
<v'"	K
pciičiio-zaSavni ihl o jocboSami za sJcvcmm kzužim.
Izhaja dvakrat mesečno in sicer vsak drugi in četrti petek v mesecu.
Naročnina je za vse leto 3 K., za pol leta 1 K 50 st. Po-samne številke po tobakarnah stanejo 10 st.
Dopise, naročnino, oglase in reklamacije ie pošiljati pod naslovom: Uredništvo (oziroma uprava) „Druž. Prijat.“ v Rojanu pri Trstu. štev. 3. Poštno-hranilničnega računa štev. 864.139.
ia]i v obilni meri v P°toku, tulntam tudi požrešne ščuke in tolste krape. Vse to je dandanes ne-(Ljudska povest. Spisal Sta1-ogorski.) kako ponehalo. Le lov na vidre ie še ostal.
Takrat že, ko je hodila v šolo k Sv. Duhu, je bila duševno zelo razvita. Gospod Bog je pač dal vsakemu svoje, enega nagradil s tem, drugega z onim. A, če so mnogi zakopali te nagrade, ni on kriv. Sosedova Marjetica jih ni zakopala, ampak dala na obresti. Ej, prosim vas, bilo je to dete živahno in urno, kakor veverica, tekalo dan na dan po hiši ali po vrtu ter lovilo metulje. Tu pa tam je sedla pod hruško in začela peti. Marjetica je bila pridna učenka in gospod učitelj jo je imel rad, kakor lastnega otroka. Gospod katehet ji je večkrat podaril kako po dobico. Njene součenke so jo zavistno gledale, celo zbadale. Pa ona jim ni zamerila.
Le eno je manjkalo Marjetici. Ona ni bila posebno lepa. Današnji svet meni, da brez lepote ženska ne more izhajati. S tem bi bila Marjetica obsojena, naj ide v samoto, ker zanjo nima svet nobenega veselja. Edino lase je imela lepe že kot dete in dobro srce. Rjave oči so dobrohotno gledale v široki svet, njen podolgovat obraz je bil bolj bled.
Vprašali bodete, ali je bila bogata ? Tudi to je dandanes važno vprašanje.... Morda.... sam ne vem. Njena mati je imela ravno toliko, da ste živeli. Očeta ni poznala, mati ji ni pravila nič o njem. Bog ve, kaj je z njim. Morda še tudi ta ženska ni njena mati ? — Bog ve...
Potok Ščavnica se vije po mnogih ovinkih med travniki, kakor kača in namaka senožeti. Včasih pa jezna in srdita iztopi, ter razlije svoj žolč po lepi travi, ali odnese že napol suho krmo. Ščavnica je blagoslov in šiba božja ob enem.
Prešnie čase so lovili rake, ki so se naha-
Pravijo, da so raki najokusnejši v mesecih ki so brez črke «r».
Tako je bilo nekega večera, že bolj koncem julija, kar pravi Žagarjev Tone sestrici Anki :
«Meseci brez «r» se že nagibljejo h koncu. Po rake smo pa letos pozabili hoditi. Nocoj je kakor nalašč. Voda je majhna in raki bodo kar lezli na pašo.»
«Jaz že grem», reče Anka. „Pojdiva! Pa poprej še skočim k sosedovim, naj gre Marjetica tudi pomagat. Ti pa pripravi potrebno!«
«To imaš,« je momljal Tone za sestro. «Misel sem sprožil, sedaj pa naj še pripravljam. Nu, vsaj nam ne bo dolg čas, če nas je več.“
Ne dolgo potem, ko so žabe vtihnile, so stopale tri osebe ob potoku. Prižgali so baklje, nalašč pripravljene, za to.
«Tone, zdi se mi, da so raki nocoj zaspani,« reče Marjetica. «Nalašč sem obula velike škornje za vsak slučaj, če bi utegnilo zmanjkati posode. Pa še niti enega nisem videla«.
«Na ga!» reče nevoljen Tone, ter ji vrže raka v naročje.
Dekle je zavrisnilo, nato so se smejali vsi
trije.
«Kdor ni z malim zadovoljen, več ne dobi«, meni Anka in vzdigne raka. «Tukaj ni trava za nje. i a pojdimo dalje gor.«
Malo bolji lov je bil, vendar so se vračali nezadovoljni.
Na vasi je bil nekdo zavriskal, da je odmevalo po tihi noči.
Anka se je oklenila Marjetice in šepnila ; »Ribnikov Anza, poznam ga po glasu »
Prihodnja številka izide 8. junija 1906.
Marjetica se je nasmejala.
«V šoli smo se učili, da dvakrat j eden sta dva. Povej mi Anica ! Ni res, da rada vidiš Ribnikarjevega ?»
Anica je molčala, a Marjetica je čutila, da je roka tovarišice zdrhtela.
«Kdo ti je pravil to ?“ vpraša za nekaj
časa.
«Nikdo, jaz si le mislim tako. Videla sem vaju večkrat skupaj in on se navadno ozira za teboj.»
*ln iz tega sklepaš, da bi se že morala rada imeti ?
V njenih besedah je zvenelo nekaj težkega. Marjetica je čutila in vzdihnila :
«Bog ve, Anica, da te nisem hotela žaliti s tem! Jaz sem le vprašala.*
Anica jo je objela.
«Preklicani raki», je momljal Tone. «Kar ven mi lezejo. Konečno še teh ne prinesem domov.*
Do doma sta dekleti molčali, le Tone seje jezil nad raki.
Žaga je pela v enomer in hreščeč rezala debela bruna, voda je šumela.
«Dobil sem ga», je zahlipal Tone. Od okna je stopila postava in se približala naši trojici. Ko bi ne bilo temno, bi Marjetica zapazila rdečico na Ankinem licu.
«Ne boj se za me, ne», se šali Tone. «Ti kukaš skozi okno, mi pa hodimo zunaj».
«Kaj pa delate zunaj,» vpraša Anza ? ,
«Šli smo po rake*, je odvrnila Marjetica hitro, pa so nam prej odšli spat. Tako gremo pa še mi.»
Anza je bil velik, čvrst fant. Imel je brčice pod nosom, kakor dve mali krtačici, lepo zavi hane, da so ga dekleta nehote pogledovale. V mislih je pa djala vsaka:
«Lep je ta Anza!*
In v nedeljo, ko se je postavil pred cerkvijo z žametnim telovnikom in skrbno zlikanimi čevlji, je obračal še večjo pozornost na pe.
„Lep je“, so djale druga drugi.
„Rada bi jo poznala, katera bi se ga branila14, je rekla ena.
„Rada bi jo poznala, katera ga dobi1', je djala druga.
«Ni kar si bodi tak fant* je menila tretja.
«!Mislim, da bi šla vsaka na božjo pot k Sv. Trojici molit za to dobroto, ako bi bil njen*, je govorila četrta.
Anza je to dobro vedel in bil ponosen. V družbi se je često pobahal, da vse za njim gleda kar pa je jezilo druge fante. Prišlo je celo do pretepa.
