mnii


Lit. Kleina Kov a č v L । u b lj g rt i .

Božja pot k sv. Joštu
ali
tanj® gv. Ješk,
spoznavavca in pušavnika,
in

oloisJscevanje štezig*

B® g« SV.

v fari sv. Martina pri Kranji na Gorenjskem

z ozirom na

božjo pot k sv. Joštu na Kumu
na Dolenjskem.

_' /<

Večji del po starih nemških Imkvicah, ki sdOfe leliii^00'
z dovoljenjem visoke duhovske gosposk^natikhjes^. :

\ slfcš 'ir

Drugi natis.

V LJUBLJANI.

Samozaložba. — Natisnila Klein in Kovač.

1881.

OJ«? 235-4

L

Božje pota.

JwOHovenec je od nekdaj rad na božje
■•^X#pota hodil. Božje pota pa imajo
svoje dobro, pa tudi svojo slabo
stran. Gotovo je božja pot dobro delo,
če ga kristijan iz keršanskega namena
začne in keršansko tudi dokončh. Kdo
bo tajil, da na božji poti človek ložej
svoje posvetne skerbi pozabi, tedej to¬
liko ložej Bogd prav časti in moli. Člo¬
vek oprosten od domačih skerbi ložej bolj
globoko v svoje serce pogleda in svoj
dušni stan spoznava. In pa, če težave
pota, zatajevanje samega sebe ! in pre¬
mišljevanje Bogu daruje, si obilno du¬
hovnega prida za večnost pridobiva. Tudi
je gotovo, da je Bog od nekdaj na po¬
sebnih krajih, zlasti na hribih, tudi po¬
sebne gnade delil. Spomnimo se le na
Sinaj, Tabor in gorh, ktere je Kristus
s svojim naukom in čudeži posvetil; na
griče in hribe, kteri so božji porodnici
1*

4

Mariji in drugim svetnikom božjim po¬
svečeni. Res je na visokem hribu naj
pripravniši kraj, kjer se duh človeka
najložej od zemeljskega k Bogu povzdi¬
guje. Kakor v podnožji hriba kaj rade
goste megle zemljo pokrivajo in solnčnim
žarkom branijo, jo razsvitljevati; tako
dostikrat hude strasti na ravnoti človeku
serce mračijo in omamljajo. Na visokem
hribu se dostikrat kristijanu um zjasni,
in serce se mu za njegov vikši namen
okrepča, kakor je na gori zrak in vreme
jasno in krepčavno za telo.

Ali nasproti je pa, Bogu bodi po-
toženo! tudi resnično, da dandanašnji,
kakor vera peša in čednost umira, so
božje pota marsikomu zelo nevarne. Že
namen, s kterim se božja pot prične, je
dostikrat le zgolj natorin, če ne tudi na¬
pačen. Le boljši zrak, lepši razgled,
kratkočasno razveseljevanje z znanci in
prijatli vživati, je marsikterim namen božje
poti. Ne rečem, da je namen pregrešen;
vender taka božja pot za večnost sadu
tudi ne obrodi; nasproti pa dostikrat ve¬
liko hudega, česar se popred marsikdo
ni nadjal. Večkrat se pa namesti duhov¬
nega ali saj natornega namena božja pot
iz hudobnega namena pričnč, še hudob-

5

niši pa dokonča. Svojini varhom: staršem
in drugim izpred oči priti, po poti ložej
pijančevati, svojemu pregrešnemu znanju
ložej ustrezati; to in kar je temu podob¬
nega, je dostikrat namen začete božje
poti. Privzemi še zraven potovanje po
noči, prenočevanje po hišah dandanašnjih
brezvestnih oštirjev i. t. d. in kmalo lahko
veš, kaki je izid dandanašnjih marsikterih
božjih potov: Nedolžen na božjo pot,
ves pohujšan in v pregrehah z božje poti.
To se pač ne pravi na božjo pot hoditi,
ampak hoditi Bogu na pot, sebi pa in
bližnjemu v gotovo pogubljenje. Zatorej
naj bi nobeden, zlasti mladih, brez res¬
nega prevdarka in zanesljive tovaršije
staršev ali druzih pobožnih sorodovincev
na daljno božjo pot ne hodil; ker le pre-
rada se spolnuje beseda starodavnega
učenika: „Redko kdaj se posvetijo, kteri
veliko romajo“.

Čakaj, keršanski romar! preden ti
kaj od sv. Jošta povem, morava še ne¬
kaj se zgovoriti. Kaj ne, na božji poti
si th ali tam že večkrat bil? Kaj si pa
kaj svojim znancem in prijatlom za spo¬
min prinesel? Jaz bi skoraj gotovo smel
reči, preden kaj odgovoriš, da med ne¬
dolžnimi rečmi si jim tudi strupenega

6

gada prinesel. Se čudiš? Le dobro pre¬
glej nakupljeno robo, in če imaš še po¬
šteno serce, ti ne bo težko spoznati.
Najdel boš med družim sladkarije, lepo
zavite v raznobarvenih papirčekih; zakaj
brez tega dandanašnji ne sme nobeden
z božje poti domu! Če še nisi, poglej
zdaj, preden komu daš, tiste kratke ver-
stice in napise pisanih sladkarij. Če si
pravi kristijan, ti bo rudečica tvoje lica
oblila in-to hočeš bratom, se¬

stram in znancem v spomin dati!? To
ti bo res spomin, da se Bogu smili —
spomin tvojega spačenega sercd, in tvoje
umazane duše. Kdor ni pred vedil, ka¬
kega žlahtnika in znanca ima, bo po tej
sladkariji zvedil. Te ni sram, v cerkvi,
morebiti pri spovednici in božji mizi biti,
gotovo pa okoli altarja nedolžnega sv.
Jošta, ali pa prečiste Device Marije ho¬
diti, zunej pa okoli satanovih namestni¬
kov z nesramnimi napisi okužene in stru¬
pene sladkarije odbirati in kupovati ? Tako
postaneš tudi ti satanov pomagač in za¬
peljivec in tvoja božja pot postane res¬
nično tebi in drugim prava pot v pekel.
Če si še kristijan in si iz neumnosti de¬
lal, spovej in poboljšaj se, ter pomni
besedo Kristusovo : „Gorjd človeku, po

7

kterem pohujšanje pride “. — Vam pa
prodajavcam take pohujšljive robe le eno
besedo — staro znano prislovico rečem:
„Kjer Bogu v čast svet’ hram stoji —
Si tud’ satan šotor prisloni 44 . Ravno vaši
šotorji okoli cerkvenih stdn in vrat z vašo
nesramno robo so satanovi šotorji; vi
prodajavci pa njegovi namestniki. Če je
že Kristus prodajavce nedolžnih, za da¬
ritev pripravljenih živalic z bičem iz tem-
peljna spodil, ne vem, kaj bi z vami okoli
tempeljna storil! „Kdor ima ušesa, naj
posluša 44  — je tudi beseda Kristusova,
rečena trdovratnim Judom. Hočete vi
njih bratje in sestre biti?

