UDK 323.1 :327 .39(497.1)
Zdravko Mlinar
AVTONOMIJA IN (DEZ)INTEGRACIJA V
POSTSOCIALISTIČNIH PREOBRAZBAH
Tekst se opira na današnje in na nekatere zgodovinske izkušnje iz območja prejšnje
Jugoslavije . Jedro post-socialističnih preobrazb lahko razkrivamo v spreminjanju
razmerja med avtonomijo teritorialnih (sub)sistemov, skupin in posameznikov na eni strani
ter njihovo - z vrha določeno - enotnostjo (integracijo) na drugi strani . Ekonomska kriza
je privedla do delegitimizacije hegemonije, ki je bila vzpostavljena na podlagi
vizionarskega programa o socialistični družbi ter v spopadanju z zunanjim sovražnikom .
Tudi v Zahodni Evropi se je izčrpal teritorialni ekspanzionizem ; to pa je zmanjšalo
ogroženost manjših narodov in s tem povečalo težnje k političnemu osamosvajanju ožjih
teritorialnih identitet . Pri tem se je izkazalo, da niti etnično "bratstvo" nima (več)
pomembnejše integrativne vloge, ker praviloma vključuje težnje k dominaciji večjega
naroda. Prihaja do re-teritorializacije in homogenizacije, ki pa je lahko le prehodna oblika
redistribucije politične moči, saj je v nasprotju z dolgoročnimi razvojnimi trendi k vse večji
(etnični) diversifikaciji in globalizaciji . Krepitev subnacionalne avtonomije je pogojena s
hkratno krepitvijo supranacionalnih omrežij . Oboje pa izpodkopava dosedanjo
hierarhično teritorialno organizacijo, ki jo je obvladovala "avantgarda delavskega
razreda" .
Author is drawing on the present and on some historical experiences from the area of
the late Yugoslavia. The core of the post-socialist transformation concerns the changing
relationship between autonomy of territorial (sub)systems, groups and individuals at the
one hand and their unity (integration) - which was determined from above - at the other
hond. Economic crisis resulted in delegitimization of the hegemony, which was established
on the basis of the visionary programme of socialist society and in conflict with the external
enemy. Also the territorial expansionism in western Europe exhausted itself; this implies
a declining threat to the small nations and generally increasing assertiveness of narrower
territorial identities . It turned out that ethnic "brotherhood" (always involving the problem
of "big brother") did not have any important integrative role. The tendency represent a
transitional form of redistribution of political power ; in the long-term perspective it
diverges with the trend toward increasing (ethnic) diversification and globalisation .
Strengthening of the sub-national autonomy is conditioned by simultaneous spread of
supranational networks . Both tends to erode the hierarchical territorial organisation
which was dominated by the "avant-garde of the working class".
avtonomija, integracija, teritorialna organizacija, ekspanzionizem, etnična
diversifikacija, bizantinizem, panslavizem
15
1. Uvod
V tem tekstu bom poizkušal pojasnjevati nekatere spremembe in nasprotja, ki zadevajo
teritorialno-politično organizacijo v kontekstu "postsocialističnih" preobrazb . Kot njihov
skupni imenovalec bom upošteval spremembe v protislovnem razmerju med težnjo k
avtonomiji in k integraciji, še zlasti na podlagi izkustva z območja bivše Jugoslavije .
Ker z razpadom "socializma" (bolj) spontano prihaja na površje spet zgodovinska
dediščina iz "predsocialističnega" obdobja, pa bom v to analizo vključeval tudi nekatere
zgodovinske retrospektive. Pri tem pa nas vseskozi spremlja vprašanje, kako in zakaj se
težnja k enotnosti (integraciji) izrodi v centralizem in težnja k avtonomiji v avtarkizem .
Dolgoročne razvojne perspektive nam ne zagotavlja niti avtonomija s teritorialnim
izdvajanjem, ki vsiljuje notranjo homogenizacijo, niti integracija na podlagi dominacije .
2 . Delegitimizacija hegemonije in osamosvajanje subsistemov
Sedanjega "izbruha" manjših teritorialnih (političnih, etničnih in kulturnih) identitet
ni mogoče pojasnjevati le, ali predvsem, kot izraz nekakšne iracionalnosti in vračanja v
19. stoletje. Torej ne moremo sprejeti razlage, ki jo je ponudil švicarski politolog Dušan
Sidjanski (1991), češ da gre v Jugoslaviji le za prehod iz ene ideologije 19 . stoletja
(marksizma) v drugo ideologijo 19. stoletja (nacionalizem) in da gre torej nasploh za
nazadovanje. Tudi drugi evropski in ameriški odzivi na "jugoslovansko krizo" so
izpostavljali predvsem obžalovanje zaradi regresije v odnosu do tistega kar je že bilo
doseženo, t.j . določeno poenotenje v političnih okvirih jugoslovanske države (ali Sovjetske
zveze) . 1 Pri tem se zanemarja dejstvo, da razvoja in razvitosti ne moremo ocenjevati le na
podlagi stopnje (in teritorialnega "dometa") integracije ; enako težo ima tudi vprašanje
avtonomije subsistemov, ki so - tako ali drugače - medsebojno povezani . Korak nazaj z
vidika integracije (ki temelji na dominaciji) je lahko hkrati korak naprej z vidika
individuacije sestavnih delov takšnega teritorialno- političnega sistema .
Sedanje dogajanje v prostoru bivše Jugoslavije (kjer gre za največjo raznovrstnost na
najmanjšem območju evropske celine) in Sovjetske zveze lahko bolj ustrezno
interpretiramo kot prehodni proces prestrukturiranja in teritorialne redistribucije
oblasti. V tem smislu ima torej svojo razvojno-zgodovinsko utemeljenost . Vsakršno
prehajanje takšnih prehodnih okvirov pa se seveda zlahka sprevrže tudi v svoje nasprotje
in vodi v reteritorializacijo in balkanizacijo (v smislu fragmentacije), ki lahko blokira
nadaljnji razvoj .
