ANNALES 3/'93 strokovno delo UDK/UDC 341.222(450):316.42 341.222(497.12./.13 Istra):316.42 ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ Milan BUFON mag. Slovenski raziskovalni inštitut, 34133 Trst, ul. Card ucci 8, IT M D , Istituto di ricerca sloveno, Trieste, Via Carduci 8, IT IZVLEČEK Članek prinaša v neki bolj dopolnjeni obliki glavne teme razmišljanj, ki jih je podpisani podal na okrogli mizi o "Obmejnosti /stre" v priredbi Zgodovinskega društva za južno Primorsko v začetku leta 7 993 v Kopru. Zamišljen je kot prispevek k diskusiji o nekaterih aktualnih in stalnih aspektih obmejnih regij na primeru Istre kot specifičnega historičnega in kulturnega območja s skupnimi karakteristikami, ki izhajajo zlasti iz tradicionalnega sožitja italijanske, hrvatske in slovenske etnične skupine v tem prostoru, katerega označujeta burna zgodovina in velike družbene transformacije. OBMEJNA OBMOČJA IN PROCESI V OBMEJNIH OBMOČJIH V svetovni literaturi pravzaprav ni zaslediti nobene uspešne tipizacije obmejnih območij, kar nas sicer pre­ seneča, a je tudi razumljivo, če pomislimo, da so si ta območja v bistvu tudi zelo različna. Njihov položaj po­ gojujejo v glavnem pretekle in aktualne družbene struk­ ture, se pravi elementi, procesi in pojavi s področja zgodovinske izkušnje in spomina ter sedanjih socialnih, političnih in kulturnih odnosov v okviru posameznih državnih sistemov in v meddržavnih relacijah. V Evropi lahko, če stvari močno poenostavimo, razlikujemo med dvema glavnima tipoma obmejnih območij: prvi tip predstavljajo konsolidirana obmejna območja, kjer potek mejne črte že nekaj stoletij ni doživel izrazitejših spre­ memb, drugi tip pa recentna obmejna območja, ki so nastala zaradi novejših, povečini po prvi in drugi svetovni vojni začrtanih meja med novonastalimi, a tudi že ob­ stoječimi državami. V to kategorijo bi lahko kot poseben tip vključili še "nova" obmejna območja, ki so v Srednji in Vzhodni Evropi nastala v zadnjih letih po razpadu nekaterih večnacionalnih socialističnih držav. Kot splošen modifikator obeh osnovnih tipov ob­ mejnih območij se javlja stopnja strukturne odprtosti med sosednjima državama, na katero so zlasti v tem stoletju odločilno vplivali ideološki faktorji. Razlike med obema tipoma so glede medsebojnega komuniciranja, če odstranimo za hip ideološki modifikator, te, da so prva obmejna območja manj dovzetna za prekomejno integracijo, druga pa bolj. Trditev je navidez protislovna, saj vsi vemo, kakšne konflikte je povzročala v nedavnem, zlasti povojnem obdobju razmejitev nekdaj homogenih upravnih, družbenih, ekonomskih in kulturnih regij med dve ali celo več držav. Toda pomisliti moramo, da "stare" meje potekajo ustrezno "starim" razmejitvenim koncep­ tom po "naravnih", povečini orografskih ali, sicer redkeje, hidrografskih linijah v pretežno hribovitem in manj po­ seljenem svetu, medtem ko so se "nove" meje največkrat zarezale vže urbanizirana in gosteje poseljena območja, v katerih je prebivalstvo med seboj intenzivno komu­ niciralo. In prav to njihovo preteklo skupno življenje omogoča sedanjim obmejnim skupnostim, če le ob­ stajajo vsaj minimalne možnosti prekomejne interakcije, da med seboj sodelujejo in s tem obmejni prostor aktivno integrirajo, česar obmejne skupnosti ob tradicionalnih starih mejah ne počenjajo, ker so vajene ločenega živ­ ljenja in se vključujejo le v lastne državne sisteme. V bistvu gre tu za dolgotrajne prostorske identifikacijske procese, a tudi za kompenzacijo izgubljenega ravnotežja ob razmejitvi. Skratka, to, kar je takoj po razmejitvi homogenih regij predstavljalo za obmejno