To kristijan! se mi je potrebno zdelo,
od božjih potov sploh reči. Naj si vzame
vsaki, kar njemu gre in poboljša, kar
je bilo pri njegovih božjih potih napač¬
nega, da mu bo božja pot res pot k
Bogu, stopinja bližej proti sv. nebesom.

II.

Kratki življenjepis sv. Jošta.

Sv. Jošt je bil rojen na Angleškem.
Kdaj ravno, ni gotovo, najberž v začetku
sedmega stoletja; gotovo pa je, da je

8

bil kraljeve rodovine. Njegovi pobožni
starši, kteri so sami za-se vedeli ceniti
Eno potrebno, so tudi vedeli svojim otro¬
kom za Eno potrebno skerbeti. Dali so
toraj svojega Jošta v neki klošter, da
bi se tam ne le potrebnih naukov, ampak
tudi keršanskega, pobožnega življenja
naučil. Kako je Jošt tu se učil, ubogal
in molil, ti kristijan ne mislim pripove¬
dovati, ampak le rečem, da je prav po
zgledu Kristusovem rastel v starosti in
modrosti pred Bogom in pred svetom.
Naj ti to spričuje naslednja prigodba:

Po smerti očeta — kralja Reateli-a
je Joštov stareji brat vlado kraljestva
prevzel. Že prdd začeto vojsko s Fran¬
cozom je kmalo skončal in z njim mir
sklenil, ter si prav keršansko prizadeval
ljudstvo očetovsko osrečiti. Prepričal se
je pa kmalo, kako nevarno je kralje¬
vanje za njegovo izveličanje. Ker je
bil tudi on od staršev naučen, za Eno
najpred skerbeti, se je, zaničevaje ves
posvetni bliš in bogastvo, vladi odpove¬
dal in šel v bližnji samostan, da bi tam
ložej s ponižnostjo in zatajevanjem služil
Bogu in skerbel za svoje izveličanje. Ker
je bilo zdaj kraljestvo brez vladarja in
Jošt drugi kraljevi sin, pridejo poslanci

9

v njegov samostan, pripovedujejo od bra¬
tovega sklepa, ter ga prosijo, naj se on
na očetov prestol vsede. Jošt se osup¬
njen vsemu temu čudi, za-se pa prosi
osem dni odloga, da si reč dobro pre¬
misli. če pa misliš, ljubi kristijan! da
je Jošt, kteri se je bil že naučil vse po¬
svetno serčno zaničevati, premišljeval
ali bi vlado in kraljevo čast prevzel, ali
ne, se motiš. Ni tega premišljeval, am¬
pak le, kako bi se ložej, da bi podložnih
ne žalil, kraljevanju odpovedal in kralje¬
vemu blišu za vselej umaknil. Po zgledu
vseh pobožnih kristijanov je Jošt goreč-
niši molil in Boga razsvetljenja prosil.
Bil je naglo uslišan. Prigodi se namreč,
da se v Rim potujoči romarji v tisti sa¬
mostan oglasijo in Jošt, kteri je notranji
glas Gospodov že poznal, po navdiho¬
vanji božjem berž spozna, da se najložej
svetni časti in skerbi za vselej umakne,
če z romarji v ptujo, neznano deželo
gre. Na tihem se romarsko preobleče in
pride vsem neznan v glavno francosko
mesto Pariz. Da bi bil še bolj gotovo
neznan ostal, hodi od tod proti Rimu
le bolj po stranskih potih, dokler ne pride
do nekega velikega gojzda. Tit mu po¬
sebno dopade in po navdihovanji božjem,

10

kterega si spet z molitvijo sprosi, sklene
tu ostati in v tihi samoti Bogu služiti.
Mislil je tii ko puščavnik do smerti ostati,
ali kmalo se je drugači obernilo.

Po naključji ali bolj prav, po božji
navedbi, ga tu najde vojvoda Hajmon,
kterega je gojzd bil, in se je z zverinskim
lovom kratkočasil. Vojvoda mu prigo¬
varja, naj samoto zapusti in gre na nje¬
gov dvor. Po kratki molitvi, brez ktere
Jošt nikoli ni ne kaj sklenil, ne kaj za¬
čel, se vdž in gre z vojvodom. Kaj ne,
kristijan! kdo bi to mislil? Jošt očetov
prestol, ki mu po vsi pravici gre, za¬
ničuje in se zato celo v ptujo deželo
poda; v svoji pervi pušavi sklene do
smerti svetu neznan le Bogu služiti in
zdaj! — kratke vabljive besede njegov
sklep omajajo, zapusti' ljubo samoto in
gre med šumeči svet. Al — ne sodi pre¬
naglo. Rečeno je bilo, da je Jošt po
molitvi sklenil z vojvodom iti, tedej ni
šel zavolj časnih namenov, ampak duh
božji ga je vodil; previdnost božja je
imela s tem posebne namene, kakor boš
precej vidil.

Sv. Jošt je bil vojvodovim otrokom
učenik, enemu celo kerstni boter. Bil
je ves čas vsem služabnikom in dvorja-

11

nom lep zgled, kako zamore človek v
sredi svetel in svetnih opravil venderker-
šansko in pobožno živeti. Imel je dosti
slabih zgledov, kakor so na svetu po¬
vsod, bodisi v kmetiški ali gosposki hiši,
po mestih ali vaseh; pa Jošt je ostal 7
let v sredi svete — sv. Jošt. In to je
bil eden namenov previdnosti božje, ktera
je Jošta tu sem prepeljala, pa ne edini.
Zraven poduka vojvodove družine, zraven
tega, da je vsem dvorjanom kakor luč
v temi svetil, je Jošt tu obilno prilož¬
nosti imel, se potrebnih vednost naučiti,
da je mogel biti mašnih posvečen. In
glej, to je bil drugi namen previdnosti
božje.

Kmalo potem, ko je Jošt zakrament
sv. reda (mašnikovega posvečenja) pre¬
jel, se poda spet v svojo ljubo samoto.
Pridružil se mu je neki učenec, ter želi
se od sv. Jošta duhovnega življenja na¬
učiti in mu pri sv. maši streči. Jošt ga
rad sprejme in postavi dve hišici za pre¬
bivališče, molitev in premišljevanje; po¬
stavi tudi majhino cerkvico k časti sv.
Martinu, kjer je vsaki dan skrivnostno
najsvetejši daritev opravljal. Popisovavci
njegovega življenja nam ravno ne pripo¬
vedujejo veliko od njegove viteške čed-

12

nosti; vender si pa vsaki lahko misli,
kako je Jošt že od mladega duhovnega
življenja privajen, »zdaj ko je vsaki dan
presveto daritev in sklenitev s Kristusom
ponavljal, v čednosti rastel in dojemal.
Le od ene čednosti ali bolj prav od dveh
nam pa vender zgodovina pripoveduje.
Bil je namreč do ubogih čez vse milo-
stiv in radodaren, tako da je tudi svoje
in tovarševe potrebe pozabil, zraven pa
toliko ponižen, da je miloščino le po to-
varšu dajal, da bi hvaljen ne bil. Nate
zgled! Enkrat pride berač daru prosit.
Jošt nima druzega, ko zadnji hleb kruha.
Tega učencu zapovd na štiri kose raz¬
rezati in četert revežu dati. Čez nekaj
časa pride berač spet in Jošt zapovd mu
drugo četert dati. Ali kmalo pride berač
tretjič— kdo bi že ne bil nevoljen? Jošt
ne, ampak še celč zapovd beraču obe
četerti dati. Učenec, sicer pobožen, pa
v čednosti in zaupanji v previdnost božjo
ne tako uterjen, se malo jezi in nevoljen
pravi; „Kaj bo pa nama ostalo?“ „Za
naju bo skerbel Tisti, kteri tudi ptice
pod nebom živi, “ ga zaverne Jošt. Bog
je res skerbel in — berač pa nobeden
drugi ni bil, kakor Kristus sam; — pri¬
plavali so štiri čolniči s kruhom, ktere

13

ni človeška roka veslaje vodila. Zavoljo
tega čudeža in njegove-radodarnosti ima
včasih sv. Jošt namesti ribe na štiri kose
razdelen hleb kruha v rokah.

