ANTON LESKOVEC ;
TRIJE MLADOSTNI FRAGMENTI
FANTOVANJE
»Dobro, tu imaš. Ampak to ti rečem, da tako ne bo šlo! Kar sram me je,
če te pogledam, pa še laziš vse noči okoli«
Stari Matevževec je mrmraje odšel iz hiše proti hlevu. Janez pa je spravil
denar v hlačni žep, ogrnil suknjo čez ramena in odprl vrata.
»Nikamor mi ne hodi. Kdo bo vedno sam opravljal živino!«
»Tiho bodi, Johana! Le opravi nocoj in jutri zjutraj. Prinesel ti bom boba,
kolikor hočeš, le pri miru me pusti jutri.«
In že je bil zunaj na vasi. Noč je počivala tiho ko vse jesenske noči, brez
vetra in ljudi. Dobro so se slišali koraki po vasi v nočni tišini, težki škornji
so udarjali ob kamnito pot. Pri Janežu je zavil okoli hleva, potem čez vrt in
bil pred ulnjakom.
»Dober večer!«
»Bog ga daj, Jaskovec!«
Odgovoril mu je Liparjev France, ki je sedel ob robu postelje, s katere se
je baš dvignil Janežev Matevž, najmočnejši fant v vasi. Hitro se je oblačil, privihal
suknjič na ušesa, vzel Janezu cigareto iz rok in stopil iz ulnjaka.
»Ti, Janez, pokliči Jožka in potem pridita!«
Brezislišno sta odšla Liparjev in Janežev po vrteh, dve senci, ki je bil od
njiju spoznati le duh cigaret.
»Hudič, nobene pripravne ni tu!« je klel zamolklo France.
»Pojdi, jaz pa vem.«
Naredila sta še par korakov in obstala za Zagarjevo kamro. Matevž se je
sklonil pod okna, tipal in vzdignil previdno in počasi srednje dolgo lestev.
»Sedaj pa kar tja! Vozne lestve nočem, ker ropota železje na njej. Ar duh,
ali bo to imenitno, ko bo šel z nami.«
Pod okni Krivčeve hiše sta že stala ob zidu Jožek in Janez. Ura je bila
baš pol desetih, pod koraki prihajalcev pa ni počila niti vejica niti kamenček..
V dolnji hiši so pogasnile luči, vse je že počivalo.
Previdno, kakor je znal le Matevž, je prislonil lestev k zidu do sosednjega
akna, ki je bilo odprto. Matevž se je sklonil po kamenček in že ga je vrgel
skozi okno.
Tisti hip je v sobi ugasnila sveča in zadnji, jasni akordi citer so zbežali
skozi okno, da se porazgube v vejah, s katerih je padalo listje, tako polagoma
in lahno. Krivcev Tone je zažvižgal zadnji napev, umolknil in pogledal skozi
237
okno. Komaj slišen: »Takoj!« je prišel čakalcem na ušesa in že se je splazila
temna postava z okna po lestvi navzdol. Malo je postal, pogledal na vse štiri,
prijel čevlje in tiho voščil dober večer. Takrat je lestev že ležala tiho pod oknom
pet senc je preminilo v jesensko noč.
Ob koncu Jenkovega kozolca so se ustavili.
»Pa jo zares imenitno izpeljete, kar nič bi vas ne slišal, da niste vrgli
kamenčka!« Tone je hitel obuvati čevlje in nadaljeval: »Saj veste, kako je. Sel
bi že skozi vrata in potem po stopnicah dol, če bi bil kakor vas eden. Tako
pa . . .«
»O, že razumemo. Pojdi no, kaj pa nas stane prinesti lojtro! Le veseli smo,
da greš z nami. Ar kuš, to bo prijetno!« je živahno in s smehom govoril Matevž.
France pa je svečano kakor vedno deklamiral:
»Tvoja volja nam je povelje! Fantje, visokošolca imamo med sabo. Veseli
smo, da si z nami tako domač. Vemo, da si ti tudi iz mesa in krvi in da ti
mora biti samemu presneto dolgčas. Ali Petačeva črnula že spi?«
Razbrzdan smeh je jeknil čez travnike, hitro so stopali fantje proti gozdu,
se šalili, smejali in vriskali.
Spala je, zavita v noč, sosednja vas. Mala cerkev sv. Miklavža je tudi
ponoči ljubko pogledavala iznad slamnatih streh in bogatega drevja. Doli pod
klancem pa je bila še luč. Skozi odprta okna je prihajal šum petja in glasnega
govorjenja. Stari Lovriček je točil vsak večer, v petek ali svetek, največkrat
čez dovoljeno uro.
»Bog daj dober večer!« je pozdravil Matevž pri vstopu visoko vzravnan in
s pogledom bistrim kot orel. Vstopilo je vseh pet in že so jih klicali znanci,
da jim napijejo.
Tone je stopil k sosednji mizi, kamor ga je klical mlad, močan in lep fant,
da mu napije. Moral je prisesti in začela sta govoriti, kajti vsak ima tako rad
študenta, ki ni ošaben, ampak občuje prijazno z vsemi. Pogledal je naokoli in
videl večino oči uprtih vase, vedel, da vsakdo pričakuje, kako bo študent prisedel
k njemu, da se pomenita to in ono. Zato je tudi stopil od mize do mize
in govoril z vsemi.
»Janez, pa še ti pij, ki si suh, da bi stal lahko med dežjem, ne da bi se
zmočil...!«
Zakaj, tudi on se je čutil domačega med temi fanti in možmi, ki je gledalo
iz njih tako trpljenje kot tudi ponos. Pomislil je: Glej, ves dan so delali kot
živina, še so jim srajce skoraj potne, roke trde in zaguljene in kdo bi jim zameril,
če pridejo zvečer v gostilno na besedo in kozarec. Vpijanijo se ne. Moral
si je priznati, da ima dosti rajši te kmete in fante ko svojo družbo velikomestno,
ki mu je tako tuja. Kakor govori ž njim danes, tako bo jutri postajal pri
tej ali oni njivi, pri tem ali onem travniku. Tudi kmetic bo obstal s plugom
ali koso, da se pogovori s Tonetom, ki ni gosposki, ampak do^mač.
Da ga imajo za to, kar je, je bilo Tonetu vedno v veselje.
