Štev. 3.	V Ljubljani, 1. marcija 1886.	Leto vi.
Leposloven in znanstvei\ list:
Boj pri Pirotu.
(Dne 28. novembra 1885.) _ fralj, igraje naša zgubljena,	„„Zastčnj oča hodi me čakat,
Mat naša poteza Piro t;
Premagana vojska je srbska, Bolg&r na bojišči gospod!
„Bolgär, gospodar že v Pirotu, Ko piš privihrati če v Niš; —
Ni varno več tukaj za tebe Hoj, bolje, da kar ubežiš!
„I v Bčligrad — v srce očini! — Pridčre pobedni mej^š:
Življenje in krono kraljevo — Bojimo se, da zaigr.lš!" . . .
Nem sluša vest grözno kralj mladi, Pred tfkom se dela mu mrak . . ,
A ranjencev prvih dovede Mu s polja krvavega vlak.
Pomičejo tožna nosila Po ulicah Niških se tam,
Spoštljivo množ ranjence gleda, Med množico kralj je s: m.
In k prvemu kralj se pripögne: „Za mene zdaj, jadnik, trpiš!
Naznani poslednjo mi željo, Zgodi se ti, česar želiš."
„„Ob Mčravi. oča moj sivi, Tam spet si mi stopil na prag!
In s praga se v daljo oziraš, Dohaja li sin že ti drag?
Zastčnj si napčnja oči; Ugledal ne bode več Marka: — Tolaži, tolaži ga ti!uU
In drugemu deje vojaku:
„Bil borec si hraber vsegd&r! Naznani poslednjo mi željo. Izpolni jo tvoj gospodar.K
„„Tjži h koči ob Drini derčči
Zdaj plavam čez dol in goro Otroke in ženo cvetočo Poljubit, objčt za slovo.
„„Brez mene kakč naj živijo?
Glad jih umori in peč&l. Sirote izročam zdaj tebi, Ti bodi jim oča, o kralj !tt"
Pripögne se k tretjemu v krvi: „Boril si se hrabro, sin moj! Naznani poslednjo mi željo, Izpolni rad kralj ti jo tvoj."
„„Ni žena ljubeča, 111 deca Ne čaka na mene dornst; Pogrešal ne bode me nikdo, Ko s tega izginem svetd.
„„Umršti, čim prej dotrpeti!
Jedino tč vroče želim! — Kžj rana na prsih tu smrtna! Oj, hujše jaz rane trpim.
„„Sramota boli me, sramöta,	„„A, kralj moj, ko smrt me poljubi,
Da Srbu zdaj Kajn je imč,	Zakličem, da čul bo ves svet:
Da narod moj od bratomora	Kdor brata ščuje na brata,
Krvave zdaj nosi rok6!	Til bodi — t& bodi proklet!""
Go raz d.
Prvi sneg.
Povest.
Spisal Josip Stare. (Dalje.)
Ijalokateri dan je minil, da bi se ne bila sešla Mirko in Čermak. Navadno sta se pod večer shajala v kavarni „pri severni zvezdi" in tu sta se večkrat po cele ure menila o tem in onem. Pridružili so se jima tudi drugi mladi ljudje, udeležili se nji-jinih pogovorov, in hitro je vsem skupaj potekal čas v veseli druščini, zlasti odkar je zima hudo pritisnila in je zapadel visok sneg, da nisi mogel daleč hoditi na sprehod. Neke nedelje pa so se prijatelji kmalu razšli in ostal je Mirko sam z učiteljem plesa, Kazimirom Poskočilom, ki se je tudi že pripravljal na odhod.
Kazimir Poskočil je bil star veseljak, kakor se je spodobilo njegovemu stanu. Imel je dvorano, v kateri je po dnevi otroke, pa tudi večje deklice in mladeniče vadil v plesu ter jih sploh učil okretnega in olikanega vedenja. Zvečer pa je svojo dvorano dajal v najem gosposkim družbam, ki so po zimi redno po jedenkrat na teden med seboj napravljale prijateljske plese, katerih se je udeleževalo po trideset do štirideset parov. Le ob nedeljah zvečer je obdržal Poskočil dvorano za se, kajti takrat so brez povabila dohajali ljudje iz boljših hiš, ki niso imeli prilike, da bi se pridružili kaki stalni družbi. Pod večer pa je Poskočil skoraj vsak dan zahajal k „severni zvezdi" ter se tu navadno mudil po jeclno uro. Držal se je vedno le mladih ljudij, zlasti vseučiliŠkih dijakov, ki so bili njegovi najboljši gostje. Z njimi se je kratkočasil, povčdal jim kakšno za smeh in bil je med njimi kakor med svojimi. Nihče mu tega ni zameril in celö pogrešali so ga, ako ga ni bilo. Tudi Mirko se je prav kmalu seznanil ž njim in rad je bil v njegovi druščini.
Ko se je torej Poskočil omenjeno nedeljo pripravljal na odhod in si ravno prižigal smodko, vprašal je Mirka:
„Kam ste se pa Vi nocoj namenili?"
„Prav nikamor; še malo bom tu posedal in pregledal najnovejše časopise, a potem mislim iti domov."
„To je pa le še prezgodaj. Če se Vam ne zdi za malo, pojdite z menoj. Danes imam raznovrstno družbo; kdor se ne utegne ob delavnikih udeleževati rednih vaj, pride v nedeljo. Prihajajo pa samo pošteni in pristojni ljudje. Časih je prav zanimivo gledati, kako čudno in neokretno se nekateri premikajo. Človek se mora večkrat nehote smijati. Torej, če se Vam ljubi, prav veselilo me bo."
Male izpremembe v vsakdanjem dijaškem življenji je bil Mirko zmerom vesel; zatorej se ni obotavljal, ampak kar takoj je sprejel prijazno povabilo.
Poskočilovo plesišče je bila prostorna dvorana, visoka na dva poda. Kake tri korake od vrat sta podpirala lična stebra galerijo in ločila prostor pod njo od ostale dvorane. Tu je stal klavir, a tu je tudi postajal, kdor ni plesal. Ko sta prišla Mirko in Poskočil, bila je dvorana že polna nepotrpežljive mladine, klavir je bil odprt, a pred njim je sedčl mož, ki je nekako čudno strmel pred se. Mirko stopi bliže in vidi, da je mož slep. Smilil se mu je, a še bolj ga je miloval, ko mu je Poskočil povedal, da je slepec oče peterih otrok, da je izučen pravnik, ki je imel že dobro službo pri odvetniku; v tem da je zbolel in oslepel, in namesto da bi kdaj sam postal odvetnik, mora z igranjem na klavirji borno preživiti sebe in obilno svojo rodbino. Pač čudna usoda; nesrečen človek igra okroglo in poskočno, da razveseljuje srečne ljudi!
Zdaj se je Mirko vstopil pred steber ter se oziral po dvorani. Bila je res raznovrstna družba, kakor je rekel Poskočil. Od štirinajstih do štiriindvajsetih let je bilo deklic in mladeničev vsake döbe; a bilo je tudi starejših, ki so mlajšim bili za varuha. Nekateri so bili znam med seboj in prav živahno so brbrali, kakor vrabci, kadar se spravljajo spat; drugi so bili še tuji in molče so stali zdaj tu, zdaj tam, a prav za prav sami niso vedeli, kam bi se dejali. V tem je Poskočil stopil med nje ter jih razvrstil, kakor je vedel, da bo najbolje; saj jih je skoraj do zadnjega vse poznal. Nekateri so bili njegovi učenci, drugi pa so ž njimi prišli, da bi se v dveh, treh večerih izurili v plesanji, ki so se ga doma med seboj površno naučili. Ko je bilo vse v redu, pokaže mlajšim izkušeni učitelj, kako treba korake delati ter jih na kratko pouči, kako se je človeku pri plesanji držati. Dasi ni bilo med njimi nobenega pravega novinca, vendar je marsikdo tako nerodno stopal za učiteljem, ki je štel korake, da si se moral smijati.
9*
Zdaj je Poskočil plosknil ob dlan in slepec se je oglasil na klavirji prav okroglo, da bi udobrovoljil mladi svet, ki se je začel sukati, kakor je najbolje vedel in znal.
Mirko je nekoliko časa gledal ta pouk in ta ples, ali naposled se je le naveličal in mislil je, da bi se mogel bolje kratkočasiti. Na dolnjem konci dvorane je videl odraslo deklico kakih šestnajstih, sedemnajstih let. Sedela je poleg starejše gospe, glavico je obesila po strani, a z lepimi rujavimi očmi se je nekako raztreseno ozirala okoli, v tem ko so se drobne njene ročice igrale s koščenim mahalcem. Slepec je ravno zaigral mazurko, da je šla kar v noge, tu stopi Mirko pred zamišljeno gospodično in jo prosi, da bi šla ž njim plesat. Malo iznenadena je rekla, da ni mislila plesati, ali tako ljubeznivi izkušnjavi da se ne more upirati, in oklenila se je Mirka ter izginila ž njim po dvorani. Oba sta oživela, in zopet in zopet sta se znova zavrtila. Tanka plesalka je bila že vsa spehana in jela je pokašljevati, ko jo je Mirko pripeljal nazaj na njeno mesto. Lepo se ji je zahvalil ter jo prosil za prvo četvorko, ki mu jo je sladko smehljaje obljubila. Zdaj je Mirko tudi z drugimi plesal, ali mislil je vedno le na obljubljeno četvorko, katere ni mogel pričakati.
Naposled je Poskočil dal znamenje in plesalci so se jeli postavljati v red. Kakor bi trenil, pripeljal je Mirko izvoljeno deklico ter se ž njo postavil na konec dolge vrste. Tu je brez skrbi mogel šepetati in se šaliti z ljubo svojo plesalko, kateri je sama sreča in zadovolj-nost sevala iz očij. Kar smehljala se je, a ko ji je Mirko ponudil svojo roko, da se je obesila v njo, pokazala se je slaba rudečica na bledem njenem lici in nekako čudno prijetno prešinilo jo je po vsem telesi. Sprva mu je plaho odgovarjala, kmalu pa se je tudi nji razpletel jezik in marsikaj bi mu še rada povedala, toda ni vedela kako, in obdržala je v srci in ga prav ljubeznivo pogledovala. Pa tudi Mirko je bil danes v čudni zadregi, nikdar ni mogel najti prave besede za svoje misli, in vse drugače je govoril, nego je čutil. Ali to ni odločilo, saj sta bila srečna, da sta se le menila, a ni jima bilo niti mar, kaj in kako sta govorila. Še bolj razmišljena sta bila pri plesanji. Kakor ne bi bila še nikdar videla, kako se pleše četvorka, pomikala sta se za drugimi sem ter tjä, in motila sta tiste, katerim je bil ples prva stvar. Po dovršeni četvorki Mirko plesalke svoje ni vedel k materi, ampak vodil jo je po dvorani okoli, in še sta se pomenkovala, smijala in dražila, dokler ni izpod galerije zadonela hitra polka. Mirko se je prvi z drobno svojo družico zaletel po dvorani, in tako hitro se je vrtil okoli in zopet okoli, da si ga komaj z očmi dohajal; in še le ko je čul svarilne
besede „Alma, Alma, to je preveč za tebe," vedel jo je nazaj k skrbni materi.
Plesala zdaj nista več, pač pa sta sedela skupaj in se kratkočasila do kraja. Pred odhodom je Alma nekako boječe vprašala Mirka:
„Ali ste se namenili vsako nedeljo sem dohajati?"
Razmišljeni Mirko zopet ni mogel najti pravega odgovora in rekel je prav nerodno:
„Oj, ne; kaj čem tu? To ni zame, to je le za začetnike. Danes sem slučajno z gospodom Poskočilom sem prišel, ker nisem včdel, kam bi se dejal."
Almi so se bleda lica zopet nekoliko zarudela in, odkašljavši se, zavrnila je razžaljena:
„Zame tudi ni. Nocoj sem prišla z materjo, da vidim, če bi bilo to za mojo mlajšo sestro; ali ne kaže nam. V ti nedeljski družbi so začetniki in izurjeni plesalci pomešani, in bolje bode, če hodi med tednom k rednim vajam."
Zdaj je Mirko uvidel vso nerodnost svojo. Rad bi jo popravil, ali ni vedel, kako; jezik se mu je zapletal in predno je našel pravo besedo, poslovila se je Alma ter z materjo izginila v sobo za obleke, od koder je ni bilo več nazaj v dvorano.
Mirku je bilo čudno pri srci. Nekaj neznanega ga je vleklo k Almi, le njo je vedno imel v mislih. Da bi jo le še jedenkrat videl, še jedenkrat ž njo govoril!
Minilo je teden dnij in bila je zopet nedelja. Mirko ni mogel dočakati večera; ure mu še nikdar niso bile tako dolge, in dan se kar ni hotel nagniti. Naposled se je vendar le zmračilo in že je bilo treba luč prižgati. Mirko se je napravil od doma, a da bi mu brže potekel čas, šel je v kavarno; ali ne k „severni zvezdi", ampak v drugo, kjer ga nihče ni poznal. Bal se je, da ne bi kdo zapazil notranjega njegovega nemira in da ga ne bi zadrževal, kadar mu bo iti. Prebiral je razne časopise, toda bil je tako razmišljen, da ni nič vedel, kaj je čital. Čez nekoliko časa je pogledal na uro, pa bilo je še prezgodaj ; kmalu je pogledal zopet in zopet znova, dokler se ni naveličal čakanja ter se napotil po znanih ulicah proti Poskočilovi dvorani. Sprva je hitro stopal, ali bolj ko se je bližal svojemu cilju, bolj je ustavljal korake in jel je preudarjati, ali bi šel dalje ali ne. „Čemu grem prav za prav tja?", vprašal je samega sebe, „kaj bom tam? Saj mi je rekla, da je ne bo ; in ko bi bila, kaj ji porečem? Da jo ljubim?"
Zdaj je obstal in že se je hotel vrniti, čudno mu je bilo pri duši, na nobeno vprašanje si ni vedel odgovora. Toda neka skrivna
moč ga je vlekla dalje in le nekoliko trenutkov še in bil je v dvorani. Tu je bilo vse, kakor prejšnjo nedeljo; ista mešana družba, le Alme ni bilo nikjer. Že se je Mirku umirilo srce, v tem šine mimo njega mlad človek z naočniki in ga pozdravi: „Dober večer, gospod doktor."
Mirko se ozre za njim, a ni ga bilo več. Doktor? to bi pač rad bil, ali zdaj še nisem. Ta se je hudo zmotil, mislil si je Mirko, in gledal je dalje po mladi druščini, ki je pridno urila ude svoje, da bodo za pot v „svet". Zdaj se prav pred njega vstopi majhen grbast človek in kakor bi bila stara znanca, nasmeblja se mu ljubeznivo in vpraša:
„Dober večer, gospod doktor, kako da ste Vi danes tukaj?"
„Dober večer. Tako, slučajno," zavrne mu Mirko malo nejevoljen ter zgane z ramami, češ, saj niti sam ne včm, zakaj da sem tu.
„Pa ste danes teden sestri moji rekli, da Vas ne bo. Škoda! Kako ji bo vendar žal, da je ostala doma! Ali boste prihodnjo nedeljo zopet prišli?"
„Ne vem," odreže se Mirko na kratko in tako grdo je pogledal, da se ga je malo človeče kar ustrašilo ter se izgubilo v dvorani. Mirko se ni mislil dalje muditi, ker ni imel ničesar opraviti, ne iskati; le s Poskočilom je iz uljudnosti izpregovoril nekoliko besed in ga vprašal, kdo sta <5na dva, ki sta ga čisto tuja prišla pozdravit.
„To sta brata gospodične Alme, s katero ste se danes teden tako dobro kratkočasili. Čudim se, da je danes ni."
Kakor bi mu bilo to vse jedno, napeljal je Mirko pogovor na druge stvari ter se kmalu poslovil in odšel. Pa zapustil je dvorano z vse drugimi občutki, nego je stopil v njo. Ne, da bi si Almo čisto iz glave izbil, tega ni mogel; ali njeni bratje, kaki ljudje so to? Menda bi me kar radi oženili! Tako zlahka se pa le ne dam. Ne rečem, deklica mi je všeč, in rad bi bil znan ž njo; ali zaljubiti se, ženiti se, tega pa nikakor ne; vsaj za zdaj še ne.
Tako je ugibal in bilo mu je ljubo, da se je oni dan pri odhodu včdel tako nerodno. Vendar pa mu je mala dogodba v Poskočilovi dvorani ostala v dobrem spominu in večkrat jo je imel v mislih. —
Nedeljo potem je bil Mirko doma, in bilo je že precej pozno, ko je odložil knjigo in šel v gostilno. Pri „angleški kraljici" se je nadejal, da bode našel znancev, in napotil se je naravnost tja. Stopivši čez prag v prvi mah od gostega tobakovega dima skoraj ni mogel gledati, a polno je bilo tako, da ni vedel, kam bi se dejal. Ali vkljub nerazumljivemu šumljanju zbranih gostov je spoznal takoj Ilovskega
glas in preril se je do njega. Lahkoumni prijatelj je bil v veseli druščini samih mladih ljudij, ki so po večem tudi Mirku bili znani. Ko je llovski zaghdal prihajajočega tovariša, pozdravil ga je že od daleč, podal mu čez mizo roko in rekel:
„Ravno si nam dobro došel, vsak je že svojo povčdal, a zdaj bi bila na tebi vrsta."
„Ne včm, kaj bi vas moglo zanimati iz mojega vsakdanjega življenja; kaj pa se neznanemu dijaku more pripetiti?" zavrne Mirko.
„Oho, počasi prijatelj! JRavno dijaku se more marsikaj pripetiti. Recimo, ti si imel kak pogovor na samem, pa t.e je kak porednež prav po nepotrebnem motil; ali si bil pod oknom, in te je v jasni noči zmočila nepričakovana ploha."
„Ob vsem tem ne bi vam mogel ničesar povedati."
„Ali pa kaj druzega. Vsak po svojem. Zdaj že dve nedelji nisva bila skupaj. Kje pa si pohajal? Kar odkritosrčno nam povej; takim ptičem, kakersni smo mi, ni treba ničesar skrivati. Mi te nikjer ne bomo motili, še pomagali ti bomo radi, če bi nas kaj trebal."
Tako se je ustil razposajeni llovski ter se ozrl po ostalih tovariših, kakor bi jih hotel vprašati, če se ujemajo ž njim.
„Tako je!" rekli so vsi, kakor iz jednega grla, trknili s kozarci ter pili na zdravje novega prihodnika.
Mirko se jim je zahvalil na zdravijci. Sprva se je malo obotavljal, potem pa se je le odločil ter v kratko povedal, kaj je zadnji dve nedelji doživel v Poskoeilovi dvorani. Ko je dovršil, trknil je llovski zopet s kozarcem in rekel:
„Zivio Mirko! Ti si mož za našo tovarišijo. Le ne daj se! S pota pa tudi ni treba hoditi; mog^l bi še kaj doživeti za kratek čas. Zdaj pa, dragi prijatelji, nasvetoval bi nekaj vsem skupaj. Prepričan sem, da je Alma nocoj zopet pri Poskočilu. Pojdimo vsi tja, da bomo za pričo, kako se bo roman cenjenega našega tovariša dalje razvijal."
r Pojdimo!" oglasi se dolg, suh mladenič z naočniki. „Kakor po naročilu. Ravno trebam gradiva za podlistek svoje „Zarje". Izvrstno! Le hitro!«
Tolika naglost Mirku nikakor ni bila po volji. Naj že bo, kakor hoče, tega le ni dovolil, da bi kdo z Almo šale uganjal. Obotavljal se je torej iti k Poskočilu in hotel s tem vso družbo zadržati v gostilni. Pa ni mu obveljalo in, hote ali nehote, moral je iti. Tolažil se je, da Alme ne bo tam.
Prišedši v dvorano so se razpostavili mladi veseljaki pod galerijo, llovski je stopil dalje in se jel predrzno ozirati po zbrani družbi,
Mirko pa je ostal za stebrom, da bi skrivaj opazoval, kaj se godi v dvorani. Pa že pri prvem pogledu so se njegove oči ujele z Alminimi. Po vsem telesi ga je vroče spreletelo, na njenem lici pa se je zopet pokazala tista čudna rudečica, ki jo navadno vidimo pri bolehnih ljudeh. Mirku se je v srce smilila: zdaj se mu je samemu zdelo, da je zaljubljena vanj. Bila je reva vsa za ples oblečena. Tanko belo krilo s svetlo-modrim zavojem se ji je podalo res lepo, a nekoliko cvetlic v čedno spletenih laseh je še bolj povzdignilo vso njeno opravo. In čudno ; niti koraka ni plesala, akoprem jo je vsak čas kdo prosil, da bi šla vsaj jedenkrat ž njim na okoli.
Ilovski jo je kmalu iztaknil in silil je v prijatelja, naj gre ž njo plesat; ali Mirko je kakor prikovan stal za stebrom. To Ilovskemu ni bilo po volji; zmotil se je v njem; že se mu je zdel zrel za njegovo tovarišijo, zdaj pa se ne gane, da bi jim napravil malo nedolžnega veselja; kakor lipov bog tiči za stebrom, ona pa zapuščena vzdihuje kraj skrbne matere. V tem ploskne Poskočil ob dlan in napove, da bodo zdaj volile gospodične.
„Le pripravi se Mirko/ raduje se Ilovski, „ker ti ne greš po njo, prišla bo pa ona po tebe."
Hitro so si druge deklice izbirale plesalce svoje, da jih odlikujejo za prejšnjo njihovo prijaznost, le Alma se ni genila s svojega mesta, ampak žalostno je povesila oči in ni mogla zatajiti notranjega svojega nemira. Klavir je zopet utihnil in ples je za nekoliko trenutkov ponehal. Tu se je Alma naglo vzdignila, ogrnila plašček in tako urno stopala skozi dvorano, da jo je mati komaj dohajala. Ko je šinila mimo stebra, zapazil je Mirko, da so ji debele solze zalile lepe oči, ob jed-nem pa je čul mdterin občutljiv glas:
„Zakaj pa nocoj tako pozno, gospod doktor?" Mirko ni vedel, ali naj ga bo sram, ali naj bi se jezil, in predno je našel pravo besedo, zginila je nadležna gospa v postransko sobo. Ta mali prizor so do dobrega videli njegovi tovariši; Ilovski se je kar na glas jel smijati; suhi novinar, ki je v živi svoji domišljiji še več videl, pa pristopi k Mirku in mu zadovoljno pošepta:
„Ženitovanje pri petrolejskih lampah" bo naslov prihodnjemu podlistku v „Zarji".
(Dalje prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Ivan Trdina.
27. PuŠČavnik Florče.
(Dalje.)
) leto se ni izpolnil pregovor: Sveti Vid je češenj sit. Zaradi mrzle spomladi sta se drevju rast in razcvet zakasnila. Celo cepljenke, ki so najpridnejše med sestricami, začele so se liskati še le proti koncu rožnika. Boldinovi so imeli jako velik in prekrasen vrt. Gospodje očitajo radi Dolenjcem veliko nemarnost za sadje. V ti graji je več krivice nego pravice. Pri nas se nahajajo v hribih ne le najboljša zemljišča, ampak tudi najpametnejši in najbogatejši kmetje. Kdor si želi neveste z dvanajst ali petnajst sto gld. dote, naj gre po-njo v gore, v ravninah je ne najde lahko. Dolenjski hribovci so skrbeli že od nekdaj za rodovito sadno drevje. V vinogradih so zasadili breskve in slive, doma na vrtu in po tratah in mejah pa raz ven sliv in hrušek zlasti češnje, orehe in kostanj. Brez sadnega vrta nisem videla nobene hiše. Poljanci in dolinarji pa so za ta lepi prihodek res precej zanikarni. Tu v mestu ne bo kmalu ni jednega sadnega vrta, ki bi bil vreden tega imena. Kar so posadili brižljivi spredniki, posekali in pokončali so lahkomiselni njihovi vnuki. Mesto sadja se prideluje zdaj krompir, pesa in salata in ljudje mislijo, da je to pametno, ker se te reči ne kradejo tako rade kakor sadje. Ali ni sramotno, da se opušča sadarstvo zaradi tatov? Zadnjih pedeset let predramili so trije odlični možje nekoliko tudi dolince in poljance.
