GEOLOGIJA 30, 31-65 (1987), Ljubljana
UDK 551.761.782:551.24(497.12)=863
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine in
okolice
Geologic setting of the Pre-Pliocene basis of the Velenje depression and its
surroundings
Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rij avec in Pero Mioč
Geološki zavod Ljubljana, Parmova 37, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Obravnavano ozemlje je razdeljeno na tektonske enote: Podgorsko-vitanjski
tektonski jarek, Velunjski nariv, Osrednje Karavanke, Južne Karavanke, Velenj-
ska udorina in Gorenj sko-šoštanj ski blok. Velenjska udorina je neo tektonskega
nastanka. Ima obliko kotanje, ki je razpotegnjena v smeri severozahod-jugovzhod.
V podlagi severne tretjine udorine nastopajo triadne plasti Južnih Karavank,
v južnem delu pa oligomiocenske in miocenske plasti. Značilnosti triadnih plasti
smo preiskali na področju Gabrke-Ležen. Nastopajo skitijske, anizijske in sred-
nje- do zgornjetriadne plasti, pri čemer prevladujejo karbonatne kamnine. Oligo-
miocenske in miocenske plasti pa so sestavljene iz lapomih in peščenih glin,
peščenjakov, laporjev in piroklastičnih kamnin, ki jih spremljata andezit in dacit.
Abstract
Geological investigations center on the basement of the Velenje structural
depression as well as on the set-up of its surroundings. Several tectonic units
combine in the structure of the wider area: the Podgorje-Vitanje graben, the
Velunja overthrust appertaining to the large unit of the northern Karavanke
Mountains, the central Karavanke Mountains, the southern Karavanke Mounta-
ins, the Velenje depression proper, and the Gorenje-Šoštanj block. The Velenje
depression is of neotectonic formation. The bottom of the elongated through
extends in NW-SE direction. The northern flank of the depression - involving
about one third of its total crosscut length - exhibits the Triassic makeup of the
Karavanke Mountains, whereas the southern two thirds consist of the Oligo-
Miocene and Miocene strata. The features of the Triassic Karavanke have been
investigated at the locality Gabrke-Ležen. Taking part in the structure are the
Scythian, Anisian and the Upper Triassic beds, all of them represented by
prevailingly calcareous rocks. The Oligo-Miocene and Miocene beds consist of
marly clays, sandy clays, sandstones and marls, in places of andesites and dacites,
accompanied by pyroclastics as well.
Prispevek Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine in okolice je bil
podan na simpoziju o geologiji Šaleške kotline v Titovem Velenju leta 1983. Izvleček referata je
pod istim naslovom izšel v Geološkem zborniku 3, 1983, Odsek za geologijo, Ljubljana, v celoti
pa naj bi izšel v Geološkem zborniku 6. Ker ta kasneje ni izšel, objavljamo celoto šele sedaj.
Prispevek podaja stanje raziskav v letu 1983 in ga kasneje nismo bistveno spreminjali.
32	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Uvod
Obravnavano ozemlje leži v severni Sloveniji in zajema del Karavank ter severo-
vzhodni podaljšek Savinjskih Alp. Na sredini je Šaleška dolina ali Šaleška kotlina,
geološko označena tudi kot Velenjska udorina. V pliocenskih plasteh Šaleške doline
je debel premogov sloj, ki ga izkorišča Rudnik lignita Velenje. Področje je zanimivo
tudi zaradi drugih rudarskih dejavnosti. Pri Puharjih so kopali svinec in cink
(Iskra, 1969; Drovenik et al., 1980, 57), pri Hrastovcu pod cerkvijo Sv. Brie rjavi
premog (Mali et al., 1975; Rolle, 1857, 448), v bližini Sv. Brica severno od Titovega
Velenja na področju vitanjske sideritne formacije pa železovo rudo (Berce, 1956,
240). Po dolini poteka termalna črta Topolšica-Dobrna (Teller, 1898a, 5). V Topol-
šici je temperatura vode od 28 °C do 31 °C, v Dobrni pa 36 °C in več (Nosan, 1973,12
in 13). Tod se nahajajo tudi nekovinske mineralne surovine (Škerlj, 1979).
Na ozemlju velenjskega premogišča potekajo od leta 1980 obsežna dela, ki
zajemajo strukturne, hidrogeološke, geomehanske in rudarske preiskave s spremlja-
jočim vrtanjem. S temi preiskavami želijo določiti pogoje, ki bodo dovoljevali
odkopavati premog pod vodonosnimi plastmi. Večina strukturnih raziskav je bila
končana leta 1982, medtem ko preostale še nadaljujejo.
Strukturne raziskave so bile usmerjene na predpliocensko podlago udorine in na
pliocenske in pleistocenske zasipe. V tej razpravi podajamo le geološki pregled pod-
lage in tistega dela obrobja, ki je neposredno vplival na razmere v udorini. Zajemamo
ozemlje daleč na sever od izvira rečice Velunje do Šaleške doline na sredini in do
bližnjega južnega obrobja doline. Geološko je to izredno pisano ozemlje, ki ga delimo
na več tektonskih enot. Razmere obravnavamo po tektonskih enotah, pri čemer
povzemamo osnove po tolmaču za list Slovenj Gradec (Mioč, 1978).
Terenske regionalno-geološke raziskave sta opravila P. Mioč in M. Žnidarčič.
Sedimentološki razvoj triadne podlage je opisal B. Ogorelec, razvoj in delitev terci-
arja pa L. Rijavec. Z regionalno-geološkimi dognanji in izsledki vrtanj v udorini je
regionalno geološke raziskave dopolnil A. Brezigar. Podal je še geološke razmere na
področju Velenjske udorine, dodatek o tektoniki področja, slike 1-4 in pripravil
prispevek za objavo.
Dosedanje raziskave
Aleksander Brezigar
Šaleško dolino in okolico preiskujejo geologi že okrog 150 let. V tem poglavju se
omejujemo le na najpomembnejše prispevke.
Najstarejši geološki opis je podal Keferstein leta 1829. Opisal je svetlo zelene
debelozrnate peščenjake z glavkonitom pri Topolšici (cf. Rolle, 1860, 8) in jih
označil za flišno formacijo. Vulkanite pri Velenju je imenoval trahit ( cf. Stäche,
1874, 239). Istega leta je Studer (1829) opisal laporaste drobnozrnate peščenjake in
laporje južno od Velenja in jih primerjal s švicarsko molaso. Vendar na strani 760
pripominja, da Kefersteinova flišna formacija ni enaka njegovi molasi. Rolle (1860,
8) je kasneje pojasnil, da je Keferstein pravzaprav opisoval zgornjeterciarni lapor
z velikimi kosi gnajsa. Danes bi polemiko dopolnili s tem, da je Keferstein
opisoval kvartarne zasipe z velikimi granitnimi in tonalitnimi odlomki, Studer pa
spodnjemiocenski govši lapor in peščenjak. Vulkanske kamnine pri Šoštanju omenja
leta 1835 še Boué (cf. Rolle, 1857, 404).
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine_33
Pomembnejši raziskovalci pred letom 1914 so bili Morlot, Rolle, Teller,
Zollikofer, Stäche, Stur in Hoernes.
Morlot je leta 1853 uvedel pojma »eocenska formacija« in »eocenske metaforne
kamnine« ali »metamorfne kamnine Spodnje Štajerske«. V »eocensko formacijo« je
uvrstil gornjegrajske sklade in plasti okrog Socke, med »eocenske metamorfne
kamnine« pa vitanjsko sideritno formacijo ter dioritni (danes andezitni) tuf (cf.
Rolle, 1857, 405).
Rolle (1857 in 1860) je to osnovno delitev še dopolnil. V »eocensko formacijo« je
uvrstil apnence z numuliti pri Sv. Florjanu zahodno od Šoštanja, dalje diorit,
dioritni tuf, tufski konglomerat pri Velenju in Šoštanju in premogonosne soteške
plasti. Soteškim plastem je prištel tudi laporaste skrilavce nad numulitnimi apnenci
pri Sv. Florjanu (Rolle, 1860, 14) - torej današnjo morsko glino sivico - in
premogova ležišča znotraj »Vitanjskega apnenega gorovja« (»Weitensteiner Kalkge-
birges«), kamor spada tudi »črni premog« (»Glanzkohle«) Zgornjih Škal, to je v da-
našnjem Hrastovcu pri Titovem Velenju. Dalje je v »eocensko formacijo« uvrstil
litotamnijske apnence (»Nulliporenkalk«) z ostrejami in pektinidi pri Velenju in
Dobrni. Iz razpredelnice (Rolle, I860, 23) je razvidno, da je z eocenom mislil tedanji
zgornji eocen ali oligocen, danes znan kot oligomiocen (egerij), litotamnijske apnence
pa je opredelil kot spodnjemiocenske.
Globočnino pri Zavodnjah je Rolle opisal kot gnajs, triadne plasti na severnem
obrobju Šaleške doline pri Hudi Luknji in ob Sopoti pa kot anizijski apnenec
(»Guttensteiner Kalk«), Uvedel je tudi pojem »vitanjska železova formacija« (»We-
itensteiner Eisenerzformation«), danes znan kot vitanjska sideritna formacija, s kate-
rim je nadomestil Morlotove »eocenske metamorfne kamnine«. To formacijo sestav-
ljajo karbonski ziljski apnenci in dolomiti (»Gailthaler Kalk und Dolomit«, drugod
tudi »Bergkalk«) s sideritnimi čoki, dalje kremenovi konglomerati, imenovani
»brečko«, in kremenovi peščenjaki, imenovani »škripauc«. Črne apnence z belimi
žilami, krinoidi in brahiopodi je Rolle (1857, 424 in 425) imenoval »Schnürlkalk«.
Kamnine železove formacije danes uvrščamo v karbon in permij. Formacijo je opisal
pri Sv. Bricu severno od Titovega Velenja.
Zollikofer (1861/1862, 334) deli eocensko formacijo na eocenske soteške plasti
in tufske kamnine ter na neogenske morske litotamnijske koralne apnence in litotam-
nijske apnene peščenjake z briozoji. Podrobnejše členitve ne navajamo.
Zelo pomembno delo je geološki zemljevid, list Mozirje (Teller, 1898b), v merilu
1 : 75 000 in spremljajoči tolmač (Teller, 1898a). Teller je opustil mnoge starejše
izraze in uvedel nove. Kot najstarejše je opisal paleozojske zelene skrilavce z diaba-
zom in diabaznim tufom, ki jih je Rolle opisoval še kot ziljske plasti. Danes so te
plasti znane pod imenom štalenskogorska serija. Posebej je ločil zelene glinaste
skrilavce in subgrauvako ter omenil, da je po petrografskih značilnostih podobna
grödenskim peščenjakom. Opisane kamnine ležijo na skrajnem severozahodnem delu
obravnavanega ozemlja. Namesto o karbonskih ziljskih apnencih govori o fusulin-
skih apnencih. Triadne plasti deli na spodnjetriadne werfenske plasti, anizijske
školjkovite apnence in dolomite (»Muschelkalk«) in ladinijske rudonosne apnence
(»Erzführender Kalk«). Zadnje omenja kot sinonim za wettersteinske apnence.
Eocenske formacije Teller ne omenja več. Kot najstarejše terciarne plasti navaja
oligocenske gornjegrajske sklade, ribje skrilavce z Brdc ter okoninsko brečo. Locus
typicus teh plasti leži izven obravnavanega ozemlja, pač pa se tod pojavljajo njihovi
ekvivalenti. Kot ekvivalent gornjegrajskih skladov omenja nuliporne apnence pri
vasi Klanec severno od Dobrne; to so klanške plasti. Zanje je značilna prisotnost
3 - Geologija 30
34	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
numulitov, koral, ehinodermov, briozojev, pektinid in ostrej. Teller (1898a, 74) piše
tudi o več erozijskih krpah teh skladov pod hribom Skorno in pri Sv. Florjanu
zahodno od Šoštanja.