Ni mu bilo žal, da je zašel ponoči v to družbo. Bil je razigran tako, da je
vstal, zavihal ovratnik, vzdignil ramena, nategnil obraz in zavlekel ustnice:
»O ha, ha! Sedlar iz Starega dvora pri sv. Duhu. Popravi mi komat, napravi
štulo!« Vpili so fantje, možje se smejali.
Tam v kotu se je tisti hip oglasil bas ko podna vrata. Štefan je začel peti
in že se je oglasila po hiši tista melodija:
238
Slavček milo je naglašal,
mile pesv^i glas;
tam pod oknom. sem. jo vprašal,
če smem. drevi v vas.
Pelo je vse vprek. Tone je pogledal včasih malo čudno, vse mu ni ugajalo.
Včasih kaka šala ali kak prepir, toda hitro je prišlo drugo razpoloženje z novo
pesmijo.
Ob enajsti uri so zadnji fantje in z njimi Tone vstali od miz, da gredo.
»Dobro bi bilo kam stopiti, ali ne?« je menil šegavo Matevž.
Stali so pod cerkvijo in tiščali roke v hlačne žepe, kajti noči so bile lepe
in hladne.
»Le hitro, če ne bo noč prekratka!« je priganjal Matevž, se obrnil po vasi
navzdol in pomignil Tonetu. Ta se je namuzal in odšel počasi za njim. Prešla
sta par hiš, zavila čez vrtove in stala pod omreženimi okni ne visoke kmečke
hiše. Tiho je pomignil Matevž, pokazal okno in zginil za oglom.
Tokrat je Tone vasoval prvič in bil srečen. Ze prej je zvedel, da živi tu
neka zala deklica, zato jo je hotel poznati. Ko jo je prvič videl, mu je bila
takoj všeč. Kmalu je imel priliko, da jo nagovori. Govorila sta o tem in onem
in Tone se j e čudil, da je tako redkobesedna. Beseda je nanesla na dekleta in
ona je nagajivo in obenem vabljivo pripomnila: »Saj tako nikoli k nobeni
ne greš!«
»Čakaj me,« je zagrozil Tone na tihem in danes je tu.
Hiša je stala na vrhu griča, ki so pod njim ležali travniki tja do vode.
Lahna megla je vstajala iz Sore, skoznjo pa je prihajal lajež prav iz bližnjih
vasi. Sicer pa je bila noč skrivnostno tiha, tako da se je Tone čutil kralja na
tem mirnem in tako lepem nočnem svetu.
Kakor je bila Cikova Ivanka sicer tiha, tako je govorila danes prostodušno
in domače, da je razvnela dijaka, ki si je prisegal, da na svetu ni lepšega
kot vasovamje pri lepem poštenem dekletu. Govoril ji je o vsem, o velikih
mestih, o tamošnjih ljudeh, o sebi, o drugih. Poslušala ga je zvesto, kakor da
bi ji pravil te besede brat, ki ji ne laže in ne bo lagal nikoli.
Tone pa je vasoval dalje .. .
»Psst!«
Vasovalec je okrenil glavo in videl Matevža, ki se mu je bližal.
»Pojdi!«
Se slovo in Tone se je plazil pod češpljo na vrt. Tam ga je ustavU Matevž:
»Tamle prihaja Matevžev France. Počakajva in poslušajva!«
Obstala sta in prisluškovala. In tedaj je Tone videl, kako je France stopil
pK>d Ivankino okno in klical. Okno zaprto, nič odgovora, kar je vdahnilo študentu,
dosti samozavesti. In še je prisluškoval:
»Aha, aha! Z onim si govorila, z menoj ne. Tudi dobro. Lahko noč!«
Tone je vprašujoče pogledal Matevža, ki se je režal in govoril:
»Saj sem vedel, da dobiš lahko, katero hočeš. Veš, tega Franceta je imela
Johanca, sedaj ko si prišel ti, si mu jo prevzel. Pojdiva po druge, kmalu
bo dan!«
Takrat je Toneta speklo nekaj kakor kes. Minilo je zadovoljstvo, prihajali
SO' očitki. Postal je tih, ko so se drugi glasno šalili.
Videl je, da ni delal lepo. Nikoli več ne gre vasovat. ..
239
SUŠA
Dolgočasna je postajala pokrajina, kot so bili dolgočasni v tistem času vsi
ljudje na njej. Trudna je ležala v soncu in zevala v temnih razpokah: polje slabotno
kakor jetičen obraz, bregovi in travniki cpaljeni, gozd onemel. Dežja ni
bilo ne od severa ne od juga. V razbeljenem ozračju je zavalovilo samo včasih
dušeče, kakor prah iz peči, da je mrzlično vztrepetalo drevje in žito. .. Priroda
je umirala, ljudje so strmeli, gori na jasinem je pa viselo oko, žareče in kot
nepremično v svoji zlobi.
Erbežnikovi so nakladali na travniku za Hrastnico seno. Štirje so bili:
stari, sin, hči Jerca, dninarica Micka, dekle čednega obraza in pripravnih rok,
in vsi slabe volje, najslabše pa stari Erbežnik sam. In lahko je bil slabe volje
stari! Največji in najboljšti travnik je to v vasi in štiri velike voze sena, sebi
v ponos, vsem sovaščanom v zavist, je naložil v navadnem letu na njem — letos
ga bo komaj dva vozička, majhna, da bi ju lahko samotež zavlekli domov,
ko bi bil trud sramote vreden. Kar je še pustil pomladanski mraz, bosta poleti
vse verno uničila črv in suša. Zemlja in vreme se norčujeta iz tebe in tvojega
prizadevanja, ti pa delaj, garaj in se pehaj.
Godrnjal je okoli voza, popravljal tu in tam, zadovoljen nikdar, iz vseh
njegovih besed pa je zvenel prikrit srd nad slabo letino.
»Prestopi se no malo, če ne prevrnemo še to revščino kje sredi vasi!« se
je razhudil nad Jerco, ki se je z grabljami v roki dolgočasila na že skoraj naloženem
vozu. »Ta mrva sena, pa še te ne more pošteno gori zmetati.« se je
obregnil zopet ob sina in jezno pulil na njegovi strani iz voza.
Jerca je stisnila obrvi v svoji slabi volji. Janez pa se ni zmenil zanj; delal
je venomer, lepo zložno in počasi.
Saj je ponedeljek danes!