To in več enakih čudežev se je v
osmih letih, kar je  tu bival, čedalje bolj
v okolici razglasovalo; zato je bilo tudi
čedalje več ljudi okoli njega, kteri so ali
pomoči, ali poduka v duhovnem življenji
iskali; marsikteri pa, se ve da, tudi iz
gole radovednosti hodili. Jošt moten v
svojem premišljevanji, zlasti se bojh, da
bi pri toliki hvali sv. ponižnosti ne zgubil,
se na tihem v drugo pušavo preseli, kjer
je 14 let preživel.

Ko ga pa tu ljudje niso motili, ga
čaka druga poskušnja. Skušal ga  je in
nadleževal stari zopernik človeštva, kteri
po besedah sv. Petra ko rjoveč lev hodi
okoli in pazi, koga bi požerl. Vseh nje¬
govih skušnjav v mali romarski knjižici
popisovati pač ni mogoče; vender se mi
pa, nekaj zavoljo dandanašnje slabe vere,
nekaj zavoljo neumnih vraž naslednji opo-
minj potreben zdi: Kristijan! ne bodi pri
dandanašnjem, obilnem podučevanji poln
starih vraž, da bi vsako nesrečo pri ži¬
vini ali kjer si bodi satanu in copernicam
pripisoval; pa tudi ne bodi tako neveden

14

ali gosposko-slaboveren, da bi mislil:
satan se za človeka ne zmeni, ga ne
skuša ali — ga še celč ni. Kristijan!
satan še skuša, še škoduje; bodi trezen,
čuj in moli. Svetnikov božjih ni le z no¬
tranjimi skušnjavami motil in zapeljeval,
ampak dostikrat jih je tudi telesno mučil
in hotel s tem od čednosti odverniti.
Spomni se le, kaj sv. pismo od Joba ali
kaj zgodovina od sv. Antona pušavnika
in neštevilno druzih pripoveduje. Tudi
sv. Joštu se je enako godilo. In ker ga
satan z vsemi skušnjavami nikakor ni
mogel premotiti, se je v groznega dra-
kona spremenil, ga vedno nadleževal in
poslednjič nevarno v noge ugriznil, kar
je Jošta zraven druzih duhovnih namenov
napotilo tukajšno samoto zapustiti.

Ko pa Jošt, druzega prebivališa
iskaje, po gojzdu sem ter tje hodi, sreča
svojega starega znanca in pomočnika voj¬
voda Hajmona. Oba hodita nekaj časa
vkupej, kramljaje od nekdanjih in božjih
reči. Vojvoda začne žeja grozno terpin-
čiti, da se zadnjič ves truden v senco
nekega drevesa vleže in zaspi. Jošt po¬
klekne in moli; molil je tudi za svojega
dobrotnika, ki se mu je prav serčno
smilil. Poln zaupa v Boga zasadi svojo

15

romarsko palico v zemljo in berž prikipi
vrelec bistre vodd, kteri vojvodu in nje¬
govim žejo ugasit, in od tistega časa je
imel studenček zdravilno moč.

Jošt se potem od vojvoda loči in
oberne proti morju, kjer se v neki pri¬
jazni dolinici vseli. Tu postavi dve ka¬
pelici ss. apost. Petru in Pavlu v čast,
ter spet v vednem premišljevanji in za¬
tajevanji Bogu služi.

Oe si je tudi Jošt prizadeval, svoje
čednosti in dobre dela pred svetom skri¬
vati, in se, da bi njegovo spokorno živ¬
ljenje svetu neznano ostalo, že trikrat v
drugi kraj preselil, se je vender glas
njegove svetosti in čudežev čedalje bolj
razširjal, da ga poslednjič zvedo tudi
sv. oče papež Martin I. Nalaš pošljejo
papež Martin poslanca z lastnoročnim
pismom do Jošta, ter ga,  vabijo v Rim
priti. Jošt, dasiravno nerad svojo ljubo
samoto zapusti, se vender iz ponižne po-
koršine berž v Rim napoti; ker želja sv.
očeta papeža mu je bila povelje. Ko
srečno v Rim dospd, se večkrat s sv.
očetom papežem pogovarja odkeršanstva
in njegovega razširjanja in preganjanja,
od popolnosti, duhovnega življenja i. t. d.
Obema je bilo to v največi tolažbo in

16

duhovni prid; ker Jošt se je kmalo po¬
tem preselil v boljši deželo, papež pa
ravno tisto leto vjeti po krivovernem ce¬
sarju Konstans-u II. v pregnanstvo, kjer
so čez 2  leti tudi umeril. — Po kratkem
bivanji v Rimu, Jošta Duh božji, kteri
ga je tako očitno celo življenje vodil, na¬
vdihuje, naj Rim zapusti in se spet v
svojo samoto poda. Berž gre Jošt k pa¬
pežu, jim razodene voljo božjo in jih
ponižno prosi, da mu privolijo v samoto
podati se. Papež mu dovolijo in ga bo¬
gato s sventinjami obdarujejo.

S tem neprecenljivim zakladom se
Jošt odpravi iz Rima. Po poti se ogiblje,
kolikor mogoče, obljudenih krajev, ker
ljudstvo ga je, ker ga je spoznalo, ko svet¬
nika častilo. Na tem potu ga je tudi Bog
s čudeži slavil. Tako se bere, da med
drugimi je bila neka sleporojena deklica
v spanji opomnjena, da naj si oči in
obraz z vodo umije, v kteri si bo po-
pred Jošt roke umival. Stori tako in pri
tisti priči je spregledala. Ko pobožni voj¬
voda Hajmon zve, da se Jošt z nepre¬
cenljivim papeževim darom njegovi oko¬
lici bliža, mu gre z vso ponižnostjo in
spoštovanjem naproti, ter ga prosi, da
naj svetinje v nekdanji kapelici sv. Mar-

17

tina, ktero je vojvoda dal zidati in raz¬
širiti, shrani. Jošt stori tako ; in ko je
potem daritev sv. maše na novem altarju
Bogu opravljal, se je prav razločno, da

