134 Developmental trends of the olympic games’ 100-meter sprint Abstract The aim of the research is to analyse the trends of the Olympic Games’ 100-meter sprint from the last 28 years. Within the frame- work of the present graduation thesis, the changes in the following fields were established: the results of the 100-meter sprint, the age of the athletes, some morphological variables of the competitors, the reaction times and the gender differences were compared. Comprised within the research, which is gathered online, is the data analysis of the 128 male and female sprinters who participated in the final 100-meter sprint events at the Olympic Games between 1984 and 2012. The data was statistically proc- essed utilizing IBM SPSS Statistics 20 software. In order to determine the gender differences, an ANOVA was used. According to the results of the analysis, the developmental trends of the Olympic’s 100-meter sprint are changing differently for both female and male competitors. The sprinters of different ages and morphological characteristics are achieving top results with extremely small differences. Key Words: Olympic Games, 100-meter Sprint, Morphological Variables, Reaction time, Trend. Jan Filipič, Milan Čoh Trendi razvoja olimpijskega teka na 100 metrov Izvleček Namen študije je bil analizirati trende olim- pijskega sprinterskega teka na 100 metrov v obdobju zadnjih 28 let. Ugotavljali smo razvoj in spremembe na področju rezulta- tov teka na 100 metrov, starost, morfološke spremenljivke in reakcijske čase sprinterjev ter primerjali razlike med spoloma. V študiji smo na podlagi podatkov, pridobljenih iz spletnega vira, analizirali 128 sprinterjev in sprinterk, ki so nastopili na olimpijskih igrah v finalnih tekih na 100 metrov v obdobju 1984–2012. Podatke smo statistično obde- lali s pomočjo IBM SPSS Statistics 20 in za ugotavljanje razlik med spoloma uporabili ANOVO. Rezultati so pokazali, da se trendi razvoja olimpijskega teka na 100 metrov pri obeh spolih tekmovalcev različno spremi- njajo in da različno stari ter v morfoloških značilnostih neenaki sprinterji in sprinterke dosegajo vrhunske rezultate, znotraj katerih so izjemno majhne razlike. Ključne besede: olimpijske igre, šprinterski tek na 100 metrov, morfološke spremenljivke, reakcijski čas, trend. http://www.nbcolympics.com/news/how-watch-usain-bolt-and-justin-gatlin-2016-olympics glas mladih 135 Uvod „ Tek na 100 metrov je najkrajša olimpijska sprinterska disciplina. Že od nekdaj velja za kraljevo disciplino atletike. Finale teka na 100 metrov na Olimpijskih igrah (OI) je približno deset sekund trajajoč spektakel najhitrejših zemljanov na svetu, ki si ga po zadnjih ocenah nekaterih televizijskih hiš ogleda več kot milijarda ljudi in je nedvo- mno najbolj gledana atletska disciplina na tovrstnih dogodkih. Prvi svetovni rekord pri sprinterjih je Med- narodna atletska organizacija (IAAF) pri- znala leta 1912, ko sta bila s časoma 10,6 sekunde najhitrejša Don Lippincott in Jackson Scholz. Pri sprinterkah je bil prvi in uradno zabeleženi svetovni rekord leta 1922 s strani Mednarodne federacije športa žensk (FSFI), ki se je leta 1936 združila z IAAF. Leta 1975 je IAAF sprejela avtomatsko ele- ktronsko merjenje rekordnih časov za tek- movanja do 400 metrov, dve leti kasneje pa za sprinterske discipline zahtevala merjenje časa na stotinko sekunde natančno. Jim Hi- nes s časom 9,95 sekunde, Wyomia Tyus in Renate Stecher, obe s časom 11,07 sekunde na 100 metrov, so vsi zmagovalci OI iz le- ta 1968 oziroma 1972 in s tem postali prvi rekorderji z elektronsko izmerjenim časom. Sedaj svetovni rekord pri sprinterjih znaša 9,58 sekunde in je v lasti Usaina Bolta, pri sprinterkah pa najhitrejši čas pripada Flo- rence Griffith – Joyner z 10,49 sekunde. Do 21. junija 2011 je IAAF pri sprinterjih v teku na 100 metrov priznala 67 veljavnih rekor- dov, pri sprinterkah pa 43 rekordov. Namen študije je ugotoviti trende sprinter- skega teka na olimpijskih igrah v obdobju od leta 1984 do 2012. Ugotavljali in primer- jali smo razvoj in spremembe na področju rezultatov, reakcijskih časov, morfoloških karakteristik sprinterjev in sprinterk na 100 metrov. Ugotoviti smo želeli tudi razlike