Sledijo oligocenske soteške plasti s premogom, katerim je prištel, podobno kot
pred njim Rolle, premogonosne plasti pri Sv. Bricu (Hrastovec), današnje ivniške
plasti na severu ter druge sotoške premogonosne plasti, ki ležijo izven obravnavanega
ozemlja.
V	miocen je Teller uvrstil dobrnski morski lapor severno in zahodno od Dobrne.
V njem so foraminifere, ostanki školjk in polžev, mahovnjaki in korale. Miocenski je
tudi dobrnski tuf ski peščenjak vzhodno od Velenja, katerega je vzporejal z govškim
peščenjakom. Posebej omenja morski lapor s področja tufov, torej današnjo morsko
sivico. Leta 1873 je Dräsche ugotovil, da je v okolici Velenja andezitni in ne dioritni
tuf (cf. Teller, 1898a, 102). Zato govori Teller o andezitnem tufu in o andezitu kot
predomini. Na 161. strani pripominja, da sta lahko ponekod bolj kisla in da lahko
prehajata v dacit oziroma dacitni tuf. Kot najmlajše miocenske plasti omenja lito-
tamnijske apnence pri Velenju (Sv. Martin). Tudi v njih so pektinide in ostreje.
V	Osrednjih Karavankah je opisal granit s paralelno teksturo in tonalitni gnajs ali
tonalit s paralelno teksturo. Med njima nastopajo filit in kristalasti skrilavci.
Od tektonskih smeri je poznal vitanjski prelom s smerjo Belavski vrh-Kozjak-
Vitanje in šoštanjski prelom s smerjo Šoštanj-Vojnik (Teller, 1898a, 4 in 5). Oba se
združita zahodno od Belavskega vrha.
Stäche (1874), Stur (1864, 1871) in Hoernes (1903) obravnavajo širša po-
dročja in le deloma posegajo v okolico Šaleške doline. Povzemajo najpomembnejše
ugotovitve predhodnikov. Med letoma 1914 in 1945 je raziskovanje zamrlo. Po letu
1945 pa so se raziskovalci usmerili predvsem na posamezne litostratigrafske člene.
Tako je mladopaleozojske sklade vitanjskega niza oziroma Rollejeve železove
formacije obdelal Ramovš (I960). Na podlagi mikrofavne jih je ločil v zgornjekar-
bonske in spodnje - ter srednjepermijske. Hinterlechner-Ravnikin Pleničar
(1967) sta obdelala smrekovški andezit in njegov tuf. Na podlagi foraminiferne
mikrofavne iz lapornih plasti med tufom sta ju uvrstila v srednji oligocen. Vulkanske
kamnine sta našla le južno od Smrekovca in Šaleške kotline, zato sta ta vulkanizem
označila kot značilnost Savinjskih Alp. Tellerjev vitanjski prelom sta preimeno-
vala v smrekovški prelom.
Opis soteških skladov in primerjavo njihovih številnih nahajališč je podal Kuš-
čer (1967). Faninger (1976) ter Faninger in Štrucl (1978) pa sta obdelala
granitni in tonalitni pas Centralnih Karavank. Granitni intruziv sta označila kot
varistični, tonalitni pa kot alpidski.
Razvoj magmatizma v Vzhodnih Karavankah je obdelal Mioč (1972). Podal je
tudi litostratigrafsko primerjavo med Savskimi gubami. Južnimi Karavankami in
širšim jugoslovanskim prostorom ter Južne Karavanke uvrstil v geotektonsko enoto
savskega nariva (Mioč, 1981, 545).
Regionalno tektonsko zgradbo je prikazal Premru (1976). Razen smrekovškega
in šoštanjskega preloma navaja še ormoški in ljutomerski prelom. Oba se pričneta
v Velenjski udorini in se proti vzhodu vlečeta do labotskega preloma, kjer se lomita
ter se nadaljujeta v severovzhodno Slovenijo. Vse štiri prelome je Premru uvrstil
v 7. neotektonsko fazo s transkurentnim značajem prelomov.
Zvezni geološki zavod Beograd je izdal osnovno geološko karto SFRJ, list Slovenj
Gradec, v merilu 1:100 000 (Mioč & Žnidarčič, 1976) in tolmač k tej karti
(Mioč, 1978). Zemljevid zajema skoraj celotno obravnavano ozemlje razen skraj-
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	35
nega zahodnega dela. Na njem so paleozojski zeleni skrilavci z diabazi obravnavani
kot štalenskogorska serija, kamnine vitanjskega niza pa so revidirane glede na
novejša spoznanja. Enako velja za zgornjepermijski apnenec in dolomit z galenitom
in sfaleritom ter za keratofir pri Puharjih. Triadne plasti so razdeljene na skitijski
dolomit, apnenec in klastite, na anizijski sivi plastoviti dolomit in ladinijski kristala-
sti dolomit ter apnenec. Ladinijski apnenec je uvrščen v langobardsko in cordevolsko
podstopnjo.
Severozahodno od Šoštanja je v omenjenem zemljevidu narisan erozijski ostanek
debelokristalastega zgornjekrednega apnenca. Od terciarnih plasti je opisan srednje-
oligocenski sivi apnenec jugovzhodno od Vinske gore, ki je morda ekvivalent gornje-
grajskih plasti, na območju Paškega Kozjaka pa srednjeoligocenski sljudnati lapor.
V srednji oligocen (rupelij) je uvrščen tudi sivi morski peščeni lapor oziroma morska
sivica. Smrekovške plasti, kamor spadajo andezitni tuf, tufit in vulkanska breča, so
opisane kot oligocenske, medtem ko sta dacit in dacitni tuf ob neposrednem južnem
robu Velenjske udorine označena kot miocenska, verjetno helvetijska. V helvetij so
uvrščene ivniške plasti (konglomerat, peščenjak in lapor) ob zgornjem toku Velunje.
Enake starosti sta peščenjak in peščeni lapor v vzhodnem podaljšku Šaleške doline.
Peščeni apnenec z litotamnijami vzhodno od Velenja je označen kot tortonijski.
Poleg smrekovškega in šoštanjskega omenja Mioč (1978, 52) še topolški in
dobrniški prelom. Topolški prelom poteka ob južnem robu pogorja Lom, dobrniški pa
ob južnem robu Vinske gore in se ob zahodnem robu Ljubele priključi smrekovškemu
prelomu.
O podlagi Velenjske udorine v ožjem pomenu je malo objavljenega. Omenimo naj
le geološke prereze (Rolle, 1857, 465; 1860, 13 in 20), v katerih sta pri Topolšici
prikazana ziljski apnenec in dolomit, na jugu pa eocenska formacija (apnenec, lapor
in dioritni tuf). Pri Škalah je prikazan anizijski dolomit, na jugu pa eocenski lapor in
dioritni tuf. Riedl (1887. 141) ugotavlja v vrtini 1/1875 na globini 175,9m soteški
peščenjak, kar kasneje navaja še mnogo avtorjev. Ta peščenjak danes uvrščamo
v miocen-eggenburgij.
Geološka zgradba širšega področja
Aleksander Brezigar in Pero Mioč
Ločimo naslednje tektonske enote (slika 1 in 2):
1.	Podgorsko-vitanjski tektonski jarek,
2.	Velunjski nariv (Severne Karavanke),
3.	Osrednje Karavanke,
4.	Južne Karavanke,
5.	Velenjska udorina,
6.	Gorenjsko-šoštanjski blok (Savinjske Alpe).
1. Podgorsko-vitanjski tektonski jarek
Podgorsko-vitanjski tektonski jarek poteka od Slovenj Gradca proti jugovzhodu.
Na obravnavano območje sega le njegov najjužnejši del. Na južnovzhodni strani se ob
smrekovškem prelomu stika z Južnimi Karavankami. Na jugozahodu je v tektonskem
stiku z Osrednjimi Karavankami, s tektonsko enoto Velunjskega nariva pa je v tek-
36	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine_7
38	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	39
tonskih stikih različnega značaja. Kamnine iz tega jarka so za področje Šaleške
doline pomembne le posredno. Velunja jih namreč erodira in prenaša v Šaleško
dolino, domnevno pa so bile ugotovljene tudi v pliokvartarnih peskih velenjske
skladovnice npr. v sredini severnega dela doline.
Jarek gradijo helvetijske ivniške plasti (slika 3a). Njihova starost je določena po
primerjavi s podobnimi usedlinami na avstrijskem Štajerskem (Kollmann, 1965).
V spodnjem delu nastopajo konglomerati in sljudnati peščenjaki, v zgornjem laporji.
Spodnji del ima fluvioterestrični značaj, navzgor je prehod v brakični in morski
facies. Barva kamnin se spreminja od sive do zelenkaste in sivo rjave, konglomerati
pa so rumenkasti in rdečkasti, kar je odvisno od stopnje preperelosti. Prodniki in
peščena zrna so večinoma iz magmatskih in metamorfnih kamnin. V morskem
laporju so foraminifere Bathysiphon taurinensis Sacco, Bigenerina robusta Brady,
Cyclogyra polygyra (Reuss), Pullenia bulloides (d'Orbigny) in druge.
2. Velunjski nariv (Severne Karavanke)
Velunjski nariv je najjužnejši del Severnih Karavank. Narinjen je na severneje
ležeče triadne plasti, ki so že zunaj obravnavanega območja. Na jugu je v tektonskem
stiku z Osrednjimi Karavankami, na vzhodu pa z ivniškimi plastmi. Kamnine
Velunjskega nariva najdemo v pliokvartarnih fluvialnih nanosih Velenjske udornine.
Velunjski nariv gradijo večinoma staropaleozojski silurijskodevonijski skladi,
znani kot štalenskogorska serija (slika 3b). V njej so temni zelenkasti in vijoličasti
filitoidni skrilavci z vložki sivega, svetlo sivega, rdečkastega in rumenkastega ap-
nenca s krinoidi. Skrilavci vsebujejo ponekod temno zeleni diabaz z ofitsko struk-
turo. Starost teh plasti je določena po primerjavi s podobnimi kamninami v Avstriji
in po konodontih iz apnenih vložkov pri Remšniku na Kobanskem (Mioč & Ra-
movš, 1973). Po zunanjem videzu, mineraloški sestavi in marmorizaciji apnenca
spadajo med regionalno metamorfne kamnine. Prevladuje anhimetamorfna sotpnja,
spodnji del pa sega v facies zelenega skrilavca. V najvišjem delu, ki ni povsod
ohranjen, nastopa vijoličasti in sivi skrilavi meljevec s subgrauvako. Po analogiji
s sosednjimi območji je uvrščen v permotrias (Mioč, 1978, 27).
3. Osrednje Karavanke
Osrednje Karavanke se razprostirajo v smeri vzhod-zahod. So skrajni vzhodni
podaljšek Vzhodnih Alp. Na jugu so omejene s periadriatskim šivom, ki loči Alpide
od Dinaridov. V mlajšem paleozoiku in mezozoiku je tvoril rob kontinentalnega šelfa,
ob katerem se je spreminjal facies. Dokončno je bil izrinjen na površje do sredine
miocena (Mioč, 1978, 50). Osrednje Karavanke mejijo pri Ravnah neposredno na
pliokvartarne zasipe Velenjske udorine (slika 7).
Severni rob Centralnih Karavank tvori reverzni Čofatijev prelom, južni rob pa
strmi in rahlo reverzni smrekovški prelom. Centralne Karavanke gradita granit na
severu in tonalit na jugu, ki sta ločena z metamorfnim pasom (slika 3c). Granit je
variscičen permotriasen. Radiometrične meritve so pokazale starost 244 do 216
milijonov let (Faninger & Štrucl, 1978, 82). Razen granita najdemo še granodi-
orit, kremenov diorit, diorit in gabro. V granitu so zajeti bloki gnajsa, amfibolita,
diabaza in metakeratofirja. V metamorfnem pasu nastopa filit, ki je ob stiku z grani-
40	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	41
tom pogosto spremenjen v kordieritni skrilavec. Zahodno od raziskanega območja
nstopata tudi drobnozrnati gnajs in amfibolit. Metamorfni pas je z granitom pretežno
v tektonskem stiku, le redko v primarnem. V tektonskem stiku je tudi s tonalitom.