50 vsi pričujoči čuli, glas zaslišal: „Ker

51 zvest moj služabnik Jošt zaničeval
svetno bogastvo in čast, ter si iz lju¬
bezni do Boga izvolil rajši v hiši Go¬
spodovi zaničevan biti, kakor prebivati v
šotorjih grešnikov, in si zato zapustil očetov
prestol, deželo in prebivavce, boš dobil
nevenljivi venec v nebesih in boš vedno
tudi češen na zemlji.“

Kdo bo tu popisoval, s kakim začu¬
denjem in s kolikim spoštovanjem do sv.
Jošta je klečijoče ljudstvo glas nebeški
poslušalo ! Jošt sam skorej ni mogel skri¬
vati veselega čutila svojega izvoljenja;
al, kakor je svetnikom vselej bilo lastno,
zato ni bil neskerben, ampak še podvojil
je čuječnost, poste, molitve in druge spo¬
korne dela. V takem pripravljanji in pokori,
dasi, kakor celo življenje kaže, sv. kerstne
nedolžnosti ni bil zapravil, ga mirna in
presrečna smert preseli k njegovimu Izve-
ličarju v 1. 653, kakor zgodovinarji sploh
terdijo. Njegovo sv. telo je bilo čez 60
let popolnoma nestrohljivo najdeno in ka¬
kor živo-spijoče viditi.

2

18

Kakor v življenji, po enoglasnem po-
terjenji zgodopisnikov, ne bi bilo skoraj
mogoče vseh čudežev naštevati in popi¬
sovati , ktere je sv. Jošt delal, tako je
bilo tudi po njegovi smerti. Njegov grob
je bil pribežališč in vir milosti slepim,
gluhim, hromovim, — z besedo : vsem
pomoči potrebnim ; celo mertvi so bili k
življenju obujeni. Naj povem le dva čudna
zgleda in sicer mniha Janeza in nekega
otroka. Mnih Janez je bil po nesreči v
reki utonil. Po zaupnem priporočevanji
sv. Joštu je čez dva dni živ in zdrav
iz vode prišel. Zgodopisnik Surij terdi,
da je mnih Janez o njegovem času še
živel. Za sklep povem še čudno prigodbo,
ktera se je blizo njegovega groba zgo¬
dila. Neki oča in posestnik je sv. Jošta
posebno častil in vsako leto k njegovemu
grobu romal, ter sebe in svoje sv. Joštu
v varstvo izročeval. Enkrat se ravno od
■tod domu verne in ko blizo doma pride,
vidi vse svoje pohištvo v plamenu. Hiti
kar more, da bi saj svoje dete Teodata
smerti rešil, ako bi ne bilo že v varnem
kraji. Ravno prav je še prišel, da dete
reši in zibelko v bližnjo kapelico postavi,
ter otroka sv. Joštu izročevaje k požaru
nazaj hiti. Ali nič ni bilo več oteti; ogenj

19

je upepelil vse njegovo posestvo in tudi
kapelico, ker je zibelka stala. V omam-
Ijivi dušni britkosti oča zine neumno be¬
sedo, da sv. Jošta ne bo nikdar več
častil, tudi ne več k njegovemu grobu
romal. Gre k otroku, da bi saj nezgo-
rele ostanke pobral in pokopal. Al glej
čudo! Zibelka stoji nad žarečim ogljem
videzno nepoškodvana. Razveseljeni oča
vzame dete v svoje naročje, obžaluje
svoje prejšnje besede, in zibelka spraz¬
njena — se upepeljena razsuje.

III.

Čast sv. Jošta v poznejših časih.

Naj še k veči časti sv. Jošta in
obilnišemu duhovnemu pridu kristijanov
pristavim: Da kakoršni čudeži so se go¬
dili pri grobu sv. Jošta, so se godili
tudi na krajih, kteri so njemu posvečeni.
Neka nemška knjižica od božje poti sv.
Jošta nad Kranjem, izdana 1.1760 z dovo¬
ljenjem ljubljanskega vis. čast, škofijstva,
našteva od 1. 1730 do 1760, tedaj le od
30 let 158 prečudnih ozdravljenj in ne¬
navadne pomoči v raznih potrebah, ne¬
srečah in boleznih in od obujenja mertvih,
2*

20

saj vsem dozdevno mertvih. Tudi knji¬
žica opomni, da se je tu neštevilno greš¬
nikov  spokorilo, pri kterih je bilo p.ed
vse zastonj. Da se pa takih zgledov ne
more veliko pripovedovati, vsaki lahko
sam vd, in tudi lahko vd, zakaj da ne.
Vendar knjižica štiri zglede grešnikov
povd, kteri so popred leta in leta v
največjih hudobijah živeli ter božjeropno
sv. zakramente prejemali; tukaj pa, kakor
so sami razglasovali, so ali po serčnem pri-
poročevanji, ali nekteri tudi po prikazni
sv. Jošta gnado resničnega spreobernje-
nja prejeli. Knjižica pristavlja, da vse
prečudne ozdravljenja in uslišanja so bile
še le potem v farne bukve zapisane, ka¬
der so jih prejemniki sami razglasovali
in so bili z več drugimi pričami pripravljeni
resnico s prisego poterditi. Koliko je
med tem pravih čudežev, koliko ne, ne
gre drugemu, kakor le katoliški cerkvi
razsoditi — njeni sodbi bodi tudi vse iz¬
ročeno. Gotovo pa, dokler ni bila o
časih cesarja Jožefa božja pot in bra-
tovšina sv. Jošta vničena (štela je v
30 letih 180 tisuč vpisanih), ni zastonj
vsako leto 30 do 40 tisuč ali tavžent
vernih sv. zakramentov prijemalo.

Enake čudne prigodbe se slišijo med

21

ljudstvom tudi od božje poti sv. Jošta
na Kumu. Tako n. pr. od dveh kupcev,
ki sta bila od razbojnikov vsega oropana
in od Kumskih romarjev na poti bolj
meitva ko živa v ranah in kervi najdena.
Komaj so jima rane zmite in se iz ne¬
zavednosti prebudita, ter slišita od sv.
Jošta in se mu serčno priporočita, vsta¬
neta popolno ozdravljena in gresta naj-
pred na Kum se sv. Joštu osebno za¬
hvalit. Več zgledov ne morem pristav¬
ljati ; kajti vse je bolj temno in negotovo,
ker so dotične pisanja in bukve v nekem
požaru zgorele. Zastonj pa tu (blizo
4000 čevljev visočine) gotovo ni bilo to¬
liko poslopja za romarje in duhovne, dve
cerkvi s kapelico, osem zvonov, kterih
veliki tehta 36 centov, in druzih reči pri¬
pravljenih in omišljenih. O časih cesarja
Jožefa je bila tudi ta božja pot zaterta in
cerkev zelo oropana.

