466 Knjižne ocene in prikazi
mještanje žitelja na obližnje gradinske punktove. Keramički
su nalazi ovog sloja podrobno obrađeni i razvrstani po ukra-
sima i oblicima u nekoliko skupina. Zanimljiv je ukop koji je
pronađen 1983. g. i to u većoj keramičkoj posudi koji su Čečuk
i Radić datirali u vrijeme pojave rane žljebljene keramike. S
tim u vezi diskutiran je problem jadranskog tipa ljubljanske
kulture. U zaključku stoji konstatacija o stalnoj transformaciji
nakovanske kulture pod utjecajima višestranih impulsa od kojih
je presudan utjecaj cetinske kulture iz njezinog matičnog područja.
Nakon kratkog Zaključka (str. 275) knjizi je pridodano poglavlje
broj 13: Životinjske kosti iz Vele spile na otoku Korčuli Snježane
Kužir, Krešimira Babića i Zvonimira Kozića. Na tablici je prikazana
raspodjela koštanih nalaza prema razdobljima i pripadnosti -
ptice, sisavci, ribe, vodozemci i neodređene kosti. Autori zak-
ljučuju da pretežni dio mesne prehrane u paleolitiku čine je-
len i kopitari, a za popunu ptice. U mezolitiku se povečava
udio malih preživača i riba. Govedo se pojavljuje tek u hvarskoj
kulturi i traje dalje.
Monografija Čečuka i Radića cjelovito prikazuje dosadašnje
rezultate istraživanja Vele spile, vrlo važnog pretpovijesnog
nalazišta u Dalmaciji. Tekst je organiziran, kako je već ista-
knuto, tako da pojedino poglavlje obrađuje jedan sloj odnosni
period i kultur. Svako poglavlje ima svoj katalog materijala i
table, slike i grafikone, te vrlo stručan engleski prijevod Staše
Forenbahera, te pretstavlja dragocijeni novi prilog poznavan-
ju pretpovijesti istočne obale Jadrana.
Dunja GLOGOVIĆ
Verena Gassner, Sonja Jilek, Sabine Ladstätter: Am Rande
des Reiches. Die Römer in Österreich. Österreichische Geschichte.
15 v. Chr.-378 n. Chr. Verlag Carl Ueberreuter, Wien 2002.
ISBN 3-8000-3772-6. 488 str.
Pred nami je najnovejše delo o antični zgodovini za območje
naše sosede Avstrije, ki je izšlo leta 2002 na Dunaju pod tak-
tirko H. Wolframa. Že v samem naslovu je opredeljen časovni
okvir, ki ga ta zajetna knjiga obsega, poudariti pa je treba tudi
to, da ga avtorice razumno presežejo in dokaj natančno oriše-
jo tudi čas pred letom 15 pred Kr. ter obdobje pozne antike po
letu 378 po Kr. Knjiga je nedvomno velik prispevek k sistema-
tični predstavitvi zgodovine Norika. Avtorice tega dela so tri
priznane avstrijske strokovnjakinje, ki so si razdelile posamez-
na poglavja. Delo se nedvomno odlikuje po izjemni pregled-
nosti in sistematičnosti.