med spoloma. Metode dela „ Vzorec merjencev V opazovani vzorec so bili vključeni sprin- terji in sprinterke, ki so tekmovali v finalu te- ka na 100 metrov med letoma 1984 in 2012 na OI. Nanizanih je bilo osem OI v obdobju 28 let in na vsakih igrah je tekmovalo 8 fina- listov in 8 finalistk teka na 100 metrov. Vseh tekmovalcev skupaj je bilo torej 128, od tega je 64 sprinterjev in 64 sprinterk, razen pri spremenljivkah reakcijskega časa, kjer je bilo 63 sprinterjev in 64 sprinterk, ter konč- nega časa in povprečne hitrosti teka, kjer je 120 tekmovalcev, od tega 58 sprinterjev in 62 sprinterk. Vzorec spremenljivk Določili smo dva sklopa spremenljivk. Prvi sklop predstavljajo spremenljivke, ki smo jih pridobili na spletni strani in so izmerje- ne, drugi sklop pa so spremenljivke, ki so izpeljane iz le-teh in so izračunane. To sta bili indeks telesne mase (ITM) in povprečna hitrost teka, ostale so starost, telesna višina, telesna teža, končni čas na 100 metrov in reakcijski čas. Med morfološke spremen- ljivke smo šteli telesno težo, indeks telesne mase in telesno višino. Način zbiranja podatkov Osnovni vir podatkov je predstavljala sple- tna stran http://www.sports-reference. com/olympics/. Časi na OI so bili izmerje- ni s pomočjo treh različnih svetovnih in uradnih časomerilnih organizacij Omega, Seiko in Swatch. Morfološke značilnosti sprinterjev in sprinterk v teku na 100 me- trov, najdene na isti spletni strani, so bile izmerjene po standardnih postopkih an- tropološkega merjenja. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s programsko opre- mo Microsoft Office Excel 2007 in IBM SPSS Statistics 20. Osnovna statistika (srednja vrednost, standardni odklon, največja in najmanjša vrednost) je bila opravljena na podatkih reakcijskega časa, končnega ča- sa, povprečne hitrosti, starosti, telesne te- že, višine in ITM-ja. Trende smo prikazali s histogrami in z linearno črto tako, da smo izračunali povprečne vrednosti za vsake OI. Za ugotavljanje razlik med spoloma in posameznimi skupinami v posameznih obdobjih v srednjih vrednostih spremen- ljivk smo uporabili test ANOVA. Testiranje statistične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odstotnega tveganja. Rezultati in razprava „ Primerjava osnovne statistike spremenljivk starosti, višine, teže, indeksa telesne mase, končnega časa, hitrosti teka in reakcijskega časa za sprinterje in sprinterke ter prever- janje statistične značilnosti med spoloma in posameznimi skupinami na posameznih OI s testom ANOVA. Iz Tabel 1 in 2 osnovne statistike spremen- ljivk sprinterjev in sprinterk na 100 metrov v celotnem opazovanem časovnem obdo- bju vidimo, da se starost tekmovalcev gi- blje med 19. in 36. letom, starost tekmovalk pa med 19. in 40. letom starosti. Povprečni starosti, ki je pri sprinterjih 25,3 in pri sprin- terkah 26,3 leta, se med obema spoloma razlikujeta za približno eno leto. Povprečna višina sprinterjev je za kar 14 cm ali 8,5 % višja od povprečne višine sprinterk, v teži pa je ta razlika celo 20 kg oziroma 32,6 %, zato je pričakovano ITM pri sprinterjih višji za 2,7 oz. 12,8 %. Povprečna teža sprinter- jev namreč znaša 78,6 kg, višina 181,7 cm, medtem ko je pri sprinterkah povprečna teža 59,2 kg in višina 167,5 cm. Podobne rezultate je dobil tudi Uth (2005), ki je pre- učeval čase 50 najhitrejših sprinterjev in sprinterk na 100 metrov na svetu. Povpreč- na starost sprinterjev je znašala 25,58 let, Tabela 1 Osnovne statistične značilnosti spremenljivk sprinterjev s testom ANOVA v obdobju 1984–2012 O S N O V N A S T A T I S T I K A ANOVA Sp rin t e r ji S premenl jivk e N M in Max M ean SD S ke w Ku r t S i g . ( z n o t r a j s p o l o v ) S i g . ( m e d s p o l o m a ) Čas (sek) 58 9,63 10,35 10,01 0,157 0,065 - 0,138 0,000 0,000 Hitrost (m/s) 58 9,66 10,38 9,99 0,156 0 , 017 - 0,103 0,000 0,000 Reakcijski čas (sek) 63 0,124 0,216 0,160 0,020 0,573 -0,025 0,008 0,003 Starost (leta) 64 19,0 0 36,00 25,34 3,330 0,549 0,491 0,022 0,189 Višina (cm) 64 170 , 0 0 19 6,0 0 181,73 5,985 0,718 -0,259 0,287 0,000 Teža (kg) 64 6 7, 0 0 94,00 78,56 6,392 0,646 -0,038 0 , 517 0,000 Indeks telesne mase 64 20,78 2 7,17 23,77 1,348 0,436 0 , 0 11 0,491 0,000 136 sprinterk 