Dejanski ali namišljeni "zunanji sovražnik" je dajal legitimiteto hegemoniji znotraj
socialističnega bloka ter znotraj jugoslovanske federacije in s tem omogočal enotnost na
podlagi notranje homogenizacije (z omejevanjem raznovrstnosti in subsistemske
avtonomije) . S tem pa je nujno prišlo do ekonomske stagnacije, ki je postopoma vodila
VIZIJA
SOCIALIZMA
ZUNANJA
	
ENOTNOST
OGROŽENOST, • LEGITIMIZACIJA	' BREZ AVTONOMIJE
SOVRAŽNIK HEGEMONIJE SUBSISTEMOV
1 6
v delegitimizacijo političnega vodstva znotraj države kot tudi do oslabitve njegovega
položaja v mednarodnem merilu . Zato se je nujno povečala njegova spravljivost tudi v
odnosu do "sovražnega tabora", kar je privedlo do detanta . Vendar pa je detant spet s svoje
strani še pospešil erozijo totalitarnih sistemov . Izgubili so "zunanjega sovražnika", kar je
- hkrati s kompromitacijo vizionarskega programa o novi družbi - pomenilo
delegitimizacijo hegemonije "avantgarde delavskega razreda" .
Na ta način se je razširil prostor za uveljavljanje (teritorialne) avtonomije
subsistemov, kar se vsaj za sedaj izraža predvsem kot "izbruh" etnonacionalnih identitet
oz. kot "pomlad" majhnih narodov in narodnostnih manjšin .
EKONOMSKA		, EROZIJA
STAGNACIJA
	
VIZIONARSTVA
AVTONOMIJA,SPRAVLJIVOST 	• DELEGITIMIZACIJA, SECESIJA
DETANT HEGEMONIJE SUBSISTEMUV
3. Pred koncem teritorialnega ekspanzionizma?
Podobno kot detant med Vzhodom in Zahodom zahteva notranje prestrukturiranje in
teritorialno redistribucijo politične moči, je treba upoštevati še drugo kontekstualno
pogojenost sedanjih sprememb v Jugoslaviji in v drugih bivših "socialističnih" državah .
Gre za vlogo teritorialnega ekspanzionizma ; zdi se, da se ta v najbolj razvitem svetu že
umika v zgodovino .
Navzlic vojni in vojaškemu nasilju, najprej v Sloveniji, potem na Hrvaškem in sedaj
zlasti v Bosni in Hercegovini, pa tudi v okviru bivše Sovjetske zveze, tukaj izpostavljam
tezo, da je vojna med posameznimi državami vsaj v Zahodni Evropi postala nemogoča .
To lahko pojasnjujemo v širšem kontekstu družbenoprostorskega prestrukturiranja in
prehoda "od prostora krajev k prostoru tokov" (Mlinar 1990) . Takšna preobrazba implicira
vse širši prostor neomejene dostopnosti in prehod od alternativno izključujočih se lokacij
(logika igre z ničelno vsoto) k vse večji ubikviteti (univerzalni prisotnosti) in
deteritorializaciji. Koncept "Evrope brez meja" vsaj nakazuje perspektivo, da vojna med
državami že v načelu postane nemogoča in nelogična . Celo nacionalne države same, če jih
tradicionalno pojmujemo kot relativno zaprte teritorialne sisteme (metaforično označene
tudi kot "biljardne krogle") predstavljajo vse bolj preživelo obliko teritorialne politične
organizacije.
Neomejena dostopnost tako pomeni konec teritorialne posesivnosti in
ekspanzionizma. Država ne dokazuje ve večje moči z osvajanji novih ozemelj, temveč z
aktivno vlogo vse raznovrstnejših osamostaljenih akterjev, ki se vključujejo v mednarodna
in globalna omrežja. Le-ta pa postajajo nekakšna infrastruktura ekonomskega, kulturnega
in političnega prežemanja držav in narodov, ki vse bolj izriva nekdanje teritorialne
konfrontacije. Najbolj izzivalna izkustvena podkrepitev nakazane smeri spreminjanja je
preprosto dejstvo, da po stoletjih nenehnih osvajalnih vojn in različnih oblik
17
ekspanzionizma danes Evropska skupnost izstopa s svojo restriktivno politiko glede
nadaljnjega širjenja. Položaj je torej povsem sprevrnjen: sedaj ni več najmočnejša
teritorialno-politična tvorba v Evropi tista, ki bi vsiljevala teritorialni ekspanizionizem,
temveč je značilno, da imamo vrsto držav, ki čakajo da bi postale članice te skupnosti .
Duroselle (1988) je takole označil spremenjene razmere v Zahodni Evropi : "Sprava,
do katere je prišlo med evropskimi državami, se uveljavlja z nekakšno neustavljivo močjo .
Francozi in Nemci ne morejo več razumeti, zakaj so se pravzaprav medsebojno spopadali .
Nove generacije vedo, da je vojna med njimi prav tako nemogoča kot je nemogoča med
drugimi narodi v Zahodni Evropi" .
Te spremembe izražajo doseženo stopnjo evropske in globalne integracije : hkrati pa
se postavlja vprašanje, kako to povezovati s povsem nasprotnimi tendencami, ki se kažejo
kot "balkanizacija", in še zlasti z razpadom prejšnje Jugoslavije . Glavno povezavo vidim
v vlogi zunanjega ogrožanja, ki je bilo navzoče v procesu formiranja, notranjega
strukturiranja in delovanja te države . Prav zunanja nevarnost je bila odločilna, da so se
Slovenci in Hrvati zbližali s Srbi do te mere, da so oblikovali svojo skupno državo . Podobno
pa je tudi v današnjih razmerah prav dejstvo, da se je izćrpal že nakazani teritorialni
ekspanzionizem na Zahodu in da je s tem odpadla tudi nekdanja ogroženost, tisto kar se
časovno značilno ujema z razpadom Jugoslavije . Poleg stoletnih izkušenj s habsburško
hegemonijo in germanizacijo so 1918 . leta zlasti zaradi italijanske okupacije delov
sedanjega slovenskega in hrvaškega ozemlja stopili v ozadje pomisleki ob povezovanju z
že utrjeno srbsko državo . V takšnih okoliščinah Slovenci in Hrvati torej praktično niso
imeli izbire, oziroma, šlo je bolj za izbiro manjšega zla?
