LAŠKI ENAJSTEREC V ZUPANOVEM LEVITANU IN SIVČEVI POVESTI TEDAJ SO CVETELE ČEŠNJE
(Poskus opisa »pomenljivosti« verznega vzorca na osnovi netipičnih besedil)
Da sta se v tem zapisu kot materialno in interpretacijsko izhodišče znašli drugo ob drugem tako različni pripovedni besedili, kot sta Zupanov (že s podnaslovom vrstno nee-noumno definirani) roman, ali pa tudi ne in Sivčeva povest v štirinajstih poglavjih (kot knjigo na zavihku definira založnik), sta poleg naključja, da sta se (ne glede na čas nastanka) približno hkrati pojavili na knjižnem trgu, krivi poklicna skušnjava, ah se da kaj povedati o pomenu tako imenitnega verznega vzorca, kot je v slovenskem pesništvu laški enajste-rec, na osnovi netipičnega gradiva - pripovedne proze, ki mu zaradi osrednjega Uka (pesnika v nenavadnem življenjskem položaju) odmerja vlogo dela predstavljenega sveta, zaradi novih prenosnikov sporočila v obrobni slovenski množični kulturi (ciklostirano mla-
44
dinsko glasilo pri Sivcu) ali centralni (tudi množični) (ne)kulturi (odsotnost prenosnika v ječi, jetniška abeceda, tihotapljenje literature pri Zupanu) pa ga spreminja v besedil-noorganizacijsko gibalo, ki stopa v stik s prozno ali drugačno verzno oblikovanostjo ses-tavinskih besedil, in osebna bralska skušnja s pripovednimi knjigami zadnjih dveh let, v katerih se združuje verzno s proznim kompozicijsko in ubeseditveno iunkcionalno (npr. v Gradišnikovi Zemljizemljizemlji ali prvi noveli iz Švabičevih Ljubavnih povesti), kar govori o odprtosti slovenske sodobne proze tradicionalnim verznim vzorcem in oblikam ter o preverljivosti njihovega pomena v netipičnem proznem kontekstu.
Laški enajsterec, ki v povojni slovenski liriki doživlja tako količinsko kot kompozicijsko najbogatejšo uresničitev v Sarabonovem Sonetnem vencu sonetnih vencev, je v našem prostoru verz, ki brez izglasnih modifikacij najpogosteje oblikuje stalne romanske kitične (tercina, oktava) ali pesemske oblike (sonet), redkeje epigramatska dvostišja ali štirivr-sučnice. Kitična in kompozicijska določenost in z njo povezani status »poezije«, ki ga je izrazilu pripisal že Prešeren, ko ga je uvedel v slovensko pesništvo, veljata - kljub nekaterim modifikacijam - neprekinjeno vse do danes in zaradi njiju že sam izbor laškega enajsterca govori o visokem hteramem poletu besedila. »Sonetomanija« (v dobrem in slabem pomenu besede), ki smo ji v našem pesništvu priča od visoke romantike do današnjih dni, je včasih bolj, včasih manj očitno grozila izprazniti izhodiščno pomenljivost izbora verznega vzorca. V povojnem času rešujejo stalno obliko pred verznopomensko izpraznitvijo zamenjave sonetnega jambskega enajsterca s svobodnejšim jambskim verzom (Grafenauer), z naglasnim petercem (Täufer), s prostim verzom (Täufer, Šalamun) ali besedilnografičnim eksperimentom (Täufer, Šalamun). Verznemu vzorcu pa znotraj stalne oblike vračajo izhodiščni pomen Tauferjevi Podatki, kjer v razkoraku med naglasno svobodnim enajsterskim verznim členjenjem ter skladenjsko segmentacijo besedila prihaja do novih simultanih pesniških pomenov, ki so najbolj opazni in tvorni v znotrajbe-sednem enjambementu. Epigramatski (predvsem Borov) laški enajsterec takih zamenjav in oblikovalnih postopkov ne doživlja: napajaše iz vira poprešernovskega enajsterskega oblikovanja, ki pojmuje laški enajsterec v strogo zlogovnonaglasnem smislu kot petero-stopični hiperkatalektični jamb, ki je v vsakem položaju zamenljiv z akatalektičnim: glede na to, da ista zakonitost velja za slovenski dramski beli verz, je v izboru tega tipa enajsterca kot izhodiščni pomen prisotna dramatičnost, distanca do ubesedenega predmeta, vzvišenost in ironija, hkrati pa občutljiva odzivnost na dogajanje v hrskem subjektu in zunaj njega.
