Revček
\o maši v nedeljo je bral občinski sluga dolg razglas. Namen njegov je bil, geniti kako rahločutno srce in pripraviti koga do tega, da vzame Tineta k sebi. Ampak ljudje so samo poslušali in kimali z glavami kot na povelje.
BEj, res je otrok revež, res," je menil eden.
Bln mi tudi. Davki in vedni davki," je rekel drugi.
BŠe sam nimam kaj jesti, ko je taka draginja," se je oglasil tretji.
»Pa razvajeni so takile otroci," sc je zopet oglasil eden iz gruče.
nNo, ga bom pa jaz vzel," se je naposled odločil dolg, suh kmet, »tisti dve kravi tni bo že pasel."
In stopil je k Tinetu, ki je stal pri slugi, in ga odpeljal domov. Tine se ga je zbai. Tako velik in suh je bil ta mož kakor senena žrd in izpod kapastih obrvi, dolgih kot pšenične rese, je mežikalo dvoje tako zoprno-sivih oči, da si ga Tine ni upal pogledati naravnost v obraz.
nKaj si pa pripeljal tega," se je razjezila žena, ki je bila suha, majhna in sključena kot lunin krajec. nŽupan naj bi ga vzel — mu ima vsaj kaj dati, ne pa ti, ki sam nič nimaš."
Tineta je zaskelela vsaka beseda. Začel je spoznavati, kaj je izgubil, in najrajši bi bil šel tja na pokopališče in se zagrebel k očetu v grob.
Drugo jutro ga je poklicala kmetica zgodaj in se jezila, zakaj ni že prej vstal. Tine si je pomel oči, se ozrl okrog, in ko se je vsega jasno zavedel, je zajokal.
CL*   131   S50
»Kaj cviliš! Saj ti ni nobene sile. Tu imaš kos kruha, pa pojdi in ženi past. Brez dela te ne morem rediti!"
Šel je v hlev in odvezal kravi, ki sta ga gledali debelo in kakor z začudenjem.
Počasi je stopal Tine za njima in, ko ju je prignal na pašnik, je šel na griček, kjer je že sijalo solnce, in je zaspal.
Sanjalo se mu je, da je pri mrtvem očetu. Pa naenkrat se oče dvigne z odra iri ga prime z ledenomrzlo roko, da ga zazebe po vsem telesu in da zakriči in se vzbudi.
Prestrašeno je pogledal Tine okrog sebe in za kravama. Ko ju ne uzre, gre, da ju poišče in po dolgem iskanju ju najde v gostem grmovju, kamor sta se bili skrili pred nadležnimi muhami. Vreže si dolgo šibo in ju žene domov. Ko ju priveže, sede pred hlev in čaka, da pride kdo s polja. Kmalu se prikaže gospodar izza ogla in vpraša še precej prijazno, kako sta se živinčeti pasli.
»Dobro," je odgovoril Tine.
Opoldne ga potem niso poklicali k mizi. Kar v vežo mu je prinesla gospodinja borno kosilce.
Tako je potekal dan za dnem inTinetaso splošno začeli nazivati nrevček\ Izprva mu je bilo težko, a polagoma se je privadil tega imena in je bil prepričan, da se mu drugo ne spodobi. Ljudi se je bal, na vas ni hodil, tembolj pa je ljubil polje in gozd — svoj pravi dom.
Drugo leto je začel Tine hoditi v šolo. Učil se je pridno, in otroci so ga imeli radi. Tudi učitelju se je prikupil. Vedno je bil miren in tih, odgovarjal je kratko. Sicer je pa sedel nepremično, svoje lepe črne oči vedno uprte v učitelja.
nŠkoda fanta — nadarjen je, pa bo moral biti pastir," je rekel nekoč učttelj župniku.
„1, morda bi se ga dalo spravili v kak zavod v mesto. Jaz bi že nekaj prispeval. A mogoče je, da ga sprejmejo tudi brezplačno," je odvrnil župnik.
In zgodilo se je, da je poklical nekoč gospod župnik Tineta k sebi in mu povedal, kako in kaj namerava ž njim, če ga veseli. Tine je vzdihnil globoko, vdanoproseče in je komaislišno izustil:
MAh, če bi bilo mogoče."
In čez nekaj dni se je odpeljal Tinc v lepi, novi obleki z gospodom župnikom v mesto. Kratko se je poslovil od znancev, se zahvalil gospodu učitelju, in kmalu je izginil koleselj koncem vasi za hribotn.
»Čudno, čudno," so skimavali Ijudje, nnavsezadnje postane ta revček še gospod."
Tine pa je veselo zrl v božji svet, ki se mu je zazdel lako neizrekljivo lep kot sama nebesa, in polno sladkih upov se mu je porajalo v mladi duši.
Gnjevoš