Tonalit je alpidske oligomiocenske starosti. Nastal je pred 29 do 28 milijoni let
(Faninger & Štrucl, 1978, 82). Ima značilno planparalelno teksturo, ki je
izražena z menjavo pasov femičnih in saličnih mineralov.
4. Južne Karavanke
Južne Karavanke tvorijo severni rob Velenjske udorine in severni del njene
podlage. Gradijo jih mladopaleozojske luske, mezozojski triadni kompleks in teri-
carne plasti (slika 4). V tolmaču k listu Slovenj Gradec (Mioč, 1978) so razdeljene na
tri geološko tektonske enote. Severno leži paška sinklinala, ki je zgrajena iz triadnih
plasti. Vleče se od Paškega Kozjaka do Velenjske udorine. Sem spadata Ljubela in
Vodemla. Na sredini so mladopaleozojske luske, npr. pri Hrastovcu ali na Vrhovskem
vrhu. Tretja enota je neposredno severno obrobje Velenjsko-dobrniške udorine,
kamor je uvrščena tudi gora Lom severozahodno od Topolšice; zgrajeno je predvsem
iz triadnih plasti. Za vzhodni del Južni Karavank omenjena delitev ustreza, medtem
ko je zahodni del, npr. pogorje Lom, v litostratigrafskem pogledu bolj podoben enoti
paške sinklinale, kot severnemu obrobju Velenjske udorine. Ker sta z novejšimi
raziskavami tudi topolški prelom in dobrniški prelom razvrščena kot preloma IL
reda, raziskave severnega obrobja udorine, predvsem njegovega zahodnega dela, pa
se še nadaljujejo, tukaj Južnih Karavank ne delimo na manjše geotektonske enote.
Južne Karavanke segajo torej od smrekovškega preloma na severu do velenjskega
preloma na jugu. Oba preloma imata subvertikalen značaj, celotno področje pa kaže
tendenco narivanja proti jugu.
Mladopaleozojske luske (Ramovš, 1960) so znane tudi pod imenom vitanjski niz
(»Weintensteiner Zug«, Stäche, 1874) ali železova oziroma sideritna formacija.
Vlečejo se ob večji, prečno večkrat pretrgani in premaknjeni tektonski coni z glavno
smerjo vzhod-zahod oziroma nekoliko proti jugovzhodu. Pri Vrhovskem vrhu na
zahodnem obrobju udorine nastopijo tudi kot samostojna tekstonska gruda, ki je
razkosana s prelomi vzhod-zahod in severozahod-jugovzhod, torej tudi s prelomi
dinarske smeri. Južno od Topolšice so bile luske navrtane globoko pod triadnimi
plastmi. Nasploh so tektonsko izredno pregnetene. Gradijo jih zgornjekarbonski,
spodnjepermijski in srednjepermijski skladi.
Zgornjekarbonski skladi pripadajo vrhnjemu delu javorniških skladov (Ra-
movš, 1960, 206) ter jih uvrščamo v gželijsko in orçnburgijsko stopnjo. Sestavljajo
jih kremenov konglomerat in peščenjak, nekaj pa je tudi temnega glinastega skri-
lavca. Pojavljajo se še leče temnega mikritnega apnenca s fuzulinidami. Del teh plasti
sega verjetno še v spodnji permij. Najdene so bile Rugosofusulina alpina (Schell-
wien), Quasifusulina longissima Möller in druge foraminifere.
Spodnjepermijski in srednjepermijski skladi so z zgornjekarbonskimi povsod
V tektonskem stiku. Ramovš (1960) jih je označil kot spodnjepermijske rotnoveške
in srednjepermijske trogkofelske sklade, omenja pa tudi trbiško brečo. Kot rotnove-
ške je opisal večinoma neskladovite, redkeje ploščaste temno sive in črne psevdosch-
wagerinske apnence, ki so prepredeni z belimi kalcitnimi žilami, ter mejne plasti, ki
jih gradijo brečasti konglomeratni apnenci z glineno-skrilavimi vložki. K trogkofel-
skim skladom uvršča svetel in rožnat organogen apnenec. Na obravnavanem ozemlju
42	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
SI. 4. Geološki stolpec Južnih Karavank
Fig. 4. Geological column of southern Karavanke Mountains
je razvit tako temno sivi masivni in ploščati mikritni rotnoveški apnenec s kalcitnimi
žilami kot neskladoviti kristalasti svetlo sivi, beli in rožnati trogkofelski apnenec.
Razvit je tudi klastični facies v obliki kremenovih konglomeratov, peščenjakov in
glinastih skrilavcev, ki je podoben onemu iz zgornjega karbona. Brez fosilnih ostan-
kov ju ni mogoče ločiti. V apnencih nastopa bogata fusulinidna favna Quasifusulina
tenuissima (Schellwien), Pseudofusulina sp., Binella sp. in druge.
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	43
Pri Hudem mlinu vzhodno od Pake je trbiška breča srednjepermijske starosti.
Podobno kot drugod v Karavankah so v njej kosi trogkofelskega apnenca in drobci
kremena povezani z rdečkastim glinasto-limonitnim vezivom.
Največje področje sestavljajo triadne kamnine. Ločimo skitijske, anizijske in
srednje- do zgornjetriadne plasti. V ladinijsko stopnjo uvrščamo redke vulkanske
kamnine.
V	spodnjem delu skitijskih skladov imamo svetlo sivi do svetlo rumenksti plasto-
viti dolomit, ki je pogosto zdrobljen in milonitiziran. Vmes so vložki rdeče vijoliča-
stega peščenega skrilavca. Navzgor slede sivi ploščati do tenkoplastoviti apnenci in
laporji s kalcitnimi žilami. Apnenci in laporji so lahko tudi rdečkaste, rumenkaste,
zelene ali rjave barve. Značilni horizont je rdečkast ali siv oolitni dolomit. Tudi
v njem najdemo vijoličste peščene skrilavce z različno množino sljude. Na vzhodnem
obrobju Velenjske udorine so pogosti zelenkasti laporasti skrilavci. V skitijskih
plasteh je foraminiferna mikrofavna in ostanki ter odtisi školjk, med drugimi Муор-
horia sp.
K anizijskim plastem prištevamo sivi plastnati ali masivni dolomit, ki je drobno-
do sorednjezrnat in ponekod laminiran. Redkejši je neskladoviti kristalasti apnenec,
na primer na Paškem Kozjaku, kjer je bila najdena Meandrospira dinarica Kochan-
sky-Devidé & Pantič.
V	ladinijsko stopnjo uvrščamo diabaz, diabazni tuf in keratofir. Diabaz in di-
abazni tuf pa tudi tufit, glinovec in roženec se pojavljajo na severnem pobočju
Paškega Kozjaka. Diabaz je temno zelen, na površini preperel, masiven in ima ofitsko
strukturo. Tuf in tufit sta zelenkasta do rdeče vijolična ter se menjavata z glinovcem in
rdečim rožencem. Karatofir se pojavlja na južni strani Paškega Kozjaka v ozkem
pasu, potekajočem v smeri vzhod-zahod. Je drobno- do srednjezrnat in zelenkaste do
svetlo rjave barve.
V	srednje- do zgornjetriadnih plasteh so ladinijske in zgornjetriadne karbonatne
kamnine, ki pa jih težko razločujemo. Fosilni ostanki so navadno prekristalizirani in
nedoločljivi, zato te kamnine obravnavamo skupaj. V spodnjem delu nastopa masivni
dolomit svetlo sive barve s srednjekristalasto strukturo. Navzgor prehaja v kristalasti
apnenec. Apnenec je ponekod plastovit in temnejše barve. Starost je določena
z dazikladacejami in foraminiferami Diplopora annulata Schafhäutl, Physoporella
sp., Trochammina sp. in drugimi.
Mioč (1978, 32), in Brezigar s sodelavci (1983b, 17) navajajo pri Stanovšku
zgornjekredni grebenski apnenec. Sedimentološke in paleontološke preiskave tega
apnenca so pokazale, da gre za srednje- do zgornjetriadni apnenec. Krednih plasti na
tem področju Južnih Karavank ni.
V	terciar smo uvrstili premogonosne plasti pri Hrastovcu, andezitne izlive ob
smrekovškem prelomu pri potoku Strmina in erozijske ostanke domnevno miocen-
skih klastitov. Del Južnih Karavank prekrivajo tudi pliocenski in pleistocenski zasipi
Šaleške doline.
Za Južne Karavanke je značilen sladkovodni facies nekdanjih »soteških plasti«.
Izraz »soteške plasti« danes ne ustreza več (Cimerman, 1979, 66). Klasično naj-
dišče pri Socki je namreč uvrščeno v helvetij (Mioč, 1978, 36), premog zagorskih
rudnikov v sladkovodni oligocen-rupelij (Kuščer, 1967, 44), morski razvoj oligo-
cena - »sivica« pa v zgornji del rupelija in egerij (Cimerman, 1979, 67). »Soteške
plasti« v Južnih Karavankah pa tukaj domnevno uvrščamo v eocen, zato je ta izraz
popolnoma neprikladen. Sem spada sladkovodni premogonosni razvoj pri Hrastovcu
oziroma pod cerkvijo Sv. Brie neposredno nad Šaleško dolino. Te plasti pa so tudi
44	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
drugod v Južnih Karavankah. Pri Hrastovcu so vgnetene med mladopaleozojske
luske in triadne plasti. Razvite so kot sljudnati lapor sive, sivo rjave in oranžne barve.
Ponekod vsebuje precej peščene komponente in prehaja v laporasti peščenjak. V la-
porju nastopa rjavi premog različne debeline, večinoma v obliki tankih pol. Ponekod
najdemo makrofavno, ki je znana pod imenom »favna s Sv. Brica«. Gre za polže in
školjke Pyrgulifera gradata Rolle, Paludina styriaca Rolle, Unio lignitaris Rolle,
Congeria styriaca Rolle, Cyrena lignitaria Rolle in Cyrena subtellinoides Rolle
(Hoernes, 1892, 281). Nastopajo še številni rastlinski ostanki. Litološko podobne
plasti pri Javorniškem rovtu nad Jesenicami so srednjeeocenske (Mikuž, 1979),
skupen jim je polž Pyrgulifera gradata.
Južno od smrekovškega preloma, v zgornjem delu potoka Strmina pri Mazeju
severno od Topolšice, nastopajo ob prelomu s smerjo severozahod-jugovzhod majhne
andezitne krpe. Gre za andezitno predomino, ki je na zahodu zunaj obravnavanega
ozemlja v bližini smrekovškega preloma pogosta in je nastala v egeriju med smrekov-
škim vulkanizmom. Andezit je tektonsko zelo zdrobljen in spremenjen. Je zelene in
sivo zelene barve z značilno porfirsko strukturo. Majhno nahajališče je razdeljeno na
tri krpe. Andezit ni značilen za Južne Karavanke, kajti vzhodno od tod se na površini
ne pojavi več.
Na triadne kamnine ob severozahodnem robu Šaleške doline nalegajo domnevne
miocenske plasti. Pri geotermalnih vrtalnih delih v Topolšici so navrtali nekaj deset
metrov debelo skladovnico rjavo rumenih debelozrnatih peščenjakov s sljudo in
s plastmi sivega konglomerata ter sivo rjavega glinovca (Brezigar, 1985/86).
Starost teh kamnin je vprašljiva. V Južnih Karavankah okrog Šaleške doline so
ohranjeni tudi precej veliki in številni erozijski ostanki pliocenskih in villafranckij-
skih peščenih meljev in rumenih ter sivo zelenih glin. Takšni so npr. ostanki pri
Škalskih Cirkovcah.
