Program taborskih kulturnih dni in odprtja kulturnega doma v Žalcu od 13. do 22. septembra 1985
Petek, 13. 9., ob 18. uri
Sobota, 14. 9., ob IO. uri ob 17. uri
Nedelja, 15. 9.,
ob 10. uri ob 20. uri
Ponedeljek, 16. 9.
Odprtje razstave Tince Stegovec v Savinovem razstavnem salonu Bienale pionirske grafike v avli osnovne šole Odprtje kulturnega doma Žalec
Noč žalskega tabora Tabor ljudske fronte na Mrzlici X
Premiera Hlapca Jerneja v uprizoritvi gledališke skupine Svobode Žalec
, ob 19. uri Hlapec Jernej
Torek, 17. 9., ob 10. uri ob 17. urt Sreda, 18. 9., ob 20. uri
Četrtek, 19. 9.,
Petek, 20. 9., ob 20. uri
Sobota, 21. 9., ob 20. uri
Nedelja, 22. 9., ob 20. uri
Pesem in mladost — snemanje za RTV Odprtje knjižnice Večer glasbene šole Risto Savin Nastop Svetlane Makarovič
Slovenski film LJUBEZEN s predstavitvijo ustvarjalcev filma Koncert Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič Operna predstava
I-------
Celje - skladišče
D-Per
III 5/1985
JMP
SRIINJSKI
OBČIN
Avgust 1985	H
»SAVINJSKI OBČAN« izdaja Občinska konferenca SZDL Žalec
Uredniški odbor: Venčeslav Satler (glavni urednik), Janez Kroflič (odgovorni urednik), člani: Marjan Golob, Jože Golič, Franc Izlakar, Vera Kalčič, Jernej Koštomaj, Cveta Mikuž, Kristjan Markovič, Mojca Nahtigal, Irena Terglav, Breda Verstovšek in Milan Žolnir.
Novinarki: Irena Jelen-Baša, Marjana Matijec-Natek
Tajnica in vodja dopisništva: Vladka Cerovšek
Lektorica: Anka Krčmar
Naslov uredništva : Žalec, Ulica Heroja Staneta 1, telefon : 710-671
Grafična priprava: Savinjski občan
Tisk: ČGP VEČER Maribor
Naklada: 11.000 izvodov
Po sklepu Republiškega sekretariata za informiranje, št. 421-1/72 je časopis Savinjski občan oproščen prometnega davka.

Polletni gospodarski rezultati___________________________
Štiri OZD imajo 47 milijard izgube
.______________:_______________;__
V žalski občini so izgube v minulih šestih mesecih dosegle številko sedeminštiride-set starih milijard. Ta podatek in siceršnje težavne razmere v gospodarstvu so bile razlog več, poleg dogovora o sklicu skupnih sej na Medobčinskem svetu Zveze komunistov, da so se člani občinskega komiteja in predsedstva sindikata za skupno mizo lotili letošnjih polletnih gospodarskih rezultatov.
Kakšni so bili ti rezultati — o tem je zbranim v Hmezadovi dvorani v začetku avgusta najprej go-
voril predsednik komiteja za družbenoekonomsko planiranje in družbenoekonomski razvoj Andrej šepec. Povedal je, da so delavci žalske občine v šestih mesecih ustvarili 40.232.745 tisoč din celotnega prihodka, kar je 50,6 odstotkov glede na planirana sredstva. Najviše so plan dosegli v gozdarstvu, obrti in osebnih storitvah ter v denarnih in drugih poslovnih storitvah, najniže pa v gradbeništvu in gostinstvu.
Dosežen dohodek je znašal 8.834.214 tisoč din oziroma 44,5 odstotkov celoletnega plana. Pri
doseganju plana dohodka so bili najuspešnejši delavci v Tekstilni tovarni Prebold, Liku in Keramični v Libojah,' Ferralitovem tozdu Mo-delarna, Juteksovi temeljni organizaciji Juta, Gozdnem gospodarstvu TOK Vransko, Kmetijski zadrugi Savinjska dolina — TZO Šempeter, Petrovče in Braslovče ter še v nekaterih drugih organizacijah. Najnižji odstotek planiranega dohodka pa so dosegle Sip Tovarna kmetijskih strojev, Hmezad Kmetijstvo—Tovarna krmil ter temeljni organizaciji Petrovče in Latkova vas, Čebelarska zadruga, Agrinina TOZD-a Veleprodaja
in Maloprodaja ter še nekaj drugih organizacij.
V planiranem obsegu je bila po besedah Andreja Šepca dosežena minimalna amortizacija, pod planskimi cilji (45,5 odstotkov letnega plana) je višina doseženega družbenega proizvoda, prav tako je pod planom rast sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Zadovoljni pa smo po oceni predstavnika komiteja lahko z višino denarja za akumulacijo (58,7 odstotkov na plan).
Bolj malo zadovoljstva pa nudijo gospodarstvenikom pogledi na
številke, ki razkrivajo izgubo. Skupna izguba v žalski občini je namreč v minulih šestih mesecih dosegla številko 472.065.573,89 din. Največ izgube so »pridelali« v Mlekarni — skoraj 42 starih milijard, dve in pol milijardi v Hmezadovi delovni organizaciji Gostinstvo in turizem, skoraj dve milijardi v Ingradovi Gradbeni operativi, milijardi izgube pa se počasi približujejo tudi v Elektroprenosu v Podlogu, kar devetnajst organizacij združenega dela pa je v teh šestih mesecih poslovalo na meji rentabilnosti.
Še o izvozu je govoril Andrej Šepec udeležencem skupne seje. Povedal je, da resolucijska določila o petnajstodstotnem povečanju še niso uresničena, da pa bodo zagotovo uresničena do konca leta. Precej nad cilji se giblje izvoz nà zahodna tržišča — kar za 24,8 indeksnih točk več kot v enakem lanskem obdobju. Nekoliko večji kot je bil planiran pa je tudi uvoz — za 18 odstotkov, v resoluciji pa so načrtovali 15 odstotkov. Močno se je povečal zlasti klirinški uvoz.
Tej uvodni obrazložitvi pred-
stavnika komiteja je sledila razprava, v kateri so govorniki menili, da so rezultali in indeksi še kar dobri, če pogledamo nekoliko globlje, pa razmere niso nič kaj rožnate: obresti npr. zajemajo vedno večji del dohodka, kopičijo se zaloge, pojavljajo se prekinitve dela zaradi nizkih osebnih dohodkov, zaradi bolezni ne prihaja na delo kar pet do šest odstotkov zaposlenih. Eden izmed razpra-vljalcev je še posebej opozoril na razmere'v trgovini, za slabe rezultate v gostinstvu pa je bil prepričan, da so rezultati pač takšni, kakršen je odnos gostincev do gostov.
Kako torej naprej v drugo polletje? Člani komiteja in predsedstva sindikata so pripravili poseben predlog stališč in usmeritev za aktivnosti osnovnih organizacij zveze komunistov in sindikata v zaostrenih gospodarsko-politi-čnih razmerah. Le-te so sicer precej teoretične, vendar je v njih moč najti tudi nekaj konkretnih določil, ki jih bodo lahko upoštevali v organizacijah združenega dela.
Irena Jelen-Baša
---- ---------------:	; \	^
Zgubaši so povedali
Za skupno mizo so tokrat člani Zveze komunistov in sindikata povabili tudi nekaj direktorjev oziroma predstavnikov organizacij združenega dela, ki v zadnjem času nizajo rdeče šte-vilke oziroma se komaj držijo nad negativnim rezultatom.
Direktor Ingradove Gradbene operative Maks Gajšek je skoraj dve milijardi izgube opravičeval z delom, ki ga opravljajo po predhodni pogodbi. V njej je zapisana fiksna cena, v času izvajanja del pa se cene tako povišajo, da je po besedah direktorja nemogoče imeti pozitivne rezultate.
Vzroke za nastanek skoraj 42 milijard izgube v Mlekarni, kot jih je povedal direktor Tone Repnik, objavljamo v širšem razgovoru o položaju mlekarne. V Hmezadovem Gostinstvu in turizmu pa pojasnjujejo slabe rezultate, tako so zapisali v poročilu o poslovanju gospodarstva občine v obdobju januar—junij, s težavami ob prevzemu hotela Golding, ker je bilo stanje neurejeno, zlasti na kadrovskem področju, poleg tega pa hotel pestijo visoke obresti za obratna sredstva, stroški zaradi daljše kurilne sezone ter visoke cene vhodnih materialov.
V Elektroprenosu Podlog naj bi bila glavna vzroka za izgubo, tako piše v poročilu, porast stroškov ter samo 84,2-odstotna višina prihodkov.
Udeleženci v prometu — pozor!
Hrami učenosti so v teh dneh zopet na široko odprli svoja vrata številnim šolarjem, ki so hkrati z novimi dolžnostmi postali tudi udeleženci v prometu. Napočil je čas velike preizkušnje, predvsem za najmlajše, tudi tiste v mali šoli. Že res, da rumene rutice opozarjajo na neizkušenost prvošolčkov in malošolarjev, da v tem času potekajo akcije Varno na poti v šolo ob pričetku in zaključku pouka, vendar morajo biti vozniki motornih vozil v teh septembrskih dneh tudi sicer bolj pozorni. Tudi večjim šolarjem ni lahko zamenjati počitniške razigranosti z resnim delom. Posebno pozorni morajo biti vozniki tam, kjer ni prehodov za šolarje, prometnikov in narodne zaščite, ki bi skrbeli za varno pot v šolo prve šolske dni.
Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu občine Žalec je tudi letos izvedel v sodelovanju z raznimi dejavniki prometno-preven-tivno akcijoo, v kateri so bili zavarovani najpomembnejši prehodi za pešce in druge nevarne poti v šolo. Voznike pa opozarjajo tudi na nevarnosti na cesti, ki se pojavljajo v času obiranja hmelja. Prometna signalizacija sicer opozarja na omejeno hitrost, na traktorje in pešce na cesti, vendar pa je v tem času treba paziti na nenadne ovire na cesti tudi tam, kjer nanje ne opozarja prometna signalizacija.
Vozniki, v tem času torej pazite predvsem na prvošolčke z rumeni ruticami in na povečan promet zaradi obiranja hmelja. v Cerovšek
Četrti Tabor ljudske fronte na Mrzlici
SREČANJE BO V NEDELJO, 15. SEPTEMBRA, OB 10. URI
Medobčinski svet SZDL Celje in revirskih občin Trbovlje, občinske konference SZDL Žalec, Trbovlje, Hrastnik in Zagorje ob Savi organizirajo v nedeljo, 15. septembra 1985, ob 10. uri pri Poldetovi koči množično zborovanje TABOR LJUDSKE FRONTE v spomin na predvojna srečanja delavskega razreda in mladine revirjev in Savinjske doline. Letošnje srečanje je povezano s proslavljanjem 40-letnice osvoboditve in 35-letnice samoupravljanja. Zbranim bo spregovoril predsednik Republiškega sveta Zvaze sindikatov Slovenije Marjan Orožen.
Pred vojno so ta srečanja bila organizirana ob praznovanju delavskega praznika 1. maja. Organizirali so jih komunisti, napredni sindikati in druge napredno usmerjene organizacije, ki so preraščale v organizirano ljudsko fronto. Na teh zborovanjih se je kovalo prijateljstvo in tovarištvo, predvsem pa je rastel revolucionarni duh, ki je bil največje orožje v oboroženem obrambi med narodnoosvobodilno vojno. Povezanost v predvojnem delavskem gibanju in med narodnoosvobodilnim bojem je še bolj zbližala obe območji. Prav Mrzlica, Kal in Šmohor, pa Čebine in Smiglova zidanica, Vrhe in druge planinske postojanke so zgodovinska mesta, kjer so se srečevali komunisti, aktivisti osvobodilne fronte in napredni delavci. Obujanje in ohranjanje tradicij delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja pa je namen tradicionalnega srečanja delovnih ljudi, občanov in mladine na Mrzlici, katerega organizator je tokrat Občinska konferenca SZDL Žalec. Do Podmeje bo organiziran avtobusni prevoz, od tu dalje pa za starejše udeležence srečanja in praporščake prevoz mogoč s kombijem, sicer pa bo cesta od Podmeje do Mrzlice zaprta za ves promet. Zato organizator priporoča, da se na Mrzlico podate peš po poteh, ki so markirane.
V kulturnem programu bodo sodelovale kulturniške skupine žalske občine, organizator pa bo poskrbel tudi za prijetno tovariško srečanje.
Občinska konferenca SZDL Žalec vabi delovne ljudi, občane in mladino da se Tabora ljudske fronte na Mrzlici množično udeleže.
Čestitkam za 90-letnico Aljaževega stolpa, simbola slovenskega planistva, so se na vrhu Triglava pridružili tudi planinci iz Juteksa. Ob tej priložnosti so ga okitili s panogo hmelja, simbolom naše doline, kot dokaz, da so se njegovih častitljivih let spomnili tudi planinci Savinjske doline. Tekst in foto: A. Vidmajer
KERAMIČNA
INDUSTRIJA
LIBOJE
SAMOUPRAVNI ORGANI IN DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE
KERAMIČNE INDUSTRIJE LIBOJE ČESTITAJO
DELAVCEM KOLEKTIVA IN UPOKOJENCEM OB 170-LETNICI
Poslovnim partnerjem in potrošnikom se zahvaljujemo za izkazano zaupanje in sodelovanje in se priporočamo tudi v prihodnje.
2 SAVINJSKI OBČAN - Avgust 1985
»M,	,	■	■ .	.	,	-	---------
Kako smo gospodarili?
r
Zbiranje denarja za mudernizacijo bolnišnice
Zalčani zbrali že preko 900 milijonov din
"\
j
Delavci žalske občine so do petnajstega avgusta letos samo z enodnevnim zasluž-■kom zbrali preko devetsto starih milijonov din. Enodnevni zaslužek pa je bil le eden izmed virov zbiranja denarja.
Poleg delavcev žalske občine, ki so do sredine avgusta zbrali
9,248.462,50	din, so največ denarja z enodnevnim zaslužkom zbrali Celjani in sicer
14.691.872.00	din. Iz vseh občin celjskega območja se je v blagajno, kjer zbirajo enodnevni zaslužek, do petnajstega avgusta nabralo 31,470.065,50 din.
Anketa, ki so jo delavci občin skega sindikalnega sveta iz Žalca poslali nekaterim delovnim organizacijam, pa je pokazala, da so delavci nabirali denar za modernizacijo celjske bolnišnice tudi iz drugih virov; najpogosteje iz sredstev skupne porabe, denarja za reklamo, sredstev sindikata in drugih virov.
Delavci občinskega sveta bodo odslej urejali seznam tistih, ki so prispevali denar za modernizacijo. Ta seznam bomo tudi sproti objavljali. Po podatkih občinskega sveta so tako od 15. maja do
14.	avgusta na žiro račun-sklada za modernizacijo celjske bolnišnice nakazale denar naslednje organizacije in posamezniki: Zdravstveni center Celje-TOZD Zdravstveni dom Žalec: 257.555,00 din; OK ZKS Žalec: 9.500,00 din; ZZB NOV Žalec: 1.906,00 din; OK SZDL Žalec: 23.788,00 din; OS ZSS Žalec: 15.040,00 din; OK ŽSMS Žalec: 5.730,00 din; Ferra-lit: 810.100,00 din; MIK Prebold:
130.416.00	din; Juteks:
857.461.00	din; Organ uprave
skupščine občine:	39.964,50;
Družbeni pravobranilec samoupravljanja: 4.937,00 din; DS organa uprave skupščine občine:
201.686.00	din; Savinjski magazin: 334.522,00 din; Sodnik za prekrške: 14.694,50 din; Občinski
štab TO: 13.070,50 din; VIO Žalec: 814.068,00 din; DEM-TOZD Elektroprenos Podlog: 70.614,00 din; Društvo upokojencev:
7.886.00	din; Zavod za načrtovanje: 33.643,00 din; Dom Nine Pokorn Grmovje: 92.755,50 din; Marija Antolič, Petrovče: 1.446,50 din; Center za socialno delo:
21.046.00	din; Skupna strokovna služba v KS občine Žalec:
17.530.50	din; Helena Banko, Žalec: 5.191,00 din; OŠ Vlado Bagat Braslovče: 51.025,00 din; Kristina Marko, Vransko: _ 2.268,00 din; Danica Zagode, Žalec: 1.788,00 din; Avtoprevoz Šempeter:
184.594.50	din; Gradnja Žalec:
147.100.00	din; Kil Liboje:
1.483.148.00	din; Samoupravna stanovanjska skupnost Žalec:
36.000.	00 din; Sip Šempeter:
3.300.000.	00 din; Skupne službe SIS: 58.515,00 din; Slovin Žalec:
146.645.00	din; Sadjarstvo Miro-san: 46.000,00tfin in Liko Liboje:
49.381.00	din.
Irena Jelen-Baša
1,5 milijona za bolnico
Kolektiv Tovarne nogavic Polzela praznuje vsako leto 9. septembra svoj praznik v spomin na ta dan leta 1950, ko je bil izvoljen prvi delavski svet.
Vsako leto ob prazniku za zaposlene in upokojence pripravijo piknik, letos pa so se na pobudo sindikata, drugih družbenopolitičnih organizacij ter samoupravnih organov odločili, da piknika ne bodo imeli, temveč bodo denar v višini 1,5 milijona din dali za bolnico Celje.
T. TAVČAR
»Če bi delali zastonj, bi imeli le deset milijard manj izgube«
^ pravi direktor mlekarne v Arji vasi_^
Polletni izračuni so pokazali, da so v Hmezadovi Mlekarni v Arji vasi v minulih šestih mesecih »pridelali« ena-inštirideset starih milijard izgube, kar jih uvriča med daleč največje zgubaše v občini. Kje so vzroki za rdeče številke, kako se jih rešiti in kakšne so sploh danes razmere v mlekarni — o tem govori direktor Mlekarne Tone Repnik.
T. Repnik: »Negativni rezultat izhaja v prvi vrsti iz nedograjene mlekarne, kar pomeni, da predelujemo manj mleka, kot smo načrtovali. Zakaj smo nedograjeni? Nedograjeni smo zato, ker se je ob koncu investiranja začelo zatikati pri denarju. Cene so poskočile, tehnološki program je bil spremenjen in dopolnjen, vse to pa je pojedlo kapital. Mlekarna torej ni bila dograjena in zdaj pač istočasno obratujemo, zraven pa jo še dograjujemo. To nam požira denar, poleg tega pa morajo naši ljudje opravljati montažna dela in loviti okrog monterje, namesto, da bi delali v tehnološkem proce-
su.	Drug razlog je prodaja v prvem polletju. Ni bila najboljša, zdaj poleti pa se je popolnoma obrnila na glavo. Julija in avgusta smo namreč komaj zmagovali potrebe kupcev z našimi možnostmi za proizvodnjo. Potem naslednje: strahotno nam primanjkuje obratnih sredstev. Zdaj nam jih zagotavlja interna banka, vendar samo pomislite, kolikšna.je danes cena kapitala' Samo v prvem polletju smo meli sedemnajst miljard obresti na ta kapital, če k temu prištejemo še obresti na kredite za osnovna sredstva, je tega dvaindvajset milijard. Obresti znašajo
v prvem polletju dvakrat toliko kot sredstva za osebne dohodke. Tudi če bi delali zastonj, bi bila izguba manjša le za deset milijard. Nadaljnji razlog izgube so stroški obratovanja. V stari mlekarni smo plačali za električno energijđ 500 milijonov, letos dve milijardi. Velik strošek je voda: 30 milijonov lani, letos 300 milijonov. Za gorivo in mazivo je bilo treba lani odšteti 2 in pol milijardi, letos skoraj pet milijard«
SAVINJSKI OBČAN: »Je teh
418.653.374,00	din samo letošnja izguba ali ste je del prenesli iz lanskega leta?«
T. REPNIK: »Če sem odkrit, je ta številka izguba letošnjega leta. Prej je bila izguba pokrita in je nismo prenesli.«
SAVINJSKI OBČAN: »Prej ste omenili nekaj vzrokov, ki so Mlekarno pripeljali do rdečih številk. Kako pa je s surovino, torej mlekom, glede na to, da je bilo pred začetkom in med samo gradnjo mlekarne precej dilem o
tem,	ali bo celjsko območje zmoglo potrebne količine mleka. In še to — je razlog izgube tudi kvaliteta mleka, s katero ste imeli na začetku precej težav?«
REPNIK: »Pri odkupu mleka se gibljemo v planiranih količinah. Predlani smo imeli 10-odstoten porast odkupa, lani 14-odstoten, letos v prvem polletju pa 5-odsto-
ten.	Slovensko poprečje je bilo
4,5	odstotka S temi porasti smo zanikali govorice, da mlekarna ne bo imela dovolj mleka. Vendar pa to ne pomeni, da je mlekarna polno izkoriščena. Ni bila namreč delana od danes do jutri, temveč
tudi za kasnejši čas. In to rahlo pozabljamo.