Uvodno poglavje je posvečeno virom, ki jih V. Gassner in
S. Ladstätter predstavita z občudovanja vredno natančnostjo.
Posebej poudarita historiografske vire, kjer nanizata antične
avtorje, ki tako ali drugače pišejo o Noriku. Polibij prvi po-
roča o tem prostoru, sledijo posamične omembe pri Cezarju,
Horaciju in Ovidiju. Občutno več najdemo pri Liviju in Stra-
bonu; zgodovinsko delo Veleja Paterkula pa ima posebno vlo-
go za preučevanje obdobja cesarja Tiberija. Sledi Plinij Starej-
ši, ki prvi omeni noriška mesta (oppida), za katera pravi, da so
bila ustanovljena (kot municipiji) v času Klavdija: Virunum,
Celeia, Aguntum, Teurnia, Iuvavum in v času Vespazijana: Fla-
via Solva, ki je bila edina med omenjenimi rimska kolonija. Že
omenjenim se pridružujejo še zgodovinarji Tacit, Plutarh, Svetonij,
Flor, Apijan ter geograf Ptolemej. Za čas Severov je najpo-
membnejši vir Kasij Dion, za obdobje pozne antike se število
antičnih virov ponovno pomnoži: življenjepisi svetnikov, kro-
nike, biografije ..., z naraščanjem njihovega števila pa upada
njihova zanesljivost. Poleg teh virov avtorici predstavita še
”potovalne” priročnike in zemljepisne karte: Notitia Dignita-
tum - poznoantični priročnik o ureditvi rimske države; Itinera-
rium Antonini - seznam cest, obcestnih postaj in razdalj v rim-
ski državi; Tabula Peutingeriana - prepis antične karte imperi-
ja. Predzadnji razdelek tega poglavja je namenjen epigrafskim
in numizmatičnim virom, zadnji pa predstavi še arheološke.
Sam zgodovinski pregled avtorice razdelijo na tri velike dele:
zgodnje obdobje (Die Frühzeit), srednje cesarstvo (Die mitt-
lere Kaiserzeit) in pozna antika (Die Spätantike).
Prvi obsežen razdelek prvega dela se začne s predstavitvijo
Keltov, Retijcev in Rimljanov v 2. in 1. st. pred Kr. Avtorici V.
Gassner in S. Jilek orišeta vse pomembne epizode iz tega obdobja:
npr. ustanovitev Akvileje leta 181 pred Kr. in okoliščine, ki so
jo spremljale; noriške kralje: Catmelus, Cincibilus, Balanos; pomen
zlata pri noriških Tavriskih ter vdor Kimbrov in bitko pri Noreji.
Ustavita se tudi pri problemu lociranja tega znamenitega mesta,
ki že dolgo buri domišljijo raziskovalcev noriškega prostora.
Sledi predstavitev noriškega kraljestva (regnum Noricum) v 1.
st. pred Kr.
Naslednji del je posvečen fazi okupacije v času cesarja Avgusta
in Tiberija, ki je potekala večinoma po mirni poti, kar je nedvomno
fenomen rezerviran za Norik. Rimljani pa so si tudi to območ-
je, še bolj pa okolico, dokončno podredili z vojnimi pohodi:
osvojitev Alp, Porenja in Panonije. Norik je upravno postal
provinca šele v času cesarja Klavdija, živahni trgovski stiki pa
so se nadaljevali že od 2. st. pred Kr. naprej. Leto 15 pred Kr.,
ki ga smatramo za začetek okupacije Norika, tega ni spreme-
nilo; nedvomno pa so se s tem letom začele priprave na urad-
no in upravno vzpostavitev province. V ta čas sodi razcvet, pa
tudi propad trgovskega središča na Štalenski gori (Magdalens-
berg), kjer je bil sedež rimske uprave v zasedenem noriškem
kraljestvu. Rimljani so se namreč zavedali strateško pomemb-
nega prostora, ki so ga na novo priključili. Med drugim so z
njim pridobili prostor, na katerem so lahko izvajali nabor; tako
so nastale nove vojaške formacije: cohors Montanorum prima,
cohors I Noricorum equitata in ala Noricorum.
Posebno pozornost avtorici posvetita vzpostavitvi novih provinc
(Reciji, Noriku in Panoniji). Na tem mestu se lepo pokaže vpetost
Norika v širše geografsko območje, na kar avtorici opozorita
s predstavitvijo položaja v Reciji in Panoniji. Na eni strani smo
tako priča sorodnostim v vseh treh provincah, na drugi pa poudarita
poseben, na nek način priviligiran, položaj Norika. Sočasno z
vzpostavitvijo provinc so morali urediti tudi problem meja; avtorici
nam torej začrtata najnovejša dognanja v zvezi s potekom meja
Norika. Sledi podrobna obravnava cestnega omrežja v Noriku
z vseh mogočih vidikov, ki se tičejo prometa v antiki. Dodata
še pomen znane ceste via Claudia Augusta, pa prazgodovinske
jantarne poti in drugih povezav vzhod - zahod. Avtorici ne zamudita
priložnosti za kratki ekskurz na temo potovanj v antiki.
