XXIII. tečaj 1. zvezek, CTEfJE z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabee,' mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška. VSEBINA 1. ZVEZKA Ob novem letu................................................... .1 Cerkveno leto......................................................4 Sv. Bernardin Sijenski. Vvod.......................................9 1. pogl. Mlada leta..........................................10 2. „ V vednosti in čednosti vedno naprej! .... 13 Naša Kostanjevica.................................................15 Staro znamenje ob poti na Kostanjevico. (Podoba)..................17 Spomini na moje romanje v Sv. Deželo. 25. K sv. Janezu v puščavo...................................19 Zdrava, Marija! Zdrava, kraljica!............................... 23 Sv. Nikolaj in njega češčenje. 1. pogl. Življenje in delovanje sv. Nikolaja . . ; . .30 Priporočilo v molitev ............................................31 Zalivala za vslišano molitev......................................32 Rimsko-frančiškanski koledar za leto 1906. Mesec januarij . . i 32 V GORICI Hilarijanska tiskarna. 1906. Izhaja v prostih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov): 1 K 50 h. Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan v Gorici. ■ 9« i ^ S I ■■ iisi i . V teka leta 1905 sem prejel od raznih strani o jezikoslovnih in drugih vprašanjih več pisem, za ketera bodi s tem vsem čislanim dopisnikom lepa hvala izrečena in v naslednjem vsaj ne-keterim tudi nekoliko odgovorjeno. Ker sem bil poslednji čas prisiljen prestopiti na polje, ki mi je bilo doslej precej tuje, se je zdelo nekemu gospodu, da mi že zmanjkuje snovi za platnice. Bodi torej najprej povedano Vam, gospod A. K., da mi je vender le ne zmanjkuje; tega kar sem se namenil pisati pod naslovom „0 učenju naše knjižne sloveu-ščine“ itd. prav za prav še začel nisem, spisati pa bi se dala o tisti reči cela knjiga. Pa še mariskaj druzega bi imel povedati; samo ne vem, ali bo komu kaj koristilo, ker vidim, da je milo ljudi, ki bi se hoteli od mene kaj učiti. Tudi Vas moje platnice „včasi preveč spominjajajo na kourouške bukvice". Boli si! Jaz se tolažim s tem, da opica mnoge spominja na človeka, iu neki učeni ljudje pravijo celo, da sta to brat in sestra, — Glede posameznosti, ki ste mi jih poslali v presojo, da napolnim platnice, Vam pri voem tem povem, da sem večinoma Vašega prepričanja. Ker pri nas život ne pomeni več Leben, tudi živo to p is ne bi bilo Lebensbeschreibung, temuč Leibesbeschreibung. Ali pišimo torej življenjepis? Nevkretna beseda! Če se sm ? reči v latinščini naravnost vita (ali „descriptio vitae alicujus") in celo v gerščini fiiog (ne 8ioygug>[a), zakaj se ne bi smelo reči pri nas življenje (ali „popis življenji tega in tega“)? — Tovarna je češko, izvedeno, ne iz „tvoriti“, temuč iz „tovar“ Waare, pomeni torej prav za prav Waarenhcius. Po naŠ3 bi bilo tovorna. Vender ne pravim, da začnimo tako pisati in govoriti ; t o v a r n a je že skoraj sploh sprejeto in mislim, da sme ostati, ker se vsaj glasoslovnemu zakonu naše slovenščine nobenemu ne vpira. — Druga je z besedo izvanreden; izvan je opravičeno le v hervaščiui, pri nas bi bilo to: „izvun, izvuna, zvuna, zuna, zunaj", kar se pa v sestavi ne da rabiti. Prav bi bilo po naše : izreden, tudi stara slovenščina ima : i z r g d I n u , ne pa: *izvTniirgdiuu. Pa ne le hervatizem je izvanreden, temuč po naglašanju: .izvanrAlen" morda celo germanizem, prim. dusserbrdentlich. Po naše bi se imel povdarjati le en zlog: -re-. — Tudi beseda predbacivati je meni prav tako zoperna, kaker Vam. To ie hervaški barbarizem, seveda je proderl z raznimi drugimi „večodavuo i u narodni jezik", kaker pravi Maret;č (Gram. i stil str. 686). — Germanizem je tudi: „moja knjiga in ona mojega prijatelja"; prav bi bilo: „moja iu mojega prijatela knjigi — ste, n. pr., terdo vezani". — Oponašati Ruse z „na mn o gaj a leta" se mi zdi nedostojno. — „ Živijo" je po hery. fonetiki prav (Maretič, Gram. i stil. 34) za pravopisno živio; pri nas so, ko se je začelo sprejemati, ljudje to najberž imeli za nekak velevnik 3. osebe množine, prim. Aleševčev „b6-dijo". Prav po naše bi se sklicalo: živi ali naj živi, naj živijo! — „Pri tvoji... te prosim" je seveda germanizem. — „Trudapoln“ ni sestavljenka, temuč sestava, kaker „milosti polna"; pač pa bi bilo uamestu „dobičkanosen, saduuosnik, nadebuden" prav le: „dobičkonosen, sadonosnik, nadobuden". — Naposled Vam moram rad ali nerad verjeti, da moj Ij v primernih kaker „Alj- £ CVETJE z YertOY svetega Frančiška. XXIII. tečaj. — V Gorici 1906 1. zvezek. (f)6 novem fefu. «čas je kratek«. I. Kor. 7, 29. Večkrat mej letom se vračajo dnevi, ki nas navdajajo z nekako sveto resnobo. Naj omenim le velikega tjedna, ki sili kristijana k resnemu premišljevanju. In vernih duš dan ! Kedo bi mogel ta dan preživeti lehkomišljeno, kedo bi se mogel vbraniti ta dan misli na smert, ki pobira vse brez razločka ? ! In novega leta dan ? Veseli smo, ker smo ga včakali, ali sredi veselja si stavimo resno vprašanje: ,.Kje bomo denes leto,kaj bo z nami?" Drug drugemu voščimo vso srečo k letu, ki je nastopilo, in voščimo iz serca, zraven pa trepetamo za lastni blager, za blager in srečo svojih. „Bog Ti daj dolgo življenje", tako želijo drugi nam in mi drugim, ali kedo ve, ali bo pridejal Bog k današnjemu dnevu še jutrišnjega? — Le on sam! Le Njemu je znano, kedo izmej nas bo včakal prihodnje novo leto. „ Ali je mogoče", tako se vprašamo, „da je ta ali oni, mlajši močnejši kaker nas eden, šel pred nami v večnost" ? — Da, šel je ! Dosti jih je šlo, in ne bo jih več nazaj! In tudi mi moramo za njimi, tudi mi vsi, prav vsi! Kedaj ? Terpko vprašanje, na ketero nimamo odgovora. Samo nekaj vemo; kar nam pravi namreč sv. Pavelj v II. listu do Korinčanov, v 7 poglavji, 29. versti: „Čas je kratek"! To nam bodi dovolj, da napravimo ob novem letu terden sklep, ta kratki