V glavi mu je šumelo od včerajšnje pijače, noga ga je nekaj bolela in
misli mu je preostalo od včeraj, da jim še danes ni prišel do konca.
Čudno je človeško razpoloženje. Vcepi se včasih misel v njem neznatna, o
neznatnem dogodku, ki se razširja in razrašča kakor gnojna rana in človek
zasleduje z nasladno trmo njen razvoj, četudi grize kot z ognjenimi kleščami
v njegovo dušo.
Vsakovrstne misli so se križale v Janezovi glavi: napol neverjetne, napol
nerazjumljive, napol resne, napol smešne, čim bolj jih je odganjal, s tem večjo
silo so se povračevale. Nedelja je bila včeraj, kot so bile vse nedelje prej: pili
so in peli, nazadnje se stepli s Podrčani kot ponavadi — pa je vendarle morala
biti drugačna, ker je on danes drugačen človek, kot je bil. Nikdar do danes
še ni premišljeval, kar je bilo in kaj bo, danes mu pa roji to že ves dan po
glavi. To se reče: tako neumen, kot je danes, ni bil še nikdar. — Zamižal je in
v temi pred seboj zagledal trideset let svojega življenja. Pridal jim je trideset
bodočih let, videl je veliko število, odprl oči in zaklel: »Hudič!« Videl je trideset
praznih let za seboj, zasmeh tovarišev in škodoželjnost opravljivih babnic
pred seboj, za vsemi pa Hribarjevega Franceta, ki gre z Marjanino Micko
v veselem pogovoru proti cerkvi, brezizrazen očetov obraz in v njem neizprosen
pogoj: »Micko ali grunt!« in se je močno vznejevoljil...
»Dober dan, Erbežnik! Letos bomo pa lahko posušUi.«
»Lahko, lahko, ko bi le kaj bilo!«
Na cesti je stala postarana ženica, pred seboj rumeno prevlečen voziček,
kjer so gledali vratovi zelenih steklenic izpod belega prta.
240
»Res bi bil že prav zadnji čas, da bi se vremenu malo zmedlo. Pa da bi
se mu le ne preveč. Ravno danes so pravili v Loki, da je okoli Preske stolkla
prejšnji teden toča, da je žito in seno vse na tleh. Sam bog nas obvaruj vsaj te
nesreče! Potem bi res že ne imeli več kaj jesti, ne sami ne živina.«
Ker so kazali slabovoljni Erbežnikovi malo zanimanja za njeno gostobesednost,
je porinila voziček. Pa kot bi ji bila padla nova misel v glavo, ga je
po par korakih zopet ustavila ter se okrenila:
»Ali ste že kaj slišali? Rebrnikovega Kozma so zaklali danes ponoči.«
Kot okamneli so obstali vsi. s-.'
»Rebrnikovega? Kje?« sta se glasno začudila Jerca in oče obenem.
»Tilha ga je dobil zjutraj, ko je šel v les, mrtvega gori pri slepem znamenju.
Dvakrat je bil zaboden, pa pravijo da obakrat v srce.«
»Aaaa, to se ti je pa že kdo nalagal,« je ocenU novico Erbežnik in postavil
naložene vile nazaj na zemljo.
»Kaj se mi bo nalagal! Ali nisem sama videla tistega Miha od Sv. Florjana,
iki so ga gnali po soteski. Tak je bil kot levi razbojnik. Še pogledati me ni
upal, ko smo se srečali .. .«
»Pa ga je Miha zaklal?« je mrko vprašal Janez.
»Miha, Miha, kdo ga bo pa drugi. Včeraj sta se menda nekaj sporekla pri
Tnhu — no, pa ti boš že to vedel. Tudi prej jima je že hodilo navzkriž: eni pravijo
tako, drugi drugače. Pa saj vsi vemo, zakaj se mladi dedci kregajo.«
»To je pa čudno, to je pa čudno!« je godel stari. »Ej, jaz sem že davno
vedel, da je pravo seme tisti Miha. Kar trpeti ga nisem mogel, če se mi je v
hišo prikazal.«
»Sama potuhnjenost ga je. Kar vidi se mu, da ni za nič dobrega na svetu.
Ampak sedaj ga bodo že privili. Za njim bi tako nihče ne jokal! Pravijo, da
je za Kozmom jokala v Malenskem vrhu vsa vas, ko se je zvedelo, da je mrtev.
Damjan pa je hotel Miha kar ubiti, pa so mu žandarji ubranili.«
Erbežnik je zamišljeno zmajeval z glavo, kot bi še vedno ne mogel prav
zapopasti tako nepričakovane novice. Kozma, tako pameten fant, da bi ga lahko
vsej fari za vzgled postavljal, ki ni bil niti pijanec niti pretepač, čeprav hrust,
da bi kakega Miha za kosilo čez Lubnik porinil, naj bi se šel prepirat z njim
zaradi ženskega krila. Se je pa že kdo babi prav debelo nalagal — saj jo poznajo
od Loke do Žirov, kakšen jezik ima — potem je pa srečala kakega potepuha
in je mislila, da je Miha od Sv. Florjana . . . Ce je pa vendarle to res,
kar ona pravi, potem bi pa ne bil rad v Mihovi koži. Ce ga ne obsodi soidnija,
obsodi ga Damjan ali Urh sam, komur prej v roke pade, če se le še kdaj prikaže
v domači kraj.
Poznati je treba te ljudi! So res dobrega srca in potrebnemu radi pomagajo.
Balant v Malenskem vrhu ni imel več kot kup dolgov in palico za pot po
svetu, pa mu je posodil Urh med štirimi očmi, brez obresti in papirjev: nekam
od daleč sta si menda v rodu. Pa kaj bo tisto — kdor pa mednje zgrabi, ta se
gotovo opeče. Kako je takrat napravil Urh, ko je bil Kozma še majhen in je
prinesel malo natrgano uho iz šole. Kar nad glavarja je šel in tako je rogovilil,
da so ga imeli potem dva dni pod ključem. Učitelj jih je pa tudi dobil
pod nos.
»Ali Kozma sedaj doma leži?« je zopet vprašala Jerca.
»Kaj še! Takoj so ga v mrtvašnico odpeljali. Kdaj ga pokopljejo, se pa še
ne ve, ker mu bodo prej zdravniki še rane preiskali. Oh j a, čudne čase smo
16 Loški razgledi 241
doživeli! Saj sem že Jemčevi materi rekla: še se nam bo slabo godilo, še in še
slabše kot sedaj, če bo svet še naprej tako brez boga. Namesto, da bi molUi,
molili, pa pijejo in preklinjajo cele noči. Kakor hočejo, k pameti jih nobeden
ne more siliti. Pozdravljeni ostanite!«
Kaj urnih korakov je odšla z vozičkom po cesti.