Pa — znabiti je že komu dolgo na
jeziku — zakaj se pa zdaj od takih ču¬
dežev ne sliši, kakor v starodavnih temnih
časih ? Kristijan! naj te zavernem z dru¬
gim prašanjem: Zakaj pa zdaj ni take
pobožnosti? Tako bi se dalo še marsi¬
kaj prašati, pa — rajši rečem: čudeži
se še godijo; roka Gospodova še ni pri-

22

krajšana; priprošnja svetnikov božjih to¬
liko veljh danes, kakor včerej; le kri-
stijani nimajo več takega zaupanja. In
če so dobroto prejeli, nimajo več hva¬
ležnosti jo spoznati in razglasovati; in
če bi tudi, saj svet ne verjame več
(znabiti sami obdarjeni tudi ne); vse se
je le primerilo pripetilo — naključilo
in Bog zna kaj še — le previdnost božja
nima več na svetu opraviti. Pri takem
značaju romarjev so čudeži nemogoči.
Vender pa še enkrat rečem: Čudeži se
godijo — saj po duhovno, če je tudi res
pri božjih potih dandanašnji veliko na¬
pačnega , vendar marsikteri ravno tu na
pravo pot pride, ravno tu duhovno spet
oživi, ki je leta in leta za Boga in več¬
nost mertev bil. Tako duhovno obujenje
ali vstajenje je po besedah nekega uče¬
nika veči čudo, kakor telesno mertve
k življenju obudovati — kar lahko vsak
v 6  in veruje, kdor vd dušo in telo, du¬
hovno in telesno življenje prav ceniti. Se
vd, da vse to je le Bogu najbolj znano
in da se vse to zamore tudi domii v za¬
kramentu sv. pokore zgoditi; vendar pa
je tudi res, da se ob takih priložnostih
še večkrat zgodi in res je, da _„Bog je
velik in prečuden v svojih svetnikih 44 .

23

Keršanski romar! to ti bodi zadosti,
da poznaš božjo pot — da poznaš svet¬
nika , kteri se pri nas po Dolenskem in
Gorenskem — verjetno tudi po druzih
deželah časti — z božjo potjo. Kako
ti gre božjo pot opravljat, da ti bo iz-
veličavno, Bogu in svetnikom v čast,
poglej še enkrat prvo stran. Življenjepis
sv. Jošta pa beri počasno — saj je tako
kratek — in poglej tudi dobro svoje serce
in življenje, če si sv. Joštu kaj podoben,
da zveš tudi: ali smeš upati ali ne, se
z njim enkrat v nebesih veseliti. „Če
bomo Jezusu podobni v njegovem terp-
Ijenji, mu bomo tudi podobni v njegovi
časti“, govori sv. Pavel od posnemanja
Jezusovega življenja; to, keršanski romar!
naj ti velja od posnemanja sv. Jošta.
Naukov iz njegovega življenja ne bom
več til pristavljal; njegov življenjepis je
najboljši nauk. Glej vender posebno in
premisli njegovo ponižnost . . . njegovo
zatajevanje samega sebe . . . njegovo
zaničevanje svetne časti in blagh . . .
njegovo pokoro. Posebno pa — in to
moram še za sklep omeniti — glej, kako
je sv. Jošta previdnost božja vedno vo¬
dila. Vidil si, kako na vsaki strani, pri
vsakem njegovem delu, je bilo rečeno:

24

To in uno je storil po navdihovanji božjem.
Znabiti ti je ugovor že na jeziku: Ko
bi mene Bog tako prečudno vodil, bi
tudi drugači živel. Kristijan! če to res¬
nično misliš, kakor se večkrat resnično
sliši, pač nimaš nobenega zaumena od
božjega navdihovanja in božje previdnosti.
Pač je res, da Bog vsakemu posebne
gnade daje: enemu več, drugemu manj
— enemu tako, drugemu drugači. Al
Duh božji vodi vsakega, kdor se voditi
da. Pa tudi poslušaš glas božji? Tudi
ubogaš — storiš po tem? Kolikokrat ti.
je Bog glasno v serce govoril: Pobolj¬
šaj se, zapusti pregrešno znanje! Si
ubogal ? Kolikokrat si dobro slišal: Bodi
ponižniši, opusti prevzetno obleko, ba¬
hanje ? Si storil tako ? Kolikokrat ti je
močno na ušesa donelo : Moli več, hodi
večkrat k sv. obhajilu. Si pa tudi šel?
Vse si znabiti preslišal, vse iz nemar
pustil, kaj čudo, če je tudi navdihovanje
božje utihnilo, ker bilo je vedno brez
vspeha. Kristijan! dobro pomisli, kaj de¬
laš! Ko bi bil sv. Jošt tako delal, bi
ga mar zdaj častili? Tedaj moli pobožno
in zaupljivo k velikemu prijatlu božjemu
sv. Joštu, pa posnemaj ga tudi. Tako

25

bo tudi tvoja božja pot Bogu in sv. Joštu
k časti, in tvoji duši k zveličanju.

-X-

Litanije k sv. Jošte,
mašniku in spoznovavcu..*)

Gospod usmili se nas!
Kriste usmili se nas!
Gospod usmili se nas!
Kriste sliši nas!
Kriste usliši nas!

Oče nebeški vsegamogočni Bog, 1 g
Sin vsega sveta rešnji Bog, ( ~

Sveti Duh resnični Bog, I ’s a

Sveta Trojiea en sami Bog, ) p
Sv. Marija, \ ”

Sv. Mati Božja, 1 g

Sv. devic Devica, I

Sv. Jošt, sin kraljevi, \ an

Sv. Jošt, pravi zgled keršanske mla- / pq
dine, I ®

Sv. Jošt, od otročjih let pravi pre- i «

magovavec satana, sveta in mesš>, ] g

*) Opomba. Pri očitni Božji službi se ne smejo moliti
ali peti nobene druge litanije, kakor le samo li¬
tanije vseh svetnikov in Matere Božje ali lavre-
.tanske. (Zbor sv. obredov 8. svečana 1631.)

26

Sv. Jošt, mladenič v letih, popolni
mož v čednostih,

Sv. Jošt, častitljivi begun iz očetove
hiše in dežele,

Sv. Jošt, prečuden zgled in tovarš
pobožnih romarjev,

Sv. Jošt, prebivališče sv. Duha in
božjega navdihovanja,

Sv. Jošt, posebni ljubivec svete sa¬
mote,

Sv. Jošt, živ zgled vsem pušavnikom,

Sv. Jošt, prečuden zgled sv. poniž¬
nosti,

Sv. Jošt, zgled radodarnosti in usmi¬
ljenja,

Sv. Jošt, zgled in učenik duhovnega
življenja,

Sv. Jošt, živ zgled družbinega in
samotnega življenja,

Sv. Jošt, zgled zatajevanja samega
sebe,

Sv. Jošt, pribežališe ubogim,

Sv. Jošt, oko slepim,

Sv. Jošt, podpora bromovim,

Sv. Jošt, jezik mutastim,

Sv. Jošt, posebni pomočnik v suši
in požarih,

Sv. Jošt, mogočni pomočnik vsem
nadležnim in stiskanim,

za nas Boga prosi!