čas vestno porabiti: Ob novem letu začeti novo življenje, življenje resnega dela. Le vstrašiti se ne pri besedi: delo. Delo je sicer kazen za greh, ali neskončno modri Bog je znal vse tako primerno vrediti, da je tudi kazen človeku koristna, da mu je v srečo. In ako to sploh o lceteri kazni velja, velja o delu. Ako cel dan polegaš in se preteguješ in — dovoli mi, prijatel, gerdo besedo -- lenobo paseš, in tako delaš dan na dan, ako ti pri tem tudi ni treba ravno od lakote vmirati, ali boš miren v svojem sercu, zadovoljen, srečen? Srečen brez dela, zadovoljen brez napora, brez skerbi ? Saj še zdrav ne boš brez dela, kaj še le srečen in zadovoljen?! In ako je delo kazen, kedaj pa boš prestal svojo zasluženo kazen, ako ne delaš ? Misliš, da boš samo Ti izuzet izmej vsega človeškega rodu? Koliko prednosti je imela Marija pred nami in pred vsem rodom človeškim, ali delati je morala. Kedo bo torej srečnega imenoval tistega, ki ne dela ? Nam se zdi bolj srečen vbogi delavec, ki v potu svojega obraza služi vsakdanji kruh za se in za svojo družino, kaker pa bogatin, ki ne ve, kako bi dan pregnal. Delavec mirno zaspi po storjenem delu, bogatinu, ki ne dela, pa se cel dan zdelia, po noči pa spati ne more. Delavec najde svojo srečo pri delu, pri svoji ljubi družinici, leni bogatin pa zastonj išče sreče po veselicah, da, naveliča se celo svoje družine — in gre — gdo ve kam? Vender Bog obvari misliti, da mi hočemo vse bogatine za lenuhe razglasiti! Oh ne! Saj si večina le s pridnostjo in z delom pridobi bogastvo, vboštvo je pa dostikrat le lenobe nasledek. Neskončno modri Bog je vse tako lepo vredil: vsakemu je dal posebne zmožnosti, vsakemu je odločil posebno delo. Zmožnosti ni dal zastonj, dela ne odvzame nikomer. Sveta dolžnost vsacega človeka je torej porabiti svoje zmožnosti; opraviti delo, ki mu ga je Gospod naložil. Naši ljudje — ne da bi jim teli očitati lenobo — pa so se navzeli nekega tujega duha, in ta slabi duh se zdaj širi mej njimi. Malo delati, to je tisti tuji, pogubni duh. Vse drugo smo prej kaker nasprotniki vsega spoštovanja vrednih delavcev — kedo bi mogel kaj takega očitati frančiškanom? — nasprotno, prijateli Vaši smo in vneti za Vaš blager, slovenski delavci! Ali eno nam ni po volji, eno, česer Vaši predniki niso poznali, eno, kar Vam nikaker ni v čast: tujega duha ste se navzeli, ter ga pasete in širite po naši ljubi domovini. Gorje nam, ako se bo malo delalo, veliko pa zapravljalo, ako bo sploh kje jemati! Kaj takega ni za naš vbogi, mali narod, kar celo velikim, bogatim narodom škodi! Zahvalimo Boga, da smo krepki in zdravi, in rabimo svoje moči, ki se z delom, ako je seveda pametno in primerno, ne izrabijo, ne vničijo, temuč okrepčajo in pomnože. Splošno je treba resnici na ljubo priznati, da se pri sedanjih razmerah, ako ne pride kaka posebna nesreča, že da živeti, samo delati je treba in varčevati. Ako da Bog svoj blagoslov, za keterega je pa treba prositi, tedaj se kak sold lehko še na stran dene za prihodnje čase. Ako pa sem ter tja kljubu pridnosti in varčnosti vender lene gre kvišku, pomislimo, da je tako vedno bilo in bo tudi v prihodnje. Saj je Kristus sam zaterjeval: „Uboge namreč imate zmiraj pri sebi“. Mat. 26, 11. Pa, kedor pridno dela, nima samo zunanjih vspehov, on doživi tudi mnogo notranjega veselja. Kako prijetna zavest, da preživiš sč svojim delom, sč svojimi rokami, ne le sebe, temuč tudi svojo dobro ženico, svoje ljube otročiče! To je čast, ki je več vredna kaker še toliko tisočakov. Ali kaj čast v primeri z ljubeznijo, ketero imajo mati in otroci do takega očeta, očeta, ki jih živi sč svojimi rokami, sč svojimi žulji. Da, ta ljubezen sama bi bila že zadosti veliko plačilo za srečnega očeta ! Bog pa mu je pripravil še več: plačilo namreč v nebesih, ki čaka vse tiste, ki spolnjujejo svoje dolžnosti, ki opravljajo vestno, kar jim je stvarnik naložil. Kaj bo po vsem tem, dragi bravec, Tvoj sklep sedaj ob novem letu? Le obderži ga za se in ravnaj se po njem ! Saj vem, da moža slovenske korenine ni treba posebno priganjati h delu. Na noge torej, prijatel! In Tebi in vsem bravcem obilo božjega blagoslova k novem letu ! P. V. K. Cerkveno leto. P. S. Z. Sleherni naših dragih bravcev dobro ve, da se deli leto v cerkveno in deržavno. To se začne s pervim januvarjem ali novim letom, ono pa s pervo adventno nedeljo. Cerkveno leto delimo v tri glavne dobe : v božično, velikonočno in binkoštno. V vsaki, kaker tudi v celom cerkvenem letu se ponavlja spomin življenja Jezusovega mej nami in v nas. To je namen cerkvenega leta. Božična doba obsega adventni čas ali čas pripravljanja na prihod Gospodov, božične praznike ž njihovimi osminami, praznik razglašenja Gospodovega ali sv. treh Kraljev in nedelje po sv. treh Kraljih do perve predpel-nične. Red bi zahteval, da bi govorili najprej o adventnem času, ali ker bi se radi strinjali s časom tako, da bi naši prijateli mogli dobivati te verstice še preden se čas, o ke-terem bo govorjenje, začne, zato bomo začeli tudi mi to popisovanje cerkvenega leta z novim letom in bomo skerbeli, da dobite nekak popis glavnih praznikov in godov iz življenja Jezusovega in Marijinega ter dotičnih verskih skrivnosti vselej za mesec naprej. Začnimo tedaj z novim letom ali s praznikom obrezovanja Gospodovega. Ob novem letu, 1. dan januarja meseca, so poganski Rimljani častili svojega boga Jana, po navadi razkošno, sladkosnedno, pogosto tudi razuzdano. Cerkev je bila proti tej navadi vpeljala po nekih krajih post; vender je pozneje spremenila postni dan v praznik, kaker ga še dandenes obhajamo. Nekedaj so v mnogih krajih mašniki opravljali na ta praznik po dve ali tri sv. maše, pervi o rojstvu in obrezovanju Gospodovem, tretjo o prečisti D. Mariji. Dandanašnji menda te navade ni nikjer, ali pobožnost tega dne nas vender spominja na Jezusovo rojstvo in o-brezo in tudi na mater njegovo Marijo, saj je novo leto eden izmej božičnih praznikov, ki nas vabi še vedno k jaslicam, kjer nadaljujemo premišljevanje Jezusovega rojstva. H ti misli pa se druži ta dan še nova skrivnost, spomin na tisti obred judovskega bogoslužja, ko je Sin božji pervikrat prelil za nas svojo presveto kri. Stopimo torej v duhu k jaslicam, premišljujmo resno božjo ljubezen do nas, da se zbudi v našem sercu kesanje za grehe, ter bomo storili sklep zadostovati za nje sč zatajevanjem. Jezus se daruje nam, darujmo se tudi mi njemu; on terpi pri obrezovanju, mertvimo tudi mi svoje telo, zatirajmo strasti, zakaj sv. Pavel piše : „Keteri so Kristusovi, so svoje meso križali z napakami in peželjivostjo vred/ (Gal. 5, 24). „Vedno nosimo mertvenje Jezusovo v svojem telesu, da se bo tudi življenje Jezusovo kazalo v naših telesih". (II. Kor. 4. 