5. Velenjska udorina
Obravnavano ozemlje je del večje Velenjsko-dobrniške udorine. Omejeno je z ve-
lenjskim prelomom na severu in šoštanjskim prelomom na jugu. Zasnove udorine so
nastale v štajerski orogenetski fazi. Tedaj so se ob splošnem dvigovanju ozemlja na
egerijsko in eggenburgijsko podlago usedli badenijski litotamnijski apnenci. Kara-
vanke severno od velenjskega preloma so bile tedaj že na kopnem. Ob koncu badenija
pa se je morje umaknilo.
V kopnem obdobju v atiški orogenetski fazi oziroma v spodnjem pliocenu je bil
erodiran velik del miocenskih usedlin. Zaradi gubanja in narivanja so ponekod
badenijski sedimenti nad eggenburgijskimi, drugje pa so kot luske vrinjeni v egerij-
ske in eggenburgijske plasti. Udorina se je začela pogrezati konec srednjega pliocena,
v rodijski tektonski fazi, kajti zgornje-pliocenske plasti z gotovostjo dokažemo šele
v krovnini premoga (Brezigar et al., 1983a, 31). Vrtine skozi pliocenske premogo-
nosne plasti so dalje pokazale, da se je udorina ugrezala še skozi ves zgornji pliocen
do villafranckija, ko se je umirila.
Velenjsko udorino gradijo srednjeoligocenski, oligomiocenski, miocenski in pli-
ocenski skladi (slika 5). Večina vrtin kljub veliki globini terciarnih plasti ni prevr-
tala. Prevrtalo jih je le nekaj vrtin blizu šoštanjskega preloma pri šoštanjskih
termoelektrarnah in zahodno od Šoštanja. Te so šle skozi egerijsko sivico in zastale
v triadnih ali zgornjepermijskih kamninah. Zanimiv je podatek, da smo zahodno od
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	45
SI. 5. Geološki stolpec Velenjske udorine
Fig. 5. Geological column of Velenje depression
Šoštanja pri tovarni usnja našli triadne in zgornjepermijske kamnine vrinjene kot
nekaj deset metrov debele luske v morski egerijski kiscellski glini oziroma sivici.
Sodimo, da so predterciarne plasti Velenjske udorine podobne ali enake tistim iz
Gorenjsko-šoštanjskega bloka in jih opisujemo v okviru te enote.
Srednjemu oligocenu - rupeliju prištevamo Tel 1er j evo okoninsko brečo in
gornjegrajske ekvivalente. Okoninsko brečo oziroma bazalni konglomerat najdemo
ob useku ceste pod cerkvijo Sv. Florjan. Tvorijo ga karbonantni prodniki, ki so
povezani z rdečim glinastim ali boksitnim vezivom. Neposredno na triadnem dolo-
mitu na severnem pobočju griča s to cerkvijo pa ležita sivi laporasti peščenjak in
peščeni lapor s pektinidi. Lapor v bližini preide v sivo in temno sivo egerijsko morsko
46	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
glino, še višje pa se glina menjava s plastmi andezitnega tufa. Sklenjenega profila pri
Sv. Florjanu pa žal ni razkritega.
Karbonatne »gornjegrajske« plasti so v starejši literaturi znane kot numulitni,
nuliporni in litotamnijski apnenci, pa tudi kot gornjegrajske ali klanške plasti.
V tektonskem stiku s triadnimi in miocenskimi sedimenti južnovzhodno od Vinske
gore leži rjavkasti in sivi apnenec s prehodi v brečo in z vložki laporja. Starostno te
plasti paleontološke niso zanesljivo določene. Vsebujejo težko določljive mikrofo-
silne ostanke Amphistegina sp., Nummulites sp., Alveolina sp., Bryozoa, Coralinaceae
in druge. Pri Mostnarju nedaleč od Sv. Florjana, že nekoliko južno od šoštanjskega
preloma, leži na karbonatni triadni podlagi sivi in sivo rjavi laporasti peščeni
apnenec. Ponekod preide v sivi peščenjak. V njem je mogoče razločiti ostanke polžev,
ostrig, pektenov in majhne numulite. Južno od šoštanjskega preloma je še več
podobnih erozijskih krp.
Tem sedimentom sledita navzgor egerijska sivica in smrekovška serija. Izraz
sivica je danes sinonim za kiscellsko morsko glino. Uporabljajo ga Kuščer (1967),
Buser (1979b, 32) in drugi. Vendar pa so nekoč tako imenovali sive laporaste gline
različne starosti, med drugimi tudi velenjsko pliocensko premogovno krovnino
(Rakovec, 1933, 174; Pleničar, 1956, 57). Kiscellsko sivico so v celoti uvrščali
v srednji oligocen-rupelij (Rijavec & Pleničar, 1976, 284), novejše raziskave pa
kažejo, da je v Šaleški dolini zgornji del teh sedimentov egerijske starosti.
V	južnem delu Velenjske udorine, npr. pri šoštanjskih termoelektrarnah, najdemo
morsko sivico neposredno na triadni podlagi. Nastopa siva in temno siva laporasta
glina, ki je ponekod peščena. Ima značilno iverasto ali kroglasto krojitev. Nekateri jo
imenujejo lapor. V spodnjih plasteh so sledovi ostrakodov, ki kažejo na brakični do
limnični nastanek, v zgornjem delu pa so številne foraminifere. Med njimi so najpo-
membnejše Tñtaxia (Clavulinoides) szaboi (Hantken), Vaginulinopsis pseudodeco-
rata Hagn, V. gladius (Phillippi), Lenticulina arcuatostriata (Hantken), Almaena sp.,
ki kažejo kiscellski razvoj z Madžarske.
Na istem področju kot sivica se pojavljajo smrekovške plasti. Leže na morski
glini, lahko pa se z njo menjavajo. Plasti sestavljajo andezitni tuf, tufit, pelitni tuf,
vulkanska breča, tufski peščenjak, tufska glina in redki andezitni izlivi. Andeziti so
temno zeleni, druge kamnine pa so zelene do svetlo zelene. Smrekovški andezit je po
Droveniku s sod. (1980, 120) nastal iz podobne kremenovo dioritne magme kot
karavanški tonalit in je torej skrepenela predomina iste magme, ki je dala tudi
globočnino tonalit. Vsedanje smrekovških plasti je potekalo pod morjem. Vulkansko
delovanje je bilo aktivno od zgornjega oligocena do spodnjega miocena, torej v ege-
rij u.
V	podlagi udorine zahodno od Šoštanja je bil navrtan dacitni tuf, ki se pojavi tudi
na površini okrog Sv. Florjana (pri Mostnarju). Površinski izdanki dacitnega tufa so
sicer znani južno od šoštanjskega preloma južnozahodno od Titovega Velenja in so
tam uvrščeni v miocen. Podrobneje jih obravnavamo v okviru enote Gorenjsko-
šoštanjskega bloka.
Po egeriju se je sedimentacija nadaljevala brez prekinitve v eggenburgij (spodnji
burdigalij). Nastali so peščenjak in peščeni sljudnati lapor ter glavkonitni peščenjak.
Teller (1898a, 96) je lapor imenoval dobrnski morski lapor, peščenjak pa dobrnski
tufski peščenjak. Iz njegove geološke karte v merilu 1:75 000, list Mozirje, je razvidno,
da je med miocenski morski lapor uvrstil tudi egerijsko sivico. Vse te izraze uporab-
ljajo še danes (cf. Buser, 1979b, 33; Iskra, 1976, 254). Buser ugotavlja, da je
glavkonitni peščenjak časovni ekvivalent zgornjega dela govških plasti.
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	47
Govški peščenjak in dobrnski lapor nastopata na površini v pasu od Titovega
Velenja proti Vinski gori ter v podlagi udorine pod pliocenskimi plastmi. Ni izklju-
čeno, da nalegata ponekod severno od velenjskega preloma na triadne plasti. Govški
peščenjak je svetlo zelen in sivo zelen peščenjak, ki na površini prepereva v rjavo sivi
in oranžni peščenjak. Redke so plasti konglomerata. Kremenova in druga zrna so
vezana s kalcitnim vezivom. Številna je makrofavna, največ je ostrig in pektinid.
V peščenjaku, predvsem v zgornjem delu skladovnice, nastopa temneje sivi sljudnati
in peščeni lapor. Lapor vsebuje foraminifere Glandulina laevigata d'Orbigny, Bathy-
siphon taurinensis, Siphonodosaria elegans idr. Peščenjak in lapor sta morskega
nastanka.
Sledi sedimentacijska vrzel, nakar imamo litotamnijski badenijski (tortonijski)
apnenec, ki ga najdemo samo na ožjem področju Velenjske udorine in na njenem
podaljšku proti Dobrni. Na površini je razkrit pri Sv. Martinu pri Titovem Velenju,
pod pliocenskimi sedimenti pa je na sredini udorine. Z vrtanji smo ugotovili, da je
ponekod vgneten v egerijsko morsko sivico. K badenijskim plastem uvrščamo sivi
peščeni apnenec z gomolji litotamnij. Med apnencem se ponekod pojavljata peščeni
lapor in slabo vezani peščenjak. Razen litotamnij so v apnencu moluski, briozoji in
foraminifere. Ožje področje Velenjske udorine zapolnjujejo pliocenske in villafranc-
kijske terestrične, močvirske in limnične plasti.
6. Gorenjsko-šoštanjski blok (Savinjske Alpe)
Ozemlje se razprostira južno od šoštanjskega preloma in se nadaljuje proti jugu.
Tvorijo ga tri večje litostratigrafske enote: zgornjepermijske plasti, triadne kamnine
in terciarne plasti (slika 6).
Zgornjepermijske plasti se razprostirajo zahodno od Šoštanja. Gradijo jih apne-
nec, skrilavi apnenec in keratofir. Apnenec je črn, mikritni in biomikritni. V njem so
vložki sivega ali črnega skrilavca. Vsebuje značilne bele kalcitne žile. Navzdol
prehaja v sivi dolomit in brečasti dolomit, ki je pri Puharjih oruden z galenitom in
sfaleritom. Pojavljajo se tudi izlivi sivo zelenkastega, precej preperelega keratofirja,
katerega starost in položaj nista popolnoma jasna, vendar sklepamo, da je prav tako
zgornjepermijske starosti. V apnencu nastopajo fosili Codonofusiella extensa Skin-
ner & Wilde, Hemigordiopsis remi Reichel, Permocalculus cf. fragilis (Piz), Gymno-
codium bellerophontis (Rothpietz) in Vermiporella nipponica Endo.
Razvoj triadnih plasti je podoben tistemu v Karavankah. To so skitijske, anizijske
in srednje- do zgornjetriadne plasti.
Terciarne plasti se pri Andražu začno z okoninskimi konglomerati, ki preidejo
navzgor v gornjegrajske plasti, to je v grebenske svetlo sive apnence s koralami in
drugimi fosilnimi ostanki. Uvrščene so v rupelij (Buser, 1979b, 31). Navzgor
prehajajo v morsko glino - sivico. Morska glina nastopa tudi na velikem delu
obravnavanega ozemlja južno od šoštanjskega preloma in se menjava s plastmi
smrekovške serije. Južno od šoštanjskega preloma nastopajo še eggenburgijski
sljudni laporji. Te kamnine smo že opisali v okviru tektonske enote Velenjske
udorine.
Pojavljajo se tudi izdanki dacitnega tufa in dacita. Dacit je svetlo zelene in svetlo
sive barve s porfirsko strukturo. Na zraku oksidira in postane rumeno rjav. Najbolj
znana je lokacija južnozahodno od Titovega Velenja. V tolmaču za list Slovenj
Gradec (Mioč, 1978) so te plasti uvrščene v miocen brez natančnejše opredelitve.