Ej, ko ljudje tako radi kaj novega zvedo! Kako bi mogel usmiljen in bogaboječ
človek ostati zakrknjenega srca? Noga, četudi trudna in stara šestdeset
let, postane gibčna, če nosi važno novico, o kateri ipoleg vse zanimivosti v vsej
vasi še živa duša ničesar ne ve!
»Ste se pa že zopet kaj stepli tam gori? Ti tudi komaj še nogo za seboj
vlačiš.«
»Pri Tilhu se nismo prav nič stepli. Tisti štor, Jauharjev Gašper, je mizo
prevrnil, pa mi je ravno na nogo padla,« je opravičeval Janez svoje švedranje.
»Janez, kako si pa podnjo prišel? Ali je tebe tudi prevrnil?« se je vsililo
Jerici nagajivo vprašanje.
»Ti pa tiho bodi, če te nihče ne vpraša!« jo je osomo zavrnil brat.
»Kakšen je! Kot da bi ga še nagovoriti ne smela.«
»Doma bi ostal kakšno nedeljo! Saj bi gori včasi lahko tudi brez tebe
opravili!«
»Doma, doma! Kaj naj pa počnem doma? Doma in vaših sitnosti se že med
tednom najem.«
»Le tako govori, le! Saj jaz se ne bom več jezil nad teboj. Sem se že do
sedaj preveč. Ampak, če boš delal ti po svoji volji, tudi jaz ne bom po tvoji,
to si zapomni,« je zarenčal stari v zadušenem gnevu. Janez pa je z zobmi stisnil
spodnjo ustnico in odšel po ograbek, ki se je valil pod Mickinimi grabljami.
»Kaj sta pa vendar imela Kozma in Miha?« ga je vprašala tiho, ne da bi
prekinila svoje delo.
»Kaj jaz vem! Malo sta se kregala, pa ne toliko, da bi se bUo treba pobijati.
«
Postal je za hip in njegov pogled je objel njeno, mladostne svežosti in
zdravja polno postavo: »Kaj si imela pa ti s Francetom?«
Njegov obraz je obledel, ustnice so se mu tresle, njeno lice pa je zagorelo
močneje.
»Jaz? Bodi no — mislila sem, da si bolj pameten,« mu je odvrnila in nnu
pokazala hrbet.
»Domov pojdi po konja!« je zaklical tedaj oče, da se je Janez zganil.
Stopil je nazaj do voza, vrgel seno nanj, zadel vile čez ramo in odšel prek
travnika.
Ko je šel Janez proti domu, je hotel razvrstiti svoje zmedene misli, da bi
mogel iz njih jasno in določno spoznati svoj položaj. Čutil je v sebi popolnoma
natanko, da se je včeraj nekaj zgodilo, kar ga je vrglo iz dosedanjega tira
brezskrbnega veseljačenja in ga začelo vedno bolj omreževati z nadležnim'
mislimi in predstavami. Bilo je sedaj novo razpoloženje v njem, katerega prej
ni poznal, oziroma se ga vsaj ni zavedal: naenkrat se mu je silno zagnusilo
vse dosedanje životarjenje brez ciljev in namena.
Oče njegov je bisl suhoparen kmečki čudak, ki ni kazal druge ljubezni kot
ljubezen do denarja, katerega prizadevanja so imela en sam namen — obogateti.
Za ženo in otroke se ni zmenil. Živel je samo v načrtih in računih: kako
bi do zadnje skrajnosti izčrpal pridobitno silo njiv, travnikov in gozdov, kako
242
bi mogel nepretrgoma vzdrževati dviganje svojega kapitala, vse drugo na
svetu — v besedi in dejanju — mu je bila brezkoristna potrata časa in moči.
Opomnil ga je včasi dober prijatelj pri kozarcu vina: Žena žalostna, otroci se
te boje. . . Pa je on zamahnil z roko: Česa jim manjka, povej! Denarja? Obleke?
Jedi? Pokaži mi, kje žive v vasi bolje kot pri nas? Jaz delam, in kar bom
pridelal, vse bo njihovo! — Dober prijatelj je zmajal z glavo in ni znal povedati
tega, kar je mislil. To je bilo takrat, ko je odgovarjala telesna sila njegovi
volji, ko je še živela žena in so bili otroci majhni. Toda neomajen tudi on ni
ostal: žena je umrla, otroci so rasli, on se je pa staral. Z gnevom v srcu je
moral gledati, kako izpodraščajo drugi njegovo oblast, kako vliva leto za
letom več trudnosti v njegove ude, kako mu ostaja, kot v zasmeh, neprizadeta
samo brezobzirna, vedno naprej strmeča volja in z vso strastjo svoje čudaške
duše, se je zagrizel v naklepe, katere je še sklenil izpeljati v življenju.
Janez, ki je združeval veselo narav materino z ono čudaka očeta, je že
zgodaj občutil njegovo hladnost. Ce je slišal izgovarjati besedo oče, mu je zazvenelo
tuje, skoraj neprijazno v ušesih. Polagoma se mu je vsiljevalo nepojmljivo
razpoloženje, ki ga je strastno porivalo v razposajene družbe in mu tiščalo
pijačo v roko. Primerjal je včasih samega sebe s svojimi tovariši in o-bšla
ga je otožna nevolja. Brezkrbnost tovarišev je kakor sončni žarek, ki razvedri
duše in razjasni lica; njegova je pot zasenčena po temnem ozadju, katerega ne
pozna in ne vidi, a ga vendar čuti in sluti skrivnosti v njem. Živ je in vendar
brez življenja! Vstala je ob časi vina misel v njegovi glavi in izginila ob drugi
časi, pustila pa je svojo sled v njegovi duši. — Živel je iz dneva v dan, pil,
pel, veseljačil in delal in pozabljal sproti vse, kar je vemo zarezovalo znamenja
v njegovo dušo. Bil se je za prepričanjem, da so mu na svetu vsi ljudje enaki,
da mu ni niti eden več niti eden manj, in ko je mislil, da ga ima, je spoznal,
da je presanjal trideset let.
