Kristijan Muck
SPOMIN ŽELJA
Rože pikaste, le malo še barvaste, mi na kraju gomil, ko jih spuščam iz rok, pogled vračajo, dolg in vesel.
In ko bi mi dano bilo razpreti vlakna dreves, se povzpeti, pogledati tja čez in videti, ko mene več ne bo, kako tam moji brnijo.
Petvrstičnice
902
Petvrstičnice
LASTOVKAM    Treščim s koleni,
razžaljenimi od molitve, do Atlantide, ko v čast poletja poklekam na morje.
URA    Bila je minuta,
pripeta okoli zapestja, dišeča po soli in znoju. Zdaj samo še gnilo usnje diši, to minuto zapeto okoli zapestja.
PLUG    Trije kmetje velik plug
dvignejo do traktorja. Pod težo vdrejo se jim tla.
RUK    Neonski klic mladeniča, ki čez cesto poziva prijatelja, je udarec v ledjih štiridesedetnega moža.
SRČNOST    Perpetuum mobile pravice
bom zgrabil za aorto in dal mu infarkt resnice.
PREDIVO    Roža tiči v zemlji, vrt. V belem polju sinji oratarji, docela vdrti v prst, bredejo skoz čas.
903
904
Kristijan Muck
TKIVO    Oče Somrak jutra
in mati Zarja večera me učita, da hkrati predem zemljo in tkem nebo.
POKRAJINA    Nemo zro raztaljeni obrazi. Očetje predse, v pokrajine, v bregove izplavljenih sinov, hčera, v Dan, v Noč, strmijo. Zro matere. Sinje ponjave, sonca, se pregibajo.
SOMRAK
Pokrajine gomazijo, rumene police. Nafta mezi. Slišati je grmenje, znojne klice.
ZARJA    Zvenkljajmo z goltanci, z jeziki, drugovi. Med zobmi vlakna pesmi, ljudstva pojo. Zvonijo zvonovi, zvenijo vlakna, doni ples teles.
DAN    V sončnem vetru
hladno perilo plapola. Strgano, mežika v moje oči in me poljublja v kožo.
Pišem,
kot da me dolg tekstilni stroj v srce poljublja na ta sinji dan.
905
Petvrstičnice
MORJE    Poda mi matico,
hoteč, da bi zamenjal jo v stroju barke in ne vedoč, da ves drhtim v strahu za delovanje stroja pisalnega, ki hranim ga za goro.
Preveč sem mlad,
da bi zapomnil si ustroj motorja.
Spominjam se le slik vsega sveta.
Prekmalu mlad sem,
da bi pozabil sliko vsega.
CELINA    Kar nosi me. Nad zemljo. Razbremeniti se,
še sprostiti brano nabreklo v sebi. Počitek, drevesna dlan na čelu, potem pa spet:
»Prebiram kamne sveta. Gledam skoz okna mrtvih slik, v plahutanju senca, nizam pod rebri barve črnih pik. rojevam možgane, zobja srca.«
¦
NASTOP    Mesto z gradom blesti v poševnem soncu. Vse je tu, popolno, drugačno in takšno kot jaz, ki v vsem blestim drugačen, ves cel, popoln.
Na morju, v mestu, v pokrajini nastopam, kapitan. In imam sebe, a nimam vseh vasi, ker sam ne morem hkrati živeti tu in z vsemi ljudmi.
'
906
Kristijan Muck
ODMOR    »Lesk ljubezni in blesk sovraštva tvorita resnico. Zato zdaj istočasno razpredam in tkem rudnik, cirkus, vroče in hladno.«
Somrak in Zarja pa odgovorita: »Resnica je umrlega sina mati. Krasota je iz milosti. Je poveljevati.«
EKRAN
Ob oknu živih slik sedi zbrana vsa družina.
Zgodba jim miza v srca
vrsto ljudi in njih preplete.
Ti v sobi čutijo,
da že od davna so v rodu s temi v slikah.
»Vidiš, hči Noč, bere pisane zeli, v šope jih zbira, tapka zemljo, igra se, poljublja, oblikuje bilke v plešoč zasnutek svojega čebeljega telesa.«
»Vidiš, sin Dan, vihti se v urjenje, trezno odbira silo udarcev, njih smer, v očeh njegovih prebira ukane, povzame od kapitana gibe zank.«
FOTOGRAFIJA
»Kladivo narti zabija nožne prste
v središče zemlje, kjer masa prsti mojega telesa
razstira zrak vijolični, ki ga izriva teža nakovala.
Iz mojih ušes lije slap odsekanih dlani.
V njem potopljen, ga držim s kleščami oči.«
Petvrstičnice
Sin Dan, hči Noč pa mi odgovorita: »Kdo je ta mož, kratko pristrižen, zrnat, blago plešoč, oranžno rjav kovač, v tančicah plahe svetlobe v nakovalo zatopljen?«
V njunih rokah namreč trepeče trdikast list papirja, iz davnosti niha v njune oči tuj, svetleč, lakiran prostor.
NOČ    To kar daleč je, je blizu.
Lahko govoriš o tem kot bog. Atom, na primer, mi je primeren, kot meni lasten otrok, ki pride in gre brez mene.
Sem jedro silno.
In svet se suče okrog me.
Otroci le vsi k meni.
Vaš oče ves čas odhaja,
saj nič v vseh prostorjih že davno zame ve.
Bit, bistvo, ni pomembno.
In še bivanje ni.
Je slej ko prej rojstvo, smrt.
In slišati je, da ni nikogar.
Hkrati v meni brnijo hlad, znoj, toplina, kri.
907