Za poduk in kratek čas. Središčani in Ormožki grajščaki. Zgodorinski spominki — posneti iz Središke kronike, ktero spisuje M. Sl. II. L. 1606 dne 16. maja, na binkoštni torek, ko je bilo pri farni cerkvi sv. Duha poglavitno cerkveno opravilo ali tako zvano proščenje, ae je zbrala tamkaj iz raznib krajev — posebno iz Medjimurja velika množica ljudi; tudi več štacunarjev je prišlo, ki ao svojo blago ta in nnkraj Črneca prodavali. Dokler je bila farna cerkev še blizu gradiš6a na zdajnih Cirkovcab tik Drave, — torej na Središkem, so mestnino od štacunarjev pobirali Središčani. Eo je pa dero6aDrava to cerkvico podkopala, so povečali kapelico sv. Duba, ter njo 7 farno cerkev povzdignili. Ta pajestala in še tudi zdaj stoji zunaj Središ6a na Grabab, ki 80 bile Ormožkim grajščakom podložne. Zategadelj pa 80 ti mestnino pobirali, 6eš, da cerkev na njihovem posestva stoji. Tema bo se pa Središčaui opiraje se na njim-dane pravice odločno vpirali. Omenjenega dueva je blizu sto oborožanih tržanpv prišlo z zastavami, bobni in muziko k meji do Črneca. Tam so pobrali mestnino od štacunarje7 najpred na Srediskem — potem pa še tudi unkraj potoka na Ormožkem, Zoper to ao se Ormožki podložni pritožili pri grajščaku, ki je Središčanom mestnino pobirati ojstro prepo^edal. Pa Središčani so vkljab prepovedi Ormožke gospoake, opiraje' se na svoje pravice, pobirali še meatnino tudi zanaprej. Da — ko so 1. 1630 ališali, da bo na binkoatni torek poslal Ormožki grof več 7ojako7 7 Središ6e, da Srediačanom pobiranje mestnine ubranijo, ao tudi ti 8i iz Medjimurja na pomo6 in 7 7arstvo dopeljali 7eč ogrskib hajduko7. Istega dneva grejo po atari navadi z muzjko, zastavami in puškami proti farni cerkvi do Čineca ter se tamkaj s svojimi bajduki Ormožkim vojakom uasproti v vrsto postavijo. Na tiso6e radovednih gledalcevje 7kup pri^relo; vsj poslušajo, kako se župan in tržani z baronom Štefanom Pete, Ormožkim graja6akom, ki je takrat osebno pričujoč bil, prepirajo, kar nenadoma od neke strani kamen prifrči in zdaj začne od obeh strani leteti debelo kamenje, — tudi puške začnejo pokati in na^stala je grozna bitva. Ve6 mrtvib in ranjenih je obležalo, ljudstvo pa se na vse strani bitro raziilo in proačenje 1. 1630 je bilo končano. Navstala je pravda, ki je trajala mnogo let, kajti vaako leto je prišla še kaka nova razprtija, ki je dala povod novi pravdi. Tačasni župnik Srediaki Ivan Sinaonenaič in več drugib prič trdi, da so Srediacani prvi prek potoka ali, kamenje metali in tudi prvi streljati začeli. Še le potem, ko je Oimožkih vojakov bilo nekoliko zlo ranjenib, ao se ti 7 bran postavili ter so Srediačane črez potok pregnali. Ravno tisto prica tadi Mikla^ževski župnik Miklavž Bogoni6, nek Ivan Veselko pa trdi da je Središ6anov bilo črez poldrugo stotino oborožanih in da bo zaran atiri vedre starine na rotevža izpili, da bi bili bolj srčni in pogumni. — Ravno nasprotno bo pa trdili Srediačani, kakor je razvidno iz sledečega pisma, ki ao ga deželnemu poglavarju poslali: Blagorodni baron, miloativi gospod deželni poglavar Štajerski! V naaem revnem trgu Središkem, ležečem na meji Štajerske dežele, imamo na tenko dolo6eno obgradje ali mejo, ktero že od nekdaj kot svojo lastnino varujemo. Tudi smo 7sako leto ob bink. praznikih, ob kterih imamo tako imenovano nproš6enje", po stari navadi zabranjevali pretepe in prepire, akrbeli za lep red okolj cerkve in pobirali valed našib starodavnih pravic od atacunarje7 mestnino. In ravno v tem nas ho6e gospod baron Štefan Pete motiti ter nam naše pravice kratiti. K temu ee je gospod baron Štefan Pete še podstopil, ob binkoštnib praznikih letošnjega leta na nek 7 naši deželi zlo prepovedan način, b kakimi 50 morebiti že večimi mnškatirji — dobro oborožanimi v Središče priti. Ko emo po stari navadi svojo mejo objabavali in pregledo^ali, nas baron ni prek potoka pustil, tako da še v cerke7 nismo mogli; kajti je S7oje ljudi kraj potoka raz8ta7il, nam pa pod kaznijo 1000 ceklno? mejo prekora8iti prepo7edal. Mi smo ga proaili, naj nas ne moti ino nam naših pra^ic ne krati — toda 78e ni ni8 pomagalo. Ko smo pa zapazili, da bi 7sled splošne razdraženo8ti znalo priti celo do kmprelivanja, smo se lepo tiho razišli ter se nadjali, da bode tudi on s s^ojimi 7ojaki odišel. In ko smo k 87ojemu šotoiu prisli in zaata^e razobesili, nam je naznanil, naj nikakega piepira ne začnemo; tudi on bo S7ojim Ijudem zaukazal, naj se mirno razidejo in nas celo pri miru pustijo. Mi smo mu 7erjeli. Ali ko so za8eli štacnnarji 87ojo blago 7 kiate zlagati in so Ijudje se 7e8jidel že razišli, je on 7e8 ljudi okolj sebe zbral; —potemjesam s 87ojimi ljudmi 8 strašnim kri8em nad uas planil, naše razobešene zasta^e pobral, šotor razdrl, naaih Ijudi sedem smrtno zbil in ustrelil, meatnino, ki po pra^ici le nam sliši, pobral, stole in klopi na drobne kosce razsekal, — z eno besedo: napra^il je tak hrup in pnnt, da je 7sak 81o7ek mcnil: najhujši so^ražnik je priael nad nas, kajti grozo7ituejši in straanejai bi tudi on ne mogel ra^nati. Prisiljeni smo torej zoper tako ra^nanje, s kteritn nas ne le v naših pia^icab moti, ampak nam po^rb dela ua 7se strani ae akodo, pritožiti se in progiti, da se mu zapove, naj se za^olj nani storjene kmice in škode 7 osmih dnevih z nami pogodi." Odgo^or na to pismo ni znan, ra7no tako tudi izid pra^de ne. Smešničar 46. KmetiS se pelja z d^ema osloma mimo nekega gospoda. ,,No, kamo peljate 7i trije oali" uago7ori gospod kmeta. ,,Mimo 8etrtega" bii je odgo^or. J. Dah.