S prezirljivim nasmehom je lahko pokazal celo vrsto v vsakem oziru najpomembnejših
deklet, ki so gledale za njim — za Erbežnikovim edincem, in
vendar mu je bila sovražna vsaka misel, ki je vezala Mickino ime s tujim
imenom. Nikdar ni še resno razmišljal o svojem razmerju do Micke, ki je razburilo
očeta skoraj na smrt ter so klepeta vi ljudje že pozabljali govoriti o
njem — in vendar se je ob malem prizoru pred cerkvijo porodil dvom, ki je
zorel v okrutnega gospodarja njegovih misli.
Dolga je pot skozi trideset let v človeškem življenju in posuta je z brezštevilnimi
najlepšimi spo^mini. Ce se ozre on po njej nazaj, ne vidi ene jasne točke,
ob kateri bi se ogrelo srce. Kot v morje vrženi biser je utonila njegova mladost
in na razpotju stoji — z razdvojenostjo v glavi in s kljuvajočim dvomom
v srcu. Za seboj življenje, ki se mu gnusi, pred seboj neizprosen pogoj. Iz tridesetih
let nima, na kar bi pokazal, kot na svojo slabo voljo. Ali bi bilo čudno,
ko bi se vprašal naenkrat, v času največje zadovoljnosti: Ali je vredno?
Zapeljali so voz na pod. Oče je odgnal konja v hlev, sestri pa je dejal,
naj gre Janez po svojih opravkih, ker bosta zmetala že sama z Micko, in zlezel
na sprednjem koncu, pri ojnicah na voz.
»Ali ga ne spravimo na oder?« je vprašala Jerca, čudeč se, da jo goni danes
od dela.
»Ne, ta gre lahko še na kup. Pri steni je še cela dolina: tam notri, Micka,
ga zatlačiš lahko še pol voza. Ti pa stopi k Zargerju, da pride jutri Andrej
kosit, če nimaš kaj početi. Z očetom tako ni nič več, drgne in drgne pa ni ne
16« 243
spredaj ne zadaj nič,« ji je pojasnil Janez in pričel metati raz voza. Ona ga jo
rada ubogala: saj ni prijetno v vročini, ki te kar duši, požirati še zoprni seneni
prah.
Po^poldansko sonce se je upiralo naravnost skozi vrata, da se je zgoščeval
zatohel zrak v omamno vročino. Prah, ki se je dvigal iz sena, je bil kot žerjavica;
prijemal se je potnih rok in obraza, da je skelelo, silil je s svojo morečo
težo v glavo in prsi.
Janez je molčal in hitel.
»Ampak, da je zabodel Miha Rebrnikovega Kozma, tega pa kar misliti ne
morem,« je dejala Micka, ko je z rokami tlačila seno za steno. »Nekaj .'^ta že
morala imeti. Za prazen nič ga ni umoril, ali ne?«
»Pač že ne. Spraševal pa jaz nisem nikogar.«
»Ali se ni govorilo nekaj o Krevsovi Ančki?« je vprašala z negotovim
glasom in se od strani ozrla nanj.
»Ah, kaj ljudje vsega ne govore,« ji je nevoljno odvrnil Janez in hitel še
bolj, čeprav mu je lil znoj že curkoma prek strnjenih las. Vedel je čisto dobro,
kako je stala tista stvar — bolj smešna kakor resna — med Mihom in Kozmom,
kako se je Kozma norčeval zaradi Ančke in Miha že vse leto, kako se je zaradi
nje Miha že prav tako dolgo jtzil nad njim — pa, ali je treba praviti ženski
vsako reč natanko, da ti jo potem raznese po vsej vasi in še dlje, kamor le pride.
Cim manj ji zaupaš skrivnosti, tem bolje zate in zanjo, ker se na ta način
najlaže ogneš nepotrebnemu obrekovanju in povečavanju resničnih dogodkov.
Povedano po resnici, pa je presenetila tudi njega vest o umoru. Miha je
res falot, ki je pregnal že precej sadja po tujih vrtih in kokoši po tujih hlevih,
ampak, da bo zaradi take malenkosti umoril človeka, bi mu nikdar ne bil prisodil.
— In ravno Kozma! — Mar je bUa njemu Ančka in njena revščina! Norčeval
se je pa tako iz vsakogar, posebno če je videl, da ga s tem draži. In tega
•mu ni noben pameten človek zamerjal, ker je bil že tako ustvarjen po besedi
in naravi, da je z norčevanjem bolj zase pridobil kot kdo drugi s prilizovanjem
in lepimi besedami. Ta norec pa gre in ga zabode. — Ta norec, mu je zarezal
odmev lastnih misli po ušesih. Ta norec pa gre in skoraj nori zaradi praznih
besed, ker je videl svojega dekleta s fantom, s katerim je bogve kolikokrat
že in še bo govorila. — Ta norec, ki je še pijan od včeraj, ki sodi druge, sebe
pa ne zna presoditi. — Pa vendar. Kot ognjeni zubelj ga je objelo' čustvo, s
katerim se je dvignil ta hip, pa se takoj zopet pričel pogrezati v staro razpoloženje.
— France je mlajši od njega, oče njegov starejši od njegovega in zraven
še davno ne tako skop in trmoglav kot njegov. Micka je pa božja stvar z rjuho
zemlje v bregu, bajto na njej in staro majko v njej.
»Nekaj te moram vprašati,« je odločno zasadil vile v seno in se naslonil
nanje. »Povej mi, kaj sta govorila včeraj s Francetom?«
»Haha, vidi se, da je ponedeljek danes, ko je še tako oblačno v tvoji glavi!
Marsikaj mi je pripovedoval, pa sem že pozabila.«
»Po tem te tudi ne vprašam.To bi rad vedel, kar še nisi pozabila!«
»Ti si malo radoveden! Gotovo bi mi zameril, ko bi te jaz takole spraševala.
«
Zravnala se je in se mu smejala. Izza zagorele barve njenega obraza je
udarjala žametasta rdečica, koder, ki se je razrešil v kiti, se je spustil prek
čela ter ji pogledal v oči.
Janez je prebledel in zopet pričel z delom.
244
»Ti veš, da te ljubim!«
»Večkrat si mi že pravil!« Poudarila je zadnjo besedo, prekrižala roke na
prsih in se naslonila na steno. Njene ustnice so bile stisnjene, vendar so se še
vedno smejale njene oči in Janezu se je zdelo, da vidi v njih prikrito vprašanje;
Ali misliš, da ne vem, kaj pravi tvoj oče?