Anza je tudi rad pogledal marsikatero. Med vsemi je najraje videl Anko Žagarjevo, deklico bogato — oče je imel žago in mlin — in tudi pridno in lepo. Ona pa je rada videla njega. Ali to je bilo še tajno in najbolj iznajdljivi jeziki niso še vedeli tega. Kolikokrat je slonel ob oknu in govorila sta pozno v noč. Nikdo ni vedel. Le Marjetica in kako? To je bila Anki zagonetka; neljubo ji je bilo, zato je odgovarjala danes tako hladno, dasi je ljubila Marjetico.
«Spat že greste*, je djal Anza k Anki.
«Kaj pa naj počnemo*, je odvrnila ta v zadregi.
»Marjetico pospremimo domov, je li Tone*?
»Prej moram rake kam djati, drugače mi še ti uidejo.*
„Danes si enkrat naletel,“ se je smejala Marjetica, ko je odšel Tone. „Prav se ti godi, kaj pa stičeš okrog oken
„Hotel sem videti, če še bedijo.4'
„H6, potem ne bodo sedeli v temi, ampak pri luči.'4
„Ko bi vedel, da lovite rake, bi vas prišel strašit44, je zasukal govor.
„Seve, ko bi se te bali4', je rekla Anka, kateri je bilo nekako čudno pri srcu, kakor vsaki, katera čuti do koga nekako tesnejšo vez.
„Pa bi napravil tako, da se me bi bali.44
„Ce bi jo potem ne skupil44, je odvrnila Marjetica44, in stisnila roko Anici. Le noči je bilo zahvaliti, da niso videli, kako je zardela.
„Nu, Marjetica, sedaj le pojdi če hočeš, da te spremimo, je djal Tone, prišedši iz hiše.
„Si že shranil rake ?“ je vprašala Marjetica in stopila nalašč k njemu, da sta Anka in Anza ostala zadi.
„Kaj ima moja sestra s tem človekom,'4 je vprašal tiho Tone.
„Kaj, si slep ?, Rada se imata !“
„Ne ugaja mi 1“
„Zakaj ne ?“
„To je ošabnež !
„Ga že še mine,44 je djala Marjetica. Vendar je tudi ona mislila slično. Hotela je že reči, da si je Anka izbrala le zunanji lesk, pobeljen grob, a je vtnolknila. Razumeli bi jo morebiti napačno, češ, da govori iz zavisti.
„Vraga, ga mine ! ?“ se razjezi Tone. Vedno bolj je ohol. To pa zato, ker ste vse zatelebane vanj, kakor bi več fantov ne bilo na svetu.
„Bodi no tiho, Tone ! Jaz, da bi bila vanj zatelebana ? Raje nevem v koga prej. Mene ne omamijo svetli čevlji, ne žametni telovniki.44
Prišli so do hiše, kjer je bila Marjetica.
„Tako! Hvala lepa za spremljanje. — Anka, lahko noč in sladke sanje !“
„Pridi si jutri po rake !“
„Pridem .— Lahko noč !“
Nazajgrede je šel Tone trdo zraven sestre in molčal. Tako sta tudi ona dva molčala. Anza je to jezilo in spomnil se je, da je nekoč v gostilni žalil Toneta.
Zato je molčal in se naglo poslovil.
„Nu, ne vem v koga si se zagledala, ali v Ribnikarjevega Anzeta, ali v njegove brke in ošabnost. Najbrže v zadnjo, ker v njega kot takega se nikakor ne bi mogla,•* je dejal Tone, ko je odprl'vrata.
Anka je molčala. Srce se ji je pa vendar stisnilo tuge.
*
* *
Zakaj se ozira svet le na minljive stvari, zakaj trga le lepše cvetje, kije navadno le strup? Sebi v pogubo! ? Ne, ne le sebi, ampak celemu rodu.
Kaj je človek? Marje on vstvarjen zato, da se z raznimi lišpi dela lepšega, kot ga je ustvarila narava, zanemarja pa svojo notranjost? Je li rojen zato, da goljufa drug drugega ?.. . Mar ni on stvarjen za Boga ? Ozirajo se na lepoto lic, gibčnost postav, na vitki in tanki stas. Cernu? Bodo večno živeli ? — Ne bodo ! Ko dosežejo ono zrelost, bodo zveneli in ob zvenelem cvetu, ako ni zvenel brez pomena — proklet — bo vzklilo novo življenje v slavo Gospoda. Kaj bo potem? Bo gledal kdo njih nagubane obraze? Morda se divil njih okostjem, kostem slučajno razstrešenim po vrhu groba, z vnemo opisoval votline, kjer so bile svoje čase oči, ali se divil zobom, belim, lepim, katere so nekdaj zakrivale poljubov željne ustnice, zobom, ki so sedaj rjav* in potrti ? Bo kdo gladil lica, kostena brez mesa in kože, nekdaj navdihnjene z življenskimi rožami ? Opisoval morda krasoto mrtvaške glave in želel vedno bivati v.njeni bližini?.... Kaj še, človek! Bežal boš od njih, skrival se jim in je pozabljal, katere si v življenju opeval in ljubil. Tak je svet dandanes in vedno.
Tako in enako bi modrovala Ščavnica, leno se zvijajoča med livadami, ako bi jo kdo hotel poslušati. Ali nikdo je ni hotel in srdito je včasih planila iz struge in poplavljala ljudem travnike in pridelke, kot bi jih hotela učiti, da enako bujni travi in cvetju, mine tako hipoma vse, kakor če ona poplavi.
„Že veš, Marjetica11 je prihitela Žagarjeva Anka k nji. Dolinarjevo Nežo so potegnili iz vode ? !
„Mrtvo ?“
„Kaj pa da mrtvo 1“
„Gospod Jezus se usmili njene duše“, je
vzdihnila Marjetica. „Kako je zašla revica v vodo ?
„Sam Bog ve! Najbrže je šla zvečer domov, ker pa je voda izdrla mostu podpore, je padla v vodo.“
„Ali je kaj nesla. Gotovo košaro z jajci ? !“ «Se ne ve. Ni bilo ne jajc, ne košarice!“
«Uboga starka!»
V tem so se oglasili zvonovi pri sv. Duhu. «Ji že zvone. V imenu Očeta in Sina in sv. Duha“ se je prekrižala Anica.
„Nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod ! de Marjetica.
«Amen !»je pristavila zopet Anica. „Vsekako je bila dobra ženica, ta Neža.“
«Dobra! Bodi ji Gospod usmiljen in pravičen sodnik.» t Amen!»
Nekaj hipov sta molčali. — —
„Anka, zvečer bodo pri Rojkovih lupili ko ruzo», reče Marjetica. „Ali ideš ?“
„Ti ideš ?“
„Če greš ti, bom prosila mamo, da me pusti. Pa moraš priti po mene!“
„Bo kaj zabave ?“
„Gotovo. Tam je bilo še vedno veselo, saj veš! Malo bomo zaplesali in če še pride Petkov Tone, potem pa veš, da ne zmanjka smeha.“
„Če bo prišel ?!“
„Kje pa njega ni!
„To je čuden človek, Marjetica! Pravijo, da se mu včasih meša!
„Naj ga Bog pozna, jaz ne vem! Pije rad in to mu menda škodi ! ? Pravijo, . da ne more videti praznega vrča'1.