Druga svetovna vojna, konflikt s stalinizmom (1948), napetosti z Italijo (Trst 1953) in
Bolgarijo (glede Makedonije), z Albanijo (Kosovo) itd ., vse to je bilo v prihodnjih
desetletjih podlaga za odločilno vlogo in kontinuiteto delovanja mehanizma - "konflikt
(sovražnik) navzven - kohezivnost (homogenost) znotraj" .
Šele s tem, ko je ogroženost z Zahoda (vsaj v smislu ozemeljskih zahtev) praktično
izginila, sta lahko Slovenija in Hrvaška - seveda ob hkratni eroziji legitimitete zvezne
oblasti - začeli bolj samozavestno in odločno uveljavljati svoje specifične identitete 3 Pri
tem pa je značilno, da ravno iz Beograda prihajajo ponavljajoča se svarila o tem, kako so
Slovenci in Hrvati ogroženi ; izpostavljajo tako potencialne ozemeljske italijanske zahteve
kot tudi asimilacijo koroških Slovencev v Avstriji . S tem ilustrativno nakazujejo, kaj naj
bi jih čakalo v prihodnje brez jugoslovanske (srbske) zaščite . Hkrati s tem pa nam
Slovensko javno mnenje (1991) razkriva paradoks, da potencialna ogroženost Slovenije
ne prihaja z Zahoda, temveč kvečjemu iz Srbije .
Potencialna ogroženost slovenske države - ("Slovensko javno mnenje 1991 ")
- od :	
1 . Srbije 27,3 %
2. Italije 4,4 %
3. Hrvaške 3,5 %
4. Avstrije 2,1 %
5. Madžarske 0,7 %
6. Nemčije	0,5 %	N = 2100
Tako je najpomembnejša podlaga zavzemanja za jugoslovansko enotnost, ki je
implicitno ali eksplicitno vključevala srbsko pokroviteljstvo, izgubila svojo veljavo 4
18
4. Etnično bratstvo in ogroženost zaradi podobnosti
Dezintegracija Jugoslavije kot države (pretežno) južnoslovanskih narodov se zdi na
prvi pogled še posebej paradoksalna, če upoštevamo, da je bila že v prejšnjem stoletju
močno razširjena panslovanska ideologija in na njej temelječe politično gibanje, ki je bilo
usmerjeno k temu, da bi doseglo integracijo v dosti širšem evropskem prostoru . Čeprav
panslavizem očitno ni uspel, pa ne kaže zanemariti relevantnih zgodovinskih izkušenj, ki
lahko pomagajo razumevati ožji predmet naše obravnave . 5
Zgodovinska retrospektiva nam zlasti osvetljuje to, da smo imeli že vseskozi opravka
z nekakšno protislovnostjo med privlačnostjo najmočnejše sile v tej "bratovščini" in s
hkratnim strahom pred njo . To pa je zadevalo tako slovanske narode v Evropi nasploh
kot tudi konkretna razmerja med južnimi Slovani . Čim bolj so se na Zahodu bali ruske
moči, večja je bila potencialna privlačnost Rusije za nekatere slovanske narode, ki so v
njej videli "velikega brata" in potencialnega zaščitnika . (ibidem XIII) . Vendar pa so se tudi
slovanski narodi v tem pogledu diferencirali . Rusija je bila najbolj privlačna za najbolj
oddaljene slovanske narode, za bližnje pa je prej pomenila grožnjo. Poljaki in Rusi so tristo
let živeli v medsebojni sovražnosti . Bližina očitno celo prispeva k zaostrovanju konfliktov
(o tem na splošno tudi Goertz and Diehl, 1992) .
Zgoraj navedeno lahko upoštevamo tudi v analizi današnjih razmer v bivši Jugoslaviji,
podobno kot tudi tele Kohnove ugotovitve : "Medsebojni stiki, ki jih je spodbudil
panslavizem, so okrepili nastajajoča nacionalna gibanja med Slovani . Toda ta okrepljeni
nacionalizem je sam postal prepreka za uresničenje panslavizma . Cim bolj so se različna
ljudstva zavedala svoje individualnosti, svojih zgodovinskih tradicij in svojega lastnega
jezika, manj so bila pripravljena, da bi vse to žrtvovala za neko sicer goreče proglašano,
toda neobstoječo slovansko kulturo ali jezik . Sorodnost slovanskih jezikov in prepričanje
o zelo dvomljivih skupnih prednikih v predzgodovinskih časih ni bilo trdna podlaga za
enotnost. Nasprotno, politične in zgodovinske realnosti, razlike v veri in civilizaciji so
nasprotovale panslavističnim aspiracijam" (ibid ., XV-XVI) .
Na tej točki se zdi, da se zgodovina ponavlja. Kar je Kohn predstavil kot zgodovinsko
izkušnjo v širšem evropskem merilu, sedaj doživljamo na Balkanu . Danes je postalo očitno,
da so v Jugoslaviji podcenjevali inercijo etno-nacionalnih razlik in jih - tako v prvi kot
v drugi Jugoslaviji - tudi sistematično prikrivali . Zgodovinska retrospektiva nam razkriva :
a) bratstvo je na splošno vključevalo oz . prikrivalo problem z "velikim bratom" ali (da
se izognemo Orwellovemu pomenu) s "starejšim bratom" ;
b) enotnost so razumeli tako, kot da temelji na podobnosti (v smislu Durkheimove
mehanske solidarnosti) in takšno razumevanje je predstavljalo podlago za politiko
in ukrepe v smeri de-diferenciacije ;
c) zgodovinske izkušnje niso dajale nobenih potrditev, da bi se med slovanskimi
narodi uveljavljala višja stopnja solidarnosti kot med katerimikoli drugimi narodi .
Tako podobnost med bratskimi jeziki lahko postane opravičilo za prevlado enega
od njih . Čim večja je podobnost, večja je tudi nevarnost, da manjši narodi izgubijo svojo
identiteto zaradi takšne prevlade . Na ta način pa se spet vračamo k aktualnemu dogajanju
v prejšnjem jugoslovanskem prostoru . Kot primer lahko izpostavimo težnjo k bifurkaciji
enotnega srbohrvaškega jezika . Tako postajajo bolj razumljiva - sicer na prvi pogled že
skorajda komična - prizadevanja Hrvatov, da z uvajanjem novih izrazov dokažejo svojo
različnost v primerjavi s Srbi . 7 Ko sta jim na voljo dva sinonimna izraza uporabijo tistega,
19
ki se bolj razlikuje od srbske rabe, pa čeprav to pomeni večjo podobnost s Slovenci, ki pa
seveda ne ogrožajo njihove identitete .
