nursat


# Jfe M W

s

C. K. NADVOJVODI),

SAČETNIKU NOTRAJNO - AVSTRIJANSKIGA OBERTNISKIGA DRUŽTVA

proti koncu

ljubljanske obertniske razstave 1844.

V LJUBLJANI. Natifnil Joshcf B 1 a s n i k.

'ir eseli Slovenja, veseli se Krajna!

Obnebje se jasni nad tvojo glavo;

Iz olike mira ti venec poganja,

Ki venčal bo tebi dolino, goro.

Zveličavna svezda v brezkončni svitlosti
Na nebesu čistim nad nami budi,

V kteri se jasno v svoj’ visokosti
Nadvojvoda Janez  zapisan bliši.

Ime Tvoje,  vitez! v čerkah je zlatih
Na dvorih visokih, v koči priprost’,

Na ’zdelkih vsednih, na kamnih bogatih
Leskeče se rajsko Njegova  svitlost.

Dobrave puste si napravil rodovitne,

Poljana Ti cvetik ponuja v spomin,

Ki tvoriti dela ume glasovitne,

Je Tebi  hvaležin Slovenije sin.

Naukam stezico odperaš naravno,

Obertnosti sam si nar bolj učenik,

Daš našim jeziku uzvišenost slavno,

V sercih postavljaš si večni spomnik.

O Vojvoda  blažen visoc’ga plemena!

Ki tol’ko narodov prepeva Ti čast,

Ki  poznim unukam spomin Tv oj g a imena,
Deležnim dobrot Tvojih,  delal bo slast

Ob Savi in Soči Ti pesmi donele,

Snežnik’ bodo sivi njih sližali glas,

Ob Muri in Dravi Slovenke Ti pele,

Razlegal bo v slavi se krajnski Parnas.

Bo zemlja umetna v naukih slovela,

Se kmet, rokodelec v sreč’ veselil,

Glej! sledni poreče: o srečnik  mi dela
Visoki Nadvojvoda Janez  je bil.

Veseli Slovenja, veseli se Krajna!

Obnebje se jasni nad tvojo glavo;

Is olike mira ti venec poganja,

Ki venčal bo Tebi dolino, goro!