20130603-07 PMid:23758069 Lorber, M. & Skela-Savič, B., 2011. Perceptions of managerial competencies, style, and characteristics among professionals in nursing. Croatian Medical Journal, 52(2), pp. 198–204. http://dx.doi.org/10.3325/cmj.2011.52.198 PMid:21495203; PMCid:PMC3081218 Lorber, M., Treven, S. & Mumel, D., 2015. The importance of monitoring nurses' workplace satisfaction of nurses for the well-being of all employees in nursing. Obzornik zdravstvene nege, 49(3), pp. 182–189. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2015.49.3.73 MacPhee, M., Skelton-Green, J., Bouthillette, F. & Suryaprakash, N., 2012. An empowerment framework for nursing leadership development: supporting evidence. Journal of Advanced Nursing, 68(1), pp. 159–169. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2011.05746.x PMid:21722167 Manoharan, T.R., Muralidharan, C. & Deshmukh, S.G., 2009. Employee performance appraisal using data envelopment analysis: a case study. Research and Practice in Human Resource Management, 17(1), pp. 92–111. Munro, B.H., 2005. Statistical methods for health care research. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, pp. 321–377. Osman, I.H., Berbary, L.N., Sidani, Y., Al-Ayoubi, B. & Emrouznejad, A., 2011. Data envelopment analysis model for the appraisal and relative performance evaluation of nurses at an intensive care unit. Journal of Medical Systems, 35(5), pp. 1039–1062. http://dx.doi.org/10.1007/s10916-010-9570-4 PMid:20734223 Ovijač, D., 2012. Medpoklicno sodelovanje in etika v zdravstvu. Obzornik zdravstvene nege, 46(4), pp. 297–301. Paterson, K., Henderson, A. & Trivella, A., 2010. Educating for leadership: a programme designed to build a responsive health care culture. Journal of Nursing Management, 18(1), pp. 78–83. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2834.2009.01065.x PMid:20465732 Rattray, J. & Jones, M.C., 2007. Essential elements of questionnaire design and development. Journal of Clinical Nursing, 16(2), pp. 234-243. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2702.2006.01573.x PMid:17239058 Rosenfeld, P., Pyc, L.S., Rosati, R.J. & Marren, J.M., 2012. Developing a competency tool for home health care nurse managers. Home Health Care Management and Practice, 24(1), pp. 5–12. http://dx.doi.org/10.1177/1084822311416499 Ruggiero, J., 2005. Impact assessment of input omission on DEA. International Journal of Information Technology and Decision Making, 4(3), pp. 359–368. http://dx.doi.org/10.1142/S021962200500160X Schay, B.W. & Fisher, S.F., 2013. The challenge of making performance-based pay systems work in the public sector. Public Personnel Management, 42(3), pp. 359–384. http://dx.doi.org/10.1177/0091026013495770 Seljak, J. & Kvas, A., 2015. Three-stage data envelopment analysis as a tool for nurse leader performance appraisals. SAGE Open, 5(1), pp. 1–5. http://dx.doi.org/10.1177/2158244015577666 Sowlati, T. & Paradi, J. C., 2004. Establishing the ''practical frontier'' in data envelopment analysis. Omega, 32(4), pp. 261–272. http://dx.doi.org/10.1016/j.omega.2003.11.005 Thurston, P.W. J. & McNall, L., 2010. Justice perceptions of performance appraisal practices. Journal of Managerial Psychology, 25(3), pp. 201–228. http://dx.doi.org/10.1108/02683941011023712 Tonidandel, S., Braddy, P.W. & Fleenor, J.W., 2012. Relative importance of managerial skills for predicting effectiveness. Journal of Managerial Psychology, 27(6), pp. 636–655. http://dx.doi.org/10.1108/02683941211252464 Vesterinen, S., Suhonen, M., Isola, A., Paasivaara, L. & Laukkala, H., 2013. Nurse managers' perceptions related to their leadership styles, knowledge, and skills in these areas - a viewpoint: case of health centre wards in finland. ISRN Nursing, 2013, p. 8. http://dx.doi.org/10.1155/2013/951456 PMid:23691356; PMCid:PMC3649531 Weber, E., Ward, J. & Walsh, T., 2015. Nurse leader competencies: a toolkit for success. Nursing Management, 46(12), pp. 47–50. http://dx.doi.org/10.1097/01.NUMA.0000473505.23431.85 PMid:26583340 Westphal, J.A., 2012. Characteristics of nurse leaders in hospitals in the U.S.A. from 1992 to 2008. Journal of Nursing Management, 20(7), pp. 928-937. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2834.2012.01403.x PMid:23050626 Whelan, L., 2006. Competency assessment of nursing staff. Orthopaedic Nursing, 25(3), pp. 198–202. http://dx.doi.org/10.1097/00006416-200605000-00008 PMid:16735851 Wilson, A.B., Kerr, B.J., Bastian, N.D., Fulton, L.V. & Chustz, M., 2012. Financial performance monitoring of the technical efficiency of critical access hospitals: a data envelopment analysis and logistic regression modeling approach. Journal of Healthcare Management, 57(3), pp. 200–212. PMid:22724377 Winterton, J., Delamare–Le Deist, F. & Stringfellow, E., 2006. Typology of knowledge, skills and competences: clarification of the concept and prototype. Toulouse: Centre for European Research on Employment and Human Resources, pp. 12–27. World Health Organization, 2015. Health expenditure ratios. Available at: http://apps.who.int/ghodata/?vid=1901 [25. 9. 2015]. Yoder-Wise, P.S., 2013. Leading and managing in nursing. 5th ed. St. Louis: Elsevier/Mosby, pp. 439–589. Yurumezoglu, H.A. & Kocaman, G., 2012. Pilot study for evidence-based nursing management: improving the levels of job satisfaction, organizational commitment, and intent to leave among nurses in Turkey. Nursing & Health Sciences, 14(2), pp. 221–228. http://dx.doi.org/10.1111/j.1442-2018.2012.00682.x PMid:22462608 Cite as/Citirajte kot: Kvas, A. & Seljak, J., 2016. A competency-based performance appraisal for nurse leaders. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 10–19. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.90 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 20–40. Original scientific article/Izvirni znanstveni članek Content validity and internal reliability of Slovene version of Medication Administration Error Survey Vsebinska veljavnost in notranja zanesljivost slovenske različice anketnega vprašalnika o napakah pri dajanju zdravil v zdravstveni negi Dominika Vrbnjak, Dušica Pahor, Gregor Štiglic, Majda Pajnkihar Key words: patients safety; instruments development; psychometric properties; hospitals Ključne besede: varnost pacientov; oblikovanje instrumentov; psihometrične lastnosti; bolnišnica Assistant Dominika Vrbnjak, MSc of nursing; University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Žitna ulica 15, 2000 Maribor, Slovenia Correspondence e-mail/Kontaktni e-naslov: dominika.vrbnjak@um.si Professor Dušica Pahor, MD, PhD, ophthalmic specialist; University of Maribor, Faculty of Medicine, Taborska ulica 8, 2000 Maribor; Department of Ophthalmology, University Clinical Centre Maribor, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor, Slovenia Associate Professor Gregor Štiglic, PhD, BCompSc; University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Žitna ulica 15, 2000 Maribor; University of Maribor, Faculty of Electrical Engineering and Computer Science, Smetanova 17, 2000 Maribor, Slovenia Associate Professor Majda Pajnkihar, PhD, RN, BSc; University of Maribor Faculty of Health Sciences, Žitna ulica 15, 2000 Maribor; University of Maribor Faculty of Medicine, Taborska ulica 8, 2000 Maribor, Slovenia Received/Prejeto: 20. 7. 2015Accepted/Sprejeto: 24. 1. 2016 ABSTRACT Introduction: In Slovenia there is a lack of valid and reliable instruments for measuring medication administration errors. The aim of research is to determine the content validity and internal reliability of the Slovenian version of the ''Medication Administration Error Survey''. Methods: We used the translation and back translation tested the questionnaire for its content validity on the basis of an agreement of eight experts. Content validity was quantified by the content validity index and a modified Cohen kappa index. A cross-sectional design, with a convenience sample of 91 caregivers working in internal or surgical wards in two health care institutions, was used to test the internal consistency by calculating Cronbach's . and corrected item-total correlations. Results: 64 items showed an excellent content validity index, ranging from 0.875 to 1.000, and modified kappa index over 0.740. Two items had a content validity index 0.750 and modified kappa index 0.560. The average content validity index for three main parts of the questionnaire ranged from 0.940 to 0.959. Cronbach's . for these three parts ranged from 0.832 to 0.989. The corrected item-total correlations reached a required criterion for all items, except one. Discussion and conclusion: Instrument has an acceptable content validity and internal reliability, however, due to some methodological shortcomings results should be interpreted with caution. Further psychometric testing is needed. IZVLEČEK: Uvod: V slovenskem prostoru primanjkuje veljavnih in zanesljivih instrumentov merjenja napak pri dajanju zdravil, zato je namen te raziskave ugotoviti vsebinsko veljavnost in zanesljivost slovenske različice vprašalnika »Napake pri dajanju zdravil«. Metode: Uporabili smo prevod in vzvratni prevod. Vsebinsko veljavnost smo ugotavljali na osnovi strinjanja osmih strokovnjakov. Izračunali smo indekse vsebinske veljavnosti in modificiran Cohenov kapa indeks. S presečno opazovalno raziskavo smo z vzorcem 91 zaposlenih na kirurških ali internih oddelkih, ugotavljali notranjo zanesljivost vprašalnika. Izračunali smo koeficient Cronbach . in preverili popravljene korelacije posamezne postavke z njeno lestvico. Rezultati: Indeksi vsebinske veljavnosti posamezne postavke so za 64 trditev znašali od 0,875 do 1,000, kapa indeksi pa več kot 0,740. Dve trditvi sta bilo ocenjeni z indeksom vsebinske veljavnosti 0,750 in zmernim kapa indeksom 0,560. Indeksi vsebinske veljavnosti treh glavnih delov vprašalnika so znašali od 0,940 do 0,959. Cronbach . teh treh sklopov je znašal od 0,832 do 0,989. Popravljene korelacije posamezne postavke z njeno lestvico pri vzrokih za napake in vzrokih za ne sporočanje so z izjemo ene trditve dosegle zahtevan kriterij. Diskusija in zaključek: Potrjujemo sprejemljivo vsebinsko veljavnost in notranjo zanesljivost vprašalnika, vendar je rezultate raziskave potrebno interpretirati s pazljivostjo. Potrebno je nadaljnje psihometrično testiranje vprašalnika. The article includes some results from a larger study entitled Caring for patient and safety with regard to medication administration in nursing conducted by Dominika Vrbnjak as part of her PhD studies of Biomedical Technology at the Faculty of Medicine, University of Maribor./Članek vključuje del rezultatov večje raziskave z naslovom Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi, ki jo izvaja Dominika Vrbnjak v okviru doktorskega študija na študijski smeri Biomedicinska tehnologija na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.69 Introduction Errors in the administration of medication are the most common preventable cause of adverse events innursing care (Svet Evrope /Council of Europe, 2006), andalso present a serious problem for patient safety (Hartel,et al., 2011; Pazokian, et al., 2014) and can involve highcosts (Leendertse, et al., 2011). Errors can be madein the process of prescribing, order communication,administering or monitoring the medication (Hughes& Blegen, 2008). In this respect, nursing professionalsplay an important role in the process, because they are''the last line of defence'', while potentially being theones to commit errors (Berdot, et al., 2013; Donaldson,et al., 2014). There are many causes of errors in theadministration medication or factors that contribute to errors, which can be individual, systemic (Brady, et al.,2009) or result of active failures and latent conditions (Reason, 2000; Keers, et al., 2013). Nursing professionalsshould report errors in order to analyse their causes andprevent repetition (Haw, et al., 2014). It is known thatmore errors are made than reported (Hajibabaee, et al.,2014); nurses estimate that between 37.4 % and 67.0 %are reported (Wakefield, et al., 1999a; Mayo & Duncan,2004; Stratton, et al., 2004; Maiden, 2008; Mrayyan& Al-Atiyyat, 2011). The main reasons for failures toreport are fear of the response of superiors and co­workers (Wakefield, et al., 1996; Mayo & Duncan, 2004), lack of a positive response to, or commendationof, correct administration of medication (Wakefield,et al., 1996), reprimands and a focus on the individualrather than the system as the potential cause of error(Stratton, et al., 2004; Aboshaiqah, 2013) and theprocess of reporting errors (Bahadori, et al., 2013).Researching the causes of errors and reporting errors isimportant for ensuring patient safety. There is a lack ofsuch research in Slovenia (Bračič, 2011; Robida, 2012),and the absence of research leads to an unrealistic view of the actual situation (Bračič, 2011). One of thepossible methods to research the current situation isby survey, which requires the use of valid and reliablemeasurement tools. Aim and objectives The purpose of our research is to establish the content validity of the Slovenian version of the Medication Administration Error Survey (MAE) developed by Wakefield and colleagues (1996, 2005). The research question that we set was as follows: What is the content validity and internal reliability of the Slovenian version of the Medication Administration Error Survey? Methods In the first part, a translation and back translation were produced, the Slovenian version of the survey prepared, and its content validity established based on its acceptance by experts. In the second part, the internal reliability of the survey was established my means of a convenience sample within a cross-sectional observational study. Description of the research instrument The Medication Administration Error Survey com­prises three parts. The first part concerns the causes of medication administration error and consists of 29 items and five sub-scales: physician communication, medication packaging, prescribing medication, pharmacy processes and staffing. The responses were made on a six-point Likert-type scale, with signifying 1 = strongly disagre, 2 = moderately disagree 3 = slightly disagre, 4 = slightly agree 5 = moderately agree and 6 = strongly agree. The reasons for the failure to report medication errors and obstacles to reporting them are measured by the second part of the survey, which includes 16 items and four sub-scales: disagreement over definition, reporting effort, fear and administrative response. Respondents indicate their agreement using the same 6-point scale. In the third part of the survey, the respondentsassess the estimated percentage of medicationerrors actually reported. It has 20 items referringto errors made in non-IV and IV therapy. Non-IVtherapy includes the enteral, local and parenteral(intracutaneous, subcutaneous, intramuscular andintra-articular) administration of medication; whileIV therapy includes parenterally administered medication (intravenous). Respondents are askedto estimate the extent of errors reported usinga 10-point scale, with each point on the scalerepresenting a percentage of a reported error. Atthe end, respondents estimate the percentage of alladministration errors reported in their respectiveunits (Wakefield, et al., 2005). Questions about demographic data were added to the survey (sex, age, education, years of service, year at their respective unit, type of unit). Description of the sample In the first part of the research, a purposive sample of eight nursing experts was used. The sample size was based on the recommendations made by Lynn (1986), Polit and Beck (2006), who recommend including between six to ten experts in the process of testing content validity. Inclusion criteria were at least five years of working experience in a hospital or in academia and knowledge of the safety issues in medication administration in nursing care. A convenience sample included 120 nursingemployees of surgical or internal wards in twohealth institutions whose job responsibilities include activities and actions related to the preparation andadministration of medication. Of the health institutions, one is a university medical centre, while the other oneis a general hospital. The sample size was based onrecommendations made by Polit and Beck (2012), whorecommend including a minimum of three participantsfor an individual item of the survey. A sample of 120nursing employees constitutes 15.6 % of all nursingemployees in selected health institutions. All nursingemployees working the morning shift on the day of thesurvey who had expressed willingness to participate inthe survey were invited to take part. Of 120 distributedquestionnaires, 91 (75.8 % response rate were returnedand 11,82 % of the included population). 81 (89 %)respondents were female, while 8 (8.8 %) were male.Most respondents had secondary school educa­tion (n = 41, 45.1 %), followed by those with a highereducation degree, including BSc or diploma in nursing(n = 40, 44 %), and respondents with an MSc in nursing (n = 6, 6.6 %) and others (n = 2, 2.2 %). Two respondents (2.2 %) did not answer the questions about sex andeducation. The average age was 40.1 years (minimum= 24, maximum = 59, s = 0.26). The average number ofyears of service of respondents was 18.1 (s = 10.8), whilethe average time of working on the selected ward was 15.6(s = 10.6, n = 53, 58.2 %) respondents worked in surgicalunits, while 38 (41.8 %) worked on internal medicinewards. Description of the research procedure and data analysis After obtaining approval to use the survey by its authors, the questionnaire was translated from English into Slovenian by two independent translators (a researcher working in nursing and a translator with linguistic knowledge). After harmonising and adapting the translations, this version was translated back into English (without using the English original). This back translation was then compared to the English original, and adapted into the final version of the survey. The survey was then tested to establish content validity, i.e. to assess how accurately the questionsmeasure what they are supposed to (Polit & Beck,2012). The content validity of individual items of thequestionnaire and the validity were assessed by eightnurses, relevant experts, who rated the relevance ofindividual items based on a 4-point scale in accordancewith the following system: 1 = not relevant, 2 = somewhatrelevant, 3 = quite relevant, 4 = highly relevant. An item content validity index (I-CVI) and scale validity index (S-CVI) were calculated. I-CVI was calculated as the proportion of agreement on the relevance of individual items, with the following formula being used: the number of experts rating the item with 3 or 4 divided by the total number of experts. A scale validity index was calculated as the average value of all content – average scale validity index (S-CVI/Ave). In interpretation, I-CVI > 0.780 and S-CVI > 0.900 (Polit & Beck, 2006, 2012) were considered acceptable values. In order to reduce the possibility of chance agreement,we also calculated a correction using modified kappastatistics (.*), i.e. the consensus index of interrater agreement. Before calculating .* using the formula: we also computed the probability of chance agreement of multiple experts on the significance of the items, which is marked Pc. Formula: was used, with N being the number of experts and A the number of agreements on relevance (rating 3 or 4). When interpreting results, we followed the criteria put forward by Cicchetti and Sparrow (1981), and Fleiss (1971), which defined calculated values of .* between 0.400 and 0.590 as moderate, between 0.600 and 0.740 as good and over 0.740 as excellent (Polit, et al., 2007). Before conducting a cross-sectional observational survey, we had acquired permission from the National Medical Ethics Committee (KME 127/07/14) and from both health institutions. The survey was conducted in April and May 2015 in collaboration with heads of 17 units, who distributed an average of 7 questionnaires. Before the survey, respondents were informed of the purpose of the survey. Participation was voluntary and anonymous. We followed the principles of the Helsinki Declaration (2013). Completed questionnaires were returned in closed envelopes. Internal reliability/internal coherence of the survey showing if components of an instrument measure the same characteristic was established using Cronbach .. When interpreting calculated values, we followed the recommendations that Cronbach . was acceptable when its value is over 0.700 (Polit & Beck, 2004). In addition, corrected correlations of individual items with their respective scales were also analysed, with values 0.2 < r < 0.3 (Mahieu, et al., 2013) still being considered an accep­table criterion. Corrected correlation is a correlation between the results of individual items and the sum of results of the remaining items (Devriendt, et al., 2012). Individual items were grouped into subscales the same way as in the original survey (Wakefield, et al., 2005). IBM SPSS Statistics (version 20.0 for Windows) was used for analysis. Results In the process of translation, back translation and producing the Slovenian version of the survey we kept all the items of the original survey. With the exception of two statements, content validity indexes were satisfactory and assessed between 0.875 and 1.000. The modified kappa index also confirmed excellent validity, as it was over 0.740. The only two exceptions were items ''Pharmacy delivers incorrect medication doses'' and ''Nurses do not agree with hospital's definition of a medication error'', which had an unsatisfactory content validity index of 0.750, and a Cronbach . for the first part of the survey, ''Medication Administration Error Survey - reasons why medication errors occur'', was 0.832, while it was 0.880 for the second part of the survey, ''Medication Administration Error Survey – reasons why medi­cation errors are not reported'', and 0.989 for the third part of the survey, ''Medication Administration Error Survey – percentage of errors reported''. With regard to reasons for errors and reasons for failure to report, corrected correlation of individual items with the scale met the 0.2 < r < 0.3 criterion, with the exception of items ''Pharmacists are not available 24 hours a day'', which is shown in Tables 3 and 4. Cronbach . for the ''Medication Administration Error Survey - reasons why medication errors occur'' survey was 0.725 for the communication with physicians subscale, 0.861 for medication packaging subscale, 0.765 transcription-related subscale, 0.795for pharmacy processes subscale and 0.582 for staffingsubscale, which is shown in Table 5. Subscales ''Medication Administration Error Sur­vey – reasons why medication errors are not reported'' reached Cronbach . values of 0.694 for disagree­ment with the error subscale, 0.588 for the reporting effort subscale, 0.834 for the fear subscale and 0.708 for the administrative response, which is shown in Table 6. When reviewing corrected correlations of individual items and the scale in both questionnaires, only item ''Nurses get pulled between teams and from other units'' reached lower value than recommended, totalling 0.183 for staffing in reasons why errors occur, as shown in Table 5. All remaining items met the 0.2 < r < 0.3 criterion. Table 3: Corrected item-total correlation coefficients of Medication Administration Error Survey – reasons why medication errors occur Tabela 3: Popravljene korelacije posamezne postavke Napake pri dajanju zdravil – vzroki za napake Corrected item-total Cronbach . if item is Item correlation deleted 1. The names of many medications are similar. 0.297 0.829 2. Different medications look alike. 0.356 0.827 3. The packaging of many medications is similar. 0.303 0.829 4. Physician's medication orders are not legible. 0.345 0.828 5. Physician's medication orders are not clear. 0.504 0.823 6. Physicians change orders frequently. 0.366 0.827 7. Abbreviations are used instead of writing the orders out completely. 0.320 0.829 8. Verbal orders are used instead of written orders. 0.432 0.824 9. Pharmacy delivers incorrect medication doses. 0.334 0.828 10. Pharmacy prepares incorrect medication orders. 0.208 0.831 11. Pharmacy does not label the medication correctly. 0.294 0.829 12. Pharmacists are not available 24 hours a day. 0.031 0.842 13. Frequent substitution of drugs (i.e., cheaper generic for brand names). 0.302 0.829 14. Poor communications between nurses and physicians. 0.455 0.824 15. Many patients are on the same or similar medications. 0.454 0.824 16. Unit staff do not receive enough inservices on new medications. 0.383 0.826 17. On this unit, there is no easy way to look up information on medications. 0.553 0.820 18. Nurses on this unit have limited knowledge about medications. 0.377 19. Nurses get pulled between teams and from other units. 0.422 0.825 20. When scheduled medications are delayed, nurses do not communicate the 0.226 0.826 0.831 time when the next dose is due. 21. Nurses on this unit do not adhere to the approved medication administration 0.214 0.832 procedure. Continues/Se nadaljuje ranged between 0.76 and 0.83, our Cronbach . was lower (Chiang & Pepper, 2006; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). While subscale reporting efforts also includes only two items, which can account for the lower value, further testing on a bigger sample is needed. Compared to other studies where values hovered between 0.76 do 0.86 (Chiang & Pepper, 2006; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013), our Cronbach . was also lower for this subscale. However, our study established a comparable or higher Cronbach . for subscale fear and administrative respose, which ranged between 0.77 and 0.92, from 0.69 to 0.83, respectively, in other studies (Chiang & Pepper, 2006; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). While due to several limitations, the survey should be further tested, it is definitely a useful survey that has been used in different studies (Blegen, et al., 2004; Chiang & Pepper, 2006; Maiden, 2008; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). Limitations Our study has several limitations, which should betaken into account in the interpretation. Due to a small convenience sample, generalisation of resultsis less reliable. The survey was tested on surgicaland internal medicine wards, which should also be taken into account, so further testing on otherenvironments and populations should be performed.In addition, it was impossible to test the validity ofthe construct, so further testing should be performedusing a bigger sample. This is already being carried out. Conclusion Ensuring safety is fundamental in patient health care. Identifying reasons for medication administration errors and obstacles for reporting errors is the first step for establishing the actual situation. In Slovenia, there is a lack of such studies, which should change. Safety can be improved by selecting and using correct research methodology. The pilot study sought to establish validity and reliability of the Slovenian translation of the standardised survey. Slovenian translation/Prevod v slovenščino Uvod Napake pri ravnanju z zdravili so najpogostejšipreprečljivi vzroki neželenih dogodkov v zdravstveninegi (Svet Evrope, 2006), predstavljajo pa resenproblem varnosti pacientov (Hartel, et al., 2011;Pazokian, et al., 2014) in velik strošek za zdravstvo(Leendertse, et al., 2011). Nastanejo lahko v procesu predpisovanja, prepisovanja, pripravljanja, dajanjaali spremljanja zdravil (Hughes & Blegen, 2008).Pomembno vlogo v tem procesu imajo zaposleni v zdravstveni negi, saj predstavljajo »zadnjo linijo obrambe«, hkrati pa so potencialni storilci napak(Berdot, et al., 2013; Donaldson, et al., 2014). Vzrokiza napake pri dajanju zdravil oz. faktorji, ki prispevajok napakam, so številni, lahko so individualne alisistemske narave (Brady, et al., 2009) oz. so posledicakombinacij aktivnih in latentnih pomanjkljivosti(Reason, 2000; Keers, et al., 2013). Zaposleni vzdravstveni negi bi morali poročati o napakah zaradiizvedbe analize vzrokov za njihov nastanek, s čimerbi lahko preprečili ponavljanje napak (Haw, et al.,2014). Znano je, da se naredi več napak, kot se jihsporoči (Hajibabaee, et al., 2014). Medicinske sestreocenjujejo, da se napake pri dajanju zdravil sporočajomed 37,4 % in 67,0 % (Wakefield, et al., 1999a; Mayo& Duncan, 2004; Stratton, et al., 2004; Maiden, 2008; Mrayyan & Al-Atiyyat, 2011). Glavni razlogi zanesporočanje napak so strah pred odzivi nadrejenihin sodelavcev (Wakefield, et al., 1996; Mayo &Duncan, 2004), pomanjkanje pozitivnih odzivovali pohval za pravilno dajanje zdravil (Wakefield, et al., 1996), obtoževanje in osredotočanje na posameznika, namesto na sistem kot potencialenvzrok za napako (Stratton, et al., 2004; Aboshaiqah,2013) ter proces sporočanja napak (Bahadori, et al.,2013). Raziskovanje vzrokov za napake in sporočanjenapak je pomembno pri zagotavljanju varnostipacientov. Pri nas primanjkuje takšnih raziskav(Bračič, 2011; Robida, 2012), odsotnost raziskav papomeni vzdrževanje varljive predstave o dejanskemstanju (Bračič, 2011). Eden izmed možnih načinovraziskovanja trenutnega stanja je uporaba anketnihvprašalnikov, za kar pa potrebujemo veljavne in zanesljive instrumente merjenja. Namen in cilji Namen naše raziskave je ugotoviti vsebinsko veljavnost in zanesljivost slovenske različice vprašalnika»Medication Administration Error survey« (MAE), kiso ga razvili Wakefield in sodelavci (1996, 2005) in kismo ga poimenovali »Napake pri dajanju zdravil«.Raziskovalno vprašanje, ki smo si ga pri tem zastavilise glasi: Kolikšna je vsebinska veljavnost in notranja zanesljivost vprašalnika »Napake pri dajanju zdravil«? Metode V prvem delu sta bila izvedena prevod, vzvratniprevod in oblikovanje slovenske različice vprašalnika terugotavljanje vsebinske veljavnosti na osnovi strinjanjastrokovnjakov. V drugem delu smo, v okviru presečnoopazovalne raziskave z uporabo priložnostnega vzorca,ugotavljali notranjo zanesljivost vprašalnika. Opis instrumenta Vprašalnik »Napake pri dajanju zdravil« je se­stavljen iz treh delov. Prvi del vprašalnika se nanaša na vzroke za napake pri dajanju zdravil. Sestavljen je iz 29 postavk in petih podlestvic: komunikacija z zdravnikom, embalaža zdravil, predpisovanje zdravil, farmacevtski procesi in kadrovska zasedba. Anketirani se do postavk opredeli na 6-stopenjski lestvici, kjer je: 1 = močno se ne strinjam, 2 = se ne strinjam, 3 = delno se ne strinjam, 4 = delno se strinjam, 5 = se strinjam in 6 = močno se strinjam. Razloge za nesporočanje oz. ovire ob sporočanju napak pri dajanju zdravil merimo z drugim delom vprašalnika, ki vsebuje 16 trditev in štiri podlestvice: nestrinjanje z napako, napor sporočanja o napaki, strah in administrativni odziv. Do trditev se anketirani opredeli z enako 6-stopenjsko lestvico. V tretjem delu vprašalnika anketirani oceni odstotek napak pri dajanju zdravil, ki se po njegovem mnenju sporočajo. Vsebuje 20 postavk, ki se nanašajo na napake pri neintravenski in intravenski terapiji. V neintravensko terapijo prištevamo enteralno, lokalno in paranteralno (intrakutano, subkutano, intramuskularno in intraartikularno) dana zdravila; med intravensko terapijo pa parenteralno dana zdravila v žilo (intravensko). Anketirani oceni odstotek sporočenih napak na 10-stopenjski lestvici, pri čemer vsaka izmed stopenj predstavlja določen odstotek posamezne sporočene napake. Na koncu anketirani oceni odstotek vseh napak pri dajanju zdravil, ki se po njegovem mnenju dejansko sporoči na njegovem oddelku (Wakefield et al., 2005). Anketnemu vprašalniku smo dodali demografska vprašanja (spol, starost, izobrazba, delovna doba, število delovnih let na izbranem oddelku, oddelek). Opis vzorca V prvem delu raziskave smo uporabili namenski vzorec osmih strokovnjakov v zdravstveni negi. Velikost vzorca je temeljila na priporočilih Lynn (1986), Polit in Beck (2006), ki priporočajo vključitev šest do deset strokovnjakov v proces preverjanja vsebinske veljavnosti. Kriterija za vključitev sta bila najmanj pet let delovnih izkušenj v praksi ali izobraževanju in poznavanje tematike varnosti pri dajanju zdravil v zdravstveni negi. V drugem delu smo uporabili priložnostni vzorec120 zaposlenih v zdravstveni negi, ki v okviru svojihpoklicnih kompetenc izvajajo aktivnosti in intervencijena področju priprave in dajanja zdravil in ki so bilizaposleni na kirurških ali internih oddelkih v dvehzdravstvenih institucijah. Ena je bila univerzitetniklinični center, druga pa splošna bolnišnica. Velikostvzorca je bila določena na osnovi priporočil Polit inBeck (2012), ki priporočata vključitev minimalno trehudeležencev na posamezno postavko v vprašalniku. Vzorec 120 zaposlenih v zdravstveni negi predstavlja 15.6 % vseh zaposlenih v zdravstveni negi v izbranihzdravstvenih institucijah. V raziskavo so bili pova­bljeni zaposleni v zdravstveni negi, ki so na danizvedbe raziskave delali v dopoldanski izmeni in sobili pripravljeni sodelovati v raziskavi. Izmed 120 razdeljenih vprašalnikov smo jih dobili izpolnjenih91 (75,8 % stopnja odzivnosti in 11,82 % vzorcavključene populacije). 81 (89 %) udeležencev je biloženskega spola, 8 (8,8 %) udeležencev je bilo moškegaspola. Glede na izobrazbo je bilo največ anketirancevs srednješolsko izobrazbo (n = 41, 45,1 %), sledili soanketiranci z visokošolsko izobrazbo kot so diplomiranamedicinska sestra/diplomirani zdravstvenik, višja medicinska sestra/višji medicinski tehnik (n = 40, 44 %) in magistrice oz. magistri zdravstvene nege(n = 6, 6,6 %), drugo (n = 2, 2,2 %). Dva izmed (2,2 %)anketirancev nista podala odgovora na vprašanjeglede spola in izobrazbe. Povprečna starost je znašala40,1 let (minimum = 24, maksimum = 59, s = 0,26).Povprečna delovna doba udeležencev je znašla 18,1 let(s = 10,8), povprečno število delovnih let na izbranemoddelku pa 15,6 (s = 10,6). 53 (58,2 %) udeležencev jebilo zaposlenih na kirurških oddelkih in 38 (41,8 %) nainternih oddelkih. Opis poteka raziskave in obdelave podatkov Po pridobitvi soglasja za uporabo vprašalnika s straniavtorjev je bil ta preveden iz angleščine v slovenščinos strani dveh neodvisnih prevajalcev (raziskovalec spodročja zdravstvene nege in prevajalec z jezikoslovnimznanjem). Po uskladitvi in prilagoditvi prevodov jedobljeno besedilo potem tretji neodvisni prevajalecz jezikoslovno izobrazbo prevedel nazaj v angleščino(brez angleškega izvirnika), kar imenujemo vzvratniprevod. Sledila je primerjava z angleškim izvirnikom inuskladitev ter dokončno oblikovanje vprašalnika. Potem smo vprašalnik testirali z vidika ugotavljanjavsebinske veljavnosti. Pri vsebinski veljavnostistrokovnjaki ocenjujejo stopnjo, do katere vprašanjamerijo, kar naj bi merila (Polit & Beck, 2012). Veljavnostvsebine posameznih trditev v vprašalniku in veljavnostcelotnega vprašalnika je ocenjevalo osem medicinskihsester, strokovnjakinj. Relevantnost posamezne trditveso ocenjevale s 4-stopenjsko lestvico po naslednjemsistemu: 1 = ni relevantno, 2 = delno relevantno, 3 = dokaj relevantno, 4 = izjemno relevantno. Nato smo izračunali indeks vsebinske veljavnosti za posamezne postavke (IVV-P), kar v angleščini imenujemo »item content validity index, I-CVI« in indeks vsebinske veljavnosti celotnega vprašalnika (IVV-V), kar v angleščini imenujemo »scale validity index, S-CVI«. IVV-P smo izračunali kot proporcijo strinjanja glede relevantnosti posamezne trditve, pri tem pa smo za izračun uporabili sledečo formulo: število ekspertov, ki je trditev ocenilo s 3 ali 4, deljeno s številom vseh ekspertov. Indeks vsebinske veljavnosti celotnega vprašalnika smo izračunali kot povprečno vrednost vseh indeksov vsebinske veljavnosti za posamezne trditve (IVV-V/Pov), kar v angleščini imenujemo »average scale validity index, S-CVI/Ave«. Pri interpretaciji smo kot sprejemljive vrednosti vsebinske veljavnosti posameznih trditev upoštevali izračunane vrednosti IVV-P > 0,780, pri celotnem vprašalniku pa izračunane vrednosti IVV-V/Pov > 0,900 (Polit & Beck, 2006, 2012). Da bi zmanjšali možnost naključnega strinjanja,smo izračunali tudi korekcijo s pomočjo modificiranekapa statistike (.*), tj. indeksa soglašanja med strokovnjaki, da je trditev pomembna. Pred izračunom .* s pomočjo formule: smo izračunali tudi naključno verjetnost strinjanja strokovnjakov glede pomembnosti trditev, označeno s Pc. Za izračun smo uporabili formulo: , kjer je N število strokovnjakovin A število strinjanj glede relevantnosti (ocena 3ali 4). Pri interpretaciji rezultatov smo upoštevalikriterije Cicchetti in Sparrow (1981) in Fleiss (1971),kjer je izračunana vrednost .* od 0,400 do 0,590 ovrednotena kot zmerna, od 0,600 do 0,740 kot dobra in nad 0,740 kot odlična (Polit, et al., 2007). Pred izvedbo presečno opazovalne raziskave smo pridobili soglasje s strani Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko (KME 127/07/14) in soglasje obeh zdravstvenih ustanov. Raziskava je bila izvedena v aprilu in maju 2015. Anketiranje je bilo izvedeno v sodelovanju s strokovnimi vodji 17 oddelkov. Le-ti so razdelili v povprečju 7 vprašalnikov na posamezen oddelek. Anketiranci so bili pred izvedbo raziskave seznanjeni z namenom raziskave, sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Pri tem smo upoštevali načela Helsinške deklaracije (2013). Izpolnjen vprašalnik so anketiranci vrnili v zaprto kuverto. Notranjo zanesljivost oz. notranjo skladnost vprašalnika, ki nam pove, ali sestavni deli instrumenta merijo isto lastnost, smo ugotavljali z uporabo koeficienta Cronbach .. Pri interpretaciji izračunanih vrednosti smo upoštevali priporočila, da je Cronbach . sprejemljiv, ko je njegova vrednost nad 0,700 (Polit & Beck, 2004). Analizirali smo tudi popravljene korelacije posamezne postavke z njeno lestvico, pri tem pa smo kot še sprejemljiv kriterij upoštevali vrednosti 0,2 < r < 0,3 (Mahieu, et al., 2013). Popravljena korelacija je korelacija med rezultatom posamezne postavke in vsoto rezultatov na ostalih postavkah lestvice (Devriendt, et al., 2012). Posamezne postavke smo razvrstili v podlestvice na enak način kot v izvirnem vprašalniku (Wakefield, et al., 2005). Za analizo smo uporabili IBM SPSS Statistics (verzija 20.0 za Windows). Rezultati V procesu prevajanja, vzvratnega prevajanja in oblikovanja slovenske različice vprašalnika smo ohranili vse trditve izvirnega vprašalnika. Indeksi vsebinske veljavnosti posameznih trditevso bili, z izjemo dveh trditev, zadovoljivi in ocenjenimed 0,875 in 1,000. Tudi modificirani kapa indekstrditev je pokazal odlično veljavnost, saj je znašalveč kot 0,740. Izjema sta bili trditvi »Lekarna dostavinepravilne odmerke zdravil« in »Medicinske sestrese ne strinjajo z bolnišnično opredelitvijo napake vpovezavi z zdravili«, ki sta imeli nezadovoljiv indeksvsebinske veljavnosti, ki je znašal 0,750, in zmernikapa indeks, ki je znašal 0,560. Trditvi so strokov­njaki (n = 8), ki so ocenjevali vsebinsko veljavnost,zato ponovno pregledali in na podlagi strinjanjastrokovnjakov sta trditvi ostali v vprašalniku zanadaljnje testiranje. Podrobna vsebinska veljavnostin evalvacija prvega in drugega dela vprašalnika stapredstavljeni v Tabeli 1 in Tabeli 2. V tretjem deluvprašalnika, kjer anketiranec poda oceno odstotkasporočenih napak pri dajanju zdravil, so postavke,ki se nanašajo na neintravensko terapijo (napačenčas dajanja zdravil, napačna količina/odmerek,izpuščeno zdravilo, zdravilo je dano, ko ni več pisneganaročila (ex na temperaturnem listu) in postavke, kise nanašajo na intravensko terapijo (napačna potdajanja zdravil, napačen čas dajanja zdravil, napačenpacient, napačna količina/odmerek, napačno zdra­vilo, izpuščeno zdravilo, zdravilo je dano, vendar nibilo naročeno s strani zdravnika, zdravilo je dano, koni bilo več pisnega naročila (ex na temperaturnemlistu), zdravilo je dano pacientu z znano alergijo innapačna i.v. tekočina) ocenjene z IVV-P 1,000 in .* 1,000. Postavke neintravenske terapije napačna potdajanja zdravil, napačen pacient, napačno zdravilo,zdravilo je dano, vendar ni bilo naročeno s stranizdravnika, zdravilo je dano pacientu z znano alergijoin postavka intravenske terapije napačna hitrostdajanja zdravil so bile ocenjene z IVV-P 0,875 in.