Prešernovo
GLEDALIŠČE
V KRANJU
TELEFON ŠTEVILKA $55
Qledališki list
SEZONA 19 4 5 - 1946
=9=	_	—
PAVEL ŠUREK
PESEM S CESTE
Cena din 2*>
PESEM S CESTE
KOMEDIJA V TREH DEJANJIH S PETJEM IN GODBO Spisal: Pavel Šurt-k Prevci S. B. S. Režija: Peter Maler
OSEBE
MIŠKO .
KRIŠTOF . KARL . . ANA . . KATI . . KONRAD . STRAŽNIK
Začetek ob 20. uri
ŠTUHEC MARKO HORVAT JOŠKO VAJT JELA SABADIN VERA HLEBŠSONJA VERTOVŠEK MILAN TREFALT ML.
Konec ob 22. uri,
Mladini pod 11. letom vstop prepovedan!
gledališki list
Prešernovega gledališča v kranju
1945—1946 * ŠTEV. 9
vel Šiirek
rf)esem £ eeste
Premijera 18. maja 1946
Pavel šurck si je znal izbrali originalno ali vsaj ne preveč izrabljeno — okolje in ga je znal na originalen način orisati.
Vsakdanje življenje malih ljudi, življenjskih oulsiderjcv, J reli muzikantov, ki pojo o sebi v stilu Francoisa Villona:
Trije smo tu prešerni muzikanti, trije zavrženci in brodolomci.
Po cestah hodimo v dežju in soncu, kol vsi raztrgane! in brodolomci.
Vsak zase v svetu kol osamljen zvok neznane, skrile tožbe trepeta.
A vendar tisoči pojo iz nas, smo ko utrip ogromnega srca.
Ne prosimo, a vendar smo berači, ne muziciramo za bogatine.
Le po predmestjih v ritem, melodije prelivamo radosti in bolečine.
Pod okni godemo iz dneva v dan in same sebe dajemo se v dar.
Vse, kar imamo, nudimo ljudem: to majčkeno življenje za denar.
Med črno bedo in lepoto zvoka življenje nas je vjelo kakor v past.
A mi le godemo in mislimo skrivaj na la norčavo žalostni kontrast.
Trije smo tu prešerni muzikanti, a kdo globino naših duš pozna?
Po cestah hodimo v dežju in soncu in smo utrip ogromnega srca.
Trije muzikanti: Miško. Krištof in Karel žive skupaj v majhnem Miškovcm stanovanju, kjer jim gospodinji Miškova življenjska družica Ana. Trije ljudje — trije značaji: Miško, lepotec ciganske krvi, rojeni ljubimec, ki ga vleče v svet, Krištof, preprost, a načilan, filozofsko nastrojen človek, ki ga je sama dobrota in zapiti, a dobri Karel s sančovsko naravo.
Življenje te trojice in Ane teče mirno — v kolikor ga ne kali zapeljiva vdova Katrica. Nekega dne pa jih postavi usoda pred življenjsko preizkušnjo. Slučajna najdba dragocenosti jih omami, v prvi pijanosti sreče sc razkrinkajo značaji, boljša bodočnost zamami in stare vezi popuščajo. Njihov majhni svet se zamaje v temeljih, vse kaže na razpad. Toda etična moč prijateljstva zmaga nad mamljivim mamonom, srce spregovori z najmočnejšimi argumenti in iz-vojuje zmago.
V tej igri, katere glavna vrlina je preprosta človečnost, brez lažne čustvenosti, je s preprostimi sredstvi zajeta tragikomedija življenja. Brez nabreklosti in patetike. Samo z mnogo pristnosti. In srca. Toploto. Prisrčnostjo. Dušo.
In kdor ne odhaja o,d predstave ves svetal od ljubezni do brezimnih, ponižanih in razžaljenih, je pokvarjen ali pa bedak.