prebivalstvo pravo tragedijo, se sčasoma, v pogojih kolikor toliko "normalne" prekomejne komunikacije, pokaže kot pre­ cejšnja prednost pri sodobnem integriranju obmejnih območij, za katerega se pravzaprav danes v Evropi vsi prizadevajo. Dejansko je prišlo v zadnjih letih glede tega vprašanja, ne le v Evropi, tudi drugod, do korenitih 197 ANNALES 3/'93 Milan BUFON: ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ, 197-202 sprememb. Če je paradigma industrijskih družb, ob ka­ teri je prišlo do formiranja modernih nacij, slonela zlasti na poudarjeni centralizaciji državnih sistemov v pogojih zelo omejene prekomejne komunikacije, je danes im­ perativ tako imenovane postindustrijske družbe docela nasproten: države izgubljajo osrednjo vlogo, poudarjena decentralizacija oblasti in ekonomije pa spodbuja re­ gionalna gibanja, prekomejno integracijo in delegiranje oblasti naddržavnim organom. Seveda v resnici stvari le niso tako preproste, lahko bi celo trdili, da ostajajo vzvodi oblasti še vedno dokaj trdno v rokah državnih centralnih aparatov in birokracije ter da se v nekem oziru centralizacija temeljnih ekonomskih sektorjev, zla­ sti na področju inovativne industrije in financ, nadaljuje na nekem višjem, naddržavnem nivoju. Toda ne glede na to, je neizpodbitno, da se "na terenu" vendarle nekaj dogaja: dejavniki razvoja se difuzno oziroma ploskovno širijo po teritoriju in omogočajo razvoj tudi tradicionalno odmaknjenih, perifernih območij. Glavni dejavniki ta­ kega razvoja so po eni strani nekatere gospodarske dejav­ nosti, ki se na osnovi lokalne specifike in novih možnosti uveljavljajo v teh območjih, po drugi pa še zlasti iz­ boljšana izobrazbena struktura tukajšnjega prebivalstva ter nasploh njegova povečana socialna in prostorska mobilnost. Vse to pa ne ostaja brez posledic za regional­ no identifikacijo oziroma za "teritorialnost" ali prostorsko vedenje posameznih socialnih grup in celotne periferne ali obmejne skupnosti. Tradicionalne periferne skupnosti so namreč v Evropi povečini obmejne skupnosti, te pa tvorijo največkrat nacionalne ali etnične manjšine ali vsaj historične lokalne ali regionalne skupnosti, ki svojo avtohtono teritorialno dimenzijo izražajo zlasti preko lastnih kulturnih elemen­ tov. Nove ekonomske razvojne možnosti so vsem tem skupnostim dale priložnost tudi za lastno kulturno, dru­ žbeno in politično afirmacijo. Ni čudno zato, da se pojavi tako imenovanega etničnega ali regionalnega "prebujanja" teh skupnosti časovno ujemajo z uvelja­ vljanjem zgoraj navedene postindustrijske razvojne pa­ radigme ali vsaj s krizo centripetalno urejenega indu­ strijskega državnega modela. Da vse skupaj ne poteka brez določenih trenj, nam dokazujejo pojavi mikrona- cionalizma in konfliktne situacije med posameznimi lo­ kalnimi ali regionalnimi skupnostmi, iste konflikte pa je mogoče zaslediti tudi v odnosu do centralnih oblasti, ki tem skupnostim le s težavo omogočajo ali celo one­ mogočajo, da bi polnopravno odigravale svojo "novo" prostorsko in politično aktivno vlogo v okviru lastnega naselitvenega ozemlja. Toda ne glede na to, ali so v tem konfliktu trenutno uspešnejše regionalne skupnosti ali centralni aparat, gre nedvomno za neko splošnejšo tendenco, s katero je treba resneje računati in ki je v določenem smislu tudi nezadržna. Centralni aparati se nahajajo v nekakšnem precepu: po eni strani žele spros­ titi prekomejno komuniciranje in vzpodbuditi tako pre- komejno integracijo, po drugi strani pa nočejo preveč popustiti pred zahtevami glavnih akterjev te prekomejne integracije, se pravi obmejnim skupnostim, ker se boje, da bi zaželjeno