,.Bog je rešil njegovo ženo pekla, da jo je vzel k sebi
„Kaj še ! Kdo pa ve, če je bil oženjen ? „Čemu pa vedno govori o svoji ranjci ?“ „Naj ga Bog pozna! Ne vem, čemu tako govori ? ! Rečem ti, jaz mislim vse drugače o njem.'1
„Kako ?“
„Da se on le tako dela. S tem najlepše pride po svetu. Znabiti še radi kakih posebnih vzrokov."
„Hm, radi mene tako ali tako. Ljudje ga imajo radi, že radi njegovih šal“, de Anka.
„Mene tudi nič ne skrbi", odvrne Marjetica. „Torej ideva zvečer ?“
„Jaz te počakam, če boš tako dobra in me poklicala. Saj ideš tod mimo. Potem grevi tvojega klicat, kaj ne Anka", se pošali Marjetica. „Ti si tudi...“ napravi Anka osorno.
„Če hodi on k tebi pod okno, grevi midve pod njegovo. Kaj zato : !“
Marjetica je prijela Anko za podbradek in ji ljubo smehljaje zrla v oko.
„Ni res, Anka, da ga imaš rada ? Nikdar še mi nisi povedala. “
Anka je objela Marjetico. Nato je šepnila: „Rada, Marjetica, a ne morem zato/1 „Saj ne mislim slabo. Veseli me, ako vidim da si srečna.11
Anka je prijela za roko Marjetice.
.,Povej mi, kakov človek je to, ti to bolje veš. Jaz ga imam rada, zato ne morem soditi.11
„Kaj naj ti povem. Ne vem nič zoper njega da bi povedala. Upam, da boš srečna “
„Čemu naglašaš, „srečna V11 „Anica, ne boš huda, če ti povem V“
„Kako bi naj bila, povej !“
„Niti me sumila, da govorim iz zavisti V1-„Da me ne užališ, Marjetica. Poznam te dobro in naj rečem, da ti od mene slabo misliš11, „Nikakor ne, ampak želim ti vse najboljše11, „Toraj povej !“
„Veš, Anza po mojem mnenju ni napačen človek, ampak preveč ošaben je in razposajen. Preveč za vsako pogleda. Mož mora biti drugačen. On misli sedaj, da vsa dekleta naše lare gledajo za njim in s tem žali druge fante. Ti ga lahko spreobrneš. Povej mu njegove napake, katere se ti ne dopadejo na njem. Pa ne ostro ampak ljubeznivo, to gane vsakega moža. Verjemi mi, ako te resnično ljubi, te bo vbogal. S tem si ga tudi privezala k sebi. On bo videl, da si nekaj vredna in te bo spoštoval. Kakor zlato v ognju, tako se morajo ludi bodoči možje čistiti in preiskušati. Kdor skušnjo prestoji, je mož, drugi se pa pogube in tem bolje, čim preje pokažejo, kakšni so.11
„To je reshica 1“ reče Anka zamišljeno. „Ko bi vse prav ravnale, bi ne bilo toliko žalosti na svetu. Marsikatera misli, prijeti ga hočem ostro, da bo čutil. S tem ga le odžene od sebe. Možje imajo svoje glave, in te treba z lepim pridobiti.11
Obe sta vmolknili in poslušali žalne zvoke zvonov in zvoke lastnega srca. (Pride še.)
Ob bmtooi vomiliP
(S le vo E.)
Oj majnik razcveteni, oj ti dišeči, ti zeleni; svež in zdrav je tvojobraz.
Kdor tc danes oglcdnje, to lepoto občuduje,
Pač ne spomni se tedaj, da zapustiš nas kcdaj.
*) Janez Erman vojak c. le. de{. hrambe v Ljubljani je umrl dne n. maja rc)o6.
Oj ti ljubi brat moj mili, že počivaš v tej gomili; sredi maja, sredi rož -Kdor te videl je junaka, kdor te videl korenjaka, pač ni slutil še tedaj da zapuštiš me že zdaj — —.
Skupaj fantiča sva vzrastla, se igrala, skupaj pasla skupaj šla sva v širni svet.
Carju zvest si bil vojak in slovenski narodnjak ; nauke rad si mi delil, in me k dobremu bodril.
Glej, na grob tovarši mili venca dva so ti povili; iz mulečih, mladih rož —.
Ali rožce te muleče, nimajo na zemlji sreče — ; saj jih sobice zamori, smrtna kosa pokosi — —.
Ljubil ti pa si Devico, kristijanov pomočnico ; ljubil ti Marijo si —.
Ona ti je v krasnem maju splela venec v večnem raju, ki nikdar ne bo zvenel, ki na veke bo cvetel —
— 'Zdaj ko šel bom sam po sveti videl rožce bom cveteti zdrave pilade rožice —.
Solzo bodem si obrisal in v srce si bom zapisal : da mladost več srečna ni — smrt za hrbtom jej stoji — —.
Oj vojaška suknja siva, ti si, ti si tega kriva da sem revež sam ostal.
Ko stojim ob tej gomili, v srce mi za bratom sili —. da bi skoraj združena skupaj bila spet — doma — —.

Potres v S Franciscu.
Sedaj popolnoma razrušena ulica «Market*. (Glej članek «NaŠa slika*).
Stric „zaje“.
(Selška slika. — Spisal Števo E.)
Konec.
Jaz sem se šel potem učit rokodelstva in zato nisva prišla s stricom Jožkom več tako pogosto skupaj, a kadar sva prišla, mi je tedaj bolj postregel.
,.He, žago mi boš nabrusil žago, jeli da jo boš“ je dejal, ko me je obiskal v delav ici da ni brez vzroka prišel
.O stric, vi ste? Bog vas živi, kako se š ■ imate ? — trdni ste še* — hitel sem vesel.
„Ej trden, da me že pobira — veš le‘a, leta. Ali boš jedel jabolko?-' Tako je vselej bilo.
*
* *
Pomlad je bila v deželi. Veseli velikonočni prazniki so minili in vsa narava se je prerojena in mlada smehljala in vrtbila v dišeče loge trud nega zemljana. Po stezi med zelenimi bukvami sem hitel jaz, da še enkrat obiščem strica Jožka predno se poslovim od teh gozdov od teh vinskih goric in od teli prijaznih ljudi in odidem v tuje kraje — — —.
Tam pred hišico v uti sem ga dobil strica Jožka, kakoi vsako nedeljo popoldan. Zamaknjen je bil v svoj časopis, in ni slišal, ko sem se mu bližal.
„Dobro jo sekajo Rusi* —je mrmral — hej, da nisem za petdeset let mlajši 1“ Tedaj pa je mene opazil; odložil je i asopis in postal je resen; posml je mož, učitelj, oče, ki govori modro, pri jazno in tako, da gre v srce — —.
/hiraj boš šel sedaj po svetu? doma bi še ostal laje; svet je velik, ti si majhen in kdo e, če se ne zgubiš v njem —.
,V>sle stric izučil sem se tokodelstva in žene me po svetu, žene me z vsemi močmi, domača vas mi je pretesna — —. Zgubil pa se ne bom, 'edno bom izpolnoval to, kar ste me učili vi, in stariši moji —.“
.Med svetom je vse drugače — videl boš velike hiše in lepa mesta, a spoznal boš naposled, da je domača hiša lepša in domača vas srečnejša od teh kra-ot — —. Našel pa boš tudi srečo in zadovoljnost lahko, če boš pameten in pošten" —.