V	]E3 H ONIKA DESENIŠKfl e «»«.«, «t,v
Vsebinsko je zajet v tej peldejanski Župančičevi tragediji konflikt čustva z razumom. Konflikt ljubezni Friderika Celjana in njegovega nesrečnega zakona z Jelisavo Frankopanko ter obrala k Veroniki Deseniški na eni strani, na drugi pa njegov odpad od ekspanzijskih političnih načrtov njegovega očeta, grofa Hermana celjskega, ki mu je dvig celjske moči prva in edina življenjska naloga, za katero žrtvuje vse obzirc. Zgodovinska doba fevdalslva in njegovih predpravic, trenje zaradi socialnih razlik, ki povzroče spor med očetom in sinom zaradi Veronike, je vzročna podlaga za konflikt in tragedijo ljudi, kol so jih rodile vse dobe. odkar sloji svet. Odkar živi. Oblastiželjnost in si skuša podjarmili svet, in srce, ki čuti svobodno in se ne da nasilno vkleniti v ukazan ritem žive tragedije posameznikov in skupin ljudi, ki gredo rajši v smrt, kot da bi zatajili klic srca. Tak boj pravice s krivico, svetlobe s lemo je prikazal pesnik O. Župančič. Svoboda človekovega čustvovanja je sveta in zanjo se odreče Friderik spravi z očetom in Veronika poslane nedolžna žrtev Hermanovega nasilja. Ta, v lirično-sublilne in drama-tično-dinamične prizore zajeli konflikt je sublimiran s primernimi (zelo posrečenimi; črtami režiserja Petra Malca) v triurno predstavo.
Uprizoritev te tragedije je za gledališče ljubiteljev težka preizkušnja njihove zmogljivosti. Sicer je res, da ne potrebuje preveč številne zasedbe, zalo pa izbranih moči. Ni dovolj, da sij dobri samo: Veronika, Herman, Friderik, Jelisava. Bonaventura in Pravdač; tudi epizodne vloge morajo biti v harmoničnem sorazmerju med seboj in glavnimi osebami.
Tekom sezone smo videli v Prešernovem gledališču razne predstave. Kot slogovno najbolj harmonično uravnovešena, lako po igralskih stvaritvah posameznikov kakor ansambla prednjači ..Via Mala“.
V	drugih, manj uravnovešenih so pomembne in jim dajejo tehtnost storitve posameznikov. „Veronika I)eseniška“ spada bolj v vrsto posameznih izrednih stvaritev.
Ta tragedija zahteva tenak čut za visoki slog. Režiser Peter Mal ec je dokazal, da je slogovno igro dobro doumel, do odtenkov Pa ni mogel, ne po lastni krivdi, temveč zaradi prezaposlenosti igralcev in poman jkanja časa. Razen lega mu marsikak igralec kljub dobri volji ni mogel slediti, deloma zaradi nedostajanja tehničnih sredstev, deloma pa zaradi pomanjkanja umetniškega formata.
Kljub navedenim težkočam pa je bil učinek predstave vendarle visoko nadpovprečen in je zapustil pri občinstvu resnično globok <lojem.
*
Kol najmočnejša in igralsko najbolj zrela stvaritev večera sloji na čelu uprizoritve Malčev grof Herman, z e po fizični strukturi je njegov Herman ves podoba trmaste moči, ki ne izvira toliko iz razuma, kakor iz ekspanzivne nature. Njegovemu Hermanu verjamemo, da je šele njegov ded prejel grofovski naslov in da so bili preprost rod z neugnanim stremljenjem po dvigu na socialni lestvi — tudi za ceno nasilja. Malčev Herman je. bil glasovno lepo ubran in mogočen, v kretnjah skop, a zalo vendarle odlično karakteriziran. V linearno preprosto izpeljani vlogi je imel igralsko nekaj krasno doživetih psiholoških odtenkov, ki so dale njegovi podobi Hermana rembrandt-sko osvetlitev. Celotna podoba Hermana je bila sicer — ne na Mal-čevo škodo! — močno pod dojmom vzora. Levarjevega Hermana, toda Malčevi individualni igralski odtenki so ji dali šele pravo ceno in izpričujejo njegovo darovitost.