Ti trije slavni rojaki naši so Kob&, Skofec in Rorman. Ona dva sta že davno umrla, Rorman pa živi še dan danes v Dobrovški Vasi ne daleč od blatnega Skocijana. Kobe si je naredil pred štirdesetimi leti v Riglji pri Toplicah vrt, da tako lepega ni imel v vsem obližji noben meščan. Najbolj so ga veselile češnje in jabelka. Kadar so prišle na novomeški trg debele in sočne njegove belice, bil je zanje vlak, da so se zvčdle vse prvo uro. Velikanski prusniki in drobni in prežlahtni muškatarji so mu sloveli po vsi deželi, po muškatarje so pisarili gospoda ljubljanska in zagrebška, devali so jih v potvico. Škofca je poslal škof za župnika v Suhor, ker noben drug duhovnik ni hotel iti tja. Kraj je bil tako grd in divji, kakor Kras ; župnik si je moral cerkev, hišo, polje, vrt in vinograd sam urediti in udelati. Porabil je cele štiri cente prahii, da je razstrelil kamenje. Obsadivši velik prostor
z naj plemenitejši m trsjem in sadnim drevjem, izpremenil je v desetih letih nekdanje mrtvo skalovje v cvetoč, zemeljski raj, katerega ogleduje pazljivo in radostno vsak popotnik, ki gre memo njega. Tako prijazno kakor suhorski župnik ne stanuje zdaj morebiti noben duhovnik na Dolenjskem. Rorman je bogat kmet in bistroumen mož, da malo takih. Že za mladosti svoje je spoznal, da je umno sadarstvo zlata žila za vsakega gospodarja. Ko je začel drevje saditi, smijali in rogali so se mu župljani, češ, ali je ta človek nespameten, da se peha za druge! Sadje mu bodo poklatili in pokradli, kaj mu bo koristilo? Rorman pa je dejel: Trudil se bom tako dolgo, da ga bomo imeli vsi dosti, drugi ljudje in tudi jaz.
Držeč se tega pravila zasadil je sčasoma za celo hosto dobrih jabelk, hrušek, marelic in drugih hasnovitih dreves. Zdaj dobiva sadja, da boje ne ve. kamo bi ga spravljal, vse shrambe in posode so premajhne. Mnogo mu se ga gotovo pokrade, ali kjer je tolika obilno-it, pozna se taka kvara malo in ne čuti. Ti trije razumniki so veliko dobrega storili nevednemu našemu kmetu, nekaj s poukom, največ pa s sijajnim svojim vzgledom. Med tiste, ki so jih posnemali, spadala je tudi Boldinova hiša. Prav marljiv sadar je bil že ranjki Tomaž, sin Andrej pa ga je še znatno pretekel in prekösal. Vrt svoj je obdeloval tako pridno in premišljeno kakor polje in vinograd. Neprenehoma je drevje zasajal, presajal, cepeval, požlahtoval, snažil in obskrboval z gnojem, vlago in vsako drugo potrebo. Po seme, mladike in mlada drevesca je hodil v topliško župnijo, sosebno h Kobetu in Fabru, mar-sikako reč podarila sta mu pa okofec in Rudež. Češnje je imel menda vse, kar jih raste v našem kraji: drobne črnice, debele belice, rudeče podgorščice, cepljenke, črne in rudeče hrustdvke in na pol bele, na pol rudeče frlane ali frldnke. Črnice so malo prida, ker so rade črvive, zato ugajajo dosti bolj kuram nego ljudem. Cčpljenk pa si želi vsak gospodar na vrtu svojem. Če ni premrzlo, dozorevajo že v prvo polovico rožnika. Ker so prva novina, zvedo se prav lahko in v tako ceno, kakoršno prodajalec zahteva. Za najboljše tukajšnje češnje pa zmatramo frlänke, ki imajo tudi to dobro svojstvo, da so neizrečeno rodovite. Izmed vsega sadnega drevja so ljubile Boldinu najbolj hruške. Posadil in pocepil jih je povsod, kjer je bilo količkaj prostora: na vrtu, pred hišo v cvetniku, ob cesti, ob stezi in za vso dolgo njivo tja do kozolca svojega. Vrste so bile različne, proste in gosposke. O šmarješčicah, ovsenkah, rjavkah in tepkah njegovih ne bom govorila, tega drevja se vidi povsod dovolj, kamor človek pride. Petrövke pa niso še tako sploh razširjene, kar ni prav: te hruške so
kaj dobre in med vsemi najzgodnejše, ker mčcajo že o sv. Petru in Pavlu. Boldinovi so imeli takih dreves gotovo deset če ne več. Še bolj so slovele sršenke njihove. Ta žlahtni sad se raztaplja v ustih kakor maslo. Gospodične je zasadil Boldin dvoje, bele in pa tiste krasne rumene in rudeče, po katerih se ozirajo tako hrepeneče ne le otroci ampak tudi odrastli ljudje. Od Fabra je kupil imenitno drevo, katero je imenoval medenica. Omlajene so te hruške sladke kakor cuker, posušene pa dobe tako prijeten okus kakor dobro pripravljena telečja pečenka. Na sredi vrta je rasla visoka, tanka vratatica. Visele so z nje čudno krasne hruške z dolgimi vratovi, kakeršnih Dolenjci prej niso poznali. Da bi ne mikale preveč tatov, namazal jih je gospodar s turškim poprom. To vratatico je zmatral za kraljico vseh svojih dreves. Prav pri cesti je stala velika, košata hruška. Sadja ni dajala mnogo, niti plemenitega, ali odlikovalo se je z neko redko posebnostjo. Na sredi pri pečkah je bilo rudeče kakor kri in od tod mislim, da se je prijelo te hruške ime: kravajnica ali krvojnica. Jablan Andreju Boldinu ni trebalo dosti saditi, to delo je opravil po večjem že oča njegov. Tomaž je vprašal Kobčta, kakovo drevje naj si izbere za svoj vrt. Prebrisani Topličan mu je dejal: Naša jabelka so žlahtnejša od gorenjskih, ali nam to malo pomaga, ker so tako lišpava in nevšečna, da malo kje dobro uspevajo. Na Gorenjskem raste jablana povsod, tudi na slabi zemlji in rodi če ne vsako, pa vsaj vsako drugo leto. Pri nas pa imamo že pmgovor, če nam žito ali kaka druga reč malo plenja, da pravimo: To je tako neplodno kakor jabelka, ki rodš komaj vsako sedmo leto. Dobodi tedaj seme ali cepi gorenjskih jablan; jaz sem si domislil prekasno, kaj treba ukreniti in zato so mi prinesla lepa, dišeča moja jabelka veliko gosposke hvale in časti, koristi in dobička pa prav malo. Tomaž je poslušal modri svet zvedenega sa-darja in je zasejal in zasadil vse polno rodovitih gorenjskih čebularjev, ciganov, belčkov, kosmačev, šmarnic, in poznih ali vstrajnih železni-karjev. Boldinovi so na tresli vsako leto toliko jabelk, da presnih niso mogli vseh pojest«, mnogo so jih nasušili, tudi so naredili iz njih marsikatero vedro zdravega jabelčnika. Sploh so dobivali iz vrta svojega kaj lepe in stanovitne dohodke. To leto se je nadejal Andrej, da mu bodo prinesle že same češnje kakih trideset goldinarjev, še veliko več skupička je pričakoval za drugo sadje, zlasti za hruške. Mož se je ta pot hudo zmotil. Cčpljenke so izginile z drevja, da ni vedel ni kdaj ni kako. Neka nevidna roka je potrgala dan za dnem vsako jagodo, ki je dozorela Ker je bil vrt okoli hiše, ni se mo0el goditi kradež po dnevi. Češnje je jemala brez dvojbe noč. Tat ni videl, katera je
zrela katera ne: obiral jih je tipaje po umih. Moral je oblezti ali pripogniti vsako vejo posebej in imeti na prstih jako tanko kožico, da je tako dobro pogodil, kaj je za rabo. Kakor cepljenke šle so ne-kamo brez sledu tudi belice, hrustavke in frlanke. Boldin na trg ni imel poslati druzega, nego borne čmice in proste podgorščice, za katere je ujel komaj deset goldinarjev. Ista nevidna roka je segla potem tudi po hruškah in slivah. Gospodične in sršenke ni pustila m jedne na drevesi. Medenic je nekaj ostalo, ker jih je varovala globoka gnojna jama, nad katero so visele veje. Vratatic pa ni rešil turški poper, tat je potrgal vse. Zjutraj so našli pod drevesom cel kup olupkov, v dokaz, da je dolgoprstnik dobro vedel, kako je treba jesti te hruške. Tudi ovsenkam se je poznalo, da jih je obiral in tresel nekatero noč. Ali negödnik se ni zadovoljil samö s sadjem. Na bližnjem zelniku in polji se je videl skoraj na vsakem koraku kak sled grabljivosti njegove. Po-pukal je ves luk, odnesel vse lepe kumare. Boldinova njiva, na kateri je rasel krompir, bila je izrita, kakor bi bilo šarilo po nji sto krtov in krtic. Gospodar je skrbel vsako leto za dobro seme vseh vrst krompirja, prideloval je zgodnika in poznika, belega jakobščka, plavkastega kifelčka, rudečkastega pesnika, okusnega amerikanca. Ja-kobšček je prihajal prvi na mizo. Jedli so ga lahko že o sv. Jakobu, to se pravi, če ga je kaj bilo. Letos jih je rešil tega truda nočni prihajaš, ni jeden grm ni ostal za domačine. Boldinovi hiši je zakrivala stene na dveh straneh, proti vzhodu in jugu gosta, košata brajda lfpine, beline in Čmfne. Največ je bilo lfpine, ki ljubi taka zavetja in rodi v njih obilneje od vsake druge trte. Avgusta je že sploh mecala, proti koncu tega meseca rudela je tudi Črnina. Druga leta so se. nazobali vsi Boldinovi večkrat tega domačega grozdja. To jesen pa ni bilo kaj v usta dejati, nekdo ga je pomuljil še predno je dozorelo do slasti. Takove majhne izgube je zapazil Boldin povsod, kamor je pogledal. Piščet so mu izvalile tri koklje več nego trideset. Čez dva meseca jih je tekalo po dvorišči še kakih deset. Vsa druga je požrl kregulj — sodila je dobrodušna Florčetova teta. če hišno okno ni bilo trdno za-takneno in je ostal zvečer na mizi hlebec kruha, prešel je po noči, kakor da se bil v zemljo udri. Nekoč je postavil gospodar na pod banjko vina, da bi jo vzeli s sabo kosci, ko bi šli ob treh zjutraj kosit na daljni travnik. Kosci najdejo banjko polno, ali ko pokusijo, bila je v nji mesto vina — voda! Tat je moral biti posebno poredne bire, ker ni Ie kradel, ampak se okradenim revežem tudi rogal. V kleti je hranil Boldin zmerom precej velik sodeč dobre kapljice za potrebo svojo in svoje rodovine. Kakor je navada, stala je pod pipo skleda, da je kapljalo vdnjo ne pa na tla.	(Dalje prih.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
III.
Kuga v Ljubljani.
ko odštejemo pogoste požare, ni je za nekedanje Ljubljančane skoraj bilo nesreče, ki bi jim bila delala tolik strah, ka-: kor kuga. Celo Turka so videli rajši v deželi, kakor to peklensko bolezen. In prav so imeli! Za močnim mestnim ozidjem, ki je bilo na več krajih še posebej utrjeno s stolpi in bastijoni, bili so stari Ljubljančan je pred Turkom popolnoma varni. In, ali se je slišalo kedaj. da bi bil Turek zajel Ljubljano? — Nikoli ne, dasi je tudi trčil časih s svojimi četami ob staro sivo ozidje. Kadar pak je poknil glas po deželi, da se je prikazala kuga že na kranjskih mejah, polastila sta se naših prednikov vselej strah in groza, kajti uverjeni so bili in mnogo jih je že skusilo, da ne bo trajalo dolgo, ko bo jela nesrečna bolezen razsajati tudi znotraj ljubljanskega ozidja.
„Gori!" in pa: „Kuga se bliža!" bili so kriki, ki so največkrat vse mesto razburili ter mu dali časih popolnoma izpremenjeno lice. Morebiti ga ni bilo desetletja, da ni spravila ta ali ona nesreča Ljubljančanov v velik strah. Mnogo požarov in kug je zabeleženih v spisih mestne zgodovine, o mnogih in še večjih pa vedo pripovedovati le še samo po arhivih shranjene zaprašene listine iz minulih stoletij. Ako odpremo zgodopise ljubljanskega mesta, srečamo takoj na njih prvi strani črno kugo, ki je razsajala leta 1006. tako ljuto, da je podavila v mestu in v predmestjih skoraj vse ljudi ter okužila tudi sosedne vasi. Samo to leto je pomrlo neki nad 17.000 ljudij v mestu in njegovi najbližji okolici.1) Zlasti pogostem pak se je oglašala kuga v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja. Leta 1563. n. pr. podavila je mnogo mnogo ljudij in gospodovala je še prihodnje leto tako neusmiljensko, da je večina Ljubljančanov ostavila mesto in se umaknila kugi na bližnje gorč, kjer so čakali v skromnih kočicah, da je bode konec.2) Leta 1579. se je povrnila že zopet in razsajala je pač hudo; kajti vse gosposke in tudi deželni zbor so jo pretegnili iz Ljubljane v Kranj.
») Valvasor XI. 709.
2) ibid. 716.
Leta 1598. jo je zanesel neki koroški dijak v Ljubljano.1) Dasi tudi so poskusili Ljubljančani vsa znana jim sredstva, vendar ji skoraj dolga tri leta niso mogli biti kos. Ugasnila je šele, ko je podavila nad polčetrto sto ljudij. Deželni zbor in gosposke, ki so se umaknili kugi leta 1579. v Kranj, prišli so bržkone do spoznanja, da si niso izvolili pravega kraja. Najbrž jim je bila kuga tudi v Kranji takoj za petami, zato so si izvolila ta oblastva leta 1598. drugo in še bolj v svežem zraku ležeče mesto Kamnik za svoje začasno bivališče. A tudi v Kamniku so storila oblastva žalostno skušnjo, da se odneso kugi ravno tako težko pete, kakor smrti. Ni trajalo dolgo in okužen je bil tudi Kamnik.2)
Da bi udušili kugo, poskusili so meščani seveda vse, kar so vedeli in znali, a izdalo ni nobeno sredstvo, naposled so se morali uve riti, da jim je še. najboljše tolažbe iskati pri usmiljenem in vsemogočnem Bogu. Obilo dobrodelnih ustanov, pobožnih družeb in tudi ona v zadnji „Zvonovi" številki opisana procesija na veliki petek nastala je vsled razsajajoče kuge. Se konec minulega stoletja je šla vsako leto sv. Koka dan iz šenklavške cerkve v Dravlje velika procesija, ki so jo obljubili in ustanovili po kugi prestrašeni Ljubljančanje.8)
Že pred tristo leti so naši očetje znali sredstvo proti kugi, ki je ostalo še do denašnjega dne naj izdatnejše; skušali so namreč okužene kar najbolje odloČiti od še zdravih meščanov. Kavno letos se steka tristo let, ko so si omislili Ljubljančanje, prisiljeni po tako pogosto vračajoči se kugi, zunaj mesta tik šempeterske cerkve veliko bolnico, takozvani Lazaret,4) iz katerega je nastala v minulem stoletji šem-peterska vojašnica. A poslopje je postalo kmalu premajhno, zato se je razširilo leta 1612. in 1634.°)
Če je poknil glas o bližajoči se kugi, bilo je vse mesto na nogah. Prvi se je genil mestni zbor, ki je osnoval nadzorovalno komisijo, se-
») ibid. 717.
2) Gerichtsprotocoll gemainer Statt Laybach de anno 1598.
s) Neuer Instanzkalender.
*) Valvasor XI. 696. — L.
s) Leta 1612. je sklenil mestni zastop, „wegen Aufbauung eines Lazarcths
den Diener'schen Garten bei St. Peter zu erkaufen". Ker pak je plačeval lastnik tega vrta davek škofu, odposlala se je deputacija mestnih očetov k njemu, da se
pogodi ž njim o ti stvari. Ob jednem pak je mesto naprosilo tudi deželne stanove za denarno podporo pri ti važni zgradbi. — Gerichtsprotocoll 1612. — Leta 1634. je sklenil mestni zbor „das Lazarcth im künftigen Frühling zu bauen. Dem Stadt-
camrer (Cassier) wurde aufgetragen den letzten Brand Ziegel (aus dem städtischen Ziegelofen) antieipamente hinab (zu St. Peter) zu führen." — Gerichtsprotocoll anno 1634.
stavljeno iz petih udov, ki so se zvali „provisores sanitatis". Naložilo se jim je nadzorovati meščane z največjo strogostjo, in dala se jim je neomejena oblast ukreniti, kar bi se jim le potrebno*; zdelo. Njih prvi posel je bil ta, da so izdali povelje, naj se zapro mestna vrata. Vratarjem se je strogo zabičilo nikogar ne pustiti v mesto, kdor bi se ne mogel izkazati z veredostojnim pismom, da prihaja iz neokuženih krajev. Taka pisma so se zvala „fedi". Provizorji so hodili sami k mestnim vratom, ker se na vratarje vkljub njihovi sveti prisegi v tako resnem času ni bilo zanašati. Z največjo strogostjo so pregledovali zdravstvena pisma v Ljubljano dohajajočih tujcev.1) Mestni zbor jim je dal tudi mestni pečat, da so ga pritiskali na „fede", ki so jih dajali ljubljanskim trgovcem, odhajajočim po trgovskih opravkih v druge kraje, seveda le takrat, če ni v mestu že razsajala kuga. Taka pisma so bila trgovcem ob časih, ko so se raznašale govorice o kugi, neogibno potrebna, kajti tudi druga mesta so se bala, da se jim kuga ne zanese v njihovo ozidje, ter niso pustila ob tako nevarnem času nobenega tujca brez veredosrojnega pisma noter. Kadar je pak začela kuga po Ljubljani razsajati, bilo je vsakemu meščanu pod ostro kaznijo prepovedano, mesto zapustiti. Leta 1599. je dal mestni zbor razglasiti, da bo kaznoval vse tiste, ki so iz mesta ušli, s po 100 cekini v zlatu, ako se takoj ne povrnejo.2) — Za Ljubljano, v trgovskem oziru v prejšnjih stoletjih tako živahno mesto, bila je kuga največja nesreča, ki jo je mogla zadeti, ker je zaprla vse trgovske poti.
Leta 1598. po že omenjenem dijaku s Koroškega zanesena kuga je proti spomladi naslednjega leta v Ljubljani skoraj popolnoma pojenjala , a .7. majnika 1. 1599. je dobil mestni zastop žalostno poročilo, da je začela v St. Rupertu in Skrljevem na Dolenjskem znova daviti in moriti. Brž se je morala znova sklicati komisija petih provi-zorjev, ki se je bila v tem že razpustila.3) Pri jako razširjenem tr-govstvu ljubljanskem se ni moglo zabraniti, da bi se ne bila kuga kmalu zanesla tudi v Ljubljano. Zanesel jo je neki trgovec, ob jednem provizor za Dolenjsko, Leberwurst. Župan je dejal v mestnem zboru, da so tega grehi krivi.
l) Gerichtsprot. 1599. „Die Provisoies bieten sich selbst an, dass sie beim Altenmarktthor (v početku Florijanskih ulic) sitzen und gute Achtung auf die Fedi geben wollen. Dafür ist ihnen 12 Libernik von den Stadtgefällen wöchentlich zu geben verwilligt worden, doch müssen immer zwei beim Thore bleiben und wöchentlich abwechseln."
*) Gerichtsprot. 1599. Fol. 110.
*) ibid Fol. 24.
Komaj se je ta novica raznesla, zaključil je deželni zbor svoja zasedanja in se umaknil v Kamnik, za njim so se mestna vrata zaprla in kmalu je bilo videti mnogo popolnoma zabitih hiš. Sicer je bil za okužence pripravljen in nalašč za to zidan Lazaret pri sv. Petru, a imoviti meščani so se ga silno bali in se dali rajši v svoje hiše popolnoma zapreti, le revežem ni preostajalo druzega, kakor preseliti se v Lazaret.. Ako se je zvedelo za kako hišo, v kateri je umrl kdo za kugo, dali so jo provizorji z visokim plotom od desek popolnoma obiti, tako da ni mogel nihče ven, sicer pak je bilo vsakemu, dasi tudi zdravemu toda v okuženi hiši stanujočemu strogo prepovedano, hišo zapustiti ter občevati s še zdravimi meščani. Nekatere ulice zlasti na Starem trgu so bile popolnoma zabite.
Ob takih časih je bilo pač žalostno videti to, sicer tako živahno mesto na vseh koncih in krajih z deskami obito.
Pri mestnih vratih so stale pozorne straže, ki niso pustile nikogar niti ven, niti notri, izvzimši nosače mrtvecev in duhovščino, ki jih je spremljala na pokopališče, dasi tudi so ob jako hudi kugi ljudi na tihem in brez cerkvenih obredov pokopavali. Le ob sejmeh se je delala mala izjema, da ne bi se že sicer tako zelo oškodovano trgovstvo popolnoma uničilo. Leta 1599. so za tretji sejm (19. junija) pač dvoja vrata odprli, vrata pod zvonarjem in ona pred sedanjo gimnazijo, odprta pak so bila le do 7. zjutraj, zatem so se zaprla,, ter se odprla zopet še le ob dveh popoludne. Tržni dnevi v mestu so se odpravili vsi, ter se prestavili ven pred mestna vrata.1) Ker pak je kuga le še vedno huje razsajala, prepovedalo se je naposled še celö to in smelo trgovati le pred mestnimi vrati pod zvonarjem.2) Mestnemu sodniku se je zaukazalo vse berače in ljudi brez gotovega zaslužka iz mesta izgnati, blagajnik pak je dobil nalog nakupiti kar največ žita, da ne bodo meščani uhajali kupovat ga na kmete.3)
Toda vsa ta pozornost in vsa strogost je bila zastonj, kuga se je širila vedno bolj in napadala najimenitnejše rodovine, tako na pr. rodovino špitalskega mojstra (Spitalmeister), oskrbnika špitalskega bogatega zaklada. Mestni zastop ni delal izjeme ter se ni oziral na jako častno uradno mesto, ki ga je ta mož zavzemal v mestnem zboru. Dal je tudi njegovo hišo s plotom obiti in odstavil tega imenitnega dostojanstvenika za toliko časa, da bode njegova rodovina zopet popolnoma okrevala. Njegovo mesto je dobil neki Ostanek.
*) ibid. Fol. 82. ») ibid. Fol. 98. s) ibid. Fol. 91.
Lazaret se je v tem popolnoma napolnil in morale so se na Rožnika postaviti koče za okužence. Ob jednem se je izdalo povelje, da se morajo vse mačke in vsi psi pobiti (alle Katzen und Hunde abzutliun); vodila je naše očete prava misel, da zanašajo te živali kugo iz hiše v hišo. Gostilničarji iz predmestij niso nikakor smeli več hoditi prodajat vina na kmete; vinotoč je bil po vseh predmestjih strogo prepovedan.1) V Krakovem so nekatere hiše popolnoma izmrle; mestni zbor jih je dal do tal požgati (kako je pri tem postopal, ne vemo povedati) ter to vas (takrat še ni bilo predmestje) popolnoma zapreti. Jednako se je zgodilo kmalu zatem z Gradiščem in posvetovalo se je že, naj se li tudi Šiška ne zapre. Kuga se je lotila tudi že Kamnika, kamor so jo zanesli deželni uradniki, imajoči opravke pri deželnem zboru. Magistrat je zavoljo tega zaukazal, da se iz Kamnika nikdo več ne sme pustiti v mesto, naj si je kdor koli.
Najteže pa so zaprtje prenašali prebivalci šempeterskega predmestja (Vorstadt vor St. Johannes), katerim je magistrat dal predmestje dn6 5. avgusta popolnoma zapreti ter jih odločiti od druzega sveta. Ker so pak jeli sčasoma mrmrati, imenoval jim je magistrat nalašč pet nadzornikov. Zaprti so bili že 70 dnij, kar planejo nekega dne na zagrajo ter jo podrö. Jeden petih nadzornikov, ravno oni Ostanek, namestnik špitalskega mojstra, torej jako i menita oseba, dejal je pri preiskavi na rotovži, da ne ve, m kdo se je prvi lotil podirati plot, ni koliko in kateri so bili pri tem prizadeti; a jeden njegovih kolegov ga je izdal, rekši, da se je vse to zgodilo z njegovo vednostjo in z njegovim privoljenjem. In zopet nekdo drug se je izjavil, da sicer ne ve, kdo je prvi za plot zagrabil, znano pak mu je, da je bilo kakih trideset moških in med njimi Ostanek sam; ti so vsi najedenkrat planili na plot. Nadaljna preiskava pak je dokazala, da je bilo pri podiranji plotu prizadetih vseh pet nadzornikov. Mestni zbor jih je dal v ječo odpeljati in naložil jim je po deset cekinov kazni. Jednako se je kaznovalo tudi onih trideset mož, ki so ograjo podrli samooblasfcno.
Sicer lehko umemo, da mini potrpežljivost lehko celo najpotrpež-Ijivejšega človeka, ako je dolgih sedemdeset dnij od vsega druzega sveta ločen, a nikakor ni častno za naše prednike, da so imeli ravno oni, kojim seje izročilo zvrševanje zakonov, pred njimi tako malo spoštovanja. Najbolj brezobzirno se je vedel v tem oziru mestni sodnik, za županom najveljavnejša oseba v mestu, ki bi hil moral biti nesrečnemu meščanstvu posnemanja vreden vzgled potrpežljivosti in pokorščine.