27

Sv. Jošt, ki je Bog tvojo svetost, \
že v življenji s čudeži slavil,

Sv. Jošt, ki je Bog tvojo svetost z j „
očitnim glasom razodeval, I 'g

Sv. Jošt, ki si nedolžno dušo Zveli- J &
čarju v roke izročil, y

Sv. Jošt, ki je Bog tvoj grob z ne- ) £
številnimi čudeži častil, /

Sv. Jošt, ki je Bog tvoje vredno če-1 g
šenje vselej z obilnimi gnadami po- 1
plačeval, s N

Sv. Jošt, vhliki prijatel božji in naš
pomočnik, /

Bodi nam milostiv, zanesi nam, o Gospod!
Bodi nam milostiv, usliši nas, o Gospod!
Od vsega greha, \

Od dušnih in telesnih, časnih in večnih j
zlegov, j

Od zalezovanja peklenskega sovraž-
nika, ‘ I §■>

Od pregrešne ljubezni posvetnega in I
samega sebe, \ o

Od napuha, lakomnosti in požrešnosti, / ~
Od duha nečistosti, I g

Od sovraštva in jeze, i._

Od lenobe in mlačnosti v molitvi in Ig
službi božji, 1

Od lenobe v spolnovanji keršanskih j
čednost, /

28

Od zanemarjanja tvojih svetih navdi¬
hovanj,

Od neskerbnosti za izveličanje svoje
duše,

Od terdovratnega in nespokornega
serca,

Od nagle in neprevidene smerti,

Od večnega pogubljenja,

Mi ubogi grešniki,

Da vse stanove v svoji sv. službi po-
terdiš in ohraniš,

Da duhovsko in deželsko gosposko
vodiš in razsvifiuješ,

Da se na naše prijatlje in znance
milostljivo oziraš,

Da vse častivce svojih svetnikov bla¬
gosloviš,

Da keršansko mladost v poštenosti
in čistosti ohraniš,

Da zakonskim keršansko ljubezen in
edinost dodeliš,

Da vse vdove in sirote tolažiš,

Da nas v čednosti stanovitne ohraniš,
Da nam na prošnjo sv. Jošta vvseh duš¬
nih in telesnih potrebah pomagaš,

Da nam srečno zadnjo uro dodeliš,
Da vsem vernim dušam v vicah večni
pokoj dodeliš,

Da nas uslišiš,

te prosimo , usliši nas! reši nas, o Gospod!

29

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ,
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas, o Gospod!

Kriste sliši nas!

Kriste usliši nas !

Gospod usmili se nas!

Kriste usmili se nas!

Gospod usmili se nas!

Oče naš . . . Češena si Marija . . .
Prosi za nas sv. Jošt,

Da bomo vredni Kristusovih obljub.

Molimo.

1.

O dobrotljivi in usmiljeni Bog, ki si
s ponižnim češenjem tvojih svetnikov sam
česen, pohlevno te prosimo, da vsi, kteri
tvojega velikega služabnika sv. Jošta
častimo, po njegovem zasluženji in tvoji
neskončni milosti vso potrebno pomoč
za dušo in telo, ter rešenje vseh časnih
in večnih nadlog dosežemo. Po neskonč¬
nem zasluženji Jezusa Kristusa Gospoda

30

našega, kteri s teboj in sv. Duhom vred
živi in kraljuje Bog od vekomej do ve-
komej. Amen.

2.

Vsegamogočni večni Bog, kteri si
kristijanom v pomoč in tolažbo sv. Jošta
s prečudnimi gnadami v življenji in po
smerti povikševal, dodeli nam milost, da
po zvestem posnemanji njegovega sv. živ¬
ljenja tudi njegovo mogočno priprošnjo
v življenji in o smertni uri občutimo, ter
Tebe z njim vekomej hvalimo in molimo.
Amen.

Oče naš ... Češena Marija ... petkrat.

31

Pesem od sv. oTošta.

1.

Sveti Jošt, ti cvet kraljevi!

Trudni romarji k teb’ kličemo,
Se v nadlogah, bridki revi

Ti v prošnje zročujemo:
Oh, poslušaj mil’ga petja glas,
Prosi ti Boga za nas!

2.

Služil si Bogu v pušavi,

Zanič’val bogastva kratki bliš,
Hodil si po stezi pravi,

Jezusov si vselej ljubil križ,
Nas učil za dušo prav skerbet’,
če črno srečno kdaj umret’.

3.

Čednost si v samoti skrival

Nisi maral za posvetno Čast,
V ojstrem postu malo vžival;

Si okušal pa nebeško slast,

S čudeži bil revežem v korist,
Vselej kakor angelj čist.

32

4.

Sveti Jošt, ti mašnik božji,

Veseliš pri Jezusu se zdaj,
Pros’mo te ob tvojim znožji,

Tudi nam pridobi sv. raj,
In da dans vsi z Bogom spravljeni
Mirno k domu bomo šli.

pri obiskovanji svetili sleng.

(Iz Peter Hitzingerjevih bukvic.)

V v o d.

Svete štenge so podoba tistih častitlji¬
vih štabel, ki so bile kdaj v Pilatuževi hiši
v Jeruzalemu, in ki jih je Jezus naš Odre¬
šenik v svojim terpljenji s svojimi stopinjami
posvetil. Te svete štable — osem in dvajset
jih je, iz lepega belega kamna — je sv.
Helena, mati pervega keršanskega cesarja
Konstantina, dala v Rim prenesti, in zdaj
so postavljene v kapeli imenovani „Sancta
Sanctorum 11 , to je: presveti kraj. Po teh
zgledu so tudi v več drugih krajih svete
štenge postavljene, ki so, da bi bilo več
častitega spomina v njih, s svetinjami, ali
ostanki od sv. križa in od svetnikov obda¬
rovane.

Svete štenge so kristijanu najpred spo¬
min terpljenja našega Gospoda in Zveli¬
čarja Jezusa Kristusa; tedaj naj jih tudi s
premišljevanjem tega britkega terpljenja, s
serčno žalostjo nad svojimi grehi, ki so tega
3

34

terpljenja krivi, in zavoljo časti do Jezusa
kleče obiskuje. Svete štenge so pa dalje
tudi nauk, po stopinjah Jezusovih hoditi,
kakor so ravno svetniki storili; po tem naj
kristjan pri njih obiskovanji tudi svoje misli
in sklepe obrača, da za svojim Zveličarjem
grede tudi srečno pride v nebeško kraljestvo.

Pri sv. Joštu so bile svete štenge v
letu 1751 postavljene pod papežem Bene¬
diktom XIV. in Ljubljanskim škofom Erne¬
stom Amadeom grofom Atems. Tem sv.
štengam pri sv. Joštu so od Rimskega pa¬
peža Benedikta XIV. za vsako leto štirikrat
popolnoma odpustki podeljeni, ako verni te
svete štenge pobožno in s skesanim sercem
obišejo, na njih Kristusovo terpljenje pre¬
mišljujejo, na papežev namen molijo, in sv.
zakramente prejmejo.