V igralski podobi P'. Trefalta je bil Friderik podoba mehkega, vsega osebnemu doživetju ljubezni predanega moralnega slabiča, čigar aktivni, vzponi so samo trenotni vzgibi, brez trajne veljave. V lju-bavnih prizorih, in posebno v ječi je imel prepričevalne momente. V govoru stihov pa je manjkalo intenzitete; prevladovala je igralska rutina namesto resnične globine. Molila je neskladnost gibanja z besedilom. Daši. bi mehko, mestoma mlahavo kretanje lahko izvrstno služilo kol izraz za labilni značaj — če bi bilo umetniško dognano — je delalo vtis nespročenosli. Razen lega je učinkoval v vigranem ansamblu kot organsko nepovezan element. Zunanje, kol pojava pa je bil ustrezajoča figura.
Grofica Jelisava je bila Božena Igliče v a. Po duševnem formatu in po žlahtnosti čustvovanja prav gotovo niso mogli izbrati primernejše igralke. Njena moč je lirična subtilnost izraza, zato je laka mesta obvladala brezhibno in z lahkoto. Potrudila sc je dati Je-lisavi kraljevski format, tako v pojavi, kakor v kretnji in glasu. Kot rečeno, se ji je to na liričnih mestih posrečilo, na dramatičnih pa ji je pri konceptu prevelike dimenzije mestoma nedostajalo dinamične moči. Kljub temu je pretresla in ganila z resničnostjo čustvovanja, posebno v najtežjih prizorih, medtem ko je v nekaterih manj važnih motila nekoliko patetična poza. Če bi usmerila lik Jelisave bolj v subtilnost podajanja, kakor pa v mogočnost zunanje forme, bi dosegla še večji uspeli. Vsekakor pa je njena storitev zaradi pristnosti doživetja med najboljšimi.
»
Velik dogodek večera je bila S. Hlebševa kot Veronika. Daši je la za devetnajstletno igralko nadvse tvegan poizkus, se je presenetljivo dobro obnesel. Njena Veronika je bila vsa v znamenju mladosti in z njo zvezane življenjske neizkušenosti. V tein se je razlikovala od Veronik, ki jih poznamo iz ljubljanske Drame. Te so kazale stopnjevano dozorevanje iz neizkušenega dekleta v dozorelo ženo, ki ve kaj hoče in se zavestno bori za svoje pravice, za ime bodočega otroka in katere tragična krivda je to zavestno stremljenje po socialnem dvigu. Veronika Hlebševe je od začetka do konca žrtev svoje mladostne neizkušenosti: najprej svoje ljubezni do Friderika, pozneje poslane kol interpretka Friderikovih želja in pod dojmom lastne manjvrednosti (socialne) žrtev Hermanovih spletk. V 4. dejanju, v konfliktu trojice je pasivna, šele v kletvi nad Hermanom sc vzpne v dinamični višek. Dominantna poteza njene Veronike j c deklištvo, ki. ga ne morejo uničili najtežji življenjski viharji. V lem je idenlnična z Goethejevo Margareto v ,,Faustu". Veronikina karakterna in duševna čistost prihajata v prikazu Hlebševe do najverjetnejšega izraza. V zadnjem prizoru ji je še manjkala tehnična diferenciacija igre, toda čustvena iskrenost in ganljiva pristnost doživljanja odtehtala marsikaj. Hlebševa z vsako vlogo znova potrjuje, da je talentirana, njena Veronika pa je vrhunec njenega letošnjega nastopanja. Za tako mlado igralko premore presenetljivo veliko lestvico doživetij in občutij. Ona j c velik talent, ki pa ima še mnogo dolžnosti do sebe. Njena igralska autokritika bo pripomogla do lega, da jo la velik uspeh ne bo zapeljal in da h nadaljnem delu. na sebi ne bo popustila. Posebno dojmljiva je bila v konfliktu z Je-lisavo in Hermanom ter v umiranju v ječi, kjer je dala mnogo lepot in vrednot. Harmonija kretanja, prijetni glas in lepa pojava so jo usposobili poleg drugih vrlin za interpretko Veronike.