»Vem, kaj misliš, ampak to naj tebe nikar nič ne briga. Uredil bom že jaz
sam — in še prav kmalu.«
Micka mu ni odgovorila, obmolknil je tudi Janez.
Govoril bi rad pa ni več mogel iz srda do ljudi in sramu pred samim seboj.
Povedal bi ji svojo namero, katere se je obupno oklenil že včeraj kot zadnje
bilke, ki ga še more potegniti iz črne teme: zvabil bi jo s seboj v svet, ki je
dolg in širok, da bi se že še našel skromen kotiček za dvojico ljudi, za katera
nima dovolj prostora in kruha domači kraj — pa besedice ni spravil preko
ustnic. — In kaj more doseči stari s svojo trmoglavostjo? Dobil bo tujca pod
streho, mogoče suroveža, ki bo postopal grdo z njim in ga požene nazadnje čez
prag, kot je on pognal sina. Poskusil bi enkrat spregovoriti pametno besedo z
njim. Pa že ob sami taki misli se je zganilo ono čudno čustvo, skoraj boječnost,
katero je ipoznal že izza mladosti, vzbudilo odpor in zdrobilo samozavest, ponos
in zaupanje in vse, kar sestavlja zmožnost v človeku. Misli, kot iz omotice porojene,
so se vlekle iz njegovih možganov, z njimi se je dvigal in potapljal brez
cilja in jasne zavesti. Iz svoje razdvojenosti je gledal v vso grozo bodočnosti
in vendar je obenem spoznaval malenkostne predmete svojih prizadevanj, zaradi
katerih bi kdo drug komaj z mezincem ganil.
»Previsoko je, pristavi lestvo!« je dejala Micka, ko sta končala z delom.
Janez je prislonil vile k steni in razprostrl roke.
»Kar skoči, ujamem te!«
Micka se je podrsala po senu, Janez jo je objel in ko se mu je hotela izviti,
pritisnil jo je krepkeje k sebi.
»Pusti me, kaj če kdo pride!« ga je prosila tiho in ga odrivala z vso močjo.
»Ne pustim te! Ne pustim te — preden mi ne poveš!« je govoril Janez v
presledkih. Pritiskal je ustnice v njen obraz, strast, ki je obvladala razum,
ga je popolnoma stapljala z njenim telesom.
»Pusti me, Janez! Nekdo gre!«
Pognala se je, da je omahnil in razklenil roke — v istem hipu je izginila
s poda. Prestrašen in drgetajoč je stopil k vratom tudi Janez, pa nikogar ni
bilo nikjer. Zrl je v prazno dvorišče. Sončna luč, vroča tišina, šum potoka od
nekod. V možganih mu je zaplesal blazen vrtinec strasti, jeze in maščevanja.
Spreletelo ga je kot električna iskra: Ona ljubi Franceta. Črna misel se je zganila
v njegovem srcu, da so se zasadili nohti v dlan. Takrat je videl pred seboj
obraz očeta z neizprosnim
245
MIR
Drama v 5 dejanjih
Osebe: Lipar (gruntar in ključar), Petač (gruntar in ključar), župnik, Tone
(Liparjev sin), Micika (Petačeva hči), Andrej (Liparjev hlapec), Liparica, Petaška,
Janez, Matevž, Jožek, France in Miha (fantje), Jerica, Anica, Ivanka,
Rezika in Nežika (dekleta), Gosar, Jamnik in Jenka (kmetje), Lovriček (krčmar),
možje, fantje, žene, dekleta, otroci, herač Anžek.
Dejanje se godi na vasi ob žegnanju, v kmečki sobi, v gostilni in ob gozdni
poti.
I. dejanje
1. prizor
Gozdna pot in travnik, Jerica, Anica, Ivanka, Rezika, Nežika. Prihajajo s
polja (od leve na desno), pojoč.
Jerica: Ali si govorila z njim?
Anica: Pusti to! Ali ste slišale, kaj so imeli danes Liparjevi in Petačevi na
polju. Jaz sem ravno nesla južino.
Nežika: Pa takole se gredo zmerjat, da sliši vse polje.
Ivanka: Čudno! Do sedaj so bili vedno prijatelji.
Rezika: Tone in Micika pa sta bila tiha kot miši.
Anica: O, to se bo kmalu poravnalo. Kolikokrat se tako prepirajo.
Ivanka: Ne vem, to so čudni ljudje.
Odidejo za kulisami pojoč.
2. prizor
Fantje gredo s polja (od leve na desno).
Janez: Stopimo no malo hitreje, da jih dohitimo.
Matevž: Glej ga no, ali se ti mudi za Nežiko?
Janez: No, pa ne! Ali ste bili s Tonetom kaj skupaj?
France: Jaz sem ga srečal pri Sovinčevem kozolcu, pa se mu ni dosti ljubilo
govoriti.
Jožek: Presneto je vpil Lipar. Preveč mu je rekel. Nobeden bi si tega ne
pustil.
Miha: Iz tega pa bo nekaj. — Kaj pa Tone in Micika?
Od desne pojenja petje. Hripav smeh.
France: Kaj pa ta malhar rogovili tu okoli. Pa ne, da bi šel danes še k
Savi!
3. prizor
Berač Anžek (pride momljaje od desne).
Janez: Anžek, kam pa sedaj pod noč?
Anžek: Na Koroško!
France: Zdaj jo pa imaš! Anžek, ti si poreden!
Anžek: Malo poreden, dosti vreden. Nič poreden, malo vreden! Fantje,
zapojte no malo, spredaj so punce! Ali ste skregani, da hodite za njimi kakor
skopuh za procesijo?!
Jožek: Stopimo no malo hitreje. (Zapoje). Slavček milo je n a g l a š a l . ..
(Izginejo na desni.)
246
4. prizor
Anžek počasi proti levi, od koder pride Tone z Liparjem.
Anžek: Bog daj en lep večer!
Tone (zamrmra nekaj in gre z očetom mimo njega).
Anžek (zase): Danes sta pa pusta ko dren. Pa imam le rad tegale Toneta.
(Odide na levo.)
Lipar (obstane): Ti, Tone! Ne vem, če je res, da imaš ti nekaj z Miciko?
Tone (molči).