25,7 let, povprečna telesna višina sprinterjev 180,24 cm, sprinterk 167,8 cm, povprečna teža telesa sprinterjev 77,02 kg, sprinterk 58,15 kg in povprečni ITM sprin- terjev 23,69 in sprinterk 20,64. Sklepamo lahko, da se najboljši sprinterji in sprinterke po telesnih značilnostih in starosti skorajda ne razlikujejo. Najhitrejši čas je pri sprinterjih dosegel Usa- in Bolt na zadnjih OI v Londonu in je tudi najvišji tekmovalec s 196 cm, pri sprinter- kah pa je najhitreje tekla Florence Griffith Joyner leta 1988. Razlika med povprečnimi časi na 100 metrov med obema spoloma znaša dobro sekundo. Sodeč po končnem času sta prej omenjena tekmovalca dose- gla najvišji povprečni hitrosti teka na 100 metrov, in sicer je pri sprinterjih ta vrednost 10,38 m/s pri sprinterkah pa 9,49 m/s. Razli- ka povprečne hitrosti teka na vseh OI je pri sprinterkah za 0,93 m/s nižja kot pri sprin- terjih, izraženo v procentih je to 10,26 %. Sprinterji dosegajo nižje povprečne vre- dnosti reakcijskih časov kakor sprinterke, kar pomeni, da je njihov reakcijski čas za 7 % boljši od reakcijskega časa sprinterk. Razlika v povprečnih reakcijskih časih med sprinterji in sprinterkami je tudi statistično značilna (p = 0,003). Da so najboljši sprin- terji izjemno izenačeni v štartni akciji, vidi- mo na podlagi odklonov od povprečnih vrednosti reakcijskih časov, ki pri sprinterjih in sprinterkah nihajo največ do 0,026 se- kunde, kar je izjemno malo in enako doka- zuje tudi študija Moravca, Ruzicka, Susanka, Dostala, Kodejsa in Noska, M. (1988). Možen vzrok za slabše povprečne reakcij- ske čase sprinterk je mogoče iskati v teh- nologiji štartnih blokov. Do pred kratkim je veljalo, da se štartna reakcija konča takrat, ko atlet preseže silo 25 kg na eno izmed opor štartnega bloka, kar je iz vidika giba- nja nenaravno. Sedaj se je to spremenilo in reakcijo giba določa strmina krivulje si- le. Najnižja vrednost reakcijskega časa po pravilih znaša 100 ms, vse, kar je manj, se smatra kot napačen štart. Nekateri razisko- valci trdijo, da določena meja atletom ne omogoča najhitrejših štartov, saj obstaja tudi nekaj študij, ki dokazujejo, da lahko sprinterji presežejo mejo 100 ms. Vrednosti so v nekaterih primerih lahko celo nižje od 80 ms. Ker je strmina krivulje naraščajoče sile, ki deluje na štartne bloke, povezana s sposobnostjo razvijanja sile v čim krajšem času, je nedvomno, da sprinterke mejo 25 kg dosežejo pozneje kot sprinterji (Komi, Ishikawa and Salmi, 2009). Najnižji zabeležen reakcijski čas pri sprinter- jih je 0,124 s, pri sprinterkah pa 0,128 s, kar pomeni, da je razlika zelo majhna. Glede na statistične analize reakcijskih časov na glav- nih tekmovanjih je 130 ms ali manj odličen rezultat pri sprinterjih in 135 ms ali manj pri sprinterkah (Gambeta, 1991). Časi najboljših sprinterjev znašajo nekje med 100 do 600 ms, večina vrednosti pa je v območju okoli 160 do 300 ms (Martin and Buoncristiani, 1995), Schmolinsky (2000) pa navaja, da dobri sprinterji dosegajo reakcijske čase od 0,12 do 0,18 s. Pričakovali smo zelo niz- ke povprečne vrednosti reakcijskih časov, saj so Bračič in Čoh (2009), Babić (2008) in Moravec, Ruzicka, Susanka, Dostal, Kodejs in Nosek (1988) v svojih raziskavah ugoto- vili, da se reakcijski časi v teku na 100 me- trov in tudi ostalih sprinterskih disciplinah izboljšujejo s pomembnostjo tekmovanja. To pomeni, da atleti z višanjem ravni tek- movanja stopnjujejo svojo pripravljenost in osredotočenost na hiter štart in reakcijski čas, in ker OI nedvomno spadajo med naj- pomembnejša tekmovanja v karieri špor- tnikov, so ti s pomočjo ustreznega načrto- vanja (ciklizacije) treningov v tem času prav gotovo na najvišji možni ravni zmogljivosti in pripravljenosti. Tabela 2 Osnovne statistične značilnosti spremenljivk sprinterk s testom ANOVA v obdobju 1984–2012 O S N O V N A S T A T I S T I K A ANOVA Sp rin t e rk e S premenl jivk e N M in Max M ean SD S ke w Ku r t S i g . ( z n o t r a j s p o l o v ) S i g . ( m e d s p o l o m a ) Čas (sek) 62 10,54 11, 6 2 11, 0 5 0,188 0,302 0,856 0,000 0,000 Hitrost (m/s) 62 8, 61 9,49 9,06 0,153 - 0,150 0,745 0,000 0,000 Reakcijski čas (sek) 64 0,128 0,253 0 ,17 2 0,026 0,930 1,077 0,000 0,003 Starost (leta) 64 19,0 0 40,00 26,25 4, 361 1,280 1, 883 0 ,114 0,189 Višina (cm) 64 15 7, 0 0 181,00 16 7, 5 3 5,773 0,423 -0,525 0,938 0,000 Teža (kg) 64 52,00 68,00 59,23 4,151 -0,034 -0,633 0,566 0,000 Indeks telesne mase 64 18,04 24,09 21,13 1,487 0,020 -1,028 0,275 0,000 Legenda: število atletov (N), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, povprečna vrednost (MEAN), standardni odklon (SD), koeficient variabilnosti: skewness (SKEW) in kurtosis (KURT), statistična značilnost na ravni 5-odstotnega tveganja (SIG.). Slika 1. Vrednosti povprečnih časov sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. glas mladih 137 Rezultatski trendi med sprin- terji in sprinterkami na OI S Slike 1 lahko ugotovimo, da se povprečni končni časi finalnih skupin olimpijskega teka na 100 metrov zmanjšujejo. Tako pri sprin- terjih kot pri sprinterkah je viden napredek. Pri sprinterkah se torej trend razvoja časov na 100 metrov izboljšuje oziroma povpreč- na hitrost sprinterk, ki je neposredno pove- zana z rezultatom teka na 100 metrov, nara- šča. Za sprinterje bi lahko dejali, da je trend razvoja rezultatov iz vsakega olimpijskega obdobja konstanten. Nekoliko slabši pov- prečni rezultati so nastopili leta 1984, 1992 in 2000, a so te razlike zelo majhne. Največji preskok je bil dosežen v zadnjem obdobju. To potrjujejo na novo doseženi olimpijski rekordi teka na 100 metrov Usaina Bolta. Pri sprinterkah je trend razvoja manj izrazit kot pri sprinterjih, kar pomeni, da je njihov na- predek v tem obdobju manjši, je pa očiten. Pri slednjih je dinamika razvoja rezultatov bolj razgibana kot pri sprinterjih. Leta 1988 in 1992 so sprinterke dosegale najboljše čase, potem pa je sledila stagnacija rezul- tatov. Razlog za dobre rezultate v finalnem teku leta 1988 je bil premočan veter v hrbet (3 m/s). Časi teka so se na naslednjih štirih OI dvignili nad mejo 11 sekund, med njimi pa je bila najpočasnejša finalna skupina sprinterk iz leta 2000. Najboljši povprečni čas celotnega opazovanega obdobja so sprinterke dosegle na zadnjih OI. Trendi reakcijskih časov med sprinterji in sprinterkami na OI Sprinterji dosegajo nižje vrednosti pov- prečnih reakcijskih časov kot sprinterke tako skozi celotno obdobje kot tudi skozi posamezne OI, izjema sta leti 1988 in 2012, ko so sprinterke dosegle malenkost boljše reakcijske čase (Slika 2). Zanimivo je, da je trend povprečnih reakcijskih časov sprin- terk v teku na 100 metrov rahlo negativen, pri sprinterjih pa trend stagnira. Pri sprin- terkah je torej padec reakcijskih časov večji kot pri sprinterjih, pri katerih tega ne mo- remo trditi. Največjo spremembo dinamike reakcijskih časov lahko opazimo leta 2000 pri obeh spolih tekmovalcev. Povprečni reakcijski časi tekmovalcev so bili v tem le- tu namreč očitno slabši kot v letih prej, pri sprinterjih je bila sicer razlika manjša kot pri sprinterkah. Po letu 2000 zasledimo pozitiven trend razvoja reakcijskih časov pri obeh spolih tekmovalcev, ki se počasi poravnava s pre- teklimi povprečnimi vrednostmi reakcijskih časov, in sicer pri sprinterjih nekoliko bolj. Prvi vzrok je mogoče iskati v novem načinu štarta. Od leta 1995 so na svetovnih prven- stvih začeli uporabljati tako imenovano »ti- ho« štartno pištolo, na OI leta 1996 in 2000 pa je niso. Pri klasični »glasni« štartni pištoli na pok so se pojavljale težave z različno oddaljenostjo atletov od štartne pištole, ki jo je držal štarter v roki, dvignjeno visoko v zrak. V trenutku poka štartne pištole je zvok, ki po zraku potuje s hitrostjo pribli- žno 350 m/s, prišel prej do tistih, ki so bili bližje štarterju. Že v potovanju zvoka so se pojavljale razlike, kaj šele v zaznavanju in odzivu štartne akcije atletov na zvočni si- gnal. Zato so uporabili novo tehniko štarta s »tiho« pištolo. Ta je bila povezana z vsakim štartnim blokom, ki je zadaj imel vgrajeno zvočno napravo in tako zagotovil atletom, da so vsi imeli enake možnosti oziroma so vsi bili enako oddaljeni od zvočne napra- ve, iz katere je pripotoval električni signal zvoka štartne pištole (Lennart and Dapena, 2003). Drugi vzrok pa je v uvedbi dveh novih pra- vil napačnega štarta v tekaških atletskih di- sciplinah. Do konca leta 2002 je vsak atlet imel