Ako kdo več ko štirikrat na leto sv.
štenge pri sv. Joštu obiše, zadobi za vsako
pot, ako po sv. štengah moli, 100 dni od-
pustikov; in ako na sv. štengah pobožno
svetinje kušuje, zadobi verh tega na vsaki
stopnjici še 40 dni odpustika. V vedni spo¬
min in v spričevanje teh odpustkov je nad
sv. štengami v kamen vsekan latinski napis,
kteri se v slovensko prestavljen glasi:

„Svete štenge, s pomočjo dobrotnikov
postavljene, s popolnoma odpustki štirikrat
na leto, in kolikokrat se obišejo, z od¬
pustki 40 dni po milosti papeža Benedikta
XIV. in od prevzvišenega in prečastitega
kneza Ernesta Amadea, po milosti božji in
apostoljskega sedeža škofa Ljubljanskega,

35

grofa Atemsa, te dežele milostivega Judov¬
skega Vikšega obdarovane tudi s 40 dnevnim
odpustkom na vsaki stopnjici njim, kteri
bodo tu svetinje pobožno kuševali, po na¬
vadni cerkveni šegi.“

Pripravljanje.

Pred teboj, s terpljenjem obloženi
preljubeznjivi Zveličar moje duše, v
ponižnosti padem na kolena. O moj
Jezus! ti zgolj dobrota in ljubezen, si
vreden vse moje ljubezni; in vender so
te moji grehi tako neusmiljeno martrali
in križali! Pa glej! jest jih obžalujem iz
celega serca, in hočem tebi v prihodne
toliko zvestejši služiti, in z vso močjo
za svoje prestopke pokore delati.

Tedaj hočem, o Jezus! tebi v čast
in hvalo in v zadostenje za svoje grehe
to premišljevanje tvojega svetega terp-
Ijenja začeti, in s svojimi koleni po svetih
štablah gredd tudi v duhu tvoje svete
stopinje nasledovati. Daj mi, o Gospod!
k temu svojo pomoč. Amen.

3*

36

Molitve po štafetah.

I.

Molim te, o Kristus! in hvalim te, ker si s
svojim križem svet odrešil.

0 Jezus! iz ljubezni do mene si se¬
dež Očetov v nebesih zapustil; v zadnje
tudi slovo vzameš od svoje ljube Ma¬
tere na zemlji, da greš v terpljenje
in smert za mojega odrešenja voljo. Po
tej tvoji ločitvi te prosim, da me nikdar
ne zapustiš; in ako me je greh od tebe
ločil, mi daj, se zopet k tebi verniti, in
v tebi zveličanje najti. Amen.

Očeiiaš. Češena si Marija. Usmili se me,
o Gospod! usmili se me.

II.

Molim te i. t. d.

V znamnje svoje ljubezni, v spomin
svojega terpljenja in smerti in v jed živ¬
ljenja moji duši si ti, o Jezus! pri zadnji
večerji postavil zakrament svetega reš-
njega Telesa. — O daj mi spoznati tvojo
veliko ljubezen, daj vedno hrepeneti po
družbi s teboj, in z željami iskati moči
in življenja za svojo dušo v tvoji sveti
večerji. Amen.

Očenaš. češena si Marija. Usmili se.

37

III.

Molim te i. t. d.

Veliko žalost, o Jezus! si ti zavoljo
mojih grehov čutil na oljski gori, v brit-
kosti si kervav pot prelival. Zato tudi
jest hočem svoje grehe objokovati in glo¬
boko obžalovati. Le ti, o Gospod! omeči
moje terdo serce, in napolni ga z res¬
nično žalostjo nad mojimi hudobijami.
Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

IV.

Molim te i. t. d.

Ah! Judež tebe dobrotljivega Go¬
spoda s kuševanjem izda, in sovražniki
te primejo in terdo zvežejo. Hočem li
jest tebe, o Jezus! še kterikrat z gre¬
hom izdati? velikoveč hočem raztergati
ketne grešnih navad, ki so me do zdaj
vezale. Amen.

Oče naš.. Češena si Marija. Usmili se.

V.

Molim te i. t. d.

Pred Ana in Kajfa si ti, o Je¬
zus ! nevredno postavljen, tvoji sovražniki
išejo le tvoje smerti, ker ti išeš le mo¬
jega življenja. Za tega voljo naj bo, o

38

Gospod! moje življenje v prihodnje le
tebi posvečeno. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Usmili se.

VI.

Molim te i. t. d.

Peter, najbolj goreči tvojih prijatlov,
tebe, o Jezus! zataji; in tvoji sovražniki
te zasramujejo, zapljuvajo in s pestmi
bijejo. — Doddli mi, o Gospod, da te
jest nikdar več pred svetom ne zatajim,
temuč pred vsemi ljudmi te vselej spoz¬
nam in častim. Amen.

Oče naš. češena si Marija. Usmili se.

VII.

Molim te i. t. d.

Kako po krivici tebe, o Jezus! nad
kterim ni bilo greha najti, pred Pi¬
latom tvoji sovražniki tožijo. Ah! meni
pa, o Gospod! moja vest po zasluženji
očita; zatd spoznam odkritoserčno pred
teboj svojo hudobijo, da mir najdem v
svoji duši. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Usmili se.

VIII.

Molim te i. t. d.

Od Heroda se pustiš, o presveti
Jezus! v belem oblačilu zasramovati. Ali

39

kdo drugi je zaslužil tisto zasramovanje,
kakor jest ? Sramujem se torej v sercu
svojih grehov, in hočem tudi vse zani¬
čevanje pred svetom voljno prenesti.
Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

IX.

Molim te i. t. d.

Pred Pilatom si ti, o najsvetejši
Jezus! za Barabom postavljen; si ka¬
kor hudodelnik slečen, z biči raztepen
in ranjen. Ah! pač jest sem nevredna
stvar; jest zaslužim šibe božje jeze. O!
vedno naj mi bo ta moja nevrednost v
spominu. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

X.

Molim te i. t. d.

Ternjovo krono denejo tebi, o Je¬
zus! na glavo, rudeč plajš krog života,
in terst v roko, vse letč tebi v nečast;
tako človeku ne podobnega te pokaže
Pilat ljuddm. Ah! tega je kriv moj
napuh, s kterim se čez božje zapovedi
vzdigujem. Tedaj se hočem toliko več
poniževati, in se pred teboj, vse časti
vredni kralj, v prah uklanjati. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

40

XI.

Molim te i. t. d.

Ah, moj Jezus’ krivično sodbo zoper
te stori Pilat, v smert tvojo dovoli,
če ravno si ves nedolžen; in to le za¬
voljo mojih grehov. — Prosim te, reši
me s to sodbo od strašne sodbe pogub¬
ljenja, in daj mi milost najti, kedar se
na tem svetu podveržem sodbi tvojega
namestnika v sveti pokori. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XII.

Molim te i. t. d.

Težak križ so tebi, o Jezus! moji
grehi pripravili, in ti si ga z željami
na-se vzel, da bi za-me zadostil. —
Daj mi spoznati težo teh mojih grehov,
in v zadostenje za-nje breme pokore z
veseljem sprejeti. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XIII.

Molim te i. t. d.

Z britkim terpljenjem obloženi Je¬
zus, in žalostna Mati Marija! ako so
do zdaj moji grehi bili krivi vajinih bo¬
lečin, hočem s pomočjo gnade nebeške
v prihodnje toliko veči ljubezen do vaju

41

kazati, in vama toliko bolj goreče slu¬
žiti. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XIV.

Molim te i. t. d.