Če bomo letos odkupili planirano količino mleka, to le 50 milijonov litrov', bomo popfečno predelali v tej mlekarni, preračunano na 300 delovnih dni, kar je pač neka industrijska norma, 152.000 litrov mleka. Kapacitete mlekarne pa so bile zgrajene za 150.000 litrov. Poleg tega pa mi del mleka oddamo naprej: 10 odstotkov ga moramo obvezno oddati po sprejetih sporazumih, 30 odstotkov pa ga oddajamo zato, ker nismo dograjeni. Manjka nam sirarna in ta je v mlekarni tisti ventil, kjer lahko predelamo odvečne količine mleka«
SAVINJSKI OBČAN: »Niste mi odgovorili, če izgubo povzroča tudi včasih slaba kvaliteta izdelkov, zlasti mleka v pure pack embalaži?«
REPNIK: »Mislim, da zdajle večjih ugovorov na kvaliteto ni. Bile so težave na začetku, ko smo imeli precej problemov s kvaliteto vode. Le-ta namreč ni ustrezala standardom mlekarne, z njo smo prinašali infekcijo v mlekarno, to pa je povzročilo nadaljnje kisanje.«
SAVINJSKI OBČAN:	»Na
nedavnem razgovoru s predstavniki komiteja Zveze komunistov in predsedstva sindikalnega sveta ste kot vzrok izgube izpostavili še dvoje: dotrajan vozni park in pomanjkanje linije za maslo.«
REPNIK: »Res je. Avtopark smo hoteli obnoviti skupaj z mlekarno. Vendar denarja ni bilo. Trenutno imamo 43 avtomobilov, ki so v prvem polletju naredili
813.000	km. V Mlekarni imamo izredne težave zaradi dotrajanih avtomobilov, popravljajo jih od danes do jutri, oviran je dovoz in razvoz mleka, poleg tega zahteva takšen dotrajan avtopark dodatne nadure in dodatno obratovanje mlekarne, ker mora sprejemni oddelek čakati tako dolgo, da pač pripelje zadnji šofer. Za silo letos še gredo avtomobili, bojim pa se »špice« odkupa drugo leto — to sta maj in junij. En avto za odvoz mleka pa stane dve milijardi dinarjev. Glede maslarne pa tole: po prvotnih načrtih ni bila predvidena, vendar smo kljub vsemu popravili stare stroje in jih prestavili v nove prostore. To nas je stalo 400 milijonov, novi stroji pa bi prišli na 10 milijard. Maslo zdaj redno izdelujemo in sicer po dve toni na dan. Do konca septembra naj bi začela delovati še sirarna.«
SAVINJSKI OBČAN: »Trenutne razmere v Mlekarni torej niso rožnate. Kaj ste oziroma kaj boste naredili, da se boste izkopali iz teh težav?«
REPNIK: »Marca smo že izde-
lali predsanacijski program in potem do konca maja tudi sanacijske načrte. Izhod vidim v naslednjem: dokončati je treba mlekarno in usposobiti vse tehnološke linije, zagotoviti mlekarni ugodnejšo strukturo obratnih ' sredstev, dobiti cenejši kapital, obnoviti avtopark in se čimbolj pojavljati na jugoslovanskem tržišču.«
SAVINJSKI OBČAN: »Kako ocenjujete vključevanje sozda Hmezad v reševanje problemov v Mlekarni ter sodelovanje drugih občin, glede na to, da Mlekarna ni le občinskega pomena?«
REPNIK: »Delavci SOZD-a se aktivno vključujejo v reševanje problemov, občinske strukture izuven žalske občine pa so bile lani tudi zelo angažirane pri pokrivanju izgube. Zdaj se pogovarjamo o ustanovitvi družbenega sveta, ki naj bi bil vezni člen med Mlekarno in združenim delom v regi-
' SAVINJSKI OBČAN: »Za ta družbeni svet ste ob neki priložnosti dejali, da potrebujete takšnega, ki vam bo prinesel denar, ne pa solil pameti.«
REPNIK: »Verjetno bo nasvetov dovolj, ker pri sosedu pač opaziš tisto, česar pri sebi ne. Moral pa bo svet izpeljati tudi določene denarne akcije, da bomo sanirali Mlekarno. Zdaj se še pogovarjamo o ustanovitvi, kaj bolj določenega pa še ni.«
SAVINJSKI OBČAN: »Kaj pričakujete od vseh ukrepov, ki ste jih našteli. Lahko daste kakšno oceno, predvidevanje, kako bo konec leta?«
REPNIK: »Popolnega izkopa iz izgube ne pričakujem. Težko je napovedati vnaprej, kajti poslovanje mlekarne je bilo vedno odvisno od drugega in tretjega četrtletja. Proizvodnja in prodaja sta sedaj odlični, glede na to bi se stvari morale izboljšati. Kako bo ob koncu leta — te izjave pa si zdajle ne upam dati.«
Irena Jelen-Baša
Direktor Mlekarne Tone Repnik
^ TT Prebold
Dobri rezultati v gospodarjenja
Lani so delavci TT Prebold povečali proizvodnjo za 20 odstotkov, storilnost za 15 odstotkov, predvsem zaradi proizvodnje v novi tovarni v Biogradu ter novih tkalskih in pletilnih strojev v Preboldu. To je dalo tudi boljši finančni rezultat, ki se pozna tudi v letošnjem letu. »Zahvaljujoč deviznemu sistemu pri nabavi surovin smo bili po dolgih letih normalno preskrbljeni z materialom. Uspeli smo zadržati delovno disciplino. Tako v letošnjem letu beležimo rahel porast proizvodnje, prodaja je normalna, zahvaljujoč predvsem kakovosti izdelkov in našim konkurenčnim cenam. Kakovost proizvodov smo lahko povečali s kakovostnimi uvoženimi materiali, za nakup le-teh imamo lastna devizna sredstva. Izvoz na tuje tržišče se je povečal tudi v letošnjem letu in sicer za 8 odstotkov, vrednostno pa smo izvozili za 3,3 milijona $. Žal pa nam ob ponovnem zmanjšanju deviznih pravic ostaja vse manj za nabavo kvalitetnih surovin in sodobne opreme. Posamezni kazalci gospodarjenja so zelo ugodni, vendar pa nam za lastne potrebe ostane zelo malo. Trgovina zahteva vse bolj ugodne prodajne pogoje, dve milijardi pa smo namenili za nabavo surovin. Sicer pa smo celotni prihodek povečali za 91 odstotkov, dohodek se je več kot podvojil, čisti dohodek smo dosegli z indeksom 279, za akumulacijo smo namenili 1079 milijonov din in za razširjeno reprodukcijo 1244 milijonov din Pred leti «o nismo
uvrščali med dvesto najuspešnejših OZD, predlani smo bili na 118. mestu, lani na 104. mestu, v letošnjem letu pa načrtujemo, da se bomo uvrstili med sto najuspešnejših organizacij po ustvarjenem dohodku,« nam je povedal glavni dirketor Ivan Žagar.
Te dni delavci Tekstilne tovarne Prebold praznujejo svoj praznik skupaj s krajani krajevne skupnosti Prebold. Ker pa so dobri gospodarski rezultati tudi pogoj za razvoj krajevne skupnosti, so prav ti največje zadovoljstvo delavcev tovarne in krajanov krajevne skupnosti. Poleg športnih tekmovanj bodo pripravili tudi gasilsko tekmovanje. Praznovanje pa bodo zaključili s svečanim zborom kolektiva in z modno re: vijo, na kateri bodo prikazali kreacijo svoje konfekcije.
Sicer pa nam je Ivan Žagar razgrnil načrte že za naslednje leto. ko bo v Preboldu potekalo praznovanje občinskega praznika, obeležili pa bodo tudi obletnico stavke tekstilnih delavcev. S pomočjo mednarodnega kredita (v višini dveh milijonov $) bodo namreč posodobili opremo in tehnologijo v predilnici, v Slunju pa odprli nov obrat za konfekcijo, v katerem.bodo zaposlili 200 delavcev. Velik del proizvodnje bo seveda namenjen izvozu. S posodobitvijo proizvodnje si bodo delavci Tekstilne tovarne Prebold ustvarili dobre pogoje za stabilno poslovanje v naslednjih letih.
ik
SAMOUPRAVNA STANOVANJSKA SKUPNOST OBČINE ŽALEC,- DELOVNA SKUPNOST
Samoupravna stanovanjska skupnost občine Žalec razpisuje na podlagi 8. člena pravilnika o kreditiranju stanovanjske graditve iz združenih sredstev vzajemnosti in po sklepu, ki je bil sprejet na 3. seji zbora uporabnikov skupščine dne 2. 7. 1985,
III. natečaj
ZA KREDITIRANJE GRADNJE STANOVANJSKIH HIŠ V OKVIRU ZADRUŽNE GRADNJE NA OBMOČJU OBČINE ŽALEC
Natečajna vsota znaša 3.850.000,00 din.
Posojila bodo razdeljena največ za dobo 10 let po 5 %-ni obrestni meri.
Posojilo za gradnjo v okviru zadružne gradnje se lahko odobri:
—	prosilcu, ki ni bil udeležen pri dodelitvi posojila po I. in II. natečaju,
—	če OZD oziroma TOZD, pri kateri prosilec združuje delo, združuje sredstva v dogovorjeni višini pri Samoupravni stanovanjski skupnosti občine Žalec,
—	če namensko varčuje za stanovanjsko graditev v LB vsaj dvanajst mesecev.
—	če nima stanovanja ali pa ima neustrezno oziroma neprimerno stanovanje,
—	prosilcu, ki je že prejel posojilo po I. ali II. natečaju pod pogojem, da bo izpraznil družbeno stanovanje in se vselil v dograjeno hišo Najkasneje do 30. 6. 1986.
Vloge za posojila z dokazili bosta sprejemali Stanovanjska zadruga Žalec in Stanovanjska Zadruga Črna mačka Prebold.
Rok za dostavo prošenj z vsemi zahtevanimi dokazili je 30 dni po objavi natečaja oziroma najkasneje do 27. 9. 1985. Prosilec za posojilo mora predložiti naslednja dokazila: zemljiško-knjižni izpisek
—	pogodbo o stanovanjskem varčevanju
—	fotokopijo ali overjen prepis gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše in opis, do katere faze je hiša že zgrajena
—	načrt-tlorjs stanovanjske hiše
—	predračun za zaprošeni znesek, iz katerega je razvidno, za kakšne .namene bo posojilo porabljeno
—	potrdila o že odobrenih posojilih, zaradi ugotavljanja višine lastne udeležbe po 22. členu pravilnika o kreditiranju stanovanjske graditve iz zadružnih sredstev vzajemnosti
—	dokaz o članstvu v stanovanjski zadrugi.
f Prizadevanja	
i^za dobre izdelke	:	J
Delavci Tovarne nogavic Polzela so ob polletju dosegli zastavljene cilje, kar dokazujejo tudi posamezni kazalci gospodarjenja. Celotni prihodek je bil večji za 68 odstotkov, dohodek za 75, čisti dohodek za 83 odstotkov, za poslovni sklad pa so namenili dvakrat več kto v preteklem letu. To pa so dosegli ob devetodstotni večji proizvodnji in povečani produktivnosti za 4,5 odstotka. Na tuja tržišča so prodali polovico proizvodnje, v primerjavi s preteklim letom pa so izvoz povečali kar za 33 odstotkov. Kljub ugodnim kazalcem gospodarjenja in uresničevanja zastavljenih ciljev pa so se delavci Tovarne nogavic srečevali z mnogimi težavami. Več o tem nam je povedal glavni direktor Alojz Došler: »Zaradi pomanjkanja surovin smo
imeli v začetku leta precej težav. Razmere na domačem trgu se hitro spreminjajo, potrebe po kvalitetnih izdelkih so vedno večje. Zato smo se odločili za uvoz kvalitetnih surovin in posodobitev strojne opreme, za kar smo najeli milijon dolarjev mednarodnega kredita. Kvalitetni proizvodi so namreč tudi pogoj za še večji prodor na tuja tržišča.« Visok porast cen materialov in surovin domačih dobaviteljev, obresti, prepočasno prilagajanje zapadnim valutam in zmanjšane devizne pravice — vse to je povzročilo, da nam je za lastne potrebe ostalo bore malo. Kljub temu pa si prizadevamo, da bi letni plan in program varčevanja dosegli, predvsem z večjo delovno disciplino.
ik
Prodajni center Lesnina Levec	
Plan presegli	J
Polletni izračuni so pokazali, da so delavci levške Lesnine letos ustvarili 35 milijard realizacije, s čimer so svoje plane presegli za šest odstotkov.
Do konca leta načrtujejo v tej največji Lesnini prodajni enoti, da bodo dosegli realizacijo v višini 80 milijard. Menijo, da bodo začr- ■ tano pot tudi prehodili, še zlasti, ker so po dosedanjih izkušnjah plane dosegali vedno v zadnjih mesecih leta. Poleg tega menijo, da irpajo v primerjavi s konkurenti dovolj ugodne prodajne pogoje, da bodo lahko pritegnili kupce; garantirajo namreč ceno, določeno ob naročilu, za predplačilo pa zahtevajo le deset odstotkov vrednosti naročenega blaga.
Vendar pa dobri rezultati delavcev Prodajnega centra v Levcu niso uspavali. Zavedajo se namreč, da so ugodne številke v marsičem tudi rezultat visokih cen pohištva in da se bodo morali v prihodnje za dobre rezultate še kako potruditi. Potruditi predvsem z dobro in ustrezno ponudbo.
Qa bi potrošniku čimbolj približali in predstavili izdelke, ki jih lahko kupujejo v Levcu, so pred kratkim povečali prodajne površine v novem, dograjenem delu. Tako imajo sedaj 3400 m' prodajnih površin Na njih ponujajo izdelke—tiste od najcenejših do najbol| ekskluzivnih Ziasti v no vem del,u, le-ta men uKiog 500
m2, skušajo čimbolj nazorno pokazati, kako izgledajo določene vrste pohištva v prostoru in s tem pomagati obiskovalcem pri njihovih odločitvah.
Kupcem naj bi pri njihovih odločitvah odslej pomagali tudi arhitekt in trije oblikovalci svetovalci, ki so jih že zaposlili v tej prodajni enoti, poleg njih pa v sodelovanju z Idejo Kamnik še prodajalko — šiviljo, ki bo po željah kupcev šivala zavese, prte, luči in roloje. Poleg teh uslug opravijo v Levcu še dodelave in predelave na kupljenem pohištvu, režejo in robijo talne obloge ter prevažajo pohištvo.
Vse več pozornosti posvečajo v Levcu tudi ustreznemu skladiščenju blaga. Trenutno imajo 2500 m2 moderniziranih skladiščnih površin, urejenih po regalčnem sistemu. Do konca leta bodo v njih začeli shranjevati tudi pohištvo različnim proizvajalcem. Še o nečem razmišljajo — o tem, da bi podaljšali delovni čas skladišča in omogočili kupcem, da lahko prevzamejo blago tudi popoldan.
V Lesnini v Levcu pa ne pozabljajo tudi na ustrezen odnos prodajalcev do kupcev. Na neustrezen odnos so imeli obiskovalci le ■ Lesnine številne, marsikdaj zeio upravičene pripombe. Vodilni ljudje to vedo in zato si prizadevajo to spremeniti, predvsem pa pridobiti pridne, vljudne — skratka čim boljše sodelavce.
23. srečanje hmeljarjev v Braslovčah____________________________
Za hmeljarjenje bosta letos skrbela starešina Franc Rančigaj in njegova spremljevalka Martina Lesjak
Med obsežnimi braslovški-mi hmeljišči se je tisto avgustovsko nedeljo zgrinjalo staro in mlado. Staro, da obudi spomin na dni pred dvema in več desetletji, ko so njihovi prsti trgali grenak zelen cvet po savinjskih hmeljiščih, na dni, ko so hmeljevke klonile pod močjo gospodarja in njegovega »mačka«, na dni, ko se je ob hmeljarskem iikofu razigrana pesem obiralk in obiralcev še dolgo razlegala v noč. In zgrinjalo se je v Braslovče mlado, da vsaj za trenutek ali dva začuti, kako so nekdaj hmeljarili očanci in ženice.
Obuditi spomin na dni, ko so savinjski hmeljarji še ročno obirali hmelj in tudi ročno opravljali vsa dela po nasadih te grenke savinjske rože — to je bil namreč tudi letos namen že triindvajsetega srečanja hmeljarjev. V začetku avgusta so ga v Braslovčah organizirali člani tamkajšnjega Turističnega društva.
Prireditve so se začele že v soboto. V Braslovčah so pripravili razstavo Sipovih kmetijskih strojev, v Hmezadovi dvorani v Žalcu pa so se zbrali številni savinjski hmeljarji, med njimi tudi dobitniki letošnjih priznanj za visoke pridelke hmelja. Hmeljarji, poleg njih pa še preko petdeset kmetov iz Trkanja v občini Kičevo v Makedoniji, ki so jih delavci Hmezada povabili na to srečanje, so v dvorani spoznali tudi novega starešino in njegovo spremljevalko. Le-
tos bosta hmeljarje vodila starešina Franc Rančigaj z Gomilskega, za njegovo spremljevalko pa so izbrali Martino Lesjak iz Ojstriške vasi.
Hmeljskega starešino in njegovo princeso so v nedeljo s konjsko vprego pripeljali tudi na prireditveni prostor v Braslovčah. Številni obiskovalci so v vročem popoldnevu tamkaj spremljali še povorko voz, na katerih so kmetijci in člani aktivov mladih zadružnikov z Vranskega, Arje vasi, Žov-neka, Podvrha, Šempetra, Vrbja, Trnave in Andraža pokazali ročno obiranje hmelja, škropljenje zelenega zlata nekdaj in danes, postavljanje hmeljevk, pa hmeljarski likof, niso pa pozabili opozoriti tudi na probleme, kot so pomanjkanje rezervnih delov ter delitev denarja oziroma vlogo administraci-
je v hmeljarstvu. Po oceni posebne komisije so najbolj domiselno in izvirno /opremili svoj voz člani Aktiva mladih zadružnikov iz Šempetra, delovne enote iz Vrbja, ter člani aktiva iz Podvrha.
Pred množico gledalcev so se na braslovškem odru potem zvrstili še govorniki, med njimi predsednik^ Turističnega društva Braslovče’ Andrej Korošec ter podpredsednik izvršilnega odbora Poslovne skupnosti za hmeljarstvo Ivan Poteko, pa vsi dosedanji hmeljski starešine. Program so popestrili še godci iz Prebolda ter plesalci folklorne skupine France Prešeren iz Celja. Na prireditvenem prostoru sredi hmelj-nikov pa so delavci Sipa pripravili še demonstracijo svojih kmetijskih strojev. Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
Na sobotni slovesnosti v Hmezadovi dvorani je predsednik izvršilnega odbora Poslovne skupnosti za hmeljarstvo Slcvenije Jože B.režnik podelil priznanja za dosežene visoke pridelke hmelja v lanskem letu. Za sorto golding je'prvo nagrado dobil Ivan Ribič iz Zgornjih Roj, ki je na hektar pridelal 2380 kg hmelja, drugo je prejel Viki Gajšek iz Drešinje vasi (2370 kg) in tretjo Jože Puncer iz Spodnjih Gorč, ki je pridelal 2295 kg goldinga na hektar. Za vrsto atlas je prvo nagrado dobil Franc Sopotnik iz Šešč z 2141 kg hmelja na ha, drugo Jože Jurak iz Šešč z 2112 kg in tretjo Ivan Povše iz Podloga z 1993 kg. Za pridelek aurore so prvo nagrado podelili Francu Brežniku iz Podloga za 3130 kg, drugo Ivanu Povšetu iz Podloga za 3044 kg in tretjo Jožetu Puncerju iz Spodnjih Gorč, ki je na hektar pridelal 3036 kg hmelja. Skupinsko nagrado za dosežene uspehe v hmeljarstvu pa so iz žalske občine prejeli delavci Hmezadovega Kmetijstva-Poslovna enota Drešinja vas ter Poslovna enota Arja vas.
Poleg teh nagrad so na slovesnosti v Hmezadovi dvorani podelili še 24 priznanj za dosežene uspehe v hmeljarstvu.
^ Strojna TOZD PKM	^
Od obiranja do baliranja
v___________________________________________________!______________________/
Do Strojna TOZD PKM je znan proizvajalec kmetijske mehanizacije in sicer strojev in opreme za hmeljarstvo. Poleg obiralnih strojev, s katerimi so prodrli tudi na tuja tržišča, so začeli izdelovati opremo, ki omogoča kontinuirano delo v procesu spravila suhega hmelja. Novost je torej obiralni stroj SOH 1000, ki je največji iz njihovega programa in je namenjen predvsem za družbeni sektor. Izdelali so ga s pomočjo angleške firme CWF Engineering in strokovnjaki slovenskega hmeljarstva. S tem strojem, ki obere tisoč trt na uro računajo, da bodo prodrli tudi na tuja tržišča.
Ročna opravila po sušenju hmelja je Strojna odpravila z novo opremo kontinuirane manipulacije suhega hmelja od sušilnice do zbiralnika, hlajenja, navlaževanja in baliranja. Tako so kompletirali sistem od obiranja do baliranja. Ta sistem je mogoče uporabljati pri klasičnih in tračnih sušilnicah.
Napredka ni brez sodelovanja znanosti, to velja tudi za nove stroje in opremo Strojne TOZD PKM, ki so jih njihovi delavci izdelali s pomočjo strokovnjakov s področja hmeljarstva.	ik
VELIKO ZANIMANJE ZA NOVE STROJE
Tudi četna izvozna demonstracija, ki jo je pripravil SOZD Agros, je med številnimi domačimi in tujimi kupci vzbudila še zlasti veliko zanimanje za nove stroje. V' Gornji vasi, kjer je potekala demonstracija, smo lahko videli in se tudi prepričali o kakovosti strojev, med drugimi smo videli balirko za seno, žitno kombajn, stiskalnico za valjaste bale in še vrsto novosti proizvajalcev kmetijske mehanizacije. Tokrat se je predstavila tudi nova članica Agromehanika Kranj. Nove stroje je Agros uspešno predstavil na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni in v Budimpešti.
