Za poduk in kratek čas. S trebuhom za krnhoin. (Konec.) »To je ladija!« zakliče Sokol. »Poslali so nam jo na pomoč. Da bi le ne šli mimo nas«. Potem je zavpil: »Hoop! hoop!« in veslal z največjim naporom. In res je rasla lučica in v rudeči nje svetlobi se je videla velika ladija. Bila je še zelo daleč; toda bližala sta se ji. 1'riplula sta na široko derjavo, ki je pa tekla v na^protno stran. Hipoma se zlomi drog. Bila sta brez vesla. Na srečo je zadela plav v drevo in obvisela v njega vejah. Začela sta oba klicati na pomoč; toda šumenje vodovja je oglušilo njijina glasa. »Strelim«, reče Sokol; »zagledajo luč in začujejo strel«. Rrž dvigne puško kvišku; ali mestu strela se je slišal le zamolkel plesk petelina. Smodnik se je bil zmočil. »Obečal sem očetu tvojemu, da te rešim; plaval bom k ladiji, druge pomoči ni. V imenu božjein!" Izgovorivši te besede skoči Sokol v voclo. Nekaj trenolkov je videla Micka njega glayo in rame. Ali v kratkem jej izgine izpred očij. Ge tvjdi je bistri tok oviral njega gibanje, kakor bi ga kaj 7.& hrbet vleklo, vendar je hitel naprej. Bil je izvrsten plavec. Gosta žoltasta voda mu je metala pene v oči; zategadelj je dvignil glavo, sopel in oči uprl v temo, da bi zagledal ladijo. Tu pa tam ga je silnejši val potegnil nazaj ali vzdignil kvišku; sopel je čimdalje težje in čutil, da mu kolena drevene. Začel je obupno razrivati vodo z rokami. Lice se mu je napihnilo, usta so bruhala vodo, oči se mu napele. Luč se je bližala. Ladija je plavala k njemu; nosil jo je sam ta tok, s katerim se je on boril. Hipoma čuli, da so mu popolnoma odrevenele noge. Še nekoliko obupnih naporov . . . ladija je že blizu . . . »Na pomoč, na pomoč! . . .« Ostale besede je oglušila voda, ki mu je zalila grlo. Ugreznil se je. Val je šel črez njegovo glavo, ali prišel je iznova na vrb. Ladija je čisto blizu. Cuje se že pljuskanje vesla; zadnjie zakliče na pomoo. Slišali so ga, kajti pljuskanje je postalo hitrejše. Toda Sokol se je ugreznil vnovič. Ugrabil ga je silen vrtinec . . . Cez hipec se začrni na valovju, potem se dvigne jedna roka nad vodo, potlej druga, a na to izgine v vrtincu. Med tem je bila Micka sama na plavi pri truplu očetovem; zrla je kakor blazna v dalnjo luč in klicala obupno na pomoč. Čez nekaj časa jo prenesejo krepke roke v čoln . . . Dva meseca poznej je prišla iz bolnice v Barbaceni in se peljala z denarjem, katerega si je izprosila pri dobrih Ijudčh, v Rio de Janeiro. Iskat je šla starega gospoda. Medla in tresoča potegne za zvonček pri vratih. Odprl jej je tuj neznan človek. »Ali so gospod Blagotinovič doma?« »Kdo je to?« »Stari gospod«. Tu pokaže vizitnico. >Umrl je«. »Umrl? A sin? . . . gospod Antonio?« »Odpotoval je«. Duri so se zaprle pred njo. Vsedla je na prag in si otirala obraz. Bila je zopet v Rio de Janeiru sama brez pomoči, brez zavetja, brez denarja. Naj li tu oslane? Nikakor ne! Prosit pojdc v pristanišče kapitanov, da bi jo vzeli s seboj; in če sn je usinilijo, prepotuje Laško proseč si kruha in vrne ae v Bistrieo. Šla je v pristanišče in se plazila krog nemških in laških kapitanov; toda niso je hoteli.vspre.jeti. Spat je hodila pod nek most; živila se je s tem, kar je izmetala voda. Slednji dan brž, ko se je zdanilo, je že bila pri ladijah proseč milosti; ali vsak dan brezuspešno. Med tera ko jo zapuščale moči; eutila je, da skoro umre, kakor so umrli vsi, s katerimi jo je vezala usoda. Nekega dne se s trudom privleče v pristanišče; mislila si je, da je to poslednjikrat, ker jutri ne bode več imela dovolj močij. Sklenila je iti brez prošnje na katerokoli ladijo plovečo v Evropo in se skriti kje nekaj dnij. Saj je ne bodo vrgli v vodo, ko jo najdejo med vožnjo. Toda pri mostiču, ki vodi na ladijo, so dobro pazili na prišlece; stražnik jo je sunil proč. Vsedla je na bruno pri vodi in se jela smejati . . . Sirotico je ogrnila blaznost. Prihajala je še zmirom v pristanišče. Ljudje so se je privadili in jej dajali tu pa tam kako miloščino. Ona je ponižno zahvalila sineje se, kakor otrok. Trajalo je to kaka dva meseca. Nekega jutra pa ni prišla k ladijam in odslej je niso več videli. Gasnik policijski je prinesel drugi dan Ie novico, da so na pristaniškem nasipu našli telo mrtvega dekleta, neznanega imena in rodii. Po Sienkiewiczu prircdil J. Sattlor. Smešnica. Hlapec je prišel iz nemških krajev domov in se je delal, kakor da ne zna več slovenski ter je hvalil dobro življenje pri Neincih. »Tam«, pravi, »mehr Wasser trinken, als pri nas vina saufen«.