pravico do enega napačnega štarta, ne da bi bil pri tem početju diskvalificiran. Od začetka leta 2003 naprej pa je začelo veljati prvo novo pravilo enega napačnega štarta na tekmo, kar pomeni, da je kateri koli atlet, ki je v ponovljeni štartni proce- duri prehitro štartal, bil izključen iz tekmo- vanja brez možnosti ponovnega štarta. Prve OI, ki so bile deležne novega pravila, so bile leta 2004 v Atenah. Ugotovljeno je bilo, da se od uvedbe tega novega pravila tendenca reakcijskih časov na 100 metrov pri obeh spolih ni poslabšala (Ditrolio and Tabela 3 Osnovna statistika povprečnih reakcijskih časov po spolu in rasi R E A K C I J S K I Č A S I ( s e k ) Sp o l R as a N M in Max M ean SD Sprinterji Črnopolti 58 0,124 0,216 0,159 0,020 Sprinterke Črnopolte 51 0,128 0,253 0 ,174 0,025 Belopolte 12 0,133 0,223 0,16 4 0,030 Legenda: število atletov (N), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, povprečna vrednost (MEAN) in standardni odklon (SD). Slika 2. Vrednosti povprečnih reakcijskih časov sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. 138 Kilding, 2004). Ugotovili smo, da se je trend razvoja reakcijskih časov po uvedbi novega pravila leta 2003 pri sprinterjih in sprinter- kah izboljšal tudi na račun uporabe »tihe« štartne pištole na OI leta 2004. Drugo novo pravilo je začelo veljati leta 2010, po tem pravilu so bili atleti ob prvem napačnem štartu takoj diskvalificirani. Učinek tega pravila je viden na OI leta 2012, ko so sprin- terke dosegle presenetljivo zelo dober povprečni reakcijski čas, ki je bil boljši kot pri sprinterjih. Spremembe trenda razvoja reakcijskih časov lahko torej bolj pripišemo natančnejši tehnologiji merjenja reakcijskih časov in številnim uvedbam novih štartnih pravil kot pa samemu uspehu sprinterjev in sprinterk. V Tabeli 3 vidimo, da se nobenemu od belopoltih sprinterjev v zadnjih 28 letih ni uspelo prebiti v finalni tek na 100 metrov na OI. Vseh 58 veljavnih reakcijskih časov pripada temnopoltim sprinterjem, zato pri njih ne moremo narediti primerjalnih analiz med belopoltimi in temnopoltimi tekmovalci. Pri tekmovalkah je v celotnem obdobju nastopilo 51 črnopoltih in 12 belopoltih sprinterk. Najhitrejši reakcijski čas med vse- mi je dosegla črnopolta sprinterka Kelly- Ann Baptiste na OI v Londonu, najhitrejša med belopoltimi pa je bila Nataliya Pomo- shchnikova-Voronova leta 1996. Najslabši reakcijski čas med vsemi je dosegla črno- polta sprinterka Sevatheda Fynes na OI v Sydneyju. Iz Tabele 3 ugotovimo, da belo- polte sprinterke v primerjavi s črnopoltimi dosegajo boljše povprečne reakcijske čase. Razlika med njimi je sicer minimalna in zna- ša 0,01 sekunde. Starostni trendi med sprinterji in sprinterkami na OI Trend povprečne starosti se skozi obdo- bje 28 let tekmovanj na OI giblje različno glede na spol, vendar razlike v povpreč- nih vrednostih starosti med sprinterji in sprinterkami niso statistično značilne (p = 0189). S primerjavo povprečnih vrednosti starosti sprinterjev po posameznih obdo- bjih smo ugotovili, da obstajajo statistično pomembne razlike (p = 0,022), medtem ko pri sprinterkah tega ne moremo trditi (p = 0,114). Presenetljivo so sprinterji in sprinter- ke z največjo povprečno starostjo nastopili leta 1996 (Slika 3). Potem je vrednost staro- sti skokovito padla, pri sprinterkah bolj kot pri sprinterjih. Možen razlog za to je, da je v tistem času prišlo do generacijske menja- ve tekmovalcev v teku na 100 metrov. Pri sprinterjih trend povprečne starosti raste, pri sprinterkah pa malenkost pada. Zasledi- mo, da se povprečna starost v posameznih olimpijskih obdobjih giblje med 22. in 29. letom starosti. Ti podatki zgovorno kažejo, da vrhunski rezultati v teku na 100 metrov nastopijo šele po 20. letu starosti. Najboljše rezultate v teku na 100 metrov atleti dose- žejo prej kot v ostalih sprinterskih discipli- nah, ker razvoj vzdržljivosti v hitrosti teme- lji na ravni sposobnosti teka v maksimalni hitrosti, ki je temeljna gibalna sposobnost za nadaljnji razvoj ostalih pojavnih oblik hitrosti. Ugotovimo torej, da je povprečna starost sprinterk je višja kot pri sprinterji in kot navaja Škof (2007) mlajšim atletom in atletinjam biološki razvoj mišičnega, veziv- nega