* 0,871. IVV-V/Pov vseh treh delov vprašalnika je znašal za prvi del 0,940, za drugi del 0,959 in za tretji del 0,959. Diskusija Namen raziskave je bil oblikovanje slovenske različice vprašalnika ter ugotovitev njegove vsebinske veljavnosti in notranje zanesljivosti. V prvem delu smo pri prevajanju vprašalnika uporabili tudi vzvratni prevod, kar je prispevalo k visoki kakovosti prevoda in k boljši semantični ekvivalenci, ki je pomembna za veljavnost vprašalnika (Polit & Beck, 2012). Skladno z ostalimi raziskavami (Wakefield, et al., 1996; Wakefield, et al., 1998; Wakefield, et al., 1999b; Wakefield, et al., 2005) ta raziskava potrjuje vsebinsko veljavnost vprašalnika in notranjo zanesljivost slovenske oblike vprašalnika, vendar ju je zaradi določenih omejitev raziskave potrebno interpretirati s pazljivostjo. Uporabili smo oceno vsebinske veljavnosti, ki pri nas ni tako pogosto uporabljena, vendar se jo v okviru psihometričnega testiranja vprašalnika in v okviru kulturne adaptacije priporoča (Polit & Beck, 2012). Indeksi vsebinske veljavnosti celotnega vprašalnika so pri vseh treh delih vprašalnika bili ocenjeni kot zadovoljivi. Podobno je bilo z oceno vsebinske veljavnosti posameznih postavk. Dve postavki, ki nista dosegli zahtevanih kriterijev in ki smo ju ohranili za nadaljnje testiranje, sta v okviru preverjanja notranje zanesljivosti dosegli sprejemljive vrednosti. Notranja zanesljivost vseh treh delov vprašalnikaje bila sprejemljiva, saj so bili koeficienti Cronbach. ocenjeni z več kot 0,700, vendar je notranjozanesljivost tretjega dela vprašalnika potrebnointerpretirati s pazljivostjo. Vrednost Cronbach. je znašala skoraj 1,000, kar lahko, kot ugotavljaStreiner (2003), pomeni, da so trditve odveč. Kot boljzanesljive se smatrajo vrednosti koeficienta Cronbach. med 0,700 in 0,900, vendar ta del vprašalnika vizvirniku in tudi vseh ostalih raziskavah ni šel čez ugotavljanje notranje zanesljivosti. Z njim se ocenjujepercepcija sporočanja posamezne specifične napakepri neintravenski in intravenski terapiji (Wakefield,et al., 2005). Pri pregledu popravljene korelacije posamezne postavke z njeno lestvico prvega in drugega dela vprašalnika so z izjemo trditve »Farmacevti niso dosegljivi 24 ur na dan« dosegle zahtevan kriterij 0,2 < r < 0,3. Z izbrisom trditve se je notranja zanesljivost vprašalnika, ki se nanaša na vzroke za napake, izboljšala na 0,842. Notranja zanesljivost posameznih podlestvic je bila z izjemo podlestvic za kadrovsko zasedbo pri vzrokih, napor sporočanja ter nestrinjanje z napako pri vzrokih za nesporočanje sprejemljiva in ocenjena nad mejno vrednostjo 0,7 (Polit & Beck, 2004). Pri podlestvici kadrovska zasedba je korelacija postavke »Medicinske sestre se menjujejo znotraj timov in oddelkov« od postavk s skupnim dosežkom brez te postavke dosegla 0,183, kar je znašalo manj od priporočenega kriterija 0,2 < r < 0,3 (Mahieu, et al., 2013). Z odstranitvijo te trditve, smo notranjo zanesljivost izboljšali in ponovno izračunan Cronbach . je znašal 0,662. Kljub temu, da je bila ta vrednost nižja od priporočene, ki znaša vsaj 0,7, smo trditve v podlestvici vseeno ohranili, saj je bila nova vrednost koeficienta notranje zanesljivosti enaka vrednosti v izvirniku, ki je znašala 0,620 (Wakefield, et al., 2005). Nekoliko višji Cronbach ., 0,74, je za to podlestvico ugotovila Shanty (2011). Podlestvica nestrinjanje z napako, ki je doseglaCronbach . 0,694, pa je dosegla le malo nižjovrednost od priporočene. V izvirniku le-ta znaša0,760 (Wakefield, et al., 2005). V primerjavi z drugimiraziskavami je bil naš Cronbach . nižji, saj so vrednostiv drugih raziskavah znašale od 0,76 do 0,83 (Chiang& Pepper, 2006; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011;Aboshaiqah, 2013). Podlestvica napor sporočanjaprav tako vsebuje le dve trditvi, kar je lahko vzrok zanižjo vrednost, kljub temu pa je potrebno nadaljnjetestiranje na večjem vzorcu. Tudi za to podlestvicoje naš Cronbach . nižji v primerjavi z ostalimiraziskavami, v katerih so vrednosti znašale od 0,76 do 0,86 (Chiang & Pepper, 2006; Covell & Ritchie,2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). Smo pa vnaši raziskavi ugotovili primerljiv oziroma tudi višjiCronbach . za podlestvici strah in administrativniodziv, ki je v drugih raziskavah za prvo podlestvicoznašal od 0,77 do 0,92, za drugo pa od 0,69 do 0,83(Chiang & Pepper, 2006; Covell & Ritchie, 2009;Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). Zaradi nekaterih omejitev je potrebno nadaljnje testiranje vprašalnika, vsekakor pa gre za uporaben vprašalnik, ki je bil uporabljen v različnih raziskavah (Blegen, et al., 2004; Chiang & Pepper, 2006; Maiden, 2008; Covell & Ritchie, 2009; Shanty, 2011; Aboshaiqah, 2013). Omejitve Naša raziskava ima nekatere omejitve, ki jih je potrebno pri interpretaciji upoštevati. Zaradi majhne­ga priložnostnega vzorca rezultatov je posploševanje manj zanesljivo. Vprašalnik smo testirali samo na kirurških in internih oddelkih, kar je prav tako treba upoštevati, zato je potrebno nadaljnje testiranje v drugih okoljih in na drugi populaciji. Prav tako ni bilo mogoče preveriti veljavnosti konstrukta, zato je potrebno nadaljnje testiranje vprašalnika z uporabo večjega vzorca. Izvedba le-tega je že v teku. Zaključek Zagotavljanje varnosti je temeljnega pomenav obravnavi pacientov. Identificiranje vzrokov zanapake pri dajanju zdravil in ovir za sporočanjenapak v zdravstvu je začetek ugotavljanja dejanskegastanja. V Sloveniji takšnih raziskav primanjkuje, kar je v prihodnosti potrebno spremeniti. Spremembe vzagotavljanju varnosti bo mogoče doseči z izboromin uporabo pravilne raziskovalne metodologije inmetod. Pilotska raziskava je zato bila namenjenaugotavljanju veljavnosti in zanesljivosti slovenskegaprevoda stan-dardiziranega vprašalnika. Literature/Literatura Aboshaiqah, A.E., 2013. Barriers in reporting medication administration errors as perceived by nurses in Saudi Arabia. Middle-East Journal of Scientific Research, 17(2), pp. 130–136. Available at: http://www.idosi.org/mejsr/mejsr17(2)13/1.pdf [15. 5. 2015]. Bahadori, M., Ravangard, R., Aghili, A., Sadeghifar, J., Gharsi Manshadi, M. & Smaeilnejad, J., 2013. The factors affecting the refusal of reporting on medication errors from the nurses' viewpoints: a case study in a hospital in Iran. ISRN Nursing, 876563. http://dx.doi.org/10.1155/2013/876563 PMid:23691354 Berdot, S., Gillaizeau, F., Caruba, T., Prognon, P., Durieux, P. & Sabatier, B., 2013. Drug administration errors in hospital inpatients: a systematic review. PloS one, 8(6), e68856. http://dx.doi.org/10.1371/journal.pone.0068856 PMid:23818992 Blegen, M.A., Vaughn, T., Pepper, G., Vojir, C., Stratton, K., Boyd, M., et al., 2004. Patient and staff safety: voluntary reporting. American Journal of Medical Quality, 19(2), pp. 67–74. http://dx.doi.org/10.1177/106286060401900204 PMid:15115277 Bračič, A., 2011. Varnost na področju predpisovanja in ravnanja z zdravili kot kompleksen sistemski problem. Obzornik zdravstvene nege, 45(3), pp. 213–218. Brady, A.M., Malone, A.M. & Fleming, S., 2009. A literature review of the individual and systems factors that contribute to medication errors in nursing practice. Journal of Nursing Management, 17(6), pp. 679–697. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2834.2009.00995.x PMid:19694912 Chiang, H.Y. & Pepper, G.A., 2006. Barriers to nurses' reporting of medication administration errors in Taiwan. Journal of Nursing Scholarship, 38(4), pp. 392–399. http://dx.doi.org/10.1111/j.1547-5069.2006.00133.x PMid:17181090 Cicchetti, D.V., & Sparrow, S. 1981. Developing criteria for establishing interrater reliability of specific items: application to assessment of adaptive behavior. American Journal of Mental Deficiency, 86(2), pp. 127–137. PMid:7315877 Covell, C.L. & Ritchie, J.A., 2009. Nurses' responses to medication errors: suggestions for the development of organizational strategies to improve reporting. Journal of Nursing Care Quality, 24(4), pp. 287–297. http://dx.doi.org/10.1097/NCQ.0b013e3181a4d506 PMid:19755878 Devriendt, E., Van den Heede, K., Coussement, J., Dejaeger, E., Surmont, K., Heylen, D., et al., 2012. Content validity and internal consistency of the Dutch translation of the Safety Attitudes Questionnaire: an observational study. International Journal of Nursing Studies, 49(3), pp. 327–337. http://dx.doi.org/10.1016/j.ijnurstu.2011.10.002 PMid:22035966 Donaldson, N., Aydin, C. & Fridman, M., 2014. Predictors of unit-level medication adminstration accuracy: microsystem impacts on medication safety. Journal of Nursing Administration, 44(6), pp. 353–336. http://dx.doi.org/10.1097/nna.0000000000000081 PMid:24835141 Fleiss, J. 1971. Measuring nominal scale agreement among many raters. Psychological Bulletin, 76(5), pp. 378–382. http://dx.doi.org/10.1037/h0031619 Hajibabaee, F., Joolaee, S., Peyravi, H., Alijany-Renany, H., Bahrani, N. & Haghani, H., 2014. Medication error reporting in Tehran: a survey. Journal of Nursing Management, 22(3), pp. 304–310. http://dx.doi.org/10.1111/jonm.12226 PMid:24612424 Hartel, M.J., Staub, L.P., Roder, C. & Eggli, S., 2011. High incidence of medication documentation errors in a Swiss university hospital due to the handwritten prescription process. BioMed Central Health Services Research, 11, 199. http://dx.doi.org/10.1186/1472-6963-11-199 PMid:21851620 Haw, C., Stubbs, J. & Dickens, G.L., 2014. Barriers to the reporting of medication administration errors and near misses: an interview study of nurses at a psychiatric hospital. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 21(9), pp. 797–805. http://dx.doi.org/10.1111/jpm.12143 PMid:24646372 Helsinki Declaration/Helsinška deklaracija, 2013. Available at: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/b3/ [20. 6. 2014]. Hughes, R.G. & Blegen, M.A., 2008. Medication administration safety. In: Hughes R.G. ed. Patient safety and quality: an evidence-based handbook for nurses. Rockville MD: Agency for Healthcare Research and Quality. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK2656/ [15. 5. 2015]. Keers, R.N., Williams, S.D., Cooke, J. & Ashcroft, D.M., 2013. Causes of medication administration errors in hospitals: a systematic review of quantitative and qualitative evidence. Drug Safety, 36(11), pp. 1045–1067. http://dx.doi.org/10.1007/s40264-013-0090-2 PMid:23975331 Leendertse, A.J., Van Den Bemt, P.M., Poolman, J.B., Stoker, L.J., Egberts, A.C. & Postma, M.J., 2011. Preventable hospital admissions related to medication (HARM): cost analysis of the HARM study. Value in Health, 14(1), pp. 34–40. http://dx.doi.org/10.1016/j.jval.2010.10.024 PMid:21211484 Lynn, M.R., 1986. Determination and quantification of content validity. Nursing Research, 35(6), pp. 382-385. PMid:3640358 Mahieu, L., de Casterlé, B.D., Van Elssen, K. & Gastmans, C., 2013. Nurses' knowledge and attitudes towards aged sexuality: validity and internal consistency of the Dutch version of the Aging Sexual Knowledge and Attitudes Scale. Journal of Advanced Nursing, 69(11), pp. 2584–2596. http://dx.doi.org/10.1111/jan.12113 PMid:23444972 Maiden, J.M., 2008. A quantitative and qualitative inquiry into moral distress, compassion fatigue, medication error, and critical care nursing: doctoral disertation. San Diego (CA): University of San Diego, Hahn School of Nursing and Health Sciences, p. 68. Mayo, A.M. & Duncan, D., 2004. Nurse perceptions of medication errors: what we need to know for patient safety. Journal of Nursing Quality Assurance, 19(3), pp. 209–217. http://dx.doi.org/10.1097/NNA.0000000000000188 PMid:15326990 Mrayyan, M.T. & Al-Atiyyat, N., 2011. Medication errors in university-affiliated teaching hospitals as compared to non­university-affiliated teaching hospitals in Jordan. Nursing Forum, 46(4), pp. 206–217. http://dx.doi.org/10.1111/j.1744-6198.2011.00241.x PMid:22029764 Pazokian, M., Zagheri Tafreshi, M., & Rassouli, M., 2014. Iranian nurses' perspectives on factors influencing medication errors. International Nursing Review, 61(2), pp. 246–254. http://dx.doi.org/10.1111/inr.12086 PMid:24571495 Polit, D.F. & Beck, C.T., 2004. Nursing research: principles and methods. 7th ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins., pp. 423–424. Polit, D.F. & Beck, C.T., 2006. The content validity index: are you sure you know what's being reported? Critique and recommendations. Research in Nursing & Health, 29(5), pp. 489–497. http://dx.doi.org/10.1002/nur.20147 PMid:16977646 Polit, D.F., Beck, C.T. & Owen, S.V., 2007. Is the CVI an acceptable indicator of content validity? Appraisal and recommendations. Research in Nursing & Health, 30(4), pp. 459–467. http://dx.doi.org/10.1002/nur.20199 PMid:17654487 Polit, D.F & Beck, C.T., 2012. Nursing research: generating and assessing evidence for nursing practice. 9th ed. Philadelphia: Wolters Kluwer, Lippincott Williams & Wilkins, pp. 336–337. Reason, J., 2000. Human error: models and management. British Medical Journal, 320(7237), pp. 768–770. Available at: http://ww w.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/art icles/PMC1117770/ [15. 5. 2015]. Robida, A., 2012. Kriminalizacija človeških napak v zdravstvu: rešitev ali poguba za paciente? Isis, 21(12), pp. 17–23. Shanty, J.A., 2011. The influence of perceived safety culture and nurses' work environment on medication error occurrence and reporting: doctoral disertation. Morgantown (WA): West Virginity University, School of Nursing. Stratton, K.M., Blegen, M.A., Pepper, G. & Vaughn, T., 2004. Reporting of medication errors by pediatric nurses. Journal of Pediatric Nursing, 19(6), pp. 385–392. http://dx.doi.org/10.1016/j.pedn.2004.11.007 PMid:15637579 Streiner, D.L., 2003. Starting at the beginning: an introduction to coefficient alpha and internal consistency. Journal of Personality Assessment, 80(1), pp. 99–103. http://dx.doi.org/10.1207/S15327752JPA8001_18 PMid:12584072 Svet Evrope/Council of Europe., 2006. Priporočilo Rec (2006)7 Odbora ministrov državam članicam o ravnanju z varnostjo pacientov in preprečevanju neželenih dogodkov v zdravstvu. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, Republika Slovenija. Available at: http : / / w w w. m z. gov. s i / f i l e a d m i n /m z . gov. s i /p a ge upl o a d s / mz_dokumenti/delovna_podrocja/zdravstveno_varstvo/kakovost/ VARNOST/SE-Varnost_Pacientov_2007.pdf [15. 5. 2015]. Wakefield, D.S., Wakefield, B.J., Uden-Holman, T. & Blegen, M.A., 1996. Perceived barriers in reporting medication administration errors. Best Practices and Benchmarking in Healthcare, 1(4), pp. 191–197. PMid: 9192569 Wakefield, B.J., Wakefield, D.S., Uden-Holman, T. & Blegen, M.A., 1998. Nurses' perceptions of why medication administration errors occur. Medsurg Nursing, 7(1), pp. 39–44. PMid:9544009 Wakefield, D.S., Wakefield, B. J., Borders, T., Uden-Holman, T., Blegen, M., & Vaughn, T., 1999a. Understanding and comparing differences in reported medication administration error rates. American Journal of Medical Quality, 14(2), pp. 73–80. PMid:10446668 Wakefield, D.S., Wakefield, B.J., Uden-Holman, T., Borders, T., Blegen, M. & Vaughn, T., 1999b. Understanding why medication administration errors may not be reported. American Journal of Medical Quality, 14(2), pp. 81–88. PMid: 10446669 Wakefield, B.J., Uden-Holman, T. & Wakefield, D.S., 2005. Development and validation of the medication administration error reporting survey. In: Henriksen, K., Battles, J.B., Marks, E.S. & Lewin, D.I. eds. Advances in patient safety: from research to implementation (Volume 4: Programs, tools, and products). Rockville: Agency for Healthcare Research and Quality, pp. 1–12. Available at: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK20599/ [15. 5. 2015]. Cite as/Citirajte kot: Vrbnjak, D., Pahor, D., Štiglic, G. & Pajnkihar, M., 2016. Content validity and internal reliability of Slovene version of Medication Administration Error Survey. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 20–40. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.69 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 41–56. Original scientific article/Izvirni znanstveni članek Anxiety levels in employees and students in psychiatric nursing Proučevanje anksioznosti pri zaposlenih in študentih na področju zdravstvene nege v psihiatriji Urban Bole, Branko Bregar Key words: stress; burnout; nurses; health care Ključne besede: stres; izgorelost; medicinske sestre; zdravstvo Urban Bole, RN; Psychiatric Hospital Begunje, Begunje 55, 4275 Begunje, Slovenia Correspondence e-mail/Kontaktni e-naslov: urban.bole@gmail.com Senior lecturer Branko Bregar, MSc, RN; University Psychiatric Hospital Ljubljana, Studenec 48, 1000 Ljubljana Faculty of Health Care Jesenice, Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice, Slovenia The article is based on a diploma thesis of Urban Bole: Proučevanje anksioznosti pri zaposlenih v zdravstveni negi (2014). Received/Prejeto: 9. 6. 2015Accepted/Sprejeto: 20. 11. 2015 ABSTRACT Introduction: Several research finding indicate that nursing care professionals are often faced with situations which may lead to anxiety. The aim of the present research was to determine the prevalence and typical signs of anxiety among nursing employees and nursing students in psychiatric settings. Methods: The Burns Anxiety Inventory was used as an assessment tool to measure anxiety. The research sample consisted of 242 participants. The data collected were processed by the descriptive statistics, Levene.s test, the ANOVA statistical test, the Welch.s t-test, and the post hoc analysis. Pearson.s correlation coefficient was used to measure the strength of the association between the variables. Results: The results of the current study show that nearly half of the participants experience anxiety, but the differences were noted as regards their anxiety thoughts (p = 0.039). Anxiety feelings are more prevalent in female students (p = 0.046). Habitual smokers (p = 0.030) and casual smokers (p = 0.020) are more likely to develop anxious feelings and physical signs of anxiety. The anxiety signs are also more pronounced in the respondents with self-assessed lower economic status (p = 0.001) and poor self-rated health (p = 0.0001). Discussion and conclusion: The professionals and students in psychiatric nursing often encounter situations conducive to the development of anxiety. Further studies on the current topic are therefore recommended to design adequate educational programmes to timely recognise anxiety symptoms and to implement mutual and self-help measure. IZVLEČEK Uvod: Raziskano je, da se zaposleni v zdravstveni negi pogosto srečujejo z dejavniki za razvoj anksioznosti. Namen raziskave je bil ugotoviti pojavnost znakov anksioznosti med zaposlenimi na področju zdravstvene nege v psihiatriji in med študenti zdravstvene nege. Metode: Za raziskavo je bil uporabljen Burnsov kontrolni seznam anksioznosti. Sodelovalo je 242 anketirancev. Podatki so bili obdelani z uporabo deskriptivne statistike, Levenovega testa, ANOVE, Welchovega testa, analizo Post Hoc in Pearsonovo korelacijo. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da se zaposleni in študenti srečujejo z znaki anksioznosti, med seboj se razlikujejo pri anksioznih mislih (p = 0,039). Med študenti ženskega spola se v večji meri pojavljajo anksiozna občutja (p = 0,046). Anketiranci, ki kadijo redno (p = 0,030) ali občasno (p = 0,020), so bolj dovzetni za anksiozna občutja in telesne znake anksioznosti. Anketiranci, ki svoj ekonomski položaj (p = 0,001) in zdravje (p = 0,0001) zaznavajo slabše, bolj občutijo znake anksioznosti. Diskusija in zaključek: Zaposleni in študenti se pri svojem delu ter kliničnem usposabljanju pogosto srečujejo z dejavniki, ki povzročajo pojavnost anksioznosti. Potrebne bi bile nadaljnje raziskave, predvsem pa bi bilo treba izobraziti zaposlene in študente, da prepoznajo znake ter si tako pomagajo pri premagovanju le-teh. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.68 Introduction Stress at home and work-related stress are known to cause several types of anxiety (Gomboc, 2010). Various studies have demonstrated that nursing is stressful and that the prevalence of occupational stress-related burnout in the profession is high (Bégat, et al., 2005; Hegney, et al., 2014). According to Karanikolaand Papathanassoglou (2013) up to 10 % of nurses manifest clinically significant anxiety and depressive symptoms leading to altered professional attitudes. A cross-sectional survey conducted by Gao and colleagues (2012) among 1807 registered nurses in seven public city general hospitals in China identified the key factors causing anxiety symptoms in nurses, including not highly valued work, chronic diseases, worse nurse-patient relationships and relatively low social status of nurses. The results of the study suggest that proper counselling, promotion of healthy lifestyle behaviour and improvements to the social environment in the workplace may be helpful toward reducing or preventing the anxiety symptoms. Another important finding was that a large proportion of nurses had anxiety symptoms (43.4 %), which warrants immediate investigation and intervention from the hospital administrators. These results are consistent with those demonstrated by Taghinejad and colleagues (2014), who ascertained that nurses experience mental problems among which anxiety is the most common. Different types of work schedule and workingenvironment may contribute to the developmentof anxiety symptoms. Shift work, especially duringthe night, was proved to be significantly associatedwith anxiety in medical and nursing employees.The prevalence rates of anxiety symptoms amongthe nurses were higher than among the referentpopulation (Ardekani, et al., 2008; Melo, et al., 2010).The intensive care unit is a stressful environment especially for nurses and physicians and these stressesmay have negative effects on their mental health andperformance (Nooryan, et al., 2012). Stathopoulouand colleagues (2011) provided evidence of thecorrelation between the extent of workplace stressand subsequent anxiety symptoms in emergencynursing personnel. Contrary to these findings,the results of quantitative surveys conducted byPeters and colleagues (2013) suggested that thelevel of anxiety of nurses working in hospice careor in community services was not high. The recentresearch investigating the influence of gender on thedevelopment of anxiety demonstrated that anxietylevels were significantly higher in females than males(Kayalha, et al., 2013). In a study conducted in seven city hospitals inChina, 75 % of 1807 employees were included inthe survey. It was established that the prevalence ofanxiety symptoms in nurses was 43 %. Several factors, such as education, chronic disease, regular meals andphysical activity, hospital grade, job rank, monthlysalary, nurse-patient relationships, job satisfactionand others were all statistically significantly relatedto the prevalence of anxiety symptoms (Gao, et al.,2012). These results accord with the observations of Mark & Smith (2012), who also provided evidence that social support, rewards, and skill discretion are negatively associated with mental health problems. Huang and colleagues (2013) conducted a prospective, randomized control study which documented a positive impact of different light exposure during night shift on the nurses' symptoms of clinical insomnia and subsequent anxiety, and depression. In nursing, rotating shifts are common and due to the nature of work the necessary rest periods between shifts can be shorter than stipulated by the health and safety legislation (12 hours). However, no association between the frequency of work shifts separated by less than 11 hours and excessive anxiety or depression was established (Flo, et al., 2014). Aim and objectives As a sequel to the literature review and recent research (Selič, 2010; Gao, et al., 2012), the study aimed to determine the prevalence of anxiety and anxiety symptoms in psychiatric nurses and the third-year nursing students of the Faculty of Health Care Jesenice during their clinical practice in psychiatric settings. The research questions: -What is the prevalence of anxiety symptoms among nurses and nursing students and which are the most frequently experienced anxiety symptoms? -What is the correlation between different work environments in psychiatric nursing and the development of anxiety symptoms? -What is the impact of rotating night shifts on the development of anxiety symptoms? -What is the correlation between the development of anxiety symptoms and the employees’ work experience, gender, self-rated health and economic status, and smoking habits? Methods The study was based on a non-experimental quan­titative research method. A standardised structured questionnaire was deployed as a research instrument. Description of the research instrument The structured questionnaire was divided intothree sections. The first section inquired aboutdemographics and workplace of the respondents. Inthe second section the Slovene translation of the free online test for anxiety – the Burns Anxiety Inventory(BAI) (Burns, 2002) was used for data collection. Thisstructured questionnaire (BAI) is divided into threeparts, namely, anxious feelings, anxious thoughts,and physical symptoms. To evaluate the level of anxiety indicated on the checklist, each item is addedup numerically: 0 to 4 = minimal or no anxiety, 5 to10 = borderline anxiety, 11 to 20 = mild anxiety, 21 to30 = moderate anxiety, 31 to 50 = severe anxiety, and51 to 99 = extreme anxiety or panic (Burns 2002). Thethird section of the questionnaire included statementsabout the self-assessed economic and health status and physical fitness/activities of the respondents. ALikert-type scale was used to determine the intensityof experience on a continuum from strongly agreeto strongly disagree with a choice of five pre-codedresponses. The Likert scale was combined with a 5point assessment scale (1 = poor, 2 = fair, 3 = good,4 = very good, 5 = excellent). Cronbach.s Alpha wasused to estimate the reliability of a psychometric test.Its value equals 0.831 and confirms the reliability ofthe instrument used (Cencič, 2009). Description of a sample The survey was conducted among graduate nurses and nursing technicians in three psychiatric hospitals in Slovenia and the third-year nursing students of the Faculty of Health Care Jesenice during their clinical practice in psychiatric settings in the study year 2013/2014. Of the 270 questionnaires, non-randomly distributed among a probability sample of psychiatric nursing personnel, a total of 192 were returned, yielding a return rate of 71 %. Of 80 questionnaires distributed among nursing students, a total of 50 were returned, yielding a return rate of 62 %. All the returned questionnaires were fully completed and included in the statistical analysis. The research sample consisted of 192 (79.3 %) nursing professionals employed in three Slovenian psychiatric hospitals and 50 (20.7 %) nursing students performing their clinical practice in psychiatric settings. The percentage of female participants (186, 76.9 %) was significantly higher than the percentage of males (56, 23.1 %). The study included 73 (30.1 %) of nurses from the Psychiatric Department of the University Clinical Centre Maribor, 60 (24.8 %) nurses from the Psychiatric Hospital Idrija, and 59 (24.2 %) nurses from the Psychiatric Hospital Begunje. According to the results of the analysis, 62 respondents (32.3 %) of the respondents had between 20 to 29 years of working experience, 52 (27.1 %) of the respondents had between 10 to 19 years of working experience, 41 (21. 4 %) of the respondents had less than 10 years, and 37 (19.3 %) of the respondents had 30 to 39 years of working experience. The majority of the respondents (157, 64.9 %) have completed secondary school education, 8 (3.3 %) have a higher professional education, and 77 (31.8 %) hold BSc degree in nursing. Nearly half of the participants 109 (45 %) come from urban areas, 73 (30.2 %) of the participants are from rural areas and 60 (24.8 %) come from the suburbs. A good half 125 (65.1 %) of the respondents work in places requiring special surveillance for more than half of their working hours. The same number of the respondents (125, 65.1 %) work rotating night shifts more than five times a month, and 13 (6.8 %) of the respondents work more than seven nights per month. Less than five night shifts are performed by 59 (30.7 %)respondents. Description of the research procedure and data analysis The approval to conduct the survey was obtainedfrom the relevant authorities in all participatinghospitals as well as the Faculty of Health CareJesenice. All the participants were informed with theaim of the study and the content of the questionnaire,verbally and in writing. Participation was voluntaryand the participants. anonymity was ensured. Thestudy was carried out from June to August 2014.The data collected were statistically analysed usingSPSS, version 22 (IBM, 2013). The descriptivestatistics was used to establish the differences between the variables. The variables are described by frequency distribution, displayed by percentagesand central tendency, described by mean or average values ( ). The data collected were processed bydifferent statistical methods, namely, the t-test for independent samples, descriptive statistics, Levene.s test, the ANOVA statistical test, the Welch.s t-test, the post hoc analysis and the Pearson.s correlation coefficient. The level of statistical significance was set at p < 0.05. Results Results of the study show that both mental health nurses as well as the students in psychiatric setting may develop anxiety symptoms. These symptoms are, however, less frequently experienced by the nursing personnel than the students ( = 0.30 and = 0.35, respectively). The employees are more likely to develop physical symptoms ( = 0.33) while the students more commonly experience anxiety feelings ( = 0.36) and anxiety thoughts ( = 0.36). The t-test for independent samples revealed that anxiety thoughts are statistically significantly more frequent in students than in nursing employees (t = –2.077, p = 0.039). No statistically significant differences were established in relation to other symptoms (Table 1). Table1: The prevalence of anxiety symptoms among nursing employees and nursing studentsTabela 1: Pojavnost znakov anksioznosti med zaposlenimi v zdravstveninegi in študenti zdravstvene nege Employees 192 0.31 0.32 0.02 Anxious feelings –0,923 0.357 Students 50 0.36 0.36 0.05 Employees 192 0.25 0.34 0.02 Anxious thoughts –2.077 0.039 Students 50 0.36 0.31 0.04 Employees 192 0.33 0.39 0.03 Physical symptoms 0.099 0.921 Students 50 0.32 0.34 0.05 Employees 192 0.30 0.32 0.02 Anxiety -1.02 0.309 total score Students 50 0.35 0.28 0.04 Legend/Legenda: n – number/število; – average value/povprečna vrednost; s – standard deviation/standardni odklon; Std. err. – standard error/standardna napaka; t –test value/vrednost t testa; p – statistically significant/statistična značilnost The data on frequency distribution of specificthat the greatest differences exist in the occurrencesymptoms show that the most pronounced symptomsof physical symptoms, but these differences are notamong anxiety thoughts are: Difficulty concentrating statistically significant (t = 0.499, p = 0.683). Gender­( = 0.69), Fears of criticism or disapproval ( = 0.84)related differences can be observed in the prevalenceand Racing thoughts or having your mind jump of anxiety thoughts which are more prevalent in from one thing to next ( = 0.30).The most commonfemale ( = 0.26) than male employees ( = 0.21).physical symptoms of the respondents include: In the cohort of students, the greatest gender-relatedFeeling tired, weak or easily exhausted ( = 0.87), differences were noted in experiencing the anxiety Skipping or racing or pounding of the heart ( = feelings. The female/male ratio was = 0.42 and0.60) and Sweating not brought on by heat ( = 0.48). = 0.19, respectively. There are no statisticallyThe employees of the Psychiatric Hospital Indrija ( significant gender-related differences among em­ = 0.41) experience anxiety more frequently than ployees, while in students statistically significantthose of the Psychiatric Hospital Begunje ( = 0.25)differences were identified in experiencing anxietyand the Psychiatric Department of the University feelings which are more frequent in females thanClinical Centre Maribor ( = 0.24).males (t = 2.041, p = 0.046) (Table 2). The nursing professionals working in departmentsThe study explored into the relation betweenunder special surveillance more frequently experience anxiety symptoms and the respondents' nicotineanxiety feelings ( = 0.33) and anxiety thoughts dependence. The respondents were divided into the( = 0.26) compared with those working in opengroup of regular smokers, occasional smokers andpsychiatric units. These differences are, however,non-smokers. It was established that regular smokersnot statistically significant (t = 0.553, p = 0.581).are more liable to develop anxiety symptoms thanSimilarly, no statistically significant difference wasnon-smokers. Statistical significance of this variableestablished between employees working overnight orwas calculated with the ANOVA statistical test and the having rotating shifts in comparison to those who,Welch's t-test. In the group of employees, significanton average, less frequently work night and rotatingpositive correlation was found between smokingshifts (t = –1.395, p = 0.165).habits in all the anxiety symptoms (p < 0.05), while The study aimed to establish the correlationno such differences were identified among studentbetween anxiety symptoms and the years of workingrespondents (p > 0.05) (Table 3). experience. From the data in Table 2, it is apparent Table 2: Prevalence of anxiety by gender Tabela 2: Pojavnost anksioznosti glede na spol anketirancev Prevalence of anxiety by gender n st p Anxiety feelings Employees female male Students female male 149 43 37 13 0.31 0.33 0.42 0.19 0.32 -0.499 0.6180.35 0.38 2.041 0.046 0.21 Anxiety thoughts Employees female male Students female male 149 43 37 13 0.26 0.21 0.37 0.32 0.36 0.849 0.397 0.26 0.34 0.471 0.639 0.17 Physical symptoms Employees female male Students female male 149 43 37 13 0.33 0.31 0.34 0.25 0.4 0.394 0.964 0.35 0.37 0.826 0.413 0.19 Anxiety total score Employees female male Students female male 149 43 37 13 0.3 0.28 0.38 0.26 0.33 0.288 0.676 0.28 0.31 1.353 0.182 0.14 Legend/Legenda: n – number/število; – average value/povprečnavrednost; s – standard deviation/standardni odklon; t–test value/ vrednost t testa; p – statistically significant/statistična značilnost Table 3: Prevalence of anxiety in smokersTabela 3: Pojavnost anksioznosti pri kadilcih ANOVA Welch's t-test Prevalence of anxiety in smokers n s Std. err. F p F p I do not smoke 118 0.28 0.28 0.03 Employees I smoke occasionally 36 0.25 0.23 0.04 / / 3.323 0.042 Anxiety feelings I smoke regularly I do not smoke 38 30 0.46 0.38 0.47 0.39 0.08 0.07 Students I smoke occasionally 11 0.27 0.19 0.06 0.439 0.647 / / I smoke regularly 9 0.41 0.39 0.13 I do not smoke 118 0.23 0.33 0.03 Employees I smoke occasionally 36 0.18 0.25 0.04 3.464 0.33 / / Anxiety thoughts I smoke regularly I do not smoke 38 30 0.37 0.32 0.39 0.26 0.06 0.05 Students I smoke occasionally 11 0.36 0.33 0.10 1.075 0.35 / / I smoke regularly 9 0.48 0.40 0.13 Continues/Se nadaljuje colleagues (2012) reported that nurses work in a stressful environment which may affect their mental well-being. The prevalence of anxiety symptoms in nurses was found to be much higher than that in teachers, medical students, doctors or even cancer patients. Results of the current study show that nursing employees develop mainly the physical symptoms of anxiety, especially fatigue, weakness and exhaustion, which accords with earlier observations (Stathopoulou, 2011). Previous research indicates that working in a psychiatric setting is associated with increased work stress, high job strain and psychological distress. Mental health nurses are exposed to stressful events, including patient-perpetrated aggression and violence.Personal safety and health concerns and the concern for the physical and psychological well-being of patients dominate and have a profound impact on nurses (Chen, et al., 2005; Magnavita & Heponiem, 2012; Lee, et al., 2015). The prevalence of anxiety symptoms among psychiatric nurses was found to be higher than among other nursing professionals. The research conducted in all Slovenian psychiatric hospitals in 2009 produced similar results as the current study (Čuk & Klemen, 2010). The current study shows that nursing students most frequently experience anxiety thoughts and anxiety feelings. Statistically significant differences were established between the nursing employees and the students in regard to anxiety thoughts which are more common in the latter group. Chernomas and Shapiro (2013) claim that stress, depression, and anxiety can interfere with learning, affect academic performance, and impair clinical practice performance. The same anxiety symptoms were identified in the student respondents, which validates the results of the current research. Similar results were obtained in the study conducted by Szpak and Kameg (2013) confirming that the greatest anxiety levels are observed in the students when attending psychiatric clinical training. Melo and colleagues (2010) also reported that anxiety is more prevalent in nursing students than in the general student population. The mean scores on the STAI for this sample of nursing students were higher than those previously reported for the general population of university students. The study conducted among American university students confirmed that higher social anxiety may result even in more alcohol problems (Kenney, et al., 2014). The results of the study did not show any significant work-related increase in anxiety levels of the respondents. It was established, however, that nursing employees working in the units under special surveillance more frequently develop anxiety thoughts and anxiety feelings than those working in general psychiatric units. In contrast to some other research findings (Nooryan, et al., 2012), these differences are, however, not statistically significant. As some authors offer findings about work-related anxiety symptoms which differ from the results of the current study, further research on this topic is recommended. A study carried out among Taiwanese psychiatric nurses investigated the impact of patients' aggressive behaviour on the increased anxiety symptoms in nursing employees (Chen, et al., 2005). The established prevalence of aggression in psychiatric inpatient units ranges from 6.1 % to 35 % per hospital bed, or 2.54 incidents of the patients' aggressive or violent behaviour per year in comparison to only 0.73 incidents in other hospital wards. Patients' verbal and physical aggression causes significantly higher levels of state anxiety among psychiatric nurses than among other nursing professionals. Gao and colleagues (2012) conducted a study the purpose of which was to investigate anxiety symptoms and the associated factors in nurses working in public city hospitals. Results of the study indicate that among all the factors, the workplace conditions and work-related stressors stood out as the strongest associated factor for anxiety symptoms in nurses. The above study also reveals that the stressful situations and events most commonly occur in psychiatric wards under special surveillance. In regard to factors conducing to the developmentof anxiety symptoms, the findings of the currentresearch differ from some published sources (Melo,et al., 2010; Nooryan, et al., 2012). Contrary tosome other research findings, the current study, forinstance, does not demonstrate any elevated anxietylevels in nurses working in wards under specialsurveillance. Although previous research tried to establish an association between increased number of anxiety symptoms and working rotating nightshifts, no evidence of this association was confirmed in the current study. This finding is in agreementwith the results obtained by Portela and colleagues(2004), Ulas and colleagues (2012) and Oyane (2013)who suggest that nurses working rotating night shiftsexperience even fewer anxiety symptoms. The currentstudy also did not establish any positive correlationbetween increased number of anxiety symptomsand work experience or gender which accords withobservations of some other studies (Boya, et al., 2008;Atindanbila, et al., 2012). Gender-related occurrenceof anxiety symptoms was, however, confirmed bythe Iranian study of mental disorders among shiftwork hospital nurses (Ardekani, et al., 2008) whichreported that anxiety and somatic symptoms aremore common among females. The same results wereobtained in the study among Japanese nurses whichindicated that female nurses have significantly higherstress levels than males related to stress reactions of fatigue and anxiety (Yada, et al., 2014). Distinct fromother findings in the current research, statisticallysignificant higher prevalence of anxiety feelingsand thoughts was established among