Opozorilo na sodobno sonetno in nesonetno rabo laškega enajsterca se zdi primemo, ker Sivčeva knjiga ponavlja in fabulativno utemeljuje prešernovski sonetni venec, Zupanovi nemodificirani enajsterci pa v pretežno neromanskih kiticah sooblikujejo predstavljeni svet
V Sivčevi knjigi doživlja Prešernov zgled prenos magistralnega soneta na absolutni začetek. Prenos utemeljuje sosledje predfabulativnih besedil: akrostih v imenu ljubezni se namreč skladenjsko in smisebio povezuje z motom, ki magistralu neposredno sledi: človek lahko odpusti, a težko pozabi.. .,v sentenco, ki jo lahko razumemo kot moralni nastavek ocene zgodbe, ki jo knjiga uresničuje. Sivec združuje v nji vzglasne glasove začetnih in končnih verzov zaporednih sonetov, ki zaradi premišljenega in umetelnega sosledja obhkujejo dodatno »vizualno« jezikovno sporočilo, ki ga lahko beremo zunaj soneta samega, je pa v njem utemeljeno, z enoumno formulacijo ljudske modrosti. Stik je pomemben še toHko bolj, ker se v njem že v predfabulamem stadiju knjige podreja verzno besedilo v celoti, posebej pa njegov grafično izpostavljeni vzglasni del »gnomični referenci«, se nadaljuje in preskuša v nji. Videz je, da mora izoblikovani avtonomni svet besedne umetnine, ki izpovedno zelo posplošujoče, formalno pa zelo dosledno posnema visoki romantični zgled in tako s kompozicijo kot z verznim vzorcem zbuja videz idealnega pesniškega podviga, skozi filter vsakdanjosti, in vprašanje, ki ga odpirajo tri pike za sentenč-
45
nim motom, je, ali se bo zlil z njo ali bo obsojen na izolacijsko avtonomnost posplošene oblikovanosti.
Sonetni enajsterec vstopa neposredno v prozno tkivo samo enkrat, in sicer v prvem poglavju kot sredstvo za identifikacijo romanesknega lika z lirskim subjektom zunajzgod-benega sonetnega venca
Ko je bil spet sam v sobi s svojimi sotrpini, je v mislih obnovil vsebino pesmi. Verze je tolikokrat prebral, da jih je znal na pamet:
Stojiš na bregu življenja in čakaš,
da ti v naročje vseh darov nasuje. (str. 16)
Dvakrat pa je sonetni venec predmet pripovedi:
Kasneje se je Aleš spomnil, da sta se pred časom pogovarjala o objavi sonetnega venca v mladinskem glasilu. Bolje bi bilo, da pesmi, posvečene Teji, sploh ne bi izšle. (str. 18)
Polde je tako rekoč sam natisnil z ročnim ciklostilom novo številko njihovega glasila, v kateri so bile objavljene tudi Aleševe pesmi... Aleš je hotel v miru prebrati pesmi, zato je vzel nekaj izvodov mladinskega glasila domov. Toda že med potjo se je premislil. Ko se je z vozičkom pripeljal do potoka, se je naenkrat razjezil, zmečkal liste in jih vrgel v vodo... Doma pa mu je postalo žal, da je svoje pesmi sploh dal Poldetu. Na vasi se mu bodo smejali in norčevali iz njegove bolečine... (str. 257-258)
Pripovedovalec v teh mestih govori namesto lika in uokvirja retrospekcijsko jedro, ki ga kot vzporedni zunajfabulativni »notranji monolog« spremljajo v funkciji mota k posameznim poglavjem zaporedni soneti sonetnega venca. V takem stanju reči ima citat verzov iz prvega soneta v pripovednem tkivu podobno identifikacijsko-situacijsko vlogo kot navedek maturantske pesmi (str. 138) in ne posega v dogajanje kot redki neenajsterski verzi (razmerje med enajsterskimi in neenajsterskimi verzi je 14 : 1), ki v tisku niso ločeni od proze in jih bralec na osnovi ritmičnega toka in zvočnega stika ter spremnega besedila (pojavljajo se namreč v dialogu ali kot navedki) lahko ustrezno členi:
Dekle, steciva do srebrnega obzorja,
glej, zlato sonce se poslavlja nad vodo. (str. 75)
Ne odpiraj rane,
ki boli, skeli vse dni. (str. 78)
Rad bi ti povedal, da mi drag
je vsak tvoj nasmeh, korak. (str. 80)
V toplih dlaneh, v mrzlih nočeh
skupaj bi našla vse sanje sveta. Obarvajva svet z ljubeznijo spet,
življenje teče kot reka želja. (str. 95)
Vpeti v scenski pripovedni položaj se neenajsterski verzi stikajo z ustvarjalčevim hotenjem (Hitro se je spravil v posteljo in začel pisati pesem, str. 80) ali reakcijo ob prepoznavanju lastnega dela v intimnem pogovoru z naslovnico pesmi (Ko se je zavedel, je brž obrnil na veselo stran: »Sploh nisem vedel, da sem napisal tako občutene verze.«-rStr. 76) aH ob pesniškem večeru, ko stopa pesem iz intimnega sveta v javni obtok (Besede so mu postajale vedno bolj znane, domače, kot da jih je nekoč že slišal... Saj to so vendar njegovi verzi.' bi vzkliknil skoraj na glas, ko je zaslišal zadnje besede. Sam ni vedel, kaj bi si mislil... Hudo neumno pa se mu je zdelo, da so ga napovedali brez imena, kot manj znanega pesnika. Ime
46
vendarle ima. - str. 95). Postajajo del pripovedi, medtem ko sonetni enajsterec predstavljenemu romanesknemu svetu na način vzporednosti, ki jo omogoča istovetnost romanesknega lika, za katerim skrbno stoji pripovedovalec, in lirskega subjekta venčne konstrukcije, postavlja nasproti avtonomen pesniški svet, in čeprav je njegova vloga po formalni plati zgolj besedilno-členitvena (kot moto uvajajo soneti v poglavja), univerzalizira in v dveh smislih mitologizira fabulo: s prevzeto kompHcirano sonetnovenčno formo ponavlja nacionalni pesniški romantični mit s prenosom magistrala v začetni položaj knjige in spojem njegovega akrostiha z ljudskim rekom v predfabulativnem delu povesti pa s štirinajstimi soneti vpisuje križev pot v ljubezensko zgodbo.
V Zupanovi pripovedi laški enajsterec kot zvočna oblika sporočanja nefabulativnega sveta ni tako ločen od pripovednega tkiva; z njim je po svoje povezan tako na grafični kot verzno-pomenski ravni. Za razliko od Sivčevega pripovednega oblikovanja imamo pri Zupanu opraviti s trojno istovetnostjo: junak je hkrati pripovedovalec zgodbe in subjekt pesemskih besedil, ki v zgodbo stopajo ne kot ilustracije stanj, temveč so drobnogled, skozi katerega je resničnost predstavljenega sveta bolj resnična; junak je torej ustvarjalec predstavljivega (romanesknega, intelektualnega) in teže predstavljivega (pesniškega) sveta pripovedi. Tega drugega sporočajo bralcu verzna besedila, ki ne sooblikujejo scenskih položajev, temveč so avtonomna, včasih ciklična in v tisku ločena od toka pripovedi z naslovom, narekovajem ali odstavkom po dvopičju. Verzne enote v tisku razmejujeta poševna črta ali pomišljaj, so pa tudi primeri, kjer ni grafičnega verznočlenitvenega znamenja. Verzna besedila v takem položaju ne uresničujejo samo enega metričnega vzorca; repertoar je raznolik:
RIMANI VERZI NERIMANI VERZI
tg = trohejski osmerec B = množica besedil
ji, = jambski enajsterec V = množica verzov
n3 = trinaglasni verz n4 = naglasni četverec ng = naglasni šesterec
Dogaja se tudi, da znotraj »cikličnega pesemskega besedila« lahko zamenja npr. jambski enajsterec kako drugo verzno izrazilo: daktilu približani naglasni četverec.