in kostnega sistema, ki se zaključi šele v zgodnjem odraslem obdobju oziroma ob koncu adolescence, to je nekje po 20. le- tu, onemogoča, da bi dosegali absolutno najboljše rezultate v vseh oblikah hitrosti in agilnosti v teh obdobjih. Pri ženskah rezul- tati v teh sposobnostih nekoliko zaostajajo za moškimi in jih dosegajo pozneje, ravno zato je povprečna starost sprinterk višja kot pri sprinterjih. Trendi telesne višine med sprinterji in sprinterkami na OI Iz Slike 4 je ta pojav tendence morfoloških sprememb pri sprinterjih bolj očiten, saj se povprečna višina tekmovalcev zvišuje. Prav ta, ki je največja zlasti v obdobju zadnjih 10 let, je pri sprinterjih zagotovo eden izmed dejavnikov, da se je trend razvoja rezultatov pri sprinterjih v istem časovnem obdobju izboljšal. Znotraj spolov po posameznih obdobjih ne prihaja do statistično značil- nih razlik, so pa statično značilne razlike med spoloma v srednjih vrednostih. Raz- lične raziskave kažejo na to, da se sodobni sprinterji in sprinterke v povprečni telesni višini razlikujejo v primerjavi z nekdanjimi tekmovalci. Slednji so bili manjši, robustni, Slika 3. Vrednosti povprečne starosti sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. Slika 4. Vrednosti povprečne telesne višine sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. glas mladih 139 močni in kratkih udov, pri katerih je prišla do izraza frekvenca koraka, današnji sprin- terji pa so višji z manjšimi obsegi in večjimi longitudinalnimi dimenzijami udov, kar jim omogoča večjo dolžino koraka. Med najpomembnejšimi morfološkimi značilnostmi sta telesna višina oz. dolžina nog, ki neposredno vplivata na največjo hitrost teka. Telesna višina je dokazano povezana z dolžino koraka. Le-ta skupaj z dolžino nog odločujoče oblikuje tekaški korak. A kot ugotavlja Čoh idr. (1992, 1995), so pri otrocih morfološke značilnosti pozi- tivno povezane z longitudinalnimi merami telesa in udov, pri vrhunskih sprinterjih pa so pomembne, vendar ne odločujoče za njihov uspeh, kajti največje uspehe so in lahko dosegajo sprinterji z različnimi kon- stitucijskimi tipi. Trendi telesne teže med sprin- terji in sprinterkami na OI Podobno, kot se spreminja povprečna te- lesna višina sprinterjev in sprinterk, se spre- minja tudi povprečna telesna teža (Slika 5). Pomeni, da znotraj spolov po posameznih obdobjih ne prihaja do statistično značilnih razlik, so pa statično značilne razlike med spoloma v srednjih vrednostih. Splošno znano je, da imajo ljudje – tako ženske kot moški – z višjo telesno višino večjo telesno težo in obratno. Sprinterjem se povprečna telesna teža v posameznih olimpijskih ob- dobjih povečuje. Največjo povprečno težo so zabeležili na OI v Pekingu leta 2008, naj- manjšo pa na prvih OI v našem preučeva- nem časovnem obdobju. Povprečna teža sprinterk se rahlo zmanjšuje, kajti najnižje vrednosti so ravno v zadnjih obdobjih. Opazen je vrh povprečne teže sprinterk iz leta 2000, ki sodeč po grafu povprečne te- lesne višine ni v povezavi z njim. Vrh pred- stavlja največjo povprečno težo sprinterk, to je okrog 62 kg. Očitno je v tem obdobju šlo za skupino sprinterk, ki so bile v primer- javi z ostalimi tekmovalkami iz različnih obdobij nadpovprečno težke, vendar mo- ramo upoštevati, da imamo opravka z vr- hunskimi sprinterkami, zato so razlike v teh vrednostih zelo majhne. Eden izmed razlogov povečanja povpreč- ne teže sprinterjev je tudi v spremenjeni sestavi dopolnilnih živil (suplementov), ki jih uživajo športniki pred, med in po trenin- gih za hitrejšo regeneracijo telesa in boljšo pripravo na naslednji trening, in zaradi dru- gačnega načina treniranja, usmerjenega v smislu povečevanja mišične mase. To so pokazali avtorji Anzell, Potteiger, Kraemer and Otieno (2013) na študiji ameriških no- gometašev v letih 1942–2011 in ugotovili, da se njihova telesna višina ni statistično pomembno povečala, telesna teža pa se je. Vzrok je v uvedbi vaj, ki so namenjene povečevanju mišične mase in tako tudi moči. S tem se je povečala telesna teža no- gometašev, hkrati pa se je spremenila tele- sna sestava. Drugi vzrok je v izpopolnjenih beljakovinskih živilih, kot je kreatin, ki so ga nogometaši sčasoma začeli uživati med zahtevnimi