*) Ibid Fol. 93.
Tedanji mestni sodnik je bil Mihael Taller. Bil je ob jednem poštar; zaradi tega se ni čuditi, da se je njegova hiša med vsemi najprej okužila, že leta 1598. Magistrat mu je dal brez ozira na njegovo dostojanstvo, in vkljub temu, da se je zaprtju z vso silo po robu postavljal, hišo obiti, ter mu prepovedal zapustiti jo. Nekoliko tednov je Taller prenašal ta kontumac, a ker mu je trajal le predolgo, prosil je po svojem advokatu, naj ga izpuste, zlasti ker se boji, da bode njegova pošta, ki jo je moral prepustiti tujim rokam, trpela škodo. Ob jednem je zažugal, da bode zahteval od magistrata odškodnino, ako ne ustreže njegovi prošnji.
Ta predrzna izjava je magistrata silno razjarila; poročil je mestnemu sodniku jako strog ukor ter dostavil, da bode glede odprtja vprašal deželno oblastvo, kajti le to ga je dalo zabiti. Kako kazen pak so mu naložili provizorji zavoljo njegovega predrznega in razžaljivega postopanja, o tem bo zvčdel že pozneje.
Toda kaj stori Taller? To, kar so storili Šempeterčani. Nekega dne je ukazal svojim poslom leseni plot podreti in jel z meščani občevati in trgovati, kakor ob najzdravejših časih.
Magistrat je bil sila razžaljen in je naložil sodniku tri sto cekinov kazni, ako bi se predrznil znova narejeni plot pri njegovi hiši podreti. V tem slučaji ga magistrat tudi ne bo več trpel v mestu, ampak ga dal po grobokopih z vso njegovo družino preseliti v Lazaret. Pošto je prevzel magistrat sam v svoje oskrbovanje, ter sklenil nobenega kurirja ali poslanca več s pismi ne pustiti v mesto: pisma in paketi se morajo poprej zunaj mesta prekaditi.
% A Taller se je za magistratova povelja malo zmenil. Leseni plot je dal znova podreti ter se trudil nepremišljeno množico proti magistratu našuntati o priliki, ko bi imela ravno neko gospo, bržkone njegovo ženo, na isti način pokopati, kakor so pokopavali druge za kugo umrle. Trdil je namreč, da je umrla navadne smrti in zahteval običajnega krščanskega pogreba.
Prebivalstvo se je dalo sodniku, tako imenitnemu članu mestnega zbora, rado preslepiti. V mestu je nastal upor, ki je prisilil mestne očete k izjavi, da bodo dali umrlo preiskati ter jo po običajni krščanski šegi pokopati, ako res ni umrla za kugo.
Po teh dogodkih se pak Taller vendar v mestu ni več varnega čutil; zato jo je popihal v Tržič. Ko je kuga pojenj a vala, prosil je, naj bi se smel povrniti v mesto, kar pak mu je dovolil magistrat le proti temu, da plača sto cekinov kazni.
Lehko si mislimo, kako so se Ljubljančanke oddahnili, ko so zdravstveni provizorji v mestni seji izjavili, da je kuga ponehala. Oddali so zaupane jim pečate in položili račun ob svojem poslovanji. S prebitkom je sklenil magistrat grobokopom omisliti nove obleke, stare pak je dal zunaj mesta na polji sežgati. Plotovi po mestu in predmestjih so se podrli in v mesto se je povrrnilo prejšnje živahno trgovsko življenje.
Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman.
Spisal Josip Jurčič.
IV.
Sv. Metocl v Ljubljani.
akor da bi hotel Bog to jutro posebno osijajiti, niti navadne megle v Ljubljani ni bilo, temveč bistro je sijalo solnce. Zbrani narod je že vedel, da bode Metodova služba božja in propoved pod milim nebom pred Gradiščem. Pod milim nebom prvič zarad tega, ker se je bilo zbralo premnogo naroda; kajti so bili prišli ljudje čez gozde od Okolpja in Posavja, od Krke in Krasa, tako da niso mogli iti v malo tačas še prvotno slabo cerkev na frankovski strani pod grajskim ohribjem. Drugič pak je Metod tudi zarad tega rajši po svoje in s svojimi duhovenskimi spremljevalci opravljal službo božjo, ker je bil v Ljubljani nameščeni stalni duhovnik hud Nemec in latinec in njegove slovenske liturgije sovražnik, ker že od solnograjskega Rih-balda naščuvan.
Tu, kjer je zdaj nunska cerkev. Zvezda in drugi del ozvezdja, bila je tačas planota. Tu je bil dal Vitoglav po nakazu in naročbi Metodovih vevčili spremljevalcev narediti lesen oltar in vzvišen oder. s katerega je mogel Metod, zbranemu ljudstvu viden, propovedovati.
Ob tem dnevi, ko spremljano mi Strahomera in Grimislavo. bil je že zadnji dan Metodovega javnega učenja v ljubljanskem Gradišči; popoludne je imel oditi proti severu in nemški meji.
Ljudstvo se je torej gnetlo že pred določenim časom vse bliže kraja, da bi svetega učitelja bolje videlo in lože slišalo.
Tak, ki se je za vsako ceno želel preriti skozi gnečo do odra in oltarja, bil je naš Strahomer.
„Obstoj tu, kam kaniš; ne vidiš li, kako je že tukaj hud nariv od zadaj in spredaj," opominja ga Grimislava, ki se ga je dozdaj držala, dasi po medpotnim razgovoru ni skoraj nič več govoril ž njo.
„Jaz hočem počasi do spredaj priti; če nečeš za menoj, ostani zadaj", reče Strahomer.
Jezna se Grimislava obrne in obstane na mestu. Strahomer si z močnimi komolci, vendar kar se da počasi in nežaljivo nareja pot skozi stoječo množico in posreči se mu preriniti do propovednega odra.
Bil je zadnji čas, ker zdajci se vse oči obrnejo na levo, od koder je iz Gradišča prihajal Metod s svojimi duhovniki in učenci, z Vito-glavom in d nižino mu.
S spoštljivo poniklo glavo se je ljudstvo precej razmikalo in svetemu možu narejalo pot. Duhovniki in knezi so vstopili pred oder, hrup med množico je umolknil, le še hlastni pošepeti so žamorili, potem nastane popolna in sveta tišina; ko stopi propovednik Metod na oder, vsako oko je bilo vanj uprto, vsako uho napeto in slišati željno, kaj bode izrekel veliki mož.
Metod je imel silovit in vsevladen vpliv na vse Slovene, prostake in kneze. Njegova beseda je prijemala slovenski narod tako, kakor še pred njim ni bilo nobenega človeka med njimi.
Metod je bil povse nenavaden človek, divna prikazen. Že od nature visoke rasti, zdel se je še mnogo večji in vzvišenejši v dolgi svoji obleki, beli hali od tancega grškega sukna, katera nad ledji ni bila nič prepasana, temveč se je prosto spuščala v široki obilnosti do tal ter se gubala samo vsled pregiba vitkega junaškega telesa ali vsled okreta desne roke, odete v jako ohlapne viseče rokave, kateri so bili široko obrobljeni z zlatom in z rudečo svilo. Z levo roko je ob sebi in nekoliko od sebe ponosno držal veliko palico z dvojnim križem. Jednak, le ožji obrobek kakor na rokavih imel je vratni izrez Metodove preproste, a vendar krasne telesne obleke. Ko je stal pred narodom, bil je gologlav. Tako se je videla vsa svetniška lepota njegovega obličja. Črni močni lasje so se nad velikim čelom dvigali nazaj po glavi in v veliki obi-losti kodrali na tilnik. Zarjavelo, a lepo lice je obrobljavala in zasen-čavala močna črna brada, vendar ne prevelika. Iz iskrili očij pak je sijal žarek, ogenj svete navdušenosti. Ves nastop je kazal odločnega, neupogljivega in značajnega moža, ki bi isto tako, kakor je znal z ognjevito zgovornostjo osvojati narodova srca za sveto stvar, zmožen bil na čelu vojske zmagovito osvajati sovražne trdnjave.
Taka je bila Metodova vnanja veličina.
Skoraj še bolj je bila razumljiva neizmerna sila njegovega vplivanja na ljudstvo, kadar je začel govoriti in se je ljudem pokazavala njegova duševna nadvladnost. Tako ni nihče več govoril, i jegov glas je bil močan in vendar mehak, daleč doneč in vendar krotak, po vsem pa čist kakor zvon in uhu prikupljiv kakor dekličja pesem.
Metodova beseda je bila preprosta, navadna, domača, vsacemu Slo-venuu mljiva, a ipak se je zdelo, da nihče ne zna, ni ne more besedij tako lepo in sam ob sebi zlagati in izpovedavati kakor on.
Kaj čuda, da so ga ljudje poslušali kakor nobenega učitelja ne, brez sape, brez premika, rekel bi skoraj, da se niso upali treniti z očmi'. Poslušali so ga radi tudi taki, ki niso imeli prej nobenega veselja in nagona do tega, kar je govoril.
Nihče pa ne bi bil mogel verneje in pazneje poslušati svetega učitelja nego Strahomer.
Metod je bil v svojih propovedih zadnje dni izbral za predmet tri božje čednosti: vero, upanje in ljubezen, ki tako rekoč obsezajo ves krščanski nauk. Sosebno je poslednjo vselej rad z veseljem razkladal dobremu in za vse blago sprejemljivemu slovenskemu ljudstvu, ki je tudi zarad tega s tako čudovito ljubeznijo Metoda čestilo povsod, kjer je le jedenkrat bil in govoril.
Danes je Metod govoril o ljubezni do Boga in do bližnjega. Spom-nivši Kristovih besedij: „Karkoli kateremu najmanjšemu dobrega storite, meni storite", opominjal je sveti učitelj, naj oni njegovi poslušalci, ki so ga umeli in so v spominu in v srci ohranili resnice božje, ne puste, da bi tam užgani ogenj ugasnil, temveč naj ga z molitvijo vejno nete in gledajo, da tudi drugim, ne še poučenim rojakom prižgo luč spoznanja; kajti, kdor svojemu bližnjemu propoveduje vzveličalno besedo, ta oznanuje za Kristom nebeško kraljestvo, ta si nabira večje zaklade za večnost, nego da bi užival vse veselje tega sveta. Kdor božjo resnico sam spoznava in jo še drugim oznanjuje, ta stopi iz nečimurne posvetne družbe v izvoljeno družbo Kristovih učencev.
Strahomer je stal v prvi vrsti pred Metodom, ko je ta — to se ve da, obširneje — govoril. Ob svojo palico naslonen, zgornji život pošiben, s podolženim vratom glavo naprej pripogneno buljil je Strahomer v svetnika in poslušal nepremično. Ni se upal dahniti , da bi kake besede ne izgubil; nikogar ni čutil okoli sebe, kakor bi bil sam tu s svetim propovedovalcem. A vsaka beseda se mu je vtisnila v spomin. Vse se mu je zdelo jasno kakor solnce, vse je razumel, vse je bilo tako lepo. Strahomer je ljubil v tem hipu vse ljudi, ali tega moža, ki mu je o ljubezni božji tako krasno govoril, tega je ljubil
med vsemi najbolj, kajti kdor zna o ljubezni do bližnjega in Boga tako govoriti, ta mora znati sam ljudi in Boga ljubiti.
Pač je Strahomer prej čutil, da ima srce. On je ljubil Grimislavo. Ali oni čut in ta, ki ga je zdaj čutil v sebi, bila sta različna. Njegova prejšnja ljubezen je bila sebično hrepenenje po ljubezni jedne osebe. Njegova zdanja ljubezen je obsezala vesoljnost, ves narod in vso neskončnost božjo. Vleklo ga je nekaj z neznano močjo vsega udati se ti veliki ljubezni božji, svoje srce, svoj um in vse življenje posvetiti le jednemu najvišjemu cilju, stopiti v družbo izvoljenih, kakor je rekel sveti učitelj.
Ko je tedaj Metod stopil z odra, ni se mogel Strahomer več zdržavati, koraknil je pred svetca in nčm pokleknil pred njim ter mu poljubil obleko, povesivši obraz k zemlji.
Metod blagohotno položi belo roko na lepo glavo mladega moža pred njim klečečega in reče:
„Blagoslovi te Gospod!"
Strahomer povzdigne obraz kvišku, povzdigne roki in prosi:
„Sveti učitelj, pusti mi, da tebe zmerom poslušam, da smem za teboj, da ti služim."
„Oj, Strahomer!" ogovori ga Vitoglav.
„Znaš ga li? Kdo je? Ima li rodbino?" vpraša Metod, a Stra-homeru reče : „Vstani!"
Mladi mož vstane, a trese se od duševne razburjenosti.
„Strahomer se zove, starejšina velike zadruge je na Virdu; ima li rodbine, ne znam. Imaš li?" Vprašaje se obrne Vitoslav k Strahomru.
„Svoje bližnje ne, mati in otec sta mi v grobu, sestre nimam, niti ne brata", odgovori ta.
„Ni ne žene?" vpraša Metod.
„Ne!" reče hitro Strahomer, a Grimislava, ki mu je bila namenjena že žena, pride mu ipak na misel.
„In ti hočeš biti učenec moj ?"
„Hočem, hočem precej."
„Dobro. Po službi božji pojdi z menoj", reče Metod in obrnivši se k svojemu dijakonu Naumu reče grški: „Vidiš, v tem mladeniči stanuje jedno onih čudesnih velikih src prvega krščanstva, katerega idejalov in notranje skrivnostne božje moči denašnji svet že ne razumeva lahko in zato teško včruje. V tem mladeniči je Vsemožni z jednim mahom odprl izvirek hrepenenja po velikih božjih dejanjih in rečem ti, da me ne vara moje poznanje ljudij, ako trdim in govorim: iz tega mladega moža nam vzraste velik pomočnik in družabnik pri delu v vinogradu Gospodnjem."
Naum pak, učenec in pomočnik, pripognil je najprej glavo v po-trjenje, ker besede učiteljeve so mu bile kakor sveto prorokovanje, a potem je z občudovanjem pogledal Strahomera, kateri je čutil, da se govori o njem, a ni včlel, kaj.
V.
Grimislava zapuščena in ujeta.
Bilo je popöludne istega dne. Ljudje, ki so bili prišli od daleč, razšli so se že na vse kraje domov. Tudi Strahomcrovi sosedje so bili večinoma poseli že v svoje čolniče in odpluli izpod Gradišča po vodi navzgor proti Vrhniki.
Grimislava je sama sedela v Strahomerovem čolnu in čakala ga z veliko in že srdito nestrpljivostjo, da bi prišel. A njega le ni in ga ni.
V gneči med poslušalci se je bil od nje ločil in ril v prvo vrsto To je deklico jezilo; hotela je v tem videti, da mu je več za druge ljudi nego zanjo in v ti ljubosumnosti jo je minila vsa radovednost, kaj hoče tuji mož propovedati tam z odra; da, ona ni hotela niČesa poslušati, baš Strahomeru nakljubu. Zato se je obrnila in šla strani.
Sedla je bila v čoln. Tu ga je hotela počakati, saj drugače nego s čolnom ni lehko mogel domov.
In tako sama sedeča na vodi začne Grimislava premišljati, kako zelo se je Strahomer nji nasproti zadnji čas izpremenil. Ni je več tako ljubil kot prej. Sicer bi jo bil že na svoj dom za ženo vzel, kakor je še pred nedavnim obetal, a zdaj molči o tem. Molči o tem posebno zadnji čas, odkar hodi v ljubljansko Gradišče to „vero" poslušat. Zato je ona vse to začela še bolj sovražiti; .ona je hotela samo njega, a vse drugo na svetu ji n> bilo mari: ženska je bila.
„Glej. oberska Grimislava tu sedi, vešče žene hči: kaj čaka?" reče jeden človek drugemu, ko se vozita v čolnu mimo nje.
Lepa Grimislava ju jezno, a zaničljivo pogleda. A tudi ta izrek ji misli ostrupi. „Oberska Grimislava, vešče žene hči." To jo sicer že dostikrat slišala, da je po krvi iz poginolega rodu Obrov. Ali danes jo je prvič to zapeklo, da jo tako zovejo. Da, tudi mati njena rodbina, bila je tedaj nekoliko kriva, da Strahomer odklada vzeti jo za ženo, on, ki si ga je Grimislava sama izvolila in z znamenji skoraj sama snubila za njegovo ljubezen, dasi je znala, da je od nje ni lepše deklice povsod okoli. Mati njena ni bila krščena, ona je iz Obrov, iz rodii sovraženega med Sloveni. Mati je bila druge krvi, dasi je bil otec Grimislavin Sloven. Že oče njen ni bil med rojaki spoštovan, ker je obersko tujko vzel iz zatrenega tlačiteljskega pasjeglav-skega rodu oberskega. Odkar je umrl oče, ogibali so se slovenski so-
sedje Grimislavine matere še bolj, ker so se je bali kot ženske, ki zna čarati, in zlo gatati, iz krvi zaklanih živalij prorokovati. Zarad tega tudi Strahomer oprezuje, mislila je zdaj Grimislava, in solze so jo polile, pekoče solze jeze, srda in maščevalnosti zoper vse svoje protivnike in tudi na Strahomera, ki ga tako dolgo ni.
Zakaj ne pride? Kaj dela in kje je ostal? Ono učenje ali propo-vedanje je vendar že davno minilo, imel bi bil že priti, že davno. A ga le ni!
Pride ji mnogokaj na misel. In kaj je pač pri zaljubljeni deklici naravneje n6go ljubosumnost. Tudi Grimislava se zmisli, da baš to, ker se po onem poslušanji ali po službi božji tako dolgo ne sme k nji, dokazuje jasno, da ni prišel Ie zarad verskega propovedanja in krščanstva tu sem, nego, da ima res kako drugo deklico. Vzdigne se v vsi svoji lepoti in nejevoljno strese z glavo, kakor bi si hotela zmagovalno reči: „Lepše ženske je ni od mene, moj mora on biti! Kako bi mogel drugače, če jaz tako hočem."
Potem zopet sčde in se izkuša umiriti. Zagleda na drugem konci čolna pod desko na robu pribito Strahomerovo torbo od vidrine kože. Tam je bilo kaj za jesti — bil je ržen od surovo na žrnovu ali ročnem mlinu zmlete moke pečen nizek kruh, in posušeno goveje meso — in zdajci jo želodec opomni, da danes še ni nič jela. Mlad, zdrav želodec, kadar se oglasi, prepodi druge afekte, zatorej je nekaj časa, med jedjo, tudi Grimislava pozabila svojo ljubosumnost, Strahomera, Metoda in Krista, mater in sebe.
A le za nekaj časa. Najedši se pogleda, dokler more videti bistro oko njeno; vidi ljudi, vidi širen prostor, a nobeden človek v daljini ni Strahomer. To je vendar grdo. da jo pusti tako dolgo tu s/imo čakajočo! Ona si nabere v glavi raznih zlih in ostrih besedij, s katerimi ga hoče čestiti, kadar ji pride. Ali, ni ga.
Sla bi ga iskat. Poznala je vse kraje. Ali bala se je, da bi od druge strani prišel baš zdaj, ko bi ona šla drugam, in bi misleč, da ga ona ni čakala, temveč s kakim drugim odvozila se, sam domov od-veslal, tako da bi ona ostala tu na noč. Bila je tedaj navezana čakati pri Čolnu.
Sam<5 še dva čolniča sta popoludne čakala tu pred Krakovim. Zdaj pride gospodar jednega ter strese vanj nekaj železja, ki ga je bil za-menil za dovezene kože pri frankovskem kupci, ter opazivši Grimislavo čudeč se vpraša:
„Kaj pa čakaš, hči oberska? Misliš li, da Strahomer še pride? Reci mi no, kaj mu je na misel prišlo?" Grimislava ne odgovori
ničesa, le jezno pogleda moža, ki ji tudi očita nje rod in izvor. Jedva možev čolnič odplava od nje, ko začne ona njegove besede premišljevati. Kaj je hotel reči? ,Strahomeru na misel prišlo?' Kaj?
Neznana skrb ji objame dušo. Ko bi se mu bilo pa res kaj pripetilo? Zdaj ji tudi pride na misel, da so jo danes ljudje tako čudno pogledovali, ko je prej ošabno sedela v čolnu.
Zdajci pride še znan sosed, zadnji, kateri je še čoln imel tu.
„Kje je Strahomer?" vpraša ga ona hlastno iz čolna skočivši.
„Kaj ne veš? Kako je to, ko so ljudje govorili, da bode on tvoj mož. Ne veš, kaj je storil ?" čudi se oni.
„Nič, ne včm, povej \a
„A ves svet o tem govori!*
„O čem govori? Zini!"
„Da se je Strahomer prodal onim čudnim možem, ki novo vero oznanujejo in za novega Boga vedo in ga hvalijo: ti veščaki so Stra-homera vzeli s seboj gori nekam, kamor so na potu v nemško deželo," pripoveduje kmet. Bolj na tanko ni vedel, slišal je različno, torej tudi Grimislavi ni mogel jasno dopovedati. Ali že to, kar je izprašala iz njega, bilo je za njo strašno, grozno, nezaslišano!
Jasno ji uprav ni bilo vse vkup. Da bi se bil sam prodal? Vse pustil in s tujci na tuje šel? Čudno je bilo to, ali Strahomer je bil sam nenavaden človek, to je vedela in zdaj je to slišala, da je opasnost, da ji vzemo njega, na katerega je bilo neločljivo prirastlo njeno strastno srce, in v tem hipu je začutila prvi bridki zabodaj ločitve.
Glasno je zavpila. prebledela, a zopet jo je kri zalila. Ni znala od kraja, kaj bi rekla, kaj storila.
„Pomozi mi, pomozi mi, ne smejo ga vzeti!" vikala je.
„A sam se je udal, sam je šel, niso ga s silo jemali kakor Nemec tale jemlje po vojski," odgovori oni.
„Kam, kam?"
rDa, vprašaj Vitoglava ali kakega tacega; on ti pove, jaz ne znam kam in ne vem, kaj misli."
Deklica z vihra od vode strani in hiti v Gradišče navzgor.
Mimo večidel lesenih hiš je letela Grimislava do sre line, kjer je stal zidani večji dom Vitoglavelj. Pred dvorcem je stalo mnogo mož in konj. Koceljevi vojnici iz Ptuja, ki so bili Metoda pripeljali d) Ljubljanc^v, pripravljali so se baš na odhod, pijoči öl iz vclicega vrča. Vitoglava samega že več ni bilo doma. Takoj po službi božji je bil odšel spremljajoč Metoda in njegovo družbo v Radovljico, kjer se je sveti mož tudi mislil pomuditi v svojem poklici.
Pri teh možeh je Grimislava zopet zvedela, da je njen Strahomer nekam dale« odšel z onim svetim propovednikom, od katerega se hoče učiti, da bode potlej sam svet in moder in da bode tudi on znal čarke in pisanje na koži risane poznati in v govoru besede postavljati o tisti kristijanski novi včri, katero hvalijo Metod in njega svetci.
„Teci po potu tu gori, pa jih še dotečeš, ker si mlada in brdka," reče jeden šaljivec, dasi so bili odšli na konjih že pred več časom.
Ali Grimislava ni slišala zasmeha okoli stoječih, verjela je moževim besedam, da je Strahomer še blizu, stekla je po kazanem potu in v diru skoraj izginila možem izpred očij.
Začudeni o veliki krasoti te deklice so bili Kocljevi vojnici kar molče obstrmeli.
„Krasna deklica," rekel je Süsel svojemu vodji, divjemu Motižiru, ki jo je prej s pohotnimi pogledi motril in še zdaj gledal v ono stran, kjer je bila Grimislava izginila.
„Jaz jo poznam, to je Obrka, divno dekle; res pojde tako daleč za njimi, da jih dojde", reče jeden Ljubljancev.
„Ko bi jo na samem dobil, precej jo ugrabim," mrmra tiho Mo-tižir Suslu.
„Morana zna, pridemo li še kdaj v ta kraj."
„To bi bilo nekaj vrednega za kneza Braslava vzeti, pri nas ni tacih žensk, ne li? Ker govore, da je Obrka in da ji je ženin ušel z onim našim svetcem, nihče se ne pobrine, če izgine od tod. Ko bi le tega Prosina med seboj ne imeli, on bi nas izdal Koclju ali še tu sosedom in potem ne prinesemo glav na plečih domov/'
„Prosin? Da, on res Metodove križe dela in ne bi z nami govoril, če hočemo deklico pobrati s ceste in jo na dom vzeti. Ali ako rečeš, da je za Braslava molčal bode i on, dasi nerad," odgovori Süsel.
„A to ni naš pot, koder je deklica odšla, ne doidemo je domov gredoči, ako i takoj zajašemo," odgovori tiho Motižir.