Več kot polovični delež jambskega enajsterca v množici rimanih verznih besedil in skoraj četrtinski v množici vseh, hkrati pa izmeničnosti opazovanega verznega vzorca z drugovrstnimi rimanimi verzi v cikUčnih besedilih prikrivajo v Zupanovi knjigi povednost vzorčnega v verzu mnogo bolj kot kontrastno lociranje vezane, nevezane in pesemske besede v Sivčevi povesti.
Razmejevanje verza v sklenjenem zapisu ali izpust razmejevalnega znamenja združuje enajsterski verz z neenajsterskim: izjema je le raba pomišljaja, ki je kot razmejevalno sredstvo rezerviran le za prosti verz Finisovih večernic, ki sledijo neposredno disputu o sodobni umetnosti. Jambski enajsterec je izločen iz umetnostno-nazorskih razpravljanj
47
in avtotematskih refleksij. Izkaže pa se kot primerno sredstvo pri ohranjevanju verznih besedil ob odsotnosti prenosnika v komunikacijskem obtoku:
Krizo prehodnega obdobja iz pomladi v poletje sem prebijal z zapisovanjem pesmi, ki sem jih znal na pamet (podč. T. P.) in so označevale posamezne faze od zime do poletja ... Prek nevarnih mest v steni - tako pravijo plezalci - se je treba pregoljufati. (str. 247-248)
Med opis izhodiščnega položaja in oceno dosežka vpenja Zupan ciklus sedmih pesmi, od katerih samo četrta in sedma, ki se tudi snovno ločita od preostalih, nista pisani v laškem enajstercu. Enajsterce razmejuje poševna črta, besedila so posebej naslovljena: oblikujejo pesniško podobo kontrasta med naravo in človeškim redom (Sedemnajstega marca), med sanjsko srečo in nesrečo iztreznjenja (Stvarnost), slutnjo poraza (v oktavi Ptiči, ptiči), vi-talistični program (oktava Misel na poletje) ali premik v pojmovanju večnosti od nezavedne statike prek divje zle sle do prevare, ki se ji pravi sreča (Tri večnosti). Lirski subjekt je eksphciten na dva zaprtemu komunikacijskemu krogu primerna načina: v pesniških shkah ga izdaja prva oseba sedanjega časa ah velehiik za drugo edninsko osebo; v refleksiji je prisoten le v izboru in zaporedju nominalnih stavkov.
Drugače sporočilno organizirana so enajsterska besedila, ki se dramatično vpletajo v razpravo o »tehniki življenja v arestu«, ki »nujno vodi v nadomeščanje, nadomeščanje pa ustvarja domišljija. Vse, kar človek pogreša, si skuša sproti predstaviti, potem se vživi in začne živeti nadomestno življenje... Že takrat sem čutil nevarnost življenja v domišljiji, vsaj v trenutkih iztreznitve. Kljub temu pa sem se omamljal naprej kakor pijanec, ki ne more pustiti pijače, kakor narkoman, ki ne more živeti brez droge.« (305). Odsotnost ne le prenosnika komunikacije, temveč tudi predmeta življenja in izpovedi, ki ga je treba nadomestiti s prividno sliko, uresničujejo enajsterci v štirivrstičnici Prihajajo obale znanih morij in osem-vrstičnica z nestančnim razporedom rim Mornar po morskem valu v sih seže s statično podobo ali modrostjo, ki izvira iz pesniške posplošitve. Enajstercev najbrž zato, da bi se grafično izravnal kontrast, v kakršnega stopajo s prozo na ritmični, slovarski in umetniš-kooblikovalni ravni, in se podkrepila dramatičnost zaporedja besedil, ki niso posebej naslovljena, temveč razmejena z narekovajem, ne razmejuje nikakršno interpunkcijsku ali grafično sredstvo: so pa skladenjsko sklenjeni in praviloma gramatično rimani. Edina negramatična rima konja ves čas vadi/nad prepadi se da brati kot potrditev antitetičnosti v oblikovanju modrosti.