mednarodno integracijo v tem primeru zamenjala nezaželjena dezintegracija obstoječih politi­ čnih okvirov. Vse skupaj še zakomplicira dejstvo, da se je v razmerah sodobnih odprtih družbenih sistemov dokaj povečala interna in mednarodna prostorska mobil­ nost, kar povzroča marsikje dodatne konflikte med "sta­ rim" avtohtonim in "novim" priseljenim prebivalstvom, ki se prav tako želi integrirati v družbeno življenje tistega okolja, v katerem živi, noče pa se asimilirati in postavlja s tem tudi določene zahteve po priznanju lastne spe­ cifike. ISTRA IN ISTRSKI "KRIŽ" Vse ali večina tega, kar je bilo zgoraj povedano, velja tudi za Istro. Toda kot vsa obmejna območja ima tudi Istra svoje posebnosti. Predvsem velja poudariti, da je današnji obmejni položaj tega polotoka povsem dru­ gačen od tistega, iz katerega izhaja tudi njena temeljna regionalna karakteristika, po drugi strani pa se je tudi ta njena temeljna regionalna karakteristika po zadnji razmejitvi bistveno spremenila. V bistvu je istrsko usodo krojilo razmerje med etnično in politično mejo, obe pa lahko potekata bodisi pravokotno ali vzporedno dru­ ga z drugo in oblikujeta to, kar bi lahko imenovali istrski "križ". Poglejmo sedaj, kako je prišlo do formiranja tega fenomena in kakšen je bil etnopolitični razvoj is­ trskega polotoka. Začetke "modernih" teritorialnih držav in s tem "modernih" meja gre iskati za to območje v času med 13. in 15. stoletjem, ko je Beneška republika utrdila svojo istrsko posest. Tako je v drugi polovici 13. stoletja nadzirala že celotno zahodno in južno obalo, večji del severne Istre pa je prevzela v 15. stoletju, ko se je razširila do Prema in prevzela posesti oglejskih patriarhov v Miljah, Bujah in Buzetu. Končno podobo pa je tukajšnja meja med Benetkami in habsburško dr­ žavo dobila ob podpisu mirovne pogodbe leta 1521 in se ni več spremenila do konca Beneške republike (1797). S tem se je nekako oblikovala navpična, tradicionalno politična os istrskega "križa", ki pa je resnici na ljubo vse prej kot premočrtna, saj poteka v smeri narobe obrnjene črke S. Pravilnejši potek izkazuje historična etnična meja italijanskega prebivalstva, ki obsega sedanji slovenski obalni pas od Kopra do Dragonje, kjer zavije v notranjost do Motovuna, nato pa preko Višnjana spet do obale v zaledju Poreča, Rovinja in Pule. To strnjeno italijansko etnično ozemlje je skratka do nedavnega ob­ segalo celoten zahodni del Istre skorajda v ravni črti med Koprom in Pulo. Nekako v istem času, se pravi med 12. in 15. stoletjem, se oblikuje še vodoravna os tega zanimivega istrskega "križa", in sicer etnična meja 198 ANNALES 3/'93 Milan BUFON: ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ, 197-202 Karta 1 SPREMINJANJE MEJA NA OZEMLJU REPUBLIKE SLOVENIJE Vsebina • dr. V. KLEMENČIČ K a r t a : ZMAGO DROLE LJUBLJANA, junij 1993 pred 1918 LEGENDA: državne meje meja med avstrijskim in ogrskim delom Monarhije pred l. 1914 notranje administrativne meje območja pod nemško okupacijo območja pod italijansko okupacijo območja pod madžarsko okupacijo 1918 - 1941 i «G \M .|obofa% H r v a š k a AVSTRIJA MADŽARSKA Jsmk 1 ^ p - „S Savska banovina »vini/ \!¿V rbaaka banóvlnál _____ ̂ ^ i JST ...