„Nič ne de," teši Süsel, ako hočeš ono žensko telo ugrabiti za Braslava, pijmo tem možem tu zadnjič dobro zdravje in skok na konje ! Prosinu ničesa ne govoriva, ni družim ničesa; nego, kadar pridemo izpred Gradišča strani in tem ljudem tu izpred vida, zavijeva midva v stran in na to cesto, koder je teklo devojče. Jaz poznam više gori še jeden brod čez Savo, tam prebrodimo, kadar dekliča dobomo, in drugi naši nas počakajo v prvem gozdu, kjer smo poslednjič počivali sem grede."
„Če sem dobro razumel, zapustil jo je ženin, virdski Strahomer, öni, ki se je našega svetca obesil; tedaj ne bode noben pes zalajal, ako izgine od tod. Brzo skočimo."
„Molči zdaj, da česa ne čujejo."
Čez nekaj trenutkov so ptujski Koclje vi jezdeci z Motižirom na čelu podili konje po cesti proti Celju in Ptuju. Ko so dospeli iz vida Gradišču, da Motižir jednemu delu ukaz in ž njim zavije preko polja na noriško ali gorenjsko cesto, drugi pa jaše dalje po prvem potu.
Kraj, kjer blizu stoji zdaj Ljubljana, bila je namreč še kot Emona važno središče cest, katere so bile rimskega izvora in tačas, ko se vrši naša povest, še mnogo bolj ohranjene nego so sledi dandanes, po tisoč letih, ko pa še zmerom zasledujemo take ostanke teh rimskih cest, ki nam kažejo izredno jako trdnost in solidarnost, da se kar čudimo. Rimljani so namreč kot vojevit narod, ki je hotel ohraniti in vladati vse dežele in narode, katere je predobil, spoznali dobre ceste za prvi po-moček krepke in zanesljive uprave. Zato so delali ceste tako smele in trdne, kakor jih ni znal ni srednji, niti jih skoraj ne znazdanji vek z modernimi pripomočki. Od Akvileje ali Ogleja sem so šle štiri velike ceste: zapad-nja v zgornjo Italijo, vzhodnja v Istro in Dalmacijo, severozapadna cesta v Emono, od tod pa na tri kraje v Norejo, na Sisek in na Celje ter na Ptuj in Sabarijo. Ravno te rimske ceste so bile uzrok, da so ob času narodovskega preseljevanja tako razna ljudstva drla in potiskala se skozi Panonijo ali naše zdanje dežele v Italijo in v Bizanc.
Na norejski ali gorenjski cesti so tedaj ptujski Kocljevi jezdeci, kateri so se bili pod Motižirom in onim Suslom od tovarišev ločili in preko polja zavili, na planem polji Grimislavo došli ne daleč od mesta. Deklica je bila že upehana in utrujena, žareča v lice» z obupavanjem v srci.
„Cuj, deva, besedo moško in modro na cesti, jaz ti dobro svetujem," reče ji Motižir, ko s konjem poleg nje postane. „Ti ideš za ženinom, culi smo, utrujena si in ne dohitiš ga peš; tudi mi idemo istim potem, stopi k meni na konja, on je močan za dva, pa te vranec moj ponese do one družbe, kjer je dragi tvoj. Lože se jezdeče ljudi doide na konjskem hrbtu, kakor smo mi, nego peš po prahu."
„Daj," reče pogumna Grimislava ter pristopi.
„Roko mi pomoli, devojka, a tu na mojo nogo v stremen se z nogo upri", ukazuje Motižir in v hipci zavihti srčno deklico pred sebe na sedlo.
„Oj, goni!" klikne ona sedeč vešče in neustrašeno na rejenem
konji.
„Kako si vroča", reče prikupljivo Motižir in suho a krepko roko svojo oklene okoli nje.
„Goni," priganja ona in se odmika od njegi ter prime za grivo pred konjskim vratom, da ne bi omahnila.
Poženo. V urnem diru podč konje. A pri poljskem poti zavij<5 s ceste na desno proti savskemu brodu.
„To ni pravi pot, zakaj odvijate s ceste, pusti me na tla," prestrašena vpraša Grimislava, izkuša se otresti okoli sebe ovite Motižirove roke in si je še le zdaj prav v svesti, da je v oblasti in v sredi sedmih oboroženi!) mož sama in brez pomoči.
„Mi jezdimo naravnost k tvojemu ljubemu, verjemi in miruj!" reče Moti sir s posmehom.
Zdaj še le se ona obrne zgornjim delom telesa,kar se more, na konji nazaj in pogleda možu v lice, ki jo drži na sedlu pred seboj. Motižir nikakor ni bil mož, kateri bi bil devojko Grimislavine vrste sam s svojo lepoto pridobil. Bil je starikastega, mrkega obraza, razmršena ščeti-nasta brada je skoraj popolnoma pokrivala usta in izpod koščenega nizkega čela so svetlo in poželjivo sijale mačje oči.
„Miruj, če ne, padeš na tla in si zlomiš beli vrat, dete zlato," reče "Motižir, vrže jezdne vajeti konjske poleg njega jezdečemu tovarišu, da bi imel obe roki prosti in stisne deklico še tesneje k sebi, da bi se mu ne izmuznila.
„Pusti me!* kriči oaa, ali meča in boja vajeni vojnik je imel močne lakti. Pa tudi Grimislava ni bila kakor druge ženske; obupnost ter spoznanje opasnosti sta ji dajali nenavadno moč, s katero se je namah okreniti poskusila, da bi svoji roki iz Motižirovega objetja osvobodila. Motižir od tega močnega sunka dekličnega omahne v sedlu in oba, močni jezdec in močna deklica, prekopicneta se s konja trdo na tla. predno je kateri izmed druzih vojnikovih tovarišev jima mogel priskočiti. Motižirov konj se tudi preplaši in preskoči na tleh ležečo dvojico, a pri tem skoku udari s kopitom zadnje noge Grimislavo v čelo. Motižir je na en hip stal na svojih nogah, konja je udržal tovariš, ali Grimislava je omedlela, v omotici na tleh obležala v zeleni travi ter rudeča kri je skrunila obledelo lepo čelo.
»Ničesa hudega ni," reče jeden starejših jezdecev, „daj mi čutaro sem, da jo omočim, takoj se spet zavč."
„Ne, ne, pustimo jo še, maka ji dajmo in omotne pijače, naj spi, da ne vpije. Tako spečo naložimo na konja pa glejmo, da vozove svoje do-idemo. Na vozu jo s kožami pokrijmo, da ne vidijo savski brodniki, kaj smo uplenili tu v deželi sosednji. Jaz sem se že bal, kako jo spravimo mimo brodnikov, ko bi vpila in jim povedala, da ne hodi sdraa z našim tirom. Probudi se že potem, človek ne umre od vsake sape," reče drug.
In vsi so pritrdili, da je to moder govor. Položili so omedlelega dekleta na konjski hrbet, naredili ji zglavje, da ni visela navzdol» privezali jo na rahlo, a trdno, da ni mogla ob strani na tla spolzniti ter jo potem zagrnili, da se ni nič poznalo, kaj nosi tovorni konj.
Potem so pognali proti cesti, po kateri je druga njih četa na poti bila na Ptuj, kjer je vladal njih velemožni knez Kocelj nad Dudlebi, Susli, Tiberci in drugimi Sloveni.
Ko se je Grimislava probudila iz svoje omotice, bila je noč okoli nje. Ležala je z debelimi platnenicami odeta in usnjato sedlo pod teško bolečo glavo imajoča na vozu, stoječem na tratini v gozdu. Nad njo je bila čez voz razprostrta streha od sešitih surovih kož. Blizu nje je gorel velik ogenj, okoli njega je bila še posoda razmetana, v kateri so večerjali ti bradati, oboroženi možje, kateri hž6 na okoli po travi in hrče ter spe pod zvezdnim nebom. Pri drevji so privezani konji, ki so ali poči poČivaje ležali na travi, ali pa s kopiti tolkli po materi zemlji in brskali ali pasli se, kolikor so trave dosegli iz nedolge privezi.
Grimislava vzdigne teško glavo iz voza, katerega stene so bile od vrhovih šibin pletene, in prestrašena gleda to svojo nočno okolico, ne mogši se takoj zmislit.i, da li se ji sanja, da li je res, kar vidi in sliši.
Pri ognji so sedeli štirje možje in govorili. Jeden je bil Motižir sam, oni strašni mož s ščetinasto brado, ki jo je bil k sebi na konja zvabil.
„Ali nehaj mrmrati, Prosin, stari junak; Braslavu bede ustreženo, če mu privedemo to lepo žensko dete, Koclju pa pripovedovati ni treba. Jaz ne bi znal, zakaj bi mi bilo prepovedano na cesti pobrati in s seboj vzeti ono, kar brez gospodarja tam najdem."
Tako je Motižir govoril staremu vojniku, ki je imel že na polu sivih las.
„Niso lepe take besede iz ust Slovena. Nemec sraka naj govori takisto in naj dela tako, ker on je Nemec sraka, vzame sosedu slovenskemu, kar doseže, in kar godi njega očesu ali goltu, a dober Sloven ne skruni zemlje sosednje, ki gaje gostila s kruhom in soljo ter s hladilnim ölom."
Tako govoreč se stari Prosin jezno od Motižira strani obrne in še dostavi:
„Sicer pa sem slišal, da lepa ženska — vi pravite, da je lepo, kar ste ukrali, pa naj vas bode sram — da lepa ženska, po sili vzeta, nikdar ne prinese sreče v domače dvore. Le glej, da ti ni ta ne bode za dolgo življenje in vesele zime."
„Vprašajmo Peruna, hodi li sreča s to mlado žensko ali nesreča," reče oni Süsel.
„Slabo prija možu, ki je spremljal svetega moža in toliko lepega slišal o živem Bogu od njega, zdaj Peruna, boga od lipovega lesa, jemati na jezik."
„A zakaj ne bi obadva bogova vprašali?" trdovratno ugovarja Süsel.
„Stari vaši bogovi so vragi jedinemu Bogu, propoveda sveti mož", ugovarja Prosin.
„Znaš Ii, Süsel, take svete Perunove zagovore narejati, s katerimi se vpraša, bode li sreča ali je ne bode?" pozvedava Motižir.
„Ono z gobo in hudolesovimi šibami — kakor so tu poleg v grmu — znam."
„Pokaži takoj! Če nam bode naš novi kristijanski Bog zameril, da časih vprašamo tudi še naše stare, moremo se pokesati, pa nam odpusti. Ni li?"
Pobožni Prosin se široko prekriža pri ti brezbožni in bogokletni besedi polunevernega vojnika.
Süsel ulomi dve jednoletni šibici od hudolčsovega grma, odreže dve rogovili, natakne kos suhe užigalne gobe na povprečno paličico in jo dene precej visoko nad ogenj, s katerega prej odgrne vse utrinke in večje nezgorelo oglje, tako da je bila sama drobna žrjavica nad gobo.
„Ako se kaka iskra prime gobe, da bode začelo tleti, predno moji dve Peru novi šibici začneta goreti, bode sreča, ako ne, pa ne."
To rekši poklekne Süsel k ognju, vzame v vsako roko jedno hu-dolesovo šibico in začne hitro zdaj z jedno, zdaj z jedno tepsti po žr-javici, da so iskrice odskakovale visoko gori h gobi in okoli nje, pa mrmra neprestano:
„Perun razpfri ogenj perčč, našo luč zaneti, v temo nam posvčtl!"
Iskre so čarobno odskakovale od tepene žrjavice, že so se bile šibice osmodile in kadilo se je od njih, jedna je začela Suslu v roci goreti, odgorela je in obdržal je samo utrinek nje v roci, s katerim ni mogel več raztepavati. A gobe se ni bila prijela nobena iskra.
„Perun razpiri ogenj pereč," vpije Süsel in tepe še z drugo hu-dolesovino tako dolgo po žrjavici, da i ta šibica v plamen pride in odgori.
„Ne bode sreče," reče potem Süsel in vrže gobo, ki se uzgati ni hotela, v sredo žrjavice.
Z nekim vernim strahom gledajo možje v ogenj, kako se zdaj od gobe počasi in lepo krožljasto kadi in celö dobro krščanskega Prosina obide nekaj kakor groza.
„Pošlji torej to žensko po cesti nazaj, če se nesreča vozi ž njo v naših kolib," reče Motižiru četrti do zdaj molčeči mož.
Motižir odgovori: „Tie, ko bi bil kak mlad junak in bi se iz zagovora božjega reklo, izpustimo ga, izpustil bi ga. A mlada ženska, kaj more ta nesreče imeti in dati? Jaz je ne pustim; znam, kaj dobim od Braslava za njo; vi pa molčite."
Vse to je slišala Grimislava na vozu, domislila se vsega, kar se je danes zgodilo ž njo, hotela z voza skočiti in bežati v temno noč; a obide jo prvič v življenji tak grozen strah, da se ganiti ne more in zavpije divje:
„Strahomer! Strahomer! Reši me!"
Gozdna molitev.
Slovesno skozi bukov les Kapele zvonček poje, Raz drevja pa prepeva vmšs Zbor ptičev pesmi svoje.
Vodica tajno šepeta Med svežimi mahovi In zefir preljubö igri Se s pestrimi cvetovi.
Vejčvje rahlo vmčs šumi Lehn6 sc pripogiblje, Pri cvetu cvet sladk6 dehti, Vsak krono svojo ziblje.
Kaj je li to? Mar na zemljč Prihajajo nebesa? Oh, ne, oh, ne, večerna tč Molitev le je 16sa!
A. Pin.
T u j e e.
?olje, polje, ravno polje, Po pölji bela cesta gre.
Krepak je bil in pa mladan, Oj, lep je bil, takö cvetan!
Ob cesti hišica stoji, Pri oknu deva se solzi.
In pesmi pel mi je lepč, Prevaril mi mlado sreč." . .
„Prišel je včeraj tujec k nam, Ostavil danes naš je hram.
Dekle ihti, dekle ječi, Nazäj, nazäj pa tujca in.
Rädin ski.
Zemljepisee Ortelij in dežela kranjska v XVI. veku.
Spisal P. pl. Radič.
[fpfjS^Jd vrstnikov svojih nazivan „novi Ptolomej", zaslužil si je 1527.1. JkIIw v Antverpnu porojeni Abraham Ortelij (Oertel)') za vselej znamenito mesto v zgodovini zemljepisni s tem, da je občinstvu ustvaril prvi atlant, ki se sploh ve zanj, in sicer 1570. 1. prvič natisneni „Theatrum orbis terrarum". (Fol., v Antverpnu).
To delo, ki je vzbudilo med vrstniki nepopisno začudenje in katero so jednoglasno hvalili učenjaki, sösebno zemljepisee Mercator in jezikoslovec Lipsij, bilo je sad mnogoletnih izkušenj Ortelijevih, nabranih na premnogih potovanjih.
Od 1557. 1. dalje je obiskaval Ortelij vsako leto po dvakrat se-mčnj v Frankfurtu ob Meni, potem je prepotoval Nizozemsko, Nemško, Angleško, Irsko in Italijo trikrat. Potovanjem njegovim in študijam je bil jeden sam smoter, da bi namreč pomnožil vednost svojo v zemljepisu in zemljeznanstvu in s proučevanjem napisov je izkušal spoznavati zlasti razmerje med starim in novim zemljepisom, ali razmerje med starimi in novimi krajnimi imeni.2)
Stopil je tudi v zvezo z vsemi zemljepisci in dobival od njih starejše in novejše zemljevide. Naposled ukrene, ker so bila zemljepisna pomagala tedaj še preraztrošena, da izda skupni atlant vse znane zemlje, in 1570. 1. je res zvršil ta svoj ukrep. V to svrho je izbral izmed znanih zemljevidov vsake pojedine dežele tiste, kateri so se mu zdeli najboljši, zmanjšal jih primerno obliki, ki si jo je izvolil, in na zemljevidih, podpisanih z imeni sestavljalcev, ni prenarejal ničesa druzega, nego da je časih zapisal krajna imena razgovčtneje in dostavil tudi stara (klasična) imena. S tistimi zemljevidi, ki niso nosili imena risar-jevega, ravnal je slobodneje in popravljal nedostatke po uvidnosti. Mnogih dežel zemljevide mu je bilo tudi risati najprvo samemu.
Delo, katero je sprejel svet z občo pohvalo, kar se je že omenjalo, natisnilo se je za dobe pisateljeve zapored še 1. 1571., 1573., 1575., 1578., 1580. in 1587., potem po smrti njegovi (umrl je 1598. 1.) raznoliko. Napravljali so se iz atlanta izpiski, prelagal se je na francoski, italijanski in španjski jezik in polagoma se mu popravil tekst.
*) Ded njegov je bil prišel iz Avgsburga na Nizozemsko.
2) Ersch und Gruber Encyklopädic, Artikel: Ortelius, Section III. Bd. VI. pg. 123. ff.
P. pl. Radič: Zemljepisec Ortelij in dežela kranjska v XVI. veku. 161
Prvi ta atlant antverpenskega Ortelija je zanimiv tudi za nas Kranjce zelo in mnogostransko in poskusiti hočem v naslednjih vrstah osvetliti to pomembo v svoj čas epohalnega dela po izdavah 1573. in 1580. K, ki sta mi na razpolaganje.
Po uvodnih besedah o življenji Ortelijevem, katere nam je imeti v spominu, včmo, da je bil trikrat v Italiji in da je na teh potovanjih prehodil tudi našo domovino, svedočijo nam naših krajev zemljevidi, ki jih nahajamo v zbirki njegovi. Na vseh teh potovanjih je obračal največjo pozornost svojo na napise iz rimske dobe, kar lehko za trdno posnemljemo iz določila njegovega, o leži Emone. Vendar to pride na vrsto pozneje.
V	izdavi 1573. 1. je šest zemljevidov, v izdavi 1580. 1. devet zemljevidov, ki se bolj ali menj tičo kranjske naše dežele.
Navesti hočem vse in govoriti zvlasti še ob onih. kateri zaslužu-jejo, da se posebno oziramo nanje. Obširnejšo razpravo o njih in o njih razmerji do naše dežele si prihranjujem za primerjalno obširno studijo o „deželi kranjski na podlagi starejših atlantov."
V	izdavi 1573. I. vidimo Kranjsko najprej pod štev. 17. „Germania", toda le kosec zdolaj v kotu na desno in samo kraje: Ljubljana, Mengeš, Kamnik, Križ in grad Crnčlo, Kranj in Radovljica.
Razsežnost vse dežele naše kaže nam list 40.
Ta list ima naslov: G o r i t i a, K a r s t i a, C h ac z e o 1 a (sic!) C a r-niola, Hi stria et Wind o rum March i a.
Najprej se spotikamo ob besedo: Chaczeola, s katero ne vemo česa storiti. Na zemljevidu samem je zapisano ime prav nad mestom Ložem, kar bi nas na prvi hip utegnilo prevariti, češ: to je spakudrana pisava Hočevie ali Kočevje? Mesto Kočevsko pa je krščeno na ime „G o t seh e".
Naslovu, kakor smo ga navajali prej, dodan je tudi listu štev. 40. (kakor povsod) tekst (latinski). A kar se tiče naše dežele, poroča nam le malo. Začenja se takö-le: „De Windorum Marchia, Histria et Go-ritia infra dicendum erit, eoque de in seri bere hic supersedebimus. De C a r n i o 1 a, K a r s t i a et C h a c z e o 1 a (nt verum fatear) vix habeo, quod seribam. Pauca tamen, ne Lectorem sua expectatione praeter solitum frustremur historiae et naturae omniparentis operum admiratoribus non ingrata hoc loco dicemus."
Potem nasleduje opis Cirkniškega jezera po Juriji W e r n-herrji. Kakor pri vseh zemljevidih v tem'delu, natisnen je tudi pri tem tekst na drugi strani njegovi.
Ako obrnemo list štev. 40., pokaže se nam lice zemljevida.
Pogled naš obstane, kar se umeje sam<5 ob sebi, najprej na „beli Ljubljani", katera se nam kaže pod polatinščenim imenom „Labacvm". Spodaj pod imenom Labacvm čitamo v poznamenovanje reke Ljubljanice ob jednem besede: N a v p o r t v s f 1. etRomanvm Munieipivm.
A pri Igu, po nepravilnem risanji tedanjih dnij precej daleč od Ljubljane ležečem, čitamo: „Emona Colonia".
Alf. Müllner v neprecenljivi svoji knjigi „Emona" (pag. 2) pripisuje Wolfgangu Laziju (1598.1.) zaslugo o poskusu, določiti lčžo Emone na Igu.
Toda že v prvem 1573. 1. objavljenem atlantu Orteli-jevem, ki je bil strokovnjak par excellence, kar se tiče čitanja napisov, imamo to lčžo Emone kakor dejansko resnico oficijalno zaznamenovano na zemljevidu. Na vsak način je to zelo važen ter neutajljiv dokaz avtoritete v zemljepisji in služčč v rešitev vprašanja po zmislu Miillnerjevih preiskav.
Ogledujmo zemljevid še dalje.
Pod Vrhniko, kjer izvira Ljubljanica, čitamo: „Hic Argonavis sta-tionem liabuit et excavato monte per specum sub terra traducta."
„Japodi" sezajo do „Franicz", Logatec je nazvan „Logitsch", vidimo Vallis Cosana pri Premu, kraj ob Pivki, ki ga starejše listine samostojno imenujejo „Peuca prou. (incia.)"
Ime „Vindiška marka" se razteza čez vse Dolenjsko.
„Cirkniško" jezero je narisano zelo veliko, z natančno podobo požiralnikov svojih in z otokoma: „Lypse" in „Ottok".
Pri Hrušici stoji opomnja: „a Burno Suevorum isthuc ciuitate, cuius Procopius mentionem facit."
Kjer se združuje Sava z Ljubljanico beremo: „Hic Argonavis ex Savo in Nauportum navigauit."
Listu štev. 42. je vsebina: „Fori Julii accurata description Zemljevid je iz knjižnice cesarskega knjižničarja Sambucusa 1573.1.
Stanovniki narisanega ozemlja furlanskega in jednega dela Kranjske (od Notranjskega do Ljubljane) imenujejo se „Japides et Carni". V kraji idrijskem je vpisana opomnja: „Hic argentum vivum effoditur", dalje na desno: Bacia de Idria. Ljubljani je dano ime Lubiana, in Postöjina slove Postoina. Med Postöjino in Malim Gradom („Maligrat" ?!) stoji tiskano: „Origin e de la Lubianizza". Praewald so zabeležene za „Resdret", Vipava za „Vipao", Skofja Loka za „Castel Looch" (Lock), Senožeče za „Sensechia".
List štev. 46. kaže to podobo v zmanjšani meri. Ime Senožeče je tü popravljeno v „Scenasechie".
List štev. 54. „Illyricum" poslal je Sambucus Orteliju prav nalašč. Na medalijonu spodaj v desnem kotu čitamo od besede do besede: „J. Sambucus Ortelio suo S. (alutem). Mitto banc quoque ta-bellam, qua necessaria confinia Pannoniae declarantur, fluviorum et; aliquot locorum situs Hirschvogelii recte mutavi, Angelini autetn studio plurima adieci et intervalla correxi, ut parum quis si cum Hirschvogelii haec coniugat desiderarit, si qui errores sint, dies certiora docebit. Vien-nae 25 Oct. 1572." Krajem na Kranjskem se je skazala posebna pozornost, tako n. pr. nahajamo v kamniškem okraji: „Bolfspugel" (Volčji potok), „Sirlachstein" Gerlachstein (Kolovec), „Potempukl" Rothenbüchel (Crmnčlo) in celo romarsko cerkvico sv. Primoža nad Kamnikom. Pod Smlednikom ugledamo kraj: „Ipuguricina", potem sv. Jakob; Goriče so zapisane: Gertschalp, Šilertabor: Schillerdauber. Sava je nazvana Sava, Kočevje je pisano pravilno „Gotsche", Ortenek vpisan, Črnomelj se zdve „Tschememal".
List štev. 70. je zemljevid Hirsch voglov: »Schlavoniae. Croa-t.iae, Carniae, Istriae, Bosniae. Finitimarumque ßegionum nova de-scriptio auetore Augustino Hirsch v ogel i o."
Zanimiva, dasi ne konečno veljavna je določba tega zemljevida, kakö daleč je sezala „vindiška marka," ki se tu vidi raztegnena po vsem Dolenjskem prav tja do kota, kjer se Kolpa stčka v Savo, torej tudi do Samobora, Okiča („Okiczsh") in do drugih krajev Hrvaške.
Rudolfov o nosi napis „Neustettel", kar je posneto po ljudski govorici. Tako pravi o. Flor. Hrovat, ko je opisal ustanovitev mesta po Rudolfu IV. (1365. 1.): „A narod je zval novo naselbino le No vorn es t o in to ime se bode ohranilo v narodu, dokler bode stalo mesto."*)
Tzvor Savin iz podnožja Triglavovega, ki je dobro narisan, (dasi brez podpisa), vidi se razločno in obe strugi sta potem zaznamenovani z B o h i n j s k o S a v o, „Wacheiner Save"**) skozi jezero tekočo, in s P o d-korensko Savo.