10). S takimi sklepi začnimo torej novo leto in delajmo na to, da bomo do njega konca odpravili vsaj eno napako in si pridobili na novo vsaj eno čednost. Naslednje tri dni po novem letu obhaja sv. cerkev osmine praznikov sv. Štefana, sv. evang. Janeza in nedolžnih otročičev. S tem bi bila zaključena božična doba, ako ne bi z novo silo in močjo sv. cerkev klicala v spomin rojstvo Gospodovo na praznik sv. treh Kraljev. Praznik sv. treh Kraljev je eden največih praznikov Gospodovih. In ker je praznik Gospodov, zato ga je bolj prav imenovati praznik razglašenja aliobjav-ljenja Gospodovega; saj namreč ni zlasti posvečen modrim z Jutrovega, ampak v pervi versti Jezusu, ki se nam razodeva ko kralja vseh ljudi. S perva se je razodel Jezus le judovskemu ljudstvu, a današnji praznik nas spominja, kako se je objavil ko pravi božji Sin tudi poganskim narodom. Mi smo mlajši nekedanjili poganov in zato se sme ta praznik Imenovati za nas božič, dan rojstva Gospodovega za nas. Tudi sv. cerkev ima ta dan za jako imeniten ; saj mu je odločila predpražnik ali vigilijo in celo osmino, oboje s pravicami, ketere imajo le največi prazniki Gospodovi. Verh tega obhaja vigilijo brez posta, da pokaže, kako želi veliko veselje zbuditi v naših sercih. Zgodovina priča, da je praznik razglašenja zelo star. Najprej so ga obhajali na Jutrovom, potem so ga vvedli 6 - tudi v zapadne cerkve. Gotovo je, da so ga slovesno praznovali že v 4. stoletju. Sv. cerkev nas spominja ta dan posebno treh dogodkov iz Jezusovega življenja, ki so očitni čudežni dokazi, da je on pravi Bog. Pred vsem slavimo ta dan Jezusa ko kralja vseh ljudi. Zato se začne sv. maša z besedami: „Glej prišel je gospo-dovavec Gospod in kraljestvo je v njegovi roki in moč in oblast." če hočemo pa še bolj natančno določiti namen tega praznika, moremo reči, da je slovesno razglašenje in oklic deteta Jezusa za Sinu božjega in za kralja, ne samo Judom, ampak vsem narodom. Na to nas opominja mašna molitev, ki se začenja z besedami: „Bog, ki si današnji dan svojega Edinorojenega narod o m razodel po zvezdi...." Ta praznik gledamo torej na Jezusa pred vsem ko na kralja narodov. On je Zveličar sveta, kralj vesoljne zemlje in vseh ljudi. — Poleg tega se pa spominjamo na njegov kerst v reki Jordanu in na njegov pervi čudež v Kani; oboje ga pa razodeva za Boga. Iz tega sledi, da moramo ta dan poživiti svojo vero v Jezusa, obljubiti mu z nova zvestobo, poklekniti predenj, ki leži v jaslicah ko ubog človeški otrok, pa ga s tremi modrimi moliti ko pravega Boga in gospoda naših sere. Darovati mu moramo vsaj v duhu zlata, t.o je, priznati ga moramo za kralja in biti njegovim zapovedim poslušni; prinesti mu moramo v dar kadila ko pravemu Bogu in moliti ga v duhu in resnici. Vedimo pa, da je Jezus tudi pravi človek in zato mu dajmo v dar mire. Hotel se je včlovečiti, ker nas je hotel odrešiti in se za nas popolnoma darovati. — Spomnimo se tudi na kerstno obljubo misleči na Jezusov kerst v Jordanu. — Pred vsem pa bodimo pripravni darovati se za Jezusa v preganjanju in zaničevanju in ne strašiti se nobenih težav, ki bi nas hotele omajati v zvestobi do Jezusa. O koliko lepih naukov daje ta praznik mlačnim kri-stijanom, posebno pa tistim možem, ki so v veri opešali. Jezus se je dovolj jasno razodel in objavil ko Bog in kralj — pa zaslepljena strast se mu ustavlja! „Vzdigni se in spoznaj Jeruzalem (duša), ker je prišla tvoja luč in je slava Gospodova nad teboj izešla.“ — 7 - Glavne misli tega praznika se ponavljajo potem skozi celo osmino in tudi skozi šest nedelj po razglašenju Gospodovem. Zdaj moremo premišljevati bolj natančno in obširno to skrivnost, drugikrat se zopet v drugo bolj globoko vto-pimo in napravimo dobre sklepe za tisti dan ali za več, časa skupaj. To moremo ponavljati z veliko koristjo do perve predpepelnične nedelje. Da bote pa imeli nekako razverstitev, zato poglejmo s keterimi posebnimi mislimi nas navdaja sv. cerkev v šestih nedeljah po razglašenju Gospodovem. P er v o nedeljo po prazniku, ki je nedelja mej osmino, se začenja sv. maša z besedami: „Na vzvišenem pre- stolu sem videl sedeti moža, keterega moli množica ange-ljev....“ Kedo je ta mož na kraljevem sedežu? To je dvanajstletni Jezus v tempeljnu, ki je razodel svojo modrost in pokazal, da je pravi Bog. — O koliko lepih naukov lehko posnamejo sinovi in hčere iz evangelija današnje nedelje ! Jezus je vprašal Marijo in Jožefa : «Ali ne vesta, da moram biti v tem, kar je mojega očeta?