Lipar: Od danes naprej sta si tuja, da veš. Lahko dobiš drugo in Liparjev
grunt tudi ni tako slab, da bi ga morali ravno Petačevi podpirati. (Odide na
desno.)
Tone: Da se je moralo tako neumno plesti. Radoveden sem, kaj pravi Micika.
Saj me mora vsak čas dohiteti. (Čaka.)
5. prizor
Micika pride od leve z jerbasom na glavi.
Tone: Dober večer, Micika. Ali se ti ne zdi vse tole neumno?
Micika: Morebiti. (Hoče naprej).
Tone: Kam se ti pa tako mudi? Počakaj no malo. Ali si ti tudi huda?
Micika (se mu ogne in odide na desno).
Tone (gleda nekaj časa za njo, potem zase): Naj bo, vsi so enaki! Pa jih
bo že minilo. (Hoče oditi.)
6. prizor
Anžek od desne.
Anžek: Prav imaš, Tone, vsi so enaki. Napihnjeni kakor žabe! Midva pa
zato nič ne marava, ampak hočeva čakati, kako se bodo unesli. Nič se ne boj,
Tone!
Tone: Danes me pusti na miru. Človeku se vedno ne ljubi in jaz mislim,
da se na svetu tudi za Anžeka najde kako lepše delo, kot za grmom prisluškovati!
Anžek: Svet je velik. Tone, in poln praznote. Kdo more reči, da samo Anžeik
sliši Liparjevega Toneta, ko govori sam s seboj, kakor tisti gospod Janez,
ki so sebe oštevali, če so jim ljudje nagajali. Tudi gospoda Janeza je Anžek
siišal, pa vendar ni prisluškoval.
Tone: Ne čvekaj, pa povej, kaj hočeš. Misliš, da ima vsak čas kot ti.
Anžek: Tega p a spet ne mislim. Vem pa, da ima veliko ljudi manj časa ko
jaz, ki ti ga lahko posodim na cente, če boš le dobro plačal in če ga ne boš
zapravljal takole kot sedaj, ko si hud. Aha, vprašal si, kaj hočem. Jaz hočem,
pa ne vem, če bo dosti pomagalo, da si ti hud na vse Petačeve, samo na Miciko
ne.
Tone: Ce nimaš drugega, pa bi bil še o tem tiho. Škoda časa.
Anžek: Se nekaj drugega imam, ti furja furjasta. Ce Micika, kakor sem
ravno slišal, ne da bi prisluškoval, noče s teboj govoriti, bo pa govorila z menoj,
ki sem lepši fant, samo da mi ti kaj naročiš zanjo. Midva se bolje razumeva!
Tone: Saj se bova še kaj videla. Pa lahko noč! (Odide na desno.)
247
7. prizor
Anžek: Pa se je le unesel. Noben človek na zemlji ne misli, da bo imel
Anžek dobiček od tega prepira. Hahahaha, kako se bodo še radi imeli, da bo
veselje! Budalo, kaj blebečem. Ne, Petača ne sme nihče rad imeti, vsaj jaz
ne. — Vidiš ga starega skopca, že gre. Na morem ga rad imeti, čeprav imam
vse druge ljudi na svetu rad. Bog me spreobrni. Čakaj, za onole smreko stopim.
8. prizor
Petač od leve, pokašljujoč in govoreč sam s seboj.
Petač: Še žal mu bo, kdaj je rekel Petaču lump. Kaj pa misli, da je: gruntar,
ključar. To vse je Petač tudi in še več. Ne morem ga videti, zakaj bi
bil hinavski in prijazen ž njim. Še se boš kesal, le počakaj!
Anžek stopi izza smreke.
Anžek: Ali pa ne, moj srčni prijatelj Petač.
Petač: Umazanec molči! Kdo te je kaj vprašal!
Anžek: Umazanec gori, umazanec doli. Vprašanje pa je, kdo je umazan?
Ne, Petač, ne! On da vsakemu beraču najmanj groš in kruh in vsega, kar hoče.
Meni vsaj je že dal toliko, da sem do grla sit in se mi nič več ne ljubi beračiti.
In vendar sem sedajle žejen in lačen in umazan. Toliko pa le ne ko ti, ki
si mi že toliko dobrega storil, da le še čakam, kdaj boš župan, da me daš na
prvi hrast obesiti.
Petač (skoči proti njemu): Tiho capin! Ce ne, te zmeljem, da živ svet ne
bo več vedel o tebi! Zgaga ,. .
Anžek (se mu oprezno umika): Zgaga in spaka in vse, kar hočeš. Seveda:
Zgaga — potem ti ni bilo težko prevzeti mi dekle, me zapoditi ko cigana iz vasi.
O .. . (Anžek dvigne prst.) Zgaga sem in zgago ti bom delal, kjer ti bom le
mogel, ti okrutnež! (Se nasloni na drevo.) Petač, življenje si mi uničil in srečo
in vse si mi vzel, kar mi je bilo drago . ..
Petač (stopi s stisnjenimi pestmi proti Anžku): Molči, pravim še enkrat!
Že davno sem opravil s teboj, zakaj mi že ne daš miru! Star si že. ..
Anžek: Star, star ko ti. Ali staro sovraštvo ne zarjavi in jaz te sovražim,
kakor sem ljubil njo . . . In ne odjenjam .. .
Petač (seže v žep in mu ponudi denar): Na tole! Pa pojdi drugam, saj tudi
drugje ljudje dajo vbogajme.
Anžek (ga udari pc/ roki): Proč, proč s tem! S tem si rni ukradel njo, ali jo
hočeš sedaj kupiti? Kje pa si imel denar takrat, ko sem te prosil za svojo
mater, zverina.
Petač se naglo obrne in hoče oditi. Anžek mu zaskoči pot.
Anžek: Oho, le počakaj še! Saj te menda ni strah. Vidiš, skoraj bo posijal
mesec in tako lepo bova govorila o starih, lepih časih, hahaha! Kaj se kremžiš,
kakor da bi prišlo nate štirinajst griž? Pa pojdi, saj vem, kje si doma. No,
zakaj pa ne greš . ..
Petač: Pusti me, Anžek, star sem že, daj mi mir . ..