female studentrespondents. Multiple studies have demonstrated an association between cigarette smoking and increased anxiety symptoms or disorders (Koprivnikar, 2012; Jamal, et al., 2012; Moylan, et al., 2013). Nicotine-dependence is very common also among nursing professionals. This observation is in agreement with that of O'Donovan (2009) who found that nurses working within psychiatric care have the highest smoking prevalence (47.4%) among the nurses who smoked (O'Donovan, 2009). The most common factors preventing smoking cessation included fear of withdrawal symptoms including stress and anxiety (Berkelmans, et al., 2011). The current study identified a positive correlation between nicotine dependence in nursing employees and the increased prevalence of anxiety symptoms. However, no statistically significant correlation between nicotine dependence and occurrence of anxiety symptoms was established in the student respondents. These results are consistent with the results of the Iranian study conducted on a sample of 1020 high school students (Khademalhosseini, et al., 2015). The current study confirmed that poor self-reported economic condition and health status present greater risk for the development of anxiety symptoms. Several studies revealed that poor economic conditions substantially and significantly increase the prevalence of anxiety symptoms (Spence, et al., 2002; Hjorleifsdottir, 2007; Gili, et al., 2013). Study limitations A considerable limitation of the current study is the non-probability sample, composed of a considerably larger proportion of female nursing professionals who work rotating night shifts in the wards under special surveillance. The sample composition therefore limits our ability to make broader applicability, translation and generalisations of the obtained results. Slovenian translation/Prevod v slovenščino Uvod Stresni dejavniki, tako doma kot na delu, so lahko izvor anksioznosti (Gomboc, 2010). Delo v zdravstveni negi je stresno in nemalokrat povzroča izgorelost medicinskih sester, ki se običajno kaže z utrujenostjo, izčrpnostjo kot tudi anksioznostjo (Bégat, et al., 2005; Hegney, et al., 2014). Po razis-kavah Karanikola in Papathanassoglou (2013) se kar 10 % medicinskih sester sooča s klinično pomembnimi znaki anksioznosti, ki lahko vplivajo na njihove strokovne odločitve. V raziskavi so Gao in sodelavci (2012) ugotovili glavne dejavnike za pojavnost anksioznosti med več kot 1.800 zaposlenimi v zdravstveni negi, med katere so uvrstili: slabo vrednoteno delovno mesto, prisotnost kroničnih bolezni, slabi odnosi med zaposlenimi in pacienti ter nižji socialni status zaposlenih v zdravstveni negi. Pravilno svetovanje, promocija zdravega načina življenja in dobri medsebojni odnosi na delovnem mestu lahko pomagajo k zmanjšanju pojava anksioznosti ali pa celo preprečijo znake le­te. Ključna ugotovitev raziskovalcev je bila, da se pri skoraj polovici preiskovancev pojavljajo znaki anksioznosti, ki že zahtevajo ukrepanje (Gao, et al., 2012). Tudi raziskava Taghinejad in sodelavcev (2014) potrjuje, da so težave na področju duševnega zdravja med zaposlenimi v zdravstveni negi prisotne, med njimi prednjačijo znaki anksioznosti. Na pojavnost anksioznih znakov vplivajo tudi različne oblike in področja dela. Izmensko delo, predvsem v nočnem času, je za zdravnike in medicinske sestre stresno, kar lahko negativno vpliva na njihovo delovno učinkovitost (Ardekani, et al., 2008; Melo, et al., 2010). Zaposleni v zdravstveni negi na področju intenzivnih enot v povprečju navajajo pogostejše znake anksioznosti od drugih (Nooryan, et al., 2012). Zaposleni na urgentnih enotah pa so dnevno izpostavljeni različnim stresnim dejavnikom, ki so prav tako lahko pogost dejavnik anksioznosti (Stathopoulou, et al., 2011). Nasprotno nizko stopnjo anksioznosti izkazujejo medicinske sestre, ki so zaposlene v paliativi (Peters, et al., 2013). Rezultati raziskave Kayalha in sodelavcev (2013), kjer so proučevali vpliv spola na anksioznost, so pokazali, da so medicinske sestre v povprečju bolj anksiozne od moških sodelavcev. V raziskavi na Kitajskem v sedmih mestnih bolnišnicah, kjer se je odzvalo kar 75 % od 1.807 zaposlenih, so ugotovili, da je pojavnost anksioznosti med medicinskimi sestrami kar 43-odstotna. Dokazali so, da so različni dejavniki, kot so izobrazba, prisotnost kronične bolezni, prehranjevalne navade, telesna aktivnost, ocena bolnišnice, delovno mesto, plača, odnos s pacientom, zadovoljstvo pri delu in drugi dejavniki, statistično značilno povezani s pojavnostjo znakov anksioznosti (Gao, et al., 2012). Podobno sta ugotovila tudi Mark in Smith (2012), ki sta tudi dokazala, da so večja socialna podpora, višje nagrade na delu in strokovno znanje negativno povezane s pojavnostjo anksioznosti. Huang in sodelavci (2013) so izvedli prospektivno študijo, kjer so ugotovili vpliv svetlobe na zaposlene v zdravstveni negi v nočni izmeni. Visoka jakost svetlobe v nočni izmeni lahko vpliva na kronično nespečnost, anksioznost in depresijo. Zdravstvena nega je poklic, za katerega je značilno predvsem izmensko delo. Počitek med izmenami je lahko zaradi zahtev dela krajši, kot ga dopušča zakonodaja (manj kot 12 ur), kar pa naj ne bi vplivalo na pojavnost anksioznih motenj (Flo, et al., 2014). Namen in cilji Na osnovi pregledane literature (Selič, 2010; Gao, et al., 2012) je bil namen raziskave ugotoviti pojavnost anksioznosti ter anksioznih znakov pri zaposlenih v zdravstveni negi na področju psihiatrije ter pri študentih 3. letnika Fakultete za zdravstvo Jesenice (FZJ), ki so opravili klinične vaje na področju psihiatrične zdravstvene nege. Raziskovalna vprašanja: -Kakšna je pojavnost znakov anksioznosti med zaposlenimi in študenti ter kateri znaki se najpogosteje pojavljajo? -Kakšna je razlika v pojavnosti znakov anksioznosti med različnimi delovnimi mesti v psihiatrični zdravstveni negi? -Kakšen vpliv ima nočno delo na pojavnost znakov anksioznosti? -Kakšna je razlika v pojavnosti znakov anksioznosti glede na delovno dobo zaposlenih, njihov spol, samooceno zdravja in ekonomski status ter ali so zaposleni in študenti, ki kadijo, bolj dovzetni za pojav znakov anksioznosti kot nekadilci? Metode Raziskava je temeljila na neeksperimentalni kvantitativni metodi empiričnega raziskovanja z uporabo strukturiranega vprašalnika. Opis instrumenta Vprašalnik je bil sestavljen iz treh delov. Prvi del vprašalnika zajema demografske podatke ter podatke o delovnem mestu. V drugem delu smo podatke zbirali s pomočjo v slovenščino prevedenega strukturiranega standardiziranega vprašalnika The Burns Anxiety Inventory (Burnsov kontrolni seznam anksioznosti), ki je prosto dostopen za uporabo (Burns, 2002). Burnsov kontrolni seznam anksioznosti se deli na tri dele, in sicer na občutja, misli ter telesne znake. Točkovanje je naslednje: 0–4 = anksioznosti ni ali je minimalna, 5–10 = mejna anksioznost, 11–20 = mila anksioznost, 21–30 = zmerna anksioznost, 31–50 = težka anksioznost, 51–99 = skrajna anksioznost (Burns 2002). Tretji del vprašalnika obsegajo trditve (o ekonomskem položaju, subjektivnem zaznavanju zdravja ter fizični pripravljenosti/aktivnosti). Za oceno teh trditev smo uporabili Likertovo (petstopenjsko) lestvico v kombinaciji z ocenjevalno lestvico: 1 = zelo slabo, 2 = slabo, 3 = srednje, 4 = dobro, 5 = zelo dobro. Zanesljivost merskega instrumenta smo preverili s Cronbachovim koeficientom alfa, ki znaša 0,831, iz česar lahko sklepamo, da je merski instrument zanesljiv (Cencič, 2009). Opis vzorca Anketiranje smo izvedli med zaposlenimi v treh psihiatričnih bolnišnicah v Sloveniji (anketirali smo zdravstvene tehnike in diplomirane medicinske sestre ter zdravstvenike). Prav tako smo anketiranje izvedli na FZJ med študenti, ki so bili v študijskem letu 2013/14 vpisani v tretji letnik in so opravljali klinično prakso zdravstvene nege na področju psihiatrije. Po metodi priložnostnega vzorca smo nenaključno razdelili 270 vprašalnikov zaposlenim v zdravstveni negi na področju psihiatrije ter dobili vrnjenih 192 vprašalnikov. Med študente 3. letnika FZJ, ki so opravili klinično prakso na področju psihiatrije, smo razdelili 80 vprašalnikov ter dobili vrnjenih 50 vprašalnikov, kar predstavlja 71 odstotno realizacijo vzorca med zaposlenimi v psihiatričnih bolnišnicah ter 62 odstotno realizacijo vzorca študentov FZJ. Vsi vprašalniki so bili pravilno izpolnjeni in zajeti v statistično obdelavo podatkov. V raziskavi sodelovalo 192 (79,3 %) zaposlenih v zdravstveni negi iz treh slovenskih psihiatričnih bolnišnic in 50 (20,7 %) študentov FZJ, ki so opravili klinično prakso s področja duševnega zdravja. Med anketiranci je bilo 186 (76,9 %) žensk in 56 (23,1 %) moških. Glede na posamezne zdravstvene ustanove smo vključili 73 (30,1 %) zaposlenih z Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, 60 (24,8 %) iz Psihiatrične bolnišnice Idrija ter 59 (24,2 %) iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Največ zaposlenih ima delovno dobo med 20 do 29 let (62 ali 32,3 %), 52 (27,1 %) je zaposlenih od 10 do 19 let, 41 (21, 4 %) je zaposlenih manj kot 10 let ter 37 (19,3 %) od 30 do 39 let. 157 (64,9 %) anketiranih ima srednješolsko izobrazbo, 8 (3,3 %) višješolsko ter 77 (31,8 %) visokošolsko. Slaba polovica anketirancev, tj. 109 (45 %), prihaja iz mesta, z vasi 73 (30,2 %) ter iz predmestnega okolja 60 (24,8 %). Več kot polovica zaposlenih, tj. 125 (65,1 %), več kot polovico svojega delovnega časa dela na oddelkih pod posebnim nadzorom. Prav tako več kot polovica zaposlenih, tj. 125 (65,1 %), več kot 5 dni svojega delovnega časa dela v nočni izmeni, 13 (6,8 %) zaposlenih mesečno opravi več kot 7 dni nočnih izmen, 59 (30,7 %) pa ima manj kot 5 nočnih delovnih dni v mesecu. Opis poteka raziskave in obdelave podatkov Za izpolnjevanje vprašalnikov smo v vseh trehpsihiatričnih bolnišnicah ter FZJ pridobili soglasjeza anketiranje. Vsem anketirancem, ki so sodelovaliv naši raziskavi, smo pisno in ustno pojasnili namenraziskave in vsebino vprašalnika. Zagotovili smoanonimnost in prostovoljnost pri sodelovanju. Raziskava je potekala od junija do avgusta 2014. Podatke, ki smo jih pridobili s pomočjo vprašalnika, smo statistično obdelali s pomočjo programaSPSS, verzija 22.0 (IBM, 2013). Uporabili smoopisno statistiko, pri spremenljivkah smo uporabili frekvence, odstotke in povprečno vrednost ( ). Na podlagi pridobljenih odgovorov, ki smo jih obdelali z opisnimi statistikami, smo skušali ugotovitirazlike med spremenljivkami. Za analizo podatkov smo uporabili različne statistične metode: t-test za srečujejo z anksioznimi znaki. Pri zaposlenih v neodvisne vzorce, Levenov test, ANOVO, Welchov zdravstveni negi je pojavnost znakov anksioznosti test, analizo Post Hoc in Pearsonovo korelacijo.nižja ( = 0,30) kot med študenti ( = 0,35). Zaposleni Meja statistične pomembnosti je določala vrednost v večji meri navajajo prisotnost telesnih znakov p . 0,05. ( = 0,33), med študenti pa so bolj prisotna anksiozna občutja = 0,36 ) in misli ( = 0,36). S pomočjo t-testa Rezultati za neodvisne vzorce smo ugotovili, da se anksiozne misli statistično pogosteje pojavljajo pri študentih Rezultati raziskave so pokazali, da se zaposleni v kot pri zaposlenih (t = –2,077, p = 0,039). Pri ostalih zdravstveni negi na področju psihiatrije in študentje znakih statistično pomembnih razlik ni (Tabela 1). Tabela 1: Pojavnost znakov anksioznosti med zaposlenimi v zdravstveni negi in študenti zdravstvene nege Table1: The incidence of signs of anxiety among employees in nursing and nursing students Zaposleni 192 0,31 0,32 0,02 Anksiozna občutja –0,923 0,357 Študenti 50 0,36 0,36 0,05 Zaposleni 192 0,25 0,34 0,02 Anksiozne misli –2,077 0,039 Študenti 50 0,36 0,31 0,04 Zaposleni 192 0,33 0,39 0,03 Telesni znaki 0,099 0,921 Študenti 50 0,32 0,34 0,05 Zaposleni 192 0,30 0,32 0,02 Anksioznost skupaj -1.02 0,309 Študenti 50 0,35 0,28 0,04 Legenda/Legend: n – število/number; – povprečna vrednost/average; s – standardni odklon/standard deviation; Std. err. – standardna napaka/standard error; t – vrednost t-testa/t-test value; p – statistična značilnost/statistically significant Če pogledamo pogostost posameznih znakov, opravljajo povprečno manj nočnih izmen (t = –1,395, razberemo, da se med anksioznimi mislimi zaposleni p = 0,165).in študenti najpogosteje srečujejo s težavami z V raziskavi smo ugotavljali pojavnost znakovzbranostjo ( = 0,69), bojijo se kritiziranja ( = 0,84) anksioznosti glede na delovno dobo zaposlenih.in drvečih ter begajočih misli ( = 0,30). Pri telesnih Razlike v povprečnih vrednostih se pojavljajo znakih pa se anketiranci v največji meri srečujejo z v največji meri pri telesnih znakih anksioz­utrujenostjo in izčrpanostjo ( = 0,87), nerednim nosti, vendar o statistično pomembnih razlikahali hitrim srčnim utripom ( = 0,60) ter potenjem ne moremo govoriti (t = 0,499, p = 0,683).( = 0,48). Zaposleni v Psihiatrični bolnišnici Idrija se Ugotavljamo tudi razlike pojavnosti znakov pogosteje srečujejo z znaki anksioznosti ( = 0,41) kot anksioznosti glede na spol anketirancev. V največjizaposleni v Psihiatrični bolnišnici Begunje ( = 0,25) meri se razlike med zaposlenimi pojavljajo priter zaposlenimi iz mariborskega oddelka za psihiatrijo anksioznih mislih, saj je pri ženskih anketirankah ( = 0,24). = 0,26, medtem ko je pri moških anketirancihZaposleni na oddelkih pod posebnim nadzorom se v = 0,21. Pri študentih se v največji meri razlike medprimerjavi s tistimi, ki delajo na odprtih psihiatričnih spoloma pojavljajo pri anksioznih občutjih – pri oddelkih, pogosteje srečujejo z anksioznimi občutji ženskah je = 0,42, pri moških pa = 0,19. Ugotovili( = 0,33) ter anksioznimi mislimi ( = 0,26), vendar smo, da se med zaposlenimi statistično pomembnete razlike niso statistično pomembne (t = 0,553, razlike med spoloma ne pojavljajo, medtem ko se prip = 0,581). Tudi primerjava zaposlenih, ki delo študentih pojavljajo statistično pomembne razlikeopravljajo izmensko (nočno delo) nismo ugotovili pri anksioznih občutjih – ženske so namreč bolj statistično pomembnih razlik, v primerjavi s tistimi, ki anksiozne (t = 2,041, p = 0,046) (Tabela 2). Tabela 2: Pojavnost anksioznosti glede na spol anketirancev Table 2: The incidence of anxiety by gender of respondents Pojavnost anksioznosti glede na spol n st p ženska 149 0,31 0,32Zaposleni -0,499 0,618moški 43 0,33 0,35Anksiozna občutja ženska 37 0,42 0,38Študenti 2,041 0,046moški 13 0,19 0,21 ženska 149 0,26 0,36Zaposleni 0,849 0,397moški 43 0,21 0,26Anksiozne misli ženska 37 0,37 0,34Študenti 0,471 0,639moški 13 0,32 0,17 ženska 149 0,33 0,4Zaposleni 0,394 0,964moški 43 0,31 0,35Telesni znaki ženska 37 0,34 0,37Študenti 0,826 0,413moški 13 0,25 0,19 ženska 149 0,3 0,33Zaposleni 0,288 0,676moški 43 0,28 0,28Anksioznost skupaj ženska 37 0,38 0,31Študenti 1,353 0,182moški 13 0,26 0,14 Legenda/Legend: n – število/number; – povprečna vrednost/average; s – standardni odklon/standard deviation; t – vrednost t-testa/t-test value; p – statistična značilnost/statistically significant V raziskavi smo ugotavljali pojavnost znakov razlike med skupinami statistično pomembne, smo anksioznosti glede na to, ali zaposleni in študenti kadijo ugotavljali na podlagi testov ANOVA in Welchovega ali ne. Glede na kajenje smo anketirance razdelili na testa. Ugotovili smo, da se med zaposlenimi povsod redne, občasne ter nekadilce. Anketiranci, ki kadijo pojavljajo statistično pomembne razlike (p < 0,05),redno, so bolj dovzetni za znake anksioznosti. Ali so med študenti pa ne (p > 0,05) (Tabela 3). Tabela 3: Pojavnost anksioznosti pri kadilcih Table 3: The incidence of anxiety in smokers Std. ANOVA Welchow test Pojavnost anksioznosti pri kadilcih n s err. F p F p ne kadim 118 0,28 0,28 0,03 Zaposleni kadim občasno 36 0,25 0,23 0,04 / / 3,323 0,042 kadim redno 38 0,46 0,47 0,08 Anksiozna občutja ne kadim 30 0,38 0,39 0,07 Študenti kadim občasno 11 0,27 0,19 0,06 0,439 0,647 / / kadim redno 9 0,41 0,39 0,13 Se nadaljuje/Continues Std. ANOVA Welchow test Pojavnost anksioznosti pri kadilcih n s err. F p F p ne kadim 118 0,23 0,33 0,03 Zaposleni kadim občasno 36 0,18 0,25 0,04 3,464 0,33 / / kadim redno 38 0,37 0,39 0,06 Anksiozne misli ne kadim 30 0,32 0,26 0,05 Študenti kadim občasno 11 0,36 0,33 0,10 1,075 0,35 / / kadim redno 9 0,48 0,40 0,13 ne kadim 118 0,3 0,36 0,03 Zaposleni kadim občasno 36 0,23 0,21 0,04 / / 4,688 0,012 Telesni znaki kadim redno ne kadim 38 30 0,51 0,32 0,53 0,34 0,09 0,06 Študenti kadim občasno 11 0,26 0,18 0,05 0,511 0,603 / / kadim redno 9 0,41 0,48 0,16 Anksioznost Zaposleni ne kadim kadim občasno kadim redno skupaj Študenti ne kadim kadim občasno kadim redno 118 36 38 30 11 9 0,27 0,22 0,45 0,34 0,30 0,43 0,29 0,20 0,43 0,27 0,18 0,41 0,03 / / 4,36 0,0170,03 0,07 0,05 0,616 0,544 / /0,05 0,14 Legenda/Legend: n – število/number; – povprečna vrednost/average; s – standardni odklon/standard deviation; Std. Err. – standardna napaka/standard error; F – razlika med skupinami/difference between groups; p – statistična značilnost/statistically significant Tabela 4: Pojavnost anksioznosti glede na samooceno zdravja ter ekonomskega stanjaTable 4: The incidence of anxiety in relation to the self-assessed health and economic status Kako Kako zaznavate svoj Pojavnost anksioznosti  ocenjujete ekonomski svoje zdravje? položaj? r –0,263** –0,306** Anksiozna p 0,000 0,000 občutja n 192 192 Anksiozne misli r p n –0,176* 0,015 192 –0,243** 0,001 192 Telesni simptomi r p n –0,225** 0,002 192 –0,317** 0,000 192 r –0,241** –0,317** Anksioznost p 0,001 0,000 skupaj n 192 192 Legenda/Legend: r – Pearsonov korelacijski koeficient/ Pearson's coefficient of correlation; p – statistična značilnost/ statistically significant; **korelacija je statistično pomembna na nivoju 0,01/correlation is significant at level 0.01; *korelacija je statistično pomembna na nivoju 0,05/correlation is significant at level 0,05; n – število/number V raziskavi pa nas je zanimalo tudi, kako zaposleniocenjujejo svoj ekonomski položaj. Ocenili so ga kot srednje dobrega ( = 3,22), svoje zdravje pa kot dobro ( = 3,83). Zanimalo nas je, ali obstajapovezava med ekonomskim statusom in ocenozdravja anketirancev in kako to vpliva na pojavznakov anksioznosti, zato smo uporabili Pearsonovokorelacijo. Korelacija je povsod negativna – topomeni, da so anksiozni znaki anketirancev boljizraziti, kadar svoj ekonomski položaj (p = 0,01) inzdravje zaznavajo slabše (p = 0,001). Pri študentihstatistično pomembnih razlik v znakih anksioznostinismo našli (Tabela 4). V raziskavi tako ugotavljamo, da 87 (36 %) anketirancev ne doživlja anksioznosti, povezane z delom v zdravstveni negi oziroma študijem, 75 (31 %) anketiranih je na stopnji mejne anksioznosti, 51 (21,1 %) je milo anksioznih, zmerno anksioznih je 15 (6,2 %), v težko stopnjo anksioznosti se jih uvršča 11 (4,5 %), 3 (1,2 %) pa pri svojem delu doživljajo tudi skrajno anksioznost. Diskusija V raziskavi smo želeli raziskati pojavnost ter znakeanksioznosti med zaposlenimi v zdravstveni negi napodročju psihiatrije ter med študenti zdravstvenenege, ki so opravljali klinično prakso na psihiatriji. Ti dve skupini se med seboj prepletata, saj menimo,da se situacije, ki povzročajo pojavnost anksioznostimed klinično prakso, v večjem obsegu pojavljajotudi kasneje pri strokovnem delu, kar ugotavljajotudi Melincavage (2011), ki pojav anksioznosti medopravljanjem kliničnih vaj vidi kot veliko oviro pripridobivanju znanja iz kliničnega okolja. Da je delo vzdravstveni negi povezano z dejavniki, ki povzročajoanksioznost, ugotavljajo raziskovalci na Kitajskem,kjer Gao in sodelavci (2012) ugotavljajo, da je bilapojavnost anksioznosti pri medicinskih sestrah višjakot pri učiteljih, študentih medicine, zdravnikih terpo ugotovitvah raziskave primerljiva s pojavnostjoanksioznosti, ki se pojavlja pri bolnikih, obolelih za rakom. Ugotovili smo, da se pri zaposlenih v največji meripojavljajo telesni znaki anksioznosti, med katerimi sozaposleni opisovali, da so najpogosteje izpostavljeniutrujenosti in izčrpanosti, kar potrjuje tudi Stathopoulou(2011). Dokazano je, da je stopnja anksioznosti prizdravstvenih delavcih, ki so zaposleni v psihiatriji, večjakot pri zdravstvenih delavcih, ki so zaposleni na drugihpodročjih zdravstvene nege. Predvsem se to kaže pri deluz agresivnimi pacienti, ki zaposlene velikokrat izčrpajoter utrudijo. Stopnja anksioznosti se povečuje s stopnjopacientove agresivnosti, kar zaposlene v zdravstveninegi na področju psihiatrije velikokrat postavlja nalastno preizkušnjo (Chen, et al., 2005; Magnavita &Heponiem, 2012; Lee, et al., 2015). Že raziskava v letu2009, ki je bila izvedena v vseh slovenskih psihiatričnihbolnišnicah, potrjuje podobne izsledke kot naša (Čuk& Klemen, 2010). Naša raziskava je pokazala, da se med študenti v največji meri pojavljajo anksiozne misli ter anksiozna občutja. Med skupinama zaposlenih in študentov smo ugotovili statistično pomembne razlike – med študenti se v večji meri pojavljajo anksiozne misli. Chernomas in Shapiro (2013) menita, da stres in anksioznost vplivata na učenje in učni uspeh pri študentih. Prav te znake so anketirani študenti v naši raziskavi opredelili kot najpogostejše, kar daje rezultatom naše raziskave posebno verodostojnost. Prav tako Szpak in Kameg (2013) ugotavljata, da so najbolj anksiozni tisti študenti, ki se v svojem kliničnem okolju srečujejo s psihiatrično zdravstveno nego. Tudi Melo in sodelavci (2010) ugotavljajo, da je anksioznost pri študentih zdravstvene nege višja kot pri splošni populaciji študentov. Zanimiva raziskava na ameriških fakultetah pa je pokazala, da je anksioznost pogost motivator za uživanje alkohola pri študentih (Kenney, et al., 2014). Delovno mesto anketirancev v naši raziskavi nima pomena za pojavnost znakov anksioznosti. Sicer se zaposleni, ki delo opravljajo na oddelkih pod poseb­nim nadzorom (v primerjavi s splošnimi psihiatričnimi oddelki), v povprečju pogosteje srečujejo z anksioznimi občutji ter anksioznimi mislimi, vendar ne gre za statistično pomembne razlike, nasprotno od nekaterih tujih raziskav (Nooryan, et al., 2012). Menimo, da bi bilo treba področje anksioznosti na oddelkih pod posebnim nadzorom pri nas še dodatno raziskati, saj je kar nekaj avtorjev sklenilo drugačne zaključke, ki kažejo na manjšo verodostojnost naših podatkov. Raziskava, ki je bila opravljena v Tajvanu (Chen, et al., 2005), je izpostavila pomembnost potencialnega nasilja bolnikov z duševno motnjo. Razširjenost nasilja med hospitaliziranimi pacienti z duševno motnjo se giblje med 6,1 % do 35 % oziroma 2,54 napada na leto na posteljno enoto v primerjavi z nepsihiatričnimi posteljnimi enotami, kjer je incidenca napadov 0,73 na posteljno enoto. Tako vedenje pacientov povzroča visoko pojavnost anksioznosti pri zaposlenih, ki skrbijo zanje. Namen raziskave Gao s sodelavci (2012) je bil identificirati dejavnike, povezane z znaki anksioznosti. Eden najpogostejših je bil delovno mesto zaposlenega ter z njim povezani stresorji. Isti avtorji so ugotovili, da se najpogosteje stresni ter nezaželeni dogodki v psihiatriji pripetijo na oddelkih pod posebnim nadzorom. Pri dejavnikih tveganja za pojav anksioznosti se, če naše rezultate primerjamo z ugotovitvami drugih avtorjev (Melo, et al., 2010; Nooryan, et al., 2012), pokaže kar nekaj razlik. Poleg dela na oddelkih pod posebnim nadzorom tuji avtorji kot dejavnik tveganja za pojavnost anksioznosti, ki se pri nas ni izkazal, navajajo tudi izmensko delo (Arkedani, et al., 2008). V naši raziskavi tudi tega ne moremo potrditi. Kar pa se sklada z nekaterimi tujimi raziskavami, ki pri medicinskih sestrah, ki opravljajo nočno delo, prav tako niso odkrile pogostejših znakov anksioznosti kot pri medicinskih sestrah, ki delo opravljajo le podnevi. Ugotavljajo celo, da imajo medicinske sestre, ki delo opravljajo tudi ponoči, manj znakov anksioznosti kot medicinske sestre, ki delo opravljajo le podnevi (Portela, et al., 2004; Ulas, et al., 2012; Oyane, 2013). Tudi delovna doba in spol se v naši raziskavi nista izkazala kot dejavnika tveganja za pojav znakov anksioznosti, podobno kot navajajo nekateri drugi (Boya, et al., 2008; Atindanbila, et al., 2012). Nasprotno od tega pa Ardekani in sodelavci (2008) ugotavljajo, da so med ženskami v večji meri prisotni znaki anksioznosti kot med moškimi, anksioznost pa se je najbolj izražala s telesnimi znaki. Tudi japonska raziskava potrjuje razlike v pojavnosti anksioznosti med spoloma (Yada, et al., 2014). Kar je pokazala tudi naša raziskava, saj se študentke zdravstvene nege statistično pomembneje srečujejo z anksioznimi občutji v primerjavi z moškimi kolegi. Delež kadilcev je veliko večji pri populaciji, ki se pogosteje srečuje z anksioznostjo, kar potrjuje tudi visoka povezanost kajenja z anksioznostjo (Jamal, et al., 2012; Koprivnikar, 2012; Moylan, et al., 2013). Odvisnost od nikotina pa je visoka tudi pri zaposlenih v zdravstveni negi. Zaposleni v zdravstveni negi na področju psihiatrije pogosteje zlorabljajo nikotin, saj jih po navedbah raziskovalcev kadi skoraj polovica (O'Donovan, 2009). Kot razloge, zakaj medicinske sestre ne opustijo kajenja, pa največkrat poleg strahu pred abstinenčnimi simptomi navajajo prav strah pred pojavnostjo znakov anksioznosti (Berkelmans, et al., 2011). Tudi mi smo ugotovili, da se razlike v pojavnosti anksioznosti med anketiranimi zaposlenimi, ki kadijo, ter nekadilci pojavljajo. Med študenti nismo ugotovili statistično pomembnih razlik, kar se sklada z raziskavo, opravljeno med 1.020 študenti v Iranu, kjer raziskovalci prav tako niso ugotovili statistično pomembnih razlik med kajenjem ter anksioznostjo pri študentih (Khademalhosseini, et al., 2015). Pri vplivu ocenjevanja ekonomskega položaja insamooceni zdravja anketirancev smo dokazali, datisti, ki svoj ekonomski položaj in zdravje ocenjujejokot slabša, bolj občutijo znake anksioznosti. Mnogeraziskave potrjujejo povezanost med anksioznostjo inekonomskim položajem. Slabši socialno-ekonomski status je tesno povezan s pojavnostjo znakov anksioznosti (Spence, et al., 2002; Hjorleifsdottir, 2007;Gili, et al., 2013). Omejitve raziskave Največjo omejitev raziskave po našem mnenju predstavlja okoliščina, da je raziskava zajemala nenaključni vzorec medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, kjer so v večini prevladovale anketiranke ženskega spola ter anketiranci, ki delo opravljajo ponoči in na oddelkih pod posebnim nadzorom. Kar nam prav pri omenjenih dejavnikih za pojavnost anksioznosti onemogoča posplošiti preučevani vzorec. Zaključek Delo v zdravstveni negi od zaposlenih zahteva veliko skrbstvenega dela, bližine, sočutja in empatije. Prav ta izpostavljena delovna mesta pa nemalokrat povzročajo pojavnost znakov anksioznosti. Z raziskavo smo ugotovili, da se zaposleni in študenti zdravstvene nege najpogosteje srečujejo z mejno anksioznostjo, med najpogostejšimi znaki pa navajajo utrujenost in izčrpanost. Menimo, da je bistvenega pomena zgodnje prepoznavanje znakov anksioznosti ter odkrivanje stresorjev, ki povzročajo anksioznost, kar onemogoča, da bi anksioznost prerasla v motnjo. Potrebno je skrbeti za zdrava delovna okolja zaposlenih v zdravstveni negi, da bodo lahko nudili kakovostno in varno okolje ter zdravstveno nego pacientov. Literatura Ardekani, Z.Z., Kakooei, H., Ayattollahi, S.M., Choobineh, A. & Seraji, G.N., 2008. Prevalence of mental disorders among shift work hospital nurses in Shiraz, Iran. Pakistan Journal of Biological Sciences, 11(12), pp. 1605–1609. http://dx.doi.org/10.3923/pjbs.2008.1605.1609 PMid:18819649 Atindanbila, S., Abasimi, E. & Anim, M., 2012. A study of work related depression, anxiety and stress of nurses at Pantang hospital in Ghana. Research on Humanities and Social Sciences, 2(9), pp. 1–8. Bégat, I., Ellefsen, B. & Severinsson, E., 2005. Nurses' satisfaction with their work environment and the outcomes of clinical nursing supervision on nurses' experiences of well­being - a Norwegian study. Journal of Nursing Management, 13(3), pp. 221–230. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2834.2004.00527.x PMid:15819834 Berkelmans, A., Burton, D., Page, K. & Worrall-Carter, L., 2011. Registered nurses' smoking behaviours and their attitudes to personal cessation. Journal of Advanced Nursing, 67(7), pp. 1580–1590. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2010.05592.x PMid:21366668 Boya, F.O., Demiral, Y., Ergor, A., Akvard, Y. & Whitte, H.D., 2008. Effects of perceived job insecurity on perceived anxiety and depression in nurses. Industrial Health, 4(1), pp. 613–619. http://dx.doi.org/10.2486/indhealth.46.613 Burns, D.D., 2002. Kako smo lahko srečni in zadovoljni. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, pp. 43–45. Chen, S.C., Hwu, H.G. & Williams, R.A., 2005. Psychiatric nurse's anxiety and cognition in managing psychiatric patients' aggression. Archives of Psychiatric Nursing, 19(3), pp. 141–149. http://dx.doi.org/10.1016/j.apnu.2005.04.006 PMid:15991148 Chernomas, W.M. & Shapiro, C., 2013. Stress, depression and anxiety among undergraduate nursing students. International Journal of Nursing Education Scholarship, 10(1), pp. 255–266. http://dx.doi.org/10.1515/ijnes-2012-0032 PMid:24200536 Cencič, M., 2009. Kako poteka pedagoško raziskovanje: primer empirične neeksperimentalne raziskave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, p. 49. Čuk, V. & Klemen, J., 2010. Izgorevanje osebja v zdravstveni negi na psihiatričnem področju. Obzornik zdravstvene nege, 44(3), pp. 179–187. Flo, E., Pallesen, S., Moen, B.E., Waage, S. & Bjorvatn, B., 2014. Short rest periods between work shifts predict sleep and health problems in nurses at 1-year follow-up. Occupational and Environmental Medicine, 71(8), pp. 555–561. http://dx.doi.org/10.1136/oemed-2013-102007 PMid:24919881 Gao, Y.Q., Pan, B.O., Sun, W., Wu, H., Wang, J.N. & Wang, L., 2012. Anxiety symptoms among Chinese nurses and associated factors: a cross sectional study. BioMed Central Psychiatry, 41(12), pp. 1–9. http://dx.doi.org/10.1186/1471-244x-12-141 PMid:22978466; PMCid:PMC3492072 Gomboc, N., 2010. Vpliv stresa na delovnem mestu – vzroki stresa na delovnem mestu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v enotah za intenzivno terapijo kirurških in internističnih strok: [diplomsko delo]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 11–15. Gili, M., Roca, M., Basu, S., McKee, M. & Stuckler, D., 2013. The mental health risks of economic crisis in Spain: evidence from primary care centres, 2006 and 2010. European Journal of Public Health, 23(1), pp. 103–108. http://dx.doi.org/10.1093/eurpub/cks035 PMid:23132877 Hjorleifsdottir, S.K., Johannsson, S.E., Sundquist, J. & Wandell, P.E., 2007. Self-report anxiety, sleeping problems and pain among Turkish-born immigrants in Sweden. Ethnicity & Health, 12(4), pp. 363–379. http://dx.doi.org/10.1080/13557850701300673 PMid:17701762 Hegney, D.G., Craigie, M., Hemsworth, D., Osseiran-Moisson, R., Aoun, S., Francis K., et al., 2014. Compassion satisfaction, compassion fatigue, anxiety, depression and stress in registered nurses in Australia: study 1 results. Journal of Nursing Management, 22(4), pp. 506–518. http://dx.doi.org/10.1111/jonm.12160 PMid:24175955 Huang, LB., Tsai, M.C., Chen, C.Y. & Hsu, S.C., 2013. The effectiveness of light/dark exposure to treat insomnia in female nurses undertaking shift work during the evening/night shift. Journal of Clinical Sleep Medicine, 9(7), pp. 641–646. http://dx.doi.org/10.5664/jcsm.2824 Jamal, M., Willem, Van der Does A.J., Cuijpers, P. & Penninx, B.W., 2012. Association of smoking and nicotine dependence with severity and course of symptoms in patients with depressive or anxiety disorder. Drug Alcohol Dependence, 126(1–2), pp. 138–146. http://dx.doi.org/10.1016/j.drugalcdep.2012.05.001 PMid:22633368 Karanikola, M.N. & Papathanassoglou, E.E., 2013. Exploration of the burnout syndrome occurrence among mental health nurses in Cyprus. Archives of Psychiatric Nursing, 27(6), pp. 319–326. http://dx.doi.org/10.1016/j.apnu.2013.08.004 PMid:24238013 Khademalhosseini, Z., Ahmadi, J. & Khademalhosseini, M., 2015. Prevalence of smoking, and its relationship with depression, and anxiety in a sample of Iranian high school students. Pharmacovigilance and Drug Safety, 1(1), pp. 1–7. Kayalha, H., Yazdi, Z., Rastak, S. & Dizaniha, M., 2013. Obvious and hidden anxiety and the related factors in operating room nurses employed in general hospital, Qazvin, Iran: a cross-sectional study. Global Journal of Health Science, 5(6), pp. 202–208. http://dx.doi.org/10.5539/gjhs.v5n6p202 PMid:24171889 Koprivnikar, H., 2012. Trendi v kajenju tobaka. In: Jeriček Klanšček, H., Koprivnikar, H., Zupančič, T., Pucelj, V. & Bajt, M. eds. Spremembe v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju 2002–2010. Ljubljana: Katedra za javno zdravje, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Inštitut za varovanje zdravja RS, pp. 165–182. Kenney, S.R., Napper, L.E. & LaBrie, J.W., 2014. Social anxiety and drinking refusal self-efficacy moderate the relationship between drinking game participation and alcohol-related consequences. The American Journal of Drug and Alcohol Abuse, 40(5), pp. 388–394. http://dx.doi.org/10.3109/00952990.2014.920849 PMid:25192207; PMCid:PMC4331114 Lee, J., Daffern, M., Ogloff, J.R. & Martin, T., 2015. Towards a model for understanding the development of post-traumatic stress and general distress in mental health nurses. International Journal of Mental Health Nursing, 24(1), pp. 49–58. http://dx.doi.org/10.1111/inm.12097 PMid:25279764 Mark, G. & Smith, A.P., 2012. Occupational stress, job characteristics, coping, and the mental health of nurses. British Journal of Health Psychology, (3), pp. 505–521. http://dx.doi.org/10.1111/j.2044-8287.2011.02051.x PMid:22107162 Magnavita, N. & Heponiem, T., 2012. Violence towards health care workers in a Public Health Care Facility in Italy: a repeated cross-sectional study. BioMed Central Health Services Research, 2(12), p. 108. http://dx.doi.org/10.1186/1472-6963-12-108 PMid:22551645; PMCid:PMC3464150 Melincavage, S.M., 2011. Student nurses' experiences of anxiety in the clinical setting. Nurse Education Today, 31(8), pp. 785–789. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2011.05.007 PMid:21641701 Melo, K. , Williams, B. & Ross, C., 2010. The impact of nursing curricula on clinical practice anxiety. Nurse Education Today, 30(8), pp. 773–778. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2010.02.006 PMid:20381219 Moylan, S., Jacka, F.N., Pasco, J.A. & Berk, M., 2013. How cigarette smoking may increase the risk of anxiety symptoms and anxiety disorders: a critical review of biological pathways. Behavioural Brain Research, 3(3), pp. 302–326. http://dx.doi.org/10.1002/brb3.137 PMid:23785661; PMCid:PMC3683289 Nooryan, K., Gasparyan, K., Sharif, F. & Zoladl, M., 2012. Controlling anxiety in physicians and nurses working in intensive care units using emotional intelligence items as an anxiety management tool in Iran. International Journal of General Medicine, 5, pp. 5–10. http://dx.doi.org/10.2147/IJGM.S25850 PMid:22259255; PMCid:PMC3259021 O'Donovan, G., 2009. Smoking prevalence among qualified nurses in the Republic of Ireland and their role in smoking cessation. International Nursing Review, 56(2), pp. 230–236. http://dx.doi.org/10.1111/j.1466-7657.2008.00700.x PMid:19646173 Portela, L.F., Rotenberg, L. & Waissmann, W., 2004. Self-reported health and sleep complaints among nursing personnel working under 12h night and day shifts. Chronobiology International, 21(6), pp. 859–-870. http://dx.doi.org/10.1081/CBI-200038513 PMid:15646233 Peters, L., Cant, R., Payne, S., O'Connor, M., McDermott, F. & Hood, K., 2013. How death anxiety impacts nurses' caring for patients at the end of life: a review of literature. The Open Nursing Journal, 7, pp. 14–21. http://dx.doi.org/10.2174/1874434601307010014 PMid:23400515; PMCid:PMC3565229 Selič, P., 2010. Stres in izgorelost: kako je mogoče razumeti in uporabiti podatke o izgorelosti na primarni ravni zdravstvenega varstva. In: Bregar, B. & Novak Peterka, J. eds. Kako zmanjšati stres in izgorevanje na delovnem mestu: zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, pp. 7–18. Spence, S.H., Najman, J.M., Bor, W., O'Callaghan, M.J. & Williams, G.M., 2002. Maternal anxiety and depression, poverty and marital relationship factors during early childhood as predictors of anxiety and depressive symptoms in adolescence. Journal of Child Psychology and Psychiatry, and Allied Disciplines, 43(4), pp. 457–469. http://dx.doi.org/10.1111/1469-7610.00037 PMid:12030592 Stathopoulou, H., Karanikola, M.N., Panagiotopoulou, F. & Papathanassoglou, E.D., 2011. Anxiety levels and related symptoms in emergency nursing personnel in Greece. Journal of Emergency Nursing, 37(4), pp. 314–320. http://dx.doi.org/10.1016/j.jen.2010.03.006 PMid:21411392 Szpak, J.L. & Kameg, K.M., 2013. Simulation decreases nursing student anxiety prior to communication with mentally ill patients. Clinical Simulation in Nursing, 9(1), pp. 13–19. http://dx.doi.org/10.1016/j.ecns.2011.07.003 Ulas, T., Buyukhatipoglu, H., Kirhan, I., Dal, M.S. & Eren, M.A., 2013. The effect of day and night shifts on oxidative stress and anxiety symptoms of the nurses. European Review for Medical and Pharmacological Sciences, 16(5), pp. 594–599. Taghinejad, H., Suhrabi, Z., Kikhavani, S., Jaafarpour, M. & Azadi, A., 2014. Occupational mental health: a study of work-related mental health among clinical nurses. Journal of Clinical and Diagnostic Research, 8(9), pp. 1–3. Yada, H., Abe, H., Omori, H., Matsuo, H., Masaki, O., Ishida, Y., et al., 2014. Differences in job stress experienced by female and male Japanese psychiatric nurses. International Journal of Mental Health Nursing, 23(5), pp. 468–476. http://dx.doi.org/10.1111/inm.12080 PMid:24894127 Oyane, N.M., Pallesen, S., Moen, B.E., Akerstedt, T. & Bjorvatn, B., 2013. Associations between night work and anxiety, depression, insomnia, sleepiness and fatigue in a sample of Norwegian nurses. PloS one, 7(8), pp. 1–8. http://dx.doi.org/10.1371/journal.pone.0070228 Cite as/Citirajte kot: Bole, U. & Bregar, B., 2016. Anxiety levels in employees and students in psychiatric nursing. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 41–56. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.68 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 57–64. Izvirni znanstveni članek/Original article Povezave med izbranimi dejavniki tveganja in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju Correlation between selected risk factors and prevalence of low back pain in health care personnel Andreja Demšar, Joca Zurc, Brigita Skela-Savič Ključne besede: hrbtenica; bolečina; medicinske sestre; zdravniki; bolničarji; dejavniki tveganja na delovnem mestu Key words: spine; pain; nurses; doctors; nursing assistants; work-related risk factors Andreja Demšar, dipl. m. s. Kontaktni e-naslov/Correspondence e-mail: d_andrejka@hotmail.com doc. dr. Joca Zurc, prof. raz. pouka; Fakulteta za zdravstvo Jesenice, Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice izr. prof. dr. Brigita Skela-Savič, viš. med. ses., univ. dipl. org.; Fakulteta za zdravstvo Jesenice, Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice Članek je nastal na osnovi diplomskega dela Andreje Demšar: Povezave med izbranimi dejavniki in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju (2014). Prejeto/Received: 11. 8. 2015Sprejeto/Accepted: 23. 2. 2016 IZVLEČEK Uvod: Bolečina v lumbalnem predelu predstavlja pogosto zdravstveno težavo med zdravstvenim osebjem. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako pogosto se bolečine v križu pojavljajo pri zdravstvenem osebju, in sicer v povezavi z izbranimi dejavniki tveganja. Metode: Raziskava temelji na neeksperimentalni kvantitativni metodi empiričnega raziskovanja. Uporabili smo vprašalnik zaprtega tipa o bolečini v križu, ki ga je izpolnilo 89 zdravstvenih delavcev v Splošni bolnišnici Jesenice in domu upokojencev na področju Gorenjske. Za ugotavljanje statistično značilnih razlik med skupinami smo uporabili test .2 in enofaktorsko analizo variance. Rezultati: Bolečina v križu se pri 40,4 % zdravstvenega osebja pojavlja večkrat na mesec, najpogosteje pri bolničarjih (p = 0,001) in zaposlenih na negovalnem oddelku (p = 0,006). Povprečno traja manj kot en teden (43,8 %). Dejavnik, ki je z njo najbolj povezan, je dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,5). Glede izobraževanj s področja bolečine v križu in pravilnega dvigovanja bremen obstajajo statistično značilne razlike med poklicnimi skupinami (p < 0,010). Diskusija in zaključek: Z bolečino so najbolj povezani dejavniki, ki nastanejo zaradi neposrednega fizičnega dela s pacientom. Potrebna so nadaljnja raziskovanja na reprezentativnih vzorcih, treba bi bilo izvesti tudi izobraževanja za zaposlene in uvesti nove pripomočke, ki bi jih zdravstveno osebje uporabljalo pri svojem delu s pacientom. ABSTRACT Introduction: Low back pain is a common health complaint among health care workers. The aim of the study was to identify the prevalence of low back pain among health care personnel in relation to selected risk factors. Methods: The study is based on a non-experimental quantitative method of empirical research. A close-ended questionnaire on low back pain was used and completed by 89 health care workers at the General Hospital Jesenice and retirement home in the Gorenjska region. A Chi-square and one-way ANOVA were computed to establish statistically significant differences between the groups. Results: In 40.4 % of respondents low back pain occurs several times a month, mostly among nursing assistants (p = 0.001) and those working in nursing units (p = 0.006). On average, the pain lasts less than a week (43.8 %). The factor that is most commonly associated with low back pain is lifting and carrying of loads ( = 4.5). Statistically significant differences were revealed between occupational groups in terms of knowledge on low back pain and correct load lifting techniques (p < 0.010). Discussion and conclusion: Low back pain is most frequently associated with direct physical contact with patients. Further research with larger representative sample size will be required. Education and counselling to prevent low back pain in nurses is recommended along with the use of devices for safe patient handling. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.70 Uvod Bolečina v hrbtenici je najpogostejša diagnoza v skupini bolezni mišično-skeletnega sistema in veziva. Med bolečinami v hrbtenici po pogostosti izstopa bolečina v lumbalnem predelu, ki jo imenujemo tudi bolečina v križu. Pojavlja se s pestro klinično sliko, pri čemer je vodilni simptom bolečina (Košak, 2010; Kert, 2012). Bolečina v križu prizadene na milijone ljudi po vsem svetu, skoraj tri četrtine populacije se vsaj enkrat v življenju sreča z njo (van Vuuren, et al., 2005; Klančar & Kafel Jere, 2009). Težave s križem predstavljajo enega najtežjih in najdražjih zdravstvenih problemov v industrijskih državah (van Vuuren, et al., 2005), saj so bolečine, zmanjšana gibljivost in nezmožnost obremenjevanja ledvenega dela hrbtenice glavni vzroki prezgodnje delovne nesposobnosti (Stričević, et al., 2006). Bolečina v križu je opisana kot ena glavnih poklicnihbolezni med zdravstvenim osebjem. Največja raz­širjenost pojava bolečin v križu pri zdravstvenemosebju je ravno med medicinskimi sestrami (Karahan,et al., 2009). V poklicu medicinske sestre je še posebejprizadeta starostna skupina od 20 do 40 let (Ramšak,2000). Raziskave kažejo, da ima kar 77,1 % medicinskihsester bolečine in poškodbe hrbtenice, sledijo zdravniki(63,3 %) in negovalno osebje (53,5 %) (Karahan, et al.,2009). Dejavnikov za bolečino v križu je veliko, med najpogosteje ugotovljenimi so velike obremenitve hrbtenice, zlasti pri pripogibanju, nošenju in dvi­govanju predmetov, težko fizično delo, upogibanje, zvijanje, vlečenje in potiskanje, ponavljajoči se vzorci dela, statični položaji in vibracije (Fortuna & Kersnič, 2003). Zdravstveno osebje ima zaradi nenehnega dvigovanja in premikanja pacientov veliko možnost poškodb in bolečin v križu (Douglas, et al., 2012). Prevelike in dolgotrajne obremenitve predstavljajo povečano tveganje za nastanek trajnih poškodb. Zaradi tega mora zdravstveno osebje poznati tehniko varnega in učinkovitega dvigovanja bremen, kar mu pomaga pri vsakodnevnih aktivnostih pri izvajanju negovalnih intervencij (Stričević, et al., 2012). Izobraževalni program znanja in gibalne aktivnosti pri delu oziroma pravilnih tehnik rokovanja s pacientom se je pokazal kot sredstvo zmanjšanja bolečine v križu na delovnem mestu, k preventivi bolečine v križu pa lahko prispeva vsak posameznik sam. Pomembno je, da se vsak, ki že ima težave, zaveda, da jih lahko zmanjša le, če bo pri tem aktivno sodeloval. Slednje vključuje skrb za redno gibalno aktivnost, čim manj obremenjevanja gibal na delovnem mestu in skrb za primerno telesno težo (Bilban & Djomba, 2007). Namen in cilji Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšne težave s križem se pojavljajo pri zdravstvenem osebju in kateri izbrani dejavniki so povezani s prisotnostjo bolečine v križu. Zanimalo nas je tudi, katerih izobraževanj o preventivi pred pojavom bolečine v križu na delovnem mestu je deležno zdravstveno osebje. Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: -Kolikšna je prisotnost bolečine v križu pri zdravstvenem osebju, kot so bolničarji, medicinske sestre in zdravniki? -Kakšne so povezave med pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju in izbranimi dejavniki tveganja? -Kolikšna je udeležba zdravstvenega osebja na izobraževanjih s področja preventive pred pojavom bolečine v križu? -Kakšne so razlike v pojavnosti bolečine v križu med poklicnimi skupinami, starostjo in oddelkom zaposlitve? Metode Raziskava je temeljila na neeksperimentalni kvanti­tativni metodi empiričnega raziskovanja, podatke smo zbrali s tehniko anketiranja. Opis instrumenta Podatki so bili pridobljeni s pomočjo strukturiranega vprašalnika, ki smo ga razdelili med bolničarje, srednje in diplomirane medicinske sestre in zdravnike. Vprašalnik je bil sestavljen na podlagi pregleda raziskav v svetu (Roupa, et al., 2008; Karahan, et al., 2009) in Sloveniji (Fende, et al., 2009; Stričević, et al., 2012; Zurc, 2012). Vprašalnik je bil anonimen, sestavljen je bil iz dveh vsebinskih delov. Vseh vprašanj je bilo 17, prvih šest vprašanj je spadalo v prvi vsebinski del, ostalih 11 pa v drugi vsebinski del vprašalnika. Prvi del je zajemal demografske podatke (spol, starost, izobrazba, delovno mesto – vrsta oddelka), drugi del pa vprašanja o bolečini v križu (vrsta in narava dela zdravstvenega delavca, pojavljanje bolečine v križu, dejavniki, ki so povezani s pojavom bolečine v križu, preventiva bolečine). Test zanesljivosti instrumenta je bil izračunan na podlagi koeficienta Cronbach alfa in je dosegel vrednost 0,723. Opis vzorca V raziskavo smo vključili srednje in diplomirane medicinske sestre, bolničarje in zdravnike iz Splošne bolnišnice Jesenice (SBJ) in Doma upokojencev dr. Franceta Bergelja Jesenice (DUFBJ). Izvedli smo kvotni neslučajnostni način vzorčenja. Celotna populacija zaposlenih v SBJ je bila 652 zaposlenih, v DUFBJ pa 141. Končni vzorec anketirancev je vključeval 120 zdravstvenih delavcev (40 bolničarjev iz DUFBJ, 40 srednjih in diplomiranih medicinskih sester ter 40 zdravnikov iz SBJ). Za izbiro oseb v vzorec smo uporabili izločitvene kriterije: delovno mesto (srednja in diplomirana medicinska sestra, zdravnik, bolničar), prisotnost na delovnem mestu v dopoldanskem času, ko je potekalo anketiranje, prostovoljno sodelovanje, omejitev velikosti vzorca glede na populacijo posameznih poklicnih skupin ter oddelek, na katerem so zaposleni (kirurški/ortopedski oddelek, interni/intenzivni oddelek, negovalni oddelek). Zaradi premajhnega vzorca iz drugih zdravstvenih skupin (npr. fizioterapevti, delovni terapevti ipd.) smo se odločili za tri skupine zdravstvenih delavcev. Od 120 razdeljenih vprašalnikov je bilo izpolnjenih 89 (25 bolničarjev, 40 srednjih in diplomiranih medicinskih sester, 24 zdravnikov), kar predstavlja 72,2-odstotno realizacijo vzorca. Opis poteka raziskave in obdelava podatkov Raziskava je potekala od 17. 4. 2013 do 21. 6. 2013. Pred izvajanjem anketiranja smo pridobili pisno soglasje obeh vključenih zavodov za raziskovanje. Pri izvajanju anketiranja in analizi podatkov je bila zagotovljena popolna anonimnost in varnost pridobljenih podatkov. Vprašalnike (n = 120) smo najprej razdelili s posrednim pisnim pristopom prek glavnih medicinskih sester, zaradi nizke odzivnosti zdravnikov pa smo izvedli še drugi krog razdeljevanja vprašalnikov z osebnim pristopom. Vsi podatki so bili analizirani s statističnim paketom SPSS 20.0 z vidika opisne statistike (povprečne vrednosti, standardni odklon, frekvence, odstotki). Razlike med skupinami v proučevanih spremenljivkah so bile ugotovljene s testom .2 in enofaktorsko analizo variance (ANOVA), kjer smo za statistično značilne upoštevali vrednosti pri p < 0,050. Rezultati Z raziskavo med zdravstvenim osebjem smo ugotovili, da se bolečina v križu najpogosteje pojavlja pri bolničarjih ter na negovalnih oddelkih in da traja povprečno manj kot en teden. Dejavnika, najbolj povezana z bolečino v križu, sta dvigovanje in prenašanje bremen (p = 0,274). Seminarji in izobraževanja v ustanovah na to temo se izvajajo vsaj enkrat na dve leti. Tabela 1 kaže, da ima skoraj polovica zdravstvenega osebja bolečino v križu večkrat Tabela 1: Pogostost pojavljanja bolečine v križu pri zdravstvenem osebju Table 1: Prevalence of low back pain among health care personnel Pogostost pojavljanja bolečine v križu/Frequency of low back painn (%) Poklic, oddelek, starost/Še nisem Večkrat na Profession, unit, age Vsi imel mesec/1–2× na All bolečin v Several 1× na pol leta/1–2× na Skupaj/n križu/times/ mesec/1-2x/6 leto/Total .2 (%) Never month 1x/month months 1-2x/year (%) (p) 25 0 16 2 3 4 Bolničarji 25 (100,0) (28,1) (0,0) (64,0) (8,0) (12) (16,0) 27,73 40 1 19 11 3 6 Medicinske sestre 40 (100,0) (0,001) (44,9) (2,5) (47,5) (27,5) (7,5) (15,0) 24 1 1 4 7 11 Zdravniki 24 (100,0) (27,0) (4,2) (4,2) (16,7) (29,2) (45,8) Kirurški/ ortopedski 25 1 7 4 1 12 25 (100,0) oddelek (28,1) (4,0) (28,0) (16,0) (4,0) (48,0) 21,386 Interni/ intenzivni 27 1 8 9 5 4 27 (100,0) (0,006) oddelek (30,3) (3,7) (29,6) (33,3) (18,5) (14,8) 37 0 21 4 7 5 Negovalni oddelek 37 (100,0) (41,6) (0,0) (56,8) (10,8) (18,9) (13,5) 47 2 19 9 7 10 19–34 let 47 (100,0) (52,8) (4,3) (40,4) (19,1) (14,9) (21,3) 29 0 11 8 5 5 9,487 35–45 let 29 (100,0) (32,6) (0,0) (37,9) (27,6) (17,2) (17,2) (0,303) 13 0 3 0 1 6 46–57 let 13 (100,0) (14,6) (0,0) (46,2) (0,0) (7,7) (46,2) Legenda/Legend: n – število odgovorov na trditev/number of replies to the argument; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi-square test; p – vrednost statistične značilnosti/statistical significance value na mesec, večina jih ima enkrat do dvakrat na leto, križu pri zdravnikih (p = 0,001). sledijo tisti, ki jo imajo enkrat na mesec, manj kot Bolečina v križu se večkrat na mesec pojavlja desetino zdravstvenega osebja pa še ni imelo bolečine v pri zaposlenih na negovalnem oddelku, na ostalih križu. Glede na poklic, ki ga opravljajo, ima kar več kot oddelkih pa se pojavi manjkrat. Pri zaposlenih na polovico bolničarjev in skoraj polovico medicinskih internem in intenzivnem oddelku se najpogosteje sester bolečine večkrat na mesec, sledijo zdravniki, ki pojavlja enkrat na mesec, na kirurškem/ortopedskem imajo večinoma bolečino v križu enkrat do dvakrat oddelku pa enkrat do dvakrat na leto. Test .2 je na leto. Test .2 je pokazal statistično značilne razlike pokazal statistično značilno razliko v pojavnosti v pojavnosti bolečine v križu pri zdravstvenem osebju bolečine v križu pri zdravstvenem osebju glede na glede na poklic, ki ga opravljajo, in sicer se bolečina oddelek, na katerem delajo, in sicer se bolečina v v križu najpogosteje pojavlja pri bolničarjih, sledijo križu najpogosteje pojavlja na negovalnem oddelku medicinske sestre, najmanj pogosta pa je bolečina v (p = 0,006). Tabela 2: Dejavniki delovnega mesta, ki so po mnenju anketirancev povezani z bolečino v križu pri zdravstvenem osebju Table 2: Work-related factors associated with the low back pain among health care personnel, according to respondents Dejavnikidelovnegamesta/Work-related factors Vsi/All Poklic anketiranca/Respondent's profession (s) Bolničar/Nurs. assistant Med. sestra/Nurse Zdravnik/Medical doctor F (p) Prisotnost bolečinv križu/Presence of low back painn(%) Imajo bolečinov križu/Pain Nimajo bolečinev križu/No pain .2 (p) Stres na delovnem 2,9 2,7 3,3 2,7 2,331 2,9 3,5 14,157 mestu in doma (1,3) (1,5) (1,3) (1,1) (0,103) (1,3) (2,1) (<0,001) Psihični napor na 3,1 2,83,6 2,5 6,656 3,13,59,283 delovnem mestu (1,4) (1,7) (1,3) (0,9) (<0,002) (1,4) (0,7) (0,010) Premikanje 4,2 4,24,4 4,0 1,308 4,32,03,032 pacientov (0,9) (0,9) (1,0) (0,7) (0,276) (0,8) (0,0) (0,220) Stoječe delo 2,6 2,3 2,8 2,7 0,990 2,71,02,848 (1,3) (1,5) (1,2) (1,4) (0,376) (1,3) (0,0) (0,241) Težko fizično delo 4,5 4,6 4,6 4,3 0,964 4,53,52,78 (0,7) (0,6) (0,7) (0,9) (0,386) (0,7) (2,1) (0,249) Dvigovanje in 4,5 4,4 4,7 4,3 2,803 4,54,02,589 prenašanje bremen (0,7) (0,9) (0,5) (0,7) (0,066) (0,7) (1,4) (0,274) Prisilna drža 3,4 3,2 3,3 3,8 1,245 3,4 2,52,548 (1,3) (1,1) (1,3) (1,5) (0,293) (1,3) (0,7) (0,280) Sklanjanje 4,2 4,1 4,2 4,3 0,435 4,24,02,506 (0,8) (0,7) (0,9) (0,6) (0,649) (0,8) (0,0) (0,286) Slaba delovna 2,6 2,32,9 2,6 1,538 2,63,52,235 klima (1,3) (1,3) (1,4) (1,1) (0,221) (1,3) (2,1) (0,327) Pripogibanje 4,2 4,04,2 4,4 0,914 4,24,52,024 (0,9) (0,8) (0,9) (0,8) (0,405) (0,9) (0,7) (0,363) Nepravilna telesna 4,2 4,04,34,3 1,046 4,24,01,869 drža (0,9) (0,9) (1,0) (0,7) (0,356) (0,9) (1,4) (0,393) Veliko hoje 2,3 2,02,3 2,5 0,646 2,22,50,733 (1,4) (1,0) (1,5) (1,6) (0,526) (1,4) (0,7) (0,693) Ponavljajoči se gibi 3,1 3,13,1 3,2 0,036 3,15,00,619 (1,1) (1,3) (1,0) (1,1) (0,965) (1,1) (0,0) (0,734) Ponavljajoči se 4,0 3,9 4,1 3,8 0,982 4,03,50,432 vzorci dela (0,9) (0,9) (0,9) (0,9) (0,379) (0,9) (0,7) (0,806) Legenda/Legend: n – število odgovorov na trditev/number of replies to the argument; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi- square test; p – vrednost statistične značilnosti/statistical significance value; – povprečna vrednost/average value; s – standardni odklon/standard deviation; F – koeficient enofaktorske analize variance/one way ANOVA Bolečino v križu večkrat na mesec ima polovica anketiranih v mlajši starostni skupini, sledijo zdrav­stevni delavci v srednji starostni skupini in v starejši starostni skupini. Da še niso imeli bolečine v križu, je odgovorila manj kot desetina zdravstvenega osebja v mlajši starostni skupini. Enkrat na mesec ima bolečino v križu skoraj polovica zdravstvenega osebja v srednji starostni skupini in polovica v mlajši starostni skupini. Test .2 ni pokazal statistično značilnih razlik v pojavnosti bolečine v križu pri zdravstvenem osebju glede na njihovo starost (p = 0,303). Anketiranci so med dejavnike, ki so po njihovem mnenju najbolj povezani s pojavom bolečine v križu, uvrstili dejavnike na delovnem mestu, kot so težko fizično delo, dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,5), premikanje pacientov, sklanjanje, pripogibanje in nepravilna telesna drža ( = 4,2) ter ponavljajoči se vzorci dela ( = 4,0) (Tabela 2). Dejavnika, ki sta po njihovem mnenju najmanj povezana z bolečino v križu, sta veliko hoje ( = 2,3) in slaba delovna klima ( = 2,6). Standardni odklon (tj. razpršenost v mnenjih anketiranih) se je gibal od 0,7 do 1,4. Največjo neenotnost v mnenju anketiranih (s = 1,4)smo ugotovili pri pripisovanju pomena dejavnikoma psihični napor na delovnem mestu in veliko hoje. Najbolj enotni pa so bili (s = 0,7) pri ocenjevanju vpliva dvigovanja in prenašanja bremen ter težkega fizičnega dela na delovnem mestu. Dejavnik, ki je povezan s pojavom bolečine vkrižu in se statistično značilno razlikuje po mnenjuzdravstvenega osebja glede na poklicno skupino, jepsihični napor na delovnem mestu (p < 0,002). Zdravnikistatistično značilno največji pomen v primerjavi zostalima poklicnima skupinama pripisujejo dejavnikom pripogibanje ( = 4,4, p = 0,405), nepravilna telesna drža ( = 4,3, p = 0,356), dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,3, p = 0,066) in težko fizično delo ( = 4,3, p = 0,276). Medicinske sestre značilno največji pomen vprimerjavi z ostalima poklicnima skupinama pripisujejodejavnikoma psihični napor na delovnem mestu ( = 3,6, p < 0,002) ter dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,7, p = 0,066). Bolničarji značilno največji pomen vprimerjavi z ostalima poklicnima skupinama pripisujejo dejavnikoma težko fizično delo ( = 4,6, p = 0,386) ter dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,4, p = 0,066). Zdravstveno osebje, ki že ima bolečino v križu, je kot najpomembnejša dejavnika ocenilo dvigovanje in prenašanje bremen ( = 4,5) ter težko fizično delo ( = 4,5); pri teh dveh dejavnikih je bil standardni odklon tudi najmanjši (s = 0,7). Zdravstveno osebje brez bolečine v križu je kot najpomembnejši dejavnik ocenilo ponavljajoče se gibe ( = 5,0) in pripogibanje ( = 4,7). V odgovorih so bili anketirani povsem enotni pri ocenjevanju dejavnikov sklanjanje ( = 4)in ponavljajoči se gibi ( = 5), ki so jih vsi ocenili z enako povprečno oceno (s = 0,0). Tabela 3: Demografski dejavniki in dejavniki zdravstvenega statusa, ki so po mnenju anketirancev povezani z bolečino v križu pri zdravstvenem osebjuTable 3: Demographic factors and determinants of health associated with the low back pain among health care personnel, according to respondents Poklic anketiranca/Prisotnost bolečine v križu/Respondent's profession Presence of low back pain n Značilnosti anketirancev/(s) % Respondents ImajoNimajodeterminats Bolničar/Med. Zdravnik/bolečino v bolečine v F .2 Vsi/Nurs. sestra/Medical križu/križu/ (p) (p) All assistant Nurse doctor Pain No pain Telesna zgradba 3,3 (1,0) 2,6 (1,0) 3,3 (1,0) 3,9 (0,5) 12,851 (<0,001) 3,3 (1,0) 3,5 (0,7) 15,697 (<0,001) Nosečnost 3,4 2,4 3,8 3,6 8,964 3,4 3,0 18,041 (1,4) (1,6) (1,2) (1,1) (<0,001) (1,4) (1,4) (0,001) Telesna teža 3,7 3,1 3,8 4,3 8,371 3,7 4,5 11,505 (1,1) (1,1) (1,0) (0,7) (<0,001) (1,1) (0,7) (0,003) Jemanje zdravil daljše časovno obdobje 2,2 (1,2) 1,7 (1,2) 2,3 (1,1) 2,6 (1,2) 3,546 (<0,033) 2,2 (1,2) 1,0 (0,0) 5,095 (0,078) Kajenje 1,9 (1,1) 1,5 (1,0) 2,0 (1,1) 2,4 (1,2) 4,237 (<0,018) 2,0 (1,1) 1,0 (0,0) 4,633 (0,099) Spol 2,3 (1,0) 2,2 (1,0) 2,3 (1,1) 2,6 (1,0) 1,162 (0,318) 2,3 (1,0) 2,0 (0,0) 4,162 (0,125) Starost 3,1 2,7 3,1 3,5 2,800 3,1 1,5 3,346 (1,3) (1,4) (1,2) (1,3) (0,066) (1,3) (0,7) (0,188) Legenda/Legend: n – število odgovorov na trditev/number of replies to the argument; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi- square test; p – vrednost statistične značilnosti/statistical significance value; – povprečna vrednost/average value; s – standardni odklon/standard deviation; F – koeficient enofaktorske analize variance/one way ANOVA Anketirani menijo, da so med demografskimidejavniki in dejavniki zdravstvenega statusa zbolečino v križu najbolj povezani telesna teža ( = 3,7), nosečnost ( = 3,4) in telesna zgradba ( = 3,3). Dejavniki, ki so po njihovem mnenjunajmanj povezani z bolečino v križu, so kajenje ( = 1,9), dolgotrajno jemanje zdravil ( = 2,2) in spol ( = 2,3). Največji standardni odklon (s = 1,4)je bil ugotovljen pri pripisovanju pomena dejavnikunosečnost, sledi dejavnik starost (s = 1,3) (Tabela 3). Dejavniki, ki so povezani s pojavom bolečine v križu in se statistično značilno razlikujejo po mnenju zdravstvenega osebja glede na poklicno skupino, so telesna zgradba (p < 0,001), telesna teža (p < 0,001), nosečnost (p < 0,001), kajenje (p < 0,018)in dolgotrajno jemanje zdravil (p < 0,033). Zdrav­niki statistično značilno največji pomen v primer­javi z ostalima poklicnima skupinama pripisujejo dejavnikom telesna zgradba ( = 3,9, p < 0,001), po­manjkanje gibalne aktivnosti ( = 4,1, p < 0,001) intelesna teža ( = 4,3, p < 0,001). Medicinske sestre značilno največji pomen v primerjavi z ostalima poklicnima skupinama pripisujejo dejavnikoma nosečnost ( = 3,8, p < 0,001) in telesna teža ( = 3,8, p < 0,001). Bolničarji značilno največji pomen v primerjavi z ostalima poklicnima skupinama pri­ pisujejo dejavnikoma telesna teža ( = 3,1, p < 0,001)in telesna zgradba ( = 2,6, p < 0,001). Zdravstveno osebje, ki že ima bolečino v križu, jekot najpomembnejša dejavnika ocenilo telesno težo ( = 3,7, p > 0,001) in nosečnost ( = 3,4, p < 0,001).Zdravstveno osebje brez bolečine v križu je kotnajpomembnejša dejavnika ocenilo telesno težo ( = 4,5, p = 0,003) in telesno zgradbo ( = 3,5, p < 0,001); pri teh dveh dejavnikih je bil standardniodklon dokaj majhen (s = 0,7). Tabela 4: Izvajanje izobraževanj in seminarjev na temo bolečine v križu in pravilnega dvigovanja bremen v zdravstvenih ustanovah Table 4: Provision of education and seminars on the topic of back pain and proper heavy lifting in health care facilities Izvajanje izobraževanj in seminarjev/Provision of education and seminars Bolničar/Nurs. assistant Poklic/Profession n(%) Med. sestra/Nurse Zdravnik/Medical doctor Skupaj/All .2 (p) Seminarji na to temo se ne izvajajo 8 (21,6/32,0) 10 (27,0/25,0) 19 (51,4/79,2) 37 (41,6) Seminarji se izvajajo zelo redko, 1x na 3 leta 5 (22,7/20,0) 14 (63,6/35,0) 3 (13,6/12,5) 22 (24,7) 21,307 (<0,001) Da, izvajajo se seminarji vsaj 1x na 2 leti 12 (40,0/48,0) 16 (53,3/40,0) 2 (6,7/8,3) 30 (33,7) Legenda/Legend: n – število odgovorov na trditev/number of replies to the argument; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi-square test; p – vrednost statistične značilnosti/statistical significance value; % - odstotek/percentage Tabela 4 prikazuje, da je večina vprašanih odgovorila, da se seminarji in izobraževanja o bolečini v križu in pravilnem dvigovanju bremen v zdravstveni ustanovi, kjer so zaposleni, ne izvajajo. Da se seminarji izvajajo vsaj enkrat na dve leti, je odgovorilo 33,7 % anketiranih, da se seminarji izvajajo zelo redko (enkrat na tri leta ali manj), pa je odgovorilo dve desetini anketiranih. Test .2 je pokazal statistično značilne razlike v mnenju treh poklicnih skupin v zdravstvu glede izvedbe izobraževanj in seminarjev na temo bolečine v križu. Zdravniki in medicinske sestre v večini menijo, da se seminarji na temo bolečine v križu in pravilnega dvigovanja bremen v njihovi ustanovi ne izvajajo oziroma se izvajajo zelo redko, medtem ko je skoraj polovica bolničarjev mnenja, da se v njihovi ustanovi izobraževanja na to temo izvajajo vsaj enkrat na dve leti (p < 0,001). Diskusija V raziskavi, ki smo jo izvedli med bolničarji, medicinskimi sestrami in zdravniki dveh zdravstvenih ustanov na Gorenjskem, je večina anketiranih bol­ničarjev in medicinskih sester odgovorila, da ima bolečino v križu večkrat na mesec, medtem ko se pri večini zdravnikov bolečina v križu pojavi do dvakrat na leto. Roupa s sodelavci (2008) je v raziskavi prišel do podobnih ugotovitev, saj je imela skoraj polovica vprašanih medicinskih sester že bolečino v križu. Prav tako je raziskava, ki jo je Karahan s sodelavci (2009) izvedel v Turčiji, pokazala, da je bolečina v križu najpogosteje prisotna ravno pri medicinskih sestrah, sledijo zdravniki in negovalno osebje. Nekatere dosedanje raziskave (Zurc, 2012) so pokazale, da se bolečina v križu najpogosteje pojavi pri zaposlenih na ortopedskem oddelku. Z našo raziskavo smo prišli do različnih ugotovitev, saj je bolečina v križu najpogostejša na negovalnem oddelku (večkrat na mesec), sledi pojavnost na internem in intenzivnem oddelku (do enkrat na mesec), najredkeje pa se bolečina v križu po naši raziskavi pojavlja na kirurškem in ortopedskem oddelku (največ dvakrat na leto). V raziskavi je sodelovalo 25 zaposlenih s kirurškega in ortopedskega oddelka, kar ne omogoča enakovredne primerjave in sklepanja za celotno populacijo zaposlenih na kirurškem in ortopedskem oddelku. Avtorici Fortuna in Kersnič (2003) sta v raziskavi na vzorcu 65 operacijskih medicinskih sester ugotovili, da je imelo bolečino v križu več kot tri četrtine medicinskih sester, zaposlenih na intenzivnem oddelku, večina je bolečino občutila vsaj enkrat na mesec V primerjavi z omenjeno raziskavo smo v naši raziskavi, ki smo jo izvedli deset let kasneje, ugotovili večjo pojavnost bolečine v križu na internem in intenzivnem oddelku (pri več kot polovici anketirancev se je pojavljala vsaj enkrat na mesec ali večkrat na mesec). Naša raziskava je pokazala, da je bolečina v križu pogostejša pri ženskah in zdravstvenem osebju v starostni skupini do 46 let, saj se pri skoraj polovici pojavlja večkrat na mesec. Prišli smo do podobnih ugotovitev kot Stričević s sodelavci (2006), ki menijo, da bolečina v križu najbolj ogroža medicinske sestre v starostni skupini od 20 do 40 let. Z bolečino v križu so povezani mnogi dejavniki.Raziskave so pokazale (Brečko, et al., 2007; Karahan,et al., 2009; Douglas, et al., 2012), da so z bolečinopri zdravstvenem osebju najbolj povezani dejavnikidvigovanje bremen, sklanjanje in premikanje pacientovna delovnem mestu. Podobno smo ugotovili tudi v naširaziskavi, saj zdravstveno osebje z nastankom bolečine vledvenem predelu hrbtenice najbolj povezuje dejavnike,kot so dvigovanje in prenašanje bremen, težko fizičnodelo, premikanje pacientov, sklanjanje, nepravilnatelesna drža in ponavljajoči se vzorci dela pri delu spacientom. Bolničarji in medicinske sestre so bili precejenotni, kateri dejavniki so najbolj povezani z bolečinov križu, medtem ko so zdravniki za dejavnik, ki jemočno povezan z bolečino, označili tudi telesno težo.Ameriška študija (Wharton, et al., 2007) je pokazala, daje telesna teža dejavnik, ki je zelo povezan z bolečinov križu, saj se ob zmanjšanju čezmerne telesne težeizboljšajo človekove telesne funkcije, kar zmanjšabolečino v križu. V naši raziskavi smo ugotovili tudi,da zdravstveno osebje brez bolečine v križu za njenpojav pripisuje statistično značilno večji pomen telesnizgradbi, telesni teži, psihičnemu naporu, pomanjkanjugibalne aktivnosti in stresu v primerjavi z zdravstvenimosebjem z bolečino v križu. V raziskavi je Karahans sodelavci (2009) ugotovil, da je večja razširjenostbolečine v križu pri zdravstvenem osebju povezana zvečjo vključenostjo v pacientovo neposredno bližino.V raziskavi so prav tako dokazali, da je z bolečino v križu povezano kajenje. Zdravstveno osebje, ki smoga anketirali v naši raziskavi, pa je ravno ta dejavnikoznačilo kot najmanj pomemben. Ugotovili smo, dazdravstveno osebje izpostavlja podobne dejavnike, neglede na poklicno skupino, ki ji pripada. Zdravstveno osebje smo vprašali, ali se v ustanovi,kjer so zaposleni, izvajajo izobraževanja in seminarjina temo bolečine v križu in pravilnega dvigovanjabremen. Skoraj polovica anketiranih je odgovorila, dase seminarji na to temo ne izvajajo oziroma se izvajajozelo redko, boljše mnenje imajo bolničarji v primerjaviz ostalima preučevanima poklicnima skupinama. Leta2010 so v eksperimentu (Carta, et al., 2010 cited inZurc, 2012, p. 217), ki so ga izvedli med zdravstvenimosebjem, ugotovili, da simptome bolečine v križu zmanjšajo pravilne tehnike rokovanja s pacientom,pravilna uporaba pripomočkov pri pacientu in znanje.Pograjc (2005) je izvedla raziskavo o izobraževanjih vSplošni bolnišnici Maribor in ugotovila, da se v ustanoviseminarji večinoma izvajajo redno. Poudariti je treba,da se je kljub temu, da se izobraževanja ne izvajajo,večina anketiranega zdravstvenega osebja opredelila, dase je o bolečini v križu in pravilnem dvigovanju bremenizobrazila ravno na organiziranih izobraževanjih vdelovnem okolju. Ugotovili smo tudi, da je osebje z višjoizobrazbo svoje znanje o bolečini in križu pridobilo že včasu formalnega šolanja za svoj poklic. Izpostaviti velja, da dobljene ugotovitve veljajo za zdravstveno osebje v SBJ in DUFBJ in jih ni možno posploševati na celotno zdravstveno osebje v Sloveniji. V raziskavo smo vključili nenaključno izbran vzorec anketiranih, zaradi majhnega odziva anketirancev smo morali izvesti tudi drugi krog zbiranja podatkov. Kljub temu smo dobili nekaj pomembnih rezultatov, ki prikazujejo, da velik odstotek anketiranega zdravstvenega osebja trpi za bolečino v križu. Treba bi bilo izvesti nadaljnja raziskovanja na reprezentativnih vzorcih poklicnih skupin kot tudi zdravstvenih ustanov in tako ugotoviti, kako pogosta je bolečina v križu med zdravstvenim osebjem in kateri dejavniki so najbolj povezani z njenim nastankom. Prihodnje raziskave bi lahko preučile različne poklicne skupine, ki delujejo v zdravstvenih ustanovah, v raziskavo pa bi bilo treba vključiti tudi razne zdravstvene zavode in zdravstvene domove. Kot raziskovalno metodo velja uporabiti metodo opazovanja in na ta način ugotoviti pravilnost dvigovanja bremen in ustreznost uporabe ergonomskih pripomočkov zdravstvenih delavcev pri njihovem delu. Navedene ugotovitve so temeljna podlaga za izvedbo izobraževanja in seminarjev ter uvedbo novih pripomočkov, ki bi jih zdravstveno osebje uporabljalo pri svojem delu s pacientom. Zaključek Bolečina v križu je resen zdravstveni problem, ki se pojavlja v vseh poklicih in starostnih skupinah. V zdravstvu je bolečina v križu povezana z neposrednim stikom s pacientom, saj povečano tveganje za nastanek bolečine v križu predstavljajo dvigovanje in prenašanje bremen, premikanje pacientov, sklanjanje, pripogibanje in nepravilna telesna drža ob opravljanju dela s pacientom. Naša raziskava je pokazala, da je bolečina v križu pogostejša pri bolničarjih, pogosteje se pojavlja na negovalnem oddelku in pri mlajšem zdravstvenem osebju, vendar traja dlje časa pri starejših, pri katerih je zaslediti tudi kronično bolečino v križu. Zdravstveno osebje v veliki meri deluje preventivno in skrbi za svojo gibalno aktivnost, najpogosteje se vprašani ukvarjajo s tekom in hojo. Da bi znali tudi na delovnem mestu skrbeti za svojo hrbtenico in tako preprečiti pojav bolečine v križu, je pomembno, da zdravstvene ustanove redno izvajajo seminarje in delavnice na temo bolečine v križu in pravilnega dvigovanja bremen. Skrb za hrbtenico je velikega pomena in le z zdravim življenjskim slogom in izobraževanjem o preventivi pri delu bo zdravstveno osebje obvladalo bolečine v križu. Literatura Bilban, M. & Djomba, J.K., 2007. Zdravstveni absentizem in bolezen gibal. Delo in varnost, 52(5), pp. 10–19. Brečko, N., Gril, H. & Zager, T., 2007. Prisotnost bolečine v hrbtenici zaradi obremenjenosti negovalnega osebja na delovnem mestu v domovih za starejše občane. Celje: Srednja zdravstvena šola Celje, pp. 34–39. Douglas, E.H., Blorstad, A.L., McBrier, N.M., Denegar, C.R. & Lengrich, E.J., 2012. Back pain among health care workers in Pennsylvania 2002–2006. Work, 41(1), pp. 93–98. Fende, A., Polšak, M. & Zupanc, P., 2009. Obremenjenost zdravstvenih delavcev na delovnem mestu. Celje: Srednja zdravstvena šola Celje, pp. 31–39. Fortuna, T. & Kersnič, P., 2003. Bolečine v križu pri operacijskih medicinskih sestrah. Obzornik zdravstvene nege, 37(3), pp. 199–206. Karahan, A., Kav, S., Abbasoglu, A. & Dogan, N., 2009. Low back pain: prevalence and associated risk factors among hospital staff. Journal of Advanced Nursing, 65(3), pp. 516–524. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2008.04905.x PMid:19222649 Kert, S., 2012. Bolnik z bolečino v hrbtenici pri izbranem zdravniku. In: Vogrin, M. ed. Hrbtenica v ortopediji: zbornik predavanj, Maribor, 9. november 2012. Maribor: Univerzitetni klinični center, Oddelek za ortopedijo, pp. 55–63. Klančar, D. & Kafel Jere, N., 2009. Bolnik z bolečinami v križu. In: Antolič, V. & Vengust, A. eds. Hrbtenica: klinične poti zdravljenja: zbornik predavanj, Ljubljana, 13. februar 2009. Ljubljana: Ortopedska klinika, pp. 28–30. Košak, R., 2010. Bolečina v ledvenem predelu hrbtenice. Rehabilitacija, 9(Suppl 2), pp. 3–8. Pograjc, M., 2005. Raziskava motiviranja izvajalcev zdravstvene nege za izobraževanje in izpopolnjevanje v Splošni bolnišnici Maribor: diplomsko delo univerzitetnega študija. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, pp. 48–61. Ramšak, S., 2000. Izpostavljenost zdravstvenih delavcev. In: Ramšak, S. ed. Zbornik predavanj strokovnega srečanja medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 22. september 2000. Celje: Splošna bolnišnica Celje, pp. 63–72. Roupa, Z., Vassilopoulos, A., Sotiropoulou, P., Makrinika, E., Noula, M., Faros, E., et al., 2008. The problem of lower back pain in nursing staff and its effect on human activity. Health Science Journals, 2(4), pp. 219–225. Stričević, J., Balantič, Z., Turk, Z. & Čelan, D., 2006. Negativni pokazatelji zdravja kot posledica ergonomskih obremenitev na delovnem mestu medicinske sestre. In: Gazvoda, T.M. ed. Mednarodno posvetovanje Ergonomija: zbornik referatov Ljubljana, 21.–22. september 2006 (CD-ROM). Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, pp. 1–13. Stričević, J., Balantič, Z., Turk, Z., Čelan, D., Kegl, B. & Pajnkihar, M., 2012. Dejavniki tveganja za pojav bolečine v vratnem in ledvenem predelu hrbtenice pri negovalnem osebju v bolnišnici. Obzornik zdravstvene nege, 46(3), pp. 195–207. Van Vuuren, B., Zinzen, E., van Heerden, H.J., Becker, P. & Meensen, R., 2005. Psychosocial factors related to lower back problems in a South African manganese industry. Journal of Occupational Rehabilitation, 15(2), pp. 215–225. http://dx.doi.org/10.1007/s10926-005-1220-1 PMid:15844678 Zurc, J., 2012. Povezave med gibalno aktivnostjo in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju. Zdravstveno varstvo, 51(3), pp. 207–222. Wharton, J., Wharton, P. & Browning, B., 2007. Za zdrav hrbet: znebite se bolečin v hrbtu s preprostim revolucionarnim programom. Ljubljana: Mladinska knjiga. Citirajte kot/Cite as: Demšar, A., Zurc, J. & Skela-Savič, B., 2016. Povezave med izbranimi dejavniki tveganja in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju. Obzornik zdrastvene nege, 50(1), pp. 57–64. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.70 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 65–75. Izvirni znanstveni članek/Original article Gradnja strokovnih zmogljivosti zaposlenih v zdravstveni negi Professional capacity building of nursing personnel Jožica Peterka Novak Ključne besede: znanje; prožnost; spremembe; strokovni seminarji Key words: knowledge; flexibility; changes; professional seminars viš. pred. dr. Jožica Peterka Novak, viš. med. ses., prof. soc. ped.; Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, 1001 Ljubljana Kontaktni e-naslov/Correspondence e-mail: jozica.peterka@psih-klinika.si IZVLEČEK Uvod: Izobraževanja prispevajo k strokovnemu znanju. Vplivajo na produktivnost in prožnost zaposlenih, izide zdravstvene oskrbe, kakovost obravnave, zadovoljstvo pacientov, svojcev in zaposlenih. Namen raziskave je bil ugotoviti mnenje udeležencev o izvedenih seminarjih in predlagati usmeritve in priporočila. Metode: Izvedena je bila kvantitativna metoda raziskovanja v letu 2014. Vprašalnik so udeleženci (n = 242) izpolnili na dan seminarja. Razdeljen je bil na štiri sklope: ocena dogodka (kraj, čas, tema, obveščenost, registracija, organizacija, gradivo), ocena strokovnih vsebin in ocena predavatelja, ocena časa izvedbe predavanj, učnih delavnic, razprav, podajanje mnenj udeležencev. Pridobljene podatke smo opisno analizirali. Izračunane so bile frekvence, odstotek, preizkus .2 z razmerjem verjetij. Rezultati: Med seminarji obstajajo statistično pomembne razlike v kakovosti gradiv (.2 = 34,082, p <0,0001) in med ocenami zadovoljstva udeležencev s predavatelji (.2 = 32,705, p < 0,0001). Udeleženci z univerzitetno izobrazbo vsebine različno ocenjujejo (.2 = 10,081, p > 0,018). V zvezi z vsebinami obstajajo statistično pomembne razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na starost v skupini od 31 do 40 let (.2 = 9,735, p > 0,021). Diskusija in zaključek: Udeleženci so imeli visok nivo zadovoljstva z organizacijo, izborom tem in vsebinami. Izboljšave so potrebne pri pripravi gradiv, pri izboru kompetentnih predavateljev in v trajanju delavnic. ABSTRACT Introduction: Given the rapid advancement of knowledge and changing population needs, continuing education is essential to safe and effective nursing care. Continuing education enhances better employee productivity, flexibility, nursing outcomes, quality of treatment, and satisfaction of patients, relatives and nursing employees. The aim of the study was to determine the participants perception of seminars and to develop guidelines and suggestions for future work. Methods: A quantitative survey was conducted in 2014. The participants (n = 242) were requested to fill in a questionnaire on the day the seminar was held. The questionnaire was divided into four sections evaluating the event (place, time, topic, publicity, registration, organization and material); the seminar content and the lecturers; the length of lectures, workshops, and discussions, the respondents. appraisal of lectures. The data collected were analyzed descriptively. The frequency, percentage, .2 test with likelihood ratio were calculated. Results: Statistically significant differences were established in the quality of materials assessment (.2 = 34.082, p < 0.0001) and the level of participant satisfaction with the lecturers (.2 = 32.705, p < 0.0001). Different results were obtained among participants with university education regarding the seminar content (.2 = 10.081, p > 0.018). Statistically significant differences were identified regarding the fulfillment of participants. expectations in the age group 31 to 40 years (.2 = 9.735, p > 0.021). Discussion and conclusion: The respondents expressed a high level of satisfaction with the organization, the choice of topics and seminar content. The survey results also indicate that more attention should paid to the preparation of study materials, the choice of competent lecturers and the duration of workshops. Prejeto/Received: 10. 8. 2015Sprejeto/Accepted: 24. 1. 