Mrak se je med tem napravil; tisti bujno-krasni majev mrak se je napravil in drevje je dišalo, rože so di ale, po cvetoči češnji pa je brenčal ruja vi hrošč — —. Teda j se je oglasil doli v dolini večerni ,Ave“ zvon v sv. Križa cerkvi boštanjski in odkrila sva se s stricem Jožkom in stri • je molil naprej angeljevo češčenje; molil je počasi, pobožno — gotovo je prosil Topolovško
mater božjo za spreotrnenje grešnikov —, a jaz sem na tihem prosil Boga da bi mi še dolgo ohranil dobrega strica Jožka —. Bo molitvi me je izkušeni stric učil , kako naj se obnašam med svetom, da me boj ljudje radi imeli; slednj c me je pa kakor nekdanje čase prijel: .Tako, sedaj boš to aj šel, angel varuh naj te spremlja in te srečno pripelje nazaj starejšega v znanju in izkušnjah, a v duši mladega kot danes. Le pojdi, ker te srce žene, le pojdi in vživaj z mlado svojo dušo ži ljenje in si nabiraj izkušenj. Toda v šumu in vrvenju sveta ne pozabi na Boga, ne pozabi svoje rojstne vasi e —. Spomni se tudi včasih svojege starega strica Jožka ki te je rad imel in ki je molil za te —
Pogledal sem strica in videl, da si je potegnil z rokavom preko zagorelega obraza in milo se mi je storilo —; tudi meni se je utrnila solza z oči —
/foraj pa zdravi ostanite stric, dokler se zopet ne vidimo* a rekel sem to z nekakim dvomom, in pogledal sem ga nekako tako, kot bi slutil, da ga ne bom našel več med živimi, ko se vrnem —---------.
♦
★ *
In zopet se ram je smehljala nasproti zlata pomlad. Veliki teden je bil in vse se je pomlaja lo v hiši in zunaj hiš' . Po cesti ob kolodvoru so vsaki dan prihajali c omači ..tujci", katere je bila usoda spodila po svetu —. Kdo bi ne želel preživeti vesele velikonočne praznike v krogu --svojih ? Kje se zmagoslavje Izveliča>jevo obhaja najsijajnejše ? Kje je najslajši velikonočni blagoslov ? — Kdor ve ele velikonočne praznike preživi na tujem, ta mi ho rad priznal, da se isti najlepše obhajaj > doma v revni vasici. — Obrazi tdjcev - domačinov so se smejali, ko so zopt t zrli drage svoje, ko so zopet zrli znane gore in griče.
In hitel sem tedaj tudi jaz — na veliko nedeljo je bilo. Hitel sem po stezi med že zelenim bukovjem med to pisano naravo, ki je radostno k icala „Aleluja!-‘ klicalo je drevje, klical je gozd: in ptiči so na njem radostno peli : Gospod je vstal aleluja!“ Hitel sem po stezi v Gabernik, da zopet vidim strica zajca, da mu povem svoje izkušnje, da se prepriča, da še nisem pozabil nanj v šumečem svetu. Glej, še je stala na hribčku tam tista prijazna bela hišica in utica tam spredaj — pospešil sem k rak.
»He, hoji kje ste stric Jožk?* vrata sem našel zaprta in pred hišico ni bilo pometeno kakor sicer vedno in kakor se spodobi ob takem dnevu —. Tamle okoli so še stale orjaške češne in debeli popri na njih so pričali, da se skoro razlije bela odeja čez.
„Hoj ! Kam ste šli, stric?*
Pa je prišla tedaj tam mimo Pirčova Urša in sem jo ustavil:
,He, Urša, slišiš Urša!
Pogledala me je žmikavo z drobnimi očmi in slišal sem hripavi glas:
,Kaj pa bi rad?*
,Ali uii veš povedati Urša, kam so šli stric Jožk ? *
..Stric Jožk* — -- starka se je zamislila.
O vem, kam je šel, vem; tja je šel, kamor pojdem tudi jaz kmalu in kamor pojdeš tudi ti, veš. Pojdi sem, pokazal* ti bodem, kje sedaj stanuje — —.
In šla sva tja na konec griča in jaz sem slutil, zakaj greva tja — —.
.Poglej doli v lepo dolino, doli ca Ba-zistov hrib poglej ; tam stanuje sedaj stric Jožk — —,“ in pokazala mi je s klukasto palico na mirodvor, kjer so spali rajni smrtno spanje —.
Teden dni pozneje sem bil zopet tam mimo. Hruške in češnje so cvetele in dišalo je tam okrog. — Meni pa se je zdi lo, da je to cvetje bolj bledo kot sicer — da žaluje za svojim očetom —.
In milo je bilo pri srcu tudi meni, ker spomnil sem se onih pripovedk izkušenega strica in spomnil se njegovih naukov. Umrl je mož stare korenine, mož, ki jih je nekdaj mnogo bilo, ki,pa umirajo in se ne rode več — —. Mož, ki ljubijo svojo hišo, svoj jezik in stare narodne običaje; takih mož je vedno manj in zato sem bil žalosten, ko so zagrebli strica zajca, ki je bil tak m ž —.
Vinograd doli v bregu je bil neok pan in plevel je rastel tam svobodno. Hruško pa te mlade žlahtne hruške, je obraščal mah in srobot; mlado je bilo to drevje, a osamljeno je mlado osivelo — —“. Gledal sem to mlado drevje, staro dvajset let in se zamislil v tiste čase, ko se je pod skrbnim vodstvom strica Jožka razcvitalo in rastlo pod božjim blagoslovom — — —.
In šel sem zopet po svetu ; v ta veliki, šumeči svet sem šel in pozabil sum to •— —. A kadar vidim kje na griču sadno drevje in se sveti bela hišica iz njega, kadar se porodi spomlad, tedaj se spomnim prijazne hišice v Gaber niku in orjaških belih češenj in spomnim se nekdanje spomladi, in nekdanjega strica „zaj-caM — — —.
Slovenci io Slovenke!
Spomnile se družbe sv. Cirila in Metoda.
V SEcA GI
(Spevni Ste v o E.)
Ji. Doma
V	hladni senci tu sedim, v duhu rulade dni živim.
Domačo vas zrem pred očmi, kjer rojstna hišica stoji; krog nje dišeče drevje belo, strnad na njem žgoli veselo.
Po bregu se živina pase,
ob hiši vinska trta rase — .
Zrem znancev trumo tam pri nas ki prišli so popoldan v vas; a v utni senci tam košati, sedi in čita siva mati —.
Obraz jej mil, prijazen je,
„ Tomaž Kempčan^ berilo nje, na licu jej stoje očali, na klopi zraven molek mah.
Odloži knjigo siva mati, ne more več iz knjige brati —.
V	daljavo zre obraz otožni,
in tiho moli venec rožni — — - - . „Neskušen še in mlddolet je moral iti v širni svet —, med svetom da se ne zgubi,
Marija čuvaj, varuj Ti!“
V	duhu gledam to sedaj,
kot gledal sem z očmi nekdaj —. Sijala takrat je pomlad, na veji je žgolel strnad na vrtu cvcl je pisan cvet, ko sem odhajal v širni svet — —. In šel sem v svet, na ustih smeh, a v srcu solze — in v očeh —.