Agroscv prodor na tuja tržišča je vsako leto uspešnejši, sedaj ko je na domačem tržišču močno upadla kupna moč, pa je izvoz še toliko pomembnejši. Tako načrtujejo za letošnje leto 22 milijonov dolarjev izvoza, od tega na konvertibilno tržišče 20 milijonov. Pomembno pa je. da Agros dosega na tujih tržiščih ugodne cene predvsem zaradi kakovostnih izdelkov, ki so rezultat lastnega znanja.

Letošnji hmeljski starešina Franc Rančigaj z lanskoletno (desno) in letošnjo spremljevalko (levo).
Prvi stroj SOH 1000 že obratuje v Arji vasi
Za dobro pivo ni dovolj le dober hnieij; t^ui dobro žito mora biti zraven. Delavci Sipa so zato v Braslovčah pokazali tudi prvi slovenski žitni kombajn. Z njim so tudi letos brezplačno poželi 90 ha pšenice in ovsa in kmetje zatrjujejo, da žanje zelo dobro.
Navlaževanje in baliranje hmelja je s stroji Strojne kvalitetnejše in lažje
Kaplja vas ob 40-letnici zmage nad fašizmom
Jugozahodno od Prebolda leži Kaplja vas, ki je štela pred drugo svetovno vojno 52 družin. Notranjost je skrivala v gostem nasadu sadnega drevja, na zunaj pa se je končala v žitnem polju in hmelj-skih nasadih. Prevladovale so manjše kmetije z viškom delovne sile, ki je iskala zaslužek v Tekstilni tovarni v Preboldu ali v priložnostnem delu na dnini ali pri gradbenih in remontnih delih. Tako je potekalo življenje na vasi čez dan, zvečer pa so se vaščani zbirali v gostilni sredi vasi, kjer je pogovor nanesel na dnevne težave, na skromne dinarje in marsikdo je pomislil, da bo kdaj bolje. Vaška gostilničarka Ivanka, kot popreje njena mama, sta dodobra poznali vsakega vaščana. Vedeli sta mu za mero in kadar je bila polna, sta ga blagohotni opozorili, da je dovolj. Prigovarjanja nista upoštevali. Prav zaradi tega so imeli vaščani radi to svojo gostilno in marsikomu se še danes toži po njej. Vaška mladina pa je imela svoj k[og in pridno ubirala strune tamburic. Ivan in Polde pa sta veliko večerov s harmoniko in violino godla pod domačo lipo v večerno tišino.
Prišlo je krizno obdobje. Hmeljska trgovina je zatajila zaradi špekulacij prekupčevalcev, v tovarni so se polnila skladišča in mnogi delavci so morali večkrat na brezplačni dopust. Svet se je pripravljal na vojno. Grozil je fašizem. Ljudje so bili zaprepaščeni zaradi nacistične propagande, vsi so s strahom zrli v bodočnost. Bolj razgledani so upali, da vojne ne bo in da bo nacizem na svojem vojnem pohodu propadel.
Zadnja leta pred vojno je Kaplja vas dobila svojo partijsko in skojevsko organizacijo. Prisluhnila je njenim idejam in pogledom.
Mladina je upala in se zbirala s to mislijo in z upanjem na zmago. Ta misel je razplamtela skoraj celo vas.
Pomlad 1941. je prišla s temnimi obeti. Že aprila je pridrla v vas nemška vojska, kmalu nato pa se je v vasi oblikovala organizacija OF. Julija, 1941 se je oblikovala prva savinjska partizanska četa. Vaška gostilna je postala prava terenska javka, imenovana »Go-šni Marko« (pri Kotnikovih nad vasjo pa prva četna javka). Napi-' sno akcijo na nemške kažipote sta dobro opravila Marjan Rot in Alojz Čede. Partizani so izvedli vrsto akcij, med njimi tudi napad na tovarniško dvorišče, zastraševanje peščice nacistov, izgon nemškega župana. Vse to je osupnilo okupacijske oblasti, ki so se zato že pripravljale na nasprotni napad.
V Mariboru se je v tem času vtihotapil med partizane gestapovski agent Rus. Prišel je v partizansko četo na Dobrovljah, od koder je bil kot bolnik poslan na terensko zdravljenje. Tako je prišel na javko v gostilni pri Ivanki, od koder so ga terenci poslali nad vas k Žibratovim. Tukaj si je ogledoval ljudi in okolico ter ugotovil, da je prav tukaj center odporniškega gibanja. Kmalu so kraj preplavili gestapovski agenti v civilu, katerim so se pridružili še domači kulturbundovci.
Tovarniški vrtnar je pod pretvezo, da išče neke sadike, šaril po gozdu z žagico v rokah. Približal se je zemljanki, v kateri so bili člani komiteja, ki so tudi zaslišali stopinje. Sekretar Jože Letonja je odšel na oglede in le nekaj korakov od vhoda je zagledal tujca z žagico v rokah. Pobaral ga je, kaj dela in kdo je, on pa je naredil vi-
dez dobrodušneža in naivneža. Nenadoma je z žagico udaril Letonjo po roki in se divje pognal v beg. Letonja je naglo pobral pištolo in se pognal za njim. Tujec je bil hitrejši, zato je trikrat ustrelil za njim, vendar ga je zgrešil. Prisotni so zemljanko takoj zapustili, saj so vedeli, da gre za izdajo.
Naslednje jutro so Nemci še v temi obkolili hrib. Na zemljanko so vrgli par ročnih bomb, da se je podrla streha in zasula spečega Franca Grila, ki se je ponoči vrnil s terena in ni vedel“ za izdajo/ Nemci šo privedli nekaj okoliških kmetov, da so odkopali ranjenega partizana. Kmete so nato odslovili, ranjenca pa zavili v šotorsko krilo in odnesli v avto ter dejali, da je mrtev.
Partizani in ostali sodelavci na terenu so bili zaradi izdaje v negotovosti. Po mesecu dni so dobili obvestilo, da je zajeti Gril živ in da obstaja nevarnost izdaje, zato so tehniko Robido, ki je bila dobre tri kilometre više, prestavi-
li.
Nacistične sile so v dolini jurišale na člane ilegalnih organizacij OF. pa tudi na vse, za katere so imeli vsaj malo podatkov, da so simpatizirali s partizani ali so bili sovražno razpoloženi do nemških' okupacijskih sil.
V poletnih mesecih 1942 se je v tem delu doline odigrala tragedija, ki bo ostala kot neizbrisen krvav madež v zgodovini nacistične okupacije. Nemška policija je aretirala, mučila, pobijala, streljala in deportirala vse, kar je dosegla po dolini, in kar je bilo le malo zaznamovano s slovensko narodno zavestjo, svobodoljubno mislijo ali uporniškim duhom. Pod udar nacistične policije je prišlo staro in mlado, otroci, cele družine in njihovi sorodniki. Med najbolj prizadetimi v Savinjski dolini je bila prav Kaplja vas.
Nacistični policiji je bilo izdano, da je v neposredni bližini vasi vojaški in terenski center osvobodilnega gibanja, da skojevci oskrbujejo partizane s hrano, ter poročila o položaju na terenu, policisti
so vedeli, da so bili v vasi pozimi 1941/42 nekaj dni partizani Pohorske čete, ki so se vračali z brežiškega pohoda.
Avgusta 1942 sta v zgodnjih jutranjih urah nemška policija in vojska navalili na Kapljo vas. Okoli vasi so postavili zasede, v vas pa je vdrla četa gestapovcev v spremstvu velikih kamionov, podobnim mrtvaškim krstam in strah vzbujajočim izgledom. Vaščane so zgnali na zborno mesto sredi vasi, jih strpali na kamione in odpeljali. Kmalu zatem so veliki plakati naznanjali, da so mrtvi, toda njihov duh je ostal s tistimi, ki so ostali, in jim pomenil oporoko v srcih. Za njimi so ostali prazni domovi, v noč strmeča razprta okna in moreča zlovešča tišina smrti in nasilja. Okupator je tako v Kaplji vasi leta 1942 ustrelil 22 vaščanov, v nemških taboriščih pa jih je umrlo deset. V partizanih je bilo 27 vaščanov, od katerih jih jè sedem padlo.
Ko letos praznujemo 40-letnico osvoboditve in zmage nad fašizmom, ko je naša vas obnovljena, bela in lepa, naši domovi urejeni in sodobni, naše misli pa napredne in tvorne, se s spoštovanjem spominjamo vseh vaščanov, žrtvovanih za to, kar imamo danes. Dorasla je mlada generacija, ki je danes nosilec gospodarskega in političnega življenja v vasi, mi, ki smo preživeli te težke dni, pa želimo, da bi nobena žrtev ne bila prevelika za svobodno domovino in urejeno življenje v njej.
Ko danes po 40 letih miru gledamo v nemirni svet, kjer še vedno gospodarijo lakota, revščina, krivice, nasilje in vojne, smo zaskrbljeni zaradi uničenja z atomskim orožjem. Vse je odvisno od prevlade zdravega človeškega razuma nad pohlepom bogatih, tudi za ceno uničenja vsega sveta. Želimo in upamo, da bo mladim generacijam prizanešeno z gorjem, ki smo ga preživljali mi, ki smo takrat pred 40-leti, ob dnevu zmage, želeli in obljubljali: NIKOLI VEČ VOJNE.
-ak
Borcem
podelili
V ~~^i
Bračičeve
medalje
_________J
Ko so m Ponikvi praznovali tamkajšnji krajevni praznik, je predsednik odbora skupnosti pri Združenju borcev NOV Slovenije podeM triindvajsetim borcem Bračičeve brigade spominske medalje.
Pred enainšti ride se timi leti so namreč borci Bračičeve, ki so skupaj s tistimi iz Tomšičeve, Šlandrove in Šercerjeve brigade sestavljali Štirinajsto divizijo, ubirali pota po vaseh in zaselkih današnje krajevne skupnosti Ponikva. Zato so se člani odbora za organizacijo tega srečanja odločili, da bodo medalje podelili ravno v tamkajšnjih krajih.
Zbranim borcem je spominske medalje podelil predsednik odbo-
ra skupnosti pri združenju borcev NOV Slovenije Marjan Prestor. Prejeli so jih: Branko Cerovšek, Šempeter; Jože' Dolinšek, Vransko; Franc Falant, Železno; Leopold Goropevšek, Tabor; Jože Jurak, Šešče; Franc Jelen, Polzela; Vinko Kos, Studence; Franc Kostajnšek, Prebold; Roman Kragelj, Tabor; Konrad Kolenc, Polzela; Ferdo Marguč, Petrovče; Franc Ocvirk, Vransko; Ciril Pi-žom, Braslovče; Janez Piaskan, Braslovče; Anton Piki, Vransko; Stanko Pristovšek, Petrovče; Marjan Rojnik, Griže; Stanko Rovšnik, Braslovče ; Ivan Robič, Žalec; Karl Rezec, Žalec; Slavko Slemenik, Žalec; Alojz Tominšek, Griže; in Franc Topolovšek, Za-bukovica.
Irena Jelen-Baša
SVOBODNA LJUBIM SVOBODNO ZEMLJO
Svobodna ljubim svobodno zemljo ... Živim v svobodi, v svobodni domovini. Kaj je svoboda? Je samo to, da smem govoriti materin jezik? Je morda v tem. da lahko hodim po cestah brez strahu, da lahko hodim v slovensko šolo. da se lahko smejem, jočem, kadar hočem? Ali je svoboda to, da smem početi tisoč stvari, ki se zdijo nepomembne? Kaj pomeni, koliko stvari obsega pojem Svoboda?
Kaj pomeni biti svoboden, vedo le tisti, ki jim je bila svoboda odvzeta. Kaj pomeni živeti svobodno v svobodni državi, vedo ie tisti, ki so doživeli nasilje. Gledam slike po televiziji, časopisih, poslušam pričevanja udeležencev zadnje vojne in si lahko živo predstavljam strahote, ki so jih morali preživeti in to samo zato, ker so ljubili svojo domovino, svoj stoletja tlačeni rod. Koliko ljudi je umrlo v boju proti
zatiralcem našega naroda, naše domovine, ne bomo nikoli vedeli. Ra vendar ni bilo nikomur žal darovati svojega življenja in trpeti muk. Vsakdo se je zavedal, da bo nekoč svoboden rod v svobodni domovini užival lepoto zele-no-modrih jezer, občudoval mogočnost gora, tiho, skrivnostno lepoto temnih gozdov, užival toploto sonca, občudoval iz nešteto toplih barv spleteno mavrico, poslušal zmagoslavno prasketanje ognjemetov.
Kot se vzpne ognjemet v temno nebo, tako so se razplamtele ljudske množice v borbi za svobodo.CHj je bil videti nedosegljiv, vendar tako lep. da se je bilo zanj vredno boriti. Svoboda se je porodila iz tisočih žrtvovanih življenj, iz nečloveških muk. Naš človek je dokazal vesoljnemu svetu, kaj se pravi ljubiti svojo domovino. Ognjemet ugasne, se razgubi, ljubezen do domovine pa nikoli. Tako kot so se juna-
ško borili proti okupatorju tako so ljudje po zmagi nad sovražnikom z istim zanosom začeli obnavljati domovino m celiti njene rane. Rasle so nove tovarne. skozi deželo so se vile nove ceste in železnice, preko rek so se v zmagoslavni lokih vzpeli mostovi. Z istim zaupanjem so sled* tovarišu Titu, ki nam je bil luč v temnih nočeh, ki nas je vodil v sončne dni. Vsem smo dokazali, da smo si svobodo priborili sami in da jo bomo sann tudi ohranS. Ne bomo dovoMi. da bi se kdo vmešaval v našo notranjo ureditev, da bi nam vzel priborjeno samostojnost S svojim neuvrščenim gibanjem želimo povedati, da želimo tudi drugim srečo, mir, svobodo , in neodvisnost Odločno smo proti vsakemu nasilju in pritisku močnejših
Že štirideset let živimo v Svobodi. Naša domovina je doživela velikanski napredek. Včasih oa naše svobodno
nebo zagrnejo temni oblaki. Trenutno je v senci gospodarskih težav. A zaradi tega je nimamo nič manj radi. Pošteni ljudje obsojajo posameznike, ki gledajo zgolj na osebne koristi. Ni nam vseeno, kako živimo in kakšna bo naša prihodnost. Ponosni smo na vse. kar so delovni ljudje ustvarili v štiridesetih letih, in nikomur ne bomo dovolili. da bi zaviral naš razvoj, da bi sejal razdor med našimi narodi, da bi nam jemal ugled. Svoboda je predragocen sad. Toda le tisti, ki je občutil verige suženjstva, zna resnično ceniti njeno vrednost.
Mladi poznamo vojne grozote in pomanjkanje le iz pripovedovanja, iz filmov in knjig. Toda kljub temu znamo ceniti svobodo in smo ponosni na našo domovino. Ostati hočemo svobodni pod svobodnim soncem
Nataša Prislan, OŠ Braslovče
Kmečki upori v Savinjski dolini	Piše: Franci Jelovnik
Letos praznujemo 350 let, kar je na področju Spodnje Štajerske izbruhnil kmečki upor z izredno močjo in širino, tako da se da primerjati z upori 1515 in 1573. Najprej je zajel Spodnjo Savinjsko dolino, se razširil na Spodnjo Štajersko, nato pa se je naglo razširil po skoraj vsej Kranjski.
Žarišče upora je predstavljala kovačija 70 let starega Gregorja Skorje in njegovih sinov; Jakoba, Jurija in Matije iz Ločice pri Vranskem, blizu najprometnejše vranske mitniške postaje, kjer je bilo glavno furmansko postajališče kmečkih in drugih tovornikov, sredi gospostva tiranskega, upokojenega oficirja Feliksa Šraten-baha. Ta zadnji upor stare vrste proti zemljiškim gospodom kot neposrednim izkoriščevalcem, se je razvil iz krajevnega na gospodarstvo Ostrovica (Ojstrica pri Taboru v Savinjski dolini) nato pa razplamtelo v gibanje, ki je zajelo nad 15.000 kvadratnih kilometrov ozemlja in je trajalo dva meseca.
Grad Ojstrica je prišel v last družine Šratenbah (Schratten-* bach) leta 1566. skupaj'z deželskim sodiščem, ribolovskimi pravicami in mitnico na Vranskem
Leta 1608 je bil ojstriški zemljiški gospod Janez Sigmund Šratenbah ki je bil v sporu z podložniki zaradi lovnih zadev. Leta 1610 ie bil lastnik Heckehberga (Stopnik pri yrans^ém) Feliks Šratenbaji t ki. je zapustil“ polkovniško službo, v Slavonski vojni krajini in začei
najprej gospodariti na Hecken-bergu, kjer je izvajal vojaški teròr.
Leta 1610 se je vranški vikar pritožil oblastem, ker je Feliks zahteval od tlačanov vsakodnevno tlako, tudi ob nedeljah, namesto osemdnevne tlake letno.
Vikar in tlačani niso uspeli, saj je 27. avgusta 1611 deželna oblast odločila v korist fevdalca.
Tega leta niso uspeli tudi žoven-ški podložniki, ki so se pritožili zaradi umrščine, primščine in desetka.
Vrelo je tudi v Novem kloštru. Leta 1626 se je samostan pritožil, da zaradi upornosti podložnikov ne zmore obdelati svojih polj in vinogradov. 8. 12. 1626 je bilo naloženo, da morajo vsi samostanski podložniki opravljati tlako, kadarkoli je potrebno. Samostan je dvanajstdnevno tlako spreminjal v že kar vsakodnevno. Pri opravljanju tlake je samostan odpravil svojo prehrano, saj so morali tlačani na tlako nositi svojo hrano.
Od leta 1627 se je nenehno slabšal kmečki položaj, vse bolj pa je naraščala upornost podložnikov. Vladarjeve pristranske komisije, ki naj bi razsojale v sporih med gospodo in kmeti, niso mogle uspevati. Podložniki so skrivoma že zborovali in si s'silo iskali »stare pravde« Pogosto so se morali otepati z že skoraj vsakodnevno tlako. mitničarjev, strahu preo lakoto: silnih davkov, ječ in nasilnih .vojska.
Slabšale so se splošne gospodarske razmere. Oživel je strah pred čarovništvom, sumljive ženske so morale na grmado. Feliks Šratenbah, ki je bil v tem času lastnik Gradiča. Heckenberga (Stopnika), Lemberga (pri Dobrni), Ojstrice, Podgrada in Prebolda je 19. julija 1628 dal Simonu Prosilniku odrezati uho zaradi čarovništva in Hujskanja k napadu na grad.
Nič bolje se ni godilo tržanom — prebivalcem trga Žalec in drugih trgov. Njihov položaj je bil pogosteje bliže vaškemu podložniku kot svobodnemu meščanu.
točk. Feliks Šratenbah se je na sporazum takoj pritožil, pa tudi podložniki doma niso priznali sporazuma. Na čelu kmečkih nezadovoljnežev je bil Gregor Skorja z delegacijo, ki je bila v Gradcu: Jurij Šorn, kovač iz Grajske vasi, ki je vodil delegacijo. Matija Skorja, Filip Šinko, Andrej Meli-»har in Jakob Kotnik iz Ločice, ki že sedem let ni izpolnjeval obveznosti. Napetost je naraščala. Mimogrede: v Grajski vasi se še da-, nes pri neki domačiji reče »pri ŠOrnu«, takšne sledove bi verjetno lahko našli tudi pri drugih imenih.
jo od osmih dni. Ognjevito ga je podprl Jakob Kotnik iz Ločice.
Kot kolovodja sta nastopala tudi Jurij Šom in Miha Ocvirk, oba iz Grajske vasi. Sklenili so poslati Gregorja Skorjo v Gradec. V pričakovanju napada so se v Grajski vasi utrdili in založili z orožjem.
Okoli Jakobovega (25. julija) so bila ponovna zborovanja v cerkvi v Grajski vasi. pri Miklavžu nad Taborom in pri Mariji Reki. Sledile so grožnje, Gregorja Skorjo in njegovega sina Jurija so v Grac-du zaprli, vladna komisija je hotela pomiriti sprte, kmetje niso hoteli v Celje, komisija ne v Grajsko vas — vse do 14. decembra 1633. ko je Jurij Som pred gradom Ojstrica vladnim komisarjem izročil spomenico, v kateri kmetje poudarjajo, da ne priznavajo sporazuma iz leta 1631 Nemir se je širil, med žovneškimi podložniki je snoval punt Štefan Rak 24. januarja 1634 je množica podložnikov pred gradom Ojstrica od vladne komisije zahtevala, da se takoj izpustita oba Skorjeva, kar so ju 30 januarja izpustili.
18 februarja 1634 je Janez Friderik Šratenbah. gospodar Prebolda. zapri Junga Soma. ki že nekaj let ni plačeval davka V Grajski vasi so se oglasili zvonovi 40 oboroženih puntarjev je pošlo h gradu Prebold. Od tod so jih pregnali. dva pa ujeli. Vejidar so zaradi naraščanja puntanje kmalu vse tri izpustili.
V času od 16. do 21. februarja so se zbrali ojstriški podložniki v Grajski vasi, pridružilo se jim je okoli 400 podložnikov iz okolice Trbovelj. 125 puntarjev je šlo v Ločico po oba Skorja, množici sta morala izročiti celjske pismene, vdanostne izjave fevdalcem, na kar so odšli na Vransko, kjer sta se oba Skorja zopet pridružila puntarjem. Uporniki Grajske vasi so grozili, da bodo napadli Ojstrico.