Žida Bonaventuro je predstavljal ,f. Fugi na. Njegov Bonaventura je bil v prvih prizorih realistično stvaren, zelo trezen, hladen. Na njem ni bilo nič magije osebnosti, nič čara, ki ga ima trgovec, ki zna zmamiti ljudi h kupčiji in jih očarati s prelesljo svojega blaga. Tudi liste prikupne goljufivosti, ki leži v besedah in vsebini Bona-venturovcga značaja ni podal. Pač pa je izluščil iz raznolikosti barv samo poštenje, samo človečnost in jima dal ves poudarek. Zato je najmočnejše učinkoval v ječi, kjer je zavalovala okrog njegove pojave in iz besed usodnost, metafizična vzročnost dogajanja. Fugina je močna igralska osebnost z posebno odrsko emanacijo. Želeli bi bilo, da bi našlo vodstvo gledališča zanj kako veliko vlogo, v kateri bi lahko zablestele njegove premalo izrabljene umetniške zmožnosti.
Klavora kot Pravdač tokrat ni upravičil svojega znanega igralskega slovesa. V sceni, kjer trčita dva svetova: Hermanov avtokratski svet in. Pravdačev humanizem in ki predstavlja ideološko višek tragedije, je Klavora podal golo besedilo. S strani Hermana (Malca) je bila scena sprožena z vso dinamično intenziteto, a ni našla odziva, vedno je butala v prazno. Citat „... niti bilke nisem premaknil" je šel mimo nas brez vsakega učinka in vendar je v njem
col svet humanosti. Kakšna škoda, da je Klavora lo pot lako popustil!
Po igralski intenziteti, s katero je podal vlogo (tu in lani celo za kak odtenek premočno) spada vile/. Jošt I. Grašiča ob slran Malčevega Hermana. Grašič ima izredno le]), čudovito zvočen bas in daje z njim izredno posrečeno karakterizacijo razgrajajočega, dobrodušnega Jošta. Včasih pronikne skozi njegovo igro tealralika, toda to ho režiser zlahka odpravil. Grašičev Jošl je bil sočna podoba moške, zdravja prekipevajoče nature, junaka in pivca ler zvestega človeka.
Med posebno lepe stvaritve večera spada Majerjev oskrbnik Nerad. Zastavil ga je brezhibno v kretnji in maski. Na premieri je bil mestoma prelili in v tempu nekoliko prepočasen, sicer pa krasen lik starega filozofa.
Igralka tete Side, V. Sagadinova, kaže inteligenco in ima prijeten organ. Kolikšna je njena igralska darovilosl bomo lahko presodili po kakšni njej primernejši vlogi. Za zdaj je možno ugotovili dovolj čustvenosti in občutja za finese besedila.
J. L u x a je za vloge v prozi zelo uporaben i,n odličen igralec, pri Deseničanu, ki je bil sicer zelo lepo podan, pa je molil v verzih sla-kalo primorskega narečja.
V manjših vlogah so nastopili: Uče v a M. (Katica), Gogala (vitez Ivan), Mali jeva (Brigita), Šorli jeva 1. (Gela), Marn L. (kancelar) in Verlovšek M. (pisar). Vsi so sc potrudili, da bi rešili -svoje vloge čim uspešnejše in so v lem (udi dobro uspeli.
Malčeva režija je v konceptu ustrezala zahtevani igre in če izvzamemo sceno s Pravdačcm, moramo priznali, kar je priznalo občinstvo s svojim živahnim odobravanjem: da je našla ..Veronika De-seniška" v čustvovanju in dojemanju res velik odmev.
Dejanje se je vršilo na stiliziranem odru v zavesah, z najpotrebnejšimi oznakami prostorov s pomočjo oken, vral in gobelinov. Celotna predstava je bila ubrana ne na mnogo, toda skladno uravnor vešenih barv, kretenj in tonov. Zal, muzikalna spremljava, ki jo zahteva dejanje ni bila stilna iz odgovarjajočega stoletja, ali vsaj v tem slogu zasnovana; a spričo sicer ubranega dejanja ni preveč motila.