Anžek: Star si in smrti se bojiš! Le boj se je, moja sestra je in te ima rada
ko jaz. Veš, na kaj ravno mislim: Kako lepi so se zdeli moji, no, no, tvoji Manici
tisti svetli tolarčki, kako so jo lepo omamljali, da je pozabila na greh . . . Nekaj
lepega je denar, kajne, Petač, samo malo peče včasi...
Petač: Ti si hudoba . . . (Odide na desno.)
248
Anžek (skoči za njim): Kaj si rekel? Hudoba! Saj res, strašil te bom. Skoda,
da mesec nima mojih oči, da bi rai povedal, če sem dober za strašilo . . . Hahaha
. . . Žejen sem. Ne grem k Savi, je predaleč. Pri Lovričku imajo še luč. . . Tja
stopim, ni daleč tja. Pa moram vendar eno zapeti, če ne mi bo dolgčas, ker bi
mi sicer nihče ne plačal. Tole bom zapel:
Le tisti je pri hiši en dober gospodar,
ki vsakemu beraču en božji da d e n a r . ..
Pojoč gre počasi proti desni.
10. prizor
Od desne prihajajo fantje, ogrnjeni s suknjiči in s sekirami v rokah.
Janez: V čigav del gremo najprej?
Matevž: V Zargarjevega pojdimo. Najlepše smreke so tam. Dva velika
mlaja se morata dobiti tam.
France: Škoda, da nimamo Anžeka s seboj. Bi nam vsaj pravil svoje burke
in pel svoje pesmi. . . Gotovo je pri Lovričku.
Andrej stopi izza kulis.
Tone: Saj stoji tamle Andrej, pojdi pomagat.
Andrej: Tebi pa še vedno. Tone. Nič ne maraj, če je Micika huda. Tako bo
še mehka ko raztaljen vosek, da le pride malo ognja . . . Nad mlaje greste. . .
Miha: Andrej, na tobak pa nam zapoj od Bosne!
Andrej (zapoje): Ko smo Bosno not jemali,
pa se nismo Turka bali,
Turka bilo kot nesnage,
smo ga pomedli dol iz Prage . ..
Fantje z Andrejem zaukajo.
Tone (zauka): Danes je naš večer fantje! Ali gremo potem k Lovričku?
Jožek: Seveda! Potem pa vasovait! Saj greš z nami.
Tone (pomiSlja): Grem. Sedaj pa nad smreke!
Počasi izginjajo na levo, pojoč: Oj, zdaj gremo . . .
Konec I. dejanja
TRIJE FRAGMENTI ANTONA LESKOVCA
V šesti številki Loških razgledov nam je Ela Gros lepo zaokroženo predstavila
življenje in delo dramatika in literata Antona Leskovca, loškega rojaka. Prezgodaj
umrli pisec je del svoje zapuščine obdržal v rokopisih, ki jih hranijo v Ljubljani in
v Mariboru.
Po smrti staršev je Anton Leskovec preživljal čas, ko ni bil na gimnaziji v
Kranju ali pozneje študiral v Pragi, v Retečah pri stricu, maminem bratu Andreju
Kušarju.
Poleti 1972 so naredili na Kušarjevi domačiji v Retečah novo ostrešje. Sedanji
lastnik stavbe Franc Kušar je ob tej priliki obvestil arhiv in muzej, ki sta prevzela
pomembnejše gradivo s podstrešja.
Našlo se je nekaj Leskovčevih manj pomembnih osebnih dokumentov, prepis
spričevala o odličnem uspehu na kranjski gimnaziji vseh osem let, nekaj še neiden-
249
tificiranih fotografij in nekaj korespondence z domačimi v Ratečah, z bratom
in sestro; dopisoval si je tudi z župnikom. Gre za korespondenco iz praškega obdobja,
nekaj drobnih sporočil je celo v češčini. Najbolj zanimivo je dopisovanje
z bratom Janezom in sestro Francko — Nežorožmarinko, kot se mu je nekoč podpisala.
Ohranjena je pristopnica k Slovenskemu katoliškemu akademskemu društvu
»Dan« v Pragi. V letu 1911/12 je kot predsednik društva podpisan Anton Leskovec.
Zanimivejša je njegova literarna zapuščina. Gre za tri delca. Dokončana je le
avtobiografska črtica Fantovanje, sicer nepodpisana in nedatirana. Dejanje se odvija
v Retečah in na Godešiču (pri sv. Miklavžu). Sebe imenuje kar Tone ali študent,
krajev niti ne skuša prekrstiti. Slog je kmetiški, včasih malo svetopisemski. Črtica
je morala nastati v njegovem praškem obdobju 1910—1914, ker je napisana na
papirju z glavo akademskega društva Dan v Pragi. Iz črtice že slutimo njegov subtilni
značaj.
Drugi dve deli sta fragmenta. Nedatiran je prispevek z naslovom Suša. Podpisal
se je s psevdonimom Janez Kmet. Zgodba se razvija okoli Loke, vendar so kraji
bolj zabrisani, saj si sledijo imena krajev daleč narazen. Gre za kmečko zgodbo,
ko pri spravljanju sena zvedo za novico, da so nekoga zaklali in ko se odkrije enostranska
ljubezen domačega sina do dninarice Micke. Dogajanje se šele zapleta. Verjetno
je avtor imel v načrtu daljšo povest. Rokopis je zelo lepo napisan, tako, da
je podoben včasih pisavi sestre Francke. Slog je včasih nekoliko arhaičen.
Tretji fragment je del drame v 5. dejanjih z naslovom Mir. Rokopis je datiran:
Začel 26. XI. 1911. Ohranjenih je 10 prizorov prvega dejanja. Tu nastopajo že osebe,
ki jih poznamo iz njegovih poznejših del, gruntarji, njihovi sinovi in hčere, fantje
in dekleta, krčmarji in berači. Opaziti je vpliv Franca Šaleškega Finžgarja, ki je tudi
svoje like zajemal nekaj časa iz teh krajev, ko je bil kaplan v Sori (Veriga). Da sta se
Finžgar in Leskovec poznala, je očitno tudi iz nekega Finžgarjevega pisma, ki je
ohranjeno v Leskovčevi zapuščini.
Iz drame zvemo za temne strasti in podla dejanja gruntarja. Z denarjem je
premamil dekleta, da je zapustila svojega prejšnjega fanta, ki je propadel do sedanjega
berača Anžka in kot senca spremlja starega gruntarja. Anžek zgodbo počasi
razpleta ob ljubezni mlade generacije skreganih sosedov.
France Stukl
250