394                                           A. Debeljak: Oblak.
In rimske ceste se za njim vijo,
megle vesoljstva se za njim lijo,
v njih kaosi svetov, ki jih še ni,
bolesti in radosti speča kal,
rodovom nerojenim blagoslov.
Vem, vem: po sredi mojega srca,
po sredi stvarstva gre kot blisk na blisk.
----------•»*<—--------
A. Debeljak:
Oblak.
Jfc)azmršen, razkuštran ko star kosmatinec, po mačje se plazi čez gorsko robovje, sestradan nestvor in pogled na ogled mu gre tja v votlo, zatohlo ponočno ozračje.
Z volhkim jezikom zdaj liže in hrusta čebelice sladke v nebesni ogradi. Satovje medenega mesca mu gine v drobovje, da trebuh se gladki čimbolj napihuje — ošabni, ogabni simbol nenasitnosti hrusta.
Svoj vrat je upognil globoko, vse globlje do mesta, ki v mračni kotlini vzdihuje ko groblje zakletih gradov, da kresnice-svetiljke pozoblje. A mesto se brani s prevrnjeno brano zvonikov in dimnikov in strelovodov: ko rano mu v trebuh nje vreze zobovje, se brizeg goreče krvi zadrvi v globočine, nestvor od moreče zatuli tedaj bolečine.