O ruskem gledališču
★
Stanislauski In Hndožesluenl teater
Leta 1803 se je rodil v Moskvi premožnemu trgovcu sin Kon-slantin Sergejevih Aleksejev. Hus, kateremu pa je plala po žilah francoska teaterska kri; njegova stara mati, po materini strani, je prišla kol igralka z neko potujočo francosko igralsko družino v Petrograd in se je tam poročila s čistokrvnim Husom. Tako je podedoval sin Aleksej svojo leatersko kri po stari materi in tako je najlli pri njem strast do ..igranja'" že prav v otroških letih, in jo je zasledovati še kasneje po letih z vso resnobo pri raznih laičnih prireditvah, ki so veljale predvsem izbranemu krogu njihove številne rodbine, prija-
tel jev in znancev. — Od vsega početka je bil duša vseh teh prireditev, lako kot režiser, igralec in organizator mladi Konstantin. Zanj je bil lealer ne samo neka strast temveč resen študij. Spoznal se je in pritegnil v svoj krog opernega pevca Komisarševskega, ki je postal njegov učitelj in režiser; ta ga je bolel pritegniti operi, a Aleksej je ostal rajši pri dramskem gledališču. Posebno sla vplivala v tem oziru nanj dva umetnika, zakonca Fjedotova. člana ..Malega teatra". Misel, da bi sc vpisal v oficijelno dramsko šolo. je kmalu opustil, ker se mu je zdela ta zelo pomanjkljiva in nezadostna in v neki meri tudi zato, ker je. moral pomagati očetu v trgovini in mu je tako radi domačega tlela nedostajalo časa za šolo. Ves svoj prosti čas je ulakni.l v delo z diletantskimi igralskimi družinami. Tu si je nadel tudi od nekega svojega igralca-dilelanta. ki je igral v njegovi igralski družini, a katero je kasneje zapustil, svoje odersko ime: Stanislavski. — Mladi Stanislavski je deloval tudi še vnaprej z prav istim svetim ognjem na vseh področjih teaterske umetnosti. Predsedoval je nekemu literarnemu krožku in skušal tudi tu spoznavati in gojiti tealersko kulturo, nemalokalcrikral je zašel pri tem svojem početju v velike dolgove. Leta 1800 so prišli slavni Meiningovci na svojo poslednjo veliko turnejo v Moskvo. To gostovanje je postalo usodno za njegovo življenjsko pot. Ta igralski kolektiv s svojim velikim umetniškim nivojem, je napravil na tega mladega Rusa lako močan vtis. da mu je povsem podlegel. Odprl sc mu je povsem nov svet, svet poln resnične in prave odrske umetnosti. Deloval je zaenkrat še vedno s svojimi diletanti, katerih krog se je vedno večal in med katerimi je bilo najti že nekaj izrazitih močnih igralskih talentov. Njihov repertoar je bil nadvse zanimiv in bogat. Igrali so stara in nova francoska, nemška, angleška in ruska dela; celo Shakespearje-vega „Otella“ so sc lotili;.
Lela 1898 pa je prišlo do zgodovinskega, odločilnega sestanka med njim in genijalnim možem, literatom in dramaturgom Nem ir o-vičem D a učen ko m, ki je poslal zanj usodepotn. Dančenko je zasledoval Stanislavskega vse pozornosti vredno diletantsko početje, ga povabil k sebi in v 18 urni neprekinjeni debati v neki predmestni krčmi sla skovala la dva moža načrte za novo gledališče. Stanislavski sam piše o tem sestanku z Dančenkom v svoji znameniti knjigi: ..Moje življenje v umetnosti'1, sledeče: „Program novega gledališča je bil revolucijonaren. Protestirala sva proti prejšnjemu načinu igranja, proti igralski rutini, proti konvencionalnosti tcatpr-skili prireditev in inscenacij, proti zvezdništvu, ki ugonablja ansambel, nasploh proti staremu načinu predstav in proti cenenemu ter pleh-keku repertoarju takratnih gledališč". Tudi glede gmotnega in socijal-nega stanja igralskega poklica sla si belila glave in prišla do pozitivnih in ugodnih zaključkov.