A vedel nisem, nisem znal, da svet me bode goljufal — ;
Le to sem takrat dobro znal;
— od sreče sem slovo jemal - — Kar vam zakladi dragi vsi, spomin je meni proštih dni —.
Aloj dom, mladost, Bog ve, zakaj mi srce sili k vam nazaj — ?
Na tretji katoliški shod v Ljubljano!
Tržaški l(aloliski 81ooer\ei!
Ne pozabite, da je Vaša dolžnost vde-ležiti se, če le možno, III. katoliškega shoda, ki bo letos koncem avgusta v Ljubljani. Vrli Kranjci nas pričakujejo v velikem številu. Vsaj en poseben vtak se nas lahko nabere. Pojdimo ne le duhovniki, ampak tudi dijaki, učitelji, delavci, rokodelci, kmetje. Vsi na katoliški shod, da se pomenimo, kako delati v bodoče na katoliški podlagi v blagor slovenske domovine ! Glavno zborovanje bo na nedeljo.
Opozarjamo dekleta, ki prihajajo brez spremstva iz slovenskih dežel v Trst iskat službo, naj sc ne ndajo hudobnim priliznjencem, ki prežijo nanje na južnem koto dvoru. Zaupajo naj samo vodnicam poslanim od družbe sv. Vincencija, ki čakajo ob prihodu vsakega vlaka in nosijo na prsih svetinje z beto rumenim trakom.
NASA DRUŠTVA.
Dekliška Marijina družba v Rojanu šteje sedaj 69 članov. V nedeljo 27. t. ni. popoldne ob 4 uri bo še 14 deklet sprejetih v družbo. Dekleta zahajajo rada v „Marijin dom“ na skupne zabave. Letošnji majnik je družbin pevski zbor zelo povzdignil z lepim cerkvenim petjem. Občni zbor bo na binkoštni ponedeljek ob 4 uri in pol popoludne v „Marijinem domu“ pri cerkvi. Na dnevnem redu je tudi volitev novega odbora.
Kaj pravi politika?
Avstrija Ogrska D r ž a v n i z b o r. V prvi seji državnega bora, ki je bila v torek dne 15. t. m. se je predstavil poslancem princ llohenlohe kot novi miuisterski predsednik in minister za notranje zadeve. Oh lej priliki je Imel tudi na-
vadni programni go dr, v-'katerem fe pdvdarjal posebno kot pn o točko uVedenje splošne in jbdnake volivne pravice Po uvedenju splošne in enake vo-1' livne pravice bo prišlo do mihi med avstrijskimi narodi, s tem bo pa utrjen tildi obštan k Avstrije Glede Ogrske pa je izjavil llobeulohe da1 nebo dovoli!, da bi se avstrijski interesi krij prikrajšali. Obljubit je dobrohotnost hi rieprisiranost nasproti vsem 1 ar dnostim, skrb ti hoče zlasti'tudi za dobro upravo Vkratkrh potezah je označen njegov program v teh le besedah : V sdcijalnem in narodnem-oziru urejena in ut jena Avstrijo ' Zlasti so ugajale'odkrite in odločne ‘bešede novega ministrskega pr dsednika. O njegovi izjavi se je otvo1-rila debata, v kateri So poslamu zopet izražali svoje želje, kakor za časa Gau&i; V debato je* posegel tudi Llohenlohe h je pozval stranke, p i jazne volivni reformi na j-se zadovolje s lem, kar se more praktično doseči. Volilna reforma ni proti nobeni narodnosti, ampak hoče pomiri i obstoječe narodnostne razmere z enakopravnostjo■' vseh drža vij nov. Ako pa ne bo možen sporfrziini med strankami, e vlada odločila, da pr de1 na dan s samostojnimi predlogi Iz vseh iz;av ininisterskega predsednika se da sklepati, da on trdno zaupa, da se mu posreči premagali vse težkoče in spra viti pod streho, česar Gauč ni mogel. V oderemo. Dr. Šušteršič je i/javil v imenu jugoslovanskih poslancev, da bodo natančno pretresli vladno predlogo in- se potem odločili ali' gla ujejo za njo ali proti njej Dre ko slej stojijo naši poslanci na- stališči.! splošne in jednake volivne pravice in zah evajo brezpogojno, da se mandati na Koroškem in Štajerskem na no. o razde e . V gosposki zbornici e Mohenlohe podal i jat o podobno oni v zbornici poslancev. Tudi tu bodo debatirali • o njegovi izjavi. — Na Dunaju so im li dopolnilne ob inske volitve. Krš anski social i ^o zmagali v IV. in V. okraju; vrgli so tudi liberalno trdnjavo v Leopoldovem predmestju. S čjalni demokratje so pridobili 4 fedeže. •— Za pre-sodnika Hrvat* skega sabora je iz ol en dr Medak vič; za pr ega podpredsednika pa dr. Starče ič V prvih sejah so opoz cijonalni poslanci predložili važne nijne predloge, tako se vspostavi zopet porota za tiskovne st ari, da se zaustavijo vsi politični procesi in da se zajamči imuniteto narodnih poslancev. Pii vo litvi odposlancev za ogrski državni zb r je bilo izvoljenih 27 član v opozicije, 10 virilislov in 3 divjaki. Sabor je bil nato odgoden. — Dne 22. je cesar slovesno otvoril ogrski državni zbor s prestolnim nagovorom, v kder m je Družil svoje veselje, da je prišlo zopet do normalnih razmer na Ogrskem. Razmere do drugih držav so prijazne; naštel je kakšne naloge bo moral državni zbor rešiti, med temi je zla ti votivna reforma na pod-
Ligi demokratifne ideje in narodnega značaja ogrske države ter urejenje fi tanancijelne nagodbe s Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo
Drugi kraji Ruski car je z veliko slovesnostjo a kratkim prestolnim govorom otvoril dumo. Za predsednika dume je bil izvoljen prof. Muronav Jako živahna je seda debata o odgovoru na carjev govor. Vsi brez izjeme zahtevajo amnestijo (pomiloščenje) političnih jetnikov. A vlada se menda obotavlja, a to obotavljanje bi znalo zopet vreči Rusijo v nesrečo Poslan i zahtevajo, naj se odpravi državni svet upelje splošna in jednaka volilna pravica in še raznih drugih svoboščin. - Na Laškem imajo zopet ministersko krizo. Lonuivo je odstopil. Doslej kralj še ni :me-nova! njegovega naslednika.
Kolecl.£i,r>če k.
JI a j
27. VI. povelikonočiiii nedelja. (Evangelij: Jezus govoii o pričevanju sv. Duha.) Magdalena Pac.. dev., Janez p. m., Beda, cerkv. uč. — 28. pondeljek. Avguštin, šk.; German; Viljem, op. — 29. torek. Maksim, šk. ; Teodozija, muč. — 30 sreda. Ferdinand, kralj; Feliks I. pap.; najdenje desne roke sv. Štefana. - 31. čet'tek. Kancijan s
tov. ; Angela, dev. — Ditnes prvi. krajec ob 7 uri 21. min zjutraj. Se zrni raj bo mokrotno vreme.