*■* Zotska banovina } ** i y"v'yoa a - j »SssBjs F Va«*8*a*® ■'GRČIJA 1941-1943 1943 -1 9 4 5 199 ANNALES 3/'93 Milan BUFON: ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ, 197-202 med slovenskim in hrvatskim prebivalstvom, ki pa do danes ni imela nobene mednarodne politične funkcije. Slovenska naselitev v območju se je tedaj ustavila ob Dragonji ter na črti severno od Buzeta in Rupe ter se v bistvu kasneje ni več spremenila, kar je precej nenavad­ no, saj, kot rečeno, to etnično mejo v tem sektorju ni nikoli podprla ustrezna politična delitev. Sicer pa niti navpična romansko-slovanska niti vodoravna slovensko- hrvatska etnična meja nista nikoli predstavljali pravo jezikovno "mejo" med istrskim prebivalstvom, saj so vsi trije jeziki in odgovarjajoča narečja prehajali drug v dru­ gega in se ne le v mestih, ampak tudi na podeželju med seboj močno prepletali. Po razpadu Beneške republike je celotno Istro prev­ zela Avstrija in jo priključila Kranjski, prejšnjo politično mejo na tem območju pa je ohranila v administrativnem pogledu, saj so za zahodno in južno Istro ustanovili začasno pokrajinsko vlado s sedežem v Kopru. Za časa kratkotrajne francoske zasedbe (1805-13) je nekdanja beneška Istra sestavljala v okviru Ilirskih provinc isto­ imensko pokrajino s sedežem v Trstu, preostali del pol­ otoka pa je sodil v hrvatsko provinco s sedežem v Kar­ lovcu. Funkcija stare beneško-avstrijske meje je pre­ nehala šele po ponovni priključitvi Istre k Avstriji, ko je celoten polotok postal enotna administrativna enota s sedežem v Pazinu, v upravnem pogledu pa se je avstrijska dežela Istra oblikovala šele leta 1861, ko je dobila deželni zbor s sedežem v Poreču, medtem ko sta bila glavarstvo in magistrat v Rovinju. To stanje se nato ni več spremenilo do razpada Avstro-Ogrske in nove razmejitve med Italijo in novonastalo Jugoslavijo. Toda tudi v tem okviru je Istra ohranila upravno samos­ tojnost, saj je postala leta 1923 italijanska provinca s sedežem v Puli. Glede na prejšnji obseg pa je izgubila občini Milje in Dolina, ki sta bili priključeni Tržaški pokrajini, ter del skrajnega severovzhodnega ozemlja z Materijo, Podgradom, Jelšanami in obalnim pasom med Plominom in Opatijo, ki sta leta 1924 prešla v novonastalo Reško pokrajino. Po zadnji vojni so bili opravljeni nekateri poskusi revitalizacije navpične osi istrskega "križa", za katerega se je posebno zavzemala italijanska stran. Kot delni rezultat teh prizadevanj lahko štejemo t.i. Morganovo linijo, ki je od 1945 do zaključka mirovnih konferenc 1947 razdeljevala angloameriško od jugoslovanske oku­ pacijske cone znotraj spornega ozemlja med staro av- strijsko-italijansko in po prvi svetovni vojni nastalo ita- lijansko-jugoslovansko mejo. Ta se je preko Glinščice in Ospa spustila do Miljskih hribov ter dosegla morje pri Debelem rtiču, coni A pa je prepuščala še puljsko enklavo. Čeprav ni bila ta črta nič drugega kot vojaška demarkacijska linija, pa njen potek ni ostal brez vpliva na kasnejše razmejitvene predloge, zlasti ne na sprejeti francoski kompromisni predlog, ki je slonel na načelu t.i. etničnega ravnovesja in predvideval ustanovitev vmesne, hibridne politične tvorbe, se pravi Svobodnega tržaškega ozemlja. Tudi to ozemlje je bilo razdeljeno na dve vplivni coni, mejo med njima pa je tvorila ravno Morganova črta, medtem ko je južno in vzhodno mejo jugoslovanske cone B predstavljala francoska mejna li­ nija. Prva se je v tem sektorju naslonila na upravno mejo med tržaško in puljsko pokrajino, druga pa je bila v zgornjem delu povsem nova in tako presekala dotedanje občine Hrpelje-Kozina in Dekani ter se šele južno od Marezig naslonila na vzhodno in južno mejo prejšnjega bujskega sodnega okraja. Toda Svobodno tr­ žaško ozemlje, ki ni nikoli prav zaživelo, je bilo od­ pravljeno že leta 1954z njegovo delitvijo med italijansko in jugoslovansko stranjo in rahlo modifikacijo meje po Miljskih hribih. S tem je bila dokončno odpravljena vertikalna os istrskega "križa" in polotok je bil skoraj v celoti vključen