Sedaj mi preostaja samo še, da izpregovorim nekoliko besed ob izdavi 1580. 1., katero imam pred sabo. Zemljevidi, kateri se tičo Kranjskega, ujemajo se z onimi v izdavi 1573. 1., jedine številke so jim prenarejene. Germania nosi štev. 24. namesto 17., Goritia, Karstia, Chaczeola, Carniola i. t. d. namesto štev. 40. sedaj štev. 57., Illyrien namesto štev. 54. sedaj štev. 73., za štev. 73. je tu zemljevid Merca-torjev, (ki je po tem, ko je izšel „Theatrum*, ustavil publikacijo zemljevidov svojih, da ne preči prodaje Ortelijevih del), in sicer se kaže nam na njem: Sclavonia, Croatia, Bosnia, cum Dalmatiae Parte." Na
*) „Novomeško okrajno glavarstvo," pag. G.
**) „Waciiain" na zemljevidih v Valvasorji I. pag. Ill in pag. 159.
skrajnem konci na levo narisan je v ta zemljevid tudi kosec vindiške marke (kakor mejno ozemlje). Štev. 74. kaže: „Schlauonien, Croatien, Kernten, Steyr, Bosnaw vnd andere darumb gelegene Landschaften newe Beschreibung durch Augustinum Hirsuogel." Ta zemljevid ima tudi list štev. 70. izdave 1573. 1.: vindiško marko.
List štev. 75. prinaša Koroško in jeden del Kranjskega; list štev. 76. Ogersko in vindiško marko, vindiško deželo.
Med dodatki nahajamo „Pannonia et Illyris, das ist Oesterreich, Vngern und Sclavonien."
A posebnega zanimanja vreden je v ti izdavi (v kateri so na posebni tabeli pri zemljevidih list štev. 47. in 49. za Češko in Moravsko znamenitih krajev imena postavljena poleg nemških), posebnega zanimanja vreden je, kakor pravimo, tekst listu štev, 73.: „Illyrien".
Ta tekst slove: „In disem gantzen Streych, ausgenommen die Grentzen, so an Teutschland stossen, braucht man die Sclauonische Sprach, welche (damit wir daruon nur kurzlich etwas berühren) von etlichen für die Windische bey den Lateinern aber für die Illyrische Sprach gehalten wird, und erstreckt, sich heutiges Tags weitter dann sonst keine als welche da scheinet, dass sie an dem Hadriatischen Meer anfahe und sich bis an das Miternäclitische Meer erstrecke. Dan es gebrauchen sich derselbigen die Histreicher, die Dalmatier, die Bosner, die Merhern, Böhmen, Lausitzer, Schlesier, Polen, Lita wer, Preussen vnd die Inwohner Scandinavian (!) Item die Reussen so weit und breit zu gebieten haben, die Bulgari vnd vil vmbher benachbarte Landschaften schier bis gehn Constantinopel also dass jhr brauch auch bey den Türken sehr gemein vnd bräuchlich ist."
To mesto je zelö podobno izvajanju v proslovu Bohoričevih „Arc-ticae horulae" 1584. 1.
Vissärion Grigorjevie Belinskij.
Spisal dr. Fr. J. Celestin. (Dalje.)
^gpp|arodno pesništvo sodi Belinskij po neposrednem estetičnem v tisku, ne vidi v njem onega globokega zmisla, onih kul-llMSlj turno zgodovinskih stranij, ki dajo narodnemu pesništvu večkrat ne glede na estet.ično stran veliko važnost. O Gogoljevih povestih veli, da so narodne, da ne morejo biti bolj, ali o tem neče govoriti obširno, „ker narodnost ni zasluga nego neobhoden pogoj resnično umetniškega
proizvoda, ako imamo pod narodnostjo umeti resničnost značaja, navad tega ali onega naroda ali zemlje. Življenje vsakega naroda se javlja v svojih, samo njemu lastnih oblikah; če je torej slika naroda dobra, je narodna (Soč. I. 226)«.
Iz tega vidimo, da je Belinskij narodnost vendar le cenil, da se je pa bal afektacije, katero je očital slavjanofilom n. pr. Chomjakövu ali Jazykovu, veleč, da pesniško obliko samo zlorabijo za razlaganje svojih nazorov. Seveda so isto delali večkrat tudi zapadniki — tedaj in pozneje. Sploh pa slavjanofile sodi precej objektivno, ne priznavajoč njihovih nazorov o ruski zgodovini, civilizaciji, narodnosti, spoštoval pa j e nj iho vo iskren o, samostalno prepričanj e in jim priznaval zasluge. Glavno zaslugo pa vidi v tem, da ne priznavajo ruskega evropeizma, kateri da dela same polovičarje ter in te-ligenciji jemlje ruski značaj (kar je še sedaj le preveč — na škodo ruskega in slovanskega razvitja sploh). Rusi da imajo jemati od zapada samo to, kar je primerno njihovemu položaju: „Pri sebi, v sebi, okoli sebe, tu imamo iskati vprašanj in odgovora nanje (Soč. IX. 390)". Tu misli tedaj se šireče proučavanje ruskega življenja in posebno društvenih pojavov. V njem vidi poroštvo, da bode kmalu dozorela ruska literatura ter zato tako rad in navdušeno brani „natu-ralno šolo", katera se je prva začela zanimati za nižje razrede ter z ljubeznijo risala njihov položaj (Gogolj, Turg&iev itd.). To se mnogim ni dopadalo, ki so radi prezirali ,,neotesanega mužika". V vsi Evropi vidi, da se probuja zanimanje za nižje razrede in pravi, da je to posebno vesel pojav najnovejše omike, vspeha uma in omike. Literatura da ni samo odsevala v sebi teh novih teženj, ampak jih je ravno ona budila. Vse to pa da ne manjša estetične vrednosti del: tak utilita-rizem da je popolnoma dopustljiv, da more tedaj umetnost lepo razvijati se kraj znanosti. Politični ekonom da dokazuje, da se je položaj tega ali drugega narodnega razreda poboljšal ali pohujšal, pesnik (ali pisatelj sploh) ravno to kaže v verni sliki, delujoč na či-tatelj-.vo domišljijo. Ali prvega da slišijo iu razumejo samö nekateri, drugega — vsi. „Najvišji in najsvetejši interes društva je lastno njegovo blagostanje, jednako razširjeno na vsa k t-ga iz njegovih članov(l). Pot k temu blagostanju je seznanje, a seznanju (probujeni zavesti) more umetnost ravno tako pomoči kakor znanost. Tu sta znanost in umetnost jednako potrebni."
Tako se je razvila pri Belinskem popolnoma jasna, pozitivna svrha literature in njena resnična zmisel, ka-keršno bi morala imeti v društvenem življenji. Glede so-
vremene literature jasno vidi, da je našla ravno pot k zrelosti (Soč. XI. 43). Take so glavne misli Belinskega glede tega tako važnega vprašanja — kolikor jih je mogel tedaj javno izreči. Videl je torej v evropski omiki nado boljše bodočnosti. Radi cenzure ni mogel jasno izreči, kako globoko in široko si je mislil namen in nalogo take realne, društvene literature. Marsičesa S3 je moral samo malo dotekniti — ali čitatelji so ga umeli. —
Tudi sedaj v dobi polne moške zrelosti je bil Belinskij navdušen „improvisator". Delo za časopis mu je bilo težko, ker je kot kritik moral pisati do gotovega časa in večkrat o spisih in knjigah, ki so bile jako puste. Čutil se je osamljenega, četudi je njegova priljubljenost in slava rasti a: le občenje s prijatelji ga je vedrilo. S Konst. S. Ak-sakovim se je razšel radi njegovih slavjanofilskih nazorov, četudi je njegov blag, res plemenit značaj, njegovo iskrenost in poštenje še dalje visoko spoštoval. Njegove in nazore njegove stranke pa je vedno strastno napadal. Herzen ni bil tak neprijatelj slavjanofilov, čeravno ni delil njihovih nazorov: bili so mu jako zanimivi kot misleči ljudje, težeči za samostalno mislijo, za samostalnim razum en jem ruske zgodovine, ruskega življenja, njegovega pomena in njegovih nalog. Bčlinskij tega ni razumel, kakor piše že 1844. 1. Herzen v svojem „Dnevniku": „On ne umeje slovanskega sveta, gleda ga. z obupnostjo in se moti, on ne zna slutiti življenja bodočega veka, a ta slutnja je početek nastajajoče bodočnosti". Ravno to samostalno, rusko misel je imel K. Aksakov, ž njo preiskoval in sodil rusko zgodovino, rusko življenje in narodnost. Delil je v zgodovini „zemljo (narod) od države, sledil posebno za usodo in razvitjem naroda (prejšnji zgodovinarji so pisali le državno zgodovino). Petrova reforma mu je bila pomota, ker je ona in vse politično in literaturno razvitje za njo le „pusto posnemanje" — tudi Puškin, Lermontov (le Gogolja je iz vzel). Nekoliko se je motil, ali vsi ti nazori imajo globoko zmisel, ako uvažujemo, kako so nasprotniki časih slepo sprejemali in hvalili vse tuje, svoje pa zametavali. Zato gotovo pravo sodi A. Pypin („Vestn. Evropy", Mart 1884: Konstantin Aksdkov 1817—60): „Moramo priznati zasluge K. Aksakovu za neutrudljivo zahtevanje pazljivih izučavanj narodnega življenja in značaja".
Belinskij tega ni razumel, srdil se na slavjanofile in jih „preziral" (zunaj K. Aksakova je iz nasprotnikov-slavjanofilov osebno spoštoval še oba brata Kirčevska). Bil je sploh nezadovoljen, mračen, nekaj gotovo tudi radi bolehnosti.
Na konci 1842. ali v začetku 1843. 1. se je seznanil Bdlinskij z Iv. Serg. Turgenevom, na katerega je vplival jako blagodejno. Spoznal je v njem talent, če tudi iz prvih povestij in črt še ni mogel bodočega velikana, ni mogel slutiti njegovega društvenega pomena. Moramo tu sploh priznati, da jedne strani ruskega življenja Belinskij ni mogel t. j. ni smel kritikovati: Lovčeve zapiske (Turgeneva) je Belinskij sicer navdušeno pozdravil, ali velike rane na telesi ruskega naroda, robstva kmetov, ni smel omeniti in je moral zadovoljiti se z opazko, kako toplo razumeje Turgenev vse človeško v narodu (Primeri: Oresta Mil-lera „Publicnyja lčkcii«. S. Petb. 1878 str. 169—71). Druge stvari Turgeneva, ki so bile tiskane še pred smrtjo Belinskega, niso v Belin-skem budile toliko nad. Menil je, da Turgenev more samo to dobro opisati, kar je sam videl in izučil, prave tvorne sile pa mu ni priznaval. Sedaj pač dobro vemo, da je res na Turgeneva vse jako vplivalo, kar se je godilo okoli njega, da se je ta vpliv izražal v prekrasno narisanih tipih, kjer se izražava duh in zmisel razvitja: tvorne sile je torej tu toliko,, kolikor je imajo le redki, res genijalni pisatelji.
Da si malo oddahne, popotoval je Belinskij 1. 1843. v Moskvo, kjer je ostal tri mesece ter seznanil se z ono, ki je kmalu postala njegova žena (mes. nov. 1843.). Tako mu je življenje postalo nekaj bolj popolno, če ravno tudi tu še toži, da ga celo njegovi prijatelji (v pe-trogradskem krogu) premalo razumejo. To se je nekoliko izpremenilo, ko se je ta prijateljski krog razširil in iz novih prijateljev mu je bil posebno drag Turgčnev, ki je potem tudi pisal o tem znanstvu in ob-čenji z Belinskim. Drug čestilec iz kroga Belinskega (K. Kavelin) pa pravi med drugim: „Mi smo vedeli, da se je on (Belinskij) v svojih trditvah. večkrat motil, da ga je strast oddaljevala daleč od resnice, včdeli smo, da njegovo znanje (razven ruske literature in njene zgodovine) ni bilo dosti obširno, da je Belinskij večkrat ravnal kakor otrok. ... Ali vse to je pokrivalo ogromno značenje velikega talenta, strastne, blagorodne državljanske misli in čiste osebe brez madeža, osebe, katere ni bilo mogoče z ničim podkupiti — pa niti z umno igro na struni samoljubja." Dalje veli isti njegov čestilec, da so Belinskega v krogu nežno ljubili — pa tudi bali se ga, če je bil kdo le kolikaj kriv, ker tega, da mu Belinskij ni prizanesel kakor tudi — samemu sebi ne,
Ko se je (okoli 1. 1843. 1.) popolnoma utrdil njegov značaj, bili so njegovi ideali bolj nravno-socijalni kakor politični. Obstoječe stanje je še vedno sovražil, kakor tudi — „panslavizem." Vendar je jedenkrat — pripoveduje K. Kavelin — izrekel celo slavjanofilsko misel, da je mogoče, da bi Rusija umela bolje kakor Evropa rešiti socijalno vpra-
šanje ter bi odpravila sovraštvo med kapitalom in delom." Poljakov ni ljubil ter se posebno srdil n&nje, da mislijo, da je Varšava — Pariz, Mickiewicz — Goethe itd. „To črto t. j. (ozki) provincijalizem nedavno opaženo od Dragomanova pri Galičanih in raznih zapadnih Slovanih, je dobro opazilo bistro oko Belinskega pri Poljakih. Belinskij je štel Rusom v posebno krepost, da so trezni umom, da se ne šopirijo, da sami sebe ostro obsojujejo in — da se v preteklosti nimajo za kaj navduševati."
Belinskij je bil popolen navdušenjak, borčč se z gorečo iskrenostjo za svoje prepričanje. Svojih mislij ni znal skrivati, naj menj pa onih, ki so mu bile najbolj pri srci, ni znal priobčevati jih samo najboljšim prijateljem, kakor to navadno delamo mi, katere nas je bridka izkušnja naučila — molčati. Navduševal se je za občečloveško omiko a ne za „ozko narodno ali vseslavjansko," ker je videl, da seje tako domoljubje rado mirilo z domačim absolutizmom in njegovimi slabostmi. Poljakov ni ljubil posebno radi njihovega plemenitaškega „honora" (ponosa), združenega s preziranjem naroda in radi oskosrčnega katoliškega fanatizma, radi posebnosti, „katere sploh nikoli niso bile prijetne najboljšim ljudem ruskega društva in katere so brez dvoj be jedna iz najglavnejšili ovir vspešnemu razvitju poljskega življenja (A. Pvpin: Belinskij II. 225)." Njegova polemika proti staremu slavjanofilstvu je pripomogla gotovo mnogo, da se je razvilo sedanje novo, veliko bolj globoko in široko, s katerim bi se Belinskij brez dvojbe ne boril tako strastno.
Zadnja leta sodelovanja Belinskega v „Ot. Zapiskah" (1844—47) so bila najboljša: ne gledč na poostreno strogost cenzure bil je ta časopis vendar živahen in smemo reči, da se je v njem res videlo obzorje ruske omike. L. 1843. začel je Belinskij pisati celo vrsto razprav o Puškinu, kjer posebno hvali dovršenost oblike, ocenjuje pa tudi pesnikov odnošaj k življenju in kako on ceni to življenje. Cista estetika tu odločno prehaja v društveno: pesnik mu ni več čeznaravni prorok, ampak — človek, človek živo čuteči radosti in žalosti naroda in človeštva sploh. Te razprave je dovršil še le 1846. 1.
Ko je bil Belinskij v Moskvi (1843. 1.), sprijateljil se je popolnoma s prof. Granovskim in Herzenom. S slavjanofili se je prepiral dalje, četudi mu je po pravici Herzen očital, da je preveč jednostransk in da premalo pazi na narod (kar so pa ravno slavjanofili tako lepo poudarjali). Napisal je 1844. 1. (za „Ot. Zap.") živo razpravo o ruski literaturi 1843. 1. Naslednjega leta je bil hudo bolan in 1. 1846. je zapustil ta časopis, posebno ker mu je „časopisna tlaka" bila pretežavna
in ker je istega leta N. Nekräsov izdal „Peterburgskij Sbörnik," kjer je Belinskij napisal „Misli i zametki o russkoj literature". Veseli ga posebno, da se je najedenkrat pokazalo toliko novih talentov; zato veselo pozdravlja Dostoč ^skega, Gončarova, Turgeneva, Grigoroviča in Kave-lina. Ob jednem je zbiral gradivo, da izda almanah „Leviafän," in si tako obskrbi materijalno stanje. Radi slabega zdravja je potoval na jug. Zanimivo je, kako v tem času sam o sebi sodi, da mu glava vlada nad srcem in sicer že od prve mladosti. Ali to ga ne veseli: „Ne, jaz nisem bil nikdar mlad, ker sem vedno živel s glavo ter sem celo iz srca znal napraviti glavo — Zato je pa postala prečudna glava."
Od „Ot. Zapisek je prestopil k „Sovremenn:ku," ki ga je bil Puškin osnoval — po njegovi smrti pa so mu prijatelji skušali pri-državati smer. Ali časopis je bil brez boje, mlačen, dokler ni Belinskij začel pisati vanj 1. 1847 , ko je za prvo knjigo napisal razpravo o ruski literaturi, in posebno ko je Belinskij prepustil vso za almanah nabrano tvarino in ko so začeli sodelovati tudi drugi n. pr. Herzen. Pa tudi tu so bile sitnosti, ki so Belinskemu jako kvarile življenje, čeravno ga je občinstvo posebno čislalo in sicer kakor sam pravi (v pismu k prijatelju Botkinu) „so ga zavoljo njegove človečnosti ljubili mnogi dobri ljudje." Tudi tu se nekako nehotč približava k slavjano-filom, ko piše istemu prijatelju (3<8 1847), da je Rus do sedaj res — ničla. „Ali poglej, kake zahteve ima: onega neče, temu se ne čudi, vse zameta, pa vendar nekaj hoče, teži nečim." S „Sovremennikom" je zadovoljen, četudi misli rad, da bi se vrnil v Moskvo: v Petrogradu jako mnogo veljajo doktor in leki.
(Konec prihodnjič.)
Ivan. Sergeevič Aksakov.
Vsa velika Rusija žaluje: izgubila je te dni (8. febr.) jednega svojih naj plemenitejši h sinov, izgubila jc, kakor ga je posebno Moskva s ponosom imenovala „svojega Ivana Sergeeviča". Ž njo žaluje tudi zavedno slo-vanstvo, saj ve in bolno čuti, da ni več moža, ki je s tako jasno zavednostjo in brez vsakih predsodkov s tako gorečo ljubeznijo ljubil vse slovanstvo. Sredi plemenite borbe za globoka prepričanja mu je iztrgala smrt zlato perö iz rok, pero, ki je z vedno jednako odločnostjo tolmačilo nam preteklost, kakor tudi sedanjost in kazalo nam pogoje za pravilno, srečno razvitje v prihodnjosti. plemenitost duha in srca so mu vedno priznavale vse ruske stranke. -In tudi sedaj, ko je tako nenadoma zatisnil
oči. ni ga čuti grajalnega glasu niti od 6nih, ki se radi zaletavajo v „slavjanofile", ker so jim premalo „radikalno" ali pa premalo „realno" misleči. J. S. Aksäkov pa je bil gotovo izmed najodličnejših slavjanofilov. —
J. S. Aksakov je sin znamenitega ruskega pisatelja Sergeja Timo-feeviča (1791 —1859); porodil seje 8. dne oktobra 1823. 1. Rod Aksäkovih je jako star: praded Simčon prišel jim je (1027. 1.) s severa — z Varjagi — v Rusijo in je bil celo z Rjurikoviči soroden. Sedanji Aksäkovi so si pridobili velikih zaslug: najprej oče, Sergej, in potem oba sina: Ivan in Konstantin. Iz očetovih del slove najbolj: „Semejnaja chrönika" (družinski letopis) in „Detskije gody Bagröva-unuka". Tu se nam razvija pred očmi življenje nedavne preteklosti tako jasno, samo prirodo riše nam pisatelj tako lepo, da se more ž njim le malokdo meriti. To jasnost, združeno z neko čarobno milino in toploto, imata tudi oba njegova sina, oba znamenita slavjanofilska pisatelja.
Znano je, da sta se že na kraji tridesetih let našega stoletja razvile dve ruski stranki, slavjanofilska in njena nasprotnica — za-padna, in sicer iz različnega tolmačenja ruske preteklosti in sedanjosti ter pomena evropske omike za Rusijo in slovanstvo sploh. Prvi so posebno odločno pobijali pomen velikih Petrovih reform, katere da so inteli-gencijo odcepile od naroda. Zapadniki pa so slavili ravno te reforme — velikrat zelo pretirano — in niso priznavali trditve nasprotnikov, da je evropski vpliv škodljiv in da ima ruski narod (in slovanstvo sploh) dosti osnov za kulturno samostalnost.
Za ruski narod pa so se začeli oboji vendar veliko bolj zanimati kakor prej, in četudi so se hudo pobijali med seboj, pridobili so si velikih zaslug za ruski napredek. Zapadniki sicer niso priznavali trditve nasprotnikov: da je vsa zapadno-evropska kultura osnovana na „suhem racijonalizmu" rimskega prava in rimske cerkve(!), da je živo krščansko čutje le v pravoslavji, da Rusija zapadnega fevdalizma ni imela, da zap a d gnije, ali marsikaj so se vendar naučili; posebno so jih slavjanofili naučili ljubiti ves narod in zanimati se za položaj tudi najnižjih narodnih delov in za tako važno in zanimivo rusko občino (mir), v kateri se deli zemlja po številu moških glav.
Velike zasluge za razvitje slavjanofilske teorije ima Konstantin Aksäkov (1817—60). On vidi v staro-ruski zgodovini polno jed in s t v o med narodom in vlado, ne vidi zapadnega viteštva „s krvavimi vrlinami", ne vidi „zapadne nečloveške verske propagande" in v obče „večnega dra-matizma strasti".
Najstarejša zastopnika te stranke sta brata Ivan in Peter Kireevski, Chomjakov, Dm. Valuev, oba brata Aksäkova (Ivan in Konstantin), Jurij
Samarin itd. — Pypin (Charakteristiki 338—39) očita stranki, da je bila romantična in da je nekoliko še sedaj, ali ob jednem hvali ljubezen do prostega naroda in težnjo, da se najdejo notranje osnove narodnega značaja, brez katerih ni mogoče pojasniti si zgodovine naroda in države.
Prvi čisto slavjanofilski časopis bila je 1. 1856. osnovana „Rüss-kaja Beseda".
Ivan Sergeevič Aksakov se je bavil najprej s pesništvom in sicer vspešno, potem se je posvetil časopisju, kateremu je ostal zvest — do smrti. Bil je urednik „Parusu" (jadra), a 1. 1852. je začel izdajati „Mo-skovskij Sbömik". Ali že istega leta, ko je cvelo v Rusiji ovaduštvo, da je presedalo celo carju Nikolaju, ovadili so ga, da je član tajnega političnega društva. Doletela ga je kazen, kakor tudi neke druge najboljše može: bil je vpisan med politične sumnjivce, ni smel izdajati časopisa v Rusiji ter je moral celö zapustiti milo svojo „matuško Moskvo". Cenzura pa je pregledovala njegove rokopise — zastonj. Ali po krimski vojski, ko je vsa Rusija začela svobodneje dihati, smel je tudi Aks&kov zopet javno delati. Njegov glas čul in spoštoval se je po vsi Rusiji, in je gotovo mnogo pripomogel, da se je srečno zvršila najvažnejša reforma — osvobojenje kmetov (1861). Tudi za drugo važno reformo — za klasične gimnazije — boril se je goreče skupaj s svojim somišljenikom M. N. Katkövim, četudi je — še letos (v „Rusi" od 30/1) obsojal „neplodni mrtvi klasicizem", ki ne ugaja ruskemu duhu, zadržava narodno razvitje. Zahteval je tu, da se uvaži veliko vprašanje o narodni (neodvisni od klasicizma) pe-dagogiji.