Junij
ima 30 dni. dan zraste do dne 22 za 18 rnin>. in se zopet skrči do lonca mesca za 3 min.
1. petek. Juvencij, muč.; Gracijan, muč. — 2. sobota Marcelin, muč.; Gracijan, muč — Dimen je post in zdriek mesnih jedij.
3. Billi- osti. (Fvangelij: Jezus govori o sv. Dnhu in ljubezni) Elotilda; Oliva, dev. — 4. Btnkoštni pondeljek. Frančišek Kar., sp.; Kvirin, škof. — 5. torek. Bonifacij; šk. — Danes je ičep ob 10> uri 9* zvečer. Lepo vreme. — 7. četrtek. Robert, op.; Sabijan, muč.; Bogomil, op. — 8. petek. Medord, šk. ; Maksim. — 9. sobota. Primož in Felirijan, muč.; Pelcgija. — Ta teden je kvaterni teden_ tor j post in zdrzek mesnih jed tj v sredo, petek in soboto.
Književnost in umetnost.
«Kaj je torej z alkoholom?« Tako se zove mala 70 strani broječa knjižica, ki razpravlja mimo najbolj sitna vprašanja o treznosti, zmsr-nosti in pijančevanju. Pisana je tako, da jo lahko ume vsakdo, ki je dobre volje. Ima tudi nekaj sličic. Knjižico se dobi v Katoliški bukvami v Ljubljani za 70 h. Priporočamo.
Prevzviseni g. škof pride v nedeljo ob 7 in tri četrt v Rojan na obiskovanje in sv. birmo. Prevzvišenega bodo vsprejeli Rojančani s cerkvenimi zastavami pri mostih. Ob 8. uri boprisusto-val Škot sv. maši s slovenskim petjem za žive in mrtve rojanske župljane. Za svetu birmo bo pripravljenih neka nad 6) otrok. — Rlagoslovljen, ki pride v Gospodovem imenu! Vsi-dobri Rojan-čani željno pričakujejo s ojega višjega pastirja.
v
Skedenj, 22. t. 111. Preteklo nedeljo smo imeli v tej župniji škofovo obiskovanje in sv birmo.
Že v soboto zvečer je veselo zvonenje naznanilo vsem župljanom nenavadno praznovanje.
V nedeljo ob 8. uri zjutraj je bilo že vse v redu. Cerkev je bila krasno okinčana kakor lepa nevesta, katera pričakuje svojega ženina. Pred vhodom je bil napravljen iz samih dišečih cvetlic veličasten slavolok; okoli in okoli cerkve •so vihrale zastave.
Točno ob 8. uri in pol so se podali vsi birmanci in župljani z domačo duhovščino naproti svojemu Višjemu Pastirjh ter ga slovesno spre jeli in spremili v cerkev.
Pri glavnih vratih je pričakoval presvitlega škofa č. g. župnik ter mu podal razpelo, blago-goslovljeno vodo in ga pokadil, kakor veli rimski obred. Na to je zapel cerkveni zbor „Ecce sacerdos magnus“. Zdaj je presv. g. škof pred velikim oltarjem podelil vsem navzočim svoj nadpastirski blagoslov, ter imel v slovenskem potem v laškem jeziku krasen govor.
Slovenci bi morali res svojega škofa posebno čislati in spoštovati že zato, ker nam tako lepo govori v domačem slovenskem jeziku !
Presvetli škof je priporočal vsem župljanom posebno birmancem, naj zvesto ohranijo svojo sv. vero in naj jo tudi očilno spoznavajo in po njej svoje življenje ravnajo. Mudi so časi, zato naj se varujejo, kar se da, zlobnih in nevarnih družb in tovarišij, posebno naj ne čitajo pohujš-šljivih in nenravnih knjig in. časopisov, naj se vpišejo v Marijine družbe, naj prihajajo radi v cerkev k službi božji, naj prejemajo pogostoma sv. zakramente.
Presv. Škot je govoril v slovenskem jeziku tako glasno, in tako čisto je izgovarjal besede, da ga je razumel vsak najmanjši, birmanec. Nje-
govi prelepi nauki gredo zdaj od ust do ust in ne bodo tako hitro pozabljeni. Po pridigi je daroval sv. mašo, potem pa pregledal tabernakelj, oltarje, krasno nebo in zastavo sv. Lovrenca, prelepe zastave Marijinih družb, veli astni svetilnik, podobe, krstni kamen itd. in vse jako pohvalil.
Po molitvah za mrtve je tudi sam izpraševal birmance, kateri so res dobro odgovarjali, in potem jim podelil zakrament sv. Birme.
Asistirali so presv. škofu veleč. g. kaplan Ujčič in dva kanonika, preč. g. Sincic in Fabris.
Presv. g. škof je napravil na župljane dober vtis, zato je popoldne vse vrelo v cerkev, daskaže svojemu višjemu pastirju pred odhodom zadnjo čast.
In res, po dokončani službi božji, so vsi birmanci, vse družbe in drugi župljani z duhovščino, s križem na čelu, spremili presvitlega škofa ter s solzami v očeh pozdravljali in se poslovili od svojega preljubega očeta in višjega pastirja.
To so tako ganljivi prizori, kateri se ne dajo prav popisati.
Želimo prav iz srca presvitlemu škofu, da bi ga povsod tako veselo sprejeli kakor so ga skedenjski župljani in da bi povsod po vseh župnijah užival med svojimi ovčicami tisto veselje, katero je užival pri nas preteklo nedoljo, ki nam ostane v vednem spominu.
Umrl je ljubljanski stolni prošt prelat dr. Kulavic nenadoma v petek popoludne v starosti 68 let. Na Dunaju je bil v Avguštiueju učitelj sedanjih škofov v L ubljani. Trstu in Gorici. Nad 17 let je bil pokojnik spreten vodja ljubljanskega semenišča in kakor se vidi, vzrojil duhovščino za vstrajno delo. Leta 1902 je dosegel dostojanstvo stolnega prošta v Ljubljani
S proštom dr. Kulavicem je izgubila jubljan-ska škofija enega najplehienitejšib duhovnikov, obdarjenega s prel pimi vrlinami duha in srca, ži e ega z vso 'nemo za svoj poklic. Kjer je deloval, povsod je zapustil trajne sado e svojega z'esiega truda
Svetila mu večna luč!
f Župnik Jožef Budin. — V petek ob 10. uri zvečer je po kratki bolezni za srčno hibo umrl v Trstu veleč, gospod Jožef. Budin župnik pri Sv. Mariji Veliki (Jezuitih). Pokojnik se je porodil v v Prvačini dne 8. januvarja 1838. in je bil dne 14. sept. 1856. posvečen v mašnika. Služboval je dolgo let kakor duhovni ponvičnik pri Sv. Mariji Veliki, nekoliko časa tudi kakor stolni vikar pri sv Justu. Pred 12 leti je postal župnik pri Jezuitih. Pokojnik je bil tihega in mirnega značaja iu zlasti milosrčen do siromakov. Pogreb se je vršil v ponedeljek ob 10. uri dop. iz župnišča pri
Je/uitih v cerkev in p item na pokopališče pri Sv. Ani. —
N. p. v m. 1
Josipu Stritarju, našemu vrlemu pisatelju in pesniku so priredili v Ljubljani povodom njegove VOletnice veliko slavnost, na katero se je pripeljal slavljenec iz Dunaja.