v Jugoslavijo, znotraj te države pa je slovensko-hrvatska etnična meja prvič pridobila status administrativne meje med republikama, z letom 1991 pa tudi državne politične meje. Po dolgotrajnem ob­ dobju vertikalne razmejitve se je s tem za Istro začelo povsem novo obdobje uveljavljanja horizontalne meje, ki pa resnici na ljubo vendarle pušča večji del polotoka le eni strani, in sicer novi hrvatski državi. Vse te razmejitvene spremembe, do katerih je prišlo zlasti v tem stoletju po dolgotrajnem obdobju politične stabilnosti, so seveda močno vplivale na podobo Istre, še posebno na njeno etnično strukturo. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je živelo tedaj v Istri 135.557 Ita­ lijanov, 103.142 Hrvatov ter 23.673 Slovencev, medtem ko naj bi po italijanskem popisu iz leta 1921 Italijanov bilo 181.538, Hrvatov 67.034 in Slovencev 25.335. Očitno tako obsežnih premikov tukajšnje etnične sestave v škodo hrvatske in v korist italijanske skupine v pičlih desetih letih ne moremo pripisati le izselitvenim to­ kovom avtohtonega prebivalstva in priseljevanju italijan­ skih kolonov in državnih uslužbencev. Kakor je naglasil že Schiffrer v svoji analizi etnične strukture Julijske krajine leta 1946, je šlo pri italijanskem popisu za precejšnja izkrivljanja dejanske podobe, saj naj bi po njegovi oceni za leto 1939 tedaj na območju Istre živelo 150.799 Italijanov, 97.461 Hrvatov, 44.480 Slovencev ter vsaj 28 tisoč etnično mešanih prebivalcev poleg skoro 10 tisoč oseb drugih narodnosti. Kar lahko tudi iz te analize takoj razberemo, je mimo pretirane ocene za slovensko etnično skupino predvsem izredno težavno etnično opredeljevanje istrskega prebivalstva, ki se kaže v zelo velikem številu etnično neopredeljenih ter v avtorjevi trditvi, da govore prebivalci severozahodnega dela Istre med Dragonjo in Limskim kanalom hrvatsko-italijansko narečje, ki ga ni mogoče pripisati ne eni ne drugi jezikov­ ni skupini. Podobna opažanja je za Istro podal tudi Rutar konec prejšnjega stoletja. Vse te težave etnične 2 0 0 ANNALES 3/'93 Milan BUFON: ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ, 197-202 identifikacije je mogoče razbrati tudi v povojnem popisu \z leta 1948, ki je nekako obrnil na glavo podobo iz leta 1921. Ne glede na to, da se je v zadnjih letih vojne in takoj po njej določen delež italijanskega pre­ bivalstva umaknil z istrskega polotoka in se zatekel v Italijo, pa bi težko rekli, da je ta umik že tedaj imel konotacijo eksodusa, kot bi bilo mogoče razbrati iz po­ pisa. Po podatkih za to leto naj bi namreč v Istri bilo |e še 81.372 Italijanov, medtem ko bi bilo realneje pričakovati, da seje v tem času število Italijanov približalo nivoju iz leta 1910. Očitno je velik del tistih, ki so jih pred dvajsetimi leti vključili v italijansko etnično skupino, bolj ali manj prostovoljno "prestopil" v nasprotni tabor. Resnični eksodus se je začel po letu 1947 in trajal dobro desetletje: v tem času je število Italijanov padlo v celotni jugoslovanski Istri na 20.623 oseb, kar pomeni, da je znašal odliv tega avtohtonega prebivalstva iz same Istre približno 100 tisoč oseb, med katerimi se jih je dober del ustavil v bližnjem Trstu. Valussi ocenjuje, da se je v Tržaški pokrajini naselilo okrog 65 tisoč beguncev iz Jugoslavije, 85 tisoč pa je nadaljevalo pot v druge kraje Italije. V to število so seveda vključene tudi osebe iz reško-kvarnerskega in dalmatinskega otočja izven tu obravnavanega območja. Vpliv "zunanjih" faktorjev pri etničnem opredeljevanju in samoopredeljevanju je lepo razviden tudi iz kasnej­ šega gibanja italijanskega prebivalstva v