2016 http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.76 Uvod V zadnjih letih je menedžment znanja pridobil na pomembnosti, saj znanje igra glavno vlogo pri obvladovanju različnih sprememb v poslovnih okoljih (Švrljuga Wagner, 2008; Mosconi & Roy, 2013). Sodobno okolje javnih uslužbencev potrebuje in pričakuje ustrezno usposobljenost in znanje za delo (Seketin Lestan, 2009; Breznik, 2015), kar velja tudi za delavce v zdravstveni negi. Za doseganje tega pa je potrebno nenehno izpopolnjevanje, ki krepi kadrovske vire (Karamitri, et al., 2015). Breznik (2015) to imenuje »teorija dinamičnih zmožnosti«, kar pomeni odmik od običajnega h konkurenčnemu in od manjše k večji prednosti podjetij na področju znanja (Švrljuga Wagner, 2008). Ker tudi v zdravstveni negi potre­bujemo znanje in prilagajanje potrebam pacientov, je za strokovni razvoj sodobne zdravstvene nege in njene profesionalizacije med drugim ključno usposabljanje ter strokovno izpopolnjevanje. Splošna in posebna znanja je možno pridobiti v času šolanja in kasneje v specializacijah, kar predstavlja izziv za izgradnjo zmogljivosti izobraževalnih programov v nenehno spreminjajočem se sistemu zdravstvenega varstva (Graue, et al., 2015). Za pridobivanje posebnih veščin za delo v zdravstveni negi pa je pomembno pridobivanje strokovnega znanja oziroma izpopol­njevanje na strokovnih seminarjih, konferencah, strokovnih srečanjih in podobno. To potrjuje Starc (2011), ki pravi, da v praksi zdravstvene nege te različne načine pridobivanja znanja uporabljamo in s tem obstoječe znanje izboljšujemo oziroma dopolnju­jemo. Poudarja, da vseživljenjsko učenje omogoča napredek pri strokovnosti in samostojnosti zdrav­stvene nege kot profesije. Podobno trdita Brestovacki in Milutinovic (2011). Veliko prednost pri učenju vidita v spletnih tečajih, ki imajo nižje stroške in večjo dostopnost, kar omogoča fleksibilnost in s tem prednost pred klasičnimi oblikami strokovnega izpopolnjevanja. Menita, da omenjeni način omogoča spremembe v strokovni praksi, vpliva na pridobivanje licence za delo in pripravo letnih načrtov na področju izobraževanj. Strokovna izobraževanja prispevajo k pridobivanju strokovnega znanja, ki ga zaposleni v zdravstveni negi in njihovi sodelavci potrebujejo pri opravljanju dela za zagotavljanje kakovosti (Morolong & Chabeli, 2005; Mahendran, et al., 2014; Hardisty, et al., 2014; Ugur, et al., 2015; Mazur, et al., 2015) in napredka v stroki in družbi. Znanja, pridobljena na strokovnih izobraževanjih, vplivajo na produktivnost in prožnost zaposlenih, kar veča delovno moralo (Dermol, 2010). Tako izobraževanje lahko opredelimo kot razvijanje znanj in spretnosti, kombinacijo veščin ter samozavesti, ki jih zaposleni potrebujejo za opravljanje dela v okoljih in vlogah, ki so dinamične in pogosto nepredvidljive (O.Connell, et al., 2014). Dermol (2010) trdi, da na področju izobraževanja ne gre le za enkratno pridobivanje morebiti manjkajočega formalnega znanja, pač pa za procese, ki omogočajo pridobivanje novih vsebin, spreminjanja obstoječega znanja, vplivanje na spretnosti, veščine in zmožnosti zaposlenih. Torej, gre za razvoj in napredek posameznika in tudi zadovoljevanje potreb organizacije, s tem pa doseganja učinkovitosti, uspešnosti in preoblikovanja. To vse prispeva k pridobivanju novih dimenzij, ki pomenijo nove priložnosti za »prepoznavnost zdravstvene nege« (Skela-Savič, 2013) in k uveljavljanju kulture varnosti pacientov (Mazur, et al., 2015). Na strokovnem področju v zdravstveni negi obstaja veliko možnosti za pridobivanje strokovnega znanja in vlada prepričanje o pozitivnih vplivih le tega na kakovost dela, varnost pacientov (Starc, 2011; Hardisty, et al., 2014) in napredek v stroki (Bohman, et al., 2013). Strokovno izobraževanje vpliva tudi na zadovoljevanje potreb pacientov, med njimi na primer kulturnih potreb, denimo dojemanje verske prakse, raznih diet, različne komunikacije, umiranja, molitve in kulture na sploh, kar trdi Narayanasamy (2003) na podlagi raziskave, v kateri so anketiranci predlagali nadaljnje izobraževanje pri zadovoljevanju kulturnih potreb pacientov. S tem, ko zaposleni prejemajo nove informacije s področja stroke, nastajajo priložnosti za spremembe v strokovnem znanju. Istočasno novo znanje vpliva na izide in varnost zdravstvene oskrbe, pozitivno vpliva na kakovost obravnave, humanizacijo obravnave, zadovoljstvo pacientov, svojcev in zaposlenih (Duarte & Noro, 2010; Staveski, 2012). Za večanje zaupanja v delo medicinskih sester niso dovolj le izkušnje, pač pa tudi izboljšave na področju izobraževanja. Strokovnjaki jih ne vidijo le kot spremembe v formalnem izobraževanju, pač pa kot predstavitve primerov na strokovnih seminarjih (Ogawa & Nakatani, 2012). Le-ti so bistveni pri prenosu znanj in praktičnih raziskovalnih dosežkov v prakso, prav tako večajo sposobnosti za branje strokovne literature, uvajanje sprememb in izboljšav v praktična klinična okolja (Nesbitt, 2013). Klinični strokovnjaki v zdravstveni negi imajo v svoji izobraževalni vlogi velik potencial za pozitiven vpliv na zdravstveno nego pacientov, vendar raziskave kažejo, da je vedno še dovolj prostora za strokovno rast (Wickham, 2014). Strokovnjaki, med njimi Hardisty in sodelavci (2014) spodbujajo medpoklicno sodelovanje in izobraževanje na strokovnih seminarjih. Kot vzor navajajo North East Strategic Health Authority v Northumbria Healthcare National Health Service, kjer so leta 2009 razvili program za raziskovanje in nadgradnjo medpoklicnih dejavnosti na področju varnosti v času zdravljenja, tako za zdravnike kot farmacevte in študente. Brockopp in sodelavci (2003) omenjajo študente zdravstvene nege kot pomembne udeležence pri strokovnosti znotraj zdravstvene nege, zato jih je treba vključiti v aktivnosti poklica in razvijati z njimi trajne odnose. Pomembnost izkušenjiz praktičnega okolja za študente vidijo tudi RamšakPajk (2007) ter Wray in Wild (2011), ki poudarjajopomen izkušenj predavateljev iz učnih baz v povezavis predavanji oziroma učenjem. Becker in sodelavci(2010) so na primer ugotovili, da je malo znanega oskupnem izobraževanju zdravnikov in zaposlenih v zdravstveni negi na področju paliative, da imajoeni in drugi različne zahteve glede časa izvedbe intrajanja strokovnih seminarjev, prav tako tudi gledemožnosti plačila kotizacije niso poenoteni. Oboji paželijo dopolnjevati svoje strokovno znanje. Trdijo, da vresnici programi zdravniških strokovnih seminarjev inprogrami zdravstvene nege še vedno tečejo po ločenihpoteh. Takahashi in sodelavci (2010) opisujejo izkušnjez vključevanjem zdravstvenih delavcev različnih strok vskupne izobraževalne programe za pridobivanje znanjain spretnosti, ki jih potrebujejo za učinkovito delo vtimih. V takem načinu dela vidijo potencial za pripravonačrtov zdravstvene oskrbe in olajšanje strokovnegarazvoja. Izzivi na tem (vsaj delnem) skupnem področjuobstajajo tudi v domačem okolju. Vendar, povezave med znanjem, njegovo uporabo in vsemi pozitivnimi posledicami oziroma »dobičkom« niso same po sebi umevne, saj bi morale organizacije omogočiti uporabo tega znanja. S pridobivanjem novega strokovnega znanja ni avtomatičnega prenosa v prakso, ni zagotovila, da bo to tudi preneseno v uporabo v delovnem okolju. Veliko je odvisno od »menedžerskega in organizacijskega napora« (Kalling, 2003; Dermol, 2010; Starc, 2011). Juvan (2012) ugotavlja, da se zaposleni v zdravstveni negi zavedajo pomena znanja, vendar potrebujejo pomoč menedžmenta zaradi vpliva na dejavnike menedžmenta znanja. V priporočilih za prakso omenja prav menedžment v zdravstveni negi, ki je ključen pri prenosu znanja med zaposlenimi in prav tako med zaposlenimi in menedžmentom, ko odloča o vsebinah in vrstah izobraževanj. Podobno trdi Skela­Savič (2013). Na pomen strokovnih izobraževanj in uporabnost znanj opozarjajo Filej (2007), Skela-Savič & Pagon (2007) in Bregar (2010), ki v tem delu vidijo pomanjkljivosti. Opozarjajo na pomen strokovnega razvoja, kar vpliva na doseganje ciljev stroke zdravstvene nege in zavodov, kjer ti zaposleni delajo. Velik pomen znanja za klinično prakso na področju raziskovanja in uvajanja novosti ter izsledkov raziskav v klinično prakso poudarjajo Wray & Wild (2011) in Bäck-Pettersson in sodelavci (2013). Mnenja so, da je treba spodbujati raziskovalni interes, pripravljati strokovne seminarje in delavnice na primer za izvedbo raziskovalnega projekta od ideje do objave. S takim načinom dela odkrijemo in podpiramo vzpostavitev strokovno raziskovalnih zmogljivosti zaposlenih v zdravstveni negi. V tem vidimo priložnost za sodelovanje med menedžmentom kliničnih in izobra­ževalnih zavodov z namenom povezave prenosa znanja in menedžmenta. Udeleženci strokovnih seminarjev novo pridobljeno znanje uporabljajo v klinični praksi, ga prepletajo z obstoječim znanjem in ustrezno vključujejo v svoje delo. Rezultat je »uporabnostni vidik«, kar prispeva k razvoju, kakovosti dela, obvladovanju sprememb, sledenju globalizaciji in potrebam pacientov. Dobro je, da v kliničnih okoljih ustvarimo sistem, ki novo znanje prenaša na sodelavce v timu, jih spodbuja k napredku in prispeva h »kulturi znanja« (Možina, 2009). V ta namen potrebujemo povratne informacije. Pri seznanjanju z duševnimi motnjami in odprav­ljanju stigmatizacije pacientov z duševnimi motnjamipomembno pomagajo strokovna izobraževanja, sajspodbujajo njihovo družinsko, družbeno in poklicnoreintegracijo (Veauvy & Pierron, 2011). To je meddrugim naloga zaposlenih v zdravstveni negi, ki kotpoklicna skupina v zdravstvenem varstvu nudijopomoč na področjih od fizičnih, psihičnih do du­hovnih potreb pacientov. Zato morajo biti dobrousposobljeni, da lahko vplivajo na rezultate obravnav(Tillman, 2011). Prav zato so strokovni seminarjinujna in potrebna oblika usposabljanja, ker lahkoslužijo kot izhodišča pri načrtovanju in spodbujanjuza nadaljnja izobraževanja ter pripravljenosti narazlične razmere. V prispevku obravnavamo štiristrokovne seminarje, ki smo jih organizirali vzdravstveni negi Univerzitetne psihiatrične klinikeLjubljana. Želeli smo pridobiti boljši vpogled v strokovne vsebine, časovni okvir, lokacijo, izborpredavateljev in morebitne predloge udeležencev, sajsmo menili, da lahko na ta način uvedemo izboljšavez namenom pritegniti čim več udeležencev različnihpoklicnih skupin, s poudarkom na zaposlenih vzdravstveni negi. Namen in cilji Namen raziskave je bil ugotoviti mnenje udeležencev štirih strokovnih seminarjev zdravstvene nege na področju psihiatrije, s ciljem izboljšati strokovne vsebine in organizacijo. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike med ocenami gradiv. Želeli smo ugotoviti, v kolikšni meri med posameznimi strokovnimi srečanji obstajajo statistično pomembne razlike v zadovoljstvu udeležencev, in na tej osnovi podati usmeritve in priporočila organizatorjem strokovnih seminarjev, saj želimo ustvariti možnosti za učinkovit prenos znanja in spretnosti na posameznih strokovnih področjih v zdravstveni negi. Taka evalvacija je nujen izziv za programsko-organizacijski odbor zaradi priprave načrtov strokovnih seminarjev in uvajanja izboljšav pri tem. V ta namen smo si postavili naslednje raziskovalne hipoteze:H1: Med posameznimi strokovnimi izobraževanji so razlike v kakovosti gradiv.H2: Med posameznimi strokovnimi izobraževanji so razlike v ocenah zadovoljstva udeležencev s predavatelji. H3: Udeleženci niso zadovoljni z dolžino predavanj, učnih delavnic in razprav.H4: Med posameznimi strokovnimi izobraževanji so razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na stopnjo izobrazbe v zvezi s strokovnimi vsebinami. H5: Med posameznimi strokovnimi izobraževanji so razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na stopnjo izobrazbe v zvezi s predavatelji.H6: Med posameznimi strokovnimi izobraževanji so razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na starost v zvezi s strokovnimi vsebinami. Metode Za izvedbo raziskave smo uporabili kvantitativno neeksperimentalno opisno metodo. Uporabili smo metodo anketiranja. Uporabljen je bil vprašalnik, ki so ga udeleženci štirih strokovnih izobraževanj v organizaciji sektorja za zdravstveno nego kot dela pedagoškega področja Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana prejeli na dan strokovnih seminarjev v letu 2014. Opis instrumenta Uporabili smo vprašalnik, ki je bil razdeljen na štiri vsebinske sklope, in sicer: 1) Ocena dogodka (kraj, čas, tema, obveščenost, registracija, organizacija, gradivo), 2) Ocena strokovnih vsebin in ocena predavatelja, 3) Ocena časa izvedbe predavanj, učnih delavnic in razprav, 4) Podajanje mnenj udeležencev (navedba najboljšega predavanja v sklopu srečanja, pohvale, pripombe, predlogi). Vprašalnik smo sestavili z namenom pridobivanja povratnih informacij s strani udeležencev strokovnih izobraževanj. Pred uporabo smo njegovo razumljivost testirali na 10 naključno izbranih sodelavcih. Popra­vki niso bili potrebni. Zanesljivost vprašalnika je bila testirana s Cronbachovim indeksom .. V vseh štirih vsebinskih sklopih je Cronbach indeks . višji od 0,8 (1. sklop = 0,815, 2. sklop = 0,954, 3. sklop = 0848, 4. sklop = 0,899), kar pomeni, da je vprašalnik zelo zanesljiv (Bren & Šifrer, 2011). Opis vzorca Populacija, iz katere smo oblikovali vzorec, je bila 305 udeležencev štirih enodnevnih strokovnih seminarjev v letu 2014. Vprašalnik jih je izpolnilo 242. Večina udeležencev je bila zaposlenih v zdravstveni negi različnih zavodov. Zdravstveni tehniki so predstavljali 121 udeležencev oziroma 50 % vseh, 69 je bilo višjih in diplomiranih medicinskih sester oziroma 28,5 % vseh, 52 udeležencev oziroma 21,5 % vseh je imelo drugo izobrazbo (socialni delavci, delovni terapevti, pedagogi). Struktura udeležencev (n = 242)je predstavljena v Tabeli 1. Tabela 1: Struktura vzorca Table 1: Sample structure DemografskeŠtevilo Delež spremenljivke/anketirancev (n)/anketirancev (%)/DemographicNumber of Proportion of variables respondents (n) respondents (%) Spol Moški 48 19,8 Ženski 194 80,2 Stopnja izobrazbe Srednja Višja Visoka strokovna Drugo 121 10 59 52 50 4,1 24,4 21,5 Ustanova, kjer so zaposleni Javni zdravstveni zavod Šola Dom starejših občanov Drugo 199 7 12 23 82,2 2,9 9,5 9,5 Starost Minimalna 20 let Maksimalna 59 let Povprečna 39,9 let Legenda/Legend: n – število/number; % – odstotek/percentage Opis poteka raziskave in obdelava podatkov Raziskava je bila izvedena v letu 2014 v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Za njeno izvedbo smo pridobili soglasje Univerzitetnepsihiatrične klinike Ljubljana. Udeleženci so povsakem od štirih strokovnih seminarjev izpolnilivprašalnik. Oddali so jih v za ta namen pripravljennabiralnik. Anektiranje je bilo prostovoljno inanonimno. Konec leta smo vprašalnike oddali v statistično obdelavo. Pridobljene podatke smo opisno analizirali. Za posamezne spremenljivke sobile izračunane frekvence, odstotek, hipoteze smopreverjali na podlagi preizkusa .2. Statistična analiza je bila opravljena s programom SPSS (22.0), p < 0,05 je pomenila statistično pomembnost. Rezultati Osnovna analiza je pokazala, da je večina anketirancev zadovoljna s strokovnimi seminarji zdravstvene nege na področju psihiatrije tako glede ocene seminarjev, strokovnih vsebin in predavateljev ter trajanja predavanj, učnih delavnic in razprav. V Iz Tabele 2 je razvidno, da so udeleženci strokovnih nadaljevanju nas je zanimalo, ali med posameznimi seminarjev pripravljena gradiva različno ocenili. strokovnimi seminarji obstajajo razlike glede ocen, ki S testom .2 smo ugotovili, da obstajajo statistično so jih podali udeleženci. Za preverjanje domneve smo pomembne razlike v oceni gradiv posameznih uporabili test .2. V Tabelah 2 in 3 lahko razberemo, seminarjev (.2 = 34,082, p < 0,0001). Najbolje da med posameznimi strokovnimi seminarji obstajajo so udeleženci ocenili gradivo za seminar z statistično značilne razlike v ocenah gradiva in naslovom Zdravstveni delavci, pacienti in svojci v zadovoljstva s predavatelji. komunikacijskem polju. Tabela 2: Rezultati ocen gradiva za strokovna srečanja Table 2: Results regarding assessments of the materials for professional meetings Ocena gradiva/Assessment of study materials Naslov strokovnega seminarja/Nezadovoljivo Dobro Odlično Skupaj Seminar title .2 n nnn % %%% p Podpora pacientu pri obvladovanju 0 19 28 47 34,082 duševne motnje 0,0 % 19,6 21,4 19,4 0,0001 Zdravstveni delavci, pacienti in svojci 3 15 43 61 v komunikacijskem polju 21,4 15,5 32,8 25,2 Pospeševanje dobrega počutja in 0 35 19 54 zdravja pri pacientih z duševno 0,0 36,1 14,5 22,3 motnjo – vloga zdravstvenih delavcev Preprečevanje in obvladovanje 11 28 41 80 nasilnega vedenja 78,6 28,9 31,3 33,1 Skupaj 14 97 131 242 100,0 100,0 100,0 100,0 Legenda/Legend: n – število/number; % – odstotek/percentage; p – statistično pomembna vrednost/a statistically significant value; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi-square Tabela 3: Rezultati ocen zadovoljstva udeležencev s predavatelji Table 3: Results regarding participant satisfaction with lecturers Zadovoljstvo s predavatelji/Satisfaction with lecturers Naslov strokovnega seminarja/Seminar titleDelno Da Skupaj n n n .2 %%%p Podpora pacientu pri obvladovanju duševne 6 41 47 32,705 motnje12,8 87 100,0 0,0001 Glede na vsa predavanja 2,5 16, 9 19,4 Zdravstveni delavci, pacienti in svojci v 9 52 61 komunikacijskem polju 14,8 85,2 100,0 Glede na vsa predavanja 3,7 21,5 25,2 Pospeševanje dobrega počutja in zdravja pri pacientih z duševno motnjo – vloga zdravstvenih delavcev 29 53,7 25 46,3 54 100,0 Glede na vsa predavanja 12,0 10,3 22,3 Preprečevanje in obvladovanje nasilnega vedenja Glede na vsa predavanja 35 43,8 14,5 45 56,3 18,6 80 100,0 33,1 Skupaj 79 163 242 32,6 67,4 100,0 Legenda/Legend: n – število/number; % – odstotek/percentage; p – statistično pomembna vrednost/a statistically significant value; .2 – vrednost testa hi-kvadrat/value of chi-square Iz Tabele 3 je razvidno, da so udeleženci izbor .2 predavateljev različno ocenili. S testom smo ugotovili, da obstajajo statistično pomembne razlike pri oceni pričakovanj anketiranih oseb glede izbora predavatelja (.2 = 32,705, p < 0,0001).Najbolje so ocenili izbor predavateljev za srečanje z naslovom Zdravstveni delavci, pacienti in svojci v komunikacijskem polju. Preverjanje hipotez Prvo hipotezo (H1) smo sprejeli. Med posameznimi strokovnimi seminarji obstajajo statistično značilne razlike v kakovosti gradiv (.2 = 34,082, p < 0,0001).Drugo hipotezo (H2) smo sprejeli. Med posameznimi strokovnimi seminarji obstajajo razlike med ocenami zadovoljstva udeležencev s predavatelji (.2 = 32,705, p < 0,0001). Tretje hipoteze (H3) nismo sprejeli. Pri primerjavi dolžine predavanj, učnih delavnic in razprav so udeleženci izražali različno zadovoljstvo, vendar med njimi ni statistično pomembnih razlik (.2 = 8,164, p > 0,226). Četrto hipotezo (H4) smo sprejeli. Ugotovili smo, da udeleženci z univerzitetno izobrazbo strokovne vsebine različno ocenjujejo med posameznimi strokovnimi seminarji, prav tako tudi udeleženci, ki so v Tabeli 1 pod stopnjo izobrazbe označili »drugo« (.2 = 10,081, p > 0,018).Hipotezo pet (H5) smo sprejeli. Ugotovili smo, da obstajajo razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na stopnjo izobrazbe v zvezi s predavatelji. Statistično pomembne razlike so pri udeležencih z univerzitetno izobrazbo (.2 = 23,833, p > 0,0001).Hipotezo šest (H6) smo sprejeli. Spremenljivko starost smo najprej razvrstili v 5 razredov. Ugotovili smo statistično pomembne razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na starost v zvezi s strokovnimi vsebinami v starostni skupini od 31 do 40 let (.2 = 9,735, p > 0,021). Diskusija Strokovno izobraževanje in učenje v zdravstveni negi je pomembno, ker omogoča gradnjo obstoječega znanja, bodisi, da se ga udeležujemo pasivno ali aktivno. Starc (2011) je ugotovil, da je učenje podlaga strokovni rasti in kot tako omogoča razvoj ter napredek. Organizacija strokovnih seminarjev, izbor tem in strokovne vsebine so zadovoljile tudi udeležence naše raziskave. Izboljšave bo treba uvesti pri pripravi gradiv, ki so jih udeleženci v raziskavi različno ocenili in so pomemben del strokovnega izobraževanja, saj lahko na podlagi tega učinkoviteje širimo znanje v zdravstveni negi (Shelledy, 2004). V prihodnosti si želimo bistveno izboljšati učna gradiva in se zgledovati po strokovnjakih iz tujine, ki opisujejo izboljšave v vrzelih gradiv z možnostmi uporabe mobilnih naprav (Becker, et al., 2015). Tudi Kern (2014) poudarja pomen e-zdravstvene nege v okviru strokovnih seminarjev na temo negovalnih vsebin. Meni, da uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije ni le sestavni del šolskih kurikulumov, pač pa tudi del strokovnih seminarjev in znanstvenih srečanj. V našem okolju so možnosti uporabe e-vsebin raziskovali Rošeto in sodelavci (2015), ki so ugotovili, da so »uporabne, privlačne, kakovostne in primerne«, vendar bi bilo treba izboljšati znanje pri medicinskih sestrah v zvezi z informacijsko varnostjo zaradi zaščite podatkov. Gre za manj običajna pedagoška gradiva, ki pri nas še niso dovolj uveljavljena, vendar poznavalci vidijo veliko možnosti v sodelovanju s strokovnjaki, ki razvoj e-vsebin obvladajo. Skela-Savič (2013) spodbuja »objavljanje rezultatov raziskovalnega dela« in mu pripisuje velik pomen za bogatitev znanja zaposlenih v zdravstveni negi. Gradiva v obliki prispevkov in raziskovalnih člankov v strokovnih revijah opisuje kot nekaj, kar je v slovenskem prostoru še v povojih, čeprav vidi v objavah ključno vlogo pri širjenju znanja in raziskovalnih dosežkov. Povzema mnenja strokovnjakov iz raziskav, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da se med medicinskimi sestrami vse preveč opiramo na ustna izročila in izkušnje. Seveda pa je znanje po njenem nujno potrebno za strokovno in raziskovalno delo ter objave v strokovnih revijah in zbornikih predavanj, ki služijo napredku in učenju. Starc (2011) predlaga branje strokovnih revij s področja zdravstvene nege kot podlago za prispevek k vseživljenjskemu učenju, še posebno na terciarni ravni zdravstvenega varstva, ki zajema najzahtevnejše delo za zdravstveno nego in s tem potrebo po strokovnem znanju. Izbor predavateljev na strokovnih seminarjih je pomemben, saj udeleženci pričakujejo njihovo vero­dostojnost pri prenosu znanj. To poudarjajo tudi Owen in sodelavci (2005), ki trdijo, da morajo imeti medicinske sestre dovolj kliničnih izkušenj za prenos znanj na udeležence, kar poglobi medsebojno zaupanje. Seminarji prispevajo k bogatitvi strokovnega znanja, širjenju strokovnih informacij, medsebojnemu spoznavanju in ugledu stroke, doseganju ter širjenju konkurenčne prednosti (Breznik, 2015), ki v našem primeru pomeni kakovost, varnost za paciente in krepitev virov ter lastnih zmožnosti za zaposlene oziroma udeležence strokovnih seminarjev. Vendar Zsohar in Smith (2010) ugotavljata, da medicinske sestre, ki se usposabljajo za delo ekspertov v kliničnem okolju, ne vadijo umetnosti predavateljic, (morda) nimajo spretnosti in znanja učinkovitih predavateljic. Mnogi posamezniki ali posameznice med njimi niso bili formalno izobraženi za predavatelje (Kritek, 2015), kar tudi lahko vpliva na podajanje snovi na strokovnem seminarju, čeprav to ni predpisano in nujno potrebno. Aktivne udeležbe so priložnost za izboljšanje vloge izobraževanja, možnosti za sodelovanje med zdravstvenimi zavodi in šolami pa so tudi v tem, da si v teh vlogah med seboj pomagajo. Pomembno vlogo medicinske sestre v kliničnem okolju na izobraževalnem področju vidi Ramšak Pajk (2007) pri prenosu znanja in spretnosti na bodoče generacije. Potekati bi moral na najboljši možni način, saj za študente predstavlja zgled in vzor v svoji vsakdanji vlogi v zdravstveni negi. Področje zdravstvene nege vidimo kot izziv za preoblikovanja, ki pomenijo izboljšave v prihodnosti. Če razumemo kakovost kot pomemben del učinkovitosti v zdravstveni negi in izboljšanju skrbi za paciente, potem sta učenje in strokovno znanje najboljši način za izboljševanje kulture kakovosti (Alič, 2015) in varnosti. Tudi če zaposleni v zdravstveni negi kot predavatelji nimamo najustreznejših izkušenj, lahko izboljšamo svoje predavateljske sposobnosti z navdušenjem nad vsebinami predavanj, ki ga prene­semo na udeležence izobraževanj. Herrman (2011) tak način omenja kot odlično strategijo za izpolnjevanje pričakovanj udeležencev in je po njenem to eden boljših načinov za izboljšanje poučevanja in učenja. Ob jasno zastavljeni vsebini je navdušenje nalezljivo in to udeleženci začutijo. Programsko organizacijski odbori morajo v pro­gramih strokovnih seminarjev predvideti dovolj časa za predavanja, učne delavnice in še posebno razprave, saj je smiselno udeležencem pomagati pri vzpostavitvi kontakta s predavatelji. Izkušnje kažejo, da se udeleženci odločajo za udeležbo na izobraževalnih seminarjih glede na potrebe kliničnega okolja in lastnih potreb. Mnogi na ta način dobijo odgovore na strokovne in osebne dileme, ki jih spremljajo pri delu in življenju na sploh. Starc (2011) je ugotovil, da je v kliničnih okoljih treba organizirati take oblike izobraževanja in učenja, ki jih zaposleni najbolje ocenjujejo, to so učne delavnice, interna strokovna izobraževanja, strokovni seminarji in druga strokovna srečanja. V raziskavi so Rosén in sodelavci (2011) ugotovili, da je sprejemanje znanja veliko večje, kadar so oblike učenja drugačne od tradicionalnih, torej klinični seminarji in prikazi primerov v interaktivni obliki, kjer je potreben premik od pasivne k aktivni vlogi udeležencev izobraževanja. Pinheiro in Heflin (2008) sta raziskovala prednosti interaktivnih seminarjev z namenom razvijanja znanj in spretnosti udeležencev, ki skrbijo za naraščajočo populacijo starejših. Ugotovila sta, da možnost razprave spodbuja razvoj veščin za različne prakse, odprta razprava rešuje izzive v praksi in spodbuja razvoj znanja. Na podlagi izkušenj trdimo, da je treba spodbujati razpravo in predvideti dovolj časa, da se razvije. Moderatorji posameznih sklopov morajo opogumiti udeležence k razpravi, pripraviti vprašanja kot izhodišče za razpravo vnaprej, med odmori vprašati udeležence, če želijo oddati pisna vprašanja (da se izognejo javnemu nastopanju, če jim to ni prijetno) in podobno. Sklepati je možno, da na izvedbo strokovnega seminarja vpliva čas za pripravo gradiv, spremembe v programu in sestava programsko-organizacijskega odbora oziroma izkušnje članov s podobnimi dogodki. Temu se lahko izognemo na način, da člane programsko organizacijskega odbora določimo za eno leto vnaprej, skladno s planom strokovnih seminarjev. Tak način olajša sprotno prilagajanje in prepreči ponavljanje napak ter motečih nerodnosti, kot so na primer pomanjkljivo urejeni avdio-vizualni pripomočki, neustrezno označene poti do predavalnice, parkirišč, registracije in podobno. Ključni elementi za uspeh strokovnih seminarjev so poznavanje potreb kliničnega okolja, strokovne vsebine glede na pričakovanja udeležencev in strokovne kompetence predavateljev (Pinheiro & Heflin, 2008). Zato je treba pridobivati povratne informacije in slediti predlogom ter potrebam udeležencev. Razumljivo je, da različna stopnja izobrazbe zahteva drugačne pristope k izobraževanju, vendar je v praksi tej trditvi težje ustreči. Strokovni seminarji so namenjeni vsem, ki jih tematika zanima, torej zdravstvenim delavcem in sodelavcem. Lahko se zgodi, da imajo predavatelji nižjo stopnjo izobrazbe od udeležencev, kar bi lahko vplivalo na zadovoljstvo udeležencev glede strokovnosti in vsebin. Člani in članice programsko­organizacijskih odborov skrbno tehtamo vsebine in kompetence predavateljev, vendar se kljub temu lahko zgodi, da imajo udeleženci drugačna pričakovanja. V našem primeru so imeli udeleženci z visoko izobrazbo večja pričakovanja glede na strokovne vsebine, ki pa so specifične za področje zdravstvene nege v psihiatriji. Vendar je povabilo k predavateljski vlogi za sodelavce s peto stopnjo izobrazbe za vzdušje v kliničnem okolju zelo pomembno. Gre za možnosti opolnomočenja vseh zaposlenih, da se preizkusijo v vlogi predavateljev in prenašanju strokovnih vsebin glede na svoje kompetence širšemu krogu udeležencev. Poleg tega so poznavalci klinične prakse, kar je za predavatelje, ki so dejansko v vlogi učitelja, zelo pomembno (Wray & Wild, 2011). Povratna informacija je najučinkovitejši način za odpravo pomanjkljivosti (Kritek, 2015) in za uvedbo novih pristopov k izvedbi strokovnih seminarjev. Na podlagi vprašalnikov smo ugotovili, da obstajajo razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev glede na stopnjo izobrazbe v zvezi s predavatelji. Statistično pomembne razlike so pri udeležencih z univerzitetno izobrazbo, kar ustreza pričakovanjem avtorice članka in članom ter članicam programsko-organizacijskega odbora. Udeležba glede na izobrazbo udeležencev ni omejena, zato obstaja verjetnost, da oboje ne bo usklajeno. Ker gre za podajanje bistvenih izkušenj in specifičnih znanj predavateljev, je treba izbrati to prednost pred njihovimi ostalimi lastnostmi. Poleg tega vsi predavatelji niso najbolj vešči predavateljstva. Možnosti pridobivanja teh spretnosti so povezane finančnimi sredstvi in nekaterimi drugimi resursi, kot na primer prostim časom, zato menimo, da v kliničnih okoljih ne bi smeli pretirano poudarjati predavateljskih sposobnosti in spretnosti aktivnih predavateljev, pač pa strokovno znanje in izkušnje. Podobno trdita Pinheiro in Heflin (2008). Udeleženci raziskave, ki so jo izvedli Matthew-Maich in sodelavci (2015) med študenti zdravstvene nege, pa trdijo, da so spretnosti učiteljev pomembne, kar vpliva na motivacijo za delo v kliničnem okolju, smiselno učenje in na uspeh pri tem. Izsledki raziskave so pokazali, da so učitelji vplivali na učinkovitost v kliničnem poučevanju in da so usposobljeni za prepoznavanje različnih potreb študentov ter za razvoj učinkovitih metod poučevanja. Menimo, da gre tu predvsem za različne vsebine programa prenosa znanj. V primeru naše raziskave gre za prenos kliničnih vsebin v zdravstveni negi na način, da lahko razumemo tako prakso, kot mehanizem za »reprodukcijo in produkcijo« kulture znanja na področju strokovnega izobraževanja kadrov, ko je treba določiti vsebine strokovnih seminarjev in način prenosa teh vsebin, kar je skladno s trditvami Švrljuga Wagner (2008). Po njenem je tak način dovolj ustrezen, vsak posameznik pa mora znati »zavzeti lastno vlogo«. S tem je želela opozoriti tudi na »širši kontekst družbenih sprememb«, ki med drugim pomenijo uveljavljanje tržnega načina podajanja strokovnega znanja, oziroma kot pravi, da je izobraževanje v zavodih postalo del procesa, s katerim se izoblikujejo posamezni strokovnjaki in se strokovno znanje preoblikuje v tržno blago. To pa je pomembna vsebina sodobnega časa. Med posameznimi strokovnimi seminarji so ugo­tovljene razlike v izpolnitvi pričakovanj udeležencev vzvezi s strokovnimi vsebinami glede na starost. Izkazalo se je, da so statistično značilne razlike v starostni skupiniod 31 do 40 let. Natančnega odgovora nimamo, lahkopovezujemo le s tem, da so na primer v raziskavi, ki stajo izvedla Brestovacki in Milutinovic (2011), ugotovili,da medicinske sestre z manj leti delovnih izkušenjizkazujejo statistično značilno veliko večje zanimanje za strokovno izobraževanje, v skladu z njihovimisposobnostmi in interesom. Za posebna področja vzdravstveni negi, kot je na primer pediatrično v njuniraziskavi in psihiatrično v našem primeru, sklepamo,da potrebujejo zaposleni več in bolj specifična znanjaza izboljšanje klinične prakse. Z leti prakse v kliničnemokolju pa se izkušnje že zbirajo in nadgrajujejo, kljubtemu da je treba za izboljšave in razvoj v zdravstveninegi ustrezno skrbeti. Priložnost za izboljšanje posebnihznanj, ki so nujna predvsem za zagotavljanje ustreznezdravstvene obravnave, nudenja ustreznega odnosa dopacienta in podobno, vidita Sever in Bregar (2015) kotnekaj, k čemur je treba stremeti. Čeprav so te ugotovitveznane, so priprave za programe specialnih znanj napodročju zdravstvene nege v psihiatriji še v začetnifazi. Do takrat, ko bo znanega več, pa so izkušnje inleta prakse pomembne za delo s pacientom, prav takopa interes za pridobivanje novega znanja in spretnostis pomočjo strokovnih seminarjev in podobno. Starc(2011) je ugotovil, da je z višjo starostjo povezana večjaudeležba na strokovnih seminarjih, zato opozarja napomembnost izpopolnjevanja tudi pri mlajših, ki bijim bilo treba predstaviti pomembnost vseživljenjskega učenja tako zanje kot posameznike kot za strokovnirazvoj zdravstvene nege. Naša raziskava je pokazala, da so bili udeleženci zadovoljni z izobraževalnimi vsebinami. Ugotovili smo, da bodo potrebne izboljšave pri pripravi gradiv in usposobljenosti predavateljev. Potrebno je nadaljevati z izvajanjem strokovnih seminarjev, ki dopolnjujejo strokovno znanje in spretnosti zaposlenih zdravstveni negi kot tudi strokovnih sodelavcev in predavateljev strokovnih vsebin, saj udeleženci želijo strokovne vsebine s področja duševnega zdravja in zdravstvene nege na področju psihiatrije. Omejitve raziskave vidimo v tem, da je bila izvedena samo v enem zavodu in je bil vključen majhen delež zaposlenih iz zdravstvene nege, ki se udeležujejo zdravstveni negi in sledenju sprememb izobraževalnih seminarjev. dogodkov oziroma strokovnih Zaključek Pozornost je treba nameniti izobraževanju v s tem v aktualnih okoljih, ki zahtevajo vedno več raznovrstnega in interdisciplinarnega strokovnega znanja. Delovna okolja je treba oblikovati tako, da bodo čimbolj sprejemala novosti. Pri tem so vodje ključni, ker oblikujejo možnosti za širjenje in uvajanje novih znanj, ki jih je treba uporabiti za ustrezno opravljanje dela in doseganje ciljev v zdravstveni negi. Z znanjem in poklicnim razvojem večamo sposobnosti in zmogljivosti za delo za pacienta in s pacientom. V članku smo primerjali izkušnje v lastnem zavodu z ugotovitvami strokovnjakov, kar bo ključna obveza tudi v bodoče, če želimo strokovno znanje izboljševati in nadgrajevati. Podpora menedžerjev pri prenosu znanj in naučenega v prakso ima velik pomen v smislu večanja strokovnega znanja. Spodbudno in koristno je, da se vključujejo v načrtovanje in izvajanje strokovnih vsebin, s čimer prispevajo h gradnji strokovnih zmogljivosti. K udeležbi na strokovnih seminarjih je dobro pri­tegniti študente zdravstvene nege, saj lahko najdemo skupna izhodišča za učenje in raziskovanje kliničnih primerov, za pisanje strokovnih in diplomskih del, z namenom izboljševanja znanja in objavljanja strokovnih vsebin. Prav tako je pomembno, da se po strokovnem izpopolnjevanju izvede pogovor z udeleženci (možno tudi v obliki vprašalnika), kar omo­goča nadzor nad pridobljenim strokovnim znanjem, pridobivanje povratnih informacij, postavljanje sku­pnih ciljev, pripravljanje izboljšav, izvajanje raziskav in ugotavljanje potreb po strokovnih vsebinah. V prihodnje je smiselno pripravljati strokovne seminarje po vzoru tistih, ki imajo izkušnje in povratne informacije s strani udeležencev, doma in v tujini, z namenom prispevati k strokovnemu znanju oziroma razvoju. Zahvala Zahvaljujemo se vsem udeležencem raziskave, ki so s sodelovanjem omogočili kritično vrednotenje izvedbe strokovnih seminarjev in pripomogli k spoznanjem in izboljšavam na področju organizacije, izvedbe ter vsebine podobnih izobraževalnih dogodkov. Literatura Alič, M., 2015. Qualitiy management in Slovenian education programmes. Dynamic Relationships Management Journal, 4(1), pp. 47–60. http://dx.doi.org/10.17708/DRMJ.2015.v04n01a04 Bäck-Pettersson, S., Jensen, K.P., Kylén, S., Sernert, N. & Hermansson, E., 2013. Nurses. experiences of participation in a research and development programme. Journal of Clinical Nursing, 22(7-8), pp. 1103–1111. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2702.2012.04297.x PMid:23170875 Becker, G., Momm, F., Deibert, P., Xander, C., Gigl, A., Wagner, B., et al., 2010. Planning training seminars in palliative care: a cross-sectional survey on the preferences of general practitioners and nurses in Austria. BioMed Central Medical Education, 10, p. 43. http://dx.doi.org/10.1186/1472-6920-10-43 PMid:20540757; PMCid:PMC2893516 Becker, M.B., Behrends, M., Barthel, C., Kupka, T., Schmeer, R., Meyenburg-Altwarg, I., et al., 2015. Developing a mobile application for recording learning experiences in nursing practice. Studies in Health Technology and Informatics, 210, pp. 899–903. PMid:25991286 Bregar, B., 2010. Pomen vključevanja zaposlenih v zdravstveni negi pri oblikovanju politike zdravstvenega sistema: magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management, pp. 83–85. Bren, M. & Šifrer, J. 2011. SPSS – Multivariantne metode v varstvoslovju. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Brestovacki, B. & Milutinovic, D., 2011. Continuing education of paediatric nurses in Vojvodina, Serbia. Nurse Education Today, 31(5), pp. 461–465. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2010.06.007 PMid:20655628 Breznik, L., 2015. Exploiting knowledge through R&D and technological capability: a dynamic capabilities perspective. Dynamic Relationship Management Journal, 4(1), pp. 19–31. http://dx.doi.org/10.17708/DRMJ.2015.v04n01a02 Brockopp, D., Schooler, M., Welsh, D., Cassidy, K., Ryan, P.Y., Mueggenberg, K., et al. 2003. Sponsored professional seminars: enhancing professionalism among baccalaureate nursing students. Journal of Nursing Education, 42(12), pp. 562–564. PMid:14694998 Bohman, D.M., Ericsson, T. & Borglin, G., 2013. Swedish nurses. perception of nursing research and its implementation in clinical practice: a focus group study. Scandinavian Journal of Caring Sciences, 27(3), pp. 25–33. http://dx.doi.org/10.1111/j.1471-6712.2012.01058.x PMid:22888915 Dermol, V., 2010. Usposabljanja zaposlenih ter njihov vpliv na organizacijsko učenje in uspešnost v Slovenskih storitvenih podjetjih: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, pp. 1–33. Duarte, M.L. & Noro, A., 2010. Humanization: a reading from the understanding of nursing professionals. Revista Gaucha de Enfermagem, 31(4), pp. 685–692. Filej, B., 2007. Model kakovosti sistema managementa zdravstvene nege – primer menedžmenta glavnih medicinskih sester zdravstvenih in socialno varstvenih zavodov Slovenije: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 49–53. Graue, M., Rasmussen, B., Iversen, A.S. & Dunning, T., 2015. Learning transitions-a descriptive study of nurses. experiences during advanced level nursing education. BioMed Central Nursing, 14, p. 30. http://dx.doi.org/10.1186/s12912-015-0080-z PMid:25977642; PMCID:PMC4431375 Hardisty, J., Scott, L., Chandler, S., Pearson, P. & Powell, S., 2014. Interprofessional learning for medication safety. Clinical Teacher, 11(4), pp. 290–296. http://dx.doi.org/10.1111/tct.12148 PMid:24917099 Herrman, J.W., 2011. Keeping their attention: innovative strategies for nursing education. Journal of Continuing Education in Nursing, 42(10), pp. 49-56. http://dx.doi.org/10.3928/00220124-20110516-05 PMid:21598848 Juvan, B. 2012. Menedžment znanj v bolnišnici – študija primera: magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za menedžment, pp. 56–57. Kalling, T., 2003. Knowledge management and the occasional links with performance. Electronic Journal of Knowledge Management, 7(3), pp. 67–81. http://dx.doi.org/10.1108/13673270310485631 Mosconi, E. & Roy, M.C., 2013. Linking knowledge management and organizational performance. International Business Research, 6(9), pp. 68–76. http://dx.doi.org/10.5539/ibr.v6n9p68 Karamitri, I., Talias, M.A. & Bellali, T., 2015. Knowledge management practices in healthcare settings: a systematic review. International Journal of Health Planning and Management, [Epub ahead of print]. http://dx.doi.org/10.1002/hpm.2303 PMid:26153388 Kritek, P.A., 2015. Strategies for effective feedback. Annals of the American Thoracic Society, 12(4), pp. 557–560. http://dx.doi.org/10.1513/AnnalsATS.201411-524FR PMid:25723379 Kern, J., 2014. Information and communication technologies in nursing. Acta Medica Croatica, 68(1), pp. 3–5. PMid:24979889 Morolong, B.G. & Chabeli, M.M., 2005. Competence of newly qualified registered nurses from a nursing college. Curationis, 28(2), pp. 38–50. http://dx.doi.org/10.4102/curationis.v28i2.944 PMid:16045110 Mahendran, R., Chua, J., Peh, C.X., Lim, H.A., Ang, E.N., Lim, S.E., et al., 2014. Knowledge, attitudes, and practice behaviors (KAPb) of nurses and the effectiveness of a training program in psychosocial cancer care. Supportive Care in Cancer, 22(8), pp. 2049–2056. http://dx.doi.org/10.1007/s00520-014-2172-9 PMid:24615706 Matthew-Maich, N., Martin, L., Ackerman-Rainville, R., Hammond, C., Palma, A. & Sheremet, D., 2015. Student perceptions of effective nurse educators in clinical practice. Nursing Standard, 29(34), pp. 45–58. http://dx.doi.org/10.7748/ns.29.34.45.e9640 PMid:25902252 Mazur, L., Chera, B., Mosaly, P., Taylor, K., Tracton, G., Johnson, K., et al., 2015. The association between event learning and continuous quality improvement programs and culture of patient safety. Practical Radiation Oncology, 5(5), pp. 286–294. http://dx.doi.org/10.1016/j.prro.2015.04.010 PMid:26127007 Možina, S., 2009. Management znanja. Izzivi managementu, 1(2), pp. 4–10. Narayanasamy, A., 2003. Transcultural nursing: how do nurses respond to cultural needs? British Journal of Nursing, 12(3), pp. 185–194. PMid:12610374 Nesbitt, J., 2013. Journal clubs: a two-site case study of nurses' continuing professional development. Nurse Education Today, 33(8), pp. 896–900. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2012.08.011 PMid:22939183 O.Connell, J., Gardner, G. & Coyer, F., 2014. Beyond competencies: using a capability framework in developing practice standards for advanced practice nursing. Journal of Advanced Nursing, 70(12), pp. 728–735. http://dx.doi.org/10.1111/jan.12475 PMid:25109608 Ogawa, T. & Nakatani, H., 2012. Professional confidence of public health nurses and related factors. Japanese Journal of Public Health, 59(7), pp. 457–465. PMid:22991770 Owen, S., Ferguson, K. & Baguley, I., 2005. The clinical activity of mental health nurse lecturers. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 12(3), pp. 310–316. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2850.2005.00841.x PMid:15876238 Pinheiro, S.O. & Heflin, M.T., 2008. The geriatrics excellence in teaching series: an integrated educational skills curriculum for faculty and fellows development. Journal of the American Geriatrics Society, 56(4), pp. 750–756. http://dx.doi.org/10.1111/j.1532-5415.2007.01640.x PMid:18312312 Ramšak Pajk, J., 2007. Pomen mentorstva in praktičnega usposabljanja v izobraževanju za zdravstveno nego. Obzornik zdravstvene nege, 41(2–3), pp. 71–75. Rošeto, S., Pucer, P., Trobec, I. & Žvanut, B., 2015. Identifikacija in razvoj e-vsebin o informacijski varnosti v zdravstveni negi. Revija za zdravstvene vede, 2(1), pp. 75–87. Rosén, A., Fors, U., Zary, N., Sejersen, R. & Lund, B., 2011. A systematic approach to improve oral and maxillofacial surgery education. European Journal of Dental Education: 15(4), pp. 223–230. Seketin Lestan, S., 2009. Evalvacija usposabljanja v javni upravi: magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 113–114. Sever, M., & Bregar, B., 2015. Specializacije v zdravstveni negi: pogled študentov. Obzornik zdravstvene nege, 49(1), pp. 26–43. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2015.49.1.49 Shelledy, D.C., 2004. How to make an effective poster. Respiratory Care, 49(10), pp. 1213–1236. PMid:15447805 Skela-Savič, B. & Pagon, M., 2007. Model dejavnikov uspešnega izvajanja sprememb v slovenskih bolnišnicah. Organizacija, 40(4), pp. 63–74. Skela-Savič, B., 2013. Publiciranje v zdravstveni negi: rezultati bodo prišli s pridobivanjem znaj in spodbudami. Obzornik zdravstvene nege, 47(1), pp. 5–7. Starc, A., 2011. Identifikacija elementov profesionalizacije zdravstvene nege v Sloveniji: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 280–286. Staveski, S., Leong, K., Graham, K., Pu, L. & Roth, S., 2012. Nursing mortality and morbidity and journal club cycles: paving the way for nursing autonomy, patient safety, and evidence-based practice. AACN Advanced Critical Care, 23(2), pp. 133–141. http://dx.doi.org/10.1097/NCI.0b013e3182424ce7 PMid:22543486 Švrljuga Wagner, P., 2008. Vpliv izobraževanja na lojalnost kadrov. Human Resource Management Magazine, 6(26), pp. 9–12. Takahashi, S., Brissette, S. & Thorstad, K., 2010. Different roles, same goal: students learn about interprofessional practice in a clinical setting. Nursing Leadership, 23(1), pp. 32–39. http://dx.doi.org/10.12927/cjnl.2010.21727 Tillman, P., 2011. Disaster preparedness for nurses: a teaching guide. Journal of Continuing Education in Nursing, 42(9), pp. 404–408. http://dx.doi.org/10.3928/00220124-20110502-02 PMid:21553699 Ugur, E., Demir, H. & Akbal, E., 2015. Postgraduate education needs of nurses. who are caregivers for patients with diabetes. Pakistan Journal of Medical Sciences, 31(3), pp. 637–642. PMid:26150859; PMCid:PMC4485286 Veauvy, A. & Pierron, G., 2011. The challenge of talking about mental illness. Soins Psychiatrie, (275), p. 32. PMid:21793372 Wickham, S., 2014. Impact of formal educational level on clinical specialist role activity. British Journal of Nursing, 23(3), pp. 167–173. http://dx.doi.org/10.12968/bjon.2014.23.3.167 PMid:24526024 Wray, J. & Wild, K., 2011. Maintaining practice: challenges for nurse educators? Nurse Education in Practice, 11(1), pp. 4–5. http://dx.doi.org/10.1016/j.nepr.2010.08.001 PMid:20732831 Zsohar, H. & Smith, J.A., 2010. Graduate student seminars as a faculty development activity. Journal of Nursing Education, 49(3), pp. 161–163. http://doi:10.1016/j.nepr.2010.08.001 PMiD:19877572 Citirajte kot/Cite as: Peterka Novak, J., 2016. Gradnja strokovnih zmogljivosti zaposlenih v zdravstveni negi. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 65–75. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.76 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 76–86. Izvirni znanstveni članek/Original article Mentorstvo tujim študentom zdravstvene nege: študija primera Mentoring foreign nursing students: a case study Simona Hvalič Touzery, Marta Smodiš, Sedina Kalender Smajlović Ključne besede: multikulturalizem; praktično usposabljanje tujih študentov; internacionalizacija visokošolskega izobraževanja Key words: multiculturalism; practical training of international students; internationalisation of higher education doc. dr. Simona Hvalič Touzery, univ. dipl. soc. Kontaktni e- naslov/Correspondence e-mail: shvalictouzery@fzj.si pred. Marta Smodiš, dipl. m. s. spec. managementa pred. Sedina Kalender Smajlović, dipl. m. s., mag. zdr. neg. Vse/All: Fakulteta za zdravstvo Jesenice, Spodnji Plavž 3, 4270 Jesenice IZVLEČEK Uvod: Multikulturalizem, globalizacija in internacionalizacija predstavljajo neizogiben dejavnik razvoja, ki so mu izpostavljeni tako visokošolski prostor kot klinična okolja. Raziskave kažejo, da klinični mentorji nimajo dovolj multikulturnih kompetenc. Namen raziskave je bil proučiti izkušnje kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z mentorstvom tujim študentom. Metode: S kvalitativnim pristopom – študijo primera so bile raziskane izkušnje kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z mentorstvom tujim študentom zdravstvene nege enega od visokošolskih zavodov. Podatki so bili zbrani januarja 2014, s tehniko skupinskega intervjuja, uporabljen je bil polstrukturiran vprašalnik. V vzorec je bilo vključenih šest kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev. Pogovori so bili transkribirani in besedilo podrobno analizirano s pristopom indukcije. Rezultati: Odgovori so bili strnjeni v pet glavnih tem: kulturno zavedanje, poznavanje kultur, kulturne spretnosti, medkulturni stiki in želja po kulturni osveščenosti. Kategorije opisujejo izkušnje intervjuvancev v novih kulturah, posebnosti mentorstva, željo po kulturni osveščenosti in jezikovne ovire. V želji po kulturni osveščenosti ugotavljamo vpliv kulture na kakovost zagotavljanja zdravstvene nege, željo po novih znanjih in pozitiven odnos do internacionalizacije praktičnega usposabljanja. Diskusija in zaključek: Intervjuvanci navajajo, da je pomembno medsebojno spoštovanje različnih kultur. Izražajo željo po razumevanju drugačnosti, ne navajajo posebnih priprav na izmenjavo tujih študentov. Jezikovna ovira in strah se ob vsakodnevnem stiku s tujimi študenti zmanjša. Raziskava prispeva k boljšemu razumevanju razmer v procesu mentorstva tujih študentov zdravstvene nege. ABSTRACT Introduction: Multiculturalism, globalisation and internationalisation present an inevitable factor of development which has an impact on higher education as well as on work in clinical settings. Prior studies have noted that clinical mentors do not possess sufficient multicultural competences. The aim of the study was to examine the clinical mentors' and higher education teachers' experience in mentoring foreign students. Methods: A qualitative case study approach was chosen to examine the clinical mentors' and higher education teachers' experience in mentoring foreign nursing students at one of the higher education institutions. The data were collected in January 2014, using the technique of group interview and a half-structured questionnaire as a research instrument. The sample was composed of six clinical mentors and higher education teachers. The interviews were transcribed and a general inductive approach was used to analyse the texts. Results: The answers were categorized and pooled into five major topical categories, namely, cultural awareness, knowledge of different cultures, cultural skills, intercultural connections and willingness to become culturally aware. The categories depict the respondents' experiences of cross-cultural encounters, characteristics of mentoring international students, willingness to become culturally aware and language barriers. Cultural competence has a positive impact on the quality of nursing care, enhances motivation to acquire new knowledge and evokes positive attitude towards internationalisation of practical training. Discussion and conclusion: The interviewees agreed that mutual respect of different cultures is important. They expressed a desire to better understand cultural differences. The mentors did not need any special training to undertake mentoring of foreign students. Language barriers and fear gradually decreased. The research findings will add to better understanding of culturally specific mentoring of foreign nursing students which should be customized to fit with their cultural values, beliefs, traditions. Prejeto/Received: 27. 9. 2015Sprejeto/Accepted: 19. 2. 2016 http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.71 Uvod Globalizacija vpliva na vsa področja življenja. Danes so meje znotraj Evropske unije (EU) bolj odprte, prehod ljudi med različnimi kulturnimi okolji vsakodneven, olajšan je svoboden pretok ljudi. Poleg tega EU spodbuja k internacionalizaciji institucij znotraj posameznih držav članic. Nove migracije, ki so del globalizacije, so pripeljale do večje kulturne ali etnične raznolikosti v državah (Hvalič Touzery, 2014a, 2014b. Zaradi omenjenih trendov se ljudje v vsakdanjem in tudi poklicnem življenju vse bolj soočajo s kulturno raznoliko populacijo. Multikulturalizem in globalizacija predstavljata ne­izogiben dejavnik razvoja (Graham & Norman, 2008). Pojem multikulturalizem se danes uporablja v vse več različnih situacijah in kontekstih. Kot navaja Lukšič Hacin (2009) je mnoštvo rab in razumevanj multikulturalizma pripeljalo do tega, da je pojem izgubil svoj pomen, saj danes lahko pomeni vse in ne pove skoraj nič. Multikulturalizmu se pomensko približujejo še nekateri pojmi, kot so transkulturalizem, kulturni pluralizem in interkulturalizem. Kot ugo­tavlja Doplihar (2010, p. 9) lahko »multikulturalizem označuje konkretno kulturno, družbeno realnost (npr. obstoj več etničnih skupin v isti državi), lahko je povezan s teorijo (ko označuje specifične odnose med različnimi etničnimi skupnostmi, ki živijo v isti državi) ali pa združuje oba vidika in se pojavlja kot politični program ali kot gibanje za spremembo obstoječih odnosov, lahko pa tudi kot princip uradne politike do avtohtonih in priseljenskih etničnih manjšin«. Multikulturno zavedanje pomeni zavestno razu­mevanje kulture, njene vloge pri učenju jezikov in komunikaciji (Baker, 2008). Van Eyken in sodelavci (2005) so opredelili vsebino multikulturnih kompe­tenc na podlagi 28 intervjujev, posnetih z učitelji v Avstriji, Belgiji, na Finskem in v Romuniji, ki imajo izkušnje s poučevanjem v multikulturnih okoljih. Ugotovili so, da se multikulturne kompetence nanašajo na znanje o svetu, v katerem živimo. Med pomem­bne kompetence prištevajo tolerantnost do nejasnih situacij, nepredvidljivih situacij, prilagodljivost, zave­danje lastne kulturne identitete, odprtost za nove izkušnje, upoštevanje mnenj, sposobnost prilagajanja vrednotam drugih, etično obnašanje, potrpežljivost, zavzetost, medosebne veščine, empatijo in smisel za humor. Internacionalizacija zavzema vse pomembnejšo vlogo tudi v visokošolskem izobraževanju (Cohen, et al., 2014). Pod internacionalizacijo visokega šol­stva razumemo »proces integracije mednarodne, medkulturne in globalne razsežnosti v cilje, delovanje (poučevanje, učenje, raziskovanje ter storitve) visokošolskih institucij« (Knight, 2003 cited in Braček Lalić, 2010). Internacionalizacija visokega šolstva je strateški cilj evropskih vlad, ki poudarjajo mednarodno sodelovanje in akademsko mobilnost študentov ter visokošolskih učiteljev (The European Higher Education Area, 2012). Število tujih študentov na slovenskih fakultetah strmo narašča. Najpomembnejši program medna­rodne izmenjave študentov je program Erasmus. V študijskem letu 2011/2012 je bilo v Sloveniji na izmenjavi Erasmus z namenom izobraževanja 1516, znamenom praktičnega usposabljanja pa 180 tujih študentov (Statistični urad Republike Slovenije, 2013). V študijskem letu 2012/2013 pa je v Sloveniji študiralo 3185 študentov s tujim državljanstvom. Na visokošolskih zavodih s področja zdravstvene nege se tuji študentje udeležujejo izmenjav v okviru programa Erasmus + in norveškega finančnega mehanizma, najpogosteje z namenom praktičnega usposabljanja. O pomenu razumevanja lastne kulture ter kulturetujega študenta zdravstvene nege pri mentorstvugovorijo številne tuje raziskave (Henderson, 2009;Nigam, 2011; Drabble, et al., 2012; Edgecombe, etal., 2013; Van der Woning, 2013). Ključno vlogopri zagotavljanju kakovosti v procesu mednarodneizmenjave tujih študentov imajo klinični mentorji,kjer študenti opravljajo praktično usposabljanje, invisokošolski učitelji na visokošolskih institucijah(European Commission, 2013; European Commi­ssion/EACEA/Eurydice, 2014). Hvalič Touzery insodelavci (2014c) ugotavljajo, da se v evropskihdržavah kompetence kliničnih mentorjev pri vodenjuštudentov iz različnih kulturnih okolij močnorazlikujejo. Ravno te kompetence pa močno vplivajona kakovost izvedbe praktičnega usposabljanja zatuje študente. Področje izvajanja mentorstva tujim študentomzdravstvene nege je slabo raziskano, več je raziskavs področja mentorstva študentov z drugih študijskihpodročij. Edgecombe in sodelavci (2013) so v obsež­nem pregledu literature prepoznali šest ključnihpodročij, ki vplivajo na mednarodne izkušnje tujihštudentov zdravstvene nege: težave s socializacijo,težave v komunikaciji (v primeru, ko je angleščinaštudentov drugi jezik), pomanjkanje pristnih odno­sov z lokalnimi študenti, osebjem v kliničnem okoljuin pacienti; kulturni šok zaradi kulturnih razlikin nepoznavanja novega družbenega, študijskegain kliničnega okolja, neizpolnjena pričakovanjamednarodnih in lokalnih študentov ter visokošol­skih učiteljev in kliničnih mentorjev, neizpolnjeneželje. Pionirka na področju multikulturnih kompetenc v zdravstvu je Campinha-Bacote (2002), ki je oblikovala v praksi zelo uporaben Model procesa kulturnih kompetenc pri nudenju zdravstvenih storitev. Model je prikazan kot vulkan, ki simbolično predstavlja pripravljenost človeka in njegovo željo po vključitvi v proces kulturnih kompetenc. Ko želja po kulturni osveščenosti izbruhne, se spodbudi proces kulturnih kompetenc (Slika 1). Slika 1: Model procesa kulturnih kompetenc pri nudenju zdravstvenih storitev po Capinha-Bacote (vir: Ndiwane, et al., 2004) Figure: The model of the process of cultural competence in the delivery of health care services by Capinha-Bacote (source: Ndiwane, et al. 2004). Model opredeljuje pet področij, ki so v medsebojnoodvisnem razmerju in kot taka pomembna zadoseganje kulturne kompetence (Campinha-Bacote,2002): kulturno zavedanje, poznavanje kultur, kulturne spretnosti, medkulturni stiki in želja pokulturni osveščenosti. Kulturno zavedanje je proces,ki vključuje razmislek o lastni kulturni pristranskosti v odnosu do drugih kultur. Omogoča vpogled v vrednote in prepričanja drugih, ne da bi pri temuveljavljali svoja lastna prepričanja (Ingram, 2012).Nezavedno stereotipiziranje pacienta v specifičnokulturo ali etnično skupino na podlagi njegovegazunanjega izgleda, rase, matične države ali religiozneusmerjenosti zavira izvajanje kulturno kompetentnezdravstvene nege (Flowers, 2004; Loredan & Prosen,2013). Poznavanje kultur je proces, ki vključujeiskanje in pridobivanje različnih kulturnih informacijter izobraževanje z namenom, da bi razumelipogled pacientov. Kulturne spretnosti so proces, pri katerem na kulturno občutljiv način zbiramopomembne kulturne informacije. Medkulturni stiki zajemajo proces, v katerem zdravstveni delavecvključi pacienta v kulturno interakcijo z namenom,da bo pridobil poglobljeno razumevanje vrednot,norm in prepričanj pacienta in tako nudil kulturnokompetentno zdravstveno nego. Želja po kulturni osveščenosti je duhovni konstrukt, ki zagotavljatemelj za proces v smeri kulturne usposobljenosti.Gre za motivacijo zdravstvenega delavca, da seneposredno vključi v interakcijo s pacienti različnihkultur (Campinha-Bacote, 2002; Loredan & Prosen,2013). Namen in cilji Namen raziskave je bil proučiti izkušnje kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z izvajanjem mentorstva tujim študentom. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšno je zavedanje lastne kulturne pristranskosti med kliničnimi mentorji in visokošolskimi učitelji, kakšne so posebnosti mentorstva tujih študentov v kliničnem okolju ter odnos do internacionalizacije v visokošolskem prostoru. Postavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja: -Kakšna je prisotnost kulturnega zavedanja med kliničnimi mentorji? -Kakšna so pričakovanja kliničnih mentorjev do tujih študentov? -Katere posebnosti mentorstva tujim študentom navajajo klinični mentorji in visokošolski učitelji? -Kakšen je odnos kliničnih mentorjev do inter­ nacionalizacije visokošolskega izobraževanja v kliničnem okolju in želje po kulturni osveščenosti? Metode Uporabili smo kvalitativno metodo, študijo primera, podatke smo zbirali s tehniko skupinskega intervjuja. Z njo smo pridobili vpogled kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljic s kliničnimi izkušnjami na Fakulteti za zdravstvo Jesenice v posebnostih mentorstva tujim študentom. Opis instrumenta Uporabili smo polstrukturiran vprašalnik. Vpra­šanja so bila razvita na podlagi pregleda najbolj razširjenih modelov multikulturnih kompetenc (Campinha-Bacote, 2002; Kostelijk, et al., 2006; Drabble, et al., 2012; Edgecombe, et al., 2013; Van der Woning, 2013). Modeli prikazujejo različne kulturne in mednarodne kompetence, ki so pomembne pri mentorstvu tujim študentom: komunikacija, kultur­no znanje in spretnosti, čustvena stabilnost, odprtost, kulturna empatija, kulturno zavedanje, multikul­turalizem, socialna pobuda, učne metode in internacionalizacija v visokem šolstvu. Polstrukturirani vprašalnik je vseboval dve vrsti vprašanj, in sicer temeljna vprašanja, ki so bila namenjena vsem, in napredna vprašanja, ki so bila namenjena intervjuvancem, ki so že imeli multi­kulturne izkušnje. Skupno je bilo oblikovanih 28 temeljnih vprašanj z 20 podvprašanji. Demografski podatki so bili zbrani s strukturiranim anketnim vprašalnikom, ki je vseboval 17 vprašanj. Vprašanja so bila odprtega in zaprtega tipa. Inter­vjuvance smo spraševali po znanju tujih jezikov, njihovih izkušnjah s področja mednarodnih izmenjav in uporabi tujega jezika v kliničnem okolju. Vprašanja so bila prilagojena profesionalni vlogi intervjuvancev (klinični mentorji in visokošolska učitelja), tako da so odgovarjali na njim namenjena vprašanja. Opis vzorca Uporabili smo namenski vzorec. Izbrali smo predstavnike kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev z multikulturnimi izkušnjami v kliničnem okolju. Vključili smo štiri klinične mentorje s področja zdravstvene nege in dva visokošolska učitelja, ki sta bila hkrati tudi klinična mentorja. Vsi udeleženci so bili ženskega spola. Povprečna starost intervjuvancev je bila 39 let; najmlajši je imel 32 let, najstarejši 49 let. V vzorec so bile vključene samo ženske. Končano visokošolsko izobrazbo so imeli trije intervjuvanci, trije pa univerzitetno izobrazbo, magisterij ali doktorat. Vsi so govorili in pisali angleško. Večina intervjuvancev (pet od šestih) je govorila tudi hrvaško. Klinični mentorji so imeli v povprečju 7,2 leta delovnih izkušenj z mentorstvom domačih in/ali tujih študentov. Od dve do pet let izkušenj z mentorstvom tujih študentov so imeli štirje klinični mentorji, manj kot eno leto en klinični mentor in eno do dve leti en klinični mentor. Mentorstvo tujim študentom iz Norveške, Turčije, Nizozemske in Španije so klinični mentorji izvajali v angleškem jeziku. Opis poteka raziskave in obdelave podatkov Raziskava je potekala v okviru mednarodnega projekta»Building Social Capital by Improving MulticulturalCompetence in Higher Education and Labour Market«(Projekt Soulbus). V projekt, ki je financiran v okviruEU Erasmus Lifelong Learning Programme, je bilovključenih 12 partnerjev iz petih evropskih držav(Estonija, Finska, Hrvaška, Nizozemska, Slovenija).Slovenski del raziskave je izvedla Fakulteta za zdravstvoJesenice v sodelovanju z eno od njenih učnih baz,kjer se izvaja mentorstvo tujim študentom (HvaličTouzery & Skela Savič, 2014). Zbiranje podatkovje potekalo januarja 2014 v prostoru učne baze. Za izvedbo raziskave smo pridobili dovoljenje  Komisijeza znanstveno-raziskovalno in razvojno dejavnostFakultete za zdravstvo Jesenice ter zdravstvene institucije, katere mentorji so bili vključeni v raziskavo.Intervjuvanci so podali pisno soglasje k raziskavi.Pred izvedbo raziskave so prejeli pisne informacije onamenu in poteku. Seznanjeni so bili, da bo intervjuposnet za namene raziskave in pozneje prepisan.Najprej so izpolnili strukturirani pisni vprašalnik, vkaterem so odgovarjali na demografska vprašanja, natoso odgovarjali na polstrukturirana vprašanja. Snemanjeintervjuja smo izvedli na podlagi zavezanosti etičnimnačelom strokovnosti, informiranosti, odkritosti, zaupnosti, svobodne privolitve in zaščite udeležencev.Intervjuvancem smo ponudili možnost, da lahkoodstopijo od udeležbe, če se s pogoji ne bi strinjali,a se za to možnost ni odločil nihče. Anonimnost v rezultatih je bila zagotovljena. Ob transkripciji nismozapisali imen, saj smo osebe že predhodno oštevilčili,tako identiteta intervjuvancev ni prepoznavna. Intervju je trajal dve uri. Pri analizi empiričnega gradiva smo uporabili induktivni pristop. Podatke smo analizirali v več korakih. Osnovno empirično gradivo smo transkribirali. Odgovore posameznikov smo šifrirali, pri čemer KM pomeni klinični mentor, KM-VSU pa visokošolski učitelj, ki dela v kliničnem okolju. Številka poleg kratic označuje številko intervjuvanca znotraj podskupine kliničnih mentorjev ali visokošolskih učiteljev. Besedilo smo razčlenili na sestavne dele in tako pridobili enote kodiranja. Te so bile določene glede na večja tematska področja glavnih raziskovalnih vprašanj, ki so bila oblikovana na podlagi več modelov multikulturnih kompetenc. V naslednjem koraku smo opravili odprto kodiranje. Enote besedila smo združili po sorodnosti in jih povezali v kategorije. Sledil je izbor relevantnih kategorij, ki smo jih umestili v nadaljnjo analizo. Te kategorije so bile elementi mednarodno uveljavljenega modela Campinha-Bacote (2002). S tem smo sicer izgubili informacije iz preostalih kategorij, vendar je bil namen naše analize prepoznati kulturne kompetence in pri tem nam je bil osrednje vodilo omenjeni model, ki kot pomembne elemente za doseganje kulturne kompetence navaja: kulturno zavedanje, poznavanje kultur, kulturne spretnosti, medkulturni stiki, želja po kulturni osveščenosti. V naslednjem koraku smo znotraj izbranih kategorij prepoznali 15 podkategorij. Rezultati Odgovore intervjuvancev smo strnili v pet glavnih tem, znotraj katerih smo prepoznali podkategorije, ki jih prikazujemo v nadaljevanju (Tabela 1). Kulturno zavedanje Znotraj teme kulturno zavedanje, ki predstavlja proces, v katerem razmislimo o lastni kulturni pristranskosti v odnosu do drugih kultur in se nepristransko poglobimo v vrednote in prepričanja drugih kultur, smo prepoznali tri podkategorije. Pričakovanje, da se pripadniki drugih kultur prilagodijo novi kulturi Vprašanje za klinične mentorje je bilo, ali nase gledajo kot na kulturno osveščeno osebo – ki smo jo definirali v okvirih zavedanja svoje lastne kulture in njenega vpliva na vrednote. Intervjuvanci so se v odgovorih usmerili predvsem na vrednote in prepričanja drugih kultur. O lastni kulturni pri­stranskosti v odnosu do drugih kultur niso govorili. Najbolj razširjeno mnenje je bilo, da se morajo prilagoditi tako klinični mentorji kot tudi študenti, še bolj pa tisti, ki pridejo v novo kulturno okolje: Tabela 1: Pregled kategorij in podkategorij Table 1: Review of categories and subcategories Izbrane kategorije/ Enote kodiranja/Codes Podkategorije/Subcategories Selected categories 1. Multikulturalizem 2. Kulturna empatija 3. Kulturno zavedanje in odprtost do drugačnosti 4. Kulturno znanje in spretnosti 5. Komunikacija in samozaupanje 6. Socialna pobuda 7. Čustvena stabilnost 8. Multikulturne kompetence 9. Internacionalizacija Kulturno zavedanje • Pričakovanja do drugih kultur • Razumevanje multikulturalizma • Spoštovanje različnih kultur Poznavanje kultur • Znanje o drugih kulturah • Zanimanje za drugačne kulture Kulturne spretnosti • Soočanje z multikulturnimi izzivi • Priprava na tuje študente • Medsebojno spoštovanje, dobra komunikacija Medkulturni stiki • Posebnosti mentorstva • Metode dela • Jezikovne ovire Želja po kulturni osveščenosti • Želja po novih znanjih • Kultura in zagotavljanje zdravstvene nege • Internacionalizacija klinične prakse • Tuji študenti kot izziv »Ja, tuji študenti se morajo prilagoditi, saj je verjetno tak namen tega, da spoznava naše okolje (vsi ostali se strinjajo, kimajo), našo kulturo, naš način dela. Če se bomo mi čisto njemu prilagodili, tako kot je tam, potem v bistvu sploh nima smisla, da pride« (KM-3). Klinična mentorica je tudi omenila: »Po eni strani pa tudi študent pride v določeno državo, se mora tudi on prilagoditi kulturi tiste države in pač tu so še strokovni standardi in mora tudi on premisliti, ali bo mogoče malo stopil iz svoje kulture in se prilagodil drugi, ki je drugačna« (KM-VSU-2). Razumevanje multikulturalizma Intervjuvanci so multikulturalizem povezali s kon­ceptom soobstoja različnih kultur, narodov, običajev in navad na enem območju ter sprejemanja le-teh. Ena od kliničnih mentoric je k temu dodala: »Mislim, da so multikulturalizem tudi kompetence, če gremo bolj na stroko, ne samo splošno« (KM-VSU-4). Spoštovanje različnih kultur Intervjuvanci so bili mnenja, da je pomembno medsebojno spoštovanje pripadnikov različnih kultur. Klinična mentorica je omenila, da je v Sloveniji redko, da so zaposleni v bolnišnicah različnih kultur. Poudarila je osebno izkušnjo iz tujine, ko so bili zaposleni in bolniki različnih kultur: »Spoštujejo kulturo pacientov, ki ležijo na oddelku, in tudi vero, recimo, in imajo oddelčnega duhovnika, ki ni samo katolik, ampak katerekoli vere si, imaš možnost opravljati obrede v svoji veri« (KM-3). Poznavanje kultur V raziskavi smo prepoznali željo po razumevanjudrugačnosti in ob tem radovednost. Tema prepoznavanje kultur, v okviru katere iščemo in pridobivamo različnekulturne informacije, je vključevala dve podkategoriji. Pomanjkanje znanja o drugih kulturah Intervjuvanci so omenili, da se kulturne razlike bolj čuti pri študentih, ki prihajajo iz neevropskega kulturnega okolja, saj so razlike med njihovo in slovensko kulturo večje. Omenili so tudi slabo predstavo o dimenziji multikulturnosti: »Dokler si samo v Sloveniji, pa ti en tujec pride, nimaš tega občutka za multikulturno dimenzijo … Mislim, da je zelo težko tudi, da se zavedamo tega na primer v praksi ali pri bolniku … Čisto druge dimenzije odpira, odnose do vere in do vseh teh stvari. In potem smo zelo nevedni, ker nimamo te izkušnje« (KM-VSU-2). Zanimanje za drugačne kulture Klinični mentorji so izrazili zanimanje za dru­gačnost: »Vem, da smo do tujcev tudi bolj radovedni. Tudi mi bi radi dobili informacije, kako je pa tam, pa bi izboljšali, če imajo tam kaj boljše« (KM-4). Ob tem ugotavljajo, da se interes kliničnih mentorjev kaže tudi v tem: »da smo se tisti oddelki, ki smo že prvo leto imeli tuje študente, sami javili, da bi tudi naprej mentorirali« (KM-5). Kulturne spretnosti Z vidika kulturnih spretnosti v mentorstvu tujim študentom smo prepoznali tri podkategorije. Klinični mentorji in visokošolska učitelja menijo, da se znajo soočati z različnimi multikulturnimi in medosebnimi situacijami. Omenjajo, da je pomembno, da se s tujimi študenti predhodno pogovorijo, da jim pojasnijo pravila v kliničnem okolju ter da komunikacija med študenti in kliničnimi mentorji dobra. Ugotavljajo pa, da se premalo posvečajo preverjanju, ali so študenti razumeli prejete informacije. Sprotno soočanje z multikulturnimi izzivi Klinični mentorji in visokošolska učitelja se sproti soočajo z multikulturnimi izzivi ter nanje reagirajo. Proces obravnave ni vnaprej določen, ampak je prepuščen posamezni situaciji. Ne preverjajo, ali so njihova pričakovanja jasno predstavljena tujim študentom: »Zelo pričakujemo, da so oni nam podobni ... Jaz osebno, iskreno povem, nisem razmišljala o kompetencah, šele potem, ko so prišli, sem rekla, aha, njihovo delo se razlikuje od našega, tudi organizacijsko, zelo … Ne bi bilo slabo, da bi predstavila ne samo kulturo…, ampak tudi način dela, organizacijsko, pa kompetence, strokovno, da bi se malo seznanili. Saj potem čez leta bomo seznanjeni že s tem, saj bodo verjetno prihajali iz istih držav, pa to ne bo treba stalno ponavljati. Ampak bi bilo pa zanimivo« (KM-3). Multikulturalizem ni del priprav na tuje študente Klinični mentorji in visokošolska učitelja so si bili enotni, da se ne pripravljajo na izmenjavo tujih študentov z vidika njihovega kulturnega ozadja. Naj­bolj se pripravljajo na tuji jezik. Ko so študenti prišli v njihovo klinično okolje, so se z njimi nenačrtovano, neorganizirano in spontano pogovarjali o njihovih navadah in kulturi, kar tudi navaja klinična mentorica in visokošolska učiteljica: »Nič ni organiziranega. Na začetku smo jih malo zaslišali, da smo videli, kdo so, pa kakšne imajo navade« (KM-VSU-2). Medsebojno spoštovanje različnih kultur in dobra komunikacija Klinični mentorji se močno zavedajo pomena medsebojnega spoštovanja kultur ter ustrezne in pravočasne komunikacije, ki lahko prepreči nesporazume in pravočasno razjasni, zakaj študent nečesa ne želi delati: »Smo spoštljivi in moramo spoštovati tuje navade« (KM-3). Večkrat je bil omenjen pomen dobre komunikacije. Zelo je tudi pomembno, da se vzpostavi komunikacija: »Da vidiš, ali pride do pravega razumevanja« (KM-VSU-2). Ena od kliničnih mentoric je opozorila na večjo pozornost na določene elemente komunikacije, ki prej niso bili v ospredju, čeprav so bili pomembni: »Poudarjali smo neverbalno komunikacijo, ki jo zelo velikokrat tudi tako pri svojem delu uporabljamo, pa mogoče sploh nismo bili tako pozorni. No, potem, ko imaš nekoga, ki mu res z besedami ne znaš povedati, pa ugotoviš, kakšen pomen je to, da lahko nekaj pokažeš. Mislim, da se v tistem obdobju, ko mentoriraš, tudi potem lahko zavedaš te neverbalne komunikacije pri svojem ostalem delu, ker pač določeni elementi postanejo bolj vidni, ki jih mogoče v rutinskem delu nekje zanemariš« (KM-VSU-2). Medkulturni stiki V okviru področja medkulturnih stikov, pri katerem se oseba vključi v kulturno interakcijo z namenom, da bo s tem pridobila poglobljeno razumevanje vrednot, norm in prepričanj druge osebe, smo prepoznali tri podkategorije. Posebnosti mentorstva tujim študentom Klinični mentorji so si bili enotni v tem, da se načindela s tujimi študenti razlikuje, saj mentorstvu tujimštudentom namenijo več časa kot mentorstvu domačimštudentom: »Z našim študentom se nikoli ne usedeš, pa neklepetaš z njim. Sicer to ni zgubljen čas, ta klepet, ampaktu si pa res namensko vzameš čas za to« (KM-VSU-1). Kliničnim mentorjem se zdi najbolj učinkovito, da imatuji študent več mentorjev, po enega na vsakem oddelku:»Začutiti mora utrip našega dela različnih ljudi, a ne, ne samo enega« (KM-1). Izpostavili so tudi, da morajo bitištudenti jasno seznanjeni s tem, koga morajo o čeminformirati, s kom se pogovoriti ipd., sicer pride donejasnosti in izgubljenih informacij. Menijo, da nudijoveč znanja domačim študentom zaradi drugačnegarazporejanja v času praktičnega usposabljanja. Poleg tega se včasih lahko pojavi jezikovna ovira ali pa občasno mentorstvo tujemu študentu: »Jaz osebno sem sto procentna, da povem, oziroma da manj razložimtujemu študentu, nehote mu manj razložim, ker pač nenajdem izraza« (KM-5). Klinični mentorji so navedli, da morebitne manjšenesporazume v času mentorstva tujim študentomrešujejo sproti na oddelku. Z vidika reševanjanesporazumov so opozorili na nujnost: »Da študent sam ve, na koga se mora obrniti, ne samo študentsam, ampak da so jasne te poti komunikacije tudimentorjem« (KM-VSU-2). Klinični mentorji menijo,da pri izvajanju mentorstva lahko nastanejo težave,ki se jih lahko rešuje na mestu nastanku in da selahko pojavijo tudi težave, ki zahtevajo nadaljnjoobravnavo. Kot pravijo, je potreben pretok informacijod kliničnih mentorjev do koordinatorjev kliničnihpraks v učnih bazah in visokošolskih zavodih. »Ta pretok informacij in zaupanje v ta sistem in da pač to poteka, tako kot je treba, ker če ne, so lahko hitrotežave« (KM-VSU-2). Metode dela s tujimi študenti Klinični mentorji navajajo, da pri izvajanju mentorstva tujim študentom uporabljajo enake metode učenja kot pri mentorstvu domačim študentom. Metodo razlage in demonstracije uporabljajo za podajanje znanja o pravilnem izvajanju intervencij zdravstvene nege, podajanje informacij o hišnem redu ipd. Ena od kliničnih mentoric je poleg končne evalvacije praktičnega usposabljanja izpostavila tudi pomen etapne evalvacije, da se sproti popravijo, uredijo nekatere stvari: »Pa se bo potem tudi tak študent in mi vsi skupaj boljše počutili ...« (KM-2). Omenjen je bil tudi pomen zadovoljstva študentov: »Če je študent zadovoljen, mislim, da je potem tudi mentor zadovoljen in da se to odraža tudi v zadovoljstvu na oddelku, oziroma na vsem, na vsakem, ko pride v stik s tem študentom« (KM-1). Klinični mentorji so bolj pozorni na določene elemente komunikacije, ki prej niso bili v ospredju, čeprav so pomembni, npr. nebesedna komunikacija. Jezikovna ovira Klinični mentorji so večkrat omenili jezikovno oviro in strah ob uporabi tujega jezika. Ta ovira se sčasoma ob vsakodnevnem stiku s tujim študentom zmanjša, ko »se jih zaposleni navadijo« (KM-VSU-2). Menijo, da sta manjša pogostost izmenjav in časovno velik razmik med prihodom tujih študentov tisti razlog, zaradi katerega se samozavest ob uporabi tujega jezika spet zmanjša, saj se pozabijo besede, če jezika ne uporabljaš. Klinični mentorji priznavajo, da je bil na začetku prisoten strah pred izmenjavo tujega študenta zaradi uporabe angleškega strokovnega jezika: »Jezik je na začetku lahko bariera, potem pa ugotoviš, da to ni bariera, ampak je v bistvu lahko kot trening, da imaš vaje in več kot je tega, lažje ti gre« (KM-VSU-2). Včasih je prisoten strah tudi med predavatelji, ko morajo kaj podati v tujem jeziku, saj »Tukaj niso samo besede, tukaj je razumevanje procesov, pojmov, in vsega skupaj; koliko si ti zbran, da boš eno stvar na kratko jasno predstavil s tistimi besedami, da bo pravi učinek na drugi strani na nekoga, ki prihaja iz čisto druge kulture« (KM-VSU-2). Želja po kulturni osveščenosti Med kliničnimi mentorji in študenti smo ugotovili željo po večji kulturni osveščenosti. V okviru te teme smo prepoznali štiri podkategorije. Vpliv kulture na kakovost zagotavljanja zdrav­stvene nege  Klinični mentorji so bili deljenega mnenja glede vpliva kulture na kakovost zagotavljanja zdravstvene nege. Dva klinična mentorja sta menila, da so drugi dejavniki pomembnejši od kulture pri nudenju storitev: »Mislim, da je osebnost bolj pomembna, pa interes mentorja, kot pa kultura (KM-6)«. Druga dva klinična mentorja pa sta menila, da je težko ločiti osebnost in kulturo, ker slednja določa vrednote, ki vplivajo tudi na osebnost in posameznikovo vedenje. Dve od kliničnih mentoric sta nadalje razmišljali: »Vi boste rekli, da bodo prišle tri študentke iz Turčije, pa ti pridejo z rutami ... Kaj pa bomo zdaj? Mislim, mi, vsaj vem, pri nas bi se takoj začelo razmišljati, kaj bomo delali na področju preprečevanja okužb, kako bo zdaj to zgledalo in ...« (KM-VSU-2) … »kako bojo pacienti odreagirali …« (KM-3). Želja po novih znanjih in spretnostih Klinični mentorji so omenili, da bi pri mentorstvu tujih študentov potrebovali znanje tujega jezika in poznavanje tujih kultur. Jezikovna ovira in strah ob uporabi tujega jezika sta bila namreč s strani kliničnih mentorjev precej izpostavljena. Klinični mentorji in visokošolska učitelja menijo, da se znajo soočati z različnimi multikulturnimi in medosebnimi situacijami. Hkrati se zavedajo primanjkljaja znanja o drugih kulturah in si tega znanja tudi želijo. Menijo, da ima Slovenija malo multikulturnih izkušenj in da bi lahko vse večja izpostavljenost drugim kulturam sčasoma tudi za klinična okolja v Sloveniji pomenila dodaten strokovni izziv, s katerim se sedaj še ne soočajo; kako npr. vključiti študenta zdravstvene nege, ki bi nosil ruto ali pa burko. Strinjajo se, da so multikulturne kompetence pomembne v mentorstvu. Klinični mentorji menijo, da se lahko nepri­pravljenost tujih študentov na vstop v novo klinično okolje zmanjša z določenimi ukrepi: »Predno pridejo ti študentje, jim postavimo pogoje, kaj se pričakuje v našem okolju, da bodo v praksi nosili delovno obleko, a ne, da se bodo tako in tako vedli, se jim predstavi hišni red in pravila organizacije, pričakovanja. Jaz sem mislila, da bi bilo zelo dobro, preden pridejo, da tudi od njih dobimo nek feedback, kakšna so ta pričakovanja, ker moja izkušnja je bila, da pridejo zelo nepripravljeni. Oni samo čakajo neke priložnosti in potem imajo lahko nek drug notranji motiv, da gredo v svet, kot pa po tisto, kar mi mislimo, da so prišli, po znanje« (KM-VSU-2). Pozitiven odnos kliničnih mentorjev do inter­nacionalizacije klinične prakse Klinični mentorji so izrazili zanimanje za men­torstvo tujim študentom. Navajajo, da jim mentorsko delo s tujimi študenti prinaša zadovoljstvo in je vedno dobrobit, tudi z vidika boljšega obvladovanja tujega jezika. Pravijo, da jih obogatijo tudi izkušnje in informacije tujcev o njihovih praksah: »Kot smo rekli, na začetku je vedno strah pred neznanim, novim, pa še tujci, ampak potem ko gre ta bariera, ko se premaga, je, bi rekla, za vse uspeh« (KM-VSU-2). Navajajo tudi razliko od začetnih izmenjav tujih študentov. Mnenja so, da je bil med njimi prisoten večji strah in odpor do mentorstva, predvsem zaradi strahu, da nimajo znanja strokovne angleščine: »Sprva je bil upor, vsaj pri nas. Jaz ne bom z njo delala, jaz ne znam angleško, ampak potem se je pri vsaki ugotovilo, da malo angleško pa zna, pa smo potem dobili pogum in na koncu so se vsi vključevali« (KM-4). Tuji študenti kot izziv Tuji študenti kliničnim mentorjem in visokošolskim učiteljem predstavljajo drugačen izziv kot domači študenti: »Domači študenti so kontinuiteta, tuji študenti pa pomenijo izziv, nekaj drugačnega in jim morda zato posvetimo več časa« (KM-6). Diskusija Z raziskavo smo pridobili informacije o izkušnjah kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljic z izvajanjem mentorstva tujim študentom, pri čemer smo ugotavljali zavedanje njihove lastne kulturne pristranskosti, posebnosti mentorstva ter odnos do internacionalizacije v visokošolskem prostoru. Z raziskavo smo ugotovili pomanjkanje zavedanja kliničnih mentorjev in visokošolskih učiteljev o lastni kulturni pristranskosti v odnosu do predstavnikov drugih kultur. Po drugi strani pa so klinični mentorji izrazili visoko pričakovanje, da se bodo tuji študenti prilagodili novemu okolju. Podobno ugotavljajo v kvalitativni v raziskavi o multikulturnih kompetencah finskih in nizozemskih kliničnih mentorjev ter viso­košolskih učiteljev, in sicer, da je več pozornosti namenjene razumevanju drugih kultur kot pa vplivu lastne kulture na njihovo vedenje in razumevanje (Dielis & Van den Berg, 2014; Hvalič Touzery & Skela Savič, 2014; Heininen-Reimi & Hyppönen, 2014). Pomembna ugotovitev naše raziskave je tudi, da so imeli klinični mentorji visoka pričakovanja do tujih študentov, a niso preverjali, ali jih študenti razumejo. Takšen pristop lahko vodi v konfliktne situacije, neizpolnjena pričakovanja in posledično razočaranje na obeh straneh (Nigam, 2011). Tuje raziskave (Mattila, et al., 2010; Nigam, 2011; Edgecombe, et al., 2013) govorijo o tem, da mentorji izražajo stres in občutke negotovosti pred neznanimi cilji in potrebami študentov, zato je ustrezna komunikacija ključnega pomena. V naši raziskavi so klinični mentorji prav tako omenjali pomanjkanje prave predstave o dimenziji multikulturnosti, ki jo po njihovem lahko pridobimo šele z odhodom v tujino, kjer multikulturnost doživimo. Kulturno zavedanje poteka na dveh ravneh. Posameznik z mednarodnimi izkušnjami ima priložnost povečati svoje zavedanje na kulturni in multikulturni ravni. Multikulturne kompetence so bistvenega pomena za posameznika, ki dela ali živi v kulturno raznolikih skupinah (Atieno Okech & DeVoe, 2010), saj omogočajo učinkovitejšo komunikacijo, lažje prilagajanje kulturnim razlikam, enostavnejše predvidevanje, kako bodo le-te vplivale na proces sodelovanja in hkrati zagotavljale tolerantnejši odnos do drugih (Shaw & Barret-Power, 1998, cited in Vujašković, 2011). Klinični mentorji in visokošolska učitelja v naši raziskavi so se s tujimi študenti ob prihodu v klinično okolje nenačrtovano, neorganizirano in spontano pogovarjali o njihovih navadah in kulturi. Bili so si edini, da se ne pripravljajo na izmenjavo tujih študentov z vidika kulturnega ozadja tujih študentov. Tudi hrvaška kvalitativna raziskava med visokošolskimi učitelji in tujimi študenti (Jeđud Borić, 2014) ugotavlja, da se visokošolski učitelji z vidika kulturnih posebnosti ne pripravljajo na izmenjavo tujih študentov in da je pristop odvisen od posameznika. Podobno v estonski kvalitativni raziskavi omenja tudi Viitkar (2014), ki pravi, da klinični mentorji in visokošolski učitelji nimajo na voljo izobraževanja, ki bi bilo namenjeno razvoju kulturnih kompetenc, in prav tako ne posebnih priprav na izmenjavo tujih študentov. V že omenjeni nizozemski raziskavi smo izpostavili, da imajo na dodiplomskem programu študijski predmet, kjer govorijo o medkulturni zdravstveni negi, a drugih izobraževalnih programov in priprav na tuje študente nimajo (Dielis & Van den Berg, 2014). Za razliko od omenjenih držav pa na Finskem obstaja poseben izobraževalni program za visokošolske učitelje in mentorje, v katerem obravnavajo multikulturne teme. V JAMK University of Applied Sciences na Finskem so razvili tudi gradiva in videomaterial za mentorje tujim študentom, imajo pa tudi multikulturni center (Sihvonen & Hopia, 2014). Sharing diversity … (2008) je opredelil medkulturni dialog kot proces, ki vključuje odprto in spoštljivo izmenjavo ali interakcijo med posamezniki, skupinami in organizacijami iz različnih kulturnih okolij ali z različnimi pogledi na svet. Znanje tujih jezikov in multikulturne kompetence odločilno vplivajo na učinkovitost človeških virov v različnih delovnih okoljih (House, 2004). Jezikovna ovira in strah ob uporabi tujega jezika sta bila v naši raziskavi s strani kliničnih mentorjev precej izpostavljena. Težave v komunikaciji ugotavlja tudi evropska raziskava med 43 visokošolskimi učitelji, kliničnimi mentorji in študenti z mednarodnimi izkušnjami (Hvalič Touzery et al,. 