Iz Boljunca. Na belo nedeljo je začela poslovati novoustanov jena „Hranilnica in posojilnica v Boljuncu, reg. zadruga z neomenjeno zavezo.1* V zadrugo se sprejemajo osebe, ki se morejo vezati s pogodbami in prebivajo v župnijah : Dolina, Boršt, Klanec in Osp.
Posojila se dajo le zadružnikom in sicer na osebni kredit proti dolžnemu pismu ali pa v tekočem računu s solidarnim jamstvom najmanj ene osebe kot poroka in plačnika začasno po 6 odst.
Posojuje se tudi na zastavo vrednostnih li tin, premičnin in zla-ti zemljišč.
Hranilne vloge se obrestuj jo po 4 in pol odst. in se sprejemajo od vsakega, ali je ud posojilnice ali ne.
.Obresti teh se računajo od prvega dneva vlaganju sledečega meseca in do konca meseca, po katerem se je vloga izplačala.
Obresti zapadejo 31. decembra vsakega leta v pla ilo. Med letom se obresti le tedaj izplačajo, če se zajedno vzdigne tudi ves kapital. Nevzdig-nj ne obresti se koncem decembra vsacega leta ptipišejo glavnici ter kakor poslednja obrestujejo.
Rentni davek plačuje posojilnica sama. Za varnost vlog jamčijo vsi udje z vsem svojim premoženjem.
Iz Ljubljane. Tukajšnje dobro vspevajoče društvo tekstilnih (predilnih) delavcev, je napra-v lo v nedeljo 20. t. m. izlet na Šmarno goro, kojega se je vd lež lo tudi zavedno delavstvo iz ,.kršč. soc zveze* s svojim vrlim pevskim zborom, k je dobro izvršil dano nalogo in je zlasti v prijaznem Št Vidu pokazal svojo spretnost. Taki izleti so za delavski stan pač velikega pomena v vsakem oziru, zlasti če so združeni s tako poučno zabavo kot je bil nedeljski izlet. — Krog zavednih kmečkih mladeničev v Ljubljani, je zadela brilka izguba. Vrli mladenič Erman, vojak deželne hrambe nas je nenadoma zapustil in odpotoval
—	v večnost. Bil je skozi in sk< zi pošten in pameten fant; čislan med tovariši, priljubljen pri predstojnikih. Zapustil nas je v najboljših letih
—	v cvetoči mladosti 22 let. Do zadnjega je bil zdrav in rudeč, a pri vajah na Koroškem je dobil kal bolezni katera ga je pokojiala v štirili dneh. Kako priljubljen je bil med vojaki, je pokazal njegov pogreb. Tovariši njegovi so mu darovali krasen venec, kakor tudi g. stotnik. Mi
mladeniii smo z njim izgubili za dobro vedno vnetega fanta Ljubil je slov naro ne pesmi, katere je nabral z ve'ikim zanimanjem, ljubil je domafo zemljo v katere j jo želel počivati, a se mu ni želja izpolnila Na novo pokopališče sv. Križa v Ljubljani smo ga zagrebli in si mislili s pesnikom :
V tujem kraju zdaj ležiš neznan, nemilovan ; ne križ, ne kamen ne stoji, kjer ti si zakopan —.
Iz Boštanja. Kje pa je to? bo prašal kedo, ko bo videl ta le dopis. Ni > uda, kajti iz Boštanja na Dolenjski strani še ni bilo v cenj. .Druž. Prij." nič citati, kar izhaja. Toda tudi tukaj živimo ljudje po božji podobi v-tvarjeni kakor drugod in zato smo ma o s kom lei ,razrukaliJ pa smo dobili prostor v Druž. Prij.“ Pri nas imamo Kat. sl izobraževalno društvo, katero se pod spretnim vodstvom raznih gospodov lepo razvija, a bi se še lepše če bi vsi boštanjski mladeniči z večjim navdušenjem pomagali gospodom ki ne morejo vse sami. Liberalizem, ki je imel nekdaj tu svojo trdnjavo je pričel zadnji čas nekaj pokati: kmetje so namreč spoznali da imajo ti ljudje pač dolge jezike in marsikaj oblju-bujejo, storijo pa nič. da kmete za nos vodijo, ker se mu na eni strani prilizujejo, a na drugi kratijo njegova pravice Skratka duh časa je tudi tu pregnal 1 b°ralno temo in sedaj se dani — ljudstvo vstaja. Krepko naprej!
Družiti sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v prid kolekujejo vse svoje uradne spise z narodnim kolekom vsled sejinili sklepov občine: Vič pri L ubljani, Kog pri Središču Kropa na Gorenjskem Srednjavas v Bohinju Dol pii Hrastniku in Krtina pri Ljubljani Živele, ki ste se tako hitro vdale družbinim prošnjan.
172. vodstvena seja seja se je vršila dne 16. majnika 1906 ob 3. uri pop. v družbinih prostorih »Narodnega doma". Navzočni: Tomo Zupan (pr-vomestnik) Luka Svetec (namestni prvotnestnik), Dr Ivan Svetina in Ivan Šubic. Svojo odsotnost sta opravičila Ivan Murnik in svetovalec za druž-bine stvari Anton Forekar. Imenovala se je druga moška učna moč za deško družbino šolo pri sv. Jakobu v Trstu. Ko so se še redle nekatere »ujne notranje zadeve in se je zagotovilo nekaj knjig kot podpora dvema ustanovljenima ljudskima knjižnicama, je zaključil prvomestnik ob pol 6 uri sejo.
Družbi sv Cirila in Metoda v Ljubi ani je 2opet oddala tvrdka Ivan Perdan v Ljubljani kot založnica družbinih vžigalic znaten prispevek 1000 kron. To je že drugi tisočak v tem letu. Zavedni
Slovenci rabite edinole vžigalice v prid družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Za uboge sirote Semec	v	Bojanu
darovali:		
Neimenovan	K	r—
Marijina družba	»1	4-38
J. v.		n-C2
V. B.	*	21—
M. B	M	F—
Skupaj	K	9-00
Bog plati 1	Jakob Ukmar.
Daljšo povest ..Sosedova Marjetica11 smo začeli priobčevati danes iz peresa našega vrlega sotrudnika g Ivana Y. Starogorskega.
Nesreča na železnici. Na progi južne železnice med Litijo in Ponovičem sta trčila ponoči med ii. in 12. uro v petek dne 18. t. m. drug ob drugega tovorna vlaka št. 164 in 20. Pri tem sta bila ubita strojevodja Walter in sprevodnik Lavrenčič, oba iz Maribora. Ponedeljek popoldne so peljali trupli Walterja in Lavrenčiča v Maribor, kjer imata svoje družine. Eden ima pet neoskrbljenih otrok, a drugi devet. — V nedeljo popoludne je bil promet popolnoma reden. 18 železni kih voz je poškodovanih. Pri stroju so se pokvarilii samo odbijalci (puferji).