Istri, saj se je glede na popisne podatke njihovo število do leta 1981 zmanjšalo na samih 13.192 oseb, leta 1991 pa spet poraslo na 20.724. Očitno je, da tudi za italijansko manjšino v Istri veljajo podobna razmišljanja, kakršne smo lahko zapazili pri slovenski manjšini v Italiji. Kot sta nakazali zlasti raziskovalki Milani-Kruljac in Bogliun- Debeljuh, upadanje števila Italijanov ni nujno povezano s fizičnim izginjanjem nosilcev manjšinskega etnosa, na­ rodnostno opredeljevanje istrskega prebivalstva pa pos­ taja vse bolj problematično, ker izhaja večina italijansko govorečih Istranov iz narodnostno mešanih zakonov. Iz nekaterih opravljenih terenskih raziskav izhaja, da se v Slovenski Istri le 73% italijansko govorečega pre­ bivalstva opredeljuje za italijansko narodnost, na Hr- vatskem pa še manj. Današnja Istra je torej bistveno drugačna od histo­ rične, tradicionalne Istre, kakršna seje izoblikovala med 15. in 18. stoletjem. Določeni elementi istrskega "križa", kakor je razvidno iz tega pregleda, so se okrepili, drugi so oslabeli ali stopili v ozadje. Kar je bila do nedavnega še bolj ali manj jasna etnična meja, je danes le okvir nekega kulturnega prostora, ki je izgubil dobršen del svojih glavnih nosilcev, a ohranja svoj pomen v pogledu regionalne identitete istrskega prebivalstva in vpliva celo na osebe, ki so se sem naselile od drugod. Poleg tega se je z emigracijo avtohtonega prebivalstva ta identiteta prostorsko močno razširila in vpliva na oblike prostorske povezanosti širšega regionalnega okolja. Še posebno so se na ta način okrepile vezi med Trstom in Istro, vezi, ki so v preteklosti slonele bolj na pragmatičnih eko­ nomskih temeljih, a so po prihodu istrskih beguncev zadobile zelo intenzivne medosebne dimenzije in se bodo nedvomno v novih pogojih še okrepile, saj ne gre pozabiti, da je v Trstu in njegovi okolici koncentrirana večina italijanskega oziroma italijansko opredeljenega prebivalstva Istre, ki ostaja še nadalje tesno navezano na lastno izvorno ozemlje. V tej luči postaja Trst, kljub dvojni meji, ki ga ločuje od svojega istrskega zaledja novi "Caput Istriae" in prevzema tako funkcijo, ki jo pred tem nikoli ni imel, saj je bil v preteklosti, zlasti do druge polovice 19. stoletja, veliko bolj "kontinen­ talno" orientiran. Po drugi strani pa ni znotraj Istre ni­ kakršnega centra, ki bi uspel to regijo ustrezno povezati. Že iz opravljenega historiata je razvidno, da je to ob­ močje vselej pripadalo kaki zunanji politični enoti in ni bilo do druge polovice 19. stoletja nikoli upravno samostojno. A tudi kasneje ni uspelo izraziti nekega enotnega deželnega sedeža, saj so si bila obalna mesta povsem enakovredna in medseboj konkurenčna. Za časa Avstrije je bila ta funkcija najprej dodeljena "kontinen­ talnemu" Pazinu, pod pritiskom italijanske komponente pa je bil nato vpeljan nekak regionalni dualizem, s tem, da je bila regionalna oblast poverjena Poreču, lokalni sedež centralne oblasti pa je postal Rovinj. Italijanski maritimni koncept je prišel jasno do izraza, ko je bila funkcija pokrajinskega sedeža dodeljena Puli, medtem ko se je sedanja hrvatska oblast odločila za to, da bi bil sedež istrskežupanijespet v Pazinu, kar očitno ustreza obnovljenemu kontinentalnemu konceptu istrske regije. Toda kakorkoli stvari obračamo, ne moremo mimo dej­ stva, da ostaja Istra relativno homogeno historično in kulturno območje. To območje si sedaj delijo tri samos­ tojne države, in čeprav je njihov "istrski" delež v de­ mografskem in teritorialnem pogledu zelo različen, pa je tudi res, da so v vseh teh treh enotah prisotni prav vsi temeljni elementi istrske identitete. Zaradi tega svo­ jega novega položaja je Istra v Evropi poseben primer obmejne regije, ki bo nedvomno še zaposloval številne raziskovalce njenih družbenih in prostorskih problemov in ki prav gotovo zasluži ustrezen posluh in pristop s strani zainteresiranih držav, da bi to območje ostalo še naprej območje mednarodne in medetnične integracije in sodelovanja v duhu istrske tradicije in izkušnje. 