treningi, to pa je povzročilo po- večanje telesne teže in mišične mase. Znano je, da sprinterji v trenažnih procesih uporabljajo različne metode in sredstva treniranja, med katerimi je največ pliome- tričnih in sprinterskih gibalnih nalog. Iz te- ga lahko sklepamo, da je njihov delež ma- ščobnega tkiva manjši, a ker v pripravljalnih obdobjih razvijajo hipertrofijo, ki poveča delež mišične mase, ta je v primerjavi z ma- ščobnim tkivom gostejše in težje, je njihov ITM spet nekoliko večji kot sicer. Trendi indeksa telesne mase med sprinterji in sprinterkami na OI Trend vrednosti povprečnega ITM-ja iz po- sameznih OI se pri obeh spolih povečuje (Slika 6). Pri sprinterjih se je v obdobju od leta 1984 do 2012 povečal nekoliko bolj kot pri sprinterkah. Razlike med sprinterji in sprinterkami so v vrednostih ITM-ja očitne in se tudi statistično pomembno razlikuje- jo med seboj (p = 0,000), a te razlike niso pomembne znotraj vsake skupine atletov v posameznih obdobjih. Največje vredno- sti pri obeh spolih zasledimo leta 2000, po tem letu pa začnejo padati. Verjetno je, da so sodobni sprinterji in sprinterke v zadnjem desetletju nagnjeni k temu, da se njihov ITM počasi povečuje. To pri sprinter- Slika 5. Vrednosti povprečne telesne teže sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. Slika 6. Vrednosti povprečnega ITM-ja sprinterjev in sprinterk v letih 1984–2012. 140 jih pomeni, da iz prej interpretiranih grafov, ki prikazujeta trend razvoja telesne višine in teže, postajajo višji in dodatno težji, saj je dinamika teže v smeri rasti bolj izražena. Pri sprinterkah pa je ITM višji zaradi malen- kostnega povečevanja razlike med telesno težo in telesno višino na stran telesne teže. Ugotovili smo, da kljub različnim trendom sprinterjev in sprinterk v telesni teži in višini, rahla rast ITM pri obeh spolih pomeni večjo rast telesne teže. Najnižje vrednosti ITM-ja so pri obeh spolih zabeležene v letu 1988. Predvidevamo, da je do tega pojava prišlo zato, ker je pred časi namreč veljalo, da so najuspešnejši tisti sprinterji, ki so kratkono- gi in dosegajo višjo povprečno frekvenco koraka. Zato so bili najverjetneje modeli selekcijskih izborov sprinterjev in sprinterk v reprezentančne ekipe skozi posamezna starostna obdobja osnovani in bolj naklo- njeni tekmovalcem z nižjo telesno višino. Velika ali majhna teža je v sprintu zagotovo omejitveni dejavnik. Večja telesna teža zah- teva od sprinterja večjo silo, da telo pospe- ši. Zato imajo močnejši sprinterji več mišič- ne mase in večjo telesno težo kot šibkejši sprinterji. Na drugi strani sprinterji z manjšo telesno težo potrebujejo manj mišične ma- se in so šibkejši. Kot kaže, morajo sprinterji ohranjati optimalno raven ITM, ki se med spoloma razlikuje (Uth, 2005). Zaključek „ Na osnovi študije smo ugotovili, da rezulta- ti na 100 metrov v zadnjih 28 letih pri sprin- terjih in sprinterkah napredujejo. Sprinterji pri tem dosegajo značilno nižje vrednosti reakcijskih časov. Starejši tekmovalci obeh spolov dosegajo hitrejše reakcijske čase v primerjavi z mlajšimi, najverjetneje zaradi večje izkušenosti. V hitrosti startne reakcije se belopolte in temnopolte sprinterke ne razlikujejo, medtem ko pri sprinterjih tega nismo mogli ugotoviti, saj noben belopolti ni nastopil v finalnem teku. Starost tekmo- valcev, ki se giblje med 19. in 40. letom, se pri sprinterjih povečuje, pri sprinterkah pa stagnira. Starost pri sprinterjih pomembno vpliva na kočni čas, medtem ko pri sprinter- kah starost ne vpliva na rezultate. Telesna višina je pomemben dejavnik, ki vpliva na razvoj rezultatov v teku na 100 metrov, še posebej pri sprinterjih, ki postajajo v zadnjih 28 letih vedno višji. Trend razvoja indeksa telesne mase se pri obeh spolih tekmoval- cev rahlo povišuje, vendar pri sprinterjih ne pogojuje končnega časa, medtem ko pri sprinterkah zanimivo manjši indeks telesne mase pomeni tudi boljši rezultat. Ne glede na to vsi sprinterji in sprinterke z različnimi konstitucijami dosegajo vrhunske rezulta- te. S to študijo bomo bolje razumeli dejavni- ke, ki razlikujejo sprinterje od sprinterk in namenili več pozornosti tistim vadbenim nalogam v trenažnem procesu, ki bi te razlike lahko zmanjšale. Nekaterih od teh dejavnikov ne moremo korenito spremi- njati, saj njihov potek pri razvoju človeka nadzorujejo geni. Lahko bomo tudi na- tančneje napovedovali razvoj rezultatov in spremembe v morfoloških značilnostih sprinterjev in sprinterk v prihodnosti. Na ta način bi učinkoviteje prepoznavali talente med otroki in mladostniki ter jih usmerjali v atletiko. Literatura „ 1. Anzell, A., Potteiger, J., Kraemer, W. and Otie- no, S. (2013). Changes in height, body weight, and body comopistion in american football players from 1942 to 2011. Journal of strenght and conditioning research, 27(2), 277–284. 