2014c). Zanimivo je, da je bila jezikovna ovira pri mentorstvu tujim študentom izpostavljena tako na Finskem in Nizozemskem, kjer med prebival­stvom dosega znanje angleškega jezika visoko raven, kot tudi v Estoniji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Na Finskem je bila jezikovna ovira najbolj izrazita prav v kliničnih okoljih, zato spodbujajo študente, ki so prišli na izmenjavo, da se naučijo finskega jezika, hkrati pa je mentorjem na voljo tudi tečaj s katerim jih opolnomočijo z znanji za vodenje študentov v angleškem jeziku (Hvalič Touzery et al., 2014c; Sihvonen & Hopia, 2014; Koski, 2015). Klinični mentorji in visokošolski učitelji v pričujočiraziskavi ugotavljajo posebnosti v mentorstvu tujim študentom, saj jim namenijo več časa, kot ga namenijo mentorstvu domačim študentom. Manjše tujeraziskave (Jeđud Borić, 2014; Viitkar, 2014; Koski,2015) med kliničnimi mentorji in visokošolskimiučitelji ugotavljajo, da mentorstvo tujim študentomvzame več časa in prilagajanja. Na Hrvaškem soobičajno s tujimi študenti delali individualno ali vskupinah (Jeđud Borić, 2014). Na Finskem so primentorstvu tujim študentom najbolj pozorni na to,da tuje študente že takoj na začetku opozorijo naključna pravila, navade in prakse. Te informacijeso po njihovem mnenju ključnega pomena, dase študenti prilagodijo na finsko delovno okolje(Sihvonen & Hopia, 2014). Koski (2015) v finskiraziskavi med kliničnimi mentorji med posebnostmimentorstva tujih študentov uvršča tesnejši odnosmed mentorjem in študentom, večjo obremenitevmentorjev, več mentorskega časa je namenjeno tujimštudentom. Klinični mentorji in visokošolska učitelja so v naši raziskavi izrazili pozitiven odnos do dela s tujimi študenti. Zavedajo se tudi lastnega pomanjkanja znanja o drugih kulturah. Tuje raziskave omenjajo več pozitivnih vidikov mentorstva tujim študentom: mentor se razvije tako s kulturnega vidika kot tudi jezikovno, tuji študenti prinesejo raznolikost in bogastvo izkušenj (Viitkar, 2014; Koski, 2015), povečata se fleksibilnost in toleranca, večja sta čustvena obogatitev in zadovoljstvo, razvije se kreativnost (Jeđud Borić, 2014). Sodelovanje s tujimi študenti neposredno vpliva tudi na zaposlene v podjetjih, saj se le-ti zato pogosteje odločajo za učenje tujih jezikov in sprejemajo mobilnost kot dejstvo (Leonardo da Vinci …, 2006). Pozitiven pogled na izmenjave tujih študentov kažejo tudi raziskave na Finskem in na Nizozemskem (Dielis & Van den Berg, 2014; Hvalič Touzery & Skela Savič, 2014; Heininen-Reimi & Hyppönen, 2014; Sihvonen & Hopia, 2014, Koski, 2015). Izvedba raziskave le v enem kliničnem okolju in namenski vzorec intervjuvancev ne omogočata posploševanja rezultatov raziskave. Analiza podatkov, ki kot kategorije upošteva vnaprej prepoznane enote modela Campinha-Bacote, omeji rezultate. Kategorij, ki niso sodile v omenjeni model, v to analizo nismo vključili. Kljub tej omejitvi pa prispeva raziskava k boljšemu razumevanju razmer v procesu mentorstva tujih študentov zdravstvene nege in je podlaga za analizo stanja in načrtovanje izboljšav procesu praktičnega usposabljanja. Nadaljnje raziskave pri­poročamo na področju proučevanj zadovoljstva z mentorstvom tujih študentov. Zaključek Prispevek opozarja na velik pomen oblikovanja in nudenja izobraževalnih vsebin s področja multi­kulturalizma, ki bodo izboljšale multikulturne kompetence študentov, kliničnih mentorjev, visoko­šolskih učiteljev in vseh zaposlenih v kliničnem okolju. FZJ si poleg kakovosti kliničnega usposabljanja na nacionalni ravni prizadeva tudi za kakovost kliničnega usposabljanja mednarodnih študentov. Velik pomen pri razvijanju multikulturnih vsebin je njeno sodelovanje v mednarodnem projektu Soulbus, v sklopu katerega je bil oblikovan multikulturni program usposabljanja za klinične mentorje. Literatura Atieno Okech, J.E. & DeVoe, S., 2010. A multidimensional exploration of impact of international experiences on counselors cross – cultural awareness. International Journal for the Advancement of the Counselling, 32(2), pp. 117–128. http://dx.doi.org/10.1007/s10447-010-9093-1 Baker, W., 2008. A critical examination of ELT in Thailand: the role of cultural awareness. Regional Language Centre Journal, 39(1), pp. 132–146. http://dx.doi.org/10.1177/0033688208091144 Braček Lalić, A., 2010. Internacionalizacija visokega šolstva – konceptualni okvir. In: Trunk Širca, N. ed., Model učinkovitega managementa visokošolskega zavoda. Koper: Fakulteta za management, pp. 325–336. Campinha-Bacote, J., 2002. The process of cultural competence in the delivery of healthcare services: a model of care. Journal of Transcultural Nursing, 13(3), pp. 181–184. http://dx.doi.org/10.1177/10459602013003003 PMid:12113146 Cohen, A., Yemini, M. & Sadeh, E., 2014. Web-based analysis of internationalization in Israeli teaching colleges. Journal of Studies in International Education, 18(Suppl 1), pp. 23–44. http://dx.doi.org/10.1177/1028315313479131 Dielis, W. & Van den Berg, A., 2014. Soulbus: national case study report – Netherlands – Enschede: SAXION University. Doplihar, J., 2010. Multikulturalizem vs. multikulturnost, teorija in praksa Slovenije in Švedske: diplomsko delo univerzitetnega študija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za Humanistične študije, p. 9. Drabble, L., Sen, S. & Oppenheimer, S.Y., 2012. Integrating a transcultural perspective into the social work curriculum: a descriptive and exploratory study. Journal of Teaching in Social Work, 32(Suppl 2), pp. 204–221. http://dx.doi.org/10.1080/08841233.2012.670087 Edgecombe, K., Jennings, M. & Bowden, M., 2013. International nursing students and what impacts their clinical learning: literature review. Nurse Education Today, 33(Suppl 2), pp. 138–142. http://dx.doi.org/10.1016/j.nedt.2012.07.015 PMid:22939701 European Commission/EACEA/Eurydice, 2014. Modernisation of higher education in europe: access, retention and employability. eurydice report. Luxembourg: Publications Office of the European Union. European Commission, 2013. The European Union explained. Europe 2020: Europe's growth strategy. Luxembourg: Publications Office of the European Union. Available at: http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/europe_2020_explained.pdf [6. 2. 2015]. Flowers, D.L., 2004. Culturally competent nursing care: a challenge for the 21st century. Critical Care Nurse, 24(4), pp. 48–52. PMid:15341234 Graham, I. & Norman, L., 2008. A reflective discussion: questions about globalization and multiculturalism in nursing as revealed during a student/staff exchange programme. Internal Journal of Nursing Practice, 14(Suppl 3), pp. 89–94. http://dx.doi.org/10.1111/j.1440-172X.2008.00686.x PMid:18460059 Heininen–Reimi, T. & Hyppönen, T., 2014. Soulbus: national case study report – Finland – Lahti: Lahti University of Applied Sciences. Henderson, J., 2009. It's all about give and take, or is it? Where, when and how do native and non - native uses of English shape U.K. university students' representations of each other and their learning experience? Journal of Studies in International Education, 13(Suppl 3), pp. 398–409. http://dx.doi.org/10.1177/1028315308329788 House, R.J., 2004. Illustrative examples of GLOBE findings. In: House, R.J., Hanges, P.J., Javidan, M., Dorfman, P.W. & Gupta, V. eds. Culture, leadership and organizations: the GLOBE study of 62 societies. Thousand oaks: SAGE, pp. 3–8. Hvalič Touzery, S. & Skela-Savič, B., 2014. Case studies repository. Building social capital by improving multicultural competence in higher education and labour market – Soulbus project. Jesenice: College of Nursing. Hvalič Touzery, S., 2014a. Kulturne kompetence medicinskih sester kot dejavnik kakovosti oskrbe pacientov. In: Pivač, S., Skela-Savič, B., Hvalič Touzery, S., Kalender Smajlović, S., eds. Klinično usposabljanje skozi EU direktivo in mednarodne standarde ter izkušnje v Sloveniji: količina in kakovost kliničnega usposabljanja: zbornik predavanj. 8. šola za klinične mentorje, Jesenice: Fakulteta za zdravstvo, pp. 46–55. Hvalič Touzery, S., Kalender Smajlovič, S. & Smodiš, M., 2014b. Multikulturne kompetence kliničnih mentorjev: rezultati projekta Soulbus. In: Pivač, S., Skela Savič, B., Hvalič Touzery, S. & Kalender Smajlović, S., eds. Klinično usposabljanje skozi EU direktivo in mednarodne standarde ter izkušnje v Sloveniji: količina in kakovost kliničnega usposabljanja: zbornik predavanj. 8. šola za klinične mentorje, Jesenice: Fakulteta za zdravstvo, pp, 56–64. Hvalič Touzery, S., Skela-Savič, B., Sihvonen, S., Hopia, H., Jeđud Borić; I., Viitkar, K., et al., 2014c. Multicultural competencies of teachers and mentors: project Soulbus. In: Skela-Savič, B. & Hvalič Touzery, S. eds. Znanje, vrednote, prepričanja in dokazi za razvoj kakovostne zdravstvene obravnave: mesto in vloga zdravstvene nege: zbornik predavanj z recenzijo. 7. mednarodna znanstvena konferenca, Bled, 12. in 13. junij 2014. Jesenice: Fakulteta za zdravstvo, pp. 48–56. Ingram, R.R., 2012. Using Campinha-Bacote's process of cultural competence model to examine the relationship between health literacy and cultural competence. Journal of Advanced Nursing, 68(3), pp. 695–704. http://dx.doi.org/10.1111/j.1365-2648.2011.05822.x PMid:21895740 Jeđud Borić, I., 2014. Soulbus: national case study report – Croatia – Zagreb: Faculty of Education and Rehabilitation Sciences. Koski, J., 2015. Sairaanhoitajien kokemukset kansainvälisen opiskelijan harjoittelun ohjaamisesta (Nurses' experiences of supervising international students' clinical practice): masters thesis. Saarijärvi: JAMK University of Applied Sciences. Kostelijk, E., Julsing, M., & Versteeg, A., 2006. Onderzoek Internationalisering docenten Hanzehogeschool Groningen. Groningen: Hanze Connect. Leonardo Da Vinci: student mobility project – experiences from Thuringia/Germany, 2006. Available at: http://www.wcss.wroc.pl/tempus/eupula/Leonardo-Thuringia.htm [12. 8. 2014]. Loredan, I. & Prosen M., 2013. Kulturne kompetence medicinskih sester in babic. Obzornik zdravstvene nege, 47(1), pp. 83–89. Lukšič Hacin, M., 2009. Multikulturalizem. Medkulturne kompetence v izobraževanju odraslih. Available at: http://arhiv.acs.si/publikacije/Medkulturne_kompetence_v_ izobrazevanju_odraslih.pdf [27. 6. 2014]. Mattila, L.R., Pitkäjärvi, M., & Eriksson, E., 2010. International student nurses' experiences of clinical practice in the Finnish health care system. Nurse Education in Practice, 10(3), pp. 153–157. http://dx.doi.org/10.1016/j.nepr.2009.05.009 PMid:19539530 Ndiwane, A., Miller, K.H., Bonner, A., Imperio, K., Matzo, M., McNeal, G., et al., 2004. Inhancing cultural competencies in advanced practice nurses: health challenges in the tewnty-first century. Journal of Cultural Diversity, 11(3), pp. 118–121. PMid:15689146 Nigam, M., 2011. The journey of international nursing students in a school of nursing. In: International Unity in Diversity Conference, 18. and 19. August. Townsville: Townsville Intercultural Centre. Sharing diversity. National approaches to intercultural dialogue in Europe: study for the European Commission: report, 2008. Bonn: European Institute for Comparative Cultural Research. Available at: http://www.interculturaldialogue.eu/web/files/14/en/Sharing_ Diversity_Final_Report.pdf [12. 5. 2015]. Sihvonen, S. & Hopia, H., 2014. Soulbus: national case study report – Finland. Jyväskylä: JAMK University of Applied Sciences. Jyväskylä. Statistični urad Republike Slovenije (SURS), 2013. Mednarodni dan študentov. Available at: http://www.stat.si/StatWeb/ glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=5895 [8. 7. 2015]. Van Eyken, H., Farcasiu, A., Raeymaeckers, M., Szekely, R. & Wagenhofer, I., 2005. Developing skills for efficient communication with people from different cultural backgrounds, basic trainer competencies. Deurne – Karjaa – Sibiu – Vienna. Van der Woning, R.J.A., 2013. International competencies. A quantitative study to explore if lecturers of the Faculty of Social Work and the Faculty of Health are familiar with ''international competencies'' and use those competencies while lecturing: masters thesis. Birmingham City University / Birmingham, Saxion University / Enschede – Deventer. Viitkar, K., 2014. Soulbus: national case study report – Estonia. Tartu: Tartu Health Care College. Vujašković, T., 2011. Mednarodna izmenjava študentov: konceptualni model kulturne prilagodljivosti: magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. The European Higher Education Area, 2012. Mobility for better learning. Mobility strategy 2020 for the European Higher Education Area (EHEA). Bucharest: European Higher Education Area. Available at: http://www.ehea.info/Uploads/%281%29/2012%20EHEA%20 Mobility%20Strategy.pdf [3. 2. 2015]. Citirajte kot/Cite as: Hvalič Touzery, S., Smodiš, M. & Kalender Smajlović, S., 2016. Mentorstvo tujim študentom zdravstvene nege: študija primera. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 76–86. http://dx.doi.org/10.14528/snr.2016.50.1.71 2016. Obzornik zdravstvene nege, 50(1), pp. 87–92. NAVODILA AVTORJEM Splošna načela Članek naj bo napisan v slovenskem ali angleškem knjižnem jeziku, razumljivo in jedrnato, dolg naj bo največ 5000 besed za kvantitativno in do 7000 besed za kvalitativno zasnovane raziskave. Število besed se nanaša na besedilo članka in ne vključuje naslova, izvlečka, tabel, slik in seznama literature. Avtorji naj uporabijo MS-Wordovo predlogo, ki je dostopna na spletni strani uredništva. Vsi članki, ki so uvrščeni v uredniški postopek, so recenzirani s tremi anonimnimi recenzijami. Revija objavlja le izvirna, še neobjavljena znanstvena in strokovna dela. Za trditve v članku odgovarja avtor oziroma avtorji, če jih je več (v nadaljevanju avtor), zato mora le-ta biti podpisan s celotnim imenom in priimkom, treba je navesti strokovne naslove in akademske nazive avtorja. Če je članek napisan v angleškem jeziku, morajo biti v angleškem jeziku zapisani tudi strokovni naslovi in akademski nazivi. Avtor mora pri oddaji članka dosledno upoštevati navodila glede standardizirane znanstvene opreme, videza in tipologije dokumentov ter navodil v zvezi z oddajo članka. Članek bo uvrščen v nadaljnjo obravnavo, ko bo pripravljen v skladu z navodili uredništva. Če članek objavlja raziskavo na ljudeh, naj bo v podpoglavju metod Opis poteka raziskave in obdelave podatkov razvidno, da je bila raziskava opravljena skladno z načeli Helsinško - Tokijske deklaracije, opisan naj bo postopek pridobivanja dovoljenj za izvedbo raziskave. Eksperimentalne raziskave, oprav­ljene na ljudeh, morajo imeti soglasje komisije za etiko bodisi na ravni ustanove ali več ustanov, kjer se raziskava izvaja, bodisi na nacionalni ravni. Naslov članka, izvleček, ključne besede, tabele (opisni naslov in legenda, ter slike (opisni podnaslov in legenda) morajo biti v slovenščini in angleščini. Kadar je članek napisan v angleščini, morajo biti naslov, izvleček in ključne besede objavljeni v slovenščini. Skupno število slik in tabel naj bo največ pet. Tabele in slike naj bodo v besedilu članka na ustreznem mestu. Za prikaz rezultatov v tabelah, slikah in besedilu je potrebno uporabljati statistične simbole, ki jih avtor najde na spletni strani revije, poglavje Navodila. Na vsako tabelo in sliko se mora avtor v besedilu sklicevati. Uporaba sprotnih opomb pod črto ni dovoljena. Opredelitev tipologije Uredništvo razvrsti posamezni članek po veljavnitipologiji za vodenje bibliografij v sistemu COBISS(Kooperativni online bibliografski sistem in servisi)(dostopno na: http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipologija_slv.pdf. Tipologijo lahko predlagata avtor inrecenzent, končno odločitev sprejme glavni in odgovorniurednik. Metodološka struktura članka Naslov, izvleček in ključne besede naj bodo v slovenščini in angleščini. Naslov naj bo skladen z vsebino članka in dolg največ 120 znakov. Oblikovan naj bo tako, da je iz njega razviden uporabljen raziskovalni dizajn. Če sledi naslovu podnaslov, naj bosta ločena s podpičjem. Navedenih naj bo od tri do šest ključnih besed, ki natančneje opredeljujejo vsebino članka in ne nastopajo v naslovu. Izvleček naj bo strukturiran, vsebuje naj 150–200 besed. Napisan naj bo v tretji osebi. V izvlečku se ne citira. Strukturirani izvleček naj vsebuje naslednje strukturne dele: Uvod (Introduction): Navesti je treba ključna spoznanja dosedanjih raziskav, opis raziskovalnega problema, namen raziskave, v katerem so opredeljene ključne spremenljivke raziskave. Metode (Methods): Navesti je treba uporabljen raziskovalni dizajn, opisati glavne značilnosti vzorca, instrument raziskave, zanesljivost instrumenta, kje, kako in kdaj so se zbirali podatki, s katerimi metodami so bili obdelani in analizirani rezultati. Rezultati (Results): Opisati je treba najpomembnejše rezultate raziskave, ki odgovarjajo na raziskovalni problem in namen raziskave. Pri kvantitativnih raziskavah je treba navesti vrednost rezultata in raven statistične značilnosti. Diskusija in zaključek (Discussion and conclusion): Razpravljati je treba o ugotovitvah raziskave, navesti se smejo le zaključki, ki izhajajo iz podatkov, pridobljenih pri raziskavi. Navesti je treba tudi uporabnost ugotovitev in izpostaviti pomen nadaljnjih raziskav za boljše razumevanje raziskovalnega problema. Enakovredno je treba navesti tako pozitivne kot negativne ugotovitve. Struktura izvirnega znanstvenega članka (1.01) Izvirni znanstveni članek je samo prva objava originalnih raziskovalnih rezultatov v takšni obliki, da se raziskava lahko ponovi ter ugotovitve preverijo. Revija objavlja znanstvene raziskave, za katere zbrani podatki niso starejši od pet let ob objavi članka v reviji. Uvod: V uvodu opredelimo raziskovalni problem, in sicer v kontekstu znanja in dokazov, v katerem smo ga razvili. Pregled obstoječe literature mora utemeljiti potrebo po naši raziskavi in je osnova za oblikovanje namena in ciljev raziskave, raziskovalnih vprašanj oz. hipotez in izbranega dizajna raziskave. Uporabimo znanstvena spoznanja in koncepte aktualnih mednarodnih in domačih raziskav, ki so objavljena kot primarni vir in niso starejša od deset let oziroma pet let, če je raziskovalni problem dobro raziskan. Obvezno je citiranje in povzemanje spoznanj raziskav. Na koncu opredelimo namen in cilje raziskave. Priporočamo zapis raziskovalnih vprašanj (kvalitativna raziskava) oz. hipotez (kvantitativna raziskava). Metode: V uvodu metod navedemo izbrano raziskovalno paradigmo (kvantitativna, kvalitativna) in uporabljeni dizajn izbrane paradigme. Podpoglavja metod so: opis instrumenta, opis vzorca, opis poteka raziskave in opis obdelave podatkov. Pri opisu instrumenta navedemo: opis sestave instrumenta, kako smo oblikovali instrument, spremenljivke v instrumentu, merske značilnosti (veljavnost, zanesljivost, objektivnost, občutljivost). Navedemo avtorje, po katerih smo instrument povzeli, ali navedemo literaturo, po kateri smo ga razvili. Pri kvalitativni raziskavi opišemo tehniko zbiranja podatkov, izhodiščna vprašanja, morebitno strukturo poteka zbiranja podatkov, kriterije veljavnosti in zanesljivosti tehnike zbiranja podatkov. Pri opisu vzorca navedemo: opis populacije, iz katere smo oblikovali vzorec, vrsto vzorca, kolikšen je bil odziv vključenih v raziskavo, opis vzorca po demografskih podatkih (spol, izobrazba, delovna doba, delovno mesto ipd.). Pri kvalitativni raziskavi opredelimo še možnosti vključitve in izbrani način vključitve v raziskavo, vrsto vzorca, velikost vzorca in pojasnimo zasičenost vzorca. Pri opisu poteka raziskave in obdelave podatkovnavedemo: etična dovoljenja za izvedbo raziskave, dovoljenja za izvedbo raziskave v organizaciji, predstavimo potek izvedbe raziskave, zagotovila za anonimnost vključenih ter prostovoljnost pri vključitvi v raziskavo, obdobje zbiranja podatkov in kraj zbiranja podatkov, način zbiranja, uporabljene metode analize podatkov, natančno navedemo statistične metode, program in verzijo programa statistične obdelave, meje statistične značilnosti. Pri kvalitativni raziskavi natančno opišemo celoten potek raziskave, način zapisovanja, zbiranja podatkov, število izvedb (opazovanj, intervjujev ipd.), trajanje izvedb, sekvence, transkripcijo podatkov, korake analize obdelave, tehnike obdelave podatkov, in interpretacije podatkov ter receptivnost raziskovalca. Rezultati: Rezultate prikažemo besedno oz. v tabelah in slikah ter pazimo, da izberemo le en prikaz za posamezen rezultat in da se vsebina ne podvaja. V razlagi rezultatov se osredotočamo na statistično značilne rezultate in tiste, ki so nas presenetili. Rezultate prikazujemo glede na stopnjo zahtevnosti statistične obdelave. Pri prikazu rezultatov v tabelah in slikah je potrebna pojasnitev vseh uporabljenih kratic v legendi pod tabelo ali sliko. Rezultate prikažemo po postavljenih spremenljivkah, odgovorimo na raziskovalna vprašanja oz. hipoteze. Pri kvalitativnih raziskavah prikažemo potek oblikovanja kod in kategorij, za vsako kodo predstavimo eno do dve reprezentativni izjavi vključenih v raziskavo, ki najbolj predstavita oblikovano kodo. Naredimo shematični prikaz dobljenih kod in iz njih razvitih kategorij ter sodbo. Diskusija: V diskusiji ugotovitve raziskave navajamo na besedni način (številčnih rezultatov ne navajamo). Nizamo jih po posameznih spremenljivkah in z vidika postavljenih raziskovalnih vprašanj oz. hipotez, ki jih ne ponavljamo, temveč nanje besedno odgovarjamo. Rezultate v razpravi pojasnimo z vidika razumevanja, kaj lahko iz njih razberemo, razumemo in kako je to primerljivo z rezultati drugih raziskav in kaj to pomeni za strokovno delo – uporabnost raziskave. Pri tem smo odgovorni in etični ter rezultate pojasnjujemo z vidika spoznanj naše raziskave in z vidika spoznanj, ki so preverljiva, splošno znana in primerljiva z vidika drugih raziskav. Pazimo na posploševanje rezultatov in se pri tem zavedamo omejitev raziskave tako z vidika instrumenta, vzorca in poteka raziskave. Upoštevamo načelo preverljivosti in primerljivosti. Oblikujemo rdečo nit razprave kot smiselne celote, komentiramo pričakovana in nepričakovana spoznanja raziskave. Na koncu razprave navedemo priporočila, ki so plod naše raziskave, navedemo področja, ki jih nismo raziskali, pa bi bilo pomembno, ali pa smo jih, pa naši rezultati ne dajejo ustreznih pojasnil. Navedemo omejitve raziskave. Zaključek: Na kratko povzamemo ključne ugoto­vitve izvedene raziskave, povzamemo predloge za prakso, predlagamo možnosti nadaljnjega raziskovanja obravnavanega problema. Članek naj se zaključi s seznamom literature, ki je bila citirana ali povzeta v članku. Struktura preglednega znanstvenega članka (1.02) V kategorijo preglednih znanstvenih raziskav sodijo: sistematični pregled literature, pregled literature, analiza koncepta, razpravni članek (v nadaljevanju pregledni znanstveni članek). Revija objavlja pregledne znanstvene raziskave, za katere je bilo zbiranje podatkov končano največ tri leta pred objavo članka v reviji. Pregledni znanstveni članek je pregled najnovejših raziskav o določenem predmetnem področju z name­nom povzemati, analizirati, evalvirati ali sintetizirati informacije, ki so že bile publicirane. Znanstvena spoznanja niso le navedena, ampak tudi razložena, interpretirana, analizirana, kritično ovrednotena in predstavljena na znanstvenoraziskovalen način. Na osnovi kvantitativne obdelave podatkov predhodnih raziskav (metaanaliza) ali kvalitativne sinteze (metasinteza) rezultatov predhodnih raziskav prinaša nova spoznanja in koncepte za nadaljnje raziskovalno delo. Struktura preglednega znanstvenega članka je enaka kot pri izvirnem znanstvenem članku. V uvodu predstavimo znanstveno, konceptualno ali teoretično izhodišče, kot vodilo pregleda literature. Končamo z utemeljitvijo, zakaj je pregled potreben, zapišemo namen, cilje in raziskovalno vprašanje. V metodah natančno opišemo uporabljen raziskovalni dizajn pregleda literature. Podpoglavja metod so: metode pregleda, rezultati pregleda, ocena kakovosti pregleda in opis obdelave podatkov. Metode pregleda vključujejo razvoj, testiranje in izbor iskalne strategije, vključitvene in izključitvene kriterije za uvrstitev v pregled, raziskane podatkovne baze, časovno obdobje iskanja objav, vrste objav z vidika hierarhije dokazov, ključne besede, jezik. Rezultati pregleda vključujejo število dobljenih zadetkov, število pregledanih raziskav, število vključenih raziskav in število izključenih raziskav (tabelarični prikaz). Ocena kakovosti pregleda in opis obdelave podatkov vključujeoceno uporabljenega pristopa in dobljenih rezultatov ter kakovost vključenih raziskav, uporabljene kriterije za dokončni nabor uporabljenih zadetkov, način obdelave podatkov. Rezultate prikažemo tako, da uporabimo diagram poteka raziskave skozi faze pregleda, pri izdelavi si lahko pomagamo z mednarodnimi standardi za prikaz rezultatov pregleda literature (primer PRISMA for systematic review). Naredimo analizo kakovosti vključenih raziskav z vidika uporabljenih raziskovalnih metod. Jasno naj bo razvidno, katere vrste raziskav glede na hierarhijo dokazov so vključene v pregled literature. Rezultate prikažemo besedno, v tabelah in slikah, navedemo ključna spoznanja glede na raziskovalni dizajn. Pri kvalitativni sintezi uporabimo kode in kategorije kot rezultat pregleda kvalitativne sinteze. Pri kvantitativni analizi opišemo uporabljene statistične metode obdelave podatkov iz vključenih znanstvenih del. V diskusiji v prvem delu odgovorimo na raziskovalno vprašanje, nato komentiramo ugotovitve pregleda literature, kakovost vključenih raziskav, svoje ugotovitve primerjamo z rezultati drugih primerljivih raziskav, razvijemo nova spoznanja, ki jih je doprinesel pregled literature, njihovo teoretično, znanstveno in praktično uporabnost, navedemo omejitve raziskave, uporabnost v praksi in priložnosti za nadaljnje raziskovanje. V zaključku poudarimo doprinos izvedenega pregleda, opozorimo na morebiten prepad v znanju in razumevanju, izpostavimo pomen bodočih raziskav, uporabnost pridobljenih spoznanj in priporočila za prakso/raziskovanje/izobraževanje/menedžment, pri čemer upoštevamo omejitve raziskave. Izpostavimo teoretični koncept, ki bi lahko usmerjal raziskovalce v prihodnosti. Struktura strokovnega članka (1.04) Strokovni članek je predstavitev že znanega, s poudarkom na uporabnosti rezultatov izvirnih raziskav in širjenju znanja. Struktura strokovnega članka je enaka strukturi izvirnega znanstvenega članka, v kolikor gre za pregled literature pa strukturi preglednega znanstvenega članka. V njem predstavljamo raziskave, ki obogatijo že obstoječe vedenje o strokovnem problemu, pri čemer pa nismo usmerjeni v podajanje novega znanja in znanstvenih dokazov, temveč v uporabnost rezultatov za izboljšave v strokovnem delu. Navajanje literature Vsako trditev, teorijo, uporabljeno metodologijo,koncept je treba potrditi s citiranjem. Avtorji naj uporabljajo harvardski sistem (Anglia 2008) za navajanje avtorjev v besedilu in seznamu literaturena koncu članka. Za navajanje avtorjev v besedilu uporabljamo npr.: (Pahor, 2006) ali Pahor (2006),kadar priimek vključimo v poved. Če sta avtorjadva, priimka ločimo z »&«: (Stare & Pahor, 2010).V besedilu navajamo do dva avtorja: (Rhodes & Pearson, 2006). Če je avtorjev več navedemo le prvega in dopišemo, et al. (Chen, et al., 2007). Čenavajamo več citiranih del, jih ločimo s podpičjiin jih navedemo po kronološkem zaporedju, odnajstarejšega do najnovejšega, če je med njimi v istemletu več citiranih del, jih razvrstimo po abecednemvrstnem redu (Bratuž, 2012; Pajntar, 2013; Wong,et al., 2014). Kadar citiramo več del istega avtorja,izdanih v istem letu, je treba za letnico dodati maločrko po abecednem redu: (Baker, 2002a, 2002b). Kadar navajamo sekundarne vire, uporabimo »cited in« (Lukič, 2000 cited in Korošec, 2014) . Če pisec članka ni bil imenovan oz. je delo anonimno, v besedilu navedemo naslov dodamo Anon., ter letnico objave: The past is the past (Anon., 2008). Kadar je avtor organizacija oz. gre za korporativnega avtorja, zapišemo ime korporacije (Royal College of Nursing, 2010). Če ni leta objave, to označimo z »no date« (Smith, n. d.). Pri objavi fotografij navedemo avtorja (Foto: Marn, 2009; vir: Cramer, 2012). Za objavo fotografij, kjer je prepoznavna identiteta posameznika, moramo pridobiti dovoljenje te osebe ali staršev, če gre za otroka. V seznamu literature na koncu članka navedemo avtorje po abecednem redu in vsa v besedilu citirana ali povzeta dela (in samo ta!). Citiranje in povzemanje v besedilu ter navajanje v seznamu na koncu članka morajo biti skladni! Sklicujemo se le na objavljena dela. Kadar je avtorjev več in smo v besedilu navedli le prvega ter dodali et al., v seznamu navedemo prvih šest avtorjev in dodamo et al., če je avtorjev več kot šest. V seznamu literature si bibliografski opisi sledijo v abecednem zaporedju, velikost črk 12, z enojnim razmikom, levo poravnano ter 12 pik prostora za referencami/paragraph spacing. Citirane strani navajamo pri citiranju v besedilu, če dobesedno navajamo citirano besedilo (Ploč, 2013, p. 56) ter v seznamu literature za članke, prispevke na konferencah …). Če citiramo več strani iz istega dela, strani navajamo ločene z vejico (npr. pp. 15–23, 29, 33, 84–86). Če je citirani prispevek dostopen na spletu, na koncu bibliografskega zapisa navedemo »Available at:« ter zapišemo URL- ali URN-naslov ter v oglatem oklepaju dodamo datum dostopa [glej primere]. Primeri navajanja literature v seznamu Citiranje knjige: Hoffmann Wold, G., 2012. G. Basic geriatric nursing. 5th ed. St. Louis: Elsevier/Mosby, pp. 350–356. Pahor, M., 2006. Medicinske sestre in univerza. Domžale: Izolit, pp. 73–80. Ricci Scott, S., 2007. Essentials of maternity, newborn and women.s health nursing. 2nd ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, pp. 32–36. Citiranje poglavja oz. prispevka iz knjige, ki jo je uredilo več avtorjev: Berryman, J., 2010. Statewide nursing simulation program. In: Nehring, W.M. & Lashley, F.R. eds. High-fidelity patient simulation in nursing education. Sadbury (Mass.): Jones and Bartlett, pp. 115–131. Kanič, V., 2007. Možganski dogodki in srčno-žilne bolezni. In: Tetičkovič, E. & Žvan, B. eds. Možganska kap – do kdaj? Maribor: Kapital, pp. 33–42. Citiranje knjige, ki jo je uredil eden ali več avtorjev: Borko, E., Takač, I., But, I., Gorišek, B. & Kralj, B. eds., 2006. Ginekologija. 2. dopolnjena izd. Maribor: Visoka zdravstvena šola, pp. 269–276. Robida, A. ed., 2006. Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti v zdravstvu. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, pp. 10–72. Citiranje članka iz revij (v drugem primeru dostopnega tudi na spletu): Cronenwett, L., Sherwood, G., Barnsteiner, J., Disch, J., Johnson, J., Mitchell, P., et al., 2007. Quality and safety education for nurses. Nursing Outlook, 55(3), pp. 122–131. Papke, K. & Plock, P., 2004. The role of fundal pressure. Perinatal Newsletters, 20(1), pp. 1–2. Available at: http://www.idph.state.ia.us/hpcdp/common/pdf/perinatal_newsletters/ progeny_may2004.pdf [5. 12. 2012]. Pillay, R., 2010. Towards a competency-based framework for nursing management education. International Journal of Nursing Practice, 16(6), pp. 545–554. Snow, T., 2008. Is nursing research catching up with other disciplines? Nursing Standard, 22(19), pp. 12–13. Citiranje anonimnega dela (avtor ni naveden): Anon., 2008. The past is the past: wasting competent, experienced nurses based on fear. Journal of Emergency Nursing, 34(1), pp. 6–7. Citiranje dela korporativnega avtorja: United Nations, 2011. Competencies for the future. New York: United Nations, p. 6. Citiranje članka iz suplementa revije in suplementa številke revije: Halevay, D. & Vemireddy, M., 2007. Is a target hemoglobin A1c below 7 % safe in dialysis patients? American Journal of Kidney Diseases, 49(2 Suppl 2), pp. S12–S154. Regehr, G. & Mylopoulos, M., 2008. Maintaining competence in the field: learning about practice, through practice, in practice. The Journal of Continuing Education in the Health Professions, 28(Suppl 1), pp. S19–S23. Rudel, D., 2007. Informacijsko-komunikacijske tehnologije za oskrbo bolnika na daljavo. Rehabilitacija, 6(Suppl 1), pp. 94–100. Citiranje prispevka iz zbornika referatov: Skela-Savič B., 2008. Teorija, raziskovanje in praksa v zdravstveni negi – vidik odgovornosti menedžmenta v zdravstvu in menedžmenta v visokem šolstvu. In: Skela-Savič, B., Kaučič, B.M. & Ramšak Pajk, J. eds. Teorija, raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna zdravstvena nega: zbornik predavanj z recenzijo. 1. mednarodna znanstvena konferenca, Bled 25. in 26. september 2008. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, pp. 38–46. Štemberger Kolnik, T. & Babnik, K., 2012. Oblikovanje instrumenta zdravstvene pismenosti za slovensko populacijo: rezultati pilotske raziskave. In: Železnik, D., Kaučič, B.M. & Železnik, U. eds. Inovativnost v koraku s časom in primeri dobrih praks: zbornik predavanj z recenzijo. 2. znanstvena konferenca z mednarodno udeležbo s področja zdravstvenih ved, 18. september 2012. Slovenj Gradec: Visoka šola za zdravstvene vede, pp. 248–255. Wagner, M., 2007. Evolucija k žensko osrediščeni obporodni skrbi. In: Drglin, Z. ed. Rojstna mašinerija: sodobne obporodne vednosti in prakse na Slovenskem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, pp. 17–30. Citiranje diplomskega in magistrskegaa dela, ter doktorske disertacije: Ajlec, A., 2010. Komunikacija in zadovoljstvo na delovnem mestu kot del kakovostne zdravstvene nege: diplomsko delo univerzitetnega študija. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, pp. 15–20. Rebec, D., 2011. Samoocenjevanje študentov zdravstvene nege s pomočjo video posnetkov pri poučevanju negovalnih intervencij v specialni učilnici: magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, pp. 77–79. Kolenc, L., 2010. Vpliv sodobne tehnologije na profesionalizacijo poklica medicinske sestre: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 250–258. Citiranje zakonov, kodeksov, pravilnikov: Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), 2008. Uradni list Republike Slovenije št. 15. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), 2008a. Uradni list Republike Slovenije št. 16. Zakon o varstvu osebnih podatkov (uradno prečiščeno besedilo) (ZVOP-1-UPB1), 2007. Uradni list Republike Slovenije št. 94. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2010. Uradni list Republike Slovenije št. 40. Pravilnik o licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2007. Uradni list Republike Slovenije št. 24. Citiranje zgoščenk (CD-ROM): International Council of Nurses, 2005. ICNP version 1.0: International classification for nursing practice. [CD-ROM]. Geneva: International Council of Nurses. Sima, Đ. & Požun, P., 2013. Zakonodaja s področja zdravstva. [CD-ROM]. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. NAVODILA ZA PREDLOŽITEV ČLANKA Članek je potrebno oddati v e-obliki preko spletne strani revije. Revija uporablja Open Journal System (OJS), dostopno na: http://obzornik.zbornica-zveza.si/. Avtor mora natančno slediti navodilom za oddajo članka in izpolniti vse zahtevane rubrike. Pred oddajo članka naj avtor članek pripravi v naslednjih ločenih dokumentih. - Naslovna stran, ki vključuje: naslov članka, avtorje v vrstnem redu, kot morajo biti navedeni v članku, popolne podatke o vseh avtorjih (ime, priimek, dosežena stopnja izobrazbe, habilitacijski naziv, zaposlitev, e-naslov) in pri oddaji označiti, kdo je korespondenčni avtor. Če je članek napisan v angleščini, morajo biti tako zapisani tudi vsi podatki o avtorjih. Navesti je potrebno prispevek vsakega soavtorja pri pisanju članka. Vsak soavtor članka mora sodelovati vsaj v dveh strukturnih delih članka (IMRAD). Vsak soavtor bo ob oddaji članka prejel elektronsko sporočilo na svoj e-naslov, da je članek oddan, in če ni soavtor članka, bo pozvan, da uredništvu odgovori na poslano elektronsko pošto. V sistem je vključena e-izjava o avtorstvu. Navedeno naj bo morebitno financiranje raziskave in raziskovalna skupina, v kolikor niso vsi člani skupine avtorji članka. Navesti je treba, ali članek vključuje del rezultatov večje raziskave, ali je nastal v okviru diplomskega, magistrskega ali doktorskega dela (v tem primeru je prvi avtor vedno študent) in morebitne zahvale. Dokument se pošlje v enem izmed formatov, ki jih prepozna urejevalnik besedil MS Word, in en izvod v formatu PDF (portable document format). Glavni dokument, ki je anonimiziran in vključuje naslov članka (obvezno brez avtorjev in kontaktnih podatkov), izvleček, ključne besede, besedilo članka, tabele, slike in literaturo. Obseg članka: članek naj vsebuje največ 5000 besedza kvantitativno in do 7000 besed za kvalitativno zasnovane raziskave. V ta obseg se ne štejejo izvleček,tabele, slike in seznam literature. Število besed članka je potrebno navesti v dokumentu »Naslovna stran«. Za oblikovanje besedila članka naj velja naslednje: velikost strani A4, dvojni razmik med vrsticami, pisava Times New Roman, velikost črk 12 pt in širina robov 25 mm. Obvezna je uporaba oblikovne predloge za članek (Word), dostopne na spletni strani Obzornika zdravstvene nege. Tabele naj bodo označene z arabskimi zaporednimi številkami. Imeti morajo vsaj dva stolpca ter opisni naslov (nad tabelo), naslovno vrstico, morebitni zbirni stolpec in zbirno vrstico ter legendo uporabljenih znakov. V tabeli morajo biti izpolnjena vsa polja, obsegajo lahko največ 57 vrstic. Za njihovo oblikovanje naj velja naslednje: velikost črk 11, pisava Times New Roman, enojni razmik, pred in za vrstico 0,5 točke prostora, v prvem stolpcu in vseh stolpcih z besedilom leva poravnava, v stolpcih s statističnimi podatki sredinska poravnava, vmesne pokončne črte pri prikazu neizpisane. Uredništvo si pridružuje pravico, da preobsežne tabele, v sodelovanju z avtorjem, preoblikuje. Slike naj bodo oštevilčene z arabskimi zaporednimi številkami. Podpisi k slikam (pod sliko) in legende naj bodo v slovenščini in angleščini, pisava Times New Roman. Izraz slika uporabimo za grafe, sheme in fotografije. Uporabimo le dvodimenzionalne grafične črno-bele prikaze (lahko tudi šrafure) ter resolucijo vsaj 300 dpi (dot per inch), če so slike v dvorazsežnem koordinatnem sistemu, morata obe osi (x in y) vsebovati označbe, katere enote/mere vsebujeta. Članki niso honorirani. Besedil in slikovnega gradiva ne vračamo, kontaktni avtor prejme objavljeni članek v formatu PDF. Sodelovanje avtorjev z uredništvom Članek mora biti pripravljen v skladu z navodili inoddan prek spletne strani revije na http://obzornik.zbornica-zveza.si/, to je pogoj, da se članek uvrsti vuredniški postopek. Če uredništvo presodi, da članekizpolnjuje kriterije za objavo v Obzorniku zdravstvenenege, bo poslan v zunanjo strokovno (anonimno)recenzijo. Recenzenti prejmejo besedilo članka brezavtorjevih osebnih podatkov, članek pregledajo gledena postavljene kazalnike in predlagajo izboljšave.Avtor je dolžan izboljšave pregledati in jih v največjimeri upoštevati ter članek dopolniti v roku, ki gadoloči uredništvo. V kolikor avtor članka ne vrne v roku, se članek zavrne. V kolikor avtor katere od predlaganih izboljšav ne upošteva, mora to pisnopojasniti. Po zaključenem recenzijskem postopkuuredništvo članek vrne avtorju, da popravke odobri,jih upošteva in pripravi čistopis. Čistopis uredništvopošlje v jezikovni pregled. Avtor prejme prvi natis v korekturo s prošnjo, da na njem označi vse morebitne tiskovne napake, ki jih označi v PDF-ju prvega natisa. Spreminjanje besedila v tej fazi ni sprejemljivo. Korekture je treba vrniti v treh delovnih dneh, sicer uredništvo meni, da se avtor s prvim natisom strinja. NAVODILA RECENZENTOM Recenzentovo delo je odgovorno in zahtevno. S svojimi predlogi in ocenami recenzenti prispevajo k večji kakovosti člankov, objavljenih v Obzorniku zdravstvene nege. Od recenzenta, ki ga uredništvo neodvisno izbere, se pričakuje, da bo odgovoril na vprašanja, ki so postavljena v obrazcu OJS in ugotovil, ali so trditve in mnenja, zapisani v članku, verodostojni in ali je avtor upošteval navodila za objavljanje. Recenzent mora poleg znanstvenosti, strokovnosti in primernosti vsebine za objavo v Obzorniku zdravstvene nege članek oceniti metodološko ter uredništvo opozoriti na pomanjkljivosti. Ni potrebno, da se recenzent ukvarja z lektoriranjem, vendar lahko opozori tudi na jezikovne pomanjkljivosti. Posebej mora biti recenzent pozoren, ali je naslov članka jasen, ali ustreza vsebini; ali izvleček povzema bistvo članka; ali avtor citira (naj)novejšo literaturo in ali citira znanstvene raziskave avtorjev, ki so pisali o isti temi v domačih revijah; ali se avtor izogiba avtorjem, ki zagovarjajo drugačna mnenja, kot so njegova; ali navaja tuje misli brez citiranja; ali je citiranje literature ustrezno, ali se v besedilu navedena literatura ujema s seznamom literature na koncu članka. Dostopno literaturo je potrebno preveriti. Oceniti je treba ustreznost slik ter tabel, preveriti, če se v njih ne ponavlja tisto, kar je v besedilu že navedeno. Recenzentova dolžnost je opozoriti na morebitne nerazvezane kratice. Recenzent mora biti še posebej pozoren na morebitno plagiatorstvo in krajo intelektualne lastnine. S sprejetjem recenzije se recenzent zaveže, da jo bo oddal v predpisanem roku. Če to ni mogoče, mora takoj obvestiti uredništvo. Recenzent se obveže, da vsebine članka ne bo nedovoljeno razmnoževal ali drugače zlorabil. Recenzije so anonimne: recenzent je avtorju neznan in obratno. Recenzent bo v pregled prek sistema OJS prejel le vsebino članka brez imena avtorja. V sistemu OJS recenzent poda svoje strokovno mnenje v recenzijskem obrazcu. Če ima recenzent večje pripombe, jih kot utemeljitev za sprejem ali morebitno zavrnitev članka na kratko opiše oz. avtorju predlaga nadaljnje delo, pri čemer upošteva njegovo integriteto. Zaradi večje preglednosti in lažjih dopolnitev s strani avtorja lahko recenzent svoje pripombe in morebitne predloge vnese v besedilo članka, pri tem uporabi možnost, ki jo ponuja MS Word – sledi spremembam (Track changes). Recenzent mora biti pozoren, da pred uporabo omenjene možnosti prikrije svojo identiteto (sledi spremembam, spremeni ime/Track changes, change user name). Recenzentsko verzijo besedila članka z vključenimi anonimiziranimi predlogi nato recenzent naloži v sistem OJS in omogoči avtorju, da predloge dopolnitev vidi. Končno odločitev o objavi članka sprejme uredniški odbor. Posodobljeno: 15. 3. 2016 Citirajte kot: Obzornik zdravstvene nege: navodila avtorjem in recenzentom, 2016. Available at: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Navodila.aspx [15. 3. 2016]. MANUSCRIPT SUBMISSION GUIDELINES General policies The manuscript should be written clearly and succinctly in a standard Slovene or English language and conform to acceptable language usage. Its length must not exceed 5000 words for quantitative and 7000 for qualitative research articles, excluding the title, abstract, tables, pictures and literature. The authors should use the MS Word template, accessible at the editorial website. All articles considered for publication in the Slovenian Nursing Review will have been subjected to an external, triple-blind peer review. Manuscripts are accepted for consideration by the journal with the understanding that they represent original material, have not been published previously and are not being considered for publication elsewhere. Individual authors bear full responsibility for the content and accuracy of their submissions. In submitting a manuscript, the authors must observe the standard scientific research paper components, the format and typology of documents, and submission guidelines. The manuscript must be accompanied by the authorship statement, a copy of which is available on the journal website. The statement must be undersigned by the author and all co-authors in the order in which each is listed in the authorship of the article. The manuscript will not be submitted to editing process before the statement has been received by the editorial office. The latter should also be notified of the designated corresponding author (with their complete home and e-mailing address, telephone number), who is responsible for communicating with the editorial office and other authors about revisions and final approval of the proofs. The title page should include the manuscript title and the full names of the authors, their highest earned academic degrees, and their institutional affiliations and status. The manuscript is eligible for editorial and reviewing process if it is prepared according to the uniform requirements set forth by the editorial committee of the Slovenian Nursing Review. If the article publishes human subject research, it should be evident from the methodology chapter that the study was conducted in accordance with the Declaration of Helsinki and Tokyo. All human subject research including patients or vulnerable groups, health professionals and students requires review and approval by the ethical committee on institutional or national level prior to subject recruitment and data collection. The title of the article, abstract and key words, tables (descriptive subtitle and legend), illustrations (charts, diagrams, signed photographs) must be submitted in Slovene and English. When the article is written in English, the title, the abstract and the key words must be translated into Slovene. The total of five data supplements per manuscript is allowed and their copyright must be obtained prior to publication. Tables and other data supplements should adequately accompany the text. The results presented in tables and other data supplements should be presented in symbols as required by the journal, available at the journal website, chapter Guidelines. The authors should refer to each of these supplements in the text. The use of footnotes and endnotes is not allowed. Typology of articles The editors reserve the right re-classify the article in a topic category that may be more suitable than originally submitted. The classification follows the adopted typology of documents/works for bibliography management in COBISS (Cooperative Online Bibliographic System and Services) accessible at: http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipolo­gija_eng.pdf ). Reclassification can be suggested by the author or reviewer, the final decision rests with the editor-in-chief and the managing editor. Methodological structure of an article The title, the abstract and the key words should be written in the Slovene and English language. A concise but informative title should convey the nature, content and research design of the paper. It must not exceed 120 characters. If the title is followed by a subtitle, a semicolon should be placed in between. Up to six key words separated by a semicolon and not included in the title, define the article content and reflect the article's core topic or message. Articles must be accompanied by an abstract of no more than 150-250 words written in the third person. Abstracts accompanying articles must be structured and should not include references. A structured abstract is an abstract with distinct, labelled sections for rapid comprehension. It is structured under the following headings: Introduction: This section states the main question to be answered, and indicates the exact objective of the paper and the major variables of the study. Methods: This section provides an overview of the research or experimental design, the research instrument, the reliability of the instrument, methods of data collection, and analysis indicating where, how and when the data were collected. Results: This section briefly summarizes and discusses the major findings. The information indicated in this section should be directly connected to the research question and purpose of the study. In quantitative studies it is necessary to state the statistical validity and statistical significance of the results. Discussion and conclusion: This section states the conclusions and discusses the research findings drawn from the results obtained. Presented in this section are also limitations of the study and the implications of the results for practice and relevant further research. Both, the positive and the negative research findings should be adequately presented. Structure of an Original Scientific Article (1.01) An original scientific article is only the first-time publication of original research results in a way that allows the research to be repeated, and the findings checked. The research should be based on the primary sources which are not older than five years at the time of the publication of the article. Introduction: In the introductory part the research problem is defined within the context of knowledge and evidence it was developed. The literature review on the topic provides a rationale behind the work and identifies a problem highlighted by the gap in the literature. It frames a purpose and aims for a study, research questions or hypotheses as well as the method of investigation (a research design, sample size and characteristics of the proposed sample, data collection and data analysis procedures). The research should be based on the primary sources of the recent national and international research which are not older than ten or five years respectively, if the topic of has been widely researched. Citation of sources and references to previous research findings is obligatory. Finally, the research intentions and purposes are stated. Recommended is also the framing of research questions (qualitative research) and hypotheses (qualitative research) to investigate or guide the study. Method: This section states the chosen paradigm (qualitative, quantitative) and outlines the research design. It usually includes sections on research design; sample size and characteristics of the proposed sample; description of research process; and data collection and data analysis procedures. The description of the research instrument includes information about the construction of the instrument, the mode of instrument development, instrument variables and measurement properties (validity, reliability, objectivity, sensitivity). Appropriate cita­tions of the literature used in research development should be included. In qualitative research, a technique of data collection should be given along with the preliminary research questions, a possible format or structure of data collection and process, the criteria of validity and reliability of data collection. The description of a sample defines the population from which the sample has been drawn, the type of the sample, the response rate of the participants, the respondents. demographics (gender, educational level,length of work experience, post currently held, and the like). In qualitative research, the category of sampling technique and the inclusion criteria are also defined and the sample size saturation is explained. The description of the research procedure and data analysis includes ethical approvals to conduct a research, permission to conduct a research in an institution, description of the research process, guarantee of anonymity and voluntariness of the research participants, period and place of data collection, method of data collection and analysis, statistical methods, statistical analysis software and programme version, limits of statistical significance. A qualitative research should include a detailed description of modes of data collection and recording, number and duration of observations, interviews and surveys, sequences, transcription of data, steps in the data analysis and interpretation, and receptiveness of a researcher. Results: This section presents the research results descriptively or in numbers and figures. A table is included only if it presents new information. Each finding is presented only once so as to avoid repetition and duplication of the content. Explanation of the results is focused on statistically significant or unexpected findings. The results are presented according to the level of statistical complexity. All abbreviations used in figures and tables should be provided with explanatory captions in the legend below the table or figure. The results are presented according to the variables, answering all the research questions or hypotheses. In qualitative research, the development of codes and categories should also be presented, including one or two representative statements of participants. A schematic presentation of the codes and ensuing categories are given. Discussion: The discussion section analyses the data descriptively (numerical data should be avoided) in relation to specific variables from the study. The results are analysed and evaluated in relation to the original research questions or hypotheses. The discussion part integrates and explains the results obtained and relates them with those of previous studies in order to determine their significance and applicative value. Ethical interpretation and communication of research results is essential to ensure the validity, comparability and accessibility of new knowledge. The validity of generalisations from results is often questioned due to the limitations of qualitative research (sample representativeness, research instrument, research proceedings). The principles of reliability and comparability should be observed. The discussion includes comments on the expected and unexpected findings and the areas requiring further or in-depth research as indicated by the study results. The limitations of the research should be clearly stated. Conclusion: Summarised in this section are the author.s principal points and transfer of new findings into practice. The section may conclude with specific further research proposals grounded on the substantive content, conclusions and contributions of the study, albeit limitations cited. The article concludes with the following statements: - whether the article publishes results of a larger study; - whether the article was based on the diploma work, master.s thesis or doctorate dissertation; in this case the student is always listed as the first author; - whether the research was financially supported; in this case the sponsors and other participating researchers must be included at the end of the text; - personal acknowledgements. The article concludes with a list of all the published works cited or referred to in the text of the paper. Structure of a Review Article (1.02) Included in the category of review scientific research are: literature review, concept analyses, discussion based articles (also referred to as a review article). The Slovenian Nursing Review publishes review scientific research, the data collection of which has been concluded maximum three years before the publication of an article. A review article is an overview of the latest works in a specific subject area, the works of an individual researcher or a group of researchers with the purpose of summarising, analysing, evaluating or synthesising the information that has already been published. Research findings are not only described but explained, interpreted, analysed, critically evaluated and presented in a scientific research manner. A review article brings either qualitative data processing of the previous research findings (meta-analyses) or qualitative syntheses of the previous research findings (meta-syntheses) and thus provides new knowledge and concepts for further research. The organizational pattern of a review article is similar to that of the original scientific article. The introduction section defines the scientific, conceptual or theoretical basis for the literature review. It also states the necessity for the review along with the aims, objectives and the research question. The method section accurately defines the research methods by which the literature search was conducted. It is further subdivided into: review methods, the results of the review, the quality assessment of the review and the description of data processing. Review methods include the development, testing and search strategy, predetermined criteria for the inclusion in the review, the researched data bases, limited time period of published literature, types of publications according to hierarchy of evidence, key words and language. The results of the review include the number of hits, the number of reviewed research works, the number of included and excluded sources consulted. The quality assessment of the review and the description of data processing include the assessment of the research approach and the data obtained as well as the quality of included research works, the final criteria to include or exclude the sources of evidence consulted and the data processing method. The results are presented in the form of a diagram of all the research stages of the review. The international standards for the presentation of the literature review results may be used for this purpose (e.g. PRISMA for systematic review). The results should include a quality analysis of the sources included from the view point of the research methods used. It should be evident which studies are included in the review according to hierarchy of evidence. The results are presented verbally and visually, the main findings concerning the research design should also be included. In qualitative synthesis the codes and categories are used as a result of the qualitative synthesis review. In quantitative analysis, the statistical methods of data processing of the used scientific works are described. The first section of the discussion answers the research question which is followed by the author.s observations on literature review findings, the quality of the research works included. The author evaluates the review findings in relation to the results from other comparable studies. The discussion chapter identifies new perspectives and contributions of the literature review, their theoretical, scientific and practical applicability. It also defines research limitations and points the way forward for applicability of the review findings and further research. The conclusion section emphasises the contribution of the literature review conducted, it sheds light on any gaps in previous research, it identifies the significance of further research, the translation of new knowledge and recommendations into practice, research, education, management by taking into consideration the research limitations. It also pinpoints theoretical concept which may guide or direct further research. Structure of a Professional Article (1.04) A professional article is a presentation of what is already known, with the emphasis on the applicability of original research results and the dissemination of knowledge. The organisational structure of a professional article is similar to that of an original scientific article, in the case of literature review it follows the structure of review article. It presents the research results which upgrade the current knowledge on the topic. No new knowledge or scientific evidence is presented, it is, however, focused on the applicability of the results with the aim to improve the existing professional practice. Literature Citation In academic writing the authors are required to acknowledge the sources from which they draw their information, including all statements, theories or methodologies applied. The authors should follow the Harvard referencing system (Anglia 2008) for in-text citations and in the reference list at the end of the paper. In-text citations or parenthetical citations are identified by the authors' surname and the publication year positioned within parenthesis immediately after the relevant word and before the punctuation mark: (Pahor, 2006). If a citation functions as a sentence element, the author's surname is followed by the year of publication within parenthesis: Pahor (2006). In case of two authors, their surnames are separated by a ''&'': (Stare & Pahor, 2010). Up to two authors only are given in the text: (Rhodes & Pearson, 2006). If there are more than two authors, only the first author's last name is noted followed by et al. (Chen, et al., 2007).Several references are listed in the chronological sequence of publication, from the most recent to the oldest. If several references were published in the same year, the are listed in alphabetical order. Semicolon is used to separate each author: (Bratuž, 2012; Pajntar, 2013; Wong, et al., 2014). In citing works by the same author published in the same year, a lower case letter after the date must be used to differentiate between the works: (Baker, 2002a, 2002b). In citing secondary sources they are introduced by ''cited in'' (Lukič, 2000 cited in Korošec, 2014). In citing a piece of work which does not have an obvious author or the author is unknown, the in-text citation includes the title followed by Anon., and the year of publication: The past is the past (Anon., 2008). In citing a piece of work whose authorship is an organization or corporate author, the name of the organization is given, followed by the year of publication (Royal College of Nursing, 2010). If no date of publication is given, it is notified by a ''no date'' (Smith, n. d.). An in-text citation and a full reference must be provided for any images, illustrations, photographs, diagrams, tables or figures reproduced in the paper as with any other type of work: (Photo: Marn, 2009; source: Cramer, 2012). If a subject on a photo is recognisable, a prior informed consent for publication should be gained from the subject or from a portrayed child's parent or guardian. All in-text citations should be listed in the reference list at the end of the document. When someone's work is cited in the text (an in-text citation), a fullreference for it needs to be created at the end of the paper. The end-of-text citation or the reference list should include all published material used in the paper. Therefore, background material or furtherreading material which is not referred to in therunning text should not be included. The referencelist is arranged in alphabetical order according toauthors' last name. All in-text citations must have a corresponding detailed entry at the end of the paperin the reference list. The in-text citations and the end­of-text citation should be congruent to each other. In- text citations should not refer to unpublishedsources. If there are several authors, the in-text citation includes only the last name of the first authorfollowed by the phrase et al. and the publication date.When authors number more than six, the reference list includes the first six authors' names followed byet al. The list of references should be in alphabeticalorder according to the first author's last name,character size 12pt with single spaced lines, alignedleft and with 12pt spacing after references (paragraphspacing). Cited pages are included in the in-text citation if the original segment of the text is cited (Ploč, 2013, p. 56) and in the reference list of the articles, conference papers, etc. If several pages are cited from the same source, the pages are separated by a comma (e.g. pp. 15–23, 29, 33, 84–86). If a source cited is accessible also on the World Wide Web, the bibliographic information concludes with ''Available at'', followed by URL- or URN-address and a date of access in square brackets [See examples]. Citation Examples by Type of Reference Citing books: Hoffmann Wold, G., 2012. G. Basic geriatric nursing. 5th ed. St. Louis: Elsevier/Mosby, pp. 350–356. Pahor, M., 2006. Medicinske sestre in univerza. Domžale: Izolit, pp. 73–80. Ricci Scott, S., 2007. Essentials of maternity, newborn and women.s health nursing. 2nd ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, pp. 32–36. Citing a chapter/essay in a book edited by multiple authors: Berryman, J., 2010. Statewide nursing simulation program. In: Nehring, W.M. & Lashley, F.R. eds. High-fidelity patient simulation in nursing education. Sadbury (Mass.): Jones and Bartlett, pp. 115–131. Kanič, V., 2007. Možganski dogodki in srčno-žilne bolezni. In: Tetičkovič, E. & Žvan, B. eds. Možganska kap – do kdaj? Maribor: Kapital, pp. 33–42. Citing a book edited by one or multiple authors: Borko, E., Takač, I., But, I., Gorišek, B. & Kralj, B. eds., 2006. Ginekologija. 2. dopolnjena izd. Maribor: Visoka zdravstvena šola, pp. 269–276. Robida, A. ed., 2006. Nacionalne usmeritve za razvoj kakovosti v zdravstvu. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, pp. 10–72. Citing a journal article (the second example refers to citing from the source available online): Cronenwett, L., Sherwood, G., Barnsteiner, J., Disch, J., Johnson, J., Mitchell, P., et al., 2007. Quality and safety education for nurses. Nursing Outlook, 55(3), pp. 122–131. Papke, K. & Plock, P., 2004. The role of fundal pressure. Perinatal Newsletters, 20(1), pp. 1–2. Available at: http://www. idph.state.ia.us/hpcdp/common/pdf/perinatal_newsletters/ progeny_may2004.pdf [5. 12. 2012]. Pillay, R., 2010. Towards a competency-based framework for nursing management education. International Journal of Nursing Practice, 16(6), pp. 545–554. Snow, T., 2008. Is nursing research catching up with other disciplines? Nursing Standard, 22(19), pp. 12–13. Citing anonymous works (author is not given): Anon., 2008. The past is the past: wasting competent, experienced nurses based on fear. Journal of Emergency Nursing, 34(1), pp. 6–7. Citing works with society, association, or institution as author and publisher: United Nations, 2011. Competencies for the future. New York: United Nations, p. 6. Citing an article from a journal supplement or issue supplement: Halevay, D. & Vemireddy, M., 2007. Is a target hemoglobin A1c below 7 % safe in dialysis patients? American Journal of Kidney Diseases, 49(2 Suppl 2), pp. S12–S154. Regehr, G. & Mylopoulos, M., 2008. Maintaining competence in the field: learning about practice, through practice, in practice. The Journal of Continuing Education in the Health Professions, 28(Suppl 1), pp. S19–S23. Rudel, D., 2007. Informacijsko-komunikacijske tehnolo­gije za oskrbo bolnika na daljavo. Rehabilitacija, 6(Suppl 1), pp. 94–100. Citing from published conference proceedings: Skela-Savič B., 2008. Teorija, raziskovanje in praksa v zdravstveni negi – vidik odgovornosti menedžmenta v zdravstvu in menedžmenta v visokem šolstvu. In: Skela-Savič, B., Kaučič, B.M. & Ramšak Pajk, J. eds. Teorija, raziskovanje in praksa – trije stebri, na katerih temelji sodobna zdravstvena nega: zbornik predavanj z recenzijo. 1. mednarodna znanstvena konferenca, Bled 25. in 26. september 2008. Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, pp. 38–46. Štemberger Kolnik, T. & Babnik, K., 2012. Oblikovanje instrumenta zdravstvene pismenosti za slovensko populacijo: rezultati pilotske raziskave. In: Železnik, D., Kaučič, B.M. & Železnik, U. eds. Inovativnost v koraku s časom in primeri dobrih praks: zbornik predavanj z recenzijo. 2. znanstvena konferenca z mednarodno udeležbo s področja zdravstvenih ved, 18. september 2012. Slovenj Gradec: Visoka šola za zdravstvene vede, pp. 248–255. Wagner, M., 2007. Evolucija k žensko osrediščeni obporodni skrbi. In: Drglin, Z. ed. Rojstna mašinerija: sodobne obporodne vednosti in prakse na Slovenskem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, pp. 17–30. Citing diploma theses or master's theses and doctoral dissertations: Ajlec, A., 2010. Komunikacija in zadovoljstvo na delovnem mestu kot del kakovostne zdravstvene nege: diplomsko delo univerzitetnega študija. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, pp. 15–20. Rebec, D., 2011. Samoocenjevanje študentov zdravstvene nege s pomočjo video posnetkov pri poučevanju negovalnih intervencij v specialni učilnici: magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, pp. 77–79. Kolenc, L., 2010. Vpliv sodobne tehnologije na profesionalizacijo poklica medicinske sestre: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, pp. 250–258. Citing laws, codes and regulations: Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), 2008. Uradni list Republike Slovenije št. 15. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), 2008a. Uradni list Republike Slovenije št. 16. Zakon o varstvu osebnih podatkov (uradno prečiščeno besedilo) (ZVOP-1-UPB1), 2007. Uradni list Republike Slovenije št. 94. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2010. Uradni list Republike Slovenije št. 40. Pravilnik o licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2007. Uradni list Republike Slovenije št. 24. Citing compact disk material (CD-ROM): International Council of Nurses, 2005. ICNP version 1.0: International classification for nursing practice. [CD-ROM]. Geneva: International Council of Nurses. Sima, Đ. & Požun, P., 2013. Zakonodaja s področja zdravstva. [CD-ROM]. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. ARTICLE SUBMISSION GUIDELINES The corresponding author must submit the manuscript electronically using the Open Journal System (OJS) available at: http://obzornik.zbornica­zveza.si/. The authors should adhere to the accepted guidelines and fill in all the sections given. Prior to submission the authors should prepare the manuscript in the following separate documents. - The title page which includes the title of the article, the full names of the author/s in the sequence as that in the article, the data about the authors (name, surname, their highest academic degree, habilitation qualifications and their institutional affiliations and status, their mailing address), and the name of the corresponding author. If the article is written in the English language, the data about the authors should also be given in English. In multi-authored publications the contribution of each author should be listed. Each author must contribute to at least two parts of the article (IMRAD). Each co­author will receive a notice on their e-mail address that the article has been submitted. If he/she is not a co-author, they will be requested to answer the mail received. The authorship statement is included in the system. The title page includes the acknowledgement of any financial assistance and the research group if its members were not all co­authors. It is necessary to specify whether the article includes the results of some other larger research or whether the article is based on a diploma, master or doctoral thesis (in which case the first author is always the student) and the acknowledgements. The electronic version of the manuscript must be in a Microsoft Word–compatible format and one copy in the PDF (Portable Document Format). - The main document should be anonymized and includes the title (obligatorily without the authors and contact data), the abstract, the keywords, the text, the tables, the figures, pictures and literature. Length of the manuscript: Its length must not exceed 5000 words for quantitative and 7000 for qualitative research articles, excluding the title, abstract, tables, pictures and literature. The number of words should be given in the document ''The title page''. The following manuscript format for submissions should be used: the text of the manuscript should be formatted for A4 size paper, double spacing, written in Times New Roman font, font size 12pt with 25 mm wide margins. Obligatory is the use of Microsoft Word template available at the Slovenian Nursing Review website. The tables contain information organised into discrete rows and columns. They are sequentially numbered with Arabic numerals throughout the document according to the order in which they appear in the text. They should include at least two columns, a descriptive, but succinct title (above the table),the title row, optional row totals and column totals summarizing the data in respective rows and columns, and, if necessary, the notes and legends. There are no empty cells left in a table and the table size should not exceed 57 lines. Tables must conform to the following type: all tabular material should be 11pt font, Times New Roman font, single spacing, 0.5 pt spacing, leftalignment in the first column and in all columns with the text, centre alignment in the columns with statistical data, with no intersecting vertical lines. The editors, in agreement with the author/s, reserve the right to reduce the size of tables. Figures are numbered consecutively in the order first cited in the text, using Arabic numerals. Captions and legends are given below each figure in Slovene and English, Times New Roman font. Figures are all illustrative material, including graphs, charts, drawings, photographs, diagrams. Only 2-dimensional, black-and-white pictures (also with hatching) with a resolution of at least 300 dpi (dot per inch) are accepted. If the figures are in 2-dimensional coordinate system both axis (x and y) should include the units or measures used. The author will receive no payment from the publishers for the use of their article. Manuscripts and visual material will not be returned to the authors. The corresponding author will receive a PDF copy of the published article. The editorial board – author/s relationship The manuscript are sent to via web page: http://obzornik.zbornica-zveza.si/. The Slovenian Nursing Review will consider only the manuscripts prepared according to the guidelines adopted. Initially all papers are assessed by an editorial committee which determines whether they meet basic standards and editorial criteria for publication. All articles considered for publication will have been subjected to a formal blind peer review by external three reviewers in order to satisfy the criteria of objectivity and of knowledge. Occasionally a paper will be returned to the author with the invitation to revise their manuscript in view of specific concerns and suggestions of reviewers and to return it within the agreed time period set by the editorial board. If the manuscript is not received by the given deadline, it will not be published. If authors disagree with the reviewers' claims and/or suggestions, they should provide written reasoned arguments, supported by existing evidence. Upon acceptance, the edited manuscript is sent back to the corresponding author for approval and resubmission of the manuscript final version. All manuscripts are proofread to improve the grammar and language presentation. The authors are also requested to read the first printed version of their work for printing mistakes and correct them in the PDF. Any other changes to the manuscript are not possible at this stage of publication process. If authors do not reply in three days, the first printed version is accepted. GUIDE TO REVIWERS Reviewers play an essential part in science and in scholarly publishing. They uphold and safeguard the scientific quality and validity of individual articles and also the overall integrity of the Slovenian Nursing Review. Reviewers are selected independently by the editorial board on account of their content or methodological expertise. For each article, reviewers must complete a review form on a OJS format including criteria for evaluation. The manuscripts under review are assessed in light of the journal's guidelines for authors, the scientific and professional validity and relevance of the topic, and methodology applied. Reviewers may add language suggestions, but they are not responsible for grammar or language mistakes. The title should be succinct and clear and should accurately reflect the topic of the article. The abstract should be concise and self-contained, providing information on the objectives of the study, the applied methodology, the summary and significance of principal findings, and major conclusions. Reviewers are obliged to inform the editorial board of any inconsistencies. The review focuses also on proper use of the conventional citation style and accuracy and consistency of references (concordance of in-text and and-of-text reference), evaluation of sources (recency of publication, reference to domestic sources on the same or similar subjects, acknowledgement of other publications, possible avoidance of the works which contradict or disaccord with the author.s claims and conclusions, failure to include quotations or give the appropriate citation). All available sources need to be verified. The figures and tables must not duplicate the material in the text. They are assessed in view of their relevance, presentation and reference to the text. Special attention is to be paid to the use of abbreviations and acronyms. One of the functions of reviewers is to prevent any form of plagiarism and theft of another's intellectual property. The reviewers should complete their review within the agreed time period, or else immediately notify the editorial board of the delay. Reviewers are not allowed to copy, distribute or misuse the content of the articles. The reviews are subjected to an external, blind, peer review process. Through the OJS system prospective reviewer will receive a manuscript with the authors' names removed from the document. For each article, reviewers must complete a review form in the OJS system with the evaluation criteria laid out therein. The reviewer may accept the manuscript for publication as it is or may require revision, remaking and resubmission if significant changes to the paper are necessary. The manuscript is rejected if it fails to meet the required criteria for publication or if it is not suitable for this type of journal. The reviewer should, however, respect the author's integrity. All comments and suggestions to the author are outlined in detail within the text by using the MS Word function Track changes. The reviewed manuscript, including anonymised suggestions, are loaded in the OJS system and made accessible to the author. The reviewer should be careful to mask their identity before applying this function. The final acceptance and publication decision rests with the editorial board. Updated on March 15, 2016 Cite as: Slovenian Nursing Review: author/reviewer guidelines, manuscript submisson guidelines 2016. Available at: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/eng/Information_for_authors.aspx [15. 3. 2016]. SLOVENIAN NURSING REVIEW ISSN 1318-2951 (print edition), e-ISSN 2350-4595 (online edition) UDC 614.253.5(061.1)=863=20, CODEN: OZNEF5 Founded and published by: The Nurses and Midwives Association of Slovenia Editor in Chief and Managing Editor: Brigita Skela-Savič, PhD, MSc, BSc, RN, Associate Professor Editor, Executive Editor: Andreja Mihelič Zajec, BSc, RN, Lecturer Editor, Web Editor: Ema Dornik, PhD, MSc, BSN, RN, Assistant Professor Editorial Board: • Branko Bregar, MSc, RN, Senior Lecturer, University Psychiatric Hospital, Slovenia • Ema Dornik, PhD, MSc, BSN, RN, Assistant Professor, Institute of Information Science, Slovenia • Sonja Kalauz, PhD, MSc, MBA, BSc, RN, Assistant Professor, University of Applied Health Studies Zagreb, Croatia • Andreja Kvas, PhD, MSc, BSN, RN, Assistant Professor, University of Ljubljana, Faculty of Health Sciences, Slovenia • Mateja Lorber, MSc, BSc, RN, Senior Lecturer, University of Maribor, Faculty of Health Sciences, Slovenia • Andreja Mihelič Zajec, BSc, RN, Lecturer, University of Ljubljana, Faculty of Health Sciences, Slovenia • Fiona Murphy, PhD, MSN, BN, RGN, NDN, RCNT, PGCE(FE), Associate Professor, Swansea University, College of Human & Health Sciences, United Kingdom • Alvisa Palese, DNurs, MSN, BCN, RN, Associate Professor Nursing Science, Udine University, School of Nursing, Italy • Melita Peršolja, PhD, MSc, BSN, RN, Assistant Professor, University of Primorska, Faculty of Health Sciences, Slovenia • Mirko Prosen, MSc, BSc, RN, Senior Lecturer, University of Primorska, Faculty of Health Sciences, Slovenia • Brigita Skela-Savič, PhD, MSc, BSc, RN, Associate Professor, Faculty of Health Care Jesenice, Slovenia • Debbie Tolson, PhD, MSc, BSc (Hons), RGN, FRCN, Professor, University West of Scotland, School of Health, Nursing and Midwifery, United Kingdom Reader for Slovenian: Tanja Svenšek, BA Reader for English: Tina Levec, BA Editorial office address: Ob železnici 30 A, SI-1000 Ljubljana, Slovenia E-mail: obzornik@zbornica-zveza.si Offical web page: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/eng/ Annual subscription fee (2016): 10 EUR for students and the retired; 25 EUR for individuals; 70 EUR for institutions. Print run: 950 copies Designed and printed by: Tiskarna knjigoveznica Radovljica Printed on acid-free paper. Matična številka: 513849, ID za DDV: SI64578119, TRR: SI56 0203 1001 6512 314 The Ministry of Education, Science, Culture and Sports: no. 862. The journal is published with the financial support of Slovenian Research Agency. Kazalo/Contents UVODNIK/LEADING ARTICLE Professionalism in nursing: what is its current level in Slovenia? Profesionalizem v zdravstveni negi: kje smo z njim? Brigita Skela-Savič 4 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK/ORIGINAL SCIENTIFIC ARTICLE A competency-based performance appraisal for nurse leaders Ocenjevanje učinkovitosti vodij v zdravstveni negi na osnovi kompetenc Andreja Kvas, Janko Seljak 10 Content validity and internal reliability of Slovene version of Medication Administration Error Sur vey Vsebinska veljavnost in notranja zanesljivost slovenske različice anketnega vprašalnika o napakah pri dajanju zdravil v zdravstveni negi Dominika Vrbnjak, Dušica Pahor, Gregor Štiglic, Majda Pajnkihar 20 Anxiety levels in employees and students in psychiatric nursing Proučevanje anksioznosti pri zaposlenih in študentih na področju zdravstvene nege v psihiatriji Urban Bole, Branko Bregar 41 Povezave med izbranimi dejavniki tveganja in pojavnostjo bolečine v križu pri zdravstvenem osebju Correlation between selected risk factors and prevalence of low back pain in health care personnel Andreja Demšar, Joca Zurc, Brigita Skela-Savič 57 Gradnja strokovnih zmogljivosti zaposlenih v zdravstveni negi Professional capacity building of nursing personnel Jožica Peterka Novak 65 Mentorstvo tujim študentom zdravstvene nege: študija primera Mentoring foreign nursing students: a case study Simona Hvalič Touzery, Marta Smodiš, Sedina Kalender Smajlović 76