48	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
SI. 6. Geološki stolpec Gorenjsko-šoštanjskega bloka
Fig. 6. Geological column of Gorenje-Šoštanj block
Hinterlechner-Ravnik in Pleničar (1967, 222 in 235) ter Drovenik ssode-
lavci (1980, 119), v nasprotju s tem navajajo, da tudi dacit in dacitni tuf nastopata
v oligocenskih sedimentili, da sta torej iste starosti kot andezitni tuf oziroma da gre
za petrografske različice istega vulkanskega žarišča.
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	49
Predpliocenska podlaga Velenjske udorine
Morfološke značilnosti
Aleksander Brezigar
Velenjska udorina je raztegnjena v smeri severozahod-jugovzhod in ima obliko
podolgovate kotanje. Dolga je okrog 11 km in široka največ 4 km. Morfološke značil-
nosti so prikazane na sliki 7. Dno so dosegle številne vrtine, vendar ne v njenem
najglobljem delu. Vzhodni del je prikazan na podlagi dovolj velikega števila podat-
kov, zahodni pa le na podlagi nekaj točk. Slika 8 prikazuje prečni prerez približno
preko sredine udorine. Razmere v podlagi je mogoče razbrati še iz številnih prerezov
v članku Premogova plast Rudnika lignita Velenje (Brezigar, 1985/86).
Pobočja Karavank se spuščajo proti sredini udorine pod različnimi nagibi. Ozem-
lje je zelo razgibano. Razberemo lahko več jarkov in grebenov. Izrazit jarek se vleče
od sredine kotanje do zahodnega roba badenijskega litotamnijskega grebena ter se
nato nadaljuje proti severovzhodu do Lazišča in Hrastovca. Drug izrazit jarek poteka
od Raven vzhodno od Vrhovskega vrha v smeri proti jugovzhodu do Gutenbihlja.
Izrazit je greben Turn-Podveršnik, ki se nadaljuje pod pliocenskimi plastmi, ter
greben na področju Gabrk.
Računamo, da je kotanja globoka okrog 1100 do 1200 m. Tako leži najgloblja
točka na nadmorski višini okrog -700 do -800 m. Od sredine proti jugu se dno spet
dviguje. Dvig je bolj ali manj enakomeren do južnega krila, drugod pa do podaljška
tektonske cone šoštanjskega preloma, kjer se začne stopničasto dvigovati. Na južnem
krilu potekajo številne tektonske diskontinuitete IL in III. reda in je enakomerno
dvigovanje podlage prekinjeno. Tektonsko sta prelomljena tako podlaga kot premo-
gova pliocenska plast. Na južni strani pride podlaga na površino na nadmorski višini
okrog 370 m.
Predpliocensko podlago Velenjske udorine delimo na severni del, ki je večinoma iz
triadnih kamnin, in na južni del, ki ga gradijo oligomiocenske in miocenske plasti.
Loči ju velenjski prelom.
Triadna podlaga
Bojan Ogorelec
Triadni skladi so podrobno preiskani na sredini severnega dela Velenjske udorine
na področju Gabrke-Ležen. Vrtine so segle okrog sto metrov v triadno podlago.
Najstarejše dokazane plasti so plastoviti skitijski sedimenti. Večinoma so razviti
karbonatno kot sivi ali rahlo rožnati mikritni dolomit in apnenec. Oboje prekinjajo
tanke pole skrilavega laporja ali laporastega apnenca rumene, rjavkaste in zelenka-
ste barve. V dolomitu opazujemo ponekod neizrazito laminacijo in satasto teksturo
(»rauhwacka«). Laminacija je posledica detritične primesi, predvsem kremena in
sljude. Kremenova zrna so velika do 0,3 mm, večinoma pa do 50 цт. Ponekod jih je do
10% vsebnosti, večinoma pa le nekaj odstotkov. Manjši del kremena je avtigen
- ponekod zapolnjuje medzrnske pore, nastale pri dolomitizaciji apnenca, lokalno pa
je koncentriran v drobnih gnezdih in žilah. Skitijska starost plasti je dokazana
s foraminifero Meandrospira pusilla (Ho). Foraminiferno favno je določila Ljudmila
Šribar. Po mikrofacialnih značilnostih sklepamo na sedimentacijo v mirnem okolju
plitvega zaprtega šelfa, kjer je lokalno prišlo do dotoka detritičnih primesi. Po
piritnem pigmentu v nekaterih vzorcih sklepamo na lokalne redukcijske pogoje
4 - Geologija 30
50	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	51
sedimentacije. Na bolj razgibano okolje kažejo le plasti rožnatega oolitnega dolo-
mita, ponekod s školjčnimi lupinami, ki so se odlagale v medplimskih kanalih in
deltah in so značilni litološki člen skitijske skladovnice na celotnem ozemlju Južnih
Alp in Dinaridov. Rdečkasta barva kamnine je posledica hematitnega pigmenta,
koncentriranega v oolitnih ovojih.
Preiskali smo tudi dva vzorca zelenega skrilavca. Mineraloška rentgenska prei-
skava (interpretacije rentgenogramov je izvedel Miha Mišič) vzorca PT-20/81 iz
globine 447 metrov je pokazala naslednjo sestavo: illit, Mg-klorit, kremen, dolomit,
plagioklaz in siderit. Tudi analiza vzorca J. V. 2309/11 iz globine 135 m je pokazala
podobno sestavo (kremen, dolomit, illit, klorit, siderit, geothit in pirit), vendar za ta
vzorec skitijska starost ni zanesljivo dokazana.
Anizijske plasti so razvite dolomitno. Po strukturi prevladuje čisti biomikritni
dolomit sive, svetlo sive in temno sive barve z več kot 98% karbonata. Dolomit je
makroskopsko homogen, gost in večinoma brez opazne poroznosti. Preprezajo ga
kalcitne žile in stilolitni šivi. V nekaterih vzorcih oziroma plasteh so vidne stromato-
litna tekstura in izsušitvene pore. Oboje je značilno za sedimentacijo v pribrežnem,
litoralnem okolju plitvega šelfa, kjer so bili ugodni pogoji za razvoj modrozelenih alg
in za zgodnjediagenetsko dolomitizacijo karbonatnega sedimenta. Med fosili so
najpogostejše foraminifere Meandrospira dinarica in Glomospirella sp., redkeje so
zastopane Glomospira sp., Earlandia sp., Meandrospira cf. deformata Selej, Glomo-
spira sinensis Ho, Glomospirella cf. irregularis (Moeller). Dobimo še odlomke ehino-
dermov, školjčne lupine in ostrakode. Kot alokema komponenta so pogostni drobni
mikritni peleti. Energijski indeks preiskanih vzorcev je zelo nizek, kar kaže na mirne
pogoje sedimentacije.
Mnogo teže kot skitijske in anizijske plasti so razpoznavne ladinijske in zgornje-
triadne kamnine. Z veliko verjetnostjo sklepamo na dolomit norijsko-retijske starosti
(vrtina PT-21/81 na globini 330-370 metrov). V gostem biomikritnem in biopelmi-
kritnem dolomitu olivno sive barve so med foraminiferami zastopane Triasina sp.,
Involutina sp., Nodosaria sp. in Opthalmidium sp. Mikrofacialno je dolomit, ekviva-
lent glavnega dolomita, kakršnega poznamo iz širšega prostora Posavskih gub in
Savinjskih Alp. Posamezni vzorci iz omenjenega intervala kažejo neizrazito stroma-
52	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	53
tolitno teksturo in izsušitvene pore. Dobimo še preseke mikrogastropodov, školjčne
lupinice in lupinice ostrakodov. Jedro vrtin je prepredeno s kalcitnimi žilicami, je
precej kavernozno, barva pa se spreminja od svetlo sive do skoraj črne. Ponekod
nastopajo piritne prevleke, nastale v kasni diagenezi.
Starosti vseh vzorcev zrnatega dolomita ne moremo ugotoviti, ker je v njih
primarna struktura kamnine zaradi rekristalizacije in dolomitizacije zabrisana.
V vrtini PT-22/82 nastopa še temno sivi mikrosparitni dolomit, ki vsebuje okrog
30-40% detritičnega kremena z 20-300 |xm velikimi, zelo slabo zaobljenimi zrni.
Njegova starost ni jasna. V dolomitu je vložek črnega laporastega skrilavca z nasled-
njo mineralno sestavo: kremen, illit, kaolinit, kalcit, dolomit, mikroklin, siderit, pirit,
goethit, plagioklaz in rogovača, delež karbonatov pa znaša 14,2 %. Na sliki 9 - glej
niže - smo te kamnine označili kot domnevno karnijske.
Globoke vrtine z opisanega področja so pokazale precej zamotano tektonsko
zgradbo s številnimi prelomi, narivi in inverznimi legami. Posebno nazorno je to
vidno v vrtini PT-21/81, kjer leže s fosili dokazane skitijske plasti nad zgornjetriad-
nim dolomitom, ta pa je v globini 360 m spet narinjen na spodnjetriadni dolomit.
Paleozojskih in mlajših (jurskih in krednih) plasti v teh vrtinah nismo našli.
SI. 9. Shematski prikaz litostratigrafskih enot v podlagi Velenjske udorine na področju Gabrke-
Ležen
Fig. 9. Schematic presentation of lithostratigraphic units in the basement of the Velenje
structural depression in the Gabrke-Ležen area
54	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
V	splošnem so vse karbonatne kamnine, ne glede na starost ali litološko sestavo,
prepredene s sistemom tektonskih žil in gnezd. Ob prelomnih conah so tudi tektonsko
zdrobljene in milonitizirane. Cement v žilah je diagenetski kalcit.
Osnovni kriteriji za določevanje starosti litostratigrafskih enot triadne podlage,
če kamnina ni pojasnjena s fosili (slika 9), so naslednji:
V	skitijskem zaporedju je pisana sestava kamnin od glinastega skrilavca do
laporastega apnenca, apnenca in dolomita. Pisane so tudi barve kamnin. Značilni so
različki rdečkastega oolitnega dolomita ter detritična primes drobnozrnastega kre-
mena in sljude.
Anizijski dolomit je bolj homogen in gost kot skitijski in je brez detritične
komponente.
Norijsko-retijski dolomit (glavni dolomit) je nastal v enakem sedimentacijskem
okolju kot anizijski, vendar se od njega loči po debelejših zrnih, močnejši rekristalizi-
ranosti, pogosto ima saharoidni izgled. Tudi teksture, značilne za litoralno okolje
(npr. izsušitvene pore, stromatolitni laminit), so večje kot v anizijskem, kar je splošna
značilnost za glavni dolomit.
Na tablah 1 in 2 je upodobljenih nekaj značilnih triadnih kamnin.
Biostratigrafija oligocenskih in miocenskih plasti
Lija Rijavec
Pri biostratigrafski razčlenitvi zgornjeoligocenskih in miocenskih plasti smo
uporabili novo nomenklaturo, ki je veljavna za zahodno (centralno) Paratetido in so
jo predlagali razni avtorji (Cicha et al., 1975b; Ci cha et al., 1975a; Kögl, 1975;
Steininger, 1975a, b; Stevanovic, 1951). Stopnje si sledijo takole: pontij,
panonij, sarmatij, badenij, karpatij, ottnangij, eggenburgij in egerij.
Egerijske plasti združujejo prejšnje katijske in akvitanijske plasti. K eggenbur-
giju prištevamo nekdanji spodnji burdigalij, k ottnangiju pa zgornji burdigalij in
spodnji helvetij. Prejšnje zgornje helvetijske plasti ustrezajo sedaj karpatiju, doseda-
nje tortonijske plasti pa badeniju. Stopnje sarmatij, panonij in pontij so ostale
nespremenjene. Na tabeli 1 je podana primerjava obravnavane razdelitve.
Pomen novih poimenovanj v zahodni (centralni) Paratetidi je naslednji: oligo-
censkih plasti litološko in favnistično ne moremo ločiti od miocenskih, zato jih
obravnavamo skupaj kot stopnjo egerij. Novejše raziskave so nadalje pokazale, da je
stratotip tortonija v severni Italiji mlajši od badenijskih plasti v centralni Paratetidi
in da ustreza zgornjemu delu sarmatija, panoniju in večjemu delu pontija (tabela 1).
V raziskovalnih vrtinah na področju Velenjske udorine (PT-14/74, PT-15/74, Jug-
17/70, Jug-36/75, P-7r/75, Š-11), ki niso dosegle predterciarne podlage, smo kot
najstarejše ugotovili egerijske plasti. Razvite so predvsem kot glina, glinasti lapor in
andezitni tuf. Vzorci laporja vsebujejo foraminiferno favno. V spodnjem delu egerij-
skega profila (nekdanji katij) so prisotne nekatere paleogenske vrste, npr. Tritaxia
(Clavulinoides) szaboi, Planularia kubinyii (Hantken), Vaginulinopsis gladius, V.
pseudodecorata in Almaena osnabrugensis (Roemer). V vrtini Jug 36 na globini 112 m
je značilna tudi najdba velike foraminifere Lepidocyclina (Nephrolepidina) cf. mor-
gani Lemoine & R. Douville. Ta vrsta se prvič pojavi v zgornjem delu spodnjega
egerija in nastopa tudi drugod v Sloveniji, in sicer na Orleku pri Zagorju ob Savi, pri
Buču v Tuhinjski dolini, v vrtini Tekačevo-1/75 zahodno od Rogaške Slatine in
v vrtini Rc-1/79 severno od Rogatca.
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine
55
Tabela 1. Biostratigrafska razdelitev zgornjeoligocenskih in miocenskih plasti v Meditera-
nu in centralni Paratetidi (Steininger & Rögl, 1979)
Table 1. Biostratigraphic subdivision of Upper Oligocene and Miocene beds in Mediteranean
and in centrai Paratethys (Steininger & Rögl, 1979)
Egerijske plasti so morske, kar dokazujejo foraminifere. Slede eggenburgijske
plasti, ki jih v vrtinah težko ugotovimo. Dokaj zanesljivo so dokazane v vrtini P-7r/
75. Odložene so konkordantno na zgornjeegerijskih plasteh. Razvite so kot drobnozr-
nati peščenjak, peščeni lapor in pesek. Vsebujejo precej siromašno foraminiferno
favno. Določili smo naslednje oblike: Bathysiphon taurinensis, Bathysiphon sp.,
Spiroplectammina cannata (d'Orbigny), Nodosaria sp., Lenticulina sp., Marginulina
sp., Stainforthia schreibersiana (Czjzek), Cibicides sp. in Melonis sp.
56	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Eggenburgijske plasti so ugotovljene tudi ob vseku glavne ceste T. Velenje-Celje
pri Črnovi vzhodno od Titovega Velenja. Razvite so kot glina, ki je mestoma lapora-
sta, peščeni sljudnati lapor in glavkonitni peščenjak. V glini in laporju so foramini-
fere Textularia sp., Lenticulina sp., Marginulina cf. behmi Reus, Stainforthia schre-
ibersiana (Czjzek), Florilus sp. in Melonis sp. Poleg foraminifer so iglice morskih
ježkov in gob. Tudi eggenburgijske plasti so morske.
Sledi večja vrzel v sedimentaciji. Manjkajo namreč ottnangijske in karpatijske
plasti. Sedimentacija se je ponovno pričela v spodnjem badeniju, ki je dokazan
v vrtini PT-14/74, in še v nekaterih drugih vrtinah. V vrtini PT-14/74 nastopajo
badenijske plasti v globini od 429 m do 558 m. Dokazane so s foraminiferami ?Orbu-
lina sp., Marginulinopsis pedum (d'Orbigny), Lenticulina ariminensis (d'Orbigny),
Uvigerina cf. semiornata d'Orbigny, Martinottiella communis (d'Orbigny) in Amphi-
morphina hauerina Neugeboren. Rod Orbulina je za te plasti značilen, zlasti pri
profilih, kjer imamo tudi karpatijske plasti. Slednje so po mikrofavni zelo podobne
badenijskim plastem. Foraminifere Lenticulina ariminensis, Uvigerina cf. semior-
nata, Marginulinopsis pedum in Ämphimorphina hauerina so znane iz spodnjebade-
nijskih plasti na območju zahodne (centralne) Paratetide. Našli smo jih tudi v zahod-
nih Slovenskih goricah, na Kozjanskem in v laški sinklinali.
Kljub precejšnjemu številu raziskovalnih vrtin je biostratigrafski profil oligocen-
skih in miocenskih plasti še vedno nepopoln. Vrtine namreč niso dosegle predterci-
arne podlage, raziskave pa še dodatno ovirajo zapletene tektonske razmere.
Tektonika
Aleksander Brezigar
Na obravnavanem področju se križata alpski in dinarski tektonski vpliv. Še danes
ni zamrla polemika, kaj uvrstiti v Alpide in kaj v Dinaride. S i košek (1958, 264;
1971, 9) uvršča Karavanke v Alpsko-dinarsko mejno cono. Savinjske Alpe pa med
Dinaride. Tudi Grubič (1980, 21) opisuje Karavanke kot mejno ozemlje med
Dinaridi in Vzhodnimi Alpami in dodaja, da to ozemlje razlamlja sistem prelomov.
Nekateri dajejo v Vzhodne Alpe vse ozemlje do Ljubljanske kotline in podaljška
prečne strukture Zagreb-Blatno jezero (Arsovski, 1976, 27), drugi imajo to po-
dročje za Alpsko-dinarsko prehodno področje (Pamič, 1975, 128). Raziskave na
ozemlju lista Celje kažejo, da je treba Južne Karavanke s Konjiško goro vred uvrstiti
med Dinaride (Buser, 1979b, 74). Meja med Alpidi in Dinaridi je tako na južnem
robu periadriatskega šiva ali na smrekovškem prelomu (Tollmann, 1977, 17),
čemur pritrjujejo tudi naša opazovanja. Tudi v Južnih Karavankah torej opazujemo
dinarske tektonske smeri.
Meja med Savinjskimi Alpami in Karavankami poteka v zemljepisnem pogledu po
Šaleški dolini. Buser (1979a) uvršča vse ozemlje do podaljška donačkega preloma
pri Letušu v Južne Karavanke. Nasprotno temu pa postavljata Hinterlechner-
Ravnik in Pleničar (1967, 222) to mejo na smrekovški in šoštanjski prelom, pri
čemer imata kamnine smrekovške eruptivne dobe za značilnost Savinjskih Alp. Ker
je danes znano, da najdemo kamnine smrekovške serije do velenjskega preloma
v podlagi Šaleške doline, bi torej po tem kriteriju potekala meja med gorovjema po
sredini doline. Takšno mejo so zagovarjali geologi že prej (Rakovec, 1956, 74).
V Velenjski udorini in okolici ločujemo prelome prvega, drugega in tretjega reda.
Glede na nepoškodovanost pliocenskih plasti ločujemo tudi dve predpliocenski
tektonski coni (slika 1).
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	57
Preloma I. reda sta neotektonska smrekovški in šoštanjski prelom. Združita se
zahodno od Belavskega vrha. Podaljšek proti zahodu je smrekovški prelom. Ta je
subvertikalni reverzni prelom z vpadom blago proti jugu. Šoštanjski prelom je
stopničasti prelom s povprečnim vpadom 75° proti severo-severovzhodu (slika 8).
Približno na sredini udorine poteka jasna tektonska črta - velenjski prelom. Ob
njem so triadne plasti v subvertikalnem in reverznem stiku z egerijsko sivico ter
s plastmi smrekovške serije. Ob velenjskem prelomu je več raziskovalnih vrtin iz
nekaj deset metrov triadnih plasti prišlo v egerijsko sivico, kar podkrepljuje misel
o reverznosti tega preloma. Da je precej strm, pa sodimo po vrtinah severno od njega,
ki kljub precejšnji globini v energijsko sivico niso prišle. Velenjski prelom v zgornjem
pliocenu Velenjske udorine ni bil aktiven, ker nad njim zgornjepliocenske plasti niso
tektonsko prizadete. Malenkostne tektonske motnje lahko interpretiramo kot relak-
sacijske. Nepomembnost delovanja te cone v zgornjem pliocenu kaže tudi primerjava
s šoštanjskim prelomom, ob katerem je celotni relativni skok globok več sto metrov.
Velenjski prelom bi lahko v regionalnem pogledu enačili z ormoškim prelomom
(Premru, 1976, 226 in 237). Vendar obstaja pomislek, saj je bil ormoški prelom po
Premruju v zgornjem pliocenu še aktiven. Velenjski prelom se na vzhodu ob južnem
pobočju Vinske gore združi oziroma je pretrgan z dobrniškim prelomom. Proti
vzhodu ga lahko sledimo še do labotskega preloma, pri čemer je večkrat razkosan in
neotektonsko presekan. Po splošnih regionalno-geoloških razmerah vzhodno od
labotskega preloma (Zvezni geološki zavod, 1970) domnevamo, da so tudi tam
morske egerijske plasti proti severu omejene z ločnico, ki spet poteka po ormoškem
prelomu.
Za predpliocensko tektonsko cono imamo tudi cono luskanja mladopaleozojskih
lusk. Premru je na tem mestu prikazal ljutomerski prelom, za kar pa veljajo podobni
pomisleki kot pri velenjskem prelomu. Ta cona je še bolj neizrazita in še bolj
razkosana kot velenjski prelom.
Prelom I. reda ob severnem robu Centralnih Karavank je Čofatijev prelom. Je
reverzen in strm z vpadom 70°-85° proti jugozahodu. Ob taki predstavitvi izgubita
pomen topolški in dobrniški prelom, zadnji le v svojem severozahodnem podaljšku.
Zato ju imamo "za preloma II. reda. Prelomi II. reda so še številni drugi, ki jih ne
imenujemo s krajevnimi imeni. Potekajo v smeri severozahod-jugovzhod in jugoza-
hod-severovzhod. Ob nekaterih je prelomljena ali povita tudi velenjska premogovna
plast. Imajo neotektonski značaj. Med dva taka preloma je vkleščeno tektonsko
področje, imenovano južno krilo (slika 7). V njem opazujemo v premogu kot v prihri-
binah tektonske skoke relativne višine več deset metrov.
Prelomov tretjega reda je zelo veliko in so kratki, vendar pa pomembni za
izkoriščanje premoga, tektonsko področje južnega krila je z njimi na gosto razkosano.
Potekajo v vseh smereh, vendar so najpomembnejše dinarska severozahod-jugov-
zhod, prečna nanjo severovzhod-jugozahod, ter smer šoštanjskega preloma zahodse-
verozahod-vzhodj ugovzhod.
Povzeli bi, da je področje Velenjske udorine in okolice tako litološko kot tekton-
sko zelo pestro. Najpomembnejši geološki pojav je periadriatski šiv in osrednje
Karavanke. Te so sredi miocena že prodrle na površje in jih kasneje morje ni več
zalilo. Orogenetske sile so jih vztrajno dvigovale, atmosferske sile pa erodirale. Kot
posledica njihove erozije so najprej nastale ivniške plasti in kasneje zgornjepliocen-
ski ter villafranckijski debelozrnati zasipi Velenjske udorine. Osrednje Karavanke so
predstavljale tudi izvorni pas narivnih korenov, od koder so potovali nari vi proti
severu na Centralne Alpe, kjer imajo smer W-E, in proti jugu na Dinaride, kjer je
58	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
njihova smer NW-SE (Drovenik et al., 1980, 117). Severno od Osrednjih Karavank
so torej kamnine velunjskega nariva narinjene proti severu, južno od njih pa Južne
Karavanke proti jugu. Po Mioču (1978, 50) je namreč subtektonska enota paške
sinklinale (Paški Kozjak, Ljubela, Vodemla) narinjena proti jugu na južno ležeče
triadne plasti. Mogoče je opazovati narivne ploskve z nagibom teh ploskev približno
proti severu, kjer so npr. karbonski kremenovi konglomerati narinjeni na spodnjetri-
adne rdečkaste in rumenkaste glinaste skrilavce (ob cesti Titovo Velenje-Hrastovec).
Večina narivanj v Južnih Karavankah se je dogajala pred odložitvijo litotamnijskih
badenijskih apnencev (Buser, 1979a, 16), vendar so naše raziskave pokazale, da je
narivanje in luskanje potekalo tudi kasneje, saj so pri Titovem Velenju badenijski
litotamnijski apnenci ugotovljeni v egerijski sivici.
V širšem pogledu je Velenjska udorina ugreznjena med smrekovškim in šoštanj-
skim prelomom (sliki 7 in 8). Vendar velja ugotoviti, da se je ozemlje severno od
smrekovškega preloma dvigovalo, južno od tega preloma pri dvigovanju zaostajalo,
ozemlje na jugu ob šoštanjskem prelomu pa se je ugrezalo oziroma je pri splošnem
orogenetskem dvigovanju zelo zaostajalo. Ugrezal se je torej predvsem del južno od
velenjskega preloma, v tem prispevku imenovan ožje področje Velenjske udorine. Kot
kažejo raziskave premoga, se je še najbolj ugreznil prav južni del ožjega področja
V^elenjske udorine tik ob šoštanjskem prelomu. Na nastanek udorine so torej najbolj
vplivale Osrednje Karavanke s svojim dvigovanjem in šoštanjski prelom, ob katerem
se je Šaleška dolina ugrezala oziroma pri orogenetskem dvigovanju relativno zelo
zaostala.
Geologie setting of the Pre-Pliocene basis of the Velenje depression and its
surroundings
Introduction
The Velenje depression is situated in the central part of northern Slovenia. The
discussed area includes a part of the Karavanke Mountains and the northeastern
outliers of the Savinja (Kamnik) Alps, both encompassing the Šalek valley.
The Pliocene beds of the Šalek valley harbor a thick seam of lignite which is being
exploited in the Velenje colliery.
Previous investigations
Aleksander Brezigar
About 150 years ago, the geologists began to investigate the Velenje area. It was
Keferstein in 1829 (cf. Rolle, 1860, 8) who provided its first geologic description.
Themostknowninvestigatorsuntil 1914were Morlot (cf. Rolle, 1857,405), Rolle
(1857 and 1860) and Teller (1898). Between 1914 and 1945, geological exploration
stagnated. After 1945, the investigators concentrated mostly on partial lithostrati-
graphic problems. In 1976 appeared the regional geologic map at 1 : 100,000 scale,
sheet Slovenj Gradec, edited by Mioč and Žnidarčič. Explanations to the map
were issued two years later (Mioč, 1978).
Geologie setting of the Pre-Pliocene basis of the Velenje depression	59
Geologic description of the geotectonic units
Aleksander Brezigar and Pero Mioč
Six tectonic units can be distinguished in the area (Figs. 1 and 2). They are as
follows.
The Podgorje-Vitanje tectonic depression is built up by the Helvetian Ivnik
(Eibiswald) beds which consist of conglomerates, micaceous sandstones and marls
(Fig. 3a).
The Velunja overthrust is a part of the greater tectonic unit of the northern
Karavanke Mountains. It consists of Silurian-Devonian strata represented mostly by
dark green and violet phyllitic schists with intercalations of crinoid limestone. Violet
and gray quartz sandstones of Permo-Triassic age can also be found in places
(Fig. 3b).
The central Karavanke Mountains, a constituent part of the Periadriatic line-
ament, extend as an elongated belt from the neighboring Austria. Its northern part is
composed of granite and the southern one of tonalité, with a narrow metamorphic
layer in between. Granite is of Variscan age, whereas tonalité resulted from the
Alpine Oligo-Miocene magmalism (Fig. 3c).
The southern Karavanke Mountains are built up by young Paleozoic overthrusts,
consisting mainly of quartz sandstones and conglomerates with intercalations of
dark grey shales and lenses of limestone wiht fusulinids. Taking part in tectonic
nappes are also white of pink crystalline limestones belonging to the Lower Permian.
Near Hudi mlin occur erosional remnants of the red Trbiž (Tarvisio) breccia. The
gratest part of this tectonic unit consists of Triassic rocks, among them of Scythian
clastic and carbonate beds, the Anisian stratified and massive dolomite, and the
Middle to Upper Triassic crystalline dolomite and limestone with intercalations of
marly schists. In the southern Karavanke Mountains there are preserved, in places,
the Middle Eocene fresh-water marls and sandstones with floral remains and inter-
calations of coal. The Oligo-Miocene andesites are found in some tectonic zones near
the Smrekovec fault. The Miocene and the Pliocene Villafranchian strata are typical
for the Velenje depression proper (Fig. 4).
The Velenje depression proper is situated between the Šoštanj fault and a near
parallel tectonic line, the Velenje fault, this being an inverse tectonic contact of
Triassic rocks with Oligo-Miocene beds. In the extension of the Velenje depression
towards Dobrna near Vinska gora occurs the Oligocene (Rupelian) gray limestone
with intercalations of conglomerates. Widespread in the area is the Oligo-Miocene
(Egerian) sandy and marly clay, locally called »sivica« grey clay, as well as the Oligo-
Miocene Smrekovec beds consisting of andesite, andesite tuff and tuffaceous clays
and breccia. There are also the Lower Miocene (Burdigalian) sandy micaceous marls
of Dobrna, and glauconitic sandstones with quartz grains of Govce. The Middle
Miocene (Badenian) marine marl and sandy lithothamnian limestones follow
upwards. The Pliocene and Villafranchian (Plio-Quaternary) beds with lignite are
bound to the narrow center of the Velenje depression (Fig. 5).
The Gorenje-Šoštanj block belongs to the outlier of the Savinja Alps. The oldest
member is a gray and black Upper Permian limestone intercalated with gray and
black shale. Lower, Middle and Middle to Upper Triassic rocks follow, which
resemble the beds in the southern Karavanke Mountains. There are also the Oligo-
Miocene Smrekovec beds and the marly clay called "sivica", both occurring also in
the Velenje depression proper. The uppermost part of the sequence are Lower
Miocene sandy micaceous marls with dacite, and beds of dacitic tuffs (Fig. 6).
60	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Pre-Pliocene basis of the Velenje depression
Morphologic description
Aleksander Brezigar
A number of boreholes penetrated the basis of the Velenje depression. The
depression is about 11 km long and 4 km v^^ide, its trough-like form elongated in the
NW-SE direction. Morphologic characteristics are show^n in Figure 7, and a cross-
section, roughly across the middle of the depression, in Figure 8.
The slopes of the southern Karavanke Mountains descend toward the center of the
depression under variable angles. Its basis is here about 1,100 to 1,200 m deep, the
southern limb rising evenly until it meets the prolongation of the Šoštanj fault.
Further on, the rise is stepwise.
The Pre-Pliocene basis can be separated into a northern part, consisting mostly of
Triassic rocks, and a southern one, consisting of Oligo-Miocene and Miocene beds.
The two parts are separated by the Velenje fault.
Triassic rocks
Bojan Ogorelec
The Triassic rocks of the Velenje depression have been thoroughly investigated
in drill cores from the Gabrke-Ležen district. The rocks have been studied from the
lithological, paleontological and sedimentological point of view in order to reveal
their environmental characteristics, and to enable the stratigraphie and the tectonic
correlations between boreholes (Fig. 9 and pis. 1 and 2).
The oldest rocks are of Scythian age. A gray dolomite prevails over limestone,
both containing up to 10 per cent of detrital admixture of fine grained quartz and
mica. There are intercalations of marly layers in the rocks. The pinkish and reddisch
oolitic dolomite is the most characteristic lithological unit of the Scythian series, its
colour occasioned by disseminated hematite.
The Anisian beds are represented by dolomites only, mostly of biomicritic texture.
Fine laminated stromatolitic layers are discernible in places, indicating a littoral
environment of deposition. The Anisian age of the succession is proved by the
foraminifer Meandrospira dinarica (determined by L. Šribar).
The Middle and the Upper Triassic rocks are difficult to subdivide. The paleonto-
logical data (foraminifers Involutina sp. and Triasina sp.) point to the Norian-
Rhaetian stage (the »Haupt-Dolomit«). Represented are thick beds of gray sparry
dolomite with frequent stromatolitic layers, and biomicritic dolomites with shrin-
kage pores and solution cavities. Intervals of silty sandstone and slate might belong
to the Carnian age, since they are lithologically comparable with the Carnian rocks of
the Karavanke Mountains.
The Triassic carbonate sequence in the basis of the Velenje depression was
tectonically affected by numerous faults and overthrusts. The inverse position of
beds would indicate a rather strong tectonic activity during, or preceding, the
formation of the Velenje depression.
Geologie setting of the Pre-Pliocene basis of the Velenje depression	61
Biostratigraphy of the Oligocene and Miocene beds
Lija Rijavec
The basis of the Velenje depression proper is formed by the Oligo-Miocene and
Miocene beds, which are in turn overlain by Plio-Quaternary sediments. A new
nomenclature, valid for the Paratethyan region, was applied in biostratigraphic
analysis (Cicha et al., 1975b, a; Rögl, 1975; Steininger, 1975a,b; Stevano-
vic, 1951).
The oldest Tertiary beds belong henceforth to the Egerian, that is to the Aquita-
nian and Chattian, the first evidenced by foraminifers, and the second devoid of
them. The Eggenburgian beds (Lower Burdigalian) follow. They have been found
near Črnova village east from Titovo Velenje, and in the borehole PT-14/74. A strati-
graphic gap follows, since the Ottnangian and the Carpathian beds (Lower and
Upper Helvetian) are missing. The sedimentation resumed in the Badenian (Torto-
nian) which is evidenced by typical foraminiferal fauna found near Šalek and in
borehole PT-14/74.
Tectonics
Aleksander Brezigar
The Alpine and the Dinaric tectonic directions interfere in the discussed area. The
boundary between the Alpides and the Dinarides is the Periadriatic lineament. The
boundary between the Savinja Alps and the Karavanke Mountains pases in the
middle of the Šalek valley and corresponds to the Velenje fault. In this region faults
of the	and order can be distinguished. Regarding the degree of tectonic
affectedness of the Pliocene beds filling the Velenje depression, two Pre-Pliocene
tectonic stages are evident (Fig. 1).
The Smrekovec and the Šoštanj faults are 1®* order faults, the first a subvertical
reverse fault dipping south, and the second a step fault dipping on the average 75°
north-northeast-(Fig. 8). Along the northern flank of the central Karavanke Mounta-
ins there is the Cofatij fault, a high-angle reverse fault dipping southwest.
There are two Pre-Pliocene tectonic zones of the first order: the reverse Velenje
fault and the area of the Paleozoic overthrusts.
The Topolšica and the Dobrna faults (Fig. 7) are ranked as faults of the 2"'^ order.
There are numerous other nameless faults belonging to this category, running in the
NW-SE and SW-NE directions, all of them of neotectonic origin.
Faults of the 3""^ order encompass a great number of faults of short extension and
low significance.
62	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Literatura
Arsovski, M. 1976, Problemineotektonike SFR Jugoslavije. 8. jug. geol. kongres, 3, 21-36,
Ljubljana.
Berce, B. 1956, Pregled železnih nahajališč LR Slovenije. Prvi jug. geol. kongres, 235-259,
Ljubljana.
Brezigar, A. 1985/86, Premogova plast Rudnika lignita Velenje. Geologija, 28/29,
319-335, Ljubljana.
Brezigar, A., Šercelj, A., Velkovrh, F., Vrhovšek, D.& Kosi, G. 1983a,Paleon-
tološke raziskave pliokvartame skladovnice Velenjske udorine. Geol. zbornik, 3, 31-33, Ljub-
ljana.
Brezigar, A., Mioč, P., Rijavec, L. & Ogorelec, B. 1983b, Geološka zgradba predpli-
ocenske podlage Velenjske udorine in okolice. Geol. zbornik, 3, 17-20, Ljubljana.
B u s e r, S. 1979a, Paleogeografski razvoj osrednjega dela vzhodne Slovenije pred odložitvijo
neogenskih plasti. - IV god. znan. skup sek. prim, geol., geof. i geokem. znan. sav. za naftu
JAZU. Zbornik radova, serija A, 7., 71-83, Zagreb.
Buser, S. 1979b, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Tolmač lista Celje. Zvezni
geološki zavod Beograd, 1-72, Beograd.
Buser, S. 1980, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Tolmač lista Celovec (Klagen-
furt). Zvezni geološki zavod Beograd, 1-62, Beograd.
Cicha, L, Seneš, J.& Steininger, F. F. 1975a, Karpatian. Stratotypes Mediterr. Ne-
ogene Stages. Comm. Mediterr. Neogene Stratigr., 2, 93-100, Bratislava.
Cicha, L, Papp, A., Seneš, J. & Steininger, F. F. 1975b, Badenian. Stratotypes
Mediterr. Neogene Stages. Comm. Mediterr. Neogene Stratigr., 2, 43-49, Bratislava.
Cimerman, F. 1979, Oligocene beds in Slovenia. 16''' Europ. Micropal. Coll., 65-70,
Ljubljana.
Drovenik, M., Pleničar, M.& Drovenik, F. 1980, Nastanek rudišč v SR Sloveniji.
Geologija, 23/1, 1-157, Ljubljana.
Faninger, E. 1976, Karavanški tonalit. Geologija, 19, 153-210, Ljubljana.
Faninger, E.& Štrucl, 1.1978, Plutonic emplacement in the Eastern Karavanke Alps.
Geologija, 21/1, 81-87, Ljubljana.
Grubič, A. 1980, Yugoslavia. An Outline of Geology of Yugoslavia. 26'^ Internat. Geol.
Congr., Nat. Comm. Min. Res. Yug., 15, 5-49, Paris, Beograd.
Hinferlechner-Ravnik, A. & Pleničar, M. 1967, Smrekovški andezit in njegov tuf.
Geologija, 10, 219-237, Ljubljana.
Hoernes, R. 1892, Die Kohlenablagerungen von Radelsdorf, Stranitzen und Lubnitzen-
graben bei Rötschach und von St. Briz bei Wöllan in Untersteiermark. Mitt. nat.-wiss. Ver.
Steiermark, 29, 275-295, Graz.
Hoernes, R. 1903, Bau und Bild der Ebenen Österreichs. Bd. IV. Verlag von F. Tempsky,
Verlag von G. Freytag, Wien, Leipzig.
Iskra, M. 1969, Geološka starost rudnonosnih plasti v Puharju. Geologija, 12, 161-164,
Ljubljana.
Iskra, M. 1976, O pirešičkem vulkanizmu. Geologija, 19, 251-257, Ljubljana.
Kollmann, K. 1965, Jungtertiär in Steierischen Becken. Mitt. Geol. Ges. 57/2, 479-632,
Wien.
Kuščer, D. 1967, Zagorski terciar. Geologija, 10, 5-85, Ljubljana.
Mali, L., Pipuš,D.&Scher, A. 1975,100 let Rudnika lignita Velenje. REK, ob stoletnici
TOZD RLV, Velenje.
Mikuž, V. 1979, Srednjeeocenski moluski iz Lepene. Geologija, 22/2, 189-224, Ljubljana.
Mioč, P. 1972, Geološki razvoj magmatizma v Vzhodnih Karavankah. VII. kongr. geol.
SFRJ, 2, 223-232, Zagreb.
Mioč, P. 1978, Tolmač za list Slovenj Gradec. Zvezni geološki zavod, 1-74, Beograd.
Mioč, P. 1981, Tektonski odnosi savske navlake prema susjednim jedinicama u Sloveniji te
njena veza sa širim jugoslovenskim područjem. Nafta, 52/11, 543-548, Zagreb.
Mioč, P.& Ramovš, A. 1973, Erster Nachweis des Unterdevons im Kozjak-Gebirge
(Postruck), westlich von Maribor (Zentral-alpen). Bull. sei. Cons. Acad. Sci. Yugosl., A, 18/1-9,
135-136, Zagreb.
Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1976, Osnovna geološka karta SFRJ, list Slovenj Gradec,
1:100 000. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Nosan, A. 1973, Terminalni in mineralni vrelci v Sloveniji. Geologija, 16, 5-81, Ljubljana.
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine	63
Pamić, J. 1975, Velike poprečne frakture (transformni rasjedi?) u unutarnjim Dinaridima.
II. god. znan. skup sek. za prim, geol., geof. i geokem. znan. sav. za naftu JAZU. Zbornik radova,
serija A., 5, 126-137, Zagreb.
Pleničar, M. 1956, Razvoj pliocena v Sloveniji. Prvi jug. geol. kongr., 55-58, Ljubljana.
Premru, U. 1976, Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija, 19, 211-249, Ljubljana.
Rakovec, 1.1933, Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Geološko-paleontolo-
ški oddelek. Narodni muzej v Ljubljani, 119-185, Ljubljana.
Rakovec, I. 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jug. geol, kongr., 73-83,
Ljubljana.
Ramovš, A. 1960, Razvoj mlajših paleozojskih skladov v vitanjskem nizu. Geologija, 6,
170-234, Ljubljana.
Riedl, E. 1887, Der Lignit des Schallthaies. Öster. Zeitschr. Berg.-Hüttenw., 35, 12,
141-146, Wien.
Rijavec, L.& Pleničar, M. 1976, Nove ugotovitve o neogenu Slovenije. 8. jug. geol.
kongr., 2, 283-290, Ljubljana.
Rögl, F. 1975, Ottnangian. Stratotypes Mediterr. Neogene Stages. Comm. Mediterr. Ne-
ogene Stratigr., 2, 101-120, Bratislava.
Rolle, F. 1857, Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weitenstein, Win-
disch-Gratz, Cilli und Oberburg in Unter-Steiermark. Jb. Geol. R.-A., 8, 403-465, Wien.
Rolle, F. 1860, Die Lignit Ablagerung des Beckens von Schönstein in Unter-Steiermark
und ihre Fossilien. Nebst einem Anhange die Pflanzenreste der Lignit - Ablagerung von
Schönstein von F. Unger. Sitzungsber. Akad. Wiss. Math.-naturw., Kl., 41, 7-55, Wien.
S i košek. B. 1958, Tektonski sklop jugoslovenskih južnih Alpa. Zbor. radova, Geol. inst.
»Jovan Žujović«, 10, 247-266, Beograd.
Sikošek, B. 1971, Tolmač geološke karte SFRJ, 1:500000. Zvezni geološki zavod, 1-33,
Beograd.
Stäche, G. 1874, Die Paläozoischen Gebiete der Ostalpen. Jb. Geol. R. A., 24, 135-274, tab.
1-8, Wien.
Steininger, F. F. 1975a, Egerian. Stratotypes Mediterr. Neogene Stages. Comm. Mediterr.
Neogene Stratigr., 2, 71-81, Bratislava.
Steininger, F. F. 1975b, Eggenburgian. Stratotypes Mediterr. Neogene Stages. Comm.
Mediterr. Neogene Stratigr., 2, 83-91, Bratislava.
Steininger, F. F.& Rögl, F. 1979, The Paratethys History, A Contribution towfards the
Neogene Geodynamics of the Alpine Orogene (an Abstract). Ann. Geol. Pays Hellén., Tome hors
Sèr., 3, 1153-1165, Athens.
Stevanovič, P. M. 1951, Donji pliocen Srbije i susjednih oblasti. Pos. izd. Srp. akad. nauk,
1-292, Beograd.
Studer, T. 1829, Ueber die Gebirgs-Verhältnisse am südöstlichen Rande der Alpen-Kette.
Leonhard's Zeitschr. Min., 23/2, 730-778, Heidelberg.
Stur, D. 1864, Bemerkungen über die Geologie von Unter-Steiermark. Jb. Geol. R. A., 14,
439-444, Wien.
Stur, D. 1871, Geologie der Steiermark. Geogn.-mont. Verein. Steiermark, Graz.
Škerlj, J. 1979, Kremenov konglomerat v Paki pri Velenju. Geologija, 22/2, 337-339,
Ljubljana.
Teller, F. 1898a, Erläuterungen zur Geologischen Karte Prassberg an der Sann., Geol. R.
A., 1-170, Wien.
Teller, F., 1898b, Geologische Spezialkarte. Blatt Prassberg an der Sann 1:75000, Geol. R.
A., Wien.
Tollmann, A. 1977, Die Bruchtektonik Österreichs in Satellitenbild. N. Jb. Geol. Pal.
Abh., 153/1, 1-27, Stuttgart.
Zollikofer, T. 1861/1862, Die geologischen Verhältnisse des südöstlichen Theiles von
Unter-Steiermark. Jb. Geol. R. A., 12/3, 310-366, Wien.
Zvezni geološki zavod, 1970, Geološka karta SFRJ. 1:500 000, Beograd.
64	Aleksander Brezigar, Bojan Ogorelec, Lija Rijavec & Pero Mioč
Tabla 1 - Plate 1
SI. 1. Spari tni dolomit z
ohranjeno prvotno oolitno
strukturo. Skitijske plasti, vr-
tina PT-21/81, 268 m, 15
X pov.
Fig. 1. Sparry dolomite with
preserved primary oolitic tex-
ture. Scythian series, borehole
PT-21/81, 268 m, 15 x
SI. 2. Biopelmikritni dolomit
s foraminifero Meandrospira
pusilla. Skitijske plasti, vrtina
РТ 21/81, 379 m; levo 15 x
pov., desno detajl s foramini-
fero 40X pov.
Fig. 2. Biopelmicritic lime-
stone with foraminifer Mean-
drospira pusilla. Scythian se-
ries, borehole РТ 21/81, 379
m. Left 15 X, right detail with
foraminifer 40 x
SI. 3. Spari tni dolomit s fora-
minifero Glomospirella cf. ir-
regularis. Anizične plasti, vr-
tina F-lr/lò, 540 m, 65 X pov.
Fig. 3. Sparry dolomite with
foraminifer Glomospirella cf.
irregularis. Anisian stage, bo-
rehole Р-7Г/75, 540 mm, 65 x
Geološka zgradba predpliocenske podlage Velenjske udorine
65
Tabla 2 - Plate 2
SI. 1. Biomikritni dolomit z
redkimi rekristaliziranimi fo-
raminiferami. Zgornji ladinij-
norij, vrtina PT-21/81, 330 m,
15 X pov.
Fig. 1. Biomicritic dolomite
with some recrystallized fora-
minifers. Upper Ladinian-No-
rian stage, borehole PT-21/81,
330 m, 15X
SI. 2. Biointramikritni dolomit
z rekristaliziranimi foramini-
ferami in izsušitvenimi po-
rami. Zgornji karnij-norij, vr-
tina PT-21/81, 347 m, 15 X pov.
Fig. 2. Biointramicritic dolo-
mite with recrystallized fora-
mini fers and shrinkage pores.
Upper Carnian-Norian stage,
borehole PT-21/81, 347 m, 15v
SI. 3. Mikritni dolomit z nei-
zrazito stromatolitno teksturo
in izsušitvenimi porami (puš-
čica kaže geopetalno teksturo
z internim mikritom). Zgornja
triada, vrtina PT-21/81, 371 m,
15 X pov.
Fig. 3. Micritic dolomite with
nonexpressive stromatolitic
structure and shrinkage pores
(arrow - geopetal structure
with internal micrite). Upper
Triassic, borehole PT-21/81,
371m, 15x
5 - Geologija 30