5. Reteritorializacija (homogenizacija) ali diversifikacija?
Gibanje "Vse Srbe v eno državo!" je eno od izhodišč nacionalizma in etnonacionalnih
konfliktov v Jugoslaviji v devetdesetih letih. V kontekstu evropske zgodovine to nikakor
ni nova ideja. Druga etnonacionalna gibanja so imela prav tako svoj program "zedinjenja",
npr. gibanje za zedinjeno Nemčijo, gibanje za zedinjeno Italijo ipd . Razlika je ta, da so v
19. stoletju takšna gibanja v prvi vrsti pripomogla k razširjanju družbene integracije,
medtem ko danes (upoštevajoč kompleksno etnično strukturo prebivalstva) takšno gibanje
prej povečuje teritorialno fragmentacijo, izključnost in homogenizacijo . Vztrajanje pri .
teritorialni rešitvi (strnjenost in homogenizacija znotraj bolj ali manj arbitrarno dotočenih
meja) vsiljuje delitev na podlagi logike "zero sum game" . Konkretno, takšen način krepi
konflikte (vojna na Hrvaškem in sedaj v Bosni in Hercegovini) in se končuje v slepi ulici .
Celo predlagana "kantonizacija" v Bosni in Hercegovini, to je formiranje teritorialnih
političnih enot s pretežno muslimanskim, srbskim ali hrvaškim prebivalstvom, razkriva
problematično naravo takšne "rešitve". Na podlagi takšne delitve (predlog izoblikovan
skupaj s predstavniki Evropske skupnosti) bi bilo na primer samo 4 1 % Hrvatov, ki živijo
v Bosni in Hercegovini, zajetih znotraj "hrvaških območij" ; 59% pa bi jih bilo razpršenih
na drugih, pretežno muslimanskih območjih . Srbi bi sicer dobili večino ozemlja republike,
pa vendar bi jih še vedno okrog 40% ostalo zunaj "srbskih območij" ; njihova območja pa
so sicer gospodarsko najmanj razvita . Muslimani bi dobili dosti več : največja mesta, vse
univerze, vsa tri letališča itd . (Mihovilović, 1992) .
Drugi paradoks pa se značilno pojavlja na Hrvaškem ; tu večina Srbov ne živi v
"krajinah" ob vzhodni meji te republike, ki so predmet spora in kjer potekajo vojaške
operacije. Večina Srbov na Hrvaškem živi razpršeno po številnih krajih, npr. v Zagrebu in
drugod, po vsej republiki .
Težnja po teritorialni homogenizaciji tako prihaja v nasprotje z dvema dejstvoma :
a) po eni strani s podedovano kompleksnostjo teritorialne porazdelitve etničnih skupin
na Balkanu zaradi kolektivnih (t .im . "integralnih") selitev v zvezi s turškimi vdori
in iz drugih razlogov (Cvijić, 1965) in
b) z dolgoročnim trendom etnične diversifikacije, ki je zelo jasno razvidna iz
statističnih podatkov popisov prebivalstva po prejšnjih jugoslovanskih republikah,
v obdobju po drugi svetovni vojni (Horvat, 1989) .
Že nakazane dolgoročne perspektive prehajanja iz "prostora krajev k prostoru tokov",
ki postaja stvarnost v Zahodni Evropi, ne moremo ignorirati niti v okviru balkanskih držav .
Vse te, tudi Albanija, težijo k vključitvi v Evropsko skupnost. To je torej perspektiva
"Evrope brez meja", ki hkrati pomeni vse bolj sproščeno pretakanje ljudi, dobrin in idej in
s tem vse večjo heterogenost ipd. Glede na to pa sedanji ukrepi za re-teritorializacijo in
homogenizacijo povsem nasprotujejo takšni dolgoročni perspektivi ; zato lahko kvečjemu
le začasno zaustavijo nadaljnjo etnično in kulturno diversifikacijo, ne morejo pa (kot nam
kaže albanski primer) izključiti določenega teritorija iz vse bolj razvejanih omrežij
transnacionalnih odvisnosti in pojavljajoče se globalne civilizacije .
Ta vprašanja se navezujejo na splošno sociološko razlago prestrukturiranja v procesu
družbenega razvoja . Peter Blau (1979) je prepričljivo prikazal, kako se "penetracija
diferenciacije v substrukture" na eni strani in proces integracije v širšem prostoru na drugi
20
strani medsebojno določata . te uporabimo njegovo terminologijo, bi lahko rekli, daje šlo
v Jugoslaviji predvsem za dve osnovi oz. z a dva razloga, zaradi katerih je zastajala ta
penetracija diferenciacije, s tem pa tudi transnacionalna integracija :
a) prva zadeva dediščino tradicionalnega vzorca prestrukturiranja, t .j . relativno visoke
družbene homogenosti znotraj majhnih enot in obenem razlik med njimi .$
b) druga osnova, na podlagi katere se je utrdilo takšno strukturiranje, pa so več kot
štiri desetletja "socialistične družbe", v kateri je podružbljanje (bolj ali manj
sinonimno s homogenizacijo) omejevalo diferenciacijo in individuacijo. Ob
odsotnosti institucionalno priznanega političnega pluralizma (političnih strank) je
teža političnih problemov prehajala na teritorialno organizacijo (republike,
pokrajini) in s tem še povečevala pomen in spornost teritorialnih razlik . Tako je
celo partija postala vse bolj "federalizirana" in se je dejansko preobrazila, tako da
smo dobili osem bolj ali manj neodvisnih partij . Armada je ostala skoraj edina
centralno in hierarhično organizirana institucija, kar se je kasneje izkazalo kot
usodno v vojni, ki je sledila.