2. Babić, V., Harasin, D., in Dizdar, D. (2007). Relationship of the variables of power and morphological characteristics with the kine- matic indicators of maximal running speed. Kinesiology, 39(1), 28–39. 3. Bračič, M. in Čoh, M. (2009). Primerjalna analiza reakcijskih časov atletov v izbranih sprinterskih disciplinah-svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007. V M. Čoh, Sodobni diagno- stični postopki v treningu atletov (str. 171-183). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 4. Čoh, M. (1992). Atletika : tehnika in metodika nekaterih atletskih disciplin. Ljubljana: Fakulte- ta za šport. 5. Čoh, M. (1995). Sodobni postopki merjenja šprinterske hitrosti. V B. Jošt, M. Čoh, I. Čuk, V. Kapus in J. Bednarik, Kinematična anali- za gibanj v izbranih panogah (str. 138–148). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 6. Dintiman, G., Tellez, T. and Ward, R. (1997). Sports Speed 2nd Edition. Leisure Press, USA. 7. Gambeta, V. (1991). Essential considerations for the development of a teaching model for the 100 metres sprint. New studies, 6(2), 27–32. 8. Hoskisson, J. L. (1993). Sprint start. Track field quarterly review, 93(1), 13–14. 9. Joch, W. (1997). Sprint. Zagreb: Gopal. 10. Komi, P.V., Ishikawa, M. and Salmi, J. (2009). IAAF sprint start research project: Is the 100 ms limit still valid?. New study, 24(1), 37–47. 11. Lennart Julin, A. and Dapena, J. (2003). Sprin- ters at the 1996 Olympic games in Atlanta did not hear the starters gun through the loudspeakers on the starting blocks. New studies, 18(1), 23–27. 12. Maćkala, K. (2007). Optimisation of perfor- mance through kinematic analysis of the dif- ferent phases of the 100 metres. New studies, 22(2), 7–16. 13. Marković, G., Jukič, I., Milanović, D. and Meti- koš, D. (2005). Effects of sprint and plyome- tric training on morphological characteristi- cs in physically active men. Kinesiology 37(1), 32–39. 14. Men ´s 100 metres world record progression. (2013). Wikipedia. The free encyclopedia. Pri- dobljeno na https://en.wikipedia.org/wiki/ Men's_100_metres_world_record_progres- sion 15. Misjuk, M. and Viru, M. (2011). Running velo- city dynamics in 100 m sprint: comparative analysis of the world top and estonian top male sprinters. Acta Kinesiologiae Universitatis Tartuensis, 17 , 131–138. 16. Moravec, P., Ruzicka, J., Susanka, P. Dostal, E., Kodejs, M. in Nosek, M. (1988). The 1987 in- ternational athletic foundation/IAAF scine- tific project report: Time analysis of the 100 metres events at the II World championships in athletics. New studies, 3, 61–96. 17. Mureika, J. R. (2000). The lagality of wind and altitude assisted performances in the sprints. New studies, 15(3/4), 53–58. 18. Schiffer, J. (2009). The sprints. New studies, 24(1), 7–17. 19. Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mlado- stnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul- teta za šport, Inštitut za kineziologijo. 20. Thorland, W., Johnson, G., Fagot, T., Tharp, G. and Hammer, R. (1981). Body composition and somatotype characteristics of Junior Olympic athletes. Medicine and science in sports and exercise, 13(5), 332–338. 21. Uth, N. (2005). Antropometric comparison of world-class sprinters and normal populati- ons. Journal of sports science and medicine, 4, 608 – 616. 22. Women ´s 100 metres world record progression. (2013). Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno na http://en.wikipedia.org/wiki/ Women's_100_metres_world_record_pro- gression prof. dr. Milan Čoh Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport milan.coh@fsp.uni-lj.si