Tako so podložniške puntarije že v letu 1634 preraščale v prvine pravega kmečkega upora, tu so bila velika zborovanja, podložniki so se začeli pogovarjati in nehali so izpolnjevati obveznosti. Leta’ 1635 se kmetje vedno pogosteje zbirajo v županovi hiši v Grajski vasi. 22. februarja 1635 dobi Feliks Šratenbah pismeni odlok cesarja Ferdinanda II., da sme ka dar hoče. poklicati profosa, da polovi vodilne upornike. Fevdalec se je prve dni aprila odločil in pozval profosa Lovrenca Maasa iz Gradca v Savinjsko dolino.
Med tem časom so bili puntarji že v tesnih stikih z gornjegrajskimi podložniki.
Razmere v trgovini so jim posebej grenile življenje. Tako je bil npr. monopolni poverjeni kupec za goveda nepismen ptujski trgovec Matija Qualandro, med drugim lastnik Brunovega gradu, ki je stal tam, kjer je danes Novo Celje. Na veliko je posojal denar in izkoriščal svoj monopol, za kovanje dobička. Leta 1632 se je pritožil oblastem, da ga kmetje ovirajo pri upravljanju.
Nezadovoljstvo je naraščalo. Leta 1631 so bila končana dela pri zidanju ojstriškega gradu.
Stroške gradnje je fevdalec skušal v čimvečji meri prevaliti na odložnika. To je poskušal tudi ratenbah. Leta 1631 je prišlo do zaslišanja sprtih strank v Gradcu in 5. aprila je bil med podložniki in Janezom Friderikom Šratenba-hom. sinom Feliksa Šratenbaha, ki je bil gospodar Prebolda, sklenjen sporazum,- ki je obsegal 17
Ojstriški podložniki so se znova pritožili pred 10. marcem 1632.
Kljub vladarjevem ukazu, da morajo sklepjeni sporazum spoštovati, so ta izsiljeni sporazum zavrnili in junija istega leta prenehali izpolnjevati podložniške obveznosti. Začeli so se dogovarjati z 1 drugimi podložniki za skupne nastope.
17. 6. 1633 je sledil ponovni px>-ziv k spoštovanju sporazuma, ki so ga prebrali v cerkvi v Št. Pavlu, v Krištofovi cerkvi v Grajski vasi in drugod. Tega dne je dobil pro-fos Lovrenc Maas ukaz. da naj na Ojstriškem (fevdalna posest, ki je bila last družine Šratenbah) polovi sedem puntarskih kolovodij. Že
15.	julija šo se v Grajski vasi, ki leži na sredini med Ojstrico in Preboldom, zbrali podložniki
Zborovanje je vodil Gregor Skorja in na njem odklanjal tiako več-
To stran posvečamo kmetijstvu
»Hmelja bo manj, a je kvaliteten«
ocenjuje letošnji pridelek Vlado Kralj, direktor zadruge Savinjska dolina
■•Zaradi občasno neugodnega vremena bo letošnji pridelek hmelja nekoliko manjši, kot smo načrtovali,- pravi direktor kmetijske zadruge Savinjska dolina Vlado Kralj. Kljub temu je tudi letos pridelek srednje dober in pri tem je pomembno, da bo kvaliteten. * Zadruga je z lanskim pridelkom že presegla srednjeročni plan.«
Savinjski občan: »Kakšna bo nadaljnja razvojna pot hmeljarstva v Savinjski dolini, glede nato, da se na svetovnem tržišču že pojavlja hiperprodukcija hmelja?«
Vlado Kralj: »Proizvodnja savinjskega hmelja naj bi v prihodnjih letih sledila potrošnji piva. Načrtujemo, da bi v okviru naše zadruge do leta dva tisoč pridelali cca dva tisoč ton hmelja, kar je precej več, kot ga pridelamo danes. Pogoje za to imamo. Drugo, kar bo pomembno, bo obdržati kakovost z visokim odstotkom smol, saj ima tak hmelj prednost pred ostalimi nearomatičnimi sortami. Ker bo Vojvodina v naslednjih letih zmanjševala površine s hmeljem, v Savinjski dolini računamo na širjenje hmeljišč. Gre zato, da bi v svetovnem merilu
Vlado Kralj
obdržali svoj delež in to velja tudi za jugoslovanski trg.«
Savinjski občan:	»Obnova
hmeljišč je danes zelo draga in zaradi visokih obresti vse teže dostopna hmeljarjem. Dogaja se, da se kmetje zaradi visokih obresti že odpovedujejo naložbam. Kako boste razrešili ta problem?«
Lado Kralj: »Hmeljarjem je treba pomagati, da se ne bodo odpovedali obnovi. Očitno je, da vseh bremen zaradi visokih odplačil na račun obresti sami ne bodo zmogli. Pomembno je tudi,. da ne bomo zaostajali v tehnologiji. S pravilnim sortnim sestavom in sodobno tehnologijo je možno tudi v naših razmerah pridelati več kvalitetnega hmelja, kar je naš dolgoročni cilj. Naš hmelj ima zaradi aromatičnih smol dobro ceno na svetovnem trgu in je zato tudi iskan (to še zlasti velja za savinjski golding). Prizadevano si, da bo naš hmelj tudi v novih pogojih, ko bomo dosegli večjo rodnost, obdržal kvaliteto in s tem ceno.
Razmere na svetovnem tržišču s hmeljem niso rožnate. ZDA je s svojim nearomatičnim hmeljem že zapadla v krizno obdobje in to velja še za nekatere proizvajalce s kvalitetno slabšim hmeljem. Naš hmelj je poznan po kvaliteti in le-to moramo ohraniti, da bi ga lahko prodajali na zunanjem trgu. Seveda pa je kvaliteto možno izboljšati tudi s pravilnim strojnim obiranjem, basanjem hmelja in z drugimi deli.«
Makedonski kmetje obisku
na
Ko so v Savinjski dolini praznovali dan hmeljarjev, so bili med gosti tudi kmetje iz Trkanja v občini Kočani iz Makedonije. Bilo jih je 54, bili pa so gostje posameznih kmetov, ki so jim tokrat vrnili gostoljubnost za takrat, ko so bili oni v Makedoniji.
Makedonski kmetje so bili na
vseh prireditvah, ogledali so si znamenitosti Savinjske doline, med vsemi pa jih je najbolj prevzel hmelj. Gosti in gostitelji so si imeli veliko povedati, saj je med gojenjem riža, ki je njihova glavna kultura, in hmeljem mnogo zanimivih razlik. Pripravili so tudi športna tekmovanja v šahu, ma-
lem nogometu, odbojki in metanju kamenja. Goste so sprejeli tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij občine in SOZD Hmezad. Ob slovesu po dveh dneh so se razšli bogatejši za prijateljstvo in številna spoznanja ter z obljubami, da se še srečajo.
Goste iz Trkanja so prisrčno sprejeli predstavniki KZ Savinjska dolina pred Zadružnim domom v Šempetru.	TONE TAVČAR
"" " *
40-letnica Naproze na Gomilskem
Letos mineva 40 let od ustanovitve Naproze (nabavno prodajne zadruge) na Gomilskem. Ustanovili so jo kmetje z namenom, da bi imeli zadružno trgovino, ki bi jih oskrbovala s tekočimi potrebščinami in repromateria-
lom. Ustanovili so kreditni odsek za odkup kmetijskih pridelkov in oskrbo kmetijstva.
Naproza je v letu 1948 zabeležila prve hranilne vloge. Zanimivo je, da je zadruga kmetom izplačevala hmelj delno v bonih. Pozneje se je
Dozorevanje na hmeljiščih
boleznim, kajti čez slabe Stidne jih ie^kì^bìr^^^^LfoM il^Tr škroPj/enJe hmelJa proti minula leta, saj ga je julijska suša precej zmanjšala Tudi	Prfv,JO’ da ne 00 takšen kot
hmeljarjem, če pa k temu prištejemo še dntor, o J™	Jun,Jsko deževje letos m ravno prizanašalo
bodo povsem zadovoljni. Pač pa se zato Saboti vnetc?DrinmlrZ™rZOV,al5-bu,e' verJetno z letino res ne prihodnji teden v Braslovčah! na kateri bodo za lanMoridl^k* ,Tad‘“onaln° hmeljarsko prireditev Marjan Zaplatil)	psk' Pndelek nagradil, najboljše hmeljarje. (Foto:
»Savinjski občan«: Kako ocenjujete zaščito hmelja in kakšno vlogo ima pri tem inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu?«
Vlado Kralj: »Inštitut je dal nove, visokorodne sorte hmelja in s tem pomagal prebroditi krizo, v kateri je bilo naše hmeljarstvo. Seveda pa bomo' ob novih sortah obdržali savinjski golding, ker ima visok odstotek smol in ga kupci zahtevajo.«
Savinjski občan: »Kaj si obetate od agromelioracij in namakanja zemljišč v Savinjski dolini?«
Vlado Kralj: »Agromelioracije so izrednega pomena za kmetijstvo, saj izboljšujejo rodnost tal in s tem omogočajo večje pridelke. Agromelioracije iz prejšnjih' let že kažejo uspeh. Močno bi povečali pridelke tudi z namakanjem zemljišč, ki jih napadajo suše. Tu je možno pridelke podvojiti oziroma doseči dve žetvi. Predvsem pa bo hmelj pomenil savinjskim kmetovalcem še naprej glavno kulturo in dohodek — ne le zaradi tradicije, marveč tudi zaradi ugodnih pogojev.
Hvala!
Lojze Trstenjak
Naproza reorganizirala.
Zapišimo še, da so na Gomilskem leta 1956 zgradili zadružni dom in da so v letu 1957 kmetje imeli že 14 traktorjev. Od ustanovnih članov živijo le še štirje.
Tk.
R
dr
le
zg
je
še
lje
za
str;
Ro
Odkup se je pričel
Pri Hmezadu Kmetijska zadruga Savinjska dolina so že konec julija pričeli z odkupom raznih kmetijskih pridelkov. Kako poteka odkup, nam je povedal vodja odkupa pri zadrugi — Ivan Farčnik: »Najprej smo pričeli z odkupom kumaric.
Teh bomo odkupili več kot sto ton za Eto iz Kamnika. Suša jih je kar precej prizadela, vendar upam, da bomo pogodbene količine izpolnili. Poleg kumaric smo pričeli sedaj z odkupom zgodnjih sort zelja, odkupili ga bomo kakih tisoč ton, od tega največ za kisar-no v Šempetru. Pričeli pa bomo tudi z odkupom krompirja.«
Kooperantje oziroma tisti, ki imajo s kmetijsko zadrugo sklenjeno pogodbo o odkupu kumaric, dobijo za kilogram prve kvalitete 60 din, za drugo 45 in za tretjo kvaliteto 15 dinarjev.
TONE TAVČAR
Obiskali smo Franca Rančigaja na Gomilskem
Hmeljsko rožo nosi v srcu
Letos ustoličeni hmeljarski starešina Franc Rančigaj na Gomilskem je trden kmet. Na njegovi kmetiji vlada red, ki ga spoštujejo vsi družinski člani. Prvo: Rančigaj je napreden hmeljar. Že kot otroku mu je zelena roža prirast-la k srcu, zato lahko rečemo, da je starešinstvo prišlo v prave roke.
S sinom Tonetom, ki je kmetijski inženir in bo kot vse kaže, nasledil kmetijo, si delita tri in pol ha negovanih hmeljišč, v hlevu letno namolzejo nad 10 tisoč litrov mleka in odprodajo vsaj pet goved — pitancev. Dovolj je dela za vse, kruha pa tudi in tako jim življenje teče po uglajenih tirnicah.
Bilo ju je prijetno poslušati, kako sta razpredala misli in načrte, ki jih Rančigaji uresničujejo s pridnim delom. Čeprav letos hmelju vreme ni bilo naklonjeno, hmeljišča lepo kažejo in Rančiga-jevi bodo nedvomno pospravili dober pridelek. Poleg novih sort (največ je aurore) imajo tudi savinjski golding.
Franc Rančigaj je kot ostali kmetje hmeljarji, doživljal vzpone in padce, kakor se je pač sukala cena hmelja, vendar je ostal zvest zeleni roži do današnjih dni. Kako bi tudi drugače, ko pa se je s hmeljem rodil, ob njem odraščal in zorel.
Bili so časi, ko je bilo treba vsako delo opraviti z rokami, ker ni bilo strojev, pa tudi pridelek je bil skromen. Tudi k Rančigajevim so vsako leto prihajali obiravci. Vsak gospodar jim je moral preskrbeti prenočišče in hrano, ko pa je bil hmelj obran, je sledilo plačilo. Bila so leta, ko so
hmeljarji z izkupičkom od hmelja komaj plačali delavce in stroške, sami pa so morali pozabiti na vloženo delo.
Danes so se razmere uredile, hmeljarji imajo stroje, pa tudi cena hmelja je ustrezna. Z novimi sortami in boljšo tehnologijo so se ha donosi izdatno povečali. Obiralcev že dolgo ni več, zato tudi kmetje strojno obirajo. Nekoč je Rančigaj v dobrih letinah pridelal nekaj čez tono hmelja, danes pa ga s sinom pridelata dobrih sedem ton, kar je velika razlika. Res pa je tudi, da Rančigaji izdatno gnojijo zemljo, poleg hlevskega gnoja porabijo na hektar poldrugo tono mineralnih gnojil.
Kmetje vsa leta sodelujejo z zadrugo Savinjska dolina in tako tudi Rančigajevi dobivajo reprodukcijski material s pomočjo zadruge, prav tako pa jim zadrugd pomaga tudi s krediti. Res pa je, da kmetje zaradi visokih obrestnih mer ne najemajo več toliko kreditov kot nekoč. Rančigajevi gradijo novo sušilnico in skladišče. Drago je, a novi objekt potrebujejo.
Njihova kmetija je lepo arondirana in tako zemljo hitro obdelajo. Še do leta 1968 so imeli konje, danes pa opravijcj vsa dela s stroji. Zapišimo še to, da je bil Tone Rančigaj več let v zadrugi kmetijski pospeševalec, potlej pa se je odločil da bo ostal doma na kmetiji in pomagal očetu, ki je invalid.
Tako so mlade roke pri hiši, lepo pa se sliši tudi, da ima kmetija naslednika, ki bo gospodaril s tako ljubeznijo kot oče Franc Rančigaj.
Lojze Trstenjak
Najboljši traktoristi iz Petrovč
Na poljih KK Hmezad v Medlogu pri Celju je bilo letošnje regijsko tekmovanje traktoristov — mladih zadružnikov. Nastopilo je 16 ekip in sicer v oranju, spretnostni vožnji in teoriji.
Vseekipno je zmagal Vinko Zupanc (TZO Petrovče), sledita Ciril Terglav in Alojz Rojnik (oba TZO Šempeter). '
V oranju je prvo mesto zasedel Vinko Zupanc (TZO Petrovče), v spretnostni vožnji Ciril Terglav in Alojz Rojnik (oba TZO Šempeter) in v teoriji Alojz Rojnik (TZO Šempeter).
Ekipno so prvo mesto osvojili mladi zadružniki TZO Petrovče, sledi Šempeter, Šoštanj itd.
T. TAVČAR
Uspešnim - keramičnim indù-	po rodu Italijan. Leta 1908 pa sta
strijskim obratom, ki so nekoč	kot lastnika že vpisana Josef in
delovali na žalskem območju, pri-	Maria Žepek. In kot je znano dopada tudi tovarna v Čepljah pri	slej, po letu 1922 v tej tovarni
Vranskem. Še danes stoji neda-	opeke niso več izdelovali,
leč cd gostilne Pri grofu na levem bregu Bolske večje poslopje, ki je domačinom znano pod imenom »fabrika«. Zdaj služi stavba stanovanjskim namenom in le na podlagi preučevanja te hiše je bilo z nesebično pomočjo domoljubja, ljubiteljskega raziskovalca lokalne zgodovine Štefana Kočarja z Vranskega možno dopolniti osnove, že dokaj znane podatke, da je ta hiša pripadala keramični tovarni, katero je leta 1882 zgradil upokojeni avstrijski častnik Johann Poppauer. V zemljiški knjigi za leto 1885 je bilo navedeno, da je bilo na tem mestu stavbišče za tovarniško poslopje, za talilno peč, za upravnikovo stanovanje in za delavnico. Leta 1885 je bila tovarna v lasti družbe »Werner in Reissberger«, 1889 pa Josefa Re-issbergerja in Edmunda Szuborit-sa. Pomembno je, da je leta 1893 tovarno kupil Filip Sonnenberg ki Keramični krožnik — izdelek tovarne v Čepljah (Foto: V. je postal leta 1896 tudi lastnik ke- Berk) ramične tovarne v Nemškem dolu
v Libojah. Vse kaže, da je Son- Ob preučevanju, podatkov za nenberg obratovanje v Čepljah delovanje keramične tovarne je zaradi nerentabilnosti kmalu uki-	fc>j|o po dolgoletnih prizadevanjih
nil in da so poslovanje preusmeri-	vendarle najdenih tudi nekaj
li v izdelavo opeke, po kateri je predmetov, ki smo jih lahko opremilo v tistem času veliko povpra- delili kot »čepljansko« keramiko, sevanje. Prvi znani opekarnar, v Zaradi skromnega izgleda vsa-Čepljah je bil Angelo Papinutti, kdanji rabi namenjenega posodja,
Tovarna J. Žepek
Poslopje nekdanje keramične tovarne in opekarne v Čepljah (fotografirano leta 1909)
seben pomen. Med doslej registriranim posodjem, ki naj bi bilo izdelano v Čepljah, pa izstopa zlasti globok krožnik za juho, izdelan iz sivoprstene surovine, belo obarvan, poslikan s pomočjo izrezanega vzorca — šablone z okraskom v modro-rdeči barvi, prelit pa s prozornim loščem. Krožnik je označen z reliefnim zaščitnim znakom tovarne in ima na ščitku napis: J. Poppauer-Franz bei Zilli ter grb Vranskega — vrano na drevesu. S pomočjo tega zaščitnega znaka lahko določimo starost krožnika, ki znaša pribli-. žno sto let. Kot vse kaže, da je tudi kasnejša opekarna izdelovala opeko za gradbene potrebe najbližje okolice, saj je še danes na podstrešju ene najimpozantnej-ših secesijskih hiš na Vranskem vidna opeka z žigom Angela Papi-nuttija.
Ker raziskave delovanja keramične industrije in opekarne v Čepljah še niso povsem zaključene, predvidevamo, da bodo dosedanji podatki obogateni z novimi, število ohranjenih predmetgv pa povečano v tolikšni meri. da bomo lahko dodatno opozorili na kakovost oblikovanja in izdelave predmetov nekdanje industrijske proizvodnje na žalskem območju.
ni bil namreč skoraj nihče pozoren na preproste izdelke in nihče ni pomislil, da bi imela taka keramika lahko za zgodovino domačega industrijskega delovanja po-
Set v boju z rdečim
Preko osemdeset članov Gasilskega društva Velika Pire-šica je pred dnevi proslavilo-petinpetdesetletnico svojega delovanja.
Korenine tega društva v gališki krajevni skupnosti segajo v leto 1930.Takrat je nekaj domačinov združilo moči v boju z ognjenimi zublji, ki so pogostokrat terjali svoj davek po okoliških vaseh. Že leto dni po ustanovitvi so kupili prvo motorno brizgalno, leta 36 pa je nekaj vaščanov, med njimi zlasti Franjo Čretnik, Martin Kokol, Franc Tkavc, Jožef Štefančič, Jožef Siter, Ivan Turnšek, Anton Štefančič ter Martin Aubreht začelo z gradnjo lastnega gasilskega doma. Le-ta je bil kmalu nared, odtlej pa so gasilci vsako leto povečevali število svojih vrst in dokupovali potrebno opremo.
Društvo je po besedah današnjega predsednika Emila Grobel-
Predsednik Gasilskega društva Velika Pirešica Emil Grobelnik (Foto: L. Korber)
nika zaživelo zlasti okrog leta 70. Takrat so kupili novo motorno
brizgalno, nekaj let kasneje avtomobil, v zadnjem času pa še opremo za gašenje kemičnih požarov ter obleko neplam.
Danes šteje društvo že preko osemdeset članov. Organizirano imajo člansko, mladinsko, pionirsko A in B desetino, manjka jim le še ženska. Med svoje največje uspehe štejejo v zadnjem času ustanovitev trojk v zaselkih Hram-še, Galicija, Podgora in Zavrh. Lete so po besedah predsednika tudi zadovoljivo opremljene. Za letos so svoj načrt, to je obnovitev in razširitev starih prostorov, že uresničili. Le v jeseni bj radi v obeh podružničnih šolah, v Veliki Pirešici in v Galiciji, ustanovili društvi Mladi gasilec. V naslednjih letih pa si želijo predvsem kupiti intervencijsko vozilo z dodatno opremo ter cisterno.
Irena Jelen-Baša
ZAKAJ ZAPRTA TRGOVINA?
Zaradi koriščenja dopustov trgovina zaprta od 20. 8. do 31. 8. — takole so napisali delavci Savinjskega magazina na vrata svoje poslovalnice v Šeščah. Zaradi takšne odločitve se krajani jezijo, iz Šešč pa nas je poklical in o težavah z oskrbo obvestil tudi predsednik tamkajšnje Socialistične zveze.	w >	.
Za pojasnilo o takšni odločitvi smo prosili delavce uprave Savinjskega magazina. Takole so razložili: »V občim imamo tri poslovalnice, kjer imamo zaposlenega samo enega delavca. To so Ločica pri Polzeli, Galicija in Sešče. Vsi ti delavci imajo pravico do letnega dopusta. Mi se zavedamo, da so ljudje nezadovoljni, vendar nas razmere silijo v takšne odločitve. Ce bi namreč v teh poslovalnicah samo za nekaj dni zaposlili drugega delavca, bi morali pred in po dopustu narediti inventuro, kar bi nas v vsaki poslovalnici stalo deset starih milijonov. Zaradi tega smo se odločili, da poslovalnico zapremo.«	-jb-
Foto: I. Kroflič
Najstarejša Polzelanka
Najstarejša Polzelanka Juljana Kač je pred kratkim praznovala 96. rojstni dan. Ob tej priložnosti smo jo obiskali in se z njo, kljub visokim letom zapletli v 'prijeten pomenek.
Izvedeli smo, da se je rodila v kmečki družini na Polzeli. S trdim delom se je seznanila že v rani mladosti, ni pa ji bilo prizanešeno tudi potem, ko se je poročila. V zakonu sta se ji rodili dve hčerki: Hedvika in Marija. Družinska sreča pa ni trajala posebno dolgo,
saj se je kmalu pričela druga svetovna vojna. Oče Edvard je bil kot zaveden domoljub že leta 1941 odpeljan v Mathausen, kjer je bil še isto leto ubit, medtem ko so Juljano in njeni hčeri izselili na Hrvatsko, pozneje pa v Srbijo. Po vojni sta se vrnili le Juljana in hčerka Marija, Hedvika pa je ostala v Zagrebu in se čez Čas poročila.
Sedaj živi Juljana pri hčerki Mariji, ki zanjo vzorno skrbi. Tudi
zdrava je za svoja leta dovolj, tako da je zadovoljna in srečna.
Ob njenem prazniku so jo obiskali. tudi predstavniki krajevne organizacije ZB NOV, katere član je, ter ji s šopkom cvetja in darilom zaželeli še mnogo zdravih in srečnih dni; Čestitkam se pridružuje tudi naše uredništvo. Na sliki: Predstavnika KO ZB NOV Polzela in hčerka Marija (na levi) pijejo s slavljenko zdravico.
TONE TAVČAR
^Naši rojaki po svetu					'N
N 01 v	flfff BiVU dpli I	«51®* - Pjf Ul ila r	ijegovi	cim 3 bi	i. bo irka 	J
Mnogi občani žalske občine, ki jim je zibelka tekla v naših krajih, sedaj živijo in delajo na vseh koncih domovine in širnega sveta. Kakor jih je v mladosti zelo vleklo v svet, tako si sedaj srčno želijo vrniti se v svoje gnezdo med sorodnike in prijatelje. »Najlepše je doma,« je često njihova prva beseda ob pogovoru. Mnogi so v svetu uspeli in se s pridnim delom uveljavili, njihova doživetja so zanimiva. Tokrat sem se srečal in zapletel v pogovor z Milkom Rošem, mornarskim radiočastnikom prvega razreda. Pred skoraj pol stoletja je stekla njegova zibelka v Dobriši vasi, šolske klopi pa je drsal v žalski osnovni šoli. Že v gimnaziji v Celju je njegov nemiren duh oklepala želja po morju in barki. In tako se je podal v brodarsko podoficirsko vojno šolo v Lovran. Tri leta se je kalil na torpednih čolnih, nato pa presedlal k trgovski mornarici. Vse od leta 1961 je zaposlen pri Splošni plovbi Piran in s trgovsko barko je obredel domala cel svet in razen petih spoznal vse dežele sveta. »Knjigo bi lahko napisal o tem, kar vse sem ta leta doživel, pa zato nikoli ni časa,« zato je morda še toliko bolj z veseljem brskal po mnogih doživljajih na barki in kopnem, še predno je začel brskati po spominih, si je prižgal cigareto, skrnil kačjo slino, kot je menda navada mornarjev, potem pa hitro pripovedoval, saj se mu je zopet mudilo na barko. »In kam boste odpluli?« mi je ušlo vprašanje in kot s topa je ustrelil odgovor. Ne vem. »Nikdar ne vem, kam bomo odpluli, največkrat zvemo to šele na poti. Najbrž se bomo podali proti Argentini ali pa Ameriki « Sedaj že lahko zapišemo, da so pripluli v Houston v Ameriki, od koder se je Milko
Milko Roš
pred dnevi javil. »Na morju smo najmanj šest rhesecev, minilo pa je tudi devet let kroženja po morju brez dopusta.
Sicer pa je moj delavnik od osme do dvanajste in od četrte do šeste ure popoldan. Seveda pa moram biti pri radio postaji tudi zvečer, ko sprejemam in oddajam sporočila v domovino. V pripravljenosti pa moram biti neprenehoma. Če je mirno morje, je dela manj, kadar pa nas spremlja slabo, pa moramo biti še posebej pazljivi. Največkrat šele potem, ko mine nevarnost, vidiš, kaj bi se lahko zgodilo. Najhuje je, če se tovor premakne in nagne ladjo. K sreči smo imeli malo takšnih primerov. In dokler delata stroj in krmilo, se ni česa bati « Žačutil sem, da se nerad spominja neprijetnosti in težav, saj se je ob pripovedovanju njegov obraz močno zresnil, za hip se je spomnil tudi mornarjev, ki so za vedno ostali na dnu morja. Predlagal sem mu, naj pripoveduje raje o
kakšnem zanimivem dogodku na barki, pa tudi zanimalo me je, kaj počno ves dan. »Z ladjo Piran smo potovali 54 dni okoli AfriKe. Na barki smo imeli šest prašičkov in jih redili. Še predno smo uspeli pospraviti zadnjega, smo pripluli na Kitajsko, kamor pa je prepovedano voditi živali. Imeli smo velik problem, ker ga nihče ni hotel zaklati. Nagovorili smo kuharja, ki pa je pred tem popil flaškon viskija. Ker pa se nam je prašič toliko priljubil in je bil resnično naš velik prijatelj, ga tudi jesti nismo mogli. Od njega smo se poslovili po mornarsko. Nasploh so živali naše prijateljice, ki pa so tudi nevarne, še zlasti opice. Sicer pa je dobro počutje precej odvisno od posadke in še posebej od Kuharja. Osebni problemi ne smejo vplivati na druge in če se kdo noče vključiti v kolektiv, ga kapetan »po hitrem postopku« vrne domov. Pri tem ne more biti demokracije.«
»In po čem slovijo kuharji?« sem ga za trenutek prekinil. »Naši kuharji znajo peči dober kruh in marsikdaj ga moramo ponuditi predstavnikom pristanišča. Pa tudi sicer ima naša plovba velik ugled, zato v pristaniščih nimamo težav z gorivom. V glavnem pa prevažamo žito, koruzo, sojo, pločevino in tudi avtomobile.«
Milko je zopet pogledoval na uro, zato sem pohitel še z zadnjim vprašanjem. »Če bi se še enkrat odločal za poklic, ali bi izbral mornarskega? »Seveda, sicer ne bi vztrajal toliko let, mnogi odidejo po nekaj letih. Skrbi me le, kaj bom počel, ko bom odšel v pokoj, saj nimam vikenda in nekega hobija,« je skoraj otožno dejal Milko in mi ponudil roko. Krepko sem mu jo stisnil in zaželel mirno morje.	jk
Rokovnjači v griškem letnem gledališču
V počastitev krajevnega praznika v Grižah so člani Svobode Griže predstavili V režiji Ivana Mikeka Jurčič-Kersnikove Rokovnjače, ki so jih v Grižah pod istim režijskim vodstvom uprizorili že pred 34 leti in so v njih predstavili vloge tudi nekateri sedanji igralci. Tokratna predstava je dokazala primernost letnega gledališča za predstavitev tovrstnih iger, za katere je tudi veliko zanimanje, kar je dokazal iz-
reden obisk, hkrati pa je predstava opozorila na premajhno izkoriščenost gledališča, saj je v njem vse premalo predstav.
Ivap Mikek. ki v Grižah že 40 let služi boginji Taliji. je ob obietnici tega delovnega jubileja na kulturnem področju ponovno izbral Rokovnjače, množični obisk predstave pa je dokazal, da je imel srečno roko pri izbiri. V svojem
kulturnem delovanju je napisal vrsto iger, režiral je že prenekatero delo, ve-'ik pa je bil tudi njegov delež pri obnosnega gledališča.
Ta predstava pa le tudi dokaz plodnosti njegove ustvarjalnosti ob življenjskem jubileju — 60-letnici, pa tildi nagrada za ljubiteljsko amatersko dejavnost ter želja igralskega ansambla, da bi tudi v bodoče dobro sodelovali.
Eden izmed novih cestnih odsekov v Gornji vasi
Ena izmed zadnjih pridobitev tovarne, ki najtesneje sodeluje s krajem, butik črna mačka
Tudi gasilski dom kliče po temeljiti obnovi
Med najbolj dotrajane in zapuščene objekte v preboldski krajevni skupnosti sodi tamkajžnji Dom Svobode
Kraievn
■ Ä -
V	krajevni skupnosti Prebold so se pred leti lepo dogovorili, da bodo krajevni praznik slavili vsako leto v drugem zaselku. Tokrat je prišla na vrsto Gornja vas. A hkrati z Gornjevaščani praznujejo vsi prebivalci preboldskih zaselkov.
URESNIČILI AMBICIOZEN NAČRT___________________
Malo jih je najbrž krajevnih skupnosti ali pa zaselkov, ki so si za krajevni praznik zastavili tako ambiciozen program, kot so si ga letos v Gornji vasi. A še pomembnejše je, da so ga skoraj v celoti tudi uresničili.
Za začetek so se po besedah predsednika vaškega sveta lotili urejanja avtobusnih postajaličš v tamkajšnjem zaselku. Delati so začeli že lani, zdaj postajališči, vredni 133 starih milijonov že dajeta zavetje domačinom in tujim obiskovalcem.
Potem so v Gornji vasi prišli na vrsto cestni odseki. Kar nekaj jih je klicalo po obnovi in po asfaltni prevleki, za vse dele cestišč pa so morali zbrati 210 starih milijonov in opraviti preko 2200 udarniških ur. Poleg teh asfaltiranih odsekov so uredili še kilometer makadamskih cestišč.
V	planih so Gornjevaščani zapisali še gradnjo opornega zidu pri
■
gasilskem domu, melioracijo 600 m dolgega zemljišča, kar so uredili že spomladi, prvi pozitivni rezultati pa so tudi že vidni. Poleg tega jih je čakalo še postavljanje tabel za označevanje krajev, kjer se je zataknilo pri denarju. Samo ena označba stane namreč 2,5 milijona din.
Med večje pridobitve štejejo krajani, zlasti pa mladinci, ureditev igrišča v Gornji vasi. Na njem se bodo lahko pomerili v nogometu, odbojki, upajo, da bodo uspeli narediti tudi strelišče. Ob igrišču, zemljišču nekdanje opekarne, so zadnje dneve pred prazniki postavljali še brunarico, ki bo služila zlasti shranjevanju obleke in športnih pripomočkov. In še nekaj so posebej poudarili predstavniki krajevne skupnosti ob našem obisku — povedali so, da so pri urejanju igrišča, prav tako pa pri vseh ostalih delih zelo pridno pomagali mladi iz osnovne organizacije Gornja vas. Pohvalili so jih še toliko bolj, ker delujejo v okviru svoje osnovne organizacije šele nekaj mesecev.
Krajevni praznik bodo torej letos Gornjevaščani in z njimi vsi Preboldčani proslavjali zadovoljni, ker so večino začrtanih planov tudi uresničili. A ti uresničeni plani njihovih težav še ne bodo v celoti odpravili. Čaka jih tudi trideset let star, dotrajan vodovod, po
PO GORNJI VASI JIH DELA KLIČEJO DRUGOD
Po praznovanju v Gornji vasi bodo spet prišli na vrsto ostali zaselki, kajti težav in problemov v celotni krajevni skupnosti ne manjka.
Kot je pripovedovala predsednica sveta krajevne skupnosti, se jim vse bolj odmika dokončna izgradnja avtobusnih pstajališč v Latkovi vasi. Pa ne zato, ker bi jih na krajevni skupnosti potiskali ob rob, ampak bolj zaradi ponesrečene lokacije, ki jo narekuje sama Latkova vas. Težko je namreč v tem zaselku najti ustrezen prostor, kjer bodo .avtobusi smeli ustavljati.
Eden izmed problemov, ki žuli vse zaselke v preboldski krajevni skupnosti, je tudi obnova mrliške veže in pokopališča, predvsem pa kanalizacija, ki bo skupaj z vo-dqyodom po besedah predstavnikov krajevne skupnosti ena osrednjih nalog v naslednjih letih.
Obiskovalcu pa še kako »pade v oči» odsek ceste Groblje-Dole-nja vas. »V pravem razsulu je,« pravijo krajani. Na krajevni skupnosti pa so potožili, da je leto kar prehitro naokoli za uresničitev takšnih nalog, kot je obnovitev tega cestnega odseka. V načrtu so sicer urejanje cestišča letos imeli, vendar znaša predračun del za ureditev cestišča in posodobitev križišča 6,5 milijard.
ŠE TESNEJE POVEZATI KRAJ Z ZDRUŽENIM DELOM
Reševanje težav in problemov je in bo v krajevni skupnosti še kako odvisno od povezovanja z združenim delom. Za to sodelovanje je v preboldskih zaselkih možnost, saj je na območju krajevne skupnosti toliko organizacij združenega dela in tudi obrtnikov kot malokje. A samo obstoj organizacij v neki krajevni skupnosti še ni dovolj.
V preboldski krajevni skupnosti so več kot zadovoljni z vključeva-
-	7 'S
Zakaj praznujejo krajevni praznik?
Prebivalci preboldskih zaselkov praznujejo svoj krajevni pravznik 29. avgusta. Praznujejo ga v spomin na leto 36 in veliko tekstilno stavko, v kateri so sodelovali tudi preboldski tekstilci.
Odnosi med delavci in pa vodstvom tovarne namreč takrat niso bili najboljši. Prvi pa so začeli stavkati delavci tiskarne. Neposreden povod za to je bil leta 1936 namen centrale iz Zagreba, da spravi na varno zaloge blaga iz Prebolda. Svojega uslužbenca, ki se je izdajal za kupca, so s kamioni poslali v Prebold, vendar so ga delavci prepoznali in preprečili nakladanje. Kamioni so se vrnili prazni v'Zagreb, v Preboldu pa so organizirali stavkovni odbor. Najprej v tiskarni, nato še v tkalnici.
Stavkajoči so tiste dni spali kar v tovarni, hrano pa so jim poleg domačih nosili tudi okoliški prebivalci. Šele čez nekaj časa, ko je iz Ljubljane prišla vest, da so se začela pogajanja, so delavci zapustili tovarno in se razšli po domovih: Toda tovarniško vodstvo je poskušalo na vsak način razbiti delavsko enotnost. Na svojo stran so tovarnarji končno dobili mojstre, ki so vdrli v tovarno in začeli poganjati stroje. Ker jim to ni uspelo, so začeli razbijati šipe in delati nered. Zaradi tega so člani stavkovnega odbora vložili tožbo pri žandarmarijskem vodji in zahtevali, da naj mojstri zapustijo tovarno. Ravnateljstvo je tej zahtevi ugodilo šele čez nekaj časa.
Konec septembra leta 36 je bila potem podpisana kolektivna pogodba, delavci so ponovno pričeli z delom, vendar pa jim pogodba ni prinesla bistvenih koristi.
V	spomin na te dogodke torej Preboldčani vsako leto praznujejo krajevni praznik in pripravijo tudi vrsto prireditev. Minuli teden so imeli že vrsto športnih srečanj, med drugim so se tekmovalci pomerili v balinanju, organizirali so teniška tekmovanja, odbojkarski, nogometni in košarkarski turnir, pa tekmovanje v streljanju z zračno puško, za njimi so prve športne igre cicibanov, v okviru krajevnega praznika pa so svoj praznik slavili tudi že delavci Tekstilne tovarne.
V	naslednjih dneh jih zdaj čaka še vrsta prireditev:
4.	september, ob 16. uri kegljaški turnir
5.	september, ob 16. uri kros Prebold 85
6.	september, ob 19. uri akcija Ilegalec
7.	september, ob 17. uri koncert Godbe na pihala
ob 18. uri ogled cvetja v dvorani gasilskega doma v Gornji vasi ob 19. uri večer jamarskih filmov
nočna orientacija pri bazenu
8.	september, ob 10. uri slavnostna seja skupščine KS
ob 14. uri prikaz sodobnega gašenja ‘	> požarov v Gornji vasi
Med krajani Prebolda
" - ■
obnovi kliče gasilski dom, nič manj glasno kanalizacija, upajo pa, da se bo v prihodnjih letih zanje našla tudi kakšna telefonska številka.
Le ena skrb v tem trenutku sivi lase tamkajšnjim ljudem — skrbi jih, kako bodo plačali še okrog 200 starih milijonov dolga za vsa opravljena dela. Upajo, da se bo našel kdo, ki jim bo v izpraznjeno malho lahko naštel teh 200 milijonov. Upajo toliko bolj, ker sami krajani nikdli niso stali ob strani, na vseh deloviščih pa so opravili preko 4000 brezplačnih delovnih
njem Tekstilne tovarne v kraj, medtem ko bi z ostalimi radi navezali nekoliko tesnejše stike.
Marsikakšen dinar za urejanje težav in' problemov v krajevni skupnosti pa bi lahko v izpraznjeno malho kanil tudi od turizma. Zanj imajo v Preboldu, kot pravi-
Osebna izkaznica kraja
Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 81 so v krajevni skupnosti Prebold zbrali naslednje podatke: število prebivalcev: 3661 zaposleni: 1586 kmečko prebivalstvo: 201 zaposleni izven občine: 236 število gospodinjstev: 1113 površina krajevne skupnosti: 3100 ha
naselja: Prebold, Dolenja vas, Latkova vas, Kaplja yas, Gornja vas in Marija Reka
organizacije združenega dela v krajevni skupnosti: Tekstilna tovarna, MIK, IGM Gradnja, Avtoprevoz-Mehanična delavnica Latkova vas, Hmezad Strojna — PKM Mizarstvo, KZ Savinjska dolina, TZO Prebold, Hmezad Kmetijstvo Latkova vas število obrtnikov: 60
jo, vse možnosti. Le poživiti bi ga morali nekoliko. Starejši Preboldčani se spominjajo, da je bil njihov kraj nekdaj izjemno dobro turistično urejen, da je potem kasneje vse obstalo, da pa se je v zadnjem času spet začelo nekaj premikati. Zato bo še toliko bolj pomembno, da zagrabijo s skupnimi močmi — ne le gostinske organizacije, temveč tudi ostale, poleg njih pa krajevna skupnost, hortikulturna sekcija in Turistično društvo. Pa tudi širša družbena skupnost po besedah predsednice sveta krajevne skupnosti ne bi smela stati ob strani, pri čemer je imela v mislih predvsem urejanje preboldskega bazena, ki je po oceni predstavnikov krajevne skupnosti občinskega, ne le krajevnega pomena.
In še na eno bistveno oviro za razvoj turizma so opozorili: na zagotavljanje boljše telefonske povezave in na kakovostnejšo ponudbo poštnih-uslug.
V Preboldu se je namreč ljudski rek »Najprej štalica, potlej
krav/ir.a« nncta\/il na nlav/n Klarrt-
čili so namreč telefonsko centralo za 780 številk, vendar je nimajo kam postaviti. S telefonskimi prik-jučki so sicer zelo na tesnem, le jeseni se jim obeta 80 številk v Latkovi vasi iz centrale v Šempetru. Prihodnje leto načrtujejo, da naj bi v krajevni skupnosti dobili 240 novih priključkov.
Prostorska stiska pa tako kot telefonijo ovira tudi boljše poštne usluge. Preboldčani se namreč zavedajo, da bi za dober razvoj turizma pošta morala biti odprta od jutra do večera.
Se Je ostalo podatkov v beležnici. Podatkov o delu društev, kar 24 jih imajo, prav vsako (z redkimi izjemami) pa je ime svojega kraja poneslo prek vaške lese in preko občinskih plotov. Ostalo je podatkov o neurejenih prostorih za kulturno delovanje, pa o tem, kaj vse še čaka krajane v njihovem največjem in-roko na srce — najmanj razvitem delu krajevne skupnosti Mariji Reki.
Irena Jelen-Raša
KULTURA » KULTURA » KULTURA » KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTURA • KULTU
Pisana beseda iz naše preteklosti
Z novimi knjižničnimi prostori v kulturnem domu v Žalcu se dolini obeta, da bomo v njih lahko razstavili vse pisne materiale iz naše zgodovine. Doslej namreč nismo imeli sistematičnega zbiranja teh materialov, zato se je marsikaj izgubilo ali uničilo in zbirke ne bodo popolne.
Ne dolgo tega je knjižnica Edvarda Kardelja v Celju pripravila razstavo o literaturi v Savinjski dolini. Razstavljenih je bilo 53 naslovov raznih avtorjev, med njimi tudi dela Janka Kača, Daneta De-biča, Draga Kumra, Miloša Mikelna, Mete Rainer, Ervina Fritza in Anke Krčmar. Razstavljenih je bilo tudi pet dosedanjih Savinjskih zbornikov.
Nova knjižnica bo omogočila, da bomo v njej lahko razstavili vse monografije, ki so doslej izšle v posameznih krajevnih skupnostih ob praznovanju občinskega
praznika ali ob kakšni drugi priložnosti. Med njimi bo najti tudi redke ohranjene izdaje, kot je knjiga Rajka Vrečarja Savinjska dolina iz leta 1930, ali pa knjižici, ki sta izšli ob deseti obletnici osvoboditve: Med Mrzlico in Dobrovljami, ali pa Dobrovlje v borbi in svobodi. Kako dragoceni so ti dokumenti, potrjujejo tudi besede Tineta Orla, ki jih je o knjigi Med Mrzlico in Dobrovljami leta 1955 zapisal v Planinski vestnik in pravijo: »V pričujoči zbirkf je Stane Terčak, ki vodi oddelek NOB v celjskem muzeju, zbral vrsto dragocenih dokumentov in jih s sodelavci primerno obdelal, pojasnil in povezal... Vsekakor je to eden prvih poskusov, ki skuša ob dokumentih povzeti razvoj osvobodilne borbe, geografsko določene in omejene pokrajine ...« Knjiga nam še danes služi pri spoznavanju zgodovine naše doline in nihče, ki se ukvarja z NOB,
ne more mimo nje, kot ne more mimo knjig kot so Celjski stari pi-sker, Ukradeni otroci, Velika preizkušnja, štajerska 1941 in bodo prav tako morale najti mesto na policah nove knjižnice v Žalcu.
Tu so še različne brošure in knjige, ki so izšle ob različnih priložnostih, nikakor pa ne bo smela manjkati tudi knjiga KP v revolucionarnem delavskem gibanju Savinjske doline, ki je vir preučevanja predvojnega delavskega gibanja pri nas. Svoje mesto bodo v knjižnici lahko našla tudi razna glasila, časopisi ali drug pisni material organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti, društev in raznih organizacij.
Nova knjižnica nam bo torej nudila priložnost, da bomo v njej lahko spoznali bogastvo pisane besede, ki govori o naši dolini in je izšla iz naše doline.
F. Ježovnik
Galicija
Uredili so si večnamenski dom
Konec avgusta so v Pernovem, zaselku v gali-iki krajevni skupnosti', odprli večnamenski dom.
Starega, dotrajanega in že zdavnaj pretesnega gasilskega doma so se skupaj s krajani lotili člani gasilskega društva Velika Pirešica in tamkajšnjega prosvetnega društva. Dom so v celoti obnovili, ga r azširili za več kot dvajset
kvadratnih metrov in s tem povečali dvorano ter kuhinjo, na novo pa so pridobili sejno sobo. Obnovljeni prostori bodo še kako prav prišli ne le domačim gasilcem, temveč tudi članom prosvetnega društva iz Velike Pirešice, saj bodo v dvorani v naslednjih mesecih uredili tudi oder.
Z deli v Pernovem so krajani pričeli spomladi, za obnavljanje in razširitev pa so mo-
rali plačati preko dvesto starih milijonov. Nekaj denarja so jim dali na gališki krajevni skupnosti, nekaj samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požarom, Občinska gasilska zveza, nekaj denarja pa so zbrali tudi krajani sami. Le-ti so prispevali tudi les in opravili okrog 3500 delovnih ur.
Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
Obnovljen in razširjen dom v Pernovem
: : ! T \ Skozi gozd in jamo Pekel
Bliža se jesen, najprimernejši čas za obisk kulturnih in naravnih spomenikov v naši dolini. Mnoge poti privlačijo s svojo lepoto, a so žal premalo poznane in morda tudi prpe-malo atraktivne, ker so pač domače.
Z današnjim sestavkom vas želimo opozoriti in seznaniti z eno izmed takšnih poti, to je pot skozi gozd in jamo Pekel, ki so jo uredili gozdarji in člani Turističnega društva Šempeter v bližini jame Pekel. Predstavlja uro čudovite poti, po kateri nas vodijo markacije v obliki sov. Pot se prične na parkirišču, kjer se ob Peklen-ščici napotimo proti jami Pekel. Sova na desni opozori na apnenico. Pri restavraciji zavijemo levo. Krmilnice in valilnice opozarjajo, da v gozdu živijo ptice, ki jim je potrebno v stiski pomagati. Pot vodi mi-
mo opuščenega kamnoloma, kjer pazljivo oko uzre v kameninah ostanke školjk, starih na milijone let. Pot vodi rahlo navzgor po gozdu. Opazimo površinske kraške oblike, ki so nastale zaradi raztapljanja apnenca, pa tudi zaradi zmrzali in drugih vplivov. Na poti skozi gozd sta z nami le mir in tišina. Ko pridemo na piano, se pred nami raprostira pogled na Kale. Ob cesti so sloji rjave ilovice, pa tudi nasadi hmelja. Na koncu kotline je nekaj manjših kotanj, kamor izginja voda v podzemlje. V Rupah izginja voda v zemljo, teče potem po podzemskih kanalih in priteče iz jame Pekel spet na piano kot potok Peklenščica. Na tem predelu je videti vpliv gozda na kmetijske površine ter njegovo hidrološko in klimatsko funkcijo.
»Sova« obiskovalca zopet popelje v gozd, kjer se po gozdnem kolovozu rahlo vzpne proti najvišji, 416 m visokem Požerišču. Vrh ima ime po vrtači v bližini, kjer je tudi geodetska kota, to je kamen, ki služi za izmero zemljišča. Tu se pot sreča s Savinjsko planinsko potjo, ki pride z Jedrti. Na tem vrhu so člani Turističnega in Planinskega društva Šempeter namestili skrinjico z žigom. Savinjska pot gre naravnost proti Peklu, nas pa vodi pot desno skozi gozd. Malo niže je lovska -opazovalnica in krmilnica za divjad. Pot se začne strmo spuščati proti vhodu v jamo Pekel, od koder se lahko ponovno podamo na omenjeno pot. Z obiskom jame Pekel pa bomo nadaljevali prihodnjič.
Franci Ježovnik
OBČINSKA KULTURNA
SKUPNOST
ŽALEC
Odbor za podeljevanje SAVI-NOVIH ODLIČIJ
Objavlja
pogoje za podelitev SAVI-NOVIH ODLIČIJ za leto 1985
Občinska kulturna skupnost Žalec bo ob slovenskem kulturnem prazniku — 8. februarju — podelila za vsestran-! sko aktivno delo na področju kulture, za posebne dosežene uspehe na umetniškem, znanstveno-kulturnem in Iju-biteljsko-kulturnem področju in za življenjsko delo:
—	SAVINOVE NAGRADE s plaketo . za aktivno delo nad 25 let;
—	SAVINOVE PLAKETE za aktivno delo do 25 let;
—	SAVINOVA PRIZNANJA za aktivno delo do 15 let.
Posamezna odličja lahko prejmejo posamezniki, društva, organizacije združenega dela in druge organizacije, ki imajo sedež na območju občine Žalec.
Dobitnike Savinovih odličij lahko predlagajo OZD, društva, organizacije in posamezniki-.
Odbor bo sprejemal predloge do 30. oktobra 1985.
v	J
Griže
Tekmovali
harmonikarji
V	okviru krajevnega praznika so v Grižah pripravili tekmovanje harmonikarjev.
V	griškem letnem gledališču je kar številnim obiskovalcem zaigralo na 'diatonično harmoniko deset godcev. V glavnem so prišli iz okoliških zaselkov, po oceni članov komisije pa je najbolje zaigral domačin Danijel Jager. Za svoje igranje je prejel poseben pokal, prav tako pa so pokala podelili najmlajšemu in najstarejšemu udeležencu tekmovanja.
Najmlajši harmonikar je bil Martin Starki, najstarejši pa Jože Žgank, oba iz Pongraca.
Člani komisije, vodil jo je Heri Kuzma, so na tekmovanju v letnem gledališču zbrali tudi tri nastopajoče, ki so teden dni kasneje zaigrali na polfinalni prireditvi v Strmcu. Tam je bil namreč izbor tekmovalcev za letošnjo Zlato harmoniko na Ljubečni. Iz žalske občine sta v Strmcu nastopila Ivan Jurkovič iz Galicije ter Franc Goter iz Griž, poleg njiju pa še Jože Lajlar iz Celja.
Najboljše je zaigral Danijel Jager iz Pongraca (foto: Branko Kobal)
Poleg desetih nastopajočih sta se obiskovalcem te prireditve v letnem gledališču, ki naj bi postala tradicionalna, predstavila še harmonikar Viki Ašič, ml., iz Celja ter čarodej Alojz iz Matk.
Irena Jelen-Baša
Franc Tkavc
Prepeva že 63 let
Če mi ne bi povedali, da si je Tkavčev ata iz Kal pred sedmimi leti na svoja čvrsta ramena nadel že sedmi križ, bi mu jih prisodila kar precej manj. Čvrst in vzravnan, kratko pristriženih las, jasnega pogleda in rdečeličnega obraza, pa niti malo tog in lesen ni bil njegov korak, ko jo je primahal s travnika za svojo hišico.
Res, salamensko dobro skriva svojih sedeminsedem-deset let. V njegovo domačijo v Kalah so me napotili Ponkovljani, med katere zahaja France že preko šestdeset let. Prihaja zato, ker že preko šestdeset let prepeva v tamkajšnjem pevskem zboru.
Prijazni gospodar je naju s fotografom posadil za mizo, v ob-
zapeli. »Narod je takrat kar skupaj vrel,« se je spominjal.
Gospodar je ponujal hladno domače vino, jaz pa sem ga povprašala, kako to, da tako dolgo vztraja na Ponikvi, med tamkajšnjimi pevci? »Kaj vem,« je začel. »Veselje sem imel vedno, pa tudi drugi so me spodbujali, da sem vztrajal.« In vztraja še danes. Niti nevihta niti sneg ga ne zadržita, da ne bi odhajal na vaje peš v slabe pol ure oddaljeno sosednjo krajevno skupnost. »Zdaj kar gre, ko so cesto asfaltirali,« je bil zadovoljen. Kako pa je kaj z mladimi pevci, sem bila radovedna. »Smo jih dobili nekaj zraven v zadnjem času. Začnejo, potem pa gredo,« je razložil. »Jim že ni za disciplino, rajši gredo kam po svoje,« je razpredal svoje misli. Jaz pa sem vrtala dalje. Kako dolgo bo še ubiral pot na Ponikvo?
Franc Tkavc: »Prepeval bom, dokler mi bo zdravje služilo.«
(Foto: Ljubo Korber)
jem košate brajde. Resnično salomonska rešitev v tistem pasje vročem avgustovskem opoldnevu. Medtem ko sva čakala nanj, sva se ozirala naokoli. Zadaj za hišo so pod gospodarjevo koso v začetku avgusta že padle prve bilke, zraven travnika se je bohotila koruza, pa tudi okrog hiše je bilo kaj videti; zorele so slive in breskve, rdečila prva jabolka, rumenile hruške, debelile so se grozdne jagode.
Tkavčev ata je bil zdaj nared za pogovor. V tem, ko je sedal za mizo, je razlagal, da mu je prav na tej domačiji začela teči zibel.
Pred sedeminsedemdesetimi leti. Ista zibel je služila še dvema bratoma in šestim sestram. Na tej domačiji, ki danes nosi številko sedem, se je Franc učil prvih korakov, prvih besed in od tam je zahajal tudi v šolo na Ponikvi.
»Tam so imeli učitelja, ki je bil dober pevovodja,« je začel svojo pripoved. Zbral nas je nekaj učencev in ustanovil šolski pevski zbor. Kasneje nas je spravil skupaj tamkajšnji župnik,« je razlagal.
Z rokami se je sogovornik oprl ob rob mize in še naprej obujal spomin na tiste dni. »Tudi igrali smo veliko, prepevali pa smo tudi med vojno. Prosvetna društva je sicer sovražnik prepovedal, zato smo prepevali bolj cerkvene pesmi,« je povedal. In še dodal, da so bili Ponkovljani večkrat zelo predrzni, pa so kar po slovensko
»Dokler mi bo zdravje služilo,« je bil kratek. Da bi mu le še dolgo, dolgo.
Poleg petja je Tkavčevega očeta v življenju mikalo še marsikaj. Rad je zaigral na domačem odru, bil je gasilec, kdaj pa kdaj si je utrgal urico časa in jo s puško na rami mahnil v okoliške gozdove. Ponavadi ne zaman, še zlasti se mu je izplačalo pohajkovanje pred dobrimi desetimi leti, ko je v bližini domačije ustrelil 250 kg težkega divjega prašiča. Njegovo glavo še danes občudujejo obiskovalci/Lovskega doma na Rinki.
A največ uric je Tkavčev oče moral posvetiti svoji domačiji. Enaindvajset hektarov meri svet, zabrazdan v strme bregove tam naokrog. Pa vendar še dovolj ravne, da pridelajo Tkavčevi koruzo in krompir, posušijo krme za deset glav živine, nekdaj so gojili tudi hmelj. Zdaj so hmeljišča 'opustili, kajti veliko preveč bi bilo ročnega dela. »Tega več nè zmoremo. Mladi gredo, stari ostajamo, delati pa ne moremo več,« je bila trpka njegova pripoved, besede Tkavčevega ata pa je kot trnjev venec ovijala grenkoba. Grenkoba, ker so Kale res lepa vasica. Ravno prav je namreč travnikov tam okrog, ravno prav gozdov in ravno prav je svet v breg prislonjen, da si je marsikdo želel tam zgraditi počitniško hišo. Nič čudnega, če rastejo kot gobe po dežju. Le korenine si malokdo želi pognati v tistem kraju.
Irena Jelen-Baša
Tod, koder hodim tokrat, ste v spominu kmečkih očancev in preprostih ženic ostali s slikarsko natančnostjo zarisani spomini na prenekatere običaje iz naše pretekle in polpretekle zgodovine. Tkavčev ata se še dobro spominja svatbenih običajev v Kalah. Takole je pripovedoval; »Najprej sta šla ženin in njegov starešina v svate, da so se zmenili za nevesto. Če so bili pogovori uspešni, so priredili svatbo, ki je trajala po pet dni. Poroka je bila v ponedeljek. Najprej smo bili po dva dneva na nevestinem domu, potem pa še dva dni na ženinovi do-
mačiji. Spali nismo kaj prida, le včasih smo si v hišo nanosili slame in si odpočili za uro ali dve.
Sam sem bil večkrat »ca-mar«. Skupaj z godcem sva morala povabiti svate po ženinovi strani, isto vlogo po nevestini strani pa je imela njena družica. Skupaj z njo sva potem a svatbi skrbela za to, da so ljudje imeli dovolj jedi in pijače.
" idi šranganje in pa podo-ken sta sodila k svatbi, nista pa bila tadva običaja v Kalah nič drugačna kot po drugih vaseh.
Športna rekreacija
Hoja v gore v različnih letnih časih
Vzgojo je treba prilagoditi različnim okoliščinam, pri čemer ne smemo biti togi: vodilo so dejanske razmere, ne letni časi po koledarju. Hkrati pa nenehno opozarjamo na nenadne spremembe, ko so zimske razmere sredi poletja, v pozni pomladi in zgodnji jeseni.
Oris in značilnosti poti lahko prilagodimo razmeram po letnih časih, pač vselej okoliščinam, v kakršnih gremo na pot. Možnosti je nešteto, omenil, bi samo nekaj splošnih vidikov.
PRISTOP DO VZNOŽJA GORA
Kako smo opremljeni, kod hodimo?
Odnos do kmetov in drugih ljudi, ki jih srečujemo na poti.
Pozdravljanje, kramljanje med postankom.
V	kočah zapišemo, kam gremo, od kod prihajamo.
DO GOZDNE MEJE
Hoja v gozdnatem svetu zbuja varljiv občutek varnosti. Na to je treba mladega človeka še posebej opozoriti. Groze mu drsna trava na strmini, skoki, skrite grape, vsakovrstna presenečenja.
V	megli, snegu, ponoči se kaj lahko izgubimo, orientacija je otežena. Gozd pa nam omogoča tudi marsikaj lepega: srečamo vsakovrstne živali, cvetje, varuje nas pred vročino. To je lepa priložnost za zbližanje z naravo.
HOJA PO ZAVAROVANIH POTEH
Zavarovana pot omogoča varno hojo, biti pa moramo pazljivi. Izpuljen klin, strgana jeklenica, razbit del poti nas lahko pripravijo v hudo stisko. V takem primeru vrnitev ni strahopetnost. Prav tako pazimo, da se ne izgubimo, da sledimo markacijam, spoštovati moramo znamenja na križpotjih. Mladega človeka je treba prepričati, da je varnostna oprema na poteh zato, da jo uporabljamo, da ni pametno hoditi po izpostavljenem svetu z rokami v žepih.
VREMENSKI PREOBRATI IN OHLADITVE
Mladim ljudem pa tudi odraslim je treba privzgojiti, da upoštevajo in »resno vzamejo» nenadne ohladitve, ter zlasti zavest, da je človeku nevarna tudi na videz ne-škodljiva ohladitev, ko temperatura ostane nad lediščem.
Premočen, lačen človek lahko hitro izgublja telesno toploto; če le-ta upade pod 28 C, je smrt neizbežna.
Opozoriti je treba še na nekaj: če dobimo močno prehlajenega človeka, mu ne pustimo hoditi, tudi če si opomore. Najprej se morajo telesno jedro in tudi okončine ogreti, da ne bi prišlo do katastrofe, kar se je zaradi nepremišljenega ukrepanja reševalcev že pogosto primerilo.
Nevarnost so tudi ozebline, do katerih pride zlasti pozimi.
PREMAGOVANJE OVIR NA POTI
Ovir je nešteto, hujših in blažjih, brez pomena pa bi bilo, če bi jih hoteli naštevati. Pregled nikakor ne bi bil popoln, posamezne težave so zdaj težje, zdaj lažje, ko ukrepamo, se je treba prilagoditi trenutnim okoliščinam.
Opozoriti kaže na nekaj značilnosti. s katerimi se spet in spet srečujemo. Vrtoglavice in strahu pred višino se človek odvadi s primerno vajo, so pa tudi primeri, ko se teh hib ne moremo znebiti. Hujša je vrtoglavica, ki ima lahko organske vzroke, medtem ko pri strahu zavoljo nenavajenosti pomagajo spodbudna beseda, vrv, tovariška pomoč.
Pomembno je vzgajati k redo-Ijubnosti, saj je lahko že odvezana ali preperela vezalka vzrok smrtne nesreče.
Gojence navajamo k opazovanju. O izruvanih klinih, raztrganih jeklenicah, porušenih delih poti poročamo v kočah, oporiščih GRS. na postaji milice.
V kočljivih okoliščinah se zatečemo k vrvi in klinu, zato jemlje-
mo na pot z večjim številom udeležencev tudi ta pomagala. Sram je odveč, saj s temi pripomočki rešujemo življenja. Sramujemo se kvečjemu, če jih ne znamo uporabljati ali če jih nimamo s seboj.
O SESTOPU
Sestop je praviloma vsaj psihično, pogosto pa tudi tehnično težji od vzpona. Temu primemo vzgajamo varovance, da se že pred odhodom na turo odločijo tudi za sestop in da izberejo tako pot, ki jo bodo zmogli.
Opozarjamo jih na prednost sestopajočega pri srečavanju; počaka po navadi tisti, ki se vzpenja, ter se po potrebi umakne.
Sestopamo pogosto tako, da smo z obrazom obrnjeni proti strmini; drsanja po zadnjici se izogibamo, ker nas sunek lahko iznenada pahne na glavo v globino.
OPREMA
Vsi planinci, ki se že več tet ukvarjajo s planinarjenjem, vedo, da je oprema zelo važna za dobro počutje ter varno hojo. Pa še kako važno je, da imamo zaščito zoper mraz, vlago, veter, sneg; obuvalo varuje noge, poleg tega še zoper mehanske poškodbe, izvine, rane in podobno. Priprava tehnične in druge opreme ter popotnice v nahrbtniku: svetila, (priprave za orientacijo) toaletne potrebščine, vrvice, ogrinjalo, nož (cepin, dereze, vrv, smuči, palice za bolj zahtevane ture). Če imamo dvo- ali tridnevni izlet ne smemo pozabiti na dvojno preobleko, še posebej spodnjega perila. Skoraj usodna je za nekatere včasih prehrana, verjetno prav zaradi tega, ker imajo s sabo'tovor za »mulo«. Kruh, sir, pašteta, konček salame (suhe), limono — dve,' čaj, sladkor v kocki, pa še malo čokolade, to bi bilo najnujnejše. Sicer pa se v kočah dobijo tudi topli obroki — od enolončnice, ki je že planinska hrana, do jedi po naročilu, ki pa so malo dražje.
Adi Vidmajer
Rubrika mladih
»Ni vse tako, kot bi moralo biti, vendar nam ni žal«
Brigadirsko poletje se kon-iz
orodje za leto dni,
akcije <e ni-
nahirajo žulji. Tudi žalski brigadirji so konec avgusta še vihteti kramp in lopato na zvezni i delovni akciji Ibar—I v Prištini. Ob našem so nam o tej akciji, deki in življenju povedali naslednje:
hran DurakovM: »V brigadi sem prvič, saj sem star šele trinajst let. Po štirinajstih dneh tukajšnjega bivanja še vedno zbiram vtise. Zame je vse to nenavadno, tudi prvič sem za toliko časa tako daleč od doma. Velik vtis je name naredilo mesto Priština in tukajšnji ljudje. Sicer z njimi nimamo stika, pa vendar so nekaj posebnega s svojimi nošami, načinom obnašanja in načinom življenja. Lahko bi rekel, da so tu bogati in lepi kraji, z veliko morda le navidezne revščine.
Angela Košiča: -Sem štipendistka SOZD-a Hmezad, kjer so
me tudi obvestili o tej akciji. Z željo, da bi spoznala brigadirsko življenje, sem se odločila, da se udeležim mladinske delovne akcije. Čeprav še nisem bila na akciji, sem dobila funkcijo referenta za informiranje. Poleg dela na delovišču sem tako tudi v naselju precej zaposlena. Pogosto imamo namreč sestanke, pripravljamo biltene in zidne časopise. Težko je, ker pridemo že z delovišča zelo utrujeni, tako da brigadirji marsikdaj niso zainteresirani za popoldanske prostovoljne dejavnosti. Zgodi se, da potem delata le dva. Moram pa priznati, da sem od delovne akcije pričakovala več. Največji problem je slaba hrana, neurejeni sanitarni prostori in pomanjkanje vode. Na delovno akcijo sem še pripravljena iti, vendar bliže Sloveniji.«
Branko Baluh: »Na mladinski delovni akciji sem sicer prvič, vendar sem služil vojaški rok v Bitoli, tako da nad posameznimi pomanjkljivostmi akcije nisem preveč presenečen. Na to delovno akcijo sem se prijavil v sodelovanju s Tovarno nogavic Polzela, kjer sem tudi zaposlen. Glede akcije pa je takole: dela potekajo na
pogozdovanju hribov v bližini Prištine. Neprijetno je, ker se vsak dan vozimo po eno uro na delovišče, delamo šest ur v hudi vročini in se potem vračamo v naselje ob peti uri popoldan. Najhuje pa je to, da se po končanem delu ne moreš umiti, ker ni vode. Vendar smo se tukajšnjega brigadirskega naselja in življenja v njem navadili, tako da mi ni žal, da sem tukaj.«
Rajko Svenšek: »Na akciji sem že petič, letošnje leto pa že drugič. Moram priznati, da sem se na' vseh akcijah doslej bolje počutil. Poleg že omenjenih probleniov imamo težave tudi z vodstvenim kadrom, čeprav se brigadirji naše brigade med seboj odlično razumemo. Menim, da je na tej akciji preveč vojaške discipline. Sem smo prišli delati in širit poznan-, stva, prijateljstva, zato je pretirana disciplina odveč. Tudi z domačini ni nobenega stika, kar je za dobro počutje brigadirjev v nekem okolju nujno. Brigadirji smo zadovoljni le takrat, ko se novih pridobitev veselijo tudi domačini«
—it—
	_l_	INDUSTRIJA
	G	<3IF?ADI1EINIE<SA
	M	IM! AT E IR DALA
ZI		\ GRADNJA ŽALEC
Prodor na tuja tržišča		
Znani zaostreni pogoji gospodarjenja v gradbeništvu se odražajo tudi v letošnjih polletnih rezultatih. IGM Gradnja dosega v okviru Slovenije glede na dohodek, čisti dohodek na delavca in akumulacijo izredno dobre rezultate. Delavci Gradnje so namreč povečali produktivnost za 8 odstotkov, večji je tudi fizični obseg proizvodnje, največ skrbi pa namenjajo kakovosti izdelkov. V strukturi proizvodnje predstavlja montažni etažni prostosto-ječi dimnik 75 odstotkov, 15 odstotkov zunanji in notranji kamini, v zadnjem času pa so zelo iskani njihovi izdelki, kot so opeka, termo blok stibo in. protipotresniki.
Ko ugotavljajo rezultate prodaje za prvo polletje, ugotavljajo, da prodaja manjših profilov dimnikov nazaduje, srednjih ostaja na isti ravni, povečuje pa se prodaja velikih profilov. Zunanji kamini so vedno bolj iskani na tržiščih v Avstriji in ZRN. Da bi dosegli še boljšo kakovost izdeikov, bodo do konca leta zgradili nove proizvodne prostore in posodobili strojno opremo.
POTRESNI ZIDAK-vogalnik
Industrija gradbenega materiala Gradnja Žalec je poleg osnovnega proizvodnega programa po licenci SCHIEDEL, znana tudi s proizvodnjo gradbenih elementov iz programa betonske galanterije, ki so nepogrešljivi pri izgradnji stanovanjskih in gospodarskih objektov.
PROGRAM BETONSKE GALANTERIJE
—	STIBO termični betonski blok z vložkom iz stiropora
—	POTRESNI ZIDAK — vogalnik
—	BETONSKA OPEKA VS, V5, V12
—	MONTAŽNA TROPREKANTNA GREZNICA
39x29x19
BETONSKA OPEKA VR
mrnntmnmmmmiinnnnH
................7
MONTAŽNA TROPREKATNA GREZNICA
_ Tloris greznice
		
/ *	i	j%
SAMOUPRAVNI ORGANI IN DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE ČESTITAJO DELAVCEM IGM GRADNJA ŽALEC OB PRAZNIKU DELOVNE ORGANIZACIJE IN SE ZAHVALJUJEJO ZA SODELOVANJE POSLOVNIM PARTNERJEM.
•aiiiiüüiüi
,«•ii•••••••••*•••••••*•••••*•••*
Potreben bo samoprispevek
V spomin na sestanek prve odporniške skupine 5. avgusta 1941 praznujejo krajani Krajevne skup-, nosti Tabor svoj praznik. O tem dogodku je na svečani seji spregovoril udeleženec in organizator tega sestanka Rado Zakonjšek.
-Krajevna skupnost Tabor je tretja po velikosti v občini, zato nas komunalni problemi še posebej pestijo. Kar 65 km imamo cest, za katere mora skrbeti krajevna skupnost, nujno bi morali obnoviti kulturni dom, potrebovali bi tudi več telefonskih priključkov vendar za vse te potrebe nimamo sredstev. Zato bomo morali uvesti krajevni samoprispevek, če si hočemo zagotoviti napredek kraja,« je poudaril predsednik sveta KS Janko Drča na svečani seji skupščine in družbenopolitičnih organizacij.
ik
Slavko Skok je na svečan način predal namenu posodobljeno cesto Tabor-Smiklavž
		
im*^J3SSUmä i jpHj	Jflr Ì	
785 m asfaltirane ceste
Kilometer manj makadama
7 }
Ponikva
______ ____ 1 •' '
Ljudje pod obronki Gore Oijke in Klumberka so od letošnjega krajevnega praznika bogatejši za skoraj kilometer dolgo asfaltirano cestišče v Spodnji Ponikvi. Poleg otvoritve te ceste so praznik, s katerim se spominjajo preko štiridesetih izgnanih krajanov v razne kraje Jugoslavije in tujine, proslavili še s slavnostno sejo ter s srečanjem borcev Bračičeve brigade.
Domačini in gostje so se v julijskem dopoldnevu zbrali v tamkajšnjih prostorih zadružnega doma. Tam je namreč bila slavnostna seja, na kateri so predstavniki krajevne skupnosti Ponikva predstavili značilnosti ponkovških zaselkov, govorili o delu in življenju Ponkovljanov v zadnjih petih letih ter povedali svoje načrte in-želje za prihodnost. Med njimi so na prvo mesto postavili gradnjo
večnamenskega doma, za katerega že zbirajo denar. Na Ponikvi razmišljajo tudi o gradnji mrliške veže, med glavnimi nalogami pa je na njihovih seznamih moč najti tudi komunalno urejanje: od telefonije, vodovoda in zlasti cest, saj imajo v ponkovških zaselkih še vedno več kot polovico makadamskih poti. In še na eno težavo so ponovno opozorili na slavnostni seji: na neurejene prevoze. Trenutno imajo namreč organiziran le prevoz krajanov oziroma delavcev v Titovo Velenje, uredili so tudi prevoze najm.ajših, le rednega avtobusnega prevoza med Ponikvo in Žalcem oziroma Celjem jim kljub nekajletni papirnati vojni z delavci Izletnika in kljub posredovanju članov izvršnega sveta ni uspelo izbojevati.
Kljub temu skoraj osemsto Ponkovljanov še vedno upa, da bo po njihovih cestah nekoč le zapeljal redni avtobus. Zato vsa-
S svečano sejo skupščine krajevne skupnosti in družbenopolitičnih organizacij so v Krajevni skupnosti zaključili letošnje praznovanje krajevnega praznika. Predsednik sveta KS je y slavnostnem govoru nanizal letošnje rezultate, predvsem pa opozoril na naloge v naslednjem letu. Ker pa so pravkar izglasovali krajevni samoprispevek pričakujejo, da bodo ob pomoči občinskih samoupravnih interesnih skupnosti in OZD zastavljene naloge lahko tudi. uresničili. Po slavnostni seji so odprli 785 m posodobljene asfaltirane ceste. Na posnetku je Marjan Lubej, ki je prerezal trak in predal namenu novo cesto.
ik
ko leto vztrajno urejujejo in asfaltirajo cestišča. Letos so po končani slavnostni seji odprli 900 m dolgi odsek v Spodnjo Ponikvo. Zanj so odšteli 600 starih milijonov. Denar zanj so prispevale samoupravna interesna skupnost za komunalo in ceste, Gozdno gospodarstvo in nekatere delovne organizacije. Potrebno razliko so zbrali krajani, ki so na cesti naredili tudi preko dva tisoč delovnih ur.
Po novi cesti so potem domačini in gostje odšli v Spodnjo Ponikvo, kjer so Ponkovljani, zlasti šolarji, mladinci in pevci tamkajšnjega zbora, pripravili kulturno-umetniški program. Najbolj delovnim v krajevni skupnosti so podelili priznanja, ob koncu pa so posebne spominske medalje podelili borcem Bračičeve brigade. Leti so se namreč v dneh vojne vihre zadrževali tudi v ponkovških zaselkih.
Irena Jelen-Baša
Na prireditvi v Spodnji Ponikvi so priznanja krajevne skupnosti dobili: osnovna organizacija mladih Ponikva, krajevna organizacija ZZB NOV Ponikva, Fanika Zupanc, Ivan Ašenberger, Mirko Slatinšek, Milan Pokorni, Adam Žgank, Tonika Martin-^ šek, Franc Tkavc, Gozdno' gospodarstvo TOK Vransko ter družine: Jožeta Zagoričnika, Danijela Šuperja, Marije Rezman, Martina Ogra-jenška, Franca Rezpiana, Ladislava Jelena, Franca Volka ter Milana Prungla.
Vransko
Za praznik nove pridobitve
22.	septembra praznujejo krajevni praznik Vranšani; v spomin na prve padle borce na Čreti leta 1941. Zaradi obsežnega programa praznovanja bodo pričeli s praznovanjem že 7. septembra in zaključili na dan praznovanja, to je 22. septembra.
O pridobitvah nam je tajnik krajevne skupnosti Vransko Franci Izlakar takole povedal: »Lahko trdim, da je letošnje leto po pridobitvah eno najbogatejših. Tako smo asfaltirali cesto v zaselek Za-homec v dolžini 1,5 km, cesto v Podgorico v neposredni bližini trga, poieg tega pa zaključujemo dela na vodovodu Zahomce i *-mčvce in vodovod Praproče vo-
do bo dobilo skupaj kar sedemdeset gospodinjstev. Nadaljujemo z izgradnjo na cesti Vologa-Lipa, ki bo povezala Vransko z Zgornjo Savinjsko dolino. Velika dela smo opravili udarniško, sredstva pa je deloma prispevala krajevna skupnost, nekaj SKIS in občani « Med pomembne prireditve pa štejejo srečanje pobratenih lovskih družin Vransko in Bil-čovsa na Koroškem, srečanje krajanov, starih sedemdeset in več let, ter več športnih in umetniških prireditev.
TONE TAVČAR
Franci Izlakar
Griže
Obnovili so prodajalno mesa
Ob krajevnem prazniku, ki ga Grižani praznujejo 25. avgusta v spomin na prvi partizanski napad na okupatorjevo postojanko v rudniku Za-bukovica leta 41, so v Zabu-kovici odprli prenovljeno prodajalno mesa.
V Zabukovici so domačini lahko kupovali meso v tamkajšnji prodajalni približno petdeset let. Kupovali so ga lahko vse do letošnje pomladi, ko jih je inšpektor opozoril na vrsto pomanjkljivosti, ki jih morajo urediti, sicer bodo ostali brez svoje prodajalne. Razumljiva odločitev, saj v tistem prostoru ni bilo vode, sanitarij in še vrsto drugega, potrebnega za delovanje mesnice.
Da bi še naprej obdržali prodajalno, so domačini sredi aprila začeli obnavljati dotrajane prostore. Denar so Zabukovčani šobili le od delavcev Sigme in Minerve, vse ostalo so zbrali sami, kajti na krajevni skupnosti obnove niso planirali in zanjo ni bilo denarja, ceijski Mesnini pa je bilo po besedah predsednika sveta krajevne skupnosti vseeno, če bo prodajalna pdprta ali pa zaprta.
Po prvotnih računih naj bi obnavljanje prodajalne stalo 150 starih milijonov, vendar je ob koncu znašal račun, tako so povedali krajani, vsaj trikrat več.
Ob krajevnem prazniku so prodajalno ponovno odprli. Za začetek bodo imeli odprto vsak dan, če pa izkupiček ne bo zadqstoval za osebni dohodek zaposlenega, bodo prodajalno odpirali po starem — le dva dni v tednu. Take so menili v začetku avgusta, vendar odločitev še ni bila dokončna.
Poleg mesa pa nameravajo v obnovljenih prostorih ponuditi kupcem še vrsto drugih proizvodov.
Sicer pa je otvoritev prodajalne le ena od številnih prireditev ob dnevu tamkajšnje krajevne skupnosti. Praznovanje so pričeli že sredi avgusta z uspelo igro Rokovnjači, organizirali so vrsto športnih tekmovanj, med njimi tekmovanje v malem nogometu, šahovski turnir, rokometne tekme, pripravili so srečanje mladincev, potem starejših krajanov, praznovanje pa so zaključili z otvoritvijo lovskega strelišča na Gozdniku in s slavnostno sejo skupščine krajevne skupnosti.
Znova so se ob tokratnem prazniku izkazali tamkajšnji upokojenci, ki so tako kot vedno tudi letos dali krajevni skupnosti na razpolago vse svoje prostore v svojem domu.
Poleg prodajalne mesa pa bodo krajani griških zaselkov dobili letos še en objekt: mrliško vežo.
0 prodajalni so menili
Planirali so jo že pred petimi leti, vendar nikdar ni bilo dovolj denarja. Zanjo so razpisali tudi krajevni samoprispevek, zelo veliko denarja pa so za mrliško vežo zbrali tamkajšnji obrtniki. Zdaj je Veža končno pod streho, nared pa bo do konca leta.
Irena Jelen-Baša Foto: Ljubo Korber
Nežka Ribič, predsednica vaškega odbora Zabukovica: »Da smo uredili prodajalno, je bilo treba veliko delovnih ur, zbrali smo tudi potreben les. Pohvaliti moram zlasti upokojence, ki so se pri udamiikem delu res izkazali. Krajani pa si najbolj želimo, da bi v mesnici lahko kupovali tudi kruh.«
Ivan Goričan, predsednik SZDL: »O ponudbi bomo morali v krajevni skupnosti že razmisliti, ker se nam bodo sicer stvari začele podvajati. V Zabukovici bi radi dobili že en blok, v njem pa naj bi uredili celotno trgovsko ponudbo na enem mestu. To bi gospodinjam prihranilo precej časa.«
Franci Ježovnik, predsednik skupščine krajevne skupnosti: »Sama prodaja mesa v tako majhnih prostorih ne prinese dovolj denarja, da bi lahko bila rentabilna, zato bodo v Zabukovici ponudbo razširili tudi na druga živila. Kljub temu bo griika mesnica morala kriti razliko, za krajane pa je prodajalna gotovo pridobitev.«
Ivan Grobelnik, predsednik sveta krajevne skupnosti: »Nova prodajalna bo za krajane, zlasti pa za upokojence pomembna pridobitev. Imamo sicer še trgovino in pa prodajalno kruha, vendar pa Savinjski magazin zapre trgovino ob petnajsti uri. Torej takrat, ko pridejo delavski avtobusi.«
Tako so si Zabukovčani uredili prodajalno mesa
Na Homu kosile ženske, moški grabili
V nedeljo, 11. avgusta, je bilo na Homu že petič zapored tekmovanje žensk v košnji, Pri planinski postojanki si je tekmovanje petih ekip ogledalo več kot 500 gledalcev, ki so si z zanimanjem ogledovali merjenje moči žensk v košnji in moških, ki so grabili. Najboljši rezultat je dosegla ekipa Trnovelj. ki je za nagrado prejela jagnje, sledila je ekipa GD Zabukovica. GD Gornja vas, družina Pinter in Gasilsko društvo Griže.
Zanimivo je, da ravno gasilska društva nadaljujejo s predvojno tradicijo Društev kmečkih fantov in deklet, ki so pred vojno množično organizirala tovrstna tekmovanja.
Naj kot zanimivost povemo, da se, ekipe pripeljejo na tekmovanje na
okrašenih vprežnih vozovih, tokrat je bil najlepši voz Gasilskega društva Griže, najmlajši tekmovalec pa je bil Karli Pinter in je Stel le šest let. Zmagovalke v košnji so prejele praktična darila, ki so jih prispevale organizacije združenega dela in številni zasebniki.
-fj
Prebold >, >;
..	h • • . •	/	> •
Nov objekt v gaju
Športno-rekreacijski gaj, ki je to ime dobil pred dvema letoma, ko so bila narejena številna igrišča in bivše vikend hišice predane v uporabo društvom in organizacijam in s tem rešene propadanja, je v teh dneh bogatejši še za en nov objekt.
Komisija za šport in rekreacijo je namreč s sredstvi za športne objekte kupila od celjskega Ingrada še dobro ohranjeno 25 m dolgo in precej široko barako, ki je prvenstveno namenjena za strelišče, bo pa uporabna tudi za druge namene. S tem bo rešen problem strelišča za zračno puško, problem je namreč že več let pestil preboldske strelce. Pričakuje se, da bo z dobljenim objektom prišlo do ponovne oživitve strelske družine, ki zadnja leta bolj ali manj životari. O tem pa je tekla beseda tudi na minuli seji komisije za šport in rekreacijo. Zavzeto je bilo stališče, da je potrebno reorganizirati in kadrovsko okrepiti to pomembno organizacijo, pri čemer bi morali svoje prispevati člani organizacije ZRVS, šola in lovci.
Z novin. -bjektom bodo pogoji za delo dani, potrebno je najti le skupino, ki bo resno in zavzeto vodila strelstvo in strelsko organizacijo v kraju pod Žvajgo.	;	,
D Naraglav
Takorekoč neznaten otoček sredi Karibskega morja postane za pet dni naš dom. Skorajda ne moremo doumeti, da smo še pred kratkim bili na višini 2650 m nad morjem, sedaj pa smo sredi njega. Otok je kar 800 km stran od kolumbijske obale, vendar pa je prava turistična Meka Kolumbijcev in drugih turistov, zlasti iz ZDA. Ves je poraščen s kokosovimi palmami, kar mu daje poseben čar.
Zopet smo deležni gostoljubja, ki smo si ga lahko samo želeli. Naša gostiteljica Ligija Gonzales-Bolero nas je radostno pričakala na letališču. Prav njej in njenemu možu, sicer doktorju političnih znanosti, se moramo zahvaliti, da smo sploh prišli na ta otoški raj, ki pa po drugi strani »boleha« od onesnaževanja okolja, kateremu se pridružuje še pomanjkanje pitne vode. Poleg raziskovanja jam bo torišče našega dela usmerjeno tudi v to smer.
Otok sestavljajo koralni apnenci miocenske in recentne starosti. Geografsko bi bolj sodil k Nikaragvi, saj je od nje odaljen le 200 km. Na otoku je nekaj manjših naselij, kjer živijo pretežno črnci. Center otoka pa je istoimensko mesto San Andres, ki pa je pravzaprav ena sama trgovina. Tu se dobi vse, kar si človek zaželi. Otok je namreč prost carine in drugih taks. Prav iz tega razloga je tu moč kupiti blago iz vsega sveta. Pa naj gre za evropske proizvode ali proizvode drugih kontinentov.
San Andres se omenja z letom 1527, ko je prvič vrisan na geografske pomorske karte. Šele sto let pozneje so sem prišli angleški in nizozemski mornarji. V obdobju zgodovine otoka je prišlo do
večkratnih menjav lastništva in prebivalcev. Govori se, da je z otoka na svoj pohod nad Panamo krenil tudi angleški gusar Henry Morgan. Ena izmed jam na otoku tudi nosi njegovo ime in je privlačna turistična točka na otoku zahvaljujoč svojemu imenu. Do leta 1803 je bil otok nenaseljen, danes pa živijo na njem temnopolti potomci črnih sužnjev in belci angleških, nizozemskih in španskih osvajalcev. Enako dobro govorijo špansko in angleško. Pravzaprav kar neradi čujejo, da so Kolumbij ci.
Po prihodu na otok so nas namestili v okolje, ki si ga niti v sanjah nismo zamišljali. Počutili smo se kot bogati petičneži, saj smo svoje domovanje imeli v pritličnih apartmajih, kjer nri manjkalo ničesar. Le skok od apartmajev pa je bil bazen s polslano vodo, tik zraven pa še plaža s čudovitimi kokosovimi palmami. Žal sem nismo prišli dopustovat, ampak opravljat svoje poslanstvo, kljub vsemu pa smo si vsaj zvečer lahko privoščili kopanje v bazenu in iz sebe sprali znoj dnevnih naporov. Ti pa so bili precejšnji, saj so nas pri tem mučila žeja, prah in neznosna vročina v jamah. Res da te niso bile velike, vendar pa so zahtevale svoj čas. Svoje delo smo opravili bolje kot smo sprva mislili. Raziskali in dokumentirali smo sedem novih in različnih tipov jam, ki se med seboj dokaj razlikujejo. Bogatejši za nova spoznanja smo postali tudi na tem otoku. Poleg omenjenih jam pa smo raziskali še vrsto vodnjakov, v katerih smo merili vodostaj, opravili kemične analize in pregledovali vire pitne vode in njihovo neoporečnost. Mnogo vodnjakov je v neposredni zvezi z
»te
morjem in tako vplivata na njihov vodostaj plima in oseka. Tudi tu smo pustili zajetno študijo, ki jo bomo po raziskavah v laboratorijih še dopolnili. Privrženci »zelenih«, ki so pod okriljem Zveze za zaščito človekovega okolja, na čelu katerih sta v San Andresu zakonca Bollerò, so bili z našim delom zelo zadovoljni.
San Andres je s poletom proti celini ostal le še spomin. Letalo letalske družbe Avianka pa nas je varno prineslo do Bogote, kjer se je začelo odvijati še zadnje deja-
nje našega enomesečnega dela na tleh te južnoameriške dežele, ki nam je dala bogate izkušnje in znanja na področju speleologije.
Pred odhodom domov je potrebno urediti še nekatere formalnosti. Imamo poslovilno večerjo z našimi prijatelji in dobrotniki. Še zadnjič skočimo do velikega trgovskega kompleksa Unicenter, kjer porabimo še zadnje pezose. Pozdravljena, domovina!
DARKO NARAGLAV
— konec
V svetu teme in tišine Kolumbije — XI
MNOŽIČNA UDELEŽBA
Kolesarjenje postaja vse bolj priljubljena in množična oblika rekreacije, kar potrjuje tudi presenetljivo velika udeležba na 1. Savinjskem maratonu, ki ga je pripravila kolesarska sekcija pri TVD Partizan Žalec. Čeprav je bil start napovedan med osmo in deveto uro, predviden je bil namreč po skupinah, je bilo že precej pred napovedano uro na startu pravo mravljišče kolesarjev iz vseh koncev Slovenije. Ob poldeveti uri je predsednik kolesarske sekcije Dolfe Naraks dal znak za start in množica kolesarjev se je podala na zahtevno, a po izjavah udeležencev lepo, 65 km dolgo pot 1. Savinjskega maratona, ki je vodila mimo Vinske gore, Titovega Velenja do Žekovca, kjer so se udeleženci po krajšem počitku in čaju podali mimo Letuša in Polzele na cilj, ki je bil pred hotelom Golding Rubin. Najhitrejši so na cilj prispeli prej kot v dveh urah, zahte-
vno progo pa je prevozilo kar 634 kolesarjev, tako da je organizatorju zmanjkalo spominskih medalj. Posebna priznanja pa so podelili najstarejšim in najmlajšim udeležencem. Med njimi je še posebno pozornost vzbudil Robert Nose iz ZDA, ki se je na poti proti Bledu, kjer so bili rojeni njegovi starši, »mimogrede« udeležil še 1. Savinjskega maratona. Sicer pa je do Žalca prispel s kolesom iz Portugalske preko Španije, francoske obale in Italije. Na vprašanje, kako je bilo na maratonu, nam je povedal: »Enkratno! Mnogo sem že slišal o Sloveniji, vendar si nisem predstavljal, 'da je tako lepa. Rad bi ostal dlje, ker pa me čaka še dolga pot do Lisbone, od koder se bom vrnil domov, bom moral takoj nadaljevati pot.« Robert Nose je namreč učitelj jadranja z desko in zmaji, za trening pa večkrat prekolesari pot od Ohaja do San Frančiška.
Upamo, da je med tem že prikole- maraton je povsem uspel tako z šaril domov.	vidika udeležba in organizacije.
Torej prvi Savinjski kolesarski Pokrovitelj je bil SOZD Hmezad.
Robert Nose in Bojan Vodlan sta postala prijatelja prav na maratonu.
634 kolesarjev na 1. savinjskem maratonu
Na startu je bila velika gneča in prava tekmovalna mrzlica, čeprav ni šlo zq čas in uvrstitev.
Vsi niso zmogli klancev, med njimi tudi Jože Kučer, ki mu ni preostalo drugega kot pospešiti korak do vrha.	jk
Urejujejo nogometno igrišče
Na priprave na Čehoslovaško
Člani TVD Partizana Vransko, največ pa člani nogometne sekcije, v zadnjem času pospešeno udarniško delajo pri obnovi nogometna igrišča. Podpredsednik Partizana Vransko Maks Soršak nam je ob našem obisku povedal: »Do sedaj smo uredili drenažira-nje na igrišču, posejali travo, danes pa bomo zabetonirali vratnice gola, očistili nesnago okrog igrišča in pokosili travo. Če bo čas, bomo pričeli z betoniranjem mostu čez potok Mirinščico.
Zanimivo je, da je ta most podrt in nevaren že skoraj dvajset let. Sedaj smo se dogovorili s krajevno skupnostjo, da nam bo dala gramoz in cement, mi pa bomo delo opravili udarniško. Želeli bi tudi zgraditi stezo in tribuno «
Letos bodo po dveh letih premora nogometaši Vranskega (članska ekipa) zopet nastopili v medobčinski nogometni ligi.
Tekst in foto: T. TAVČAR
25. septembra so na priprave v Čehoslovaško odšli smučarji skakalci SK Braslovče-Andraž. Pred odhodom sta nam trenerja Oblak in Sredenšek povedala, da bodo na ČSSR v mestih Ferštat in Rož-nov ostali osem dni. Na priprave so odšli: Jager, Kugler, Mogel, Sergej Debelak, Zagožen, Boris in Marko Podkrižnik, Dobnik, Jer-
man, Arh in Turnšek. Trenirali bodo na 20-, 35-, 40-, 70- in 90 m skakalnici. Verdev pa je odšel z B jugoslovansko reprezentanco, ki jo vodi Bogdan Norčič, v ZRN. Na sliki: Pred odhodom na Čehoslovaško.
T. TAVČAR
TOZD
TURISTIČNA AGENCIJA
Poslovalnica Žalec
V jesenskem času, za mnoge najlepšem letnem času, vam nudimo:
POČITNICE IN IZLETE PO DOMOVINI:
—	5-dnevne počitnice na otoku LASTOVO
—	6-dnevno potovanje po veličastni DURMITORSKI POKRAJINI in po DOLINI TARE
—	Enodnevne izlete na PLITVICE
—	Dvodnevni obisk ZOO REZEVATA — KOPAČKI RIT
POČITNICE, IZLETE, STROKOVNA POTOVANJA V TUJINI:
—	7-dnevno potovanje po GRČIJI, zibelki evropske kulture
—	Enodnevni izlet pod GROSSGLOCKNER
—	Obisk prireditev na prazniku piva — OKTOBERFEST — v MÜNCHNU
—	Enodnevni izlet v TULLN na tradicionalno CVETLIČNO IN VRTNARSKO RAZSTAVO v času od 30. avgusta do 2. septembra
—	Izlet v PADOVO na razstavo hortikulture in vrtnarstva pod naslovom: FLORMAT—FLORTECNICA—HOBBYFLORA
OBISKE:
OBISK KMETIJSKEGA SEJMA V RIEDU
—	Obisk mednarodne razstave gradbene industrije BOLOGNA SAIE *85
—	Obisk mednarodnega strokovnega sejma mesne industrije in mesnopredelovalnih strojev 15. EUROCARNE v VERONI
—	Dvodnevni obisk mednarodnega strokovnega sejma gradbeništva in strojev za zemeljska dela 19. SAMOTER v VERONI
—	Za štiri dni vas vabimo v HANNOVER na največjo svetovno razstavo proizvodne tehnike, strojev in avtomatizacije za obdelavo kovin 6. EMO HANNOVER ’85
Se priporočamo	Vaša turistična agencija
IZLETNIK ŽALEC
Iniciativni odbor bivših dijakov meščanske šole v Žalcu, ki je začela ponovno delovati leta 1935, poziva vse bivše dijake na praznovanje petdesetletnice oz. na tovariško srečanje, ki bo letos oktobra v Žalcu.
Udeležbo javite na naslov: Stane JUDEC, Vrbje 85 a, Žalec, ali Ludvik ZUPANC, Drobničeva 1, Celje.
STROJNE IZKOPE
za vodovod, drenažo, elektriko
vam hitro in solidno opravi Mihael RAMŠAK, Liboje 86, Petrovče.
Priporoča se za naročila.
ZAHVALA
Ob slovesu naše drage mame, stare mame in sestre
JULIJANE LESJAK - Kovčetove mame
iz Miklavža pri Taboru
se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za pomoč, tolažilne besede, darovano cvetje in spremstvo k zadnjemu počitku.
Zahvaljujemo se taborskim pevcem in Savinjskemu oktetu za zapete žalostinke,'duhovnikoma za opravljen obred, govorniku Norbertu za poslovilne besede in vsem, ki ste bili v teh težkih trenutkih z nami in ste jo imeli radi.
Vsi njeni
ZAHVALA
Ob boleči izgubi moža in očeta
Leopolda KALIŠKA
se prisrčno zahvaljujemo osebju v zdravstvenem domu v Preboldu za požrtvovalnost pri zdravljenju. DO Avtoprevoz Šempeter za obiske na domu in denarno pomoč, SIP-u za podarjene vence ter Tekstilni tovarni Prebold za vsestransko pomoč in razumevanje. Prisrčna hvala govornikom pri grobu, duhovniku za opravljen obred in gasilcem za častno spremstvo. Lepa hvala vsem sosedom, ki so nam pomagali v težkih urah. Tisočkrat hvala vsem, ki ste ga spremljali v njegov poslednji dom in mu poklonili vence in cvetje. Vaše slovo od našega Poldeta nam je v tolažbo, da ste ga imeli resnično radi. Še enkrat iskrena hvala!
Njegovi najdražji.
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše drage mame, babice in prababice
PAVLINE IVANC
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za nesebično pomoč v najtežjih trenutkih. Hvala vsem, ki ste nam izrekli sožalje, darovali cvetje ter drago pokojnico v tako velikem številu spremili na zadnji poti. Zahvaljujemo se tudi govorniku za poslovilne besede, godbi iz Zabukovice, častnemu spremstvu ! , vihovniku za opravljen obred.
Vsi njeni
$
t
t
t
I
i
f
1.	Posnetek Sokolskega doma v Žalcu leta 1939
2.	Gostje in voditelji izgradnje doma na slavnostni tribuni
3.	Množičen nastop članov sokolskega društva ob odprtju doma
	
/e	ljubljanska banka
Spremembe pri poslih dinarskih hranilnih vlog in tekočih računov
Člani izvršilnega odbora Združenja bank Jugoslavije so sprejeli predlog bank o zvišanju limitov za dvig gotovine: HRANILNE KNJIŽICE
—	iz hranilnih knjižic drugih bank, ki glasijo na ime, od sedanjih 6.000 din na 2Q.000 din
—	iz hranilne knjižice, ki glasi na prenositelja, od sedanjih 1.000 din na 2.000 din.
TEKOČI RAČUNI
—	izdan ček pri brezgotovinskem plačilu ne more glasiti na znesek, ki bi bil večji od 12.000 din (prej 6.000 din)
—	izdan ček za dvig gotovine ostane pri znesku 6.000 din
—	zviša se tudi limit za najmanjši znesek, na katerega se lahko ček glasi. Znesek je 500 din (prej 300 din).
Vse podrobnejše informacije boste lahko dobili v vseh enotah Ljubljanske banke-Splošne banke Celje oziroma v Ekspozituri v Žalcu in v njenih agencijah v Šempetru, na Polzeli, v Braslovčah, na Vranskem in v Preboldu ter v agenciji Blagovnica Hmezad. Agencije so odprte po naslednjem razporedu: Ekspozitura Žalec, agencije Šempeter, Polzela, Prebold in Blagovnica Hmezad:
—	vsak dan, razen soboteod 7.30 do 12.00 ure
od 13.00 do 18.00 ure
—	sobota	od 7.30 do 11.00 ure
Agenciji Vransko in Braslovče:
—	ponedeljek, torek, sreda, četrtek od 7.30 do 14.30
—	petek	od 7.30 do 16. ure
—	sobota	%	ne poslujeta
fDa ne pozabimo
OTVORITEV SOKOLSKEGA DOMA V ŽALCU
Sedaj ko se v Žalcu pripravljajo na odprtje kulturnega doma, se starejši meščani še spominjajo izgradnje in veličastnega odprtja sokolskega doma leta 1939. V okviru sokolskega društva je bila zelo razvejana športna in kulturna dejavnost. Maja 1936 je gradbeni odbor, ki je štel 26 članov, uspel odkupiti ( zemljišče za 40000 din. Načrte je izdelal ing. Drago Umek iz Celja. Predsednik gradbenega odbora je bil Rudolf Lorber, sicer žalski župan, podpredsednik Vilko Senica, tajnica Milica Jošt, blagajnik Martin Bošnak, odborniki pa so bili Martin Jošt, Branko Krašovic, Iva Marovt, Josip Mikuš, Karel Stra-hovnik, Štefan Zagode in Konrad Zajc. Odboru je pomagalo f vse članstvo društva — bodisi s prostovoljnim delom ali z na-biralnimi akcijami. Za gradnjo je bilo treba najeti posojilo pri • Savinjski posojilnici v Žalcu v višini 350.000 din proti vknjižbi in zastavi telovadnega orodja. Odprtje sokolskega doma je bi-' 1° 6. avgusta 1939 in za trg Žalec velik praznik. Velika udele-i žba praporov, sokolstva v krojih, konjenice, narodne noše, voj-I ske in ljudi v povorki in telovadnem nastopu je manifestiralo d sokolsko idejo.
V domu je bila tudi knjižnica s 510 knjigami, 7. oktobra pa je društvo kupilo kinoaparaturo in pričelo s predvajanjem filmov.
Ob tem zapisu, povzetem iz Savinskega zbornika' V, bi lahko dodali, da se zgodovina v marsičem ponavlja, saj je tudi novi kulturni dom zgrajen iz sredstev občanov, prav pa bi bilo, da bi se ob odprtju zbrala takšna množica ljudi kot leta 1939.
Po toči zvoniti je prepozno
Požara v Šempetru napravila veliko škodo
Rdeči petelin je v nedeljo 18. avgusta v krajevni skupnosti Šempeter do tal uničil dvoje poslopij. Najprej je v zgodnji jutranji uri strela udarila v stanovanjsko hišo Marije in Štefana Ameršek v Podlogu, popoldan pa je iz neznanih vzrokov zagorel kozolec, last Marjane Žnidar. Kljub hitremu posredovanju gasilcev sta oba objekta povsem uničena. Požar v Podlogu je povzročil dva miliojna dinarjev škode, Štefan in Marija Ameršek pa sta ostala brez strehe. Tudi tokrat so sovaščani pokazali veliko mero solidarnosti, saj so že naslednji dan pomagali odstraniti ostanke požara in zbrali 18 milijonov starih din pomoči. Tudi Zavarovalnica je že naslednji dan nakazala 10 milijonov starih din odškodnine, za kolikor je pač bila zavarovana hiša. S tem denarjem pa si seveda Štefan in Marija Ameršek ne bosta mogla zagotoviti strehe nad glavo, zato jima bo potrebna še dodatna pomoč. Sicer pa nam je Marija Ameršek povedala: »Šele nekaj minut po udaru strele smo ugotovili, da gori hiša, v njej pa nam je zgorelo precej materiala, ki smo ga imeli pripravljenega za gradnjo nove hiše. Spomladi smo nameravali začeti graditi, zato smo imeli staro hišo tudi tako nizko zavarovano. Sedaj nam je seveda žal. Sedaj so nas pod streho sprejeli sosedje Sedmi-nekovi, za pomoč pa se želim zahvaliti vsem, ki nam v tej težki situaciji pomagajo. Zelo požrtvovalni so bili tudi gasilci Aera, Šempetra in drugih društev iz žal-
ske občine. Sedaj nam veliko pomaga tudi iy>ravnica TZO Šempeter Božka Žolnir.«
Čeprav je Marjana Žnidar štirinajst dni pred požarom povečala zavarovanje kozolca iz deset na dvajset starih miljonov din, ji je sedaj žal, saj je škoda precej večja. S pomočjo soseda, ki je prvi opazil požar, drugih krajanov in seveda gasilcev jim je uspelo rešiti dragocene kmetijske stroje. »Sedaj vidim, da se pri zavarovanju objektov ne splača varčevati,« je še dodala Žnidarjeva.
Zastopnik Zavarovalnice Triglav Boris Voh nam je povedal, da je samo v Šempetru takšnih primerov nizkega zavarovanja še precej. »Zaradi padca standarda ljudje varčujejo tudi pri zavarovanju. Vsakdo namreč vedno upa, da ga nesreča ne bo doletela. Ko pa pride do tega, jim je seveda žal. V primeru Amerškovih je bila zavarovalna premija 330,00 din ob desetkrat večjem zavarovanju pa bi bila 3300,00 din. Še vedno pa je zmotno mišljenje ljudi, da se ne splača zavarovati, ker Zavarovalnica prizna potem malo škode. V resnici pa k zavarovalni vsoti dodamo še tri odstotke. Tudi sušilnice imajo kmetje nizko zavarovane, zato ni odveč opozorilo vsem tistim, ki se ne zavedajo možnih posledic požara, da ukrepajo pravočasno, kajti po toči zvoniti je prepozno,« je še dodal Boris Voh.
K temu najbrž ni potreben še poseben komentar, velja pa opozoriti, da ob požarih nastaja velika zasebna in družbena škoda.
Na posnetku pogorišče stanovanjske hide v Podlogu, od katere ni ostalo drugega kot kamenje temeljev
Hotel Prebold—Slavica Ocvirk
Turisti iz Dalmacije
Turistična sezona se izteka. Hoteli so bili polni in ta trditev velja tudi za preboldski hotel, ki že nekaj let v teh poletnih mesecih gosti goste iz Dalmacije. Mnogim je tu nadvse všeč in se sem tudi večkrat vračajo. Da je tako, pa ni samo zasluga ambienta, ampak tudi delavcev hotela, ki se trudijo, da bi se gostje v njihovi sredini čim bolje počutili. O tem, kako je poskrbljeno za goste iz sončnega Splita in okolice, pa smo se pogovarjali s šefinjo strežbe SLAVICO OCVIRK.
»Naši gostje so delavci splitskega Broddgradilišča, ki pri nas preživljajo svoj dopust z družinami. Trudimo se, da je njihov dopust čim aktivnejši in pester. Zanje organiziramo piknike v gaju pri bazenu in pri jezeru v Presar-jih. Glede na številne športne objekte, ki jim imamo v Preboldu, pa imajo možnost vsestranskega športno-rekreativnega življenja. Prijetni so organizirani ali indivi-
dualni izleti v naravo. Z zanimanjem si gredo pogledat rimsko nekropolo v Šempetru in jamo Pekel. Navsezadnje pa imajo v toplih in lepih dnevih možnost kopanja na bazenu, ob slabih dnevih pa kegljanje v hotelu, ob petkih in sobotah je v disku ali v restavraciji ples in še marsikaj. Lahko tudi kolesarijo, saj imamo v ta namen nabavljena kolesa. Če pa želijo, jim organižiramo tudi daljši izlet po Sloveniji. Skratka, menim, da je možnosti dovolj in da se vračajo naši gostje domov z dobrimi občutki in željo, da še kdaj pridejo v Prebgld.«
Nekdanja tradicija turizma se torej za kraj pod Žvajgo nadaljuje. Res pa je, da še zdaleč niso izkoriščene vse možnosti, da bi turizem v Preboldu ne imel zgolj sezonskega značaja. Da je za zdaj tako, pa je brez dvoma krivo tudj dejstvo, da so prenočitvene kapacitete sila majhne.
Na republiškem prvenstvu v streljanju na bežečega merjasca v Rakičanu pri Murski Soboti je ekipa Savinjske lovske zveze osvojila naslov republiškega prvaka. Ekipo so predstavljali: Roman Štorman, Marko Razboršek iz Lovske družine Prebold ter Vojko Škodnik iz LD Polzela. Prav tako je postal republiški prvak med posamezniki Marko Razboršek iz LD Prebold.
Delavci Hotela Golding-Rubin in z njimi vred krajani Žalca se že nekaj časa jezijo nad brezobzirnimi vozniki večjih tovornih vozil, ki ne upoštevajo nobenih prometnih zankov in parkirajo tam, kjer jim je to prepovedano. Pa ne le da ne upoštevajo prometnih znakov, pogosto povzročajo tudi škodo, saj z vozili polomijo mlado dre.vje. Bodo odgovorni ukrepali, kot je treba?
f	Foto: L. Korber
TVD Partizan Prebold je 10. avgusta 1952 organiziral izlet v Logarsko dolino. Ko so izvedeli, da je v Logarski dolini tovariš Tito, so se odločili, da ga povabijo medse in se z njim fotografirajo. Tovariš Tito je njihovo vabilo sprejel in tako je za vse udeležence ta dogodek in posnetek nepozaben. Najbolj pa so bili presenečeni otroci, ko jih je tovariš Tito obdaril s sladkarijami, pa so se mu zahvalili s pesmijo.
»KAJ MORATE RES NA MORJE? TUDI V HRIBIH JE LEPO,« MENI KOZA MICI IZ LIBOJ.
Foto: Ljubo Korber
AGRINA
KMETOVALCI!
VAŠ OSKRBOVALEC
mCO hmciod’
ŽALEC
Vaš nakup od vijaka do traktorja
8 let
NUDIMO VAM BOGATO IZBIRO KMETIJSKIH STROJEV:
—	traktorje TORPEDO, ZETOR, 1MT in TOMO VINKOVIČ
—	priključke za traktorje TOMO VINKOVIČ
—	kosilnice z dvojno koso po sistemu ßUSSATIS
—	traktorske kabine in varnostne loke
—	izkopalnike za krompir
—	širok izbor ostalih kmetijskih strojev, priključkov in nadomestnih delov