6. "Unitarizem" in "separatizem"
Namesto "enotnosti raznovrstnosti", ki jo vsi zlahka sprejemajo na ravni splošnega
načela, pa nam praksa (dejanska politika) kaže vrsto parcialnih in enostranskih prijemov
problema. Največkrat upoštevajo le pozitivne vidike ene strani in le-te kot vrednoto
konfrontirajo z negativnimi vidiki druge strani . V imenu enotnosti Jugoslavije so nastopali
z obtožbami in represijo proti akterjem, ki naj bi delovali v smeri nacionalizma in
separatizma. V imenu avtonomije (raznovrstnosti, različnosti), pa je šlo za pogosto kritiko
in gibanja, ki so zavračala "unitarizem" in "centralizem" .
To niso le abstraktni, teoretski in ideološki spori, temveč gre - kot nam kaže zgodovina
Vzhodne Evrope v 20 . stoletju - za probleme, ki zadevajo vse sfere družbenega življenja.
Še zlasti je pomembno, da so te razlike v prijemih v veliki meri teritorialno določene in
tako postanejo sestavina teritorialnih konfliktov . Srbija je bila od razpada avstroogrskega
imperija 1918. leta glavni skrbnik in zagovornik "enotnosti" Jugoslavije . Po ustanovitvi
kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasnejše Jugoslavije) je Srbija vsilila
centraliziran in unitaren sistem, medtem ko so si hrvaški in slovenski predstavniki
prizadevali za federacijo . 9 Idejo da so Srbi, Hrvati in Slovenci v resnici tri "plemena"
enega naroda, so uporabili tudi kot podlago za upravno-teritorialno delitev države, delitev,
ki je načrtno zaobšla zgodovinsko utrjene etnonacionalne identitete (banovine so bile npr .
imenovane po posameznih rekah ipd .) . Kazala se je težnja, da bi Jugoslavijo šteli le kot
nekakšno razširitev prejšnje srbske države . Določeni ukrepi v smeri federalizacije so bili
sprejeti šele leta 1939, ko je bila priznana identiteta in delna avtonomija Hrvaške, toda to
je bilo prepozno, da bi preprečilo nadaljnje intenziviranje konflikta . Podobno kot kasneje
prevladujoča miselnost v okviru komunistične partije po drugi svetovni vojni je
prevladovalo razumevanje, da pomeni priznavanje razlik slabitev sistema . Zato so
uveljavljali enotnost brez raznovrstnosti, to je enotnost na podlagi dušitve in izločanja
posebnosti posameznih teritorialnih enot .
Po drugi svetovni vojni so uveljavili dvoje vsaj navidezno nasprotujočih si sprememb:
a) zvezno državo, ki je v večji meri priznavala teritorialno organiziranost obstoječih
etnonacionalnih struktur in
2 1
b) še višjo stopnjo centralizacije politične moči, ki jo je omogočal totalitarni sistem
"socialistične" družbe . Takšna dvojnost seveda ni zagotovila nasplošno
sprejemljive rešitve. Čim je liberalizacija v šestdesetih letih omogočila bolj
sproščeno izražanje resničnih interesov, so se stari konflikti začeli znova
pojavljati, temu je sledila vzvratna reakcija v imenu enotnosti ("demokratičnega
centralizma") in tako so se nadaljevale oscilacije v smeri k večji avtonomiji
("nacionalizem") in k večji enotnosti (centralizacija) .
Federacija, kot je bila opredeljena z ustavo iz leta 1974, je vključevala nekatere zahteve
iz Hrvaške in Slovenije in omogočila večjo avtonomijo republikam in avtonomnima
pokrajinama, toda hkrati je izzvala negativne odzive Srbije . Kasneje je bila označena celo
kot nekakšna zarota proti Srbiji . Srbija naj bi namreč bila teritorialno še bolj razcepljena
in nasploh oslabljena v okviru federacije. Prav tu je bilo eno od temeljnih izhodišč
oživljanja srbskega nacionalizma in populizma, ki je hkrati nastopilo proti "avtonomaštvu"
in za ozemeljsko ekspanzijo v smislu oblikovanja Velike Srbije .
7 . Dominacija in disociacija
Hkrati z zmanjševanjem števila republik, ki so bile še naprej pripravljene ostati članice
federacije, seje povečevalo nesorazmerje med močjo največje (prevladujoče) in drugimi .
V tem smislu postaja razumljiva vse manjša pripravljenost tistih republik, ki se prvotno
niso nameravale osamosvojiti kot neodvisne države, zato da bi ostale v Jugoslaviji - ta bi
vse bolj postajala "Srboslavija" . Glede na to lahko sledimo temu, kako je -
a) Hrvaška, ki se je zavzemala za konfederacijo, začela postavljati kot pogoj za takšno
rešitev to, da bi tudi Slovenija ostala članica konfederacije ;
b) Makedonija, ki bi se bila najprej zadovoljila z manjšo stopnjo samostojnosti, je s
svojimi zahtevami sledila Sloveniji in Hrvaški, 1o
c) Bosna in Hercegovina je sledila prej navedenim z večinsko, referendumsko
odločitvijo za neodvisno državo, vendar ob nasprotovanju srbske manjšine .
Primer Črne gore bi lahko omenili kot tisti primer, ki nasprotuje nakazani "logiki" .
Črna gora seje odločila za nasprotno smer, t .j . za poistovetenje s Srbijo. Navzlic določenim
notranjim nesoglasjem glede črnogorske identitete je prevladala srbska usmeritev .
Zgoraj prikazani primeri so v skladu s splošno tendenco teritorialnih (etnonacionalnih)
enot, da tem močneje uveljavljajo sredobežne težnje (disociacija, odcepitev), čim večje je
nesorazmerje med njihovim manjšinskim položajem in dominantno skupino (republiko) v
okviru federacije .
Celo decentralizacija in tako torej višja stopnja avtonomije republik sama po sebi še
ne zagotavlja, da bo določena republika pripravljena ostati znotraj federacije . Višja
stopnja avtonomije se praviloma v politiki obravnavana kot oblika pacifikacije manjšin .