Tiste noči, v tisti nočni strastni debati med Stanislavskim in Dančenkom se. je rodil ..Moskovski Hudožcstveni teater". To je bilo spomladi. 'Na jesen istega leta sta hotela začeti s tem svojim novim gledališčem; toda bilo ni denarja. Stanislavski je tičal že tako
in tako ves v dolgovih, Dančenko pa denarja še nikoli ni imel. Kaj jima je bilo zdaj početi? Na srečo se je našel nek teaterski človek ljubitelj gledališča, ki jima je dal na razpolago prazen, prostoren skedenj v predmestju Moskve, v vasici Puškino. Stanislavski in Dančenko sla se preselila tja s svojimi igralci, ti so sledili svojima vodnikoma z vso ljubeznijo in delali v lej vasici na tem skednju vse poletje z vprav pobožno predanostjo in resnostjo. Vadili so dnevno od 11. ure dopoldne do 5. ure popoldne in od 8. ure zvečer tja do zgodnjih jutranjih ur. Začeli so z Aleksej Tolstojevo dramo „Car Fjodor“, Brezštevilne so bile ure, ki jili je prebil Stanislavski s študijem glavne vloge s svojim najboljšim igraicem Moskvinom. Po nenehnem sedemmesečnem študiju lega komada so se preselili vsi v Moskvo najeli tam zase gledališče ..Kremi lage“ in doživeli tu It. oktobra 1898. leta svojo veliko uro, svoj krst in nepopisno zmago! — Bila je to mojstrska vprizorilev, kjer so prekosili celo Meiningovce. Tu je bila započeta igralska umetnost, ki je zrasla povsem iz ruskega miljeja, bila porojena, započeta in vživeta povsem iz lastne bili. toda v vsakem tonu, vsaki gesli podrejena celotnemu naslrojenju scene.
Hdino, kar je manjkalo tem ljudem je bil pesnik, čigar tekst bi bil njih vreden, čigar dramatični genij bi zvabljal in oplajal do popolnosti tega režiserja in le igralce. In lega pesnika so našli; pes-nika-dramalika A n t o n a C e h o v a.	(Se bo nadaljevalo)
Posebni pomen Cankarjeve dramatike za slovensko gledališče
Ivan Cankar je — zlasti z analizo slovenske družbe in slovenske morale — tudi snovno začel in razkril čislo nove svetove in je tudi oblikovno pokazal taka pota, kakršnih nihče od slovenskih dramatikov ne pred njim in ne ob njem ni bil zmožen pokazati.
Paznemu in prodirnemu razmotrivanju se 'kakor samo po sebi izločajo in izpostavljajo iz vsega bogatega Cankarjevega ustvarjanja zlasti tri dragocene lastnosti, ki bi jih zaradi jasnosti in enostavnosti imenovali: Spoznanje, upor in hrepenenje.
1. Redkemu med našimi pisatelji je dana sposobnost, s tako brezobzirno roko posegati v najbolj skrile in temne količke slovenske zatohle družbe in njene tipične predstavnike s tako žarko lučjo od vseh strani osvetljevali- Ta nenavadna kritična darovilost spoznanja je lista, ki je Cankarju omogočala, da je pričarala pred nas vso gnilobo ozračja, v katerem je rasla, v katerem je dihala in diha povečini še naša malomeščanska družba. Kakor v snopu žarometov stoje pred nami li napol demonični, napol strahopetni mogotci, se pehajo pred nami li napol groteskno zveriženi ter skoraj ogabni, napol usmiljenja vredni ničvredneži in siromaki! Kakor veliki, neznani čarovnik prijema Cankar s lem svojim vseprodirnim spoznanjem kakor s kleščami cepetajoče lopove in omahljivce za vrat ter naravnost s strahotno neizprosnostjo razpostavlja i,n' razvija pred našimi očmi to skorajda pošastno tako klaverno in odurno procesijo.