201 ANNALES 3/'93 Milan BUFON: ISTRA: NOVI PROBLEMI STARIH REGIJ, 197-202 RIASSUNTO L'articolo, che è stato pensato come un intervento nella discussione su alcuni problemi "vecchi" e "nuovi" dell'lstria, offre nella sua parte introdutdva alcune riflessioni sugli aspetd attuali delle regioni di confine a livello europeo, sul loro sviluppo interno e sullo sviluppo délia loro funzione di integrazione sociale e ambiéntale transcon- finaria. In quest'ottica è possibile distinguere due dpi fondamentali di aree di confine: le aree di confine tradizionali e quelle di recente costituzione. Sebbene nelle seconde all'atto délia demarcazione dei confini si siano verificad traumi profondi, esse sono anche quelle più sensibili e suscettibili alla conservazione e allo sviluppo delle relazioni transconfinarie. Nel prosieguo del saggio viene tracciata la storia délia situazione etnopolitica nella penisola istriana, specialmente in relazione ai confini etnici sloveno-croato e slavo-romanzo, che qui si tagliano perpen- dicolarmente e formano la cosidetta croce istriana. Entrambi i confini non sono chiaramente delinead dato che, causa la forte intersezione étnica e lingüistica della popolazione istriana, rappresentano non tanto un'area di divisione quanto di transizione, e quindi sono di grande importanza, poiché ad essi sono legad i vari modelli polidci di demarcazione sperimentad in diversi periodi storici. Nella parte finale del saggio vengono discussi i cambiamend che dal punto di vista étnico il territorio istriano ha vissuto in questo secolo in conseguenza dei mutamend polidci, ed alcuni attuali problemi regionali istriani, nad in seguito alia raggiunta indipendenza della Slovenia e della Croazia. LITERATURA IN VIRI: Benussi, B.; L'lstria nei suoi due millenni di storia, Trieste, 1924. Bogliun Debeljuh, L.; Analisi dell'autoidentificazione etnica tra i figli dei matrimoni nazionalmente misti, Atti del Convegno Lingue e culture in contatto, Fiume, Uni- versita degli Studi, str.138-49. Bufon, M.; Prostorska opredeljenost in narodna pripad­ nost, Trst, ZTT, 1992. Bufon, M .; Reviving old demarcation lines: the new boundary between Slovenia and Croatia, International Boundary Research Unit (IBRU) Bulletin, Durham (v tisku). Juri, F.; Manjšinsko vprašanje v etnično mešanih okoljih: primer Istre, Geografija v šoli 1, 1991, str.23-25. Milani Kruljac, N.; La comunita italiana in Istria e a Fiumefra diglossia e bilinguismo, Etnia 1, Rovigno, 1990. Republika Hrvatska, Republički Zavod za Statistiku, Po­ pis stanovništva 1991, Narodnostni sastav stanovništva Hrvatske po naseljima, Dokumentacija 881, Zagreb, 1992. Rutar, S.; Slovenska zemlja, II.del, Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana, Matica Slovenska, 1896. Schiffrer, C.; La Venezia Giulia: saggio di una carta dei limiti nazionali italo-jugoslavi, Roma, 1946. Valussi, G.; II confine nordorientale d'ltalia, Trieste, Lint, 1972. Zavod Republike Slovenije za Statistiko, Statistične in­ formacije 181, Popis prebivalstva, gospodinjstev, sta­ novanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji, 1991 - Končni podatki, 1. Prebivalstvo po narodni pri­ padnosti, Ljubljana, 1992. 202