Toda povečana avtonomija prav tako lahko služi kot odskočna deska za nove, še večje
zahteve, tudi za z zahtevo po odcepitvi. Takšen ali drugačen izhod je odvisen od številnih
dejavnikov in torej težko predvidljiv . Srbija je močno nasprotovala zahtevam Albancev,
ki živijo na Kosove, da bi ta pokrajina dobila status republike . Pri tem so imeli pomisleke,
da gre šele za prvi korak, ki bi Albancem olajšal odcepitev Kosova od Jugoslavije .
V istem smislu lahko sklepamo, da velja - a contrario - da se bo tudi interes za članstvo
v večnacionalni zvezi povečal toliko, kolikor bo manjša ( oz . s e bo zmanjšala) podrejenost
določene enote dominantnemu narodu oz . nacionalni državi . Določene omejitve je laže
sprejemati, če so to splošna pravila in standardi (npr. v kontekstu Evropske skupnosti),
22
kot pa tedaj, kadar to pomeni podrejanje konkretnemu narodu, še zlasti, če je ta v
neposredni "soseščini" . V tem smislu nas torej ne preseneča, da gre v procesu nacionalne
emancipacije za preseganje podrejenosti prav določeni oblasti, čeprav se hkrati še povečuje
vezanost na vse bolj opredeljene splošne norme.
Ob takšni splošni usmeritvi razkrivamo vrsto znakov, ki kažejo da se ljudje počutijo
manj ogrožene, če so "super sile" teritorialno odmaknjene celo v primerih, kadar je njihov
vpliv enak ali dosti močnejši kot vpliv sosednjih držav . Tako lahko opažamo, da je v
Sloveniji sicer vdor anglo-ameriške kulture in angleškega jezika - na različnih področjih
družbenega življenja - dosti bolj razširjen kot pa vplivi iz drugih republik nekdanje
Jugoslavije; kljub temu pa je strpnost do prvega dosti večja kot do drugega .
8. "Bizantinizem" in nezaupanje
Ena od posebnosti "kulturne" dediščene vzhodnega dela bivše Jugoslavije, ki še
posebej razdvaja dele nekdanje Jugoslavije, se označuje kot "bizantinizem" . Ta izraz se
uporablja za označevanje zvitega in prevarantskega načina delovanja . Ne glede na
dejansko teritorialno razprostranjenost takšnega ravnanja (oz . "kulturne" norme, ki to
dopušča), bizantinizem na tem mestu upoštevam le toliko, kolikor se pojavlja kot eden od
argumentov v poglabljanju razcepljenosti prejšnje Jugoslavije na njen vzhodni in zahodni
del. V tem smislu je podlaga za nezaupanje med partnerji, še zlasti v odnosih do
političnega centra (ki je lociran v vzhodnem delu države), ki bi moral delovati kot
reprezentant vseh delov heterogene države .
Tako je vsakršno prenašanje odgovornosti na zvezno politično središče spremljalo
splošno nezaupanje, ki ga je od časa do časa podkrepilo konkretno izkustvo . Značilen
primer (1990) je vdor Srbije v emisijski bančni sistem Jugoslavije (v promet je poslala 18
milijard dinarjev, da bi pokrila primanjkljaje v svojem proračunu) . Kot drug primer bi lahko
navedli številne kršitve sporazumov, ki so jih - skupaj s predstavniki Evropske skupnosti
podpisali (v Haagu, Genovi, Madridu, Sarajevu idr .) v zvezi z vojno oz . z ustaitvijo bojev
na Hrvaškem .
Pri vsem tem ne gre le za nekakšno naključno posebnost, saj ima le-ta svojo
zgodovinsko podlago . Tuja, otomanska oblast s svojim središčem v Carigradu, tako kot
tudi lokalni muslimanski poglavarji v balkanskih deželah, ki so vladali prebivalstvu
različnih jezikovnih in verskih skupin, niso mogli računati na politično lojalnost tega
prebivalstva. "Logičen" odziv na grobost oblastvenega nasilja je bilo iskanje poti in
načinov, kako se izviti in prevarati svoje oblastnike. Konec koncev pa je tudi na novo
formirana država južnih Slovanov (katere jedro je bila srbska država) prevzela takšno
zgodovinsko dediščino . Zaupanje in lojalnost sta le težko premoščali zgodovinsko
razdvojenost med vzhodnim in zahodnim delom Jugoslavije . Problem nezaupanja pa se
je podaljševal tudi še po drugi svetovni vojni . Vsakršno nesorazmerje npr . v etnični sestavi
organov oblasti je lahko bilo argument za dokazovanje pristranosti v korist ene ali druge
strani . Ker pa predstavništvo nikoli ne more doseči zrcalne slike dejanske kompleksnosti
družbene strukture, so zmerom na voljo številni dokazi, da ima kdo prednost oziroma se
okorišča na račun drugih . I t
Že Giddens (1990) je opozoril, da so odnosi medsebojnega zaupanja ena temeljnih
postavk združevanja v širših časovno-prostorskih okvirih. Posledica "dediščine"
nezaupanja pa je torej - a contrario - ohranjanje, zastajanje družbenih odnosov v omejenih
teritorialnih okvirih in tako prej fragmentacija (balkanizacija) kot pa integracija
(globalizacija) .
23
9. Subnacionalna avtonomija in supranacionalna (globalna) omrežja
Etnonacionalna osvobodilna gibanja se uveljavljajo tudi s tem, da izpodkopavajo
tradicionalno hierarhično strukturo tako, da zaobidejo vmesne nivoje teritorialne
družbene organizacije. Na ta način poskušajo preseči svojo podrejeno vlogo npr . nekakšne
"dvojne" periferije (Slovenije oz . Ljubljane v odnosu do Beograda in potem še Jugoslavije
oz. Beograda v odnosu do Bruslja) in si zagotoviti bolj neposreden dostop do glavnih
centrov moči na najvišji ravni . To lahko ilustriramo tako z aktualnimi današnjimi primeri
kot tudi na podlagi zgodovinskega gradiva . Tako so npr . predstavniki Hrvaške (kot enote
na madžarski strani avstroogrske monarhije) pogosto iskali neposredne stike z Dunajem
in tako poizkušali zaobiti vlogo Budimpešte . Tudi v obratni smeri je Dunaj kazal določeno
podporo Hrvaški (npr . v nasprotovanju uvajanju madžarščine kot uradnega jezika na .