L. 1861. je začel izdajati odločno slavjanofilski „Denj" (1861—67), potem „Moskvo" (1867 - 68) in za njo „Moskviča". Oba zadnja časopisa sta bila prepovedana, ker je Aksakov z moško odkritosrčno besedo grajal nenarodno mišljenje ruske inteligencije in nenarodno, neslovansko politiko. Pisal je potem v druge časopise in goreče branil prepričanje svoje — v njih in v javnih shodih posebno kot predsednik „Moskovskega blagotvo-riteljnega komitčta". In ko so je doli v Hercegovini začela vstaja, ko je začelo kipeti v Srbiji in Bolgariji, razvil je Iv&n Seregeevič tako neutrud-ljivo delavnost, pokazal tako navdušenje za slovansko stvar, da je ogenj, ki mu je ogreval plemenito srce, navdušil tisoče in tisoče, ki so žrtvovali denarje ali pa kot dobrovoljci prelivali svojo kri v boji proti Turkom. In ko je probujeno javno mnenje napösled prisililo rusko vlado, da je bila napovedana Turkom vojska: delal je veliki moskovski domoljub dan in noč, da hrabri in vzdržava ruski narod na visoti njegove velike — s takim navdušenjem podvzete — naloge osvobojenja Slavjanov izpod turškega jarma. —
Tu je bil stopil ruski narod z vso odločnostjo na oni pot, ki ga je Aksikov tako rad imenoval „njegov zgodovinski poklic": ob vzela ga je bila vsega jasna zavest svoje naloge, in plemenita požrtvovalnost je bila dosegla v tem stoletji drugič (prvič za Napoleonovskih vojska) ono visoto in silo, katere so sposobni le veliki, zgodovinski narodi. Ali žalostna be-rolinska pogodba je uničila skoraj vse pridobitve slavnih ruskih zmag in Aksäkov je v Moskvi glasno obsodil ta poraz ruske diplomacije. „Moskov-skoe slavj. obščeštvo" je bilo prepovedano in Aksäkova je posvaril sam car. Moral je za nekaj časa zapustiti celö Moskvo. Ta carska graja ga je morala tem bolje boleti, ker seje vedno bojeval ravno za „sam o državnega" ruskega carja in le zahteval, da dobi tudi narod nekaj vpliva v državi in se tako omeji premoč škodljivega činovništva. Tega udeleževanja narodovega pa si ni mislil po receptu zapadne ustavnosti: ono ne bi imelo omejevati carjeve moči, ampak bi imelo le svetovalen glas. Kako toplo in kolikrat je potem razvijal in poudarjal te svoje nazore, ko je 1. 1880. začel izdavati svoj časopis „Rusj!" Kako goreče je trdil, da Petrograd Rusije ne umeje in da lahkoumno posnemanje zapada od Petra Velikega sem ni rodilo dobrega sadu, da je temveč razdelilo narod in da zato narod mora na vso moč težiti za prejšnjim jedinstvom.
Poudarjal in branil je pravoslavje, kjer je bilo v nevarnosti (n. pr. v zapadnih gubernijah), zagovarjal njegovo razširjevanje v baltiških pokrajinah med Latiši itd., da se umanji premoč nemških baronov in meščanov. Vendar zato ni bil prenapet, kar dokazuje že to, da je v svojem časopisu tiskal razprave VI. Solovjeva, ki ie zagovarjal približanje pravoslavne cerkve k rimsko-katoliški in k papežu kot glavi cerkve. Tudi Poljakom ni bil načelno neprijatelj.
Nemcev ni ljubil in večkrat je svaril, da je njihovo naseljevanje po mejnih gubernijah (na Poljskem) nevarno v narodnem, političnem in gospodarskem obziru. KGospodarska samostalnost" Rusije bil je sploh jeden iz njegovih velikih uzorov, in zato je z veseljem pozdravljal vsak vladni korak, vsako podjetje sploh, ki je imelo povzdigniti kmetijstvo, kupčijo ali obrt. Bridko je obžaloval, če je videl, da činovniški Petrograd kaže malo pravega razumenja ruskih gospodarskih razmer ter stoječ „na visoti modernega razumevanja gospodarskih nalog in financijalne politike" hodi brez samostalnosti le pota, na katera ga tura sebična tuja špekulacija. Težko je videl, da je zadnja leta le prevečkrat Berolin odločeval tečaj ruskega rublja in vrednostnih papirjev sploh, ali da se sežigajo v Petrogradu papirni rublji, ki so bili izdani za rusko-turške vojske, samö da bi se popravil tečaj, za katerega se verujoči v svojo moč ruski narod en meni dosti in le želi, da bi imel dovolj „denarnih znakov/ —
Njegova ljubezen vsega slovanstva je bila vedno živa, svestna. Ni je motila niti očitna nehvaležnost slovanskih plamen proti Rusiji, katera jc zanje toliko žrtvovala. Tudi se ni omejevala, kakor se vsaj nekoliko omejuje pri nekih znamenitih slavjanofilih, na pravoslavno slavjanstvo: kjer koli je trpelo in trpi slovanstvo od krivic in sebičnosti drugih narodov, nahajalo je pri njem sočuten odziv. Med Rusi je budil z vso gorečnostjo slovansko Čutjc, ki je časih preveč mlačno in krivo nejedne velike zmote, kar je tudi te dni priznala vplivna in za slovanstvo jako zaslužna pisateljica (v „Pall Mall Gazette") Olga N6vikova, velfcč med drugim: „Mi (Rusi) smo se večkrat zmotili, ali vodil je nas vedno bratski čut, mi smo vedno želeli razvitja slovanskih narodnostij na podlagi njihovih lastnih sil". Boril se je za slovanstvo proti tujcem ne iz sovraštva, temveč iz ljubezni do pravice, boril se vedno z ono hrabro odločnostjo, ki jo človeku dajo globoka prepričanja in — ljubezen.
Zato ga je spoštovala in ljubila vsa Rusija, zato žalujejo po njem vsi Rusi — od carja pa doli do kmetov — žaluje za njim slovanstvo, in svetu se je brzojavila resnica, da za Aksakovim žaluje vsa Rusija, kateri je za letošnje novo leto tako toplo želel „srčnosti duha," in „pazljivosti", ker „blizu so velike izkušnje". —
Zamolknil je glas slovanske ljubezni, ne bije več plemenito srce velikega rodoljuba, rodoljuba značajnega, neomahljivega, nepodkupljivega, hrabrega boritelja za slovanski napredek po geslu: slovanstvu svoje! Zgodovina pa mu bode rada priznala: veliko je ljubil, veliko trpel za prepričanje svoje in zaslužil si hvaležen spomin!	Dr. C.
-Cftp-
„Matica Slovenska'4 in „Družba sv. Mohorja".
Statistična študija.
Sestavil Evgen Lah.
II.
Oglejmo si natančnejše razmere po posameznih škofijah.
Koliko udov imajo posamezne dekanije, koliko posamezni kraji ? Koliko bi jih morali imeti, itd.?
A. Ljubljanska škofija.
Dejali smo že, da sta obe društvi, „Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja", po Kranjskem najmočneje razširjeni in da je število njih članov po Kranjskem v absolutnem in relativnem obziru z ozirom na splošne razmere nadnormalno.
„Matica Slovenska" ima na Kranjskem 731 udov; na vsakih 1000 prebivalcev prideta tedaj ne prav dva matičarja, ali natančneje, vsak 661. prebivalec je matičar.
\
Kako se pa razdeljujejo absolutno in relativno kranjski matičarji po posameznih dekanijah ? V absolutnem zmislu imajo posamezne dekanije:
C$ >	Ime dekaniji	g K/l	Vrsta	Ime dekaniji »	> % g K/l	Vrsta	Ime dekaniji	> o ri * i 1 Kß
1.	Ljubljana	250	8.	Krško	29	15.	Cirknica	16
2.	Vrhnika	63	9.	Kamnik	27	16.	Loka	16
3.	Postojina	60	10.	Metlika	24	17.	Ribnica	16
4.	Kranj	44	11.	Trebnje	21	18.	Kočevje	11
5.	Novo Mesto	37	12.	Idrija	18	19.	Šmarije	10
	Radovljica	36	13.	Litija	18	20.	Moravče	9
! 7. i	Vipava	30	14.	Bistrica	16			
Ako vzamemo število 731 kranjskih članov kot celoto in jemljemo v poštev absolutno prebivalstvo posameznih dekanij, bi morale imeti:
		>			>			>
S ta	Ime dekaniji	i	3 M	Ime dekaniji	o 12	A 4-i	Ime dekaniji	o m e
>			>		Kfl	>		K/2
1.	Ljubljana	81	8.	Ribnica	39	15.	Cirknica	29
2.	Krško	49	9.	Radovljica	39	16.	Litija	25
3.	Trebnje	48	10.	Moravče	36	17.	Bistrica	23
4.	Kranj	47	11.	Kočevje	85	18.	Postojina	22
6.	Metlika	44	12.	Loka	35	19.	Idrija	21
6.	Kamnik	40	13.	Vrhnika	30	20.	Vipava	19
7.	Novo Mesto	40	14.	Šmarije	29			
Najugodnejše so tedaj matičine razmere v ljubljanski dekaniji, kjer normale najmočneje presezajo; jako ugodne (seveda le relativno z ozirom na število sedanjih udov) so še v dekanijah: vipavski, vrhniški in posto-jinski. Normalne so v dekanijah: novomeški, kranjski, radovljiški in idrijski; še ne močno podnormalne v dekanijah: litijski, bistriški in kamniški; precej neugodne v dekanijah: krški, cirkniški, metliški, loški, trebanjski in ribniški; zelö neugodne pa v dekanijah: šmarijski, kočevski (seveda z ozirom na deloma nemško prebivalstvo) in moravški.
V ljubljanski dekaniji pride jeden matičar na 215 ljudij, v vipavski na 373, v vrhniški na 378, v postojinski na 392, v novomeški na 703, v kranjski na 709, v radovljiški na 713, v idrijski na 784, v litijski na 901, v bistriški na 972, v kamniški na 982, v krški na 1132, v metliški na 1210, v loški na 1433, v trebanjski na 1527, v ribniški na IG07, v šmarijski na 1957, v kočevski na 2103 in konečno v moravški na 2642.
Kakošna je razdelitev po posameznih krajih?
Ker ima Kranjska 3252 krajev, pride tedaj na vsakih 4*5 krajev po jeden član. Le 210 kranjskih krajev ima sploh matičarje, 3042 jih je tedaj brez vsakega uda.
Absolutno največ članov imajo: Ljubljana 231, Novo Mesto in Po-stojina po 28, Kranj 25, Gorenji Logatec 17, Krško 13, Idrija in Radovljica po 12, Spodnji Logatec in Vipava po 11, Kamnik, Metlika in Vrhnika po 9, Litija 8, Senožeče 7, Kočevje 6, Črnomelj in Trnovo po 5.
V relativnem obziru je pa razmera med imenovanimi kraji ta-le: V Radovljici pride jeden član že na vsakih 55 prebivalcev, v Postojini na 58, v Gorenjem Logatci in Litiji na 02, na Krškem na 67*5, v Novem Mestu na 74, v Kranji na 92-5, v Vipavi na 101, v Ljubljani na 114, v Trnovem na 126, v Senožečah na 136, v Metliki na 138, v Dolenjem Logatci na 140, na Vrhniki na 174, v Črnomlji na 211, v Kamniku na 218, v Kočevji na 222 in v Idriji na 357.
Absolutno in relativno (seveda zaradi Ljubljane) ima največ članov Gorenjska, namreč 382, to je na vsacih 481 prebivalcev jednega. Absolutno in relativno druga je Notranjska; šteje namreč 183 članov, to je na vsacih 517 prebivalcev jednega. Absolutno in relativno zadnja je Dolenjska, ki ima vkljub temu, da ima absolutno največ prebivalstva, le 166 matičarjev, to je pri vsacih 1233 prebivalcih jednega.
„Družba sv. Mohorja" ima na Kranjskem 11.084 članov. Na vsacih 1000 prebivalcev pride tedaj 23 udov ali vsak 43*4. Kranjec je ud „Družbe sv. Mohorja".
Koliko udov imajo posamezne dekanije in koliko bi jih morale imeti z ozirom na svoja prebivalstva v primeri s številom cele Kranjske kot celoto ?
Vrsta	Ime dekaniji	Št. u	dov relativno	«Ö >	Ime dekaniji	Št. udov	
		dejansko !				dejansko	relativno
1.	Ljubljana .	1 1433	1233	11.	Idrija . . ,	518	324
2.	Kranj . . .	934	716	12.	Moravče . .	490	545
1 3.	Radovljica ,	811 I	588	13.	Krško . . .	470	754
4.	Loka ....	773	526	14.	Novo Mesto	361	596
0.	Trebnje . .	724	736	15.	Metlika . .	334	666
6.	Kamnik . . .	684	608	16.	Vipava . . .	333	256
7.	Šmarije . .	646	449	17.	Postojina. .	314	336
8.	Ribnica . .	584	589	18.	Litija . . .	311	373
9.	Vrhnika . .	543	460	19.	Bistrica . .	223	357
10.	Cirknica . .	530	441	20.	Kočevje . .	65	531
Iz absolutnega prebivalstva in iz absolutnega števila udov v posameznih dekanijah sklepamo lahko na ugodno ali neugodno razdelitev udov. Posebno ugodne so razmere v dekanijah: idrijski, loški, šmarijski, radovljiški, vipavski in kranjski. Še vedno zel6 ugodne so razmere v dekanijah: cirkniški, vrhniški, ljubljanski in kamniški. Ugodne v dekanijah: ribniški, trebanjski, postojinski, moravški in litijski. Neugodne (to seveda le primeroma in z ozirom na absolutno število udov, ker o sijajnih razmerah „Družbe sv. Mohorja" ne more ta trditev sploh veljati) v dekanijah: bistriški, krški, novomeški in metliški. Zel6 neugodne (zopet le primeroma) v dekaniji kočevski.
V dekaniji idrijski pride jeden član že na 2 7*4 prebivalcev, v loški na 29*7, v šmarijski na 30 3, v radovljiški na 31*6, v vipavski na 33"3, v kranjski na 33 4, v cirkniški na 363, v vrhniški na 36 9, v ljubljanski na 37*5, v kamniški na 38*7, v ribniški na 44, v trebanjski na 44'3, v postojinski na 46'6, v moravški na 48'5, v litijski na 52 2, v bistriški na 69*7, v krški na 69 8, v novomeški na 72, v metliški na 86*9 in v kočevski (seveda zaradi deloma nemškega prebivalstva) še le na 340"6 prebivalcev.
Absolutno in relativno je tedaj tudi pri. „Družbi sv. Mohorja" prva Gorenjska, ki ima sama 5.125 članov, to je na vsacih 35 8 ljudij jednega; absolutno sicer zadnja, ker ima najmanjše absolutno prebivalstvo, toda relativno druga je Notranjska, ki ima 2.461 članov, to je na vsacih 38'5 ljudij jednega. Absolutno sicer druga, ker ima absolutno največje prebivalstvo, toda relativno zadnja je Dolenjska, ki ima 3.495 članov, to je na vsacih 58"6 ljudij jednega.
Kako stoji z udi „Družbe sv. Mohorja" po posameznih krajih? Na to vprašanje popolnoma točno odgovoriti in preiskati, v koliko izmed 3.252 kranjskih krajev se sploh kak matičar nahaja, v koliko ne, mi ni mogoče, ker imenik loči ude le po farah in ne dostavlja posameznih krajev. Oglejmo si tedaj le posamezne fare in pečajmo se natančneje le s faraini. ki imajo po več kakor 50 udov, da razprava ne postane preobširna.
Fare z več kot po 100 članov (vseh skupaj 17) so te-le: Ljubljanska stolna z 265 člani, Št. Vid pri Zatičini z 247, ljubljanska frančiškanska z 221, Škofja Loka s 158, Lašiče s 147, Idrija in Vrhnika s po 144, Št. Vid pri Ljubljani s 143, Zužemperk s 128, Kibnica s 127, Žiri s 119, ljubljanska šentpeterska s 116, Cirknica s 115, Kranj s 112, Dobrniče s 110, Stari Trg pri Loži s 108, Sostro s 106 in Šenčur pri Kranji s 100 člani.
Naravno je, da je farä z manjšim številom članov več, kot z večjim, vendar padanje, oziroma rastenje ni dosledno. Ce si razdelimo fare z manj
kot 100 udi v 10 oddelkov ter uvrstimo v prvi oddelek fare z 1—10 člani, v drugi z 10—20 člani itd., v 10. oddelek z 90—100 člani, našli bodemo, da ni najbolje zastopan prvi in tudi ne najslabše deseti; najmočnejši je drugi, najslabotnejši deveti.
31 kranjskih farä, oziroma lokalij, administracij ali beneficijatov ima po 1—10 članov, izmed njih jedna idrijska, dve kamniški, sedem kočevskih, štiri kranjske, jedna ljubljanska, jedna loška, dve metliški, dve moravški, tri novomeške, jedna postojinska, dve radovljiški, dve šmarijski, po jedna litijska, vrhniška in vipavska. Le pet dekanij, Bistrica, Cirknica, Krško, Ribnica in Trebnje nima farä te vrste.
74 farä, tedaj največ, ima po 10—20 članov, namreč: 2 cirkniški, 5 kamniških, 1 kočevska, 4 kranjske, 5 krških, 2 ljubljanski, 5 loških,
3	metliške, 7 moravških, 5 novomeških, 1 postojinska, 8 radovljiških, 3 ribniške, 4 šmarijske, 4 litijske, 4 bistriške, 2 trebanjski, 3 vrhniške in G vipavskih. Vse dekanije razven idrijske so tedaj v ti vrsti zastopane.
53 fara na Kranjskem ima po 20- 30 članov, namreč: 2 cirkniški, 2 idrijski, 5 kamniških, 2 kranjski, 1 krška, 2 ljubljanski, 3 loške, 3 metliške, 5 moravških, 4 novomeške, 2 postojinski, 3 radovljiške, 1 ribniška, 4 litijske, 3 bistriške, 6 trebanjskih, 1 vrhniška in 4 vipavske — tedaj po vseli dekanijah razven šmarijske in kočevske.
38 fara ima po 30—40 udov, namreč 1 v cirkniški, 2 v kamniški, 1 v kočevski, 2 v kranjski, 3 v krški, 2 v ljubljanski, 3 v loški, 2 v metliški, 3 v moravški, 1 v novomeški, 2 v postojinski, 2 v radovljiški,
4	v ribniški, 2 v litijski, 3 v trebanjski, 3 v vrhniški in 2 v vipavski dekaniji, tedaj v vseh dekanijah razven bistriške, idrijske in pa šmarijske.
21 kranjskih fara šteje po 40—50 članov, razdele se pa tako, da jih pripadajo 2 cirkniški, 5 kamniški, 3 krški, 1 ljubljanski, 1 moravški, 1 novomeški, 5 radovljiški, po 1 ribniški, trebanjski in vrhniški dekaniji. Le polovica dekanij ima tedaj fare te vrste. V drugi polovici (Idrija, Kočevje, Kranj, Litija, Loka, Metlika, Moravče, Postojina, Šmarije, in Vipava) tacih fara ne nahajamo.
Fara s po 50—00 člani ima Kranjska 18, te so: Stara Loka z 58, Preddvor in Šmarije s po 57, Dobrova, Trata in Vipava s po 56, Borovnica, Poljane in Zalina s po 55, Polhov Gradec s 54, Predoslje in Sodražica s po 53, Kranjska Gora in Križevo pri Kostanjevici s po 52, Gorije, Sörica, Srednja Vas v Bohinji in Zabnica s po 51 člani. Te vrste fare se nahajajo po 9 različnih dekanijah; 11 dekanijam pa primanjkujejo.
Po 60—70 članov ima 15 kranjskih fara, namreč: Šmartno pri Litiji 70, Selca in Šmartno pri Kran ji po C 9, Črni Vrh pri Idriji in D. M. v Polji po 68, Dovje in Trebnje po 66, Leskovec in Vojsko po 65,
12
Metlika 64, Krka 63, Spodnja Idrija in Zatičina po 62, Črnomelj in Naklo po 61 — tedaj fare 10 različnih dekanij.
Fara s 70—80 člani imamo na Kranjskem 8, te so: Višnja Gora z 79, Bohinjska Bistrica s 77, Brezovica pri Ljubljani in Postojina s po 76, Smlednik s 75, Logatec s 74, Rudnik z 72 in Št. Rupert z 71 udi — fare 7 različnih dekanij, le ljubljanska dekanija ima namreč dvoje tacih fara.
Fare z 80—90 člani so le še štiri, namreč: V cirkniški dekaniji Bloke z 89 člani, v kamniški dekaniji Mengeš s 86 člani, v postojinski dekaniji Hrenovice s 85 člani in v novomeški dekaniji Novo Mesto samö z 82 člani.
Fara z 90—100 članov je zopet šest, namreč: V kranjski dekaniji Tržič z 99 in Cerklje s 95 člani, dekanija in mesto Kamnik s 97 člani, dekaniji Moravče in Trnovo s po 95 člani, in Ig v ljubljanski dekaniji tudi s 95 člani.
Književna poročila.
Dr. Fr. S. Kraus»: Sitte und Brauch der Südslaven. Wien, 1885. 8, XXVI 682 str.
(Dalje.)
Vsa ta stran Kraussove knjige nas torej le k smehu sili; resnejša pa je druga, kjer izkuša pisatelj stati na realnih tleh znanosti. Bojim se namreč, da bodo tujci, ki v roke dobijo to knjigo, katere pisatelj trdi, da v nji uporablja rezultate domače, jugoslovanske vede, po nji sodili naše znanstveno stanje, in zoper to treba se nam je z vso silo ter z vso odločnostjo braniti. Krivi nazori in nedostatnosti v knjigi tega pisatelja, ki piše knjigo o jugoslovanskem običajnem pravu, ne da bi imel — kar kaže vsaka stran njegove knjige — sploh kaj juridičnega znanja, morajo se, brezobzirno razkriti, da ne postanemo sodeležni takega znanstvenega delovanja. Kdor hoče pisati o pravni tvarini, moral bi vendar poznati vsaj elemente prava in sicer pravne zgodovine, kakor tudi prava, ki je dan deriašnji zakonito po deželah, za katere hoče dotičnik opisovati običajno, prvemu premnogokrat le nasprotno pravo. Toda človek, ki ima o proglašenji koga za mrtvega in o dovolitvi drugega zakona tako zmedene in krive pojme, kakor se razkladajo na strani 231. Kraussove knjige; človek, ki je v stanu zapisati stavek „die Kinder sind gemeinschaftliches eigenthum
der ehegatten", ter še mnogo jednakega, tak človek naj vendar ne bi pisal juridičnih knjig!
Kaj pa naj porečem k temu, da mož, ki piše o jugoslovanskih pravnih običajih, za pravoslavne ali staroverce rabi izraz — „altkatholiken !" — In to ni menda pogresek, ki mu je samö v naglici ušel izpod peresa jedenkrat, dvakrat — 682 stranij obsezajočo knjigo v petih mesecih spisati, ni malenkost — ampak prav pogostoma srečaš v knjigi to pošast. Res, to preseza vse! Do sedaj sem mislil, da mora vsakdo, ki hoče ziniti o južnih Slovanih — tudi ako sam ni kristjan — barem o ti tako važni, ali ob jednem vsakdanji osnovni resnici biti poučen in poznati razloček med izrazi „altgläubige" ali „orthodoxe" in — „altkatholiken". Znanstvena vrednost omenjenih uvodov posameznih poglavij je primerna označenemu Kraussovemu juridičnemu znanju. V ilustracijo nekaj primerov. V šestem poglavji obravnava pisatelj razmere posameznih članov zadružne kuče med seboj ter zadrugi nasproti, in tako le pričenja: „Im allgemeinen theilen sich die mitglieder sowohl einer hausgemeinschaft als einer sepa-ratfamilie in jüngere und ältere, erwachsene leute, oder in verheiratete und unverheiratete ein." Ne glede na to, da ta temeljita razdelitev prav ničesar ne pove, ugovarja ji Krauss sam na naslednji strani, kjer meni, da podaja Krstič „die richtigen und allein zuverlässigen anschauungen des volkes". Omenjeni Krstič pa piše v „Zborniku* na strani 72., da narod zadrugarje tako-le deli: „muško: dete do 15, momak do 20, gjetič do 40, čiča do 50, a gjed do smrti", in ravno tako podaja Krstič narodovo razdelitev glede ženskih. Kaj je vendar Kraussa napotilo, da si je, malo da ne na ravno isti strani, tako v protislovji?
Na strani 120. svoje knjige izkuša pisatelj podati razloček med zadružno ter inokosno kučo s tem-le: „die grosse hausgemeinschaft (jurist! ne poznamo „grosse" ter „kleine hausgemeinschaft") unterscheidet sich von der engeren familie wesentlich dadurch, dass ihre mitglieder, nicht wie in der engeren familie, im ersten, sondern im zweiten, dritten oder fünften, oder gar noch in weiterem grade einander blutsverwandt sind:" Možu, ki piše o jugoslovanskih pravnih običajih, je torej bistvo zadruge še povse nejasno. Zbog tega se ne čudim zmedenim opazkam glede „diobe zadruge" na ravno tisti strani.