« Tudi ti mladina moraš biti vedno v službi Gospodovi in ne darovati najlepših let svetu in grehu. Majhino ljubezen do Boga pokaže, kedor mu hoče darovati le stara leta, ne pa mladosti. — To nedeljo se torej kaže Jezus ko kralj mladine. Drugo nedeljo ga vidimo v Kani, kjer je vodo v vino spremenil in se s tem pervim očitnim čudežem razodel za božjega Sinu, za pravega Boga. Tu je Jezus kralj ko mož. Zato imajo denes poleg vseh druzih kristijanov posebno možje poživiti svojo vero v Jezusa in mu z nova obljubiti neomahljivo zvestobo ko svojemu Kralju. To pa morate pokazati v dejanju. Ne bodite Jezusovi vojaki samo v cerkvi in doma pri družini, ampak očitno se potegujte za njegovo stvar v vsaki družbi, ob nedeljah in praznikih, o velikonočnem času, postne dni, na dan volitev in pri branju časopisov. Kedor ni z Jezusom, ta je zoper njega, Zato pa sv. cerkev začenja sv. mašo: „Vsa zemlja naj te moli in naj poje tebi hvalo, o Bog; hvalo naj izreče tvojemu imenu, Naj višji." Drugo nedeljo praznujemo tudi presveto ime Jezusovo. Na ta praznik naj se sklenejo poboljšati prekli-njevavci. Vsi pa pomislimo, da je ime Jezus najčastitljiviše — 8 — ker je dano Jezusu od Boga in ker ima globok pomen. To ime pomeni Odrešenik ali Zveličar in ima prednost pred vsemi imeni. Zato piše sv. Pavelj : Imenu Jezus naj se klanja vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo.1' Tretjerednik pa naj ne pozabi, da je praznik imena Jezusovega zlasti frančiškanski praznik; v našem redu se je po pridigovanju sv. Bernardina Sijenskega razširilo češčenje preslavnega imena Jezusovega. Praznik imena Jezusovega se je začel nekoliko pozneje zlasti po prizadevanju učenega frančiškana Bernardina dei Busti, 14. januarja, in ta dan se pri nas obhaja še zdaj. Papež Inocencij XIII. ga je razširil na vesoljno cerkev. Tretja nedelja slavi Jezusa ko kralja v javnem delovanju, pa tudi ko kralja v svetih zakramentih. Ozdravil je gobovega človeka, očiščuje pa tudi nas v sv. pokori, dal je zdravje stotnikovemu hlapcu, in tudi nam daje moč v sv. obhajilu, ako pristopimo k njemu kaker stotnik, polni vere in zaupanja: „Gospod nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in ozdravljen bo moj hlapec." To nedeljo obudimo prav pobožno terdno vero in zahvalimo Jezusa za zakrament sv. pokore in presv. R. Telesa. Tretjo nedeljo po razglašenju Gospodovem obhajamo tudi praznik s v. D r u ž i n e. Kako pripravno je, da si vzamejo kerščanski stariši za zgled Marijo in Jožefa pri vzgoji svojih otrok! Pomislite, da jih morate vzgojiti za Boga. Od njega ste jih prejeli. Odrasli sinovi in hčere, Vi pa posnemajte Jezusa, ki je bil, dasiravno kralj in gospod, vender pokoren Jožefu in materi Mariji in »je rastel v modrosti in starosti in svetosti pri Bogu in pri ljudeh.« Če tudi niste več otroci, ste vender in vedno sinovi in hčere, keterim govori Bog: „časti očeta in mater" ! — Se mnogo veča družina, ko ti, smo pa udje ene deržave in še veča so udje celo človeške družbe. In tudi ko takim naj bo sveta Družina vzor in zgled pokorščine do Boga in mejsebojne ljubezni. Strasti ne bodo rešile ljudi, ampak edino le čednost. Evangelij če ter te nedelje govori o viharju na morju, če primerjamo Petrov čolnič sč sv. kat. cerkvijo, smemo reči, da slavimo to nedeljo Jezusa ko Kralja sv. cerkve. Jezus dopusti viharje in preganjanja, *a on, večna resnica, zmagavec in kralj, on je tudi obljubil : »Vrata peklenska je ne bodo premagala." Zaupajmo tedaj na Boga in deržimose nauka sv. cerkve. Ta je ladja, ki se v najhujših viharjih ne potopi. Viharji so pa tudi naše strasti. Morebiti se je kedo, ki to bere, že leta in leta bojeval proti tej ali oni strasti in napaki, pa vender ne vidi napredka. Ne obupaj ! Jezus, kralj viharjev, se bojuje z nami in nas tolaži: «Kaj ste boječi, maloverni?* Ravno v boju kažete pravo ljubezen do Jezusa. Keder se bo njemu dobro in prav zdelo, bo pomiril tudi vaš dušni vihar. Potem bote tudi vi mogli govoriti s psaljmistom, keterega besede ponavlja sv. cerkev pri darovanju sv. maše današnje nedelje : »Desnica Gospodova je storila mogočno delo, desnica Gospodova me je povišala ; ne bom umeri, temveč bom živel in pripovedoval dela Gospodova." (Dalje prih.) Sv. Bernardin Sijenskl P. B. M. V v o d. Leta 1209 je papež Inocencij III. poterdil pervi red sv. Frančiška Asiškega. Ta red se je potem precej v začetku jako namnožil in hitro razširil. To je bilo zanj dobro spričevalo, dokaz, da so bili manjši bratje času primeren in kerščanskemu ljudstvu dobro došel red. Že v 13-stoletju bi se bila mogla mlada Frančiškova družina ponašati z odličnimi udi, pobožnimi ob enem in učenimi, sv. Antonom Padovanskim, sv. Bonaventuro, Aleksandrom Haloškim, Rogerjem Bakonom, Duns Škotom itd. V 14. stoletju pa nenadoma ni bilo več mož, ki bi bili le nekoliko spominjali na omenjene velikane. Ali je zlato solnce v prijaznem jutru le za kratko posijalo ?.Se je li red bil že pre- živel ?.... Ali, morebiti bo pa bolj vgodno frančiškanom naslednje stoletje, tisto prežalostno 15. stoletje, «bogato zmot in pregreh vsake verste» (Pastor)! — Ceser bi ne pričakoval nihče, vidimo zdaj v zgodovini frančiškanski. Skoraj ves katoliški svet je bil podoben njivi, na keteri bohotno in košato raste ljuljka, ki hoče zadušiti plemenito božjo — 10 - setev — iz Frančiškovih celic pa prihajajo delavci, plevejo plevel, in na novo sejejo zlatoklasno žito. Hud boj, hočem reči, so začeli v pokvarjenem 15. stoletju proti neveri in neverskemu življenju v pervi versti frančiškanski misijonarji. Mej temi zares apostoljskimi delavci sta pa najbolj zaslovela in še slovita sv. Janez Kapistran in sv. Bernardin Sijenski, verstnika in prijatela. — Obširniše življenje per-voiinenovanega je «Cvetje» že podalo (Vlil. teč.); o slavnem drugem svetniku, »prenovitelju frančiškanskega reda* in »apostolju Italije«, nate tak spis letos ! »Življenje svetnikov, uči sv. Frančišek Salezij, je živ evangelij, ki prelepo kaže pot svetosti, pot zveličanja.« Vzemi torej, ljubi bravec, tudi sledeči popis, vzemi in beri, in vsak po svojem stanu se spodbujaj in posnemaj ! 