Hrvaškem), da bi na ta način slabil vlogo svojega tekmeca .
V okviru jugoslovanske federacije je Srbija zelo ostro reagirala na ustavo iz leta 1974,
med drugim prav zato, ker je le-ta omogočala, da sta avtonomni pokrajini Kosovo in
Vojvodina lahko vzpostavljali neposredne stike in neposredno nastopali na zvezni ravni,
tudi mimo republike Srbije.
TERITORIALNA AVTONOMIJA IN HIERARHIJA
1974
	
1989
(po zvezni ustavi) (po srbski ustavi)
FEDERACIJA	
REP. SRBIJA POSREDNIK, HEGEMON
POKRAJINA (VOJ., KOS.) . . .'.K. . . . AVTONOMIJA PODREJENOST
Ena od pomembnih idej na poti k neodvisnosti Slovenije je bila zahteva (Rupel,1990),
da se moramo vključiti v Evropo neposredno ; torej ne prek zveznega centra (Beograda),
temveč neposredno krepiti povezave med Ljubljano in Brusljem .
Takšni primeri (in navedli bi lahko še vrsto drugih, tako kot npr . Bratislavo, Edinburg,
Cardiff ter njihove vezi z Brusljem) ponazarjajo splošni trend krepitve subnacionalne
avtonomije na podlagi razširjanja neposredne dostopnosti do supranacionalnih in globalnih
omrežij in središč .
10. Sklepna misel
Sprostitev, ki jo je omogočila delegitimizacija hegemonije tako zaradi "izgube"
zunanjega sovražnika (na podlagi detanta med Vzhodom in Zahodom ter ob zgodovinski
izčrpanosti teritorialnega ekspanzionizma v Zahodni Evropi) kot tudi zaradi
kompromitacije socialističnega vizionarstva, je privedla do eruptivnega uveljavljanja
teritorialnih (etnonacionalnih) identitet . Za današnji čas je značilno izstopanje tistih - zlasti
24
manjših narodov, ki jim dosedaj še ni uspelo uveljaviti svoje identitete v okviru teritorialno
politične organizacije, ki je temeljila na dominaciji večjih (močnejših) nad manjšimi .
Ob tem pa na Balkanu in v bivši Sovjetski zvezi prihaja tudi do reteritorializacije in
(mobilizacije na podlagi) homogenizacije . Poleg emancipacijskih teženj pa gre tudi za
politično manipulacijo, ko politična elita (lahko) zavestno potencira (in sama "ustvarja")
zunanjo ogroženost, da bi s tem utrdila svoj notranji položaj . V tekstu sem prikazal kako,
je stek določenih okoliščin (prekrivanje strukture tradicionalne, predindustrijske družbe in
"socialistične" homogenizacije) dejansko privedel do učinkov, ki so bili nasprotni
namaravanim in pričakovanim . Kot je zapisal že Duchacek (1986), lahko rečemo, da je
namesto do "socializacije nacionalizma prišlo do nacionalizacije socializma" .
Sedanje spremembe, ki dobivajo naravo balkanizacije je mogoče razumeti le kot
(prekomerni) zasuk v nihanju v cik-caku med avtonomijo in integracijo, kakršno je sicer
nasploh značilno v družbeno-zgodovinskem razvoju . Gre torej bolj za prestrukturiranje in
teritorialno redistribucijo oblasti kot pa za družbo novega tipa, ki bi imela dolgoročnejšo
perspektivo . Politične in vojaške intervencije lahko le začasno zaustavijo proces notranje
(etnične) diversifikacije teritorialnih enot ; le-ta ostaja neizogibna postavka danes tako
poudarjanih procesov nadaljnje integracije v evropskem in svetovnem merilu.
Opombe
1 Podpora "enotnosti" jugoslovanske cržave je v začetni fazi privedla celo co tega, da je ce facto pomenila
podporo (ali vsaj nekakšno "potuho") zveznim institucijam, ki so si dovolile tudi vojaški poseg v Sloveniji
in na Hrvaškem . Značilno je npr., da so bili najprej sprejeti celo ukrepi (v Evropi in ZDA), pri katerih niso
razlikovali mec napadalcem in napadenimi .
2 V tem smislu gre za določeno pocobnost s Slovaki : ti so se pridružili Čehom, med drugim zaraci grožnje
boljševizma in seveda v pričakovanju, ca bodo lahko v novi državi imeli vsaj takšno vlogo, kot so jo imeli
Madžari v dualistični avstroogrski državi . Toda Slovaki (pocobno kot tudi Ukrajinci) so kasneje izražali
svoje razočaranje in oceno, da so bili prevarani (Taylor, 1956) .
3 V zvezi s tem je zanimivo, da je tudi predstavnik sosednje Avstrije, kot druge majhne države, ugotovil, ca v
Evropi ne vici več nevamosti za majhne države. Tudi on ugotavlja, da je danes vojna v (Zahodni) Evropi
postala nemogoča in da so mimo tisti časi, ko so se majhni in srednje veliki narodi morali bati velikih (Franz
Vranitzki, intervju za Delo, Ljubljana, 25 .1 .1992) .
4 Pri tem je šlo za izjemno dinamiko spreminjanja tako javnega mnenja kot tudi usmeritev vrhovnih političnih
teles v Sloveniji . Medtem ko je 1988 . leta samo 28,9% vprašancev v Sloveniji upoštevalo možnost, da bi se
Slovenija lahko occepila oc Jugoslavije, se je ta odstotek 1989 . leta povečal na 46,7 % in 1990 . leta na 64,9
%. Na plebiscitu 23 . cecembra 1992 pa je na vprašanje "Ali naj bi republika Slovenija postala samostojna in
neodvisna cržava?" kar 88,5 % odgovorilo z "da" . Vojaški poseg, ki je sledil 1991 . leta, pa je bil pretres, ki
je v hipu in dokončno odpravil vse pomisleke v zvezi z "razdruževanjem" .