Nihče ni znal lako točno pogoditi tvorcev in predstavnikov slovenskega družabnega okolja, nihče lako kruto nanizali vseh jagod na videz tako pi,saneg'a. v bistvu pa vendar tako strašno črnega našega družabnega venca.-Spomnimo se samo grozotne nasitnosti oblastnega morilca, kralja na Betajnovi, Kan tor j a; spomnimo trde, kol živ ullimatum učinkujoče postave inkvizitorskega dogmatika župnika iz Hlapcev; spomnimo samo političnih koristolovcev in korilarjev doktorja Grozda in doktorja Grudna iz ..Narodovega blagra"; spomnimo se nadalje zahrbtne, potuhnjene ih lokave propalosti, učitelja Komarja, rodoljubarske copate Zupana iz „Pohujšanja", rafinirane in erotično osoljene premetenosti G rudno vkv, z resnobo odete a v resnici od zadržane pohote dehteče matere županje iu od poželjivosli cmokajočega cerkovnika iz .,Pohujšanja"; nadalje jezikave klepetulje Mrmoljevke; kol jegulja gibčnega, lizuna žur-nalisla Sirotke, svetohlinske navihanke Minke in obeli pijanskih lenuhov in postopačev 1) a ca r j a in Pisk a. Spomnimo se v isti vrsti še nekoliko svetlejših, četudi prav nič koristnejših primerkov, kakor so: sicer pošteni, a vendarle s samim seboj zadovoljni filister Berilo 1; naivni, in v jedru nedolžni brezmadežni Svil igo j, in pa, morda najboljši med njijni: dosledni in srčnpdobri, pa vendar tako mirno vdani, odvisni in na vso moč preplašeni družinski oče. učiteljček II vas tj a. Y tej ponekod skoro gogoljsko režeči se galeriji nam je Cankar izpostavili celo vrsto naših najštevilnejših človeških tipov, in s tem tudi v podobi živih odrskih likov največ pripomogel k dognanju našega malomeščanskega okolja in našega malomeščanskega značaja.
II. Ob nevarljivcm spoznanju lega lažnega mogočnjaštva, vnebo-vpijočega ih do neba smrdečega frazerstva, populjenega svetohlinstva, podkupljivega vohunstva in nalezljivega klečeplastva pa je začutil Cankar v sebi brezdanjo, vse bistvo prevzemajočo, nad vsem nizkim svetom zgražajočo se ogorčenost in upor. Iz lega neizmernega čustva upora so se rodili iz ifžaljenega srca tudi s srčno krvjo napojeni vsi tipični Cankarjevi uporniki in junaki. Skladno z dejanskim stanjem v življenju je ta vrsta po šleviju seveda izdatno manjša. Tudi besedna zgovornost in splošna dejavnost teh Cankarjevih likov je v tradicionalnem junaškem smislu nekoliko skopa, skoraj bi rekel nekoliko re-signattvna in morda lupalam celo fatalistična. Skoraj v vseh njegovih dramah srečavamo vedno eno in istega čudno zaznamovanega in v jedru vedno osamljenega človeka, ki se vsej lej nizkotni sredini zoperstavlja. ki se temu navzdol drvečemu toku kakorkoli upira, se brani, celo naskakuje, dokler nasploh le ali,: nasilno umrje, ali se umakne ali pa do smrti izmučen omahne. Tako vidimo tu primer ščuke („Za narodov blagor"), Maksa Krneča (..Kralj na Betajnovi") in umetnika Petra, pogumnega, nekompromisnega borca, učitelja Jermana, ki se upira, postavlja po robu vsemu, kar hoče nasilno uklepali, duha in kar hoče svobodnega človeka ponižali na stopnjo hlapca in sužnja, dokler tudi njega nasprotnikova premoč ne pri-tira do samomora, pred katerim ga rešita samo klica matere in dekleta.