1. Poglavje. Mlada leta Leta 1380, tistega leta, ko je vmerla sv. Katarina Si-jenska, 8. septembra se je rodil v Masi blizu Sijene na Toskanskem deček, ki je bil kerščen na ime Bernardin. Oče njegov je bil Tolo Albidzeski, iz stare plemenite rodovine, mož, ki se je bil preselil nedavno iz Sijene v Maso in se tu kmalu tako priljubili, da so mu meščani najvišjo mestno službo izročili, izvolivši ga za mestnega vladavca (1377). Živel je, žal, le kratko, v srečnem zakonu z Nero, mlajšo, hčerjo plemenitaša Binda A veduti iz Mase. Ni še štel Bernardin dve leti, ko je zgubil Tolo zvesto, komaj 22 letno tovarišico, sinček pa ljubo mamico. Velika zguba! Tolo je želel dobiti sinku za varihinjo svojo svakinjo Dijano, sestro Nerino, ki je bila vdova, vsmiljenega serca do ubogih, ter se je odlikovala v češčenju Matere božje, bila sploh pobožnega in vzglednega življenja. Dijana ni odbila Tolu njegove prošnje. Očetova izvolitev pa je bila srečna, za sinčka najboljše pogojena. Teta Dijana, ki je že prej rada imela netjačka, skerbela je zanj in ljubila ga zdaj, da bi lastna mati ne bila bolje mogla. Niso pa pretekla 4 leta, kar vmerje Bornardinu tudi oče (1835). Na Dijano, ki je sama morala odslej oskerbovati obširna posestva, dediščino netjakovo, so se nagroinadile velike skerbi. Vender v toliko težavah ni zamudila z besedo in zgledom h bogoljubnemu življenju napeljavati ter lepo kerščansko vzgojevati svojega rejenca. Ta pa je bil poduč-ljiv, pokoren in dober deček. Prav spodbuden dogodek se pripoveduje o njem iz časa, ko je imel kacih osem let. Ne-cega dne poterka na hišne duri berač ter prosi kruha. Teta Dijana ga hoče odsloviti, češ, da je pri hiši samo toliko kruha, koliker ga je treba za domače. Bernardin pa pravi* ko to sliši, odločno : „Le dajte, teta, moj del, bom pa jaz danes brez kruha"! Devet let je bila Dijana Bernardinu za mater; kar vmerje še ona (1391). Ali Božja previdnost tudi zdaj ni nehala skerbeti za siroto. V Sijeni je imel Tolo dva brata, Kristofana in Angelja. Stric Kristofan je bil poročen, pa njegov zakon je bil brez otrok. Vzame torej netjaka Bernardina k sebi. Sijena mu je postala nova domovina, ketero je pozneje celo življenje serčno ljubil, in —poketerise tudi imenuje. Zdi se nam torej primerno, da sedaj nekoliko spregovorimo o Sijeni. Mesto Sijena kaže dandanašnji starinsko lice; staro pa je tudi. Postavili so je Gali, potem ko so premagali in vzeli Rim (389 pred Kr.). Mogočna in bogata je postala pa Sijena še le v 13. stoletju, iz ketere dobe še stoje mnoge stavbe n. pr. „dom“ in palazzo 'pubblico. Takrat se je v vojski, tergovini in umernosti mesto merilo s ponosno Florencijo.— Sijena je bila nekedaj obdana z obzidjem, ki je imelo 36 vrat. V začetku 13. stoletja je štela okoli 50.000 pre-bivavcev. Že v drugi polovici 14. stoletja pa je jela pešati. Le s težavo si je branila ko republika svojo svobodo; da bi svojo moč razširila, na to niti misliti ni bilo. Vzrok je temu iskati v nepodložnem duhu, ki je bil zavladal v Sijeni, vsled česer so se verstile v mestu nepretergoma revolucije. Poulični boji so bili vsakdanja prikazen. Denes so plemiči zmagali, jutri meščani; denes so morali v pregnanstvo ti, jutri oni, premoženje se je zdaj tem, zdaj o-nim zaplenilo. Žalostni časi! Ako omenimo še potres in kugo leta 1363, slabo letino in vnovič kugo 1374 — se pač ne bomo čudili, zakaj se je število prebivavcev v Sijeni vedno bolj kerčilo. In kakšno je bilo življenje, nravnostno življenje v mestu? Mnogo ste nravnosti v Sijeni škodovali kopeli v bližnjem Petrijolo in Mačereto. O koliko razžaljenih sere se je vračalo od tam domov! Koliko požigov, koliko bojev in družinskih razporov je imelo svoj začetek v toh kopelih ! V dokaz, da to ni pretiravanje, zadostuj le en primer : Sv. Katarina Sijenska je bila poslana v te kopeli, da bi jo odvernile za vselej od pobožnega življenja. In kaker ste kopališči spodkopavali nravno življenje in družinski mir, tako strast igre premoženje in blagostanje. Preračunilo se je, da bi zapravila sedanja Italija na leto 504 milijone lir, ke bi se po celem tem kraljestvu v sedanjih časih toliko in tako igralo, kaker so igrali svoj čas Sijenčani. In koliko dragega časa je šlo v zgubo zraven denarja! Ali mislite, da je Sijenčan nehal igrati vsaj, ko mu je denar pošel? Kaj še ! Zastavil je obleko in igral dalje V Sij eno, v to lepo, pa pokvarjeno mesto, pride Bernardin leta 1391 v hišo svojega strica Kristofana in njegove žene Pije. — Že v Masi je deček obiskaval šolo, pa še le tu v Sijeni mu je bila dana priložnost, izobraziti se svojemu odličnemu pokolenju primerno. Bernardin je bi bil bistra glava, in ko mravlja marljiv, čujmo pohvalo, ki mu jo daje eden njegovih učiteljev, ki ga je preživel, Džovani da Spo-leto. Ta je rekel že po Bernardinovi smerti: „Albidzeski je bil po nadarjenosti, pridnosti in vedenju najboljši učenec, kar sem jih imel". Pa ne le v vednosti, ampak tudi v čednosti je Bernardin verlo napredoval. Pisavci njegovega življenja pripovedujejo, da se v njegovi navzočnosti verstniki niso derznili spregovoriti nespodobne besede. Iz tega je razvidno, kako visoko je čislal sv. čistost, in lehko sklepamo, kako so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali; pa tudi naravnost bali so se ga v tem razžaliti, zakaj Bernardin ni bil boječ, keder se je bilo potegniti za čast božjo. Nasprotno! O tein priča sledeči dogodek. Nekega dne se Bernardin igra na tergu sč svojimi součenci. Kar se mu približa neki gospod, zelo imenitnega stanu, hoteč ga zapeljati v nesramnost. V tistih sprijenih časih taki poskusi niso bili redki slučaji. Bernardin pa se ni dal zapeljati, ampak, da bi se rešil enkrat za vselej nesramne nadležnosti, zamahne z roko, hoteč ga vdariti v obraz. Ker je bil pa še premajhen, zadel ga je •3amo v brado, pa tako močno, da je kar počilo. Osramočen pred vsemi, ki so to videli in slišali, odide mož. ,.Več let pozneje", pripoveduje neki pisavec njegovega življenja „videl sem ravno na tistem tergu moj pridigo Bernardmovo tistega moža, skesano se solzečega, kaker da bi ga kedo se šibami tepel; spokoril se je in postal dober kristjan41. Nič bolje se ni godilo nekemu drugemu Sijenčanu, ki je’z enakim zapeljevanjem se lotil Bernardina. Lilijo či stosti ljubeči mladenič, ga večkrat odločno zaverne. Ker pa le nič ne pomaga, dogovori se natihem z neketerimi svojimi tovariši, ter pelje gospodiča vun iz mesta. Tam so že čakali zapeljivca mladi junaki ter vsi skupaj dobro ga začeli kamenjati. Sreča zanj, da je imel lehke pete; za tedaj ga je minila grešna poželjivost. 