5 Hans Kohn je že leta 1952 v svoji odlični študiji (1952, XV) prikazal, daje "panslavizem nastal kot obrambno
"gibanje Zahodnih Slovanov. Pri tem naj bi šlo za gibanje, v katerem se nacionalistični elementi prepletajo
z nacnacionalnimi in pogosto imperialističnimi težnjami" . Kohn ga šteje za procukt političnega ozaveščanja
izobražencev v centralni in Vzhodni Evropi, pod vplivom francoske revolucije in napoleonskih vojn, še zlasti
pa pod vplivom nemškega romanticizma in germanizma. Panslavizem je bil povezan tudi z dejstvom, da se
je po "vojnah proti Napoleonu Rusija pojavila kot največja nacija na celini ; njeni vojaki so zasedli Pariz ;
ruski carje imel cominantno vlogo na mirovni konferenci" (ibid ., IX, XII) .
6 Npr. kazala se je težnja, da bi razlike med narodnimi jeziki degradirali na raven razlik med cialekti . V tem
smislu so se pojavljale celo zahteve po rusifikaciji vseh Slovanov; temu so nasprotovali predstavniki manjših
zahodnih in južnoslovanskih narodov .
7 To ne velja le za jezikovno različnost tudi sicer je značilno, ca hrvaška literatura zlasti v zadnjih letih poucarja
vse, kar jih zgodovinsko, kulturno in civilizacijsko (raz)ločuje od Srbov (glej n .pr . Mancič, 1990).
25
8 Kot ekstremni primer bi lahko navedli krvno osveto, ki se je še pred kratkim pojavljala zlasti med Albanci
(na Kosovem, v zahodni Makedoniji, v Črni gori in južni Srbiji), doklerje ni konflikt med Albanci in Srbi
marginaliziral . Pri tem gre za primer nizke stopnje individuacije in tako za nediferencirano kolektivno
odgovornost za dejanja posameznika .
9 Argument srbskih politikov proti federaciji je bil, da le-ta ne daje osnove za močno državo in da ni mogoča
zato, ker je težko potegniti mejo med Hrvati in Srbi . Če naj bi imeli federacijo, bi bila nujna razmejitev, toda
- kot smo to dostikrat slišali tudi v zadnjih nekaj letih - to bi bilo nesprejemljivo zaradi razpršenosti srbskega
etnosa.
I0 Cim bolj doloćno se je nakazovala dominantna vloga Srbije, tem manj so bili Makedonci pripravljeni ostati
v takšnem preostanku Jugoslavije, pa četudi so se zaradi tega morali odreči pomoči, ki sojo prej dobivali kot
manj razvita republika .
11 Na Hrvaškem je bilo izzivalno nesorazmerno veliko število pripadnikov srbske manjšine (ki so bili sicer -
spet logično - v večji meri vključeni v partizansko vojsko, ki jim je dajala zaščito pred ustaši) v organih
oblasti, še posebej za notranje zadeve i .pd. Pobude in delovanje za odpravo tega nesorazmerja pa so bile za
srbsko stran spet dokaz za preganjanje in ogroženost.
Literatura
Banac Ivo (1991) Political Change and National Diversity, v : Stephen R. Graubard (ed.) Eastem Europe ...
Central Europe . . . Europe, Boulder, Westview Press
Blau Peter (1977) Inequality and Heterogeneity, New York, Free Press
Caratan Branko (1992) Vojna in mir na Hrvaškem, Teorija in praksa, št . 3-4
Cohen Leonard and Paul Warwick (1983) Political Cohesion in a Fragile Mosaic : The Yugoslav Experience,
Westview Press, Boulder
Cvijić Jovan (1965) Antropogeografski problemi Balkanskog poluostrva, Beograd
Čović Bože (1991) (Ed .) Izvori velikosrpske agresije, Zagreb, August Cesarec
Duchacek Ivo D . (1986) 'The Territorial Dimension of Politics : Within, Among and Across Nations, Boulder
and London, Westview Press
Duroselle Jean-Baptiste (1988) Western Europe and the Impossible War, Journal of Intemational Affairs, Vol .
41, No . 2
Flere Sergej (1991) Explaining Ethnic Antagonism in Yugoslavia, European Sociological Review, Vol . 7, No.
3
Goertz Gary and Paul F . Diehl (1992) Territorial changes and international conflict, London, Routledge
Horvat Branko (1989) ABC jugoslavenskog socijalizma, Globus, Zagreb
Janjić Dušan (1992) Disintegration of Yugoslavia and inter-ethnic conflicts, European Scientific Conference :
Nation and State, European Center for Ethnic and Regional Studies, Maribor, 3-5 February (referat)
King Robert (1973) Minorities under Communism : Nationalities as a Source of Tension among Balkan
Communist States
Kohn Hans (1952) Pan-Slavism : Its History and Ideology, New York: Vintage Books
Kolarska-Bobinska Lena (1991) The changing face of civil society in Eastem Europe, Praxis Intemational 10,
October 1990 and January 1991
Lendvai Paul (1991) Yugoslavia without Yugoslavs : the Roots of the Crisis, Intemational Affairs, Vol. 67, No .
2, April
Mandić Dominik (1990) Hrvati i Srbi : dva stara različita naroda, Zageb, Nakladni zavod Matice Hrvatske
Mihovilović Maroje (1992) Hrvati bi največ izgubili, Dnevnik, Ljubljana, 26 . marca 1992, str. 9
Mlinar Zdravko (1991) Individuation et socialisation dans I'espace : qu'avons-nous appris? Experiences
yougoslaves", Espaces et Societes, n . 1, Paris
Mlinar Zdravko (1990) Avtonomija in integracija v evropskem prostoru, Teorija in praksa, št . 12
Parker Geoffrey (1988) The Geopolitics of Domination, London, Routledge
Ramet Pedro (1985) (Ed .) Yugoslavia in the I980's, Westview Press, Boulder and London
Stanov& Vojislav (1991) Etnički federalizam i princip vladavine većine, v : Lajčo Klajn et al. (ured .), Otvoreni
problemi narodnosti u Jugoslaviji, Novi Sad, Pravo
Sžporluk Roman (1988) Communism and Nationalism, Oxford, Oxford University Press
Taylor AJ .P . (1956) Habsburška monarhija, Ljubljana, DZS
Zaslavski Viktor (1985) Neostaljinistička država, Zagreb, Naprijed
26