Verzna besedila so se v obeh primerih sicer vključevala neposredno v pripoved, vendar so jih naslovi ali narekovaji ločevali od proznega toka. Najdaljše enajstersko besedilo -poslanica pokojnemu očetu - pa je navidezno zgolj ilustracija junakove razpetosti med iskrenostjo doma in neusmiljeno strogostjo oblasti; uokvirjata ga tile prozni besedili:
In tako dalje, bilo je še veliko hudih stvari, ki jih nočem opisovati, da ne bi izgledalo neskromno. Kakor sem že omenil, sem po rodu z Gorenjske, kjer pravijo pri vsaki hiši »pri ba-haču«.
V prvih letih svojega aresta sem očetu napisal na oni svet takole poslanico:...
Ko sem liste, popisane z nazori, oddal, sem pričakoval, da jih bodo ocenili kot dokaz »mojih blodnih idej«. (323-324)
Okvir je pomenljiv: izključuje skušenjsko prisotnost konkretno mišljenega neposrednega naslovnika in na ta način stopnjuje nemožnost odzivnosti na besedilo, ker brez naslovnika ni neokrnjenega komunikacijskega obtoka. Pesem je zaprt dialog s samim seboj: nadaljuje upodabljajoče-reflektivno pomenljivost, ki jo je obravnavanemu verzu pripisal Prešernov Sonet nesreče 1, in resignacije, ki veje iz Slovesa mladosti, vendar jo dopolnjuje z ironijo, ki jo dovoljuje enotnost junaka, pripovedovalca in lirskega subjekta:
48
Mo; oče je le bele konje jahal in ni poznal sodišča ne ječarja, s hitrostjo meča se je rad pobahai, junaške smrti padel za cesarja.
Pozabil poskrbeti je za sina, le cesar je poslal odlikovanje in k vragu šel: tribarvna domovina je kmalu zaigrala zlate sanje.
Zajahali smo konje in zleteli -zleteli, ja, v desetih dneh iz sedla: zvonovi za veliko noč so peh, ko se nam mreža je čez usta predla.
Die Fahnen hoch smo slišah od blizu, fanfare, Adus in Giovinezzo, čemu smo vpiegU se v kraljevsko cizo in ohranili vatikansko leco?
Jekleno vojsko nam da kraljevina, mednarodno podporo papež v Rimu -ko v barki zgine čudna domovina čez noč v plamenih in oblakih dima.
Lej, oče, ti si bele konje jahal, junaško padel, pustil me usodi, vsaj malo bi mi bil tedaj pomahal, češ jej in pij, do konca miren bodi,
ali me vzel s seboj v počitek večni ali zapustil zdravo oporoko na zlatem temelju in ne nesrečni ponos vojščaka, ki nikdar za moko
in mast in službo ne daruje misli. Mar nisi vedel, da bom padel v ječe, v vojske, spet v ječe, grizel grenko-kisli obledni kruh vsekdar sovražne sreče?
Imena tvojega nisem zlorabil, tvoj dedič bele sanjske konje jaham, kljub temu hvala, čas me ni pohabil, s hitrostjo meča kakor ti se baham.
V Zupanovem romanu ima laški enajsterec posebno vlogo: uresničuje besedila ob odsotnosti komunikacijskega prenosnika, pravega predmeta izpovedi in neposrednega naslovnika.
Če sklenem: pomensko izpraznjeni nemodificirani vzorec v netipičnih proznih besedilih doživlja pomensko prenovo: izhodišče je v obeh primerih, ki lahko po književnem obtoku veljata za skrajna, enako: izjemen položaj osrednjega junaka (političnega zapornika pri
49
Zupanu, invalida pri SLvcu), ki se kot pesnik identificira z lirskim subjektom verznih besedil; vendar laški enajsterec pri Sivcu oblikuje avtonomni svet visoke umetnosti, ki je zunaj predstavljenega sveta, čeravno pomenljivo ureja zaporedje njegovih delov, pri Zupanu pa je sredstvo premagovanja izpovedne stiske ob odsotnosti prenosnika, predmeta ali naslovnika. Obema vlogama pa lahko zadosti le vzorec, ki ga je pesniško izročilo ob zvrstni neomejenosti oblikovalo in izoblikovalo kot pojem visokoumetniškega izrazila.
Tone   Pretnar Jagelonska univerza v Krakovu
50