2. Poglavje. V vednosti in čednosti vedno naprej! Končavši modroslovne nauke se je Bernardin učil tri leta cerkvenega prava, ketero je moral poznati vsakedo, ki je hotel dobiti v republiki javno službo. Nato se poprime še drugih bogoslovnih ved. Učenje je ljubil, študiral je rad v mladih letih pa tudi v zreliši dobi, celo svoje življenje. Tako imenovanega humanističnega duha, o keterem bomo že še kaj več povedali, pa se Bernardin ni navzel, in to zato ne, ker iz gotovih vzrokov v Sijeni sploh ni pognal tako globokih korenin kakor po drugih mestih italijanskih. Vzrastel je mej tem v verlega mladeniča. Živel jo sicer zatajevavno, ostro ; vender mu je sijala z lepega obraza vedno le prikupljiva prijaznost in ljubeznivost. „Kjer je Bernardin41 tako so se navadili reči po Sijeni, „kjer je Bernardin, tam ni dolg čas.“ Lepa postava in prikupljivo vedenje, da si priporočljive lastnosti, vender le lehko postanejo lastniku škodljive. Bi li ne bile škodovale lehko tudi Bernardinu ? Mej osebami, ki so se tega bale, moramo imenovati pokojne Dijane, Bernardinove tete, hčer, Tobijo. Ta, še mlada, pa že vdova, tretjerednica sv. Frančiška, ki je presamo-tarila v molitvah in spokornostih ter delih vsmiljenja svoje dni, je gojila sveto skerb in ljubezen za svojega bratranca. Z besedo in zgledom, koliker je znala in mogla, ga je spodbujala k svetemu življenju. Bernardin jo je večkrat obiskal ; ona pa ga je po tem peljala zdaj v bolnišnico, zdaj jetnišnico, da bi ga vterdila v ljubezni do Boga in do bližnjega. Na sestričino prigovarjenje se je Bernardin dal v svojem 17. letu vpisati v bratovščino Matere božje (coni-pagnia della Madonna degli Angeli), ki je bila v postrežbo bolnikov vstanovljena v bolnišnici Sv. Marije della Skala1*. Ko necega dne Tobija opominja Bernardina, naj se izogiblje ženskih kaker kuge, reče ji on: „Vedi, da ves gorim za izvoljeno devico. Svoje življenje bi rad dal, da bi bil le v njeni navzočnosti, in celo noč bi ne mogel zaspati, ako bi je prej čez dan ne videl“. Drugokrat, ko je Tobija zopet pričela z enakim opominjevanjem, pa se Bernardin poslovi z besedami: „Grem, da vidim svojo prijatelico, svojo lepo prijatelicoJ. Lehko si mislimo, kako so Tobijo te besede skerbele. In vender ni mogla hudega sumiti o mladeniču, keterega pobožnost in ostrost ji je bila znana. „Kedo pa je", vpraša Tobija necega dne Bernardina, „o keteri vedno govoriš ? kje stanuje1* ? On ji pa na to kratko odverne : „Zvunaj kamolijskih mestnih vrat“ (Porta Camollia). Tobija sklene bratranca skrivaj opazovati, kam da zahaja-Skrije se torej druzega dne blizu imenovanega kraja, in ni čakala dolgo, kar pride Bernardin. Nad kamolijskimi vrat-mi pa je bila lepa slika Marije Device. Bernardin se približa podobi, poklekne, moli, in nato zopet odide. Z enakim vspehom je Tobija bratranca pozneje še neketere krati o-pazovala, in potem je bila popolnoma pomirjena; za Bernardina, ki je tako otroško častil Mater čistosti, se ji ni bilo več bati. H koncu tega poglavja smemo reči po pravici: če je Bernardin postal mož, svet mož, zahvaliti se ima to svojima dobrima, pobožnima in skerbnima tetama Dijani in Piji, ter Tobiji svoji sestrični. O da imeli očetje in matere, ter domači sploh za svoje toliko skerb! — potem bi ne bilo dandanašnji toliko sprijene mladine po svetu. predhodnik Gospodov". Na stenah pa so v bel marmor vdolbeni š tir ji glavni dogodki iz predhodnikovega življenja. Bil sem tako srečen, da sem mogel maševati na tem sv. mestu in sicer mašo, kaker se bere na praznik sv. Janeza Iverstnika. Kako gane romarja, ako stoji kot mašnik pred altarjem, misel, da je bil tukaj rojen on, o keterem pravi sv. pismo: „Glej, jaz pošljem svojega angelja in bo pot pripravljal pred mojim obličjem" (Mal. 3, 1.), on, o keterem je rekel arhangalj Gabrielj: „Velik bo pred Gospodom" (Luk. 1, 15.). Lepa podoba v aljtarju nam kaže, kako piše mutasti oče na tablico ime: Janez. Ko je to napisal, so se odperla njegova usta in njegov jezik je spregovoril in Boga hvalil: „Blagoslovljen Gospod Izraelov Bog, ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu" (Luk. 1, 68.). S temi besedami hvali srečni oče Gospoda za odrešenje, ki se ima ravnokar pričeti. Potem pa nagovori ves vesel in srečen svojega sinka : „In ti dete boš prerok Najvišjega imenovano, pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim, njegova pota pripravljat". (Luk. 1, 76.). Sleherni dan moli sicer katoliški duhovnik v hvalnicah ta hvalospev, toda kako vse drugače gredo k sercu in prihajajo iz serca na tem sv. mestu te besede ! Ko smo ogledali cerkev, ki ima prav lepe orgije, smo šli po ozkih in zamazanih ulicah še bolj v dolino. Tukaj je jako močan studenec, ki je dal kraju ime „Ain-Karim“ studenec vinogradov. Kerščansko izročilo pa imenuje ta studenec Marijin, ker je tukaj blagoslovljena Devica gotovo večkrat zajemala vodo, ko se je mudila pri svoji teti Elizabeti. Sv. evangelij nam pripoveduje takole : »Marija se je tiste dni (t. j. po oznanjenju) vzdignila, in je jaderno šla v gore v mesto na Judovem. In je stopila v hišo Zaliari-jevo in pozdravila Elizabeto" (Luk. 1. 39. 40.), Kje se je pa to zgodilo? Ne daleč od Marijinega studenca, in tjakaj smo šli tudi mi. Približno pet minut navkreber od studenca stoji cerkvica Marijinega obiskovanja, krog ketere je precej visoka ograja in vidijo se še sledovi stare cerkve iz časov sv. Helene in nunskega samostana. Terdi se, da je ta cerkvica sezidana na mestu, kjer je imel Zaharija pristavo, pri keteri ste se sešli Marija in Elizabeta. Izmej dveh aljtarjev je eden posvečen Marijnemu obiskovanja, drugi pa sv. Ja- nezu. Lepa je podoba Marijnega aljtarja. Sv. evangelij pripoveduje, kako je pozdravila Elizabeta Marijo z besedami: »Blagoslovljena ti mej ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa. In od kod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni?" (Luk, 1, 42. 