Naslednjih deset strani je posvečenih opisu že omenjenih
municipijev, ki so nastali v času Klavdija. Po uvodnih razlagah
pojmov kolonija (colonia), municipij (municipium) ter rimsko
državljanstvo sledi opis prvih noriških municipijev. Ker je med
njimi tudi Celeja, je avtorici sicer ne pustita popolnoma ob
strani, odpravita pa jo z nekaj vrsticami, kar kljub upravičene-
mu argumentu, da današnje Celje leži zunaj avstrijskega ozem-
lja, nemalo bode v oči. Iz obdobja cesarja Klavdija sledi še
predstavitev koncepta obrambe, ki ga je želel vzpostaviti v
posameznih provincah: v Reciji, Noriku in Panoniji. V ta sklop
sodi tudi Karnunt (Carnuntum) kot prvi legijski tabor na Donavi.
Zadnji razdelek tega poglavja se ukvarja s flavijsko - traj-
anskim obdobjem; na prvem mestu je oris politične situacije v
rimskem imperiju in njen vpliv na province. V tem času se začne
tudi izgradnja limesa na Donavi, ki bo v naslednjih obdobjih
še pridobival na pomenu, kmalu pa bo postal najpomembnejši
branik pred vdori barbarov s severa. Rimljani so tako v tej prvi
fazi gradnje pripravili dobro osnovo obrambnega sistema na
Donavi. V drugi polovici 1. st. po Kr. se mestno življenje v
Noriku razširi in okrepi, urbanizacija južnega Norika doživi
pomemben razcvet, razvija pa se tudi življenje na podeželju:
nastajajo vasi (vici). Vzporedno s temi procesi in odvisno od
njih poteka tudi romanizacija vzhodnoalpskega področja, ki
povzroči spremembe v vsakdanjem življenju, v čaščenju bogov,
kulturi in civilizaciji.

467 Knjižne ocene in prikazi
Avtorici drugega velikega dela knjige o srednjem cesarstvu
sta isti kot pri prejšnjem: V. Gassner in S. Jilek. Poglavje se začne
s pregledom obdobja od cesarja Hadrijana do markomanskih
vojn. Predstavljene so splošne politične razmere v imperiju, ki
se v tem času še prav posebej odražajo na obravnavanem pro-
storu. Dogodki in posledice markomanskih vojn - namestitev
dveh novih legij v Recijo in Norik - so opisani pregledno in jasno,
tako kot celotna knjiga pa je tudi ta del napisan v zelo berljivem
tonu. Končno se prične še urbanizacija severnega Norika, nas-
taneta namreč dva nova municipija: Ovilava in Cetium. V nas-
lednjih podpoglavjih avtorici obravnavata mestno življenje, upravo,
ki ima tam svoj sedež, življenje na podeželju, provincialno umetnost
in drugo. Sproti opozarjata na spremembe in razlike, ki se v tem
času pojavijo v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Posebej pa je
treba opozoriti na razdelek, ki se ukvarja s trgovanjem in obrtjo;
v tem kontekstu se namreč lahko seznanimo z znamenitim noriškim
železom (ferrum Noricum), pa tudi drugimi dejavnostmi: kam-
noseštvom, lovom, tkanjem ... Že od prvih stikov med rimskim
imperijem in noriškim kraljestvom so pri tem imeli posebno vlogo
trgovci, katerih pomen avtorici orišeta prav na tem mestu. Sle-
dita še obravnavi religije in načina pokopa. Kakor na vsakem
območju se tudi na tem najdejo geografsko omejene značilnosti;
tukajšnji kulti: Mars Latobius, Isis Noreia, Kybele ..., noriško -
panonske gomile kot način pokopa, za katere lahko predvidevamo,
da so stvar keltske kontinuitete.