O „diobi" ali delitvi zadruge pravi Krauss, da se vrši — samö ob sebi se ume, da jemljemo le narodovo mišljenje, ne pa kodifikovano pravo v poštev — po kolenih (in stipites) ne po odraslih moških glavah, katere broji zadružna kuča (in capita), ter se zelö huduje na jednega Bo-gišičevih poročevalcev, ki pravi, da bi bila po narodovem načelu jedino le delitev in capita pravilna. „Das ist gewiss nicht die rechtsanschauung
12*
des volkes. Gesetzt den fall, in der hausgemeinschaft H leben die enkel dreier brüder A, B und C. A und B sind gegenwärtig nur durch je einen männlichen nachkommen vertreten, während von C fünf erwachsene männliche enkel leben. Wie kämen die nachkommen A und Bs dazu, ihr grossväterliches erbe (!) (baština) von den nachkommen Crs sich verkürzen zu lassen?" To Kraussovo modrovanje je primerno načelu rimskega dednega prava, katero je dandanes merodajno, toda za slovansko pravo je argumentacija Kraussova popolnoma kriva. Med temeljnimi razločki, ki se nahajajo med slovanskim in rimskim pravom, je namreč tudi ta. da slovansko pravo ne pozna osebne lasti ob nepremičninah. Nepremičnine niso last posameznih članov, ampak vse zadružne kude. Pravica vseh članov do stožera je jednako velika, toda ta pravica se v svoji aktualni moči pokaže le pri delitvi zadruge. Za njenega obstanka gospodarijo skupno; ako jeden umre, glede njegovega dela ne nastopi nasledno ali dedno pravo, ampak ostalim — se ve le moškim članom, o katerih sploh je tukaj le govor, priraste njegov delež. Ko pride do delitve ali „diobe" , pa dobijo — naravna posledica opisanih nazorov — vse odrasle moške glave, katere broji zadruga, jednake deleže. Narodovemu mišljenju odgovarja jedino le „dioba po odraslijem muškijem glavama", to nedvojbeno nasleduje iz zadružne narave, in jedino to odgovarja upravi zadruge.
Pa še z druge strani pridemo do rezultata, da je Krauss zastopal povse površno ter krivo mnenje, ko je princip, katerega je našel v „Zborniku" na str. 333. do 335. v Magudovem poročilu izraženega, proglasil za slovansko pravno načelo. Magud in za njim Krauss trdi, da pri delitvi zadružnega imetka „počinju s tijeli članova, o kojiina se sječaju, da je razgranjenje koljena s njih počelo". Pri tem se povse prezira, da je le premnogo zadrug, v katerih je po mnogo udov, ki med seboj niso prav v nobenem sorodstvu. Kako naj se tukaj „po koljenima" deli. če pa sorodstva ni? To, da so tudi take zadruge obične, in da za zadrugo sploh sorodstvo njenih članov nikakor ni bistveno, je menda Kraussu novost, kakor marsikaj drugega v tem vprašanji, pri čemer je le škoda, da te novosti ni zvedel prej nego je začel pisati knjigo svojo.
Iz zgodovine slovanskega prava ne bom izkušal Kraussu dokazovati njegovih trditev, saj sem že omenil, da on souvcrainno zaničuje zgodovinska preiskavanja. Omenjam zavoljo tega le, da mora človek, ki natanko pregleda in premisli t;o, kar poroča Bogišičev poročevalec iz Stubice na str. 18., 25. in 333. „Zbornika", ter s tem primerja na str. 42G v Književniku III., v Bogišičcvem sestavku „o važnosti sakupljanja itd." se nahajajoča poročila, priti do zgoraj označenih nazorov. Ce se pisatelj potrudi pregledati Bogišičevo najnovejšo publikacijo „de la forme dite ino-
kosna de la famille rurale chez les Serbes et les Croates" — ki pa se, mimogrede omenjeno, temelji v prvi vrsti le na poročilih „Zbornikovih", torej zajema iz vira, ki je tudi g. Kraussu bil na razpolaganje — razvidi, da jurist iz tega matcrijala povsc druge sklepe izvaja nego on, da je sploh pisatelj v mnogih prevažnih vprašanjih celo drugih nazorov kakor juristi. In kaj je temu krivo? To, da pisatelj nima dovolj juridičnega znanja, da bi mogel presoditi, kaj odgovarja sestavu slovanskega prava, kaj pa je tuje. To ali ono, kar pisatelju posebno ugaja, ker odgovarja nekako bolje našemu, institutom rimskega prava privajenemu čutu, zdi se mu narodno in na drugi strani je spet pripravljen, kakov posamezen slučaj , ki je nastal menda le v fantaziji poročevalčevi, ali izvira le iz slabega znanja veljavnega prava, smatrati za javljenje pravnega čuta narodovega, za starodavni pravni običaj.
Podal še bi lahko več primerov za temeljito Kraussovo juridično znanje, ker pa ne maram čitateljev plašiti, mislim, da to, kar sem omenil, opravičuje ostro obsodbo Kraussove knjige. Čuditi se res moramo Krausso-vemu početju. Dandanes, ko imamo o slovanskem pravu že toliko knjig, ni ravno težavno temeljito se poučiti vsaj o najpotrebnejših rečeh, prej ko se odpraviš na tako delo. Ako že pisatelju niso bile pristopne razne ruske ter poljske in češke knjige o slovanskem pravu, naj bi bil barem pregledal Jirečekovo nemško delo „das recht in Böhmen und Mähren". Gotovo bi bil plod tega truda nekak boljši sistem in sodba o knjigi, ki bi imela povsc drugo lice, glasila bi se drugače. Zakaj li ni tega storil? Menda iz tistega uzroka, katerega navaja za to, da on, spretni prestav-Ijalec narodnih pesmij, dveh pesmij ni preložil sam. ampak jih podaja v Kapperjevem prevodu. Storil je to, kakor — karakteristično dovolj — sam pripoveduje: „aus trägheit"!! — S tem bi lahko končal. Pa da se mi ne bode očitalo, da sem ocenil knjigo samo z juridičnega stališča, v tem ko jo pisatelj le kot popis jugoslovanskega običaja pošilja v svet, oglejmo si jo še od te strani.
Kakor sem že večkrat omenil, bilo je pisatelju ogromno gradivo na razpolaganje, s katerim bi si, da ga je vestno porabil in skrbno uredil, lahko pridobil mnogo slave med nemškim učenim svetom. Da se mu to ni posrečito, zaprečila je poleg že toliko grajane površnosti pisateljeve tudi neka čudna lastnost, da svojo osebo povsod, kjerkoli more, naprej sili. Povsod nam vsiluje sebe in svojo sodbo ter obsoja vse, karkoli mu prihaja pod roke. Čudim se res, da o Bogišičevem spisu „o važnosti sakupljanja itd." prav usmiljeno priznava „als quellen Verzeichnis ist das schriftchen wohl noch zum theile werthvoll", no saj je tudi snov iz te knjige zajemal, posebno v poglavjih o pobratiinstvu in o gostoprimstvu.
Da mu razdelitev snovi v „Zborniku" ne ugaja, je umevno; Kanitza v predgovoru ter pozneje jedenkrat prav neusmiljeno zmane; krega vse do-zdanje prestavljalce srbskih narodnih pesmij, pismeno hrvaščino naziva „gallimathias der Schriftsprache" ; I. Mažuraniču očita, da menda ni sam spisal Cengič Age, itd. Skratka, z vsem svetom se krega. Na naravnost nečuven način pa govori o Puklerji, ki je spisal knjigo o ženitbenih običajih pri Hrvatih. Očita mu, da je le iz virov že tiskanih nabral gradivo za svojo knjigo ter da ne podava ničesar novega — potem pa mu je ravno tista knjiga, oziroma v nji objavljena poročila za bosanske ženit-bene običaje „eine hauptquelle". Kaj je Kraussa napotilo tako obširno se baviti s Puklerjcvo knjigo, o kateri trdi, da je brez vse vrednosti, to nam razlaga sam. „Ich würde diesem herrn gewiss keine zeile widmen —u pravi — „wäre er nicht leider gottes in meiner heimat als fenstereinschläger und krawallmacher eine persönlichkeit von bedeutung geworden." In to ni menda v kaki opazki, ampak to stoji v kontekstu knjige, katero je antropološko društvo, tedaj znanstven zavod, tiskano poslalo po svetu. Ubogo antropološko društvo!	Dr. J. Bab ni k,
(Konec prihodnjič.)
HI.
Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal dr. Fr. Kos. Na svetlo dala SI.
Matica, Ljubljana 1885, IV -f 174 str.
Kakor „Mohorjevo društvo", takisto se je hotela tudi „Slovenska Matica" letos posebno spominjati tako usodepolnega dogodka za kulturni razvoj ne samo slovenskega naroda, nego malone vseh Slovanov, kakor je bila smrt sv. Metoda in nji sledeče preganjanje slovenske liturgije in slovenske knjige. Izvestno je „Matica" vsem svojim članom jako uslužila, da jim je podala tako času primerno in korenito spisano knjigo, g. pisatelju pa smo dolžni posebno hvalo, da je naše znanstveno slovstvo obogatil s tako izvirnim in temeljitim delom.
Knjiga nam podaja mnogo več, nego obeta na prvi pogled nje naslov. V resnici ona ne opisuje samo življenja sv Cirila in Metbda ter ^ njih zaslug za kulturo panonskih in korotanskih Slovencev, nego ona obseza vso teritorjalno in politično zgo dovi no Sloven cev v IX. st o 1 e t j u. In ta zgodovina je sestavljena na podlagi neovržljivih, jako raztresenih in zato malo komu znanih virov; zato se ne da ni tajiti, ni prezirati. G. pisatelj si je zaslužil s to knjigo ime kritičnega preiskovalca, dobrega opazovalca in vestnega poročevalca.
Po mnenji podpisanega poročevalca ustregel bi bil pisatelj zelo vsem izobraženim Slovencem in njegovo delo postalo bi bilo še popolnejše, da ^ se je tudi na cerkveno zgodovino naših dežel v IX. stoletji neko-
liko bolj oziral in iz do sedaj še malo znanih virov narisal stanje in razdelitev katoliške cerkve po naših krajih, zlasti po tistih, ki niso pripadali Metodovi nad škofij i. Priznavam, da cerkvena slovenska zgodovina IX. stoletja ni nič menj temna in zavozlana, nego politiška, ali g. dr. Kos bi se ne bil smel ustrašiti tudi te naloge, ker je svojo sposobnost za to dokazal. Vsaj po analogiji in primerjanji sliČnih uredeb po sosednih zemljah bi se dalo marsikaj skleniti in za naše namere izkopati. Tudi obsezajo nekatere nemške cerkvene zgodovine (n. pr. Her-genröther, Al lg. Kirchengeschichte I. zv.) marsikaj, kar se da prav dobro na slovenske razmere obrniti in za cerkveno zgodovino slovensko porabiti.
Znano je namreč, da je katoliška cerkev tudi slovenskemu jeziku po Korotaniji in Pan oni j i privoščila tisto veljavo in tiste pravice, (■ kakor nemškemu po Nemčiji; saj si drugače pouka v krščanskem nauku > še misliti ne moremo. Res je, da je cerkev zmatrala jedino le latinski kot cerkveni jezik in da se ji je nemščina kakor slovenščina zdela le „nadležno zlo". Zato je cerkev želela, da bi se celo Očenaš latinski molil, samö „qui aliter non potuerit, vel in sua lingua discat" (koncil v Mo-gunci 813). Vendar je zapovedal koncil v Tursu (1. 813.), da se ima narodu v njegovem jeziku pridigovati in da se morajo celo škofove ho-milije v narodnem jeziku pretolmaČiti. Da se je izpoved vršila v narodnem jeziku, to se razume samö po sebi. Isto velja tudi ob „očitni izpovedi", katero jc ljudstvo po pridigi govorilo za duhovnom, kakor nam spričujejo brižinski spomeniki.
Jako hvaležni smo pisatelju, da nam je podal na str. 69—98 opis slovenske zemlje v IX. s t o 1 e t j i. To jc prvi poskus zgodovinske topografije med Slovenci in reči moramo, da se jc ta poskus g. dr. Kosu prav dobro obnesel. V tem oddelku nam je Sßstavil g. pisatelj vse one.kraje tudi zunaj denašnje meje slovenske narodnosti, po katerih so vJX. stoletji še stanovali Slovenci, kakor to spričujejo brez dvojbe slovenska krajevna imena. Samö kar se tiče Štajerske, ne vem ali je g. pisatelj porabil izvrstni Kronesov sestavek v „Mittheilungen des hist. Vereins für Steiermark 1879", ker ga ne nahajam navedenega med pripomočki; ali gotovo jc, da se iz njega vsakdo lahko prepriča, da se v IX. in naslednjih stoletjih samo slovenska krajevna imena po vsi Štajerski / bila v navadi.
Vsak izmed nas zna, da sta sv. Ciril in Metod oznanjala krščansko vero po državi kneza Rastislava, ki se je imenovala „Velika Moravska" (g. pisatelj ni prav storil, daje povsodi izpuščal pridavnik „velika", kakor se bodemo kmalu prepričali). Rilo je torej naravneje poprej povedati, kje je ležala Velika Moravska, kdo je živel v nji in kdo jo je
vladal, nego da je g. pisatelj pričel pripovedovati o delovanji sv. Cirila in Metoda v ti državi. G. pisatelj pa nam opisuje to državo še le na str. 115 — lt6, torej prav na konci svojih zgodovinskih razprav, tako da - bralec marsikaj v življenji sv. Cirila in Metoda, str. 25—66, ne more * dobro razumeti, dokler se ne seznani z Veliko Moravsko in njeno ležo.
Zdi se nam v obče, da je g. pisatelj premalo cenil važnost veliko-moravske države, baš zaradi tega, ker ji je odmenil zadnje mesto v svoji knjigi. In vendar je prav ta država jedna najzanimivejših pojav ne_sam6 za_Slovence, nego tudi za vsakega zgodovinarja sploh. V Veliki Moravski so stopili Slovani prvikrat v kolo izobraženih narodov evropskih in dosegli v kratkem času tako visoko stopinjo kulture, kakor je le bilo mogoče za tisti čas. V teku kratkih osemdesetih let vidimo pred seboj popolnoma urejeno slovensko državo, ki je bila tako močna, da je uspešno odbijala vse srdite navale sosednje Nemčije! In komaj si je priborila svojo samostalnost ter zagotovila obstanek svoj, lotila se je višje naloge in pomislila, kako doprinesti svoj del k splošni izobraženosti vseh narodov. Velika Moravska nam spričuje jasno, da so bili tudi Slovani zmožni sami po sebi, brez tujega vtikanja (kakor na pr. pri Rusih), samostalno državo utemeljiti, če tudi le za malo časa; in še več, da se je iz njih samih porodilo hrepenenje po višji omiki in da so temu hrepenenju tudi zadostili. V dveh desetletjih so položili panonski Slovenci temelj književnosti svoji in to ob tistem času, iz katerega poznamo prve spomenike stare visoke nemščine. Nihče ne more presoditi, kako^ daleč bi bil ta narod do sedaj napredoval v omiki, ko ,bi se ne bile razlile nadenj divje madjarske tolpe. Od panonskih Slovencev so se razširili početki kulture med Čehe, korotanske Slovence. Hrvate, Srbe, Bolgare in Ruse. Zato se ne smemo čuditi, da je ruski letopisec ^ /iN es tor prenesel generično ime Slovenec na vse Slovane, ki so potem to i We za svoje sprejeli (prim. Spomenica, str. 61).	^ ^
V razpravi o Veliki Moravski g. pisatelj ne pripoveduje nič natančnega o leži in o mejah te države, tako da jo bode večina čitateljev menjala z denašnjo Moravsko. Da torej „Spomenico" v tem obziru popolnim — ne da bi hotel s tem g. pisatelja grajati — bodi mi na tem mestu dovoljeno pojasniti, kako daleč se je Velika Moravska raztezala proti jugu.
Iz nemških in drugih zapadnih virov zvedamo o Veliki Moravski le toliko, da je cvetla za Mojmira, Rastislava in Svetopolka ter da si je priborila svojo neodvist^od Frankov. Ali kaj natančnejšega o mejah, ali o leži te države ne zvedamo iz onih virov. Našo radovednost potolaži še le Konstantin P o r p h yro g en e t a, ki je pisal le pol stoletja po razpadu Velike Moravske (1. 949). Gotovo je. da ime naše države prihaja od
reke Morave, ali znano je. da imamo dve reki tega imena. Zato nam zgodovinski viri govore o dveh Moravskih, t. j. o pravi ali veliki in o jedni manjši na južni strani Istra, ob srbski Moravi, katero nam letopisi imenujejo „Nižnaja Morava." Šafarik misli (Alterthiimer II. 212), da so Bolgari to ime razširili tudi čez Bačko in Srem ob času, ko so oni gospodovali po južni Ogerski. Isti učenjak je tudi dokazal (II. 213 — 214), da je ta „Nižnja Moravska" v resnici obstajala.
O leži Velike Moravske pa piše Konstantin (de administrando im-perio cp. 13, ed. Niebuhr III. 81): „Ad meridiem Hungariae Magna Moravia sive Sphendopolci regio, quae omnino a Turcis (i. e. Hun-garis) vastata est et ab ipsis jam continelur." Jasno je, da se je Konstantin napačno izrazil, trdeč, da je Velika Moravska ležala na južni strani Ogerske." Ali kdor pozna netočnost tega pisatelja, ne bode sc dalje spotikal nad tem pogreškom, nego sprevidel bode, da je Konštantin hotel reči „na zapadni strani Ogerske," kakor potrjujo naslednji podatki. V 40. poglavji omenjenega dela (Niebuhr, III. pg. 173) pripoveduje nadalje Konštantin, da je Velika Moravska počimala na drugi strani (t. j. na severu) Srema: „Indc Magna Moravia baptismo carcns, quam Turcae (Hungari) devastarunt, cuiusque princeps olim fuit. Sphendoplocus." Pogl. 42 (o. c. pg. 17 7): „Et habitant quidam trans Danubium flumen Turcae in terra Moravia, atque et iam ulterius Danubium et Savam fluvios." Iz tega se vidi, da Konštantinu pomenjata Ogerska in Velika Moravska jedno ter isto deželo in zato našteva tudi med velikomoravskimi rekami take, katere moramo iskati le v pravi Ogerski. Iz tega so nekateri sklepali, da je Svetopolkova država obsezala vso veliko ogersko nižino, ali pa vsaj, da je ta knez tudi nad Bolgari po južni Ogerski vladal. (Prim. Czörnig, Ethnographie III. 43.) Ali tega nam ne potrjuje nobeden istočasni vir in znano je tudi, da so velikomoravski knezi živeli prijateljski z bolgarskimi vladarji; zato ne moremo misliti, da bi se bila Velika Moravska kedaj tudi čez bolgarsko ozemlje razširila.	(Konec prihodnjič.)
i/Kg
Knjižne redkosti slovenske.
Spisal L. Žvab.
V „Ljubljanskem Zvoni" 1883. 1. od 590. do 603. str. sem bil iz-pregovoril o ,redkih spisih1. Pozneje se mi je nabralo o raznih prilikah še nekoliko znatnega gradiva, katero danes nudim častnemu razbornemn čitateljstvu. Nadejem se, da mi bode moči s časom še kaj priložiti. Stvari podajem, kakeršne sem našel: ako so se pa vrhu vse moje pažnje pod-
krale napake, blagovoli oprostiti mi, spoštovani rojak! ter potrpi in pomisli, da je ubogi pisec le prečestokrat odgovoren tudi za tuje grehe. Najbolj bi se vzradoval, ako moje borne vrstice vzbude še kakšnega svest-nega pomočnika. Ne mislimo, da je uže vse izrabljano; mnogo sveta se širi pod nami še neprekopanega ter nerazoranega; samö nekoliko globočje je treba seči z lopato, kajti površina je vsa izprana in poteptana, da uže nema svojega izvornega lica. Kdo je döbelj iznesti vse na dan? Marsi-kde je zagreben še važen zaklad.
Zelö koristno in zaslužno delo bi bilo, ako nam kakšen vJPetro-gradi živoč slovensk profesor prepiše Čopov rokopis v tamošnjej vseuči-liškej knjižnici, ali naj ga vsaj na tanko prispodablja se Šafarikovo natis-neno književno zgodovino in z ostalimi ednakimi deli ter objavi vse neznane podatke!
Na tem mesti mi je izreči tri besede o moži, čegar ime je malo ne že izginilo iz našega spomina, morebiti ker ni pisal šegetajočih novel in razpustnih romanov; a vender se je Jarnej Lenček bavil s pesništvom in sosebno z bibliografijo slovensko ter razglasil v „Mit-theilungen des historischen Vereins für Krain" obilo menj znanih knjig, katere, čuva kranjsko zgodovinsko društvo; žal, da ne „vemo, njčpsa^r večo spisih w zabeleženih v ^Mitth. des hist. V. f. K rain" 1857. od 89. — 92. str. pod naslovom: „Verzeichniss älterer slovenisch gedruckter Werke als ,Beitrag4 zur Verfassung einer vollständigen sloven. Bibliografie. Von Barth. Lenček, Cooperator in Sairach."
Č. g. Blaž Lenček, župnik v Starem trgi pri Loži, piše novembra meseca 1883. leta:
„O svojem pokojnem brati Jarnej i ni mi moči poročiti zagotovo dne in leta njegovega rojstva in dne njega smrti, ker se tega dobro nc spominam; menim vender, da je bil rojen 25. avgusta 1827. 1. na Brezovici, in umrl je 7. oktobra 1861. v Sempetri pri Slavini kot eks-posit. Šolal se je v Ljubljani na normalki, dalje na gimnaziji in liceji ljubljanskem; oktobra meseca 1847. 1. je stopil v duhovsko semenišče ljubljansko in bil v mašnika posvečen 1. 1851 v 26. dan julija. Rajni mil. vladika Ant. Alojzij Wolf ga je odločil za višje bogoslovske nauke ter ga poslal na Dunaj, da se pripravi v Avgustineji za doktorat.; a zbolel je in zaradi tega je moral iti po nasveti zdravnikovem v juniji 1852. 1. v Marijine vare na Češko, da ozdravi. Meseca avgusta se vrne domov, a potem ne gre več na Dunaj, temveč po svojej prošnji je bil duhovni pomočnik v Žireh, menim da koncem 1852. leta, kjer je delal v vinogradi Gospodovem do leta 1859 — ako se ne motim, — ko je (spet na svojo željo) postal ekspozit v Sempetri; a če mu uže dunajski vzduh
in dunajsko obnebje nista bila v zdravje, koliko menj notranjska burja. Zaman je bilo moje odsvetovanje — šel je v Šempeter, kjer je bival do začetka oktobra meseca 1861. 1. in tam izdihnol svojo blago dušo — pre-rano! — Toliko na kratko o njegovem živenji in njegovi smrti.
Kar se tiče starih knjig, o katerih bi bil Jarnej pisal v „Mitth. d. hist. Ver. f. Krain 1857." ne morem ničesar povedati; le to vem, da je pokojni brat moj Jarnej izdajal koledarje in sicer — ako se ne motim — za leto 1857., 1858. in 1859.
Ti koledarji so izhajali pod naslovom: „Slovenski Romar," Zalagala sta jih menim da Giontini in NiČman v Ljubljani."
Predno začnem, moram se še uljudno zahvaliti čestiti gospodi profesorjem dr. Fr Sede ju v Gorici ter A. Raiču in T. Zupanu v Ljubljani na njih velikej prijaznosti!	(Dalje prihodnjič.)
Listek.
Leopold Gorenjec f. Od kranjsko-hrvaške meje nam dohaja žalostno poročilo, da je v Adlešičah v črnomaljskem okraji dne 19. februvarija 1.1. po daljšem bolehanji za vodenico umrl ondotni župnik, čestiti gospod Leopold Gorenjec, jeden najmarljivejših pisateljev naših, ki je zlasti pod psevdonimom „Podgorišk i" ali „P odg or i čanu dobro znan in priljubljen do zadnje koče slovenske.
Leopold Gorenjec je bil porojen dne 12. novembra 1840. leta v Št. Rupertu na Dolenjskem, študiral je v Novem Mestu, kjer je 8 gimnazijalni razred zvršil leta 1861. Potem je stopil v ljubljansko duhovensko semenišče. Tu je tista leta živelo več vrlih mladeničev, ki so dandanes na glasu pisatelji slovenski. Zdanji g. kanonik in državni poslanec Karol Klun, Ivan Vesel („Vesnin"), župnik Fr. Štrukelj („Jaroslav") in Gorenjec so bili sošolci; pesnik Janez Bile in spiritual J. Flis sta bila jedno leto pred Gorenjcem, zdaj že pokojni Jos. Ogrinec dve leti za njim. Ti mladeniči so takrat v semenišči spisovali slovenski časopis „Sava", v katerem so priobčili marsikateri dober spis ter se pridno učili slovanskih jezikov, posebno češčine. Zlasti Gorenjec se je v tem oziru odlikoval z veliko pridnostjo in vstraj-nostjo. Dne 30. julija 1865. v duhovna posvečenega so poslali najprej v exsilium — za kaplana v kočevski Koprivnik (Nesselthal), da bi si med nemškimi Kočevarji ohladil svoje pregoreče slovansko srce. Iz Koprivnika je bil 1. 1868. premeščen v Št. Lovrenc na Temenici, kjer je služil za kaplana štiri leta (1868—72), potem pa odšel v Slavino na Notranjsko (1872—74) in odtod k Sv. Juriju pod Kumom (1874 —77). L. 1877. je postal župnik v Adlešičah na kranjsko-hrvaški meji, kjer je poprej tako krepkega, živahnega, veselega in jedva 45letnega gospoda te dni pobrala bela smrt.