43). Ko je,Marija slišala te besede, tedaj se razveseli njeno deviško serce in v prekrasnem hvalnem spevu slavi Boga: ,.Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju, ker se je ozerl na nizkost svoje dekle". Luk. 1, 46—48). Koliko ponižnost in koliko krotkost je razodela prosveta Devica na tem svetem kraju. Kako prav je pa tudi prerokovala: »Glej odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi" ! (Luk. 1, 48). Koliko cerkev je bilo sezidanih, koliko lepih podob je bilo naslikanih, koliko milodonečih pesmi, koliko molitev in navdušenih govorov je bilo zloženih, koliko knjig je bile spisanih v čast Matere Božje! Vse to je jasen dokaz resničnosti Marijinih besed. Predragi bravec. časti pridno tudi ti Marijo. Ako boš tukaj na zemlji v številu njenih častivcev, boš gotovo enkrat tudi večno srečen pri njej v nebesih. Ko smo ogledali cerkev, smo šli na zvonik, raz keteri je posebno lep razgled na judovsko gorovje. Blizu te cerkvice je ruska cerkev ; krog nje pa mnogo snažnih hišic, v keterih žive pobožne rusinje skoraj po samostansko. Blizu cerkev sv. Janeza stoji velik samostan sijonskih sester, ki imajo tukaj sirotnišnico. V tem samostanu se je kaj rad mudil p. Aljfonz Ratisbon, vstanovnik kongregacije sijonskih hčera. Spreobernil se je, kaker je znano, v Rimu vsled prikazni Matere Božje in morda se je iz hvaležnosti do Marije tako rad mudil na tem nji posvečenem kraju. Pobožne redovnice so nam pokazale stanovanje, obleko’ brevir Ratisbonov. Vse to hranijo nune kot relikvije v spomin na pobožnega moža. Peljale so nas tudi na samostanski vert, kjer je pokopan. Nad njegovim grobom je lepa podoba M. D. brezmadežno spočete. Pač srečen človek, ki živi v varstvu Marijinem, kaker je živel pobožni. Ratisbon. Da bi bili le tudi mi vedno vredni Marijinega varstva ! To so bile naše zadnje prošnje, ko smo se popoldne poslavljali od tega Mariji tako ljubega svetišča ter se vračali proti Jeruzalemu. jadrava, S^arija! Zdrava, Kraljica 1 Da so Marijo ljubili že pervi kristijani, tega ne more nihče tajiti ; vender pa je ravno tako gotovo, da njeno češčenje raste od stoletja do stoletja. V pervih časih še niso imeli posebnih praznikov nji posvečenih, tudi ne posebne molitve, s ketero bi jo bili častili in na pomoč klicali. Pervi kristijani se molili Gospodovo molitev, niso pa še pozdravljali Marije z angeljskim pozdravljenjem. Več ko tisoč let je preteklo, preden so začeli očenašu dostavljati: Zdrava Marija ! Koliker se more vedeti, se je to zgodilo še le v 12. stoletju. Odo, škof pariški, je vkazal duhovnikom, naj opominjajo svoje podložne, da bodo molili Gospodovo molitev, vero in pozdravljenje preblažene Device. Sveti Tomaž Akvinslci (f 1274) razlaga v svojih malih spiskih že tudi zdravamarijo, pa sklepa z Elizabetinimi besedami. Ravno tako sv. Bonaventura v svojem „Zercalu blažene Device Marije". Cerkveni zbor Bezansonski, ki je bil leta 1571, pa pravi mej drugim : „Po stari navadi cerkveni nagovarjamo najsvetejšo Devico pogostoma z ljubezni in češčenja polnim pozdravljenjem arhangelja Gabrijela : „Z d r a v a, Marija, milosti polna, Gospod s tebo, blagoslovljena ti mej ženami". Iz besed Elizabetinih dostavljamo: ,,In blagoslovljen s a dj tvojega te- lesa" in po obredu cerkve : „ J e z u s K r i s t u s. A m e n “. — Na ta način so molili tudi pri nas vsaj še v 15. stoletju, kaker vidimo iz tako imenovanega celovškega rokopisa, kjer imamo to molitev v naši slovenščimi pervič zapisano. Zapisana je tako-le: „Czestschena sy Maria, gnade pallna, gospod s tabo, segnana sy mey senami, yno segnan ye sad t\voyga telessa Jhesus Kristus. Amen“. To se je bralo: „Češčena si Marija, gnade plna, gospod s tabo, žegnana si mej ženami, ino žegnan je sad tvojga telesa, Jezus Kristus. Amen". — Kedaj pa so se začele dostavljati besede „Sveta Marija" itd. ? Ne pred 16. stoletjem. Imenovani cerkveni zbor Be- — 24'- zansonski pravi nadalje : „Dasiravno pa se v tem pozdrav-Ijenju zadosti moli za to, kar želimo prejeti od njega, ki pozna naše želje in misli, se semtertja vender dostavlja s pobožnostjo : „Sveta Marija, deviška bogorodnica, prosi za nas grešnike. Amen". Besed „zdaj in na našo smertno uro“ tukaj torej še ni zraven ; tudi v pismih cerkvenih zborov v Narboni leta 1551 in v Avgzburgu leta 1567 se pogrešajo, čemur se ni čuditi, ker jih je predpisal še le papež sv. Pij V. po novem brevirju izdanem leta 1568. V ta brevir pa so prešle najberž iz frančiškanskega, natisnjenega v Parizu leta 1521. Razširile pa so se mej verniki zlasti po 1. 1554 pervič izdanem katehizmu jezuita Kanizija, ki se je sploh sprejel. V 17. stoletju imamo zdravamarijo že blizu tako, kaker se je do malega molila vse do našega časa. V „Bratovkih bukvicah sv. roženkranca", ki jih je izdal novomeški korar Matija Kastelec leta 1678, je natisnjena tako : ..Zhefhzhena 1'i Maria, Milofti polna, Gofpiid je ftabo; shegnana fi u’ mei shenami, inu shegnan je ta fad Tvojga telella JESUS CHRISTUS. Tveta MARIA Mati Boshja, proffi za nas grčfhnike, sdai, inu na nafho (inertno uro Amen". Po neki določbi obredne skupščine se imenu Jezus* nima dostavljati „Kristus“, zato je v knjigah naslednjega stoletja to ime izpuščeno.*). Po Kanizijevem katehizmu, natisnjenem „petič“ v Ljubljani leta 1770, seje tedaj molilo „to Angelčku Zhefhenie" tako: „Zhe('hena fi Maria gnade pouna, Gospud je s’ tabo, shegnana fi med shenami, inu shegnan je ta Sad tvojga telella JEsus. Sveta Maria Mati Boshia proffi Boga sa nafs grefhnike, ledei, inu na nafho (inertno uro, Am.