Hus ju sicer, <l;i kažejo vsi li Cankarjevi uporniki in junaki vse znake ludi tipično slovenskega uporništva in junaštva, to se pravi, da sp bolj h a in leto vski kakor pa redimo fortinbrasovsk i, da so usmerjeni bolj t r p n o p r e m i; š 1 j e v a 1 n o kakor pa tvorno d e j a v -n o. Objeli postavali se človeku včasih skoraj zazdi, kakor da Slovenci morda sploh nismo zmožni zares pravega, vsaj v sporočenem smislu pojmovanega uporništva in junašlva. — Nehote sc nam zdi. da so vsi li naši junaki tako ranjeni, utrujeni in zadeli in nekje po srcu prav za prav tako mehki in nežni, da jim za aktivno junaštvo primanjkuje potrebne fizične sile in napadalne moči. tako, da se upirajo prav za prav le bolj z duhovno močjo in da je njihovo junaštvo vse bolj odpornega in obrambnega, kakor pa prodirajočega in naskako-valncga "Značaja, čeprav je vse to resnica, vsebujejo vendar vse te Cankarjeve uporniške podobe toliko iskrene in plemenite duševne moči, toliko vzvišene, vse visoko presegajoče etične sile, toliko v spoznanju, borbi in bolečini grenko prekaljene kreposti, da sloje vsi ti mrki in tožni junaki kljub vsemu svojemu oklevanju (ščuka), kljub svoji telesni smrti (Maks Krneč), kljub skoraj paničnemu umiku, ki meji skoraj na beg (umetnik Peter) in kljub svojemu do smrti potrtemu opešanju (Jerman) vendarle pred nami kol večni opomin in spomenik poštenosti, mora lične odgovornosti in vesti, torej samih značajnih potez, ki jih ravno v našem slovenskem, še posebej n m e t n i š k e m življenju neprestano in z vedno večjo nujnostjo potrebujemo.	[Se trn nadaljevalni
ELEMENTI GimuSČk
GLEDALIŠČE
Gledališče je v dejstvu „verno zrcalo11 dobe in okolja, v katerem živi. V dejstvu. Njegovo stremljenje pa mora za tem, da oboje premaguje in da hodi naprej. Za to pa je treba: skrajne vere, mnogo moči, trdne volje, bistrega uma in mirne vesti. Gledališče mora biti ogenj, ki greje in sveti obenem, če samo greje je letna, če samo sveti — je mraz. Obojno je prav — toplota in luč. Kljub vsemu.
REPERTOAR
Vredno, pretehtano in deloma že preizkušeno dramsko blago z vseh strani. Prednost imajo količkaj dobre izvirne igre (ki jih je na žalost premalo), nadalje klasične drame, potem pa pozabljena, odmaknjena ali v našem sporedu še snovno docela neznana dela. Poglavitno načelo v izbiri: dragocenost vsebine, žlahtnost oblike, zanimivost snovi in — ne nazadnje — vedrina pameti in srca. Bridkost in trpljenje — za spomin in spoznanje, da vidimo, kako jo radost in veselje — za upe in želje, ko vidimo, kaj bi moralo biti.
REŽIJA
Ureditev in podreditev enotni zamisli o globokem pomenu našega gledališča in njegovega poslanstva. Razvijanje in dviganje režiserske odgovornosti. Zahteva dramaturško smiselnega, ne samo improvizatorično-domiselriega pojmovanja in oblikovanja. Poudarjanje duhovnega, duševnega in čustvenega in ne samo razumskega ali materialnega režijskega koncepta. Izkoriščanje starih, preizkušenih sil za močno sedanjost. Preizkušanje novih in mladih sil za močnejšo in lepšo bodočnost.
IGRALSTVO
V začetku in koncu: gojitev ansambla. Gojitev družine in skupne igre. Umetniško, socialno in moralno. Prizadevanje po odkrivanju 'in spoznavanju specifično igralskih vrednot. Stremljenje po čim resnejši strokovni, pripravi. Teženje po globini in pristnosti igralskega čustvovanja, po napetosti, zgovornosti in preprostosti igralskega izraza in po ubranosti in plemenitosti oblike. Počasno oranje in obdelovanje tal, iz katerih bo raslo izročilo.
KRITIKA
Za ocene in poročila imamo z naše strani lahko samo želje in te so: da bi bila, če že drugega ne, vsaj resna, stvarna, ločna, razr ločna, poštena in našega dela dostojna. Za kritiko ali za pravo gradilno sodelovanje je to seveda še vedno nekoliko premalo. Za nas pa bi bilo dovolj.
OBČINSTVO
Obiska nikoli zlorabljali. Vsako občinstvo predstavljati si vedno za stopnjo boljše kot je. Dobre publike nikdar podcenjevati. Slabi se nikdar mlati.
3-z (jhdaluke pisarne.----------------—-----------------------
Uradne ure v tajništvu so za stranke od 15.—18. ure vsak dan razen sobote, popoldne.
TELEFON: Naš telefonski naslov je: Prešernovo gledališče, telefonska štev. 355.
lzdajaleij : Režiserski sosvet Prešernovega gledališča v Kranju Predstavnik: Hiebč Rudolf — Za režiserski sosvet: Malec Peter — Tiskarna Sava — Vsi v Kranju 922 40