Strela j c ubila 13 «seb. Iz Tešina poročajo, da je v Konjaku pri nekem pogrebu strela udarila v cerkveni stolp. Ubitih je bilo 13 oseb, 22 pa ranjenih. — Blizu Pulja pa je ubila .strela pastirja in kravo.
Sv. Oče Fij X je zadnje dni rahlo obolel. Sedaj mu gre na bolje. Nevarnosti ni nobene.
Odlikovanje. Vč. gospod Ivan Klobovs, vojaški superior v Inomostu je imenovan častnim papeževim komornikom. G. Klobovs je bival nekoliko let kakor vojaški kurat tudi v Trstu.
Knmnnski kralj v Gorici. V torek minolega tedna zvečer je prišel v Gorico rumunski kralj soprogo kraljico, znano pesnico Carmen Sylvo. To je prvi evropski vladar, ki je posetil Gorico. Nastanil se je v hotelu „S]udbahn*, ki ima sedaj v g. Hacku res spretnega voditelja. Kdor potuje v Gorico in želi udobnosti, naj se nastani v tem hotelu, ki je v slovenskih rokah in ki ima v g. Hacku moža, ki zborno razume svoio stvar.
Krištofu Kolumbu mislijo postaviti spomenik v Rimu blizu papeževe palače (vatikana). V nedeljo 20 t m. je mimVo 400 let, kar je umrl ta imeniten mož, ki je odkril Ameriko.
O hudi nevihti s točo nam poroča prijatelj iz Kozjega na spodnjem Štajerskem. Njegov dopis se glasi:
Dne 8. maja se je koj popoldne nebo pooblačilo na vzhodni strani Že ob 2. je jelo bliskati in po malem z veduim drdranjem grmeti.
Priplulo je nato strašno hudourje s točo, ki je padala kakor grah debela in je v par minutah pokrila vso zemljo, da je bila bela kakor po zimi. V nekaterih krajih, kakor pri sv. Nikolaju v Polju, na Vrhu, en del Zdol in Kozje je hudo po olkla, še drugi dan jo je bilo tuintam dovolj, V Kozjem je v istem času strela udarila v mesnico in hlev g. Žani Kuželj. Udarila je na vrh šopel-na, i se je kar na enkrat užgal in je začelo gora ti kar s plamenom, ker je s slamo krt. K sred so bili ljudje na enkrat vkup s požarno hrambo, in so tako obranili, da ni zgorelo vse in se ni ogenj razširil. Samo en del strehe je uničen. Groze poln je bil ta dan a koj za t m je že sledil drugi dne 12. maja. Zopet je hudo rogovilila toča po Veterniku in Ko jem, in je uniči a še prej ostale pridelke. Kar vej ce je toča trgala z drevja, da jih je bilo vse polno po tleh, hudourje je pa izoralo zemljo v hribovitih krajih in jo zaneslo v nižave. Bog se nas vendar usmili! — Burskega romanja so se udeležili tudi naš č. g. kaplan dr. Janez Jančič. — Madjina družba se prav lepo razvija po naši župniji. — Vsem cenjenim brav-cem pošilja srčne pozdrave in želi srečne in vesele binkoštne praznike
Kozjanski novičar.
Za 'kratek čas.
Domača naloga Miš ko ta Doltarjevega.
Pop la prašiča.
Prašič je samostalnik moškega spola in domača žival. Prašič ima štiri suhe noge in vsaka diši po dimu. Na vsaki nogi je šunka (pršut). Prešič ima tudi mnogo klobas. Prešič je vmazan in je slabo hrano, zato ker ima pečenko pri sebi. Klobas in pečenke ne vidimo, kadar teče, ker je pokrit s kožo in lasmi. Kadar je lačen, kruli in kadar ga koljejo, cvili zato, ker mu teče kri. Kadar prašiča imamo, hodimo v šolo, kadar ga zakoljemo, ne gremo v šolo. Potem jutri prinesemo v šolo koline. Prešič je dober. Prešič ima tudi meh. Na koncu ima okrogel rep.
(Lj Š.)
Brzojav. »Slišite, krčmar, jaz tega ne razumem, kako to gre z brzojavom.“ — „To ti je čisto lahko raztolmačiti,“ odgovori krčmar vaščanu. — „Vidiš, kadar psu zadej na konec repa stopiš, on isti čas spredaj zacvili. Misli si zdaj psa, ta je tanek kot žica (drat) a dolg od Ljubljane do Trsta. V Ljubljani ima rep, a v Trstu gobec. Kadar ga v Ljubljani vščipneš na rep, oglasi se isti čas v Trstu. To ti je vse tako priprosto.
Odgovorni urednik: Kun Gorjup.
Šaljivo vprašanje. Kaj jezi zdravnika najbolj? Kadar kdo kihne, a on mu mora odgovoriti : Na zdravje!“
(M . P.)
Naša slika.
Ni davno tega, kar smo poročali o groznem potresu v severnoameriškem mestu S. Francisco. Današnja slika nam kaže glavni del mesta, ki je pa zelo trpel vsled potresa. — Ogromne zpradbe, ki jih vidimo na sliki, so se skoro popolnoma porušile. V ulici »Market« opaziš res pravo amerikansko gibanje in vrvenje z vozovi in peš. Palača s 14 nadstropji je uredništvo lista »Egsaminer», v palači štev. 2 izhaja list >Kro-nikle«, poslopje štev. 3 pa je velikanski botel.
Uganke.
I. Pi e š i t e v.
]) snop slame, i) tele, vol, čevlji iz usnja prirejenega iz goveje kože, 3) njegov koč’jaž.
Prav sta jib rešila: Agrež Jožef in Pastišek Mihael na Zdolah. Obdarovan je bil takrat Agrež Jožef.
		II	No	v e	uganke
a	*	a	a	a 1	vojak
a	1 a	a	a	a	moško ime,
a	a	c	c	d	kar berač prosi,
d	e	e	e	e	obertnik,
e	1 e	e	h	i	kmečka priprava,
i	| i	i	j	j	vojna priprava,
k	k	k	k	k	poljedelec,
k	k	k	k	k	perutnina,
k	k	k	k	k	ime papeža,
k	| k	k	k	k	mesto v Istri,
1	1	1	n	n	turška knjiga,
n	n	0	°	0	vse ga časti,
0	0	0	0	0	vprašanje,
0	0	p	p	r	žensko ime,
r	1 r	r	r	r	žganjarska priprava,
r	1 P	r	r	S	šolska reč,
s	l 8	s	T	t	rokodelec,
t	f t	t	U	Ž	I kletarska reč.
Kdor prav sestavi črke tega pravokotnika čita po vrsti gori označene besede. V prvem predalčku mora biti vedno črka K. Po sredi od od zgoraj dol dobiš ime slovenskega časopisa.
2) Včeraj so rekli: „bo“; jutri pa poreko: „je že bilo.“ Kaj je to ?
(Pustišek Mihael.)
Kdor prav pogodi obe uganki in bo izžreban, prejme v dar od g. M. Pustišeka krasno vezan 1. letnik „Glasnika najsv. Src.“ Čas zgla-sitve do 4. junija.
Izdajatelj: Jakob Ukmar.