“. Skoraj popolnoma taka je bila ta molitev tudi še v preteklem 19. stoletju ; še le proti koncu so se vpeljale znane jezikočistne spremembe, ki so večinoma še v veljavi. Prav molijo mej nami zdaj sploh le ogerski Slovenci; pa pred blizu sto leti so menda nekako podobno, da si ne brez napak, molili tudi Štajerci, vsaj po neketerih krajih. V rokah imamo stare leta 1816 v Gradcu natisnjene „Molitne Bukve *) Klapše ima v svoji Synopsis catechetica, tiskani v Ljubljani 1757, avemarijo dvakrat, na str. 11. z „JESUS Christus11 na str. 86. z „JESUS“ (brez „Cbristus“), morda ker se v rožnem vencu, ki ga ,tu uči, vlagajo dotične „skrivnosti“. sa Slavenze", kjer je v daljši molitvi k Materi božji zdravamarija tako prevedena: »Pozdravlena fi Maria: Ti l'i puna milofti: Gofpod je s’ teboj : Ti (i trezhna med shenami: Ino Crezhen je fad tela tvojega. Sveta Maria Mati boshja. Prosi sa nat. Vboge grefhnike. sdaj ino v’ zhafi nafhe Cmerti. Amen“. Napake te prestave so očitne, pa ker se menda nikjer več ne moli tako, jih ni treba zavračati. O zgodovini molitve angeljskega pozdravljenja bodi to zadosti. Glejmo zdaj še drugo molitev, ki ž njo tudi že davno katoličani Marijo častimo. Začenja se: Salve Regina! Zdrava, kraljica! To molitev ali pesem je zložil v latinskem jeziku sloveči benediktinski menih Herimannus. Contractus, t, j. Herman Sključeni, ki je živel v 11. stoletju v samostanu Reichenau (po latinsko „Augia dives") na nekem otoku Bodenskega jezera. Ta mož je bil grofovskega rodu, pa že od rojstva tako skerčen, da se celo svoje življenje (živel je le 41 let, od 1013 do 1054) ni mogel premek-niti brez tuje pomoči. Skoraj vedno je torej sedel, tako sključeno, da je mogel le z največo težavo brati ali pisati Vender je postal eden najučenejših mož svojega časa, vešč gerškega, latinkega in arabskega jezika, tudi v hebrejščini izveden. Poglavitno delo, ketero je spisal, je jako pridno sestavljen letopis od časa Kristusovega rojstva pa do leta 1054, ko je on sam vmerl. Spisal je pa še več drugih reči v vezani in nevezani besedi; bil je namreč tudi pesnik. Svetnikom na čast je zlagal pesmi ter jim ob enem skladal tudi napeve. Tako je torej tudi Mariji na čast zložil molitev ali pesem „Zdrava kraljica" in še neko drugo, ki jo imamo tudi v brevirju : ,.Alma Redemptoris Mater". O-pomniti pa moramo, da je bila „Zdrava kraljica" pervotno nekoliko drugačna; začetek je bil tak : »Zdrava, kraljica miloserčnosti, življenja sladkost in upanje naše, zdrava"! Ko se je sprejela v rimski brevir, pa se je to prenaredilo tako, kaker se še dandanašnji moli in poje; »Zdrava, kraljica, mati miloserčnosti, življenje, sladkost in upanje naše, zdrava"! — Kaker so to lepe, zaupljive in goreče besede, še ginljiviše so naslednje: „11 tebi vpijemo, izgnani otroci Evini" itd.; po pravici imenuje neki italijanski pisatelj, ki jo razlaga, vso to pesem in molitev: Jok izgnanega: - 26 — II p i a n t o d e 11 ’ e s u 1 e*); saj je ta svet, ta solzna dolina, v resnici kraj pregnanstva, naša prava domovina je v nebesih, pri našem najboljšem Očetu, Bogu, pri naši mili materi Mariji. Ne čudimo se torej, da se je ta pretresljiva pesem in molitev hitro razširila po vsi rimsko-katoliški cerkvi, da je postala vsakdanja pesem tako romarjem in križarskim vojakom na suhem, kaker španskim in drugim mornarjem na vodi. Od tod najberž prihaja, da jo pripisujejo neketeri škofu Podijskemu (Puy), ki ga je bil papež Urban II. ko svojega namestnika na čelo postavil pervi križarski vojski (konec 1. 1095). Zato se je imenovala „Zdrava kraljica" tudi ..Antiphona de Podio". Sklepne besede „0 blaga, o ljubezniva, o sladka Devica Marija" ! je pa menda dostavil še le sv. Bernard, ke jena sveti večer leta 1146 s cesarjem Konradom III. vstopil v veliko cerkev v Spiri. — Cistercijenzi so pristavljali „zdrava kraljica' od leta 1218 pervi molitveni uri, primi, od leta 1251 nadalje ko skupno pobožnost vsega samostana sklepnicam, kompletoriju. Dominikam v Parizu so vsak dan v sprevodu peli „zdrava kraljica". Frančiškani pa so že leta 1249 bili v svoj brevir sprejeli to molitev. Pa tudi zunaj samostanov se je „zdrava kraljica" slovesno pela ko posebna večerna pobožnost. Po vsem tem se ne čudimo, da se je že primeroma zgodaj prestavila tudi v našo slovenščino. Najstariša prestava nam je ohranjena v tako imenovanem ljubljanskem rokopisu, ki se stavi, menda po pravici, v začetek 15. stoletja. Taka je: «Czestyena body, kralevva mati te milosti, Zywota sladkosti yno nass trost, Czestyena sy, my k tebe vpyeme Tuge sabne otroczy te E\ve. My k tebe zdychvgeme, glagogicze Yno placzecz te dolynye tech slss. Ob to, ty nasse odwetnycze, ty k nam Obrny ty mylostywe oczzy, Yno Jessysse, segnanega sadv twega Telessa, ty nam prykassy po tom Tvystv, o czestyta, o mylostywa, O sladka maty Marya.» *) P. Laurenti d. C. d. G., II pi ant o dell’esule (Parafrasi della Salve Regina). Modena 1905, Tip. pontificia ed arcivescovile. To se je bralo blizu tako : «Češčena bodi, kraljeva, mati te milosti, života sladkost ino naš trošt, češčena si! Mi k tebe vpijeme, tuježivni (?) otroci te Eve; mi k tebe zdihu-jeme, klagujiče (?) ino plačeč v tej doline teh slz. Ob to, ti naše odvetnice, ti k nam obrni te milostive oči, ino Ježiše, žegnanega sadu tvega telesa, ti nam prikaži po tom tujstvu, o čestita, o milostiva, o sladka mati Marija.* V tej prestavi nas spominja mariskaj na češčino, zato se sodi, da je „potekla iz češkega izvirnika11. Vender je menda verjetniše, da je sicer ,.iz latinskega izvirnika« pa da je od duhovnika, ki je bil po rodu Ceh in se ni bil še popolnoma privadil našemu jeziku. Sicer pa so, razen okornega, pomanjkljivega pravopisa, v neketerih besedah tudi očitne pomote, tako zlasti v ,.g 1 a g o g i c ze“ za »ječeči11 (gemen-tes) in «Tuge sabne» za »izgnani “ (exules). V poslednjem primeru je mislil pisavec morda na tako sestavljeno besedo kaker bi bila ,,tuježivni" t. j. „na tujem živeči11 ali pa na izvedenko «tujevavni» od «tujevati» t. j. „na tujem, v pregnanstvu živeti11. Na vsak način vidimo, da je skušal misel latinskega izvirnika prav izraziti v slovenščini, kar poter-juje tudi beseda „T vystv“ t. j. »tujstvu11 za «pregnanstvu» (