Tudi čas Severov prinese določene novosti; že sam prev-
zem oblasti Septimija Severa ni običajen, spet namreč pride
do izraza vojaška moč nekega pretendenta. Z dinastijo Severov
se v Rimskem imperiju začne prva resnejša kriza; v ospredje
družbe stopa militarizacija; vojska - poveljniki in legionarji
pridobivajo na pomenu. Ker pa so tudi grožnje barbarov če-
dalje večje, se rimska država odloči utrditi obrambne sisteme,
ob cestah postavijo beneficiarske (beneficiarji - neke vrste policaji)
postaje, saj se vedno bolj širi tudi roparstvo. V času cesarja
Karakale nastane še kolonija Lauriacum. Za to obdobje je značilno
širjenje misterijev in kultov z vzhoda (Mitra, Jupiter Dolihen-
ski, Izida ...), ki jih je vojaštvo zaradi svoje mobilnosti raznes-
lo po vsem rimskem imperiju. Tako imenovani vojaški cesarji
3. st. krize ne morejo preprečiti; le-ta se kaže tudi v zakopanih
zakladih iz tega časa po provincah Norik in Recija.
Poglavje o pozni antiki, ki se prične z Dioklecijanom, je pripravila
S. Ladstätter. Čas vladanja cesarja Dioklecijana zaznamujejo
njegove reforme, ki so zavrle in prestavile propad države. Pre-
novo doživijo tudi province, zaradi lažje uprave in obrambe jih
Dioklecijan razdeli na manjše upravne dele. Tako nastaneta: Noricum
ripense in Noricum mediterraneum ter Pannonia Prima in Panno-
nia Secunda. Uspešno politiko nadaljuje cesar Konstantin, Di-
oklecijanov naslednik. Meje rimskega imperija doživijo prve
spremembe, enako velja za donavski limes in količino vojske, ki
je bila tja postavljena. Upadanje je vidno na vseh področjih življenja:
trgovina, obrt, obdelovanje zemlje, kar nikakor ni brez posledic.
Sledi še obdobje od bitke pri Adrianopolu pa do zadnjih
vzdihljajev rimske dobe. Doba, ki je prepredena z bitkami, vpa-
di ljudstev z vzhoda, intrigami, propadanjem in se konča z odstavitvijo
zadnjega zahodnorimskega cesarja. V Italiji kmalu zavlada Teo-
derik Veliki; sledi obdobje, ko je vzhodnoalpski prostor razdel-
jen med Franke, Bizantince in Langobarde. Vse te pa kmalu
zamenjajo Slovani, ki se sem naseljujejo v prihajajočih stoletjih.
Staroselsko prebivalstvo se pred navali Slovanov umika na višje
ležeče naselbine, ki so ena izmed značilnosti tega obdobja.
Preostane samo še zadnje dejanje, ki se ukvarja s širjenjem
krščanstva, najprej na splošno, kmalu pa preide na obravnava-
no področje. Avtorica predstavita Vita Severini kot pomemben
zgodovinski vir za zgodovino pozne antike ter organizacijo cerkve
na samem začetku vzpona.
Več kot sto strani knjige so avtorice zapolnile s koristnimi
indeksi, seznami literature, časovnimi tabelami, opombami in
podobnim. Izbor citirane literature je izredno obsežen, tako
nedvomno zajema večino referenc vrednih upoštevanja.
Sedanji avstrijski prostor je bil v antiki razdeljen med tri
province: Norik, Recijo in Panonijo. Največji del je pripadal
Noriku, v katerega je bil vključen tudi nezanemarljiv del da-
našnjega slovenskega prostora. S tega stališča je knjiga, ki se
odlikuje po svoji širini, natančnosti, preglednosti in jasnosti
zanimiva tudi za slovenske strokovnjake, pa tudi za širšo cilj-
no skupino ljubiteljev antične zgodovine, saj je kljub svoji st-
rokovnosti napisana v prijetnem poljudnem tonu.