Srečen Simon, da tebi, moj Jezus,
križ nositi pomaga! Jest si tudi hočem,
v srečo šteti, ako zamorem križ za te¬
boj nositi; z radostjo hočem vse težave,
britkosti in nadloge na-se vzeti, ktere
mi nebeški Oče naloži. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XV.

Molim te i. t. d.

Veronika tebi, o Jezus! podš, potni
pert, in ti ljubeznjivo va-nj vtisneš po¬
dobo svojega obličja; žene točijo solze
nad teboj, in ti poln usmiljenja k njim
govoriš. — O naj bo spomin na tebe
vselej mojemu sercu vtisnjen, in tvoja
beseda naj me tolaži v vsaki žalosti.
Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XVI.

Molim te i. t. d.

Na goro Kalvarijo prideš o Jezus!
oblačila s tebe potegnejo, in rane se vse

42

ponovh, vino in miro ti dajo piti, in to
dela grenkost tvojim ustom. — Naj
bo, o Gospod! po tem vse nagnjenje do
posvetnega od mene odvzeto, in vsa
grešna sladnost naj se mi grenka zdi.
Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XVII.

Molim te i. t. d.

Kakošne bolečine so za-te, o Jezus!
kedar ti vse ude na križ raztegnejo, roke
in noge na les pribijejo, in tako te kviško
postavijo! — Doddli mi po letej martri,
da svoje meso s poželjenjem vred s ker-
šanskim zatajevanjem križam. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XVIII.

Molim te i. t. d.

Ljubezni polni Jezus! na križu moliš
za svoje sovražnike, da naj jim Oče ne¬
beški odpusti. — Vžgi tudi v mojem
sercu tako ljubezen, da vsim, kteri me
žalijo, iz serca odpustim, in za-nje mo¬
lim. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

43

XIX.

Molim te i. t. d.

S svojo gnado, o Jezus! prideš
razbojniku nasprot, in mu paradiž oblju¬
biš. — O naj mi bo obljuba nebes vedno
pred očmi, da vselej na zemlji svoje misli
proti večnemu raju obračam. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XX.

Molim te i. t. d.

Ker Materi svoji, o Jezus! izročiš
Janeza, si nam vsem v [svoji dobroti dal
usmiljeno Mater. — 0 naj tudi njena
materna prošnja mi vselej pri tebi po¬
maga, ker v tej dolini solz k njej zdi¬
hujem. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XXI.

Molim te i. t. d.

O ljubi Jezus! zavoljo mene si se
čutil od Očeta zapušenega, in v veliki
težavi si k njemu klical. — Kedar čez-
me pride skušnjava, kakor da bi me bila
milost in pomoč božja zapustila: ti mi
takrat pristopi, da ne omagam, in mi

44

hitrejši svoje ljubeznjivo obličje pokaži.
Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XXII.

Molim te i. t. d.

Veliko žejo si terpel, o Jezus! v
svojih težavah na križu; želel si le mo¬
jega zveličanja. — O daj mi zmiraj veči
žejo po tvoji ljubezni, ktera naj vselej
v mojem sercu prebiva. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XXIII.

Molim te i. t. d.

Očetu nebeškemu si bil, o Jezus!
pokoren do smerti, dokler ni bilo vse
dopolnjeno. Takč želim tudi jest do konca
spolnovati voljo tvojega Očeta; dodeli mi
gnado stanovitnosti do smerti. Amen.

Oče naš. Cešena si Marija. Usmili se.

XXIV.

Molim te i. t. d.

V roke Očetove zročiš, o Jezus!
svojo dušo, nagneš glavo, in umer-
ješ. — Dodeli mi gnado, da tudi jest
enkrat takč a  zaupanjem zamorem svojo

45

dušo v roke Očetove zročiti, in srečno
umreti. Amen.

Oče naš. Oešena si Marija. Usmili se.

XXV.

Molim te i. t. d.

Tvoja desna stran, o Jezus! je po
smerti s sulico prebodena, da isteče kri
do zadnje kaplje. — O naj se moja duša
enkrat sme skriti v to od ljubezni od-
perto stran, da s tvojo drago kervjo
očišena se nima bati ojstre sodbe. Amen.

Oče naš. Oešena si Marija. Usmili se.

XXVI.

Molim te i. t. d.

O žalostna Mati Marija! kako je
meč ojstre bolečine tvoje serce presunil,
kedar je tvoj ljubi Sin Jezus, s križa
snet, bil položen v tvoje naročje! —
Sprosi mi po teh tvojih brhkostih tam¬
kaj od svojega Sina tolažbe polno besedo
slišati, kedar sklene mojo sodbo. Amen.

Oče naš. Oešena si Marija. Usmili se.

XXVII.

Molim te i. t. d.

V grob te denejo, o moj Jezus!
tamkej najdeš pokoj, med tem ko gre

46

tvoja duša k starim očakom, jim oznanit
dopolnjenje zveličanja. — Kedar bo moje
truplo v grobu počivalo; naj moja duša
k tebi pride z vsemi izvoljenimi zveli¬
čanje vživat. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Usmili se.

XXVIII.

Molim te i. t. d.

Premagal si smert, o Jezus! s svojo
smertjo, in častitljivo si vstal iz groba,
in potem šel v svoje kraljestvo. — Daj
mi po premagani smerti tudi enkrat srečno
iz groba vstati, in v večnim življenji s
teboj kraljevati. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Usmili se.

Počešenje sv. križa.

V sredi svetih šteng pri svetinji svetega
Križa.

Češen bodi, sveti les Križa! na
kterem je zveličanje sveta viselo! Če¬
šen bodi, ki si nosil Jezusove svete ude,
ki si bil oblit z njegovo drago kervjč!

47

Dodeli mi o Gospod Jezus Kristus!
da ne bo za-me zastonj, kar si ti na
križu terpel in umeri; daj mi veliko več
po tvojem križu in terpljenji najti odre¬
šenje in zveličanje. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Petkrat.

Sklep.

0 Jezus pravi Bog! ki si v odre¬
šenje sveta hotel rojen biti, obrezan,
od Judov zaveržen, od Judeža izdajavca
s kuševanjem izdan, s štriki zvezan,
kakor nedolžno jagnje k zaklanju peljan,
in pred oči Ana, Kajfa, Pilata in He¬
roda nespodobno postavljen, od krivih
prič tožen, s tepenjem in zasramovanjem
terpinčen, z zapljuvanjem ognjušen, s
ternjem kronan, za uho udarjen, s ter-
stom tolčen, v obličje zakrit, oblačil ob-
ropan, na križ z žeblji pribit, na križu
povzdignjen, med razbojnike prištet, z
žolčem in jesihom napajan, in s sulico
ranjen.

48

Ti, o Gospod! po tem presvetem
tvojem terpljenji, ktero jest nevredna
stvar častim in po tem svetem križu in sveti
smerti svoji me reši od kazen pekla in
pelji dobrotljivo gor, kamor si pripeljal
razbojnika, ki je bil s teboj križan. Kteri
z Očetom in svetim Duhom živiš in kra¬
ljuješ Bog vekomej. Amen.

00000463060

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI C17U'• (17UNICA