Javno pisatcljcvati je pričel Gorenjec leta 1861, v Janežičevem .„Glasniku", in tako rekoč pero v roci držečega je zalotila neusmiljena smrt. Brez dvojbe je bil Gorenjec jeden najplodovitejših pisateljev slovenskih, vendar samostalnega ni proizvajal nič. Bil je najprej znamenit nabiralec narodnega blaga in v „Glasniku* je priobčil dolgo vrsto prelepih narodnih pripovedek. V tem oziru je spomina vreden dopis s Poljan pri Kolpi v „Glasniku" 1. 1861. na 118. strani, v katerem Gorenjec pod naslovom „Prijatelj vsem rodoljubnim dijakom* z mlade-
niško navdušenostjo in domoljubno gorečnostjo pozivlje tovariše svoje, da bi pridno in vestno porabili počitnice v zbiranje narodnega blaga. — V drugi vrsti je Gorenjec znamenit kot pre lagatelj novel, povestij in romanov, katere je zlasti iz češč i ne , poljščine in ruščine prevajal na slovenski "jezik. Število takih spisov njegovih je Jegijon! Od leta 1802. do leta 1886. je s svojimi prevodi zalagal do malega vse politične in leposlovne časopise slovenske. Pri tem je iz znanih razlogov večkrat menjaval svoje im£: časih se je imenoval L. Go renjec, časih Po d goriški, časih Lavoslay, časih PodgoriČan. Kadar se je bal. da bi morebiti kakšen zelot prevod njegov mogel prištevati „kužljivim prismodarijam-, takrat se ni podpisal. Spisi njegovi se odlikujejo po izborni, lepodoneči slovenščini; oponašati bi se vendar moglo nekaterim izmed njih, zlasti tistim, ki jih je priobčeval zadnja leta, da je prelagatelj obdržal v njih preveč izrazov iz tistega jezika, iz katerega je ravno prelagal. Vendar mu ne štejemo v zlo te skoraj da neizogibne napake vseh prelagatelj e v, zlasti ker moramo hvaležno priznavati, da razven pokojnega Jurčiča nimamo niti jednega pisatelja, ki. bil tako izdatno obogatil p_rij> o v e d n o literaturo slovensko, kakor joje ^Leopold Gorenjec. Veliko plememjgga _ve,-selja je porodil s svojimi zanimivimi prevodi v tisoč in tisoč slovenskih srcih, i» hvaležno _se bode slovenski narod, čitajoč njegove mnogoštevilne povesti, še leta in leta spominjal ljubeznjivega, veselega pripovedovalca. Lahka mu zemlja in mi-lostiva sveta nebesa!
Nove knjige slovenske. Duhovno pastirstvo. Četrti del. Zakramentali, duhovno vladanje, pisarniška opravila. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišči.. Z dovoljenjem prečastitega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Prodaja „Katoliška Bukvama" 1885. str. 761—90.3. Vel. 8. Cena 60 kr. Priložen jo naslov, predgovor, zaporedno in stvarno kazalo. — Konec preteklega leta je izšel IV.. dopolnilni zvezek krasnega dela Zupančičevega. Čestitamo slov. duhovščini! Tisočl^t-niea Metodova ji je bila nenavadno plodovj|a. Podarila ji je dve veleknjigi: Fli-sove stavbinske sloge in II. del Pastirstva. 0 prvih treh zvezkih poslednje knjigo poročal je naš list že lani (glej „Li. Zv." 1885 str. 58—59 in str. 690). Poslednji zvezek razpravlja blagoslovila, običajna v sv. kat. cerkvi, predstavlja nam duhovnega pastirja kot vodnika ter dodaje navod, kako mu je zvrševati pisarniška opravila, Ni nam treba poudarjati, da je ves ta pouk premišljen, stvaren, tehtovit; ni nam treba hvaliti gladko tekočega jezika, knjiga sama kliče vse m slovenskim duhovnikom : Kupujte me! Spisal me je tovariš vaš, ki je dokaj let sam prenašal težo in vročino pastirskega dneva in mu srce gorko bije za vas in za blagor vaših slovenskih ovčic! — Zaboj za zabojem, napolnen z nemškim bogoslovskim književnim blagom, roma vsako leto na Slovensko. Žulji naših duhovnikov rede podjetne nemške knjigotržce. Dobra priznana si o ven ska knjiga, osvetljujoča okol-nosti, v kakeršnih živi in se giblje slovenski duhovnik, pa naj bi trohnela v kakšnem kotu „Katoliške bukvarne*! ! Zdaj je prilika, da naše vrlo duhovstvo dejanski pokaže, kako mu je mar za razvoj slovenske bogoslovskc književnosti. Potem se smemo nadejati, da nas po vzgledu g. A. Zupančiča razveselč tudi drugi slovenski bogoslovski profesorji s slovstvenimi plodovi, spadajočimi v stroko svojo. —n—
— „Ljudska knjižnica" objavlja v 24. zvezku obširno povest „Očeta Blaža otlina". Povest, posvečena dobrodušnemu čitateljstvu, zlasti vzrastli mla-dezni. Preložil jo je na slovenski jezik pokojni Leopold Gorenjec po dr. Vilj. Baubergerji. S tem zvezkom zvršujc „Ljudska knjižnica" prvo leto svojega živ-
Ijenja. Podala je v II. debelih knjigah slovenskemu narodu lepo število resnih in krat.kočasnih povestij in narodnih pripovedek ter izdatno obogatila pripovedno naše slovstvo. Dasi nam nekatere jstvari niso ugajale, vendar temu občekoristnemu in lepemu podjetju želimo mnogo prijateljev, bodi si pisateljev, bodi si naročnikov. — Zadnje dni nam je došel tudi že 1. zvezek II. tečaja. Obseza več drobnih spisov, tako na pr. „V Dragi", povest, spisal J. Zgodnjik. — „Žalosten konec malopridneža," povest, spisal Anton P. — „Dve sestri", pripovedka, prosto poslovenil A. P. A. — „Pripovedke v Slatinski okolici." — „Pastorka", zapisal K. Vitanko t. d. — „Ljudska knjižnica" izhaja po dvakrat na mesec in velja za vse leto samö po 1 gld. 70 kr.; za pol leta 90 kr. s pošto vred. Posamezni snopiči veljajo po 6 kr., s pošto po 8 kr. Naročnino sprejema g. Lavoslav Kordeš, tiskar, izdavatelj in urednik „Ljudske knjižnice" v Mariboru, v Šolskih ulicah 2.
— Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij Valenta, c. kr. vladni svetnik in redni javni profesor porodoslovja, vodja in primarij deželnih dobrodelnih naprav v Ljubljani i. t. d. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bamberg v Ljubljani 1886, 8ft, 16 str. Založil pisatelj. Drobna knjižica, v kateri nam skušen in slaven zdravnik podaja nauke, kako je ravnati človeku o raznih bolezenskih slučajih in nezgodah, predno dojde zdravniška pomoč. Gosp. pisatelj sam je deželnemu političnemu oblastva poklonil 800 izvodov svoje knjige, da jih razdeli po vseh ljudskih šolah na Kranjskem. Želimo, da bi se ta zlata, knjižica razširila do zadnje koče slovenske.
— Z g o d o v i n a f ar ä Lj u b 1 j an s k e š k of i j e. Izdaje A. K o b 1 ar. Tretji zvezek:. Zgodovina Šempeterske fare pri Novem mestu. Spisal Ivan Šašelj, kapelan. V Ljubljani. Založnik Anton Koblar. Natisnila K lein in Kovač (Eger). 1886. 53 str. 8.
Z Gorenjskega, kjer je hitela mimo nas v prvih dveh zvezkih preteklost Sorske, Preške, Nakelskc, Dupljanske in Goriške fare, odvaja nas tretji zvezek doli na Dolenjsko stran, na vinortfdno obrežje Krke. Vkljubu pičlosti virov podal nam je g. zgodopisec točen obris Šempeterske faro in njene minulosti po znanem Kob-larjevem načrtu: I. Prirodoznanski in statistični opis, II. Ob ustanovljenji fare, III. Cerkve, IV. Duhovni pastirji, V. Nekdanji dohodki vikarijevi, VI. Farovž in šola, VII. Odlični Šempeterčanjc. G. Iv. Šašelj nam jc znan kot vešč penezoslovec in marljiv izkopavatelj starinskih mogil poleg Mokronoga. Pričujoče delce priča, da! mu je jednako ljuba hčerka starinoslovstva — zgodovina. Istiniti, nekaj iz Valvasorja, nekaj iz „Mitth. d. h. V." 1848 in iz farnega arhiva pozajeti zgodovinski tvarini dodaje g. pisatelj tu pa tam v posladek kako pravljico, katera lepo povzdiguje mikavnost spisa. Prepričani smo, da hlastno sežejo Šempeterski farani po knjižici, predočujoči jim žal in bol, ki je tolikrat stiskal njih dede, opisujoči jim tudi tisto peščico srečnih hipov, ki so posijali zdaj pa zdaj na bodra njih selišča. A tudi slovstveniku zaleskeče marsikak biser iz g. Šašljevega delca. To so v prvi vrsti stara topografiška imena vinögradov, gozdov itd., katerih je tu izredno veliko nakopičenih. G. Koblarju želimo, da si pridobi več takih sotrudnikov, kakeršen je g. Šašelj, bi bode gotovo še nadalje opisoval fare, na katerih mu bode službovati v teku let. Slovenskemu občinstvu pa najtopleje priporočamo Koblarjevo podjetje, o katerem se celo napredni Čehi pohvalno izražajo. sTo delo me je jako iznenadilo. V tem ste nas prekosili, kajti mi kaj tacega do danes nimamo!" pisal je odličen Češki historik na Slovensko. Zvedeli smo, da namerava g. Koßläv nadaljevati zbirko svojo in da je več zgodovinsko zanimivih farä v delu. Malomarnost slovenska bode kriva, ako ne bode moči nabranemu gradivu na beli dan.
Slovenci! cenimo vsaj te drobtine, kar nam jih je ostavila jezna usoda. Pobrinimo se za domačo zgodovino!	—n—
Jurčičevi zbrani spisi. Odbor za Jurčičev spomenik, ki je doslej izdaval Jurčičeve zbrane spise, odstopil je lastnino in nadaljno izdavanje teh spisov „Narodni Tiskarni" pod tem pogojem, da se ona zaveže nadalje izdavati zbirko Jurčičevih spisov, o njih voditi poseben račun, oskrbovati pri sv. Krištofu Jurčičev grob ter po sklenenem konečnem računu polovico Čistega dohodka izročiti „Matici Slovenski" za Jurčičevo ustanovo „Narodna Tiskarna" je ceno Jurčičevim zbranim spisom znižala na GO kr. za vsak nevezani in na 1 gld. za vsak elegantno vezani zvezek. Doslej je prišlo na svetlo pet zvezkov, ki se dobivajo v , Narodni Tiskarni" (a ne več pri g. dr. Staretu) po zgoraj naznanjeni ceni (za dijake pa samo po 50 kr. zvezek). Odbor je Jurčičeve spise zategadelj odstopil tiskarni, da bi s tem pospešil njih razprodajo in nadaljno izdavanje. Tiskarna gotovo zvrši svojo dolžnost ter izda redno vsako leto po dva zvezka, ako jo bode razumništvo slovensko vsaj nekoliko podpiralo v domoljubnem tem podjetji. Kdor se naroča na liste, ki izhajajo v ti tiskarni, lehko priloži tudi malo svoto za Jurčičeve spise in knjige se mu pošljejo nemudoma. Zdaj se tiska VI. zvezek, ki izide okoli Velike noči. Odbor za Jurčičev spomenik pa v denašnji številki našega lista polaga svoj račun. Kar ima Še gotovega denarja, izroči ga Matici.
Glagolski nadpis v Sevnici. S. Rut ar piše v „Lj. Zvonu" II. 117: „Na gradu gorenja Sevnica (Oberlichtenwald) nahaja se glagolski nadpis"; in zopet isti v „Lj. Zvonu2 V. 440 po Janischevem Topogr. stat. Lexik, v. Steierm. pravi: „da se v gorenjem sevniškem gradu nahaja slovenski napis: ,na pana boga mi houffanje' in še drug glagolski napis". — 0 ti stvari sta pisala že prof. J. A. Suppantschitsch v knjigi „Ausflug von Cilli nach Lichtenwald" 1818 str. 136. in B. Kopitar v sestavku, „Slavisehe Aufschrift zu Lichtenwald in Untersteier" (v. Barth. Kopitar's Kleinere Schriften ed. Miklosich. 1857 16), po katerih nam tudi dr. Josip Pajek v svoji zbirki „Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev" na str. 163. tako pripo-včda: „Sevniški grad — bil je dolga leta lastnina Solnograških nadškofov. V gradu se nahaja takozvana lutrovska klet. Kletje bila svoje dni za druge namene pozidana, bila je katoliška cerkev. Ker so pa v Lutrovej dobi baje v njej opravljali lutrovci svojo božjo službo, sojnjo pozneje zyrgli in za vselej opustili. Na zbočenem stropu se dviguje lepa kupola; v kleti so ob obeh straneh razvrščeni velikanski vinski sodi, pod nogami pa ima obiskovalec ,žerf, domovanje rajnkih. Vjtej kleti se berejo sledeče besede na steni: ,Na pana boga mi je houffanje'. Na nasprotnej steni zapazimo ravno te besede, pisane z glagolicp0. No na sledeči strani 164. do-daje temu dr. Pajek to-le opazko: „Iz sostavka: ,Der sogenannte lutherische Keller in Ober-Lichtenwald! (.Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erf. und Erh. der Kunst- und historischen Denkmale'. 8. knjiga, 3. zvezek) je razvidno, da se imenovano poslopje nikdar ni za božjo slušbo vabilo, in da je' le z latinskimi črkami pisan stavek pristen, ne pa on, o kojem se je mislilo, da je pisan z gla-golico". —
Stvar je res zanimiva in važna. Vsebina omenjenega napisa je pač luterska („Gott ist meine Hoffnung"), a oblika, vsaj ponekoliko — češka („pan" — gospod). Kako bi neki češčina prišla v slovensko stran, in kako bi še v protestantovski dobi rabila glagolica?! — Iz navedenega izvestja po „Mittheilungen" zved&mo samö to, da je pristen nadpis v latinici; a nič se nam ne pripoveduje glede gla-golskega: ali da je kakov t£k nadpis, dasi z drugim značenjem, ali pa da gla-
golskega nadpisa tam sploh ni. Dr. Pajek, kateri je po lastni izpovedbi „leta 1862. ovi grad obiskal", sam tudi kar ničesa ne omenja o najdbi svoji. A vsekakor bi bilo vredno, da stvar preišče kateri strokovnjak naš ter nas konečno izvesti določno, kaj in kako je z „glagolskim nadpisom v Sevnici".	A. F.
Naše tiskarne. Na Kranjskem imamo osem tiskaren, namreč: tiskarno Blaznikovih naslednikov, Katoliško, Kleinmayr-Bambcrgovo, Klein-Kovačevo, Mili-čevo, Narodno v Ljubljani, Krajčevo v Novem Mestu in Šebrovo v Postojini. Največja je Bambergpva tiskarna: v nji dela 33 stavcev in mašinistov in 7 vajencev, 4 brzotiskalnice in 5 drugih strojev, katere vse goni plin. Prva za njo je „Narodna Tiskarna", ki ima 2 brzotiskalnici in o drugih strojev, 13 stavcev in 6 vajencev. Blaznikova ima 11 stavcev, 4 vajence in 2 brzotiskalnici in 7 raznih strojev; Katoliška 7 stavcev, 3 vajence, 1 brzotiskalnico in 1 pomožni stroj; Klein-Kovačeva 4 stavce, 3 vajence, 2 brzotiskalnici in 5 drugih strojev, Miličeva 4 stavce, 5 vajencev. 2 brzotiskalnici in 4 druge stroje, Krajčeva ima 3 stavce. 1 vajenca, 1 brzo-tiskalnibo in 1 drugačen stroj, Šebrova v Postojini ima 1 stavca, 1 tiskalnico in 1 stroj.
„Podpiralna zaloga slovanskih vseučilišnikov v Gradci" je imela 1884/5. leta 707 gld. 60 kr. dohodkov in 597 gld. troškov, od katerih se je 329 gld. razdelilo v podporo 17 slovenskim vseučilišnikom. Glavnica se je to leto pomnožila za 700 gld. in znaša zdaj 5900 gld. Iz odborovega poročila in iz navedenih imen darovalcev vidimo, da slovensko razumništvo ubožne vseučiliške mladine naše nikakor ne podpira v toliki meri, kakor bi bilo želeti. Naj bi imovitejši domoljubi pomislili, kako dobro naložč vsak goldinar, ki ga pošljejo podpiralni zalogi; kajti ž njim podpirajo nadarjeno, a ubogo mladino slovensko, ki je up in nada boljše bodočnosti naše, ž njim podpirajo narod svoj. Darila se pošiljajo veleučenemu g. c. kr. vseučiliškemu profesorju dr. Gregorju Kveku, ki je duša podpiralni zalogi.
Novi časopisi hrvaški in srbski. V Zagrebu je g. Ivan Krajač začel iz-davati nov velik ilustrovan hrvaški list „Balkan", katerega ureduje gosp. Ivan Kokotovič. Stalni sotrudniki so mu znani hrvaški literati E. Barčič, dr. Marijan Derenčin. Desiderius, Jos. Draženovič, Fran Folnegovič. Avgust Harambašič, dr. Hinko Hinkovič, Jovan H ran i lov ič, Nikola Kokotovič, Anton Kovačič, Sil\ij Kranj-čevic, dr. Fr. Pilepič, Jos. Prigl, Julij Rorauer, Gjuro Turič. Umetniški del lista ureduje slikar Ferdo Kikerec. glasbenega Ivan pl. Zajec Doslej so nam došli Štirje zvezki, v vsakem oziru izvrstni: polni so lepih pesmij, živahno pisanih povestij in raznovrstnih črtic, posebno dobro je uredovan „Listek". Tudi podobe so čedne in prinašajo zlasti obraze imenitnejših političnih prijateljev Starčevičeve stranke. Cena listu, ki izhaja vsak mesec po dvakrat v velikem formatu „in folio", je za vse leto 6 gld. — Izvrstni srbski leposlovnik „Stražilovo", ki je lani nehal izhajati, oživel je z novim letom spet pod svojim prejšnjim uredništvom v Novem Sadu. — V Sarajevu je g. Božidar Nikašinovič začel izdavati po dvakrat na mesec ilu-strovani srbski leposlovni list „Bosanska Vila"', ki ima blizu tako notranjo in vnanjo obliko, kakor „Stražilovo".
,,11 signor di Valpacifico." Racconto di Giuseppe Stritar. Versione dallo sloveno di Ivan Trink o. To je prelepa Stritarjeva povest „Gospod Mirodolski", katero v izbornem italijanskem jeziku priobčuje naš rojak gospod Trinko v vi-demskem dnevniku „11 Cittadino Italiano". Gospod Trinko ima izvrstno pero; ustregel bi nam, ko bi Italijane seznanil še s kakim drugim slovenskim pesniškim proizvodom.
XXI. naloga. Zložil J. £o$pi$il v Krču. Črni.
Mat v dveh potezah.
4. partija. Gambit, Cochraneov.
(Igrala stajo v berolinskem turnirji (1SS1. lota) najboljša ruska igralca zdanje dobo.) Beli.	Črni.
Cigorin.	Vino ver.
1.	02 — 04
2.	f 2 — f 4
3.	Sgl — f3 ■i. Lf I — c4
5,	S f 3 — 0 5
6.	K e 1 — f 1
(s t — oo 05 — f 4 : g 7 — g 5 ! (i 6 — g i D d 8 — h4 + t f 4 — fSI
Potezo f4 — f3 jo izumil Anglež Job n Cochrane <1792—1S78) in po njem ima igra ime.
7.	<12 — d 4 !	SgS — f«
8.	Sbl — c3 Ta poteza jc dobra.
8..........f3— g2:f?
Bolje bi bilo : d 7 d iS !
9.	K f l — g2	»h 4 — h 3 f
10.	Kg2 — gl	d 7 — d 5
Tudi zdaj bi bilo bolje ; d 7 — d C
11.	L c 5 — do :	Sfc — d 5 :
12.	S c 3 — d 5 :	L f 8 — d«
13- I>dl — ol! Tu poteza, ki zabrani g-i — g S, odloča partijo za belega.
13..........SbS — d 7
Ii, Sc !i — d 7 :	Ij c S — d 7 : '
15. c 4 — c 5	0—0—0
1C. 0 5 — d C :	T d S — cS
17.Dol — a5	Črni sc podi.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., Četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Mat
Sah.
Ureduje Janko Kalan v Velikih Laščah.
Denašnjima nalogama našima sta bili v problemskem turnirji, ki ga je bilo razpisalo šahovno društvo „Lusatia" v Zgorelci (Görlitz), prisojeni specijalni darili za najboljšo tripotezno, oziroma dvopotezno nalogo. Poslanih je bilo vseh vkup 92 nalog. Prvo darilo za vso po-slatev je vsprejel 0. Nemo na Dunaji. V obče pa so v tem turnirji nove slave dosegli češki komponisti, tako zvana „mlada češka šola", kajti razven Pospi-šila so bili ali z darili venčani ali pohvaljeni še štirje Čehi.
Popravek.
V XVI. nalogi (Chocholouša) je slučajno izostal č r n i k m e t f 6, brez katerega se naloga ne da rešiti; zatorej prosimo č. g. reševalcc, da jo v tem zmislu pod-polnejo. XVII naloga (gospe Schettove) pa je pogrešna, ker se da rešiti že v dveh potezah; morda jo popravi zložiteljica, da bode korektna, a potem jo priobčimo v novi pravilni obliki.
Beli. treh potezah.
i
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj ill odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
kdo komu kaj porednega povedal na uho, beži in hitro se izgubi v gneči brezštevilne množice.
Pa zakaj so ljudje tako nezmerno dobre volje, kadar se ošemijo in preoblečejo? V prvi hip se mislečemu človeku to res čudno zdi, ali če stvar mirno presodi, jasna mu je tudi ta prikazen v človeškem življenji. Izkušnja nas uči, da je človeku prirojena želja, da bi se mogel časih nevidnega ali neznanega storiti. Že malo dete se rado skriva in pri vseh narodih nahajaš pravljice o čudodelnem pokrivalu, ki človeka dela nevidnega. Pa še nekaj. Človek hrepeni vedno više, a ker ne more vsega doseči, hoče vsaj za nekoliko ur biti na videz to, kar v resnici ni. Ali moreš zameriti mladi Šivilji, če si želi biti slavljena, kakor bogata gospa, kateri je ravnokar sešila novo opravo? Nikakor ne; saj je ona tudi ženska. Pa če ista šivilja lepo z masko pride na ples in jo obletavajo mladi gizdalini, kakor bi bila kaka imenitna gospodična, ali se ji ne bode smijalo srce? Gotovo, in še dolgo se bo rada spominjala, kako je ves večer motila izbirčno gospodo.
Take in podobne misli so se rodile Mirku, ko je stoj6 sredi dvorane gledal in opazoval, kar se je godilo okoli njega. Časih je tudi njega kaka maškara mimogrede ogovorila in rekla, da ga pozna, ali ravno s tem, da mu ni vedela druzega povedati, pokazala je, da ga ne pozna. Mirko je bil prav dobre volje. Danes se je mogel brez skrbi kratkočasiti, nihče ga ni poznal, on pa tudi nikogar; mogel je govoriti, kar je hotel, nihče ni njegovih besed deval na rešeto, in ko bi jih hotel, ne bi utegnil v splošni zmešnjavi. V tem prideta rudeč in rumen ženski domino mimo njega. Rumeni ga z mahalcem udari po rami in pravi: „Poznam te." Ali tako slabo je izpremenil svoj glas, da se je Mirko nehotč zasmijal in rekel:
„Tudi jaz te poznam, lepa maškara, akoprem ti ne vidim v obraz. Če hočeš, opišem ti na tanko skrito glavo in povem tvoje ime."
Elza se ni mogla več zatajiti. Pustivši rudečo svojo tovarišico nadležnemu „Kitajcu", obesila se je ob desno Mirkovo roko ter ga pod mahalcem rotila, naj je za Boga ne izda. Zdaj sta se za drugimi sprehajala po dvorani in se tudi tikala, kakor je z maskami navada. Mirko je takoj uganil, da je rudeči domino Ema, „Kitajec" paČermak; a na to je plaho svojo maškaro radovedno vprašal: „Ali so mati tudi z Vami?"
„Tudi," zavrne mu Elza, „tam-le v kotu sede v črnem dominu. Prav lepo smo jih morali prositi, da so se nam udali. Pa saj nismo brez uzroka tu. llovskega zalezujemo. Radi bi do dobrega vedeli, kaj je ž njim. Saj ga poznaš. Ne tajim, dobra prijatelja sva bila, in še