Julijana VISOČNIK
Andreas Kakoschke: Ortsfremde in den römischen Provinzen
Germania inferior und Germania superior. Eine Untersuchung
zur Mobilität in den germanischen Provinzen anhand der Inschriften
des 1. bis 3. Jahrhunderts n. Chr. Osnabrücker Forschungen zu
Altertum und Antike-Rezeption 5. Bibliopolis, Möhnesee 2002.
ISBN 3-933925-26-6. 673 str.
Pred nami je knjiga, ki je izšla kot peti zvezek v zbirki
Osnabrücker Forschungen zu Altertum und Antike-Rezeption.
Tematika dela je zanimiva, saj se je avtor epigrafskega imenskega
materiala lotil z novega zornega kota, ki bo nedvomno navdih-
nil tudi druge raziskovalce predvsem zaradi uporabnosti re-
zultatov, ki so se pokazali že pri prvi taki študiji. Avtor se geografsko
omeji na provinci Germania inferior in superior; njegov namen
je pokazati vse vidike priseljevanja oziroma preseljevanja: vzroke
in povode le-teh, socialne posledice, motive za spremembo kraja
bivanja, pa seveda tudi predstavnike socialnih plasti, ki so bili
v teh spremembah najbolj zastopani.
Avtor nam v uvodu pojasni namen dela in predstavi vpra-
šanja, na katera želi z njim odgovoriti. V raziskavo je pritegnil
vse osebe omenjene na napisih v germanskih provincah, za
katere se lahko dokaže ali vsaj upravičeno domneva prostor-
ska mobiliteta. Zanima ga, kakšni so bili motivi, da so posamezniki
ali skupine zapuščali domače kraje. Ugotoviti želi, ali so ob-
stajali tesni stiki med obema germanskima provincama, iz katerih
regij imperija so priseljenci prihajali in ali je bilo priseljevanje
z juga in zahoda močnejše kot tisto iz obdonavskih provinc.
Svojo pozornost posveti tudi preseljevanju žensk ter samemu
procesu preseljevanja, ki se je moral skozi stoletja vsaj malo
spreminjati. Avtor že na začetku opozori na znano dejstvo, da
so bili motivi za spremembo kraja v antiki večinoma gospo-
darski, poleg tega pa ne smemo pozabiti na posebno vlogo trgovcev,
obrtnikov, umetnikov ter legionarjev in vojakov v pomožnih
četah. Priseljevanje in preseljevanje v rimskih provincah je
nedvomno potekalo in nikakor ni bilo omejeno samo na mejna
področja. Delo je časovno omejeno na prva tri stoletja po Kr.
Na naslednjih straneh avtor pojasni, kako prepoznamo ”tu-
jce” na epigrafskih spomenikih. Na napisih je namreč omenje-
no izredno malo oseb z navedbo porekla. Pogosteje se to sicer
zgodi v primerih, ko gre za vojake, kar je glede na njihov način
življenja povsem razumljivo. Origo (izvor) posamezne osebe je
velikokrat podan s pomočjo besed: domo (iz kraja), patria (iz
domovine), natione (po narodnosti) ali civitate (iz mesta/ljust-
va). Ime svobodnega rimskega državljana je bilo na napisih
sestavljeno iz več delov: praenomen (prvo ime), nomen gentile
(družinsko ime), filiacija, tribus (okrožje), cognomen (osebno
ime), redkeje je sledila še domovina. Na prehodu 2. st. nava-
janje okrožja in domovine pojema, pomembno vlogo pri tem
ima nedvomno tudi constitutio Antoniniana iz leta 212.
Kot že rečeno, primerov, ko bi na napisu našli tudi poreklo
osebe, ni veliko. Zato se je avtor moral zateči k drugim prije-
mom prepoznavanja ”tujcev” v obeh Germanijah. Pomemben
element je bila navedba poklica; tudi takrat so namreč obsta-
jali poklici, ki so bili tesno povezani z mobilnostjo in potovan-
ji: trgovci, obrtniki, umetniki, vojaki.
Peregrini se od svobodnih državljanov ločijo že po sami
imenski formuli, saj je le-ta sestavljena samo iz dveh delov: