HOLLYWOOD
KDO JE KDO V CUb
V ameriške kinodvorane je leta 1988 prišlo 513 filmov: ta številka seveda ne vključuje repriz, trde pornografije, neprevedene „etnične" klaje in kung-fu „importa", vključuje pa vse siceršnje tuje „feature" filme, podnaslovljene (80), sinhronizirane (10) in kajpada tiste s „Commonwealth" poreklom (74), kakor tudi vse katapultirane doku-filme (24). Če od števila 513 odštejemo ves ta „import" in vse doku-filme, ugotovimo, da je leta 1988 v ameriške kinodvorane prišlo 325 filmov, ki skušajo veljati za „ameriške". 146 izmed teh 325 „igranih" filmov so distribuirán „veliki" hollywoodski distributerji (Warner Bros., MGM-UA, Universal, Columbia, Orion, Paramount, Tri-Star, Buena Vista, 20th Fox, Orion Classics), 179 „igranih" filmov pa so distribuirali „neodvisni" — vendar prav tako v Hollywoodu bazirani — distributerji (več kot 10 filmov so distribuirali Cannon, Vestron, Concorde, New World, TWE, Miramax in New Line). To so „ameriški" filmi, potemtakem filmi, ki jih je videl tudi Američan/ameriški gledalec. In obenem so to tudi hollywoodski filmi v najširšem in najsplošnejšem smislu. Na tej ravni med Hollywoodom in Ameriko ni nobene razlike. Resnica odnosa Hollywood/Amerika pa ni v distribuciji, temveč v produkciji: Hollywood je leta 1988 proizvedel 542 filmov (leta 1987 celo 610). 151 filmov so proizvedli „veliki" producenti (Cannon, Columbia, Walt Disney, Hemdale, Lorimar, MGM, New World, Orion, Paramount, Tri-Star, 20th Fox, UA, Universal, Warner Bros, in Weintraub Ent.), 393 filmov pa „neodvisni" producenti.
Ugotovimo lahko, da Hollywood na leto proizvede več kot 500 filmov, v ameriške kinodvorane pa jih pride le nekaj več kot 300. Prav tako lahko ugotovimo, da uspejo „veliki" producenti v ameriške kinodvorane spraviti vse svoje filme: to so „ameriški" filmi, potemtakem filmi, ki jih je videl tudi Američan. To seveda pomeni, da v ameriške kinodvorane letno ne dospe okrog 200 filmov, potemtakem okrog 200 filmov „neodvisnih" hollywoodskih producentov (ali natančneje, v ameriške kinodvorane se privrti le slaba polovica filmov „neodvisnih" producentov). To so hollywoodski filmi, ki jih Američan ni videl. Da bi bil film „ameriški", ga mora videti tudi Američan. Da bi bil film hollywoodski, ga Američanu ni treba videti. Za definicijo Hollywooda Amerika ni potrebna: za definicijo Amerike je Hollywood potreben. Hollywood je objektivno večji od Amerike: ni Hollywood del Amerike, temveč je Amerika del Hollywooda. Iz zgornji številk in predvsem razmerij lahko sklepamo, da Hollywood in Amerika nista v premem sorazmerju, temveč v obratnem sorazmerju: večji ko je Hollywood, manjša je Amerika. In še več: več ko je dokazov, da Hollywood obstaja, vse manj je dokazov, da obstaja Amerika. Hollywoodski filmi, potemtakem tisti filmi, ki jih Američanu ni treba videti, morajo resda nenehno konstruirati dokaze, da so „ameriški": ameriški filmi, potemtakem tisti filmi, ki jih Američan mora videti, pa morajo za razliko od hollywoodskih vseskozi konstruirati dokaze, da Amerika sploh obstaja.
In kdo je bil kdo oz. kdo je naredil kaj v Hollywoodu leta 1988?
ROBERT ZEMECKIS, Who Framed Roger Rabbit? Zemeckisa je še kot študenta UCLA ob koncu sedemdesetih odkril Steven Spielberg in m j že tedaj poklonil dva filma (I wanna Hold Your Hand, Used Cars), s katerima pa je bil zadovoljen le'Spielberg: za Beatlesnostalgijo ni bil pravi čas, spoofi o rabljenih avtomobilih pa tudi niso vžgali. Sodelovanje se je nadaljevalo v filmu Back to the Future: Spielberg je naredil vse, kot režiserja pa ¡e podpisal Zemeckisa. Tudi film Romancing the Stone, ki ga je Zemeckis sicer naredil za Michaela Douglasa, je bil le odtr-ganina Spielbergovega filma Raiders of the Lost Ark. Film Who Framed Roger Rabbit? je spet združil Spielberga in Zemeckisa, predvsem pa je seveda združil animacijo in „igrani"/„živi" film, celo do te mere, da je postal takojšnja klasika. Film se vedno prevaja narobe: najbolj ustrezen slovenski prevod bi bil Kdo je posnel Ro-gerja Rabblta? Film je postavljen v dobre stare čase, podprte s hard-boiled emocijami in noir nostalgijo, vendar le zato, da bi prikril, da v resnici govori o zelo aktualnih problemih: pravzaprav gre za klasičen „film-à-clef", za film o boju za oblast v pogojih post-studijskega sistema. Absolutno spregledano je namreč dejstvo, da je „Rabbit" v hollwoodskih „krogih navznoter" vzdevek slovitega magnata, producenta in kor-porativnega oficirja Raya Starka, mogočneža in gromovnika, ki je „izgnal" Davida Puttnama. Najbolj gledan film leta. Ni razloga, da to letos ne bi bil Back to the Future II., film, ki bo spet združil Zemeckisa in Spielberga. Zemeckis je le izvrševalec Spielbergove oporoke. JOHN LAN DIS, Coming to America. John Lan-dis je primer tipičnega frustriranega B-filmarja: dela nizko-proračunske filme z orjaškimi proračuni, nekako pol-filme, filme, ki jim vedno nekaj manjka, filme, narejene z levo roko. Morda se motimo, ko upamo, da bo Landis kdaj uporabil tudi desnico. Landisovi filmi so filmi dobrih idej: kot da bi nam hotel reči — saj veste, kaj sem hotel s tem in onim, mar ne? Ne, Landis, ne vemo. Landis je režiser, ki ne zna rokovati z velikim proračunom: zato se nam stalno zdi, kot da preprosto zapravlja denar, ki ga je za dobre ideje preveč. Film sicer ni slab, dokler seveda ne veste, kdo ga je naredil. Ko spoznate, kdo ga je naredil, se vam zdi nekako slab. Toda ko v odjav-ni špici doženete, da je bil Eddie Murphy postavljen v kar štiri različne in neprepoznavne vloge, se vam bo zdel spet dober, v najslabšem primeru se vam bo zdela dobra vsaj ideja. In ta ideja je vredna toliko, kolikor je vreden Eddie Murphie: 10 milijonov dolarjev? Morda pa v tem filmu denarja za dobro idejo le ni bilo preveč? Morda, vendar je kljub temu narejen z levo roko. JOHN CORNELL Crocodille Dundee II. Ta film je re-žiral kar sam producent prvega Krokodila: če si otrok narave, neokrnjene in nedolžne, potem mamil ne potrebuješ. Crocodile Dundee je v tem smislu idealni bojevnik proti trgovini z mamili, čeprav morda le zato, ker ne ve, kaj je to trgovina. Štosov malo, seksa nič. PENNY MARSHALL, Big. Deček si zaželi, da bi bil velik. Ko nenadoma res postane velik, je Tom Hanks. Penny Marshall je prej naredila film Jumpin'Jack Flash, odličen špijonski spoof z Rolling Stonesi v naslovu. Še prej pa je bila TV-komedijantka, bananizirana tudi v Spielber-govem 1941. Če se čez noč postarate za 10 ali 15 let, potem je vse, kar storite, smešno. Toda vsem morate povedati, da ste bili še včeraj 10 ali 15 let mlajši. Dobra komedija bi bila, če nam tega ne bi bilo treba zvedeti. JOHN McTIERNAN, Die Hard. Nedvomno eden izmed filmov leta. John McTiernan je režiser za 21. stoletje. Kar je bila Francoska 2veza za sedemdeseta leta, je Die Hard za osemdeseta. Film o tem, kako ni dobro verjeti, da med Holly-
J
EZNEM GOZDU'88
■
woodom in Los Angelesom ni nobene razlike. Film o tem, kako je Los Angeles ogrožen: Los Angeles še ni simbolno zaprt v meje korporativ-ne Amerike, na kar je McTiernan opozoril že v svoji odlični terror-študiji Nomads. Film o tem, da Hollywood obstaja, vendar v ločenosti od Los Angelesa. Film o tem, kako je bil osvobojen Hollywood. Film, ki nam je dal Brucea Willisa in Alana Rickmana. McTiernana nam je dal vsaj že Predator.
ROGER DONALDSON, Cocktail. Lokomotiva za Toma Cruisea, ki je danes očitno najboljša partija v mestu. Tom Cruise ni mati Robert de Niro, čeprav se je za film Color oí Money naučil biljard, za Cokcktail pa sukanje shakerjev in steklenic. Kamera nam ga stalno snema kot kako pinup girl, zato ni jasno, kaj v filmu počne Elisabeth Shue. Tipičen glamour-film z obrnjeno spolno ekonomijo. Donaldson je naredil najboljši špijonski triller osemdesetih (No Way Out) in solidno tretjo inačico filma Bounty. TIM BURTON, Beetlejuice. Timu Burtonu se pozna, da je bil nekdaj animator: Beetlejuice (in prej tudi Pee-Wee's Big Adventure) je orjaška recenzija infantilnosti sodobne kulture in obenem toboganski Sprint skozi pred-genitalni nadrealizem kulture korporativizma. Burtonov Pee-Wee Herman/Paul Reubens je bil mix Bu sterja Keatona, Stana Laurela, ki išče Oliverja Hardyja, najde pa Paula Reubensa, in Stevea Martina, ki išče Johna Candyja, najde pa Michaela J. Pollarda.
RICHARD DONNER, Scrooged. Richard Donner ima zdaj že močno hit-listo: Omen, Superman, Goonies, Lethal Weapon, Scrooged. Vsi njegovi filmi so nekako „božični". Nekdanji televizijski režiser, zdaj že filmski veteran (r.i. 1930), je očitno specialist za filme, iz katerih je potem mogoče delati sequel-serije (Omen, Superman, Lethal Weapon, verjetno tudi Scrooged in Goonies). Potem ga pa vedno nategnejo (npr. Superman): Hollywood kljub vsemu ni televizija. IVAN REITMAN, Twins. Zakaj ne bi postavili v isti film Amolda Schwarzeneggerja in Dannyja DeVitta? In zakaj ne bi bila dvojčka? Reži rati filma potem sploh ni treba: zakaj ne bi zato najeli Ivana Reitmana, zbiralca filmov, ki jih ni treba režirati (Meatballs, Legal Eagles, Ghosl-buslers). Ce bi najeli kogarkoli drugega, ki bi sam film še malo porežiral, bi vse skupaj pokvaril.
Peter MacDonald, Rambo lil. Ker je Stallone nagnal Russella Mulcahyja in skoraj celo tehnično ekipo, je moral režijo prevzeti Peter MacDonald, eden izmed „preživelih" članov prvotne tehnične ekipe. Film se začne v Indiji, kjer Rambo išče „pot navzgor", konča pa s pirotehničnim toboganom v Afganistanu, kjer Rambo likvidira kakih 1000 komijev, vendar le zato, ker so ugrabili njegovega prijatelja. Kakorkoli že, StalSoneu v „tretjem svetu" zadnja ura še vedno ni odbila.
RON HOWARD, Willow. Po Ameriških grafitih,
kjer je bil le eden izmed glavnih najstnikov, je Howard spet v službi Georgea Lucasa in posredno sprege Lucasberg, kar se vsiljuje še toliko bolj, če upoštevamo, da so bili vsi prejšnji Howardovi filmi le odtrganine Spielbergovih ekstravaganc (predvsem Splash in Cocoon). Willow pa je remake filma Star Wars v pogojih ..S and S" pravljice, podprte z orjaškimi zmaji in Pikantnimi specialnimi efekti. CHARLES CRICHTON, A Fish Called Wanda. Siloviti in triumfalni comeback britanskega veterana (r.l. 1910), Ki je svoj zadnji film posnel daljnega leta 1965 (He Who Rides a Tiger). Prvak britanskih „družinskih komedij" in junak studia „Ealing" je naredil sijajno lokomotivo za j*l „letečega cirkusa" Monthy Python (John Cleese, Michael Palin), čeprav je treba poudari-
ti, da v filmu kljub vsemu dominira tandem Kevin Kline/Jamie Lee Curtis. Film o jecljavcih, starih damah s psički, debilnlh zmikavtih in Arc-hleju Leachu. Če bi se Cary Grant še enkrat rodil, svojega pravega imena Archie Leach zanesljivo spet ne bi obdržal. DAVIC ZUCKER, The Naked Gun. Najslavnejši režijski trio David Zucker/Jerry Zucker/Jim Abrahams se je ločil. Zdaj režira vsak posebej, največ sreče pa ima, kot vse kaže, David Zucker. The Naked Gun je poln tistega obešenjaškega humorja, ki je triado naredil slavno in prepoznavno; film temelji na televizijski seriji, ki so jo kreirali oni sami, Obdržali so detektiva Leslieja Nielsena, ki mu Ivo Štandeker ne bi zaupal v varstvo niti svojega psa. Priscilla Presley je pomemben okras, delikaten in redek. RENNY HARLIN, A Nightmare On Elm Street 4: The Dream Master. Prva Mora je bila sicer znatna uspešnica, toda obe nadaljevanji sta bili fi-načno razočaranje, pa čeprav nista padli daleč od „izvirnika", ki bi ga lahko napisali tudi brez narekovajev, saj predstavlja prav serija A Nightmare On Elm Street najbolj avtentični in obenem najznačilnejši, če ne celo kar najizvlrnejši tip grozljivke v osemdesetih, Freddy Krüger (Robert Englund: na koncu Aldrichevega filma Hustle se je pojavil le za hip, a je bilo dovolj, da je pomagal likvidirati Burta Reynoldsa) pa je ob Jasonu Vorheesu edina prava zvezda-pošast osemdesetih. Zato je vse presenetilo dejstvo, da je bilo tole tretje nadaljevanje 17. najbolj gledan film leta in obenem top-grozljivka leta. Ne gre več zato, da pošast pride v sanje svojih žrtev, zdaj morajo žrtve prodreti v sanje pošasti. Mar pošasti sanjajo? Kdo koga sanja? Mar niso pravzaprav vsi budni?
RON SHELTON, Bull Durham. Susan Sarandon na začetku vsake baseball sezone zleze v posteljo z drugim igralcem, vendar je vse narejeno tako učinkovito, da je niti gledalci nimajo za cipo. Seks s Kevinom Costnerjem ni tako učinkovit, kot so najavljali propagandni materiali. Mozart in Salieri v baseball ligi, celo minornl. DENNIS HOPPER, Colors. Hopper se je vrnil v partiji na vse-ali-nič. Že to, da je postavil v naslov besedo Colors, nam razkrije, da je igral na vse, če pač upoštevamo, da je beseda Color v osemdesetih vedno vžgala (npr. Color of Money, Color Purple). Tudi filmi o dveh partnerjih („buddy-buddy movie") na isti misiji so vedno vžgali. Če je bil en partner temnopolt je bilo še toliko boljše. Scenarij je sicer predvideval temnopoltega, toda ker je Hopper hotel vse, je uporabil belega (v obeh vlogah), vendar le zato, da bi bilo mogoče njegov film v kontektstu „obarvanih" pouličnih tolp tolmačiti kot rasistično invektivo. Množice so prišle, ker na to vedno zgrabijo. Nekaj je bilo tudi mrtvih, v filmu in zunaj filma. Konec je nesrečen, ker Sean Penn preživi.
BARRY LEVINSON, Rain Man. Levinson je udaril leta 1982 s sijajnim nostalgikom Diner, ki je pozvezdil Stevea Guttenberga, Mickeya Rour-kea, Daniela Sterna, Timothyja Dalyja, Kevina Bacona, Ellen Barkin. V Baltimore se je vrnil potem še v filmu Tin Men, in če temu dodamo še filme The Natural, Young Sherlock Holmes in Good Morning, Vietnam, nam postane jasno, da imamo opraviti z režiserjem, ki mu vedno uspe. Specialist za tople, nepreverjene, ne-znanstvene, nostalgične melodrame. Za devetdeseta smo preskrbljeni: McTiernan nam bo delal thrlllerje, Barry Levinson pa melodrame. Film Rain Man so vsi razumeli narobe: ne, ne gre zato, da bi bil Midnight Run komična inačica filma Rain Man, temveč gre zato, da je Rain Man komična inačica Reitmanove komedije Twins.
CHRISTOPHER CAIN, Young Guns. Po dveh
majhnih filmih (When the Water Runs Black, That Was Then, This Is Now) in enem kiksu (The Principal) je Calnu uspelo narediti tudi velik film, in kar je še huje, uspelo mu je narediti odličen western, čeprav je s tem tvegal, da se mu bodo smejali. Pravi revolveraši, pravi konji, prave pištole, pravi Billy the Kid, ki mu je na koncu usojeno preživeti.
MIKE NICHOLS, Biloxi Blues in Working Girl.
Prvi film predstavlja drugi del avtobiografske trilogije Neila Simona (prvi del, Brighton Beach Memoirs, je režiral Gene Saks): malce bolj oseben in malce manj smešen film, o tem, kako lepo je biti vojak. Matthew Broderick je Nell Simon aka Eugene Jerome. Drugi film predstavlja še en dokaz, kako je v korporativni Ameriki lahko uspeti: Wall Street in The Secret of My Success v enem filmu. Harrison Ford in Slgourney Weaver igrata tako, kot da bi mislila, da sta kje drugje. Le kje je bil ves čas Mike Nichols? To se ob njegovih filmih že ves čas sprašujemo? HOWARD DEUTCH. The Great Outdoors. De-utch je uslužbenec Johna Hughesa, za katerega ježe prej naredil nekaj predvsem najstniških romanc (npr. Pretty In Pink, Some Kind of Wonderful). Ko je začel Hughes snemati bolj „odrasle" komedije (npr. Planes, Trains and Automobiles), se je moral novemu kurzu priključiti tudi Deutch. John Candy in Dan Aykroyd sta brata, ki na skupnih počitnicah ugotovita, da jima v življenju ni uspelo: jasno, ko je pa John Candy brez Stevea Martina tak kot Dan Aykroyd brez Johna Belushija. Hughes je dobro vedel, zakaj je režijo prepustil Deutchu, čeprav ga je sam produciral in oscenaril.
Buddy Van Horn, The Dead Pool. Dirty Harry, petič, a še vedno znosno. Hitro in gledljivo kot vedno, vendar brez velikega preloma v sami seriji. Clint E. je vse starejši in vse bolj siv: izmisliti si bo moral novo serijo ali pa nadaljevati tisto o žalostnem clrkusantu Bronchu Billyjj. MARTIN BREST, Midnight Run. Orjaški road-movie, ki so ga snemali na sto lokacijah. Najboljše ameriške lokacije so posneli na Novi Zelandiji, kot da bi hoteli dokazati, da Amerika obstaja, vendar nekje zunaj nje same, recimo, na Novi Zelandiji. Robert de Niro je lovec na glave, ki ima pokvarjeno uro. Slabo za lovca na glave v thrlllerju, dobro za lovca na glave v komediji. Vsaj vemo, da bo stvar sama dolgo trajala. Komični thriller je Brestova specialiteta. Za devetdeseta smo zdaj že dobro preskrbljeni: McTiernan nam bo snemal thrillerje, Levinson drame in melodrame, Brest pa komične thrillerje (prej tudi Beverly Hill's Cop).
JIM ABRAHAMS, Big Business, Jim Abrahams iz slovite triade Zucker/Zucker/Abrahams je naredil malo manj obešenjaški film: Bette Midler In Lily Tomlin igrata v dvojni vlogi: vsaka igra namreč še svojo enojajčno dvojčico. Na koncu se vse štiri znajdejo v istem kadru, kar naj bi bilo smešno: slabo za komedijo, ko se mora gledalec smejati dosežkom tehnike in filmske znanosti.
WALTER HILL, Read Heat. Hill naredi vsako leto en film, tako kot Landis — pol-film, nizko-proračunski film z velikim proračunom in z levo « roko. Prvi hollywoodskl film, ki so ga snemali tudi v Rusiji: v resnici so v Rusiji posneli le nekaj uvodnih, napol dokumentarnih, informativnih in turističnih eksterierjev. KGB-jevec prikoraka v Chicago, a se to vsem zdi samoumevno. Rusi niso več veliki sovražniki, zdaj to vlogo igrajo Zahodni Nemci (npr. Die Hard) in Japonci (Gung-Ho), če naj omenimo le nekatere. Kar pa ne pomeni, da imajo Američane Ruse zdaj kar nenadoma za ljudi: KGB-jevca namreč igra Arnold Schwarzenegger.
ROBERT TOW NE, Tequila Sunrise. Robert Tow-ne je v sedemdesetih napisal nekaj vplivnih see-

narijev (npr. The Last Detail, Shampoo, Yakuza
ipd.), izmed katerih jfe bil vsekakor najbolj slaven tisti za film Chinatown. Vsak filmar sanja, da bi naredil svojo Casablanco: Town je svojo Casablanco postavil na mejo med Ameriko in Mehiko, vize je zamenjal za kokain, Ingrid Bergman pa je odigrala „fatalna" Michelle Pfeiffer. Towneova Casablanca je sicer nadpovprečna: celoten vtis malce pokvari predvsem dejstvo, da je bolj podobna Hillovemu filmu Extreme Prejudice kot pa sami sebi, se pravi, Curtizovi Casablanci To je ravno stvar scenarija. Paradoksalno.
JONATHAN KAPLAN, The Accused. Tu in tam naredi Hollywood tudi kak topičen film, denimo, o problemu posilstva. Jodie Foster je dobila Oskarja, ker se je pustila učinkovito ponižati in razžaliti. Kelly McGillis je ostala eksaltirana, pa čeprav so v resnici pred nekaj leti posilili prav njo. Kaplan ima še vedno na vesti le en velik film (Over the Edge), čeprav je tudi drugim njegovim filmom gledljivost težko odreči (npr. White Line Fever, Mr. Billion, Project X itd.). Kaplan najprej film posname in potem sprašuje. TOM HOLLAND, Child's Play. Orlacs Hände in The Devil Doll v enem filmu: družinska grozljivka, ki nas sooči z dejstvom, da vir groze in terorja niso več otroci, ampak njihove lutke, v katerih živi duh velikih zlikovcev. Ne podpovprečno. ROGER SPOTTISWOODE, Shoot to Kill. Spotti-swoode ne režira prav pogosto: zaenkrat mu je najbolj uspel politični thriller Under Fire, malo manj terror-thriller Terror Train (vmes je bil podpisan pod film Pursuit od D.B. Cooper, na katerem pa so se itak izmenjali štirje režiserji): Shoot to Kili je eko-thriller, za katerega je nasploh značilna premestitev iz urbanega konglomerata v osrčje pojoče narave. In prav v tem je past, v katero pade vsak eko-thfiller: junake najprej definira v urbani džungli, ko pa dospejo v naravo, jih definira še enkrat. Kot da se je film še enkrat začel: v tem smislu je potem sam prehod iz mesta v naravo nasilen in neučinkovit. FRANK OZ, Dirty Rotten Scoundrels. Frank Oz oživlja stare filme: film Dirty Rotten Scoundrels je odličen remake Levyjevega filma Bedtime Story, zgodbe o dveh prevarantih, ki za vsako žrtev najdeta nov trik. Steve Martin je to, kar je bil v izvirniku Marlon Brando, Michael Cain pa to, kar je bil David Niven. Zdi se, da je Steve Martin vsaj za hip našel svojo „izgubljeno polovico". Nekaj fint je postalo takojšnja klasika, tudi zaradi uporabnosti.
JOHN CHERRY 111., Ernest Saves Christmas.
Otrokom bo lažje, ko bodo spoznali tepca za vse letne čase. Sequel filma Ernest Goes to Camp istega režiserja.
MICHAEL APTED, Gorillas in the Mist. Meryl Streep je imela v Afriki farmo, Sigourney Weaver pa ima hrib z gorilami: obe sta historični osebi, prva pisateljica, druga antropologinja. Apted zna še vedno dobro pripovedovati zgodbe (prej, npr., Stardust, Agatha, Coal Miner's Daughter, Continental Divide itd.), vendar so te zgodbe vse krajše in tanjše, lahko bi rekli, da so desetminutne: Apted — ker pač ni kak poseben formalist ali pa stilist — vse težje in težje zapolni prostor oz. čas do tiste potrebne ure in pol. Ne gre zato, da je premalo forme za tako veliko vsebine, ampak zato, da je premalo forme za ta ko malo vsebine.
GEORGE ROY HILL, Funny larm. G.R.Hill vidno tone: leta filmov kot Butch Cassidy and Sundance Kid in Sting ali pa Slap Shot so mimo. Funny Farm je pilot za Chevyja Chasea, ki pa tudi vidno tone. Chasea bo morda rešil Fletch II., Hilla pa morda kaka ponovna združitev Redforda in Newmana.
GRAHAM BAKER, Alien Nation. Baker je sicer Britanec, toda ta film je nedvomno njegov holly-kerozrn. Sci-fi akcijski „buddy-cop" film o an-droidnih „prišlekih" iz vesolja, ki pristanejo v puščavi Mojave in se potem nastanijo v ZDA kot polnopravni državljani (nekaj takega kot „Boat People"), je sicer nameščen v neko nedoločno prihodnost, ki pa naj bi bila taka kot sedanjost: na oblasti bo še vedno Reagan, ki med drugim vsem tem „prišlekom" tudi zaželi dobrodošlico, v kinodvoranah pa se bo vrtel Rambo IV. Dober film z odličnimi produkcijskimi in tehničnimi vrednostmi (brez pretiravanja s specialnimi efekti), ki bi mu lahko očitali le pretirano
HOLLYWOOD
s plakata za film tO MI FOR, rezija derah sarafian
zgledovanje pri Scottovem Iztrebljevalcu. Coca-Colo na orjaškem displayu zamenja Pepsi-Cola. James Caan and Mandy Patinkin vs. Terence Stamp.
COSTA-GAVRAS, Betrayed. Costa-Gavras snema malo: kar ne posname v Hollywoodu, ni več vredno počenega groša. Betrayed je film o novem valu pop-KKK In belega etnicizma, ki se vse bolj razrašča v osrčju Amerike, predvsem v tistih predelih, ki se izogibajo duhu korporativne Amerike. Film je bil za mnoge prepočasen in prav zato v nekem smislu prehiter: vsako elipso so kritiki namreč dojeli kot izgubo smisla, suspenza in dramaturgije. DAVID SELTZER, Punchline. Scenarist filma Omen, zdaj že nekajkrat tudi režiser (npr. Lucas), je naredil film o posebnem aspektu ameriške
underground kulture — o tako imenovanih „stand-up" zabavljačih, ki začnejo v nočnih restavracijah sumljivega tipa, se tu in tam dvignejo do radijskega „talk-show-man" ali pa TV-gostitelja, v glavnem pa se rojevajo in umirajo povsem anonimni. Tom Hanks je dobro podprt s Sally Field, Johnom Goodmanom in Markom Rydellom, sicer slovitim režiserjem (On Golden Pond).
PETER HYAMS, The Presidio. Na začetku in na koncu je film, vmes pa je televizija: film o zakuli; sju vojaške policije je kot kaka epozoda te ali one TV-nanizanke. Navsezadnje pa so bili vsi Hyamsovi filmi takšni: televizija, preoblečena v kinodvorano (tako Busting kot Our Time, tako Capricorne One kot Hanver Street). Za izrazitega story-tellerja pretanka zgodba in prekratek
prizor iz filma who fmmfd kootk «ubit.
režija robert zemeckis
	
Hi j jftffflv^ .llffV"" ^ ^iHttlH ighk' w ¡HL . jA- ^%¡¡8EM|B| ^iiiiiMn'" ^ml h H^P»' , j^^H^hj^^^H BffSt, s1 jH|ip .JÉBE	SiP* wr f' JHI Ji jjjjjj^^R^E 1 Si jnA if
	
scenarij: film komaj stoji skupaj, Sean Connery pa je na TV izgubljen. Dirka z avtomobili je OK. GARY BEEMAN, License to Drive. Brat-pack, Ko ta ni več v modi — niti idejno niti slogovno. JOHN CARL BUECHLER, Friday the 13th Part VII — The New Blood. Petek trinajstega sedmič, Tokrat je žrtev 14, vse so likvidirane na že preizkušene načine. Jasonu Vorheesu metode ubijanja ni treba modernizirati, ker je kri vselej nova. Prvi Petek je režiral Sean S. Cunningham, druga dva Steve Miner, četrtega Joseph Žito, petega Danny Steinmann, šestega pa Tom McLoughlin. Med žrtvami psihopatskega Jaso-na pa so se znašli tudi Kevin Bacon, Adrienne King, Corey Feldman, Crispin Glover in Kimber-ley Beck. Ostali so zares izginili. ALAN MYERSON, Police Academy 5: Assigne-ment Miami Beach. V filmu Naked Gun je bilo toliko dobrih štosov kot v vseh petih Policijskih akademijah skupaj. V tej Steve Guttenberg niti ni več hotel igrati. Ostali člani ekipe so isti: G-W. Bailey, George Gaynes, Bubba Smith, Michael Winslow, David Graf, Marion Ramsey, Leslie Easterbrook itd. Ob Guttenbergu je izpadel tudi psihopatski Bobcat Goldthwait. Vsak del je do sedaj imel tudi po en okras: prvi film Kim Cat-'rall, drugi Colleen Camp, tretji je bil brez, četrti Sharon Stone, peti pa Janet Jones. Prvega je režiral Hugh Wilson, drugega in tretjega Jerry Pans, četrtega pa Jim Drake. JONATHAN DEMME, Married to the Mob. Dem-meju se je spet odprlo: izšolal se je v Cormano-"em campusu (npr. Crazy Mama) in postal najboljši satirik, tako da praktično nadaljuje tam, kier se je ustavilo Robertu Altmanu. Hladni, analitični, šolski filmi (npr. Melvin and Howard, Something Wild) so imeli tudi dober blagajniški 'Ztržek. Married to the Mob je šolski film: satiri-z'ra nam idejo gangsterskega filma. Šolski pa je zato, ker preveč natančno posnema predstavo o tem, kaj je gangsterski film kot žanr, ne pa o jem, kaj je gangsterski film kot en partikularni [m (isto velja za Something Wild in „screwball"
komedijo), zaradi česar se partikularni film obnaša kot žanr, kar že tudi pomeni, da se sam filmski žanr obnaša tako, kot da se v filmu gleda iz „sveta" poistovetenega s „fimsko zgodovino".
FRANCIS COPPOLA, Tucker: the Man and His
Dream. Dva velika mitska filma obstajata: Casablanca in Citizen Kane. Prvi je mitični poppilot, drugi je mitični „Art-oeuvre". Vsak režiser hoče posneti svojo Casablanco, vendar le zato, ker ve, da je ideja Casablance lastna praktično vsakemu filmu. Coppola se je odločil drugače: ker vse njegove Casablance niso vžgale (One From the Heart, Rumble Fish, Outsiders, Pegy Sue Got Married, Cotton Club, Gardens ol Stone), niti komercialno niti mitološko, se je odločil, da bo posnel svojega Državljana Kanea, le da si je „globino polja" razložil malce drugače. Odličen šolski film v vseh smislih: v mitologijo ne bo vstopil, prej v kak zloben pregovor. Coppola se je zdaj za dve leti umaknil v Italijo (Cine-cittä), da bi razmislil o osemdesetih. WES CRAVEN, The Serpent and the Rainbow. Po dolgem času spet odličen in „avtentičen" film o zombijih sicer velikega mojstra grozljivk iz sedemdesetih (npr. Hills Have Eyes, Last House on Left). Film temelji na resničnem dogodku: resnični dogodek je istoimenski potopis harvardskega antropologa Wadea Davisa. DWIGHT LITTLE, Halloween 4: The Return of Michael Myers. Dwight Little je tipičen B-filmar, specializiran predvsem za uradna ali neuradna nadaljevanja „izvirnikov" (npr. Blood Stone kot odtrganina Indiane Jonesa). Michael Myers se je vrnil, kar je naravno: manj naravno je, da se je vrnil tudi Donald Pleasance, ki je v drugi Noči čarovnic zgorel, bil pa je naravno bitje. Ce upoštevamo, da je celoten drugi del sanjala Jamie Lee Curtis, je stvar jasna. Spet je manj jasno, zakaj potem ni nje v tem četrtem delu. Res, da je ni bilo že v tretjem delu, toda tretji del s prvima dvema ni imel nobene neposredne zveze. CRAIG BAXLEY, Action Jackson. Filmu se pozna, da ga je naredil nekdanji kaskader: začetek je presenetljivo učinkovit, potem pa se masakri začnejo spreminjati v vodo, ne pa v kri. Vanity se sleče. Kot pač v vseh filmih. Divje avtomobilske vožnje in sunkovite eksplozije spadajo k žanru.
KENNETH JOHNSON, Short Circuit II. Bledo nadaljevanje Badhamovega filma: roboti imajo dušo ipd. Kakorkoli že, tudi otroci zaslužijo boljše filme.
ROMAN POLANSKI, Frantic. Polanski je kljub vsem očitkom dobro subvertiral idejo Pariza: prvič, v Parizu lahko preživiš le, če si Harrison Ford/Indiana Jones, in drugič, v Parizu ti lahko pomaga le Bog (Fordu pade zapestnica „ugrabljene" žene dobesedno z neba). Gladek suspenzer in če že hočete: Amerikanec v Parizu, ki je preveč vedel.
ANDREW DAVIS, Above the Law. Andrew Davis je nedvomno eden izmed najboljših režiserjev B-akcijskih filmov (npr. Code of Silence), Belopolti mojstri kung-fu veščin so piloti njegovih akcionerjev: tokrat Steven Seagal. BUD SMITH, Johnny Be Good. Vsaka šola ima svojega junaka: če je športnik, potem ga skušajo rekrutirati različne unvierze. Premalo za film, a dovolj za najstniško komedijo. Zvezda najstniških komedij zahaja. Nekateri bi še vedno radi bili brat-packerji, čeprav packa že nekaj časa ni več. Za novi pack bo potreben čas. CARL SCHULTZ, Seventh Sign. Nekdo je očitno mislil, da je spet čas za oživitev Rosemaryjine-ga otroka: Demmi Moore je noseča in misli, da se bliža apokalipsa, v kateri naj bi imel pomembno vlogo tudi njen nerojenec. Ženske fantazije in otrok kot vir zla so vžgali v sedemdese-
tih, zdaj pa se že bližajo devetdeseta. BUD YORKIN, Arthur 2 On the Rocks. Ponovni pilot za Dudleya Moorea in Lizo Minelli (prvega je režiral Steve Gordon): duhovit scenarij, vendar za konec osemdesetih premehak in preveč verbalen, če veste, kaj hočemo reči. Film pa preveč televizijski, kakršni so sploh vsi filmi tega režiserja (npr. Start the Revolution without Me, The Thlef Who Came to Dinner itd.), ki je bolj prisoten na televiziji kot pa v kinu. V osemdesetih je bil najbolj natančen v filmu Twice In a Lifetime, v ljubezenski drami z Geenom Hackmanom Ann-Margret in Ellen Burstyn. JOHN G. AVILDSEN, For Keeps. Pilot za teen starleto Molly Ringwald, ki bi jo radi pripravili na „odrasle" vloge tako, da jo naredijo nosečo. RANDAL KLEISER, Big Top Pee-wee. Še en pi-log za Pee-wee Hermana/Paula Reubensa. Precej dolgočasen. Randal Kleiser je predvsem režiser za otroke in ostaSe družinske vojake (npr. Flight of the Navigator). TAYLOR HACKFORD, Everybody's All-American. Hackford ima zdaj že svojo lastno produkcijsko hišico. Le kdo je pa nima? To seveda pomeni, da projekte izbira sam in da ima pri samem filmarju znatno mero svobode. Everybody's All-American je praktično film o tem, kaj bi se zgodilo z Richardom Gereom, če bi ga spremljali tudi potem, ko je zapustil vojaško akademijo v Častniku in gentlemanu. Bil bi zlomljen in nesrečen, tako kot je tukaj Dennis Quaid. Zdi se, da Hacktord kot velik mojster ljubezenskih dram (npr. Častnik in gentleman, Against Ali Ods), ni znal pilotirati prav obeh ljubezenskih sub-plotov.
JAMES BRIDGES, Bright Lights, Big City. Bridges nikoli ni bil čisti storyteller, ampak je vedno najraje imel zgodbe s poanto (The China Syndrome, The Urban Cowboy itd.): v tem filmu, sicer narejenem po razvpitem Mclnerneyevem istoimenskem romanu, je ostala le še poanta, zgodbe pa skoraj ni. Tudi v romanu je ni. Je pa vsaj poanta. Če hočete vedeti, kakšna je poanta filma, morate prebrati roman. BOB SWAIM, Masquerade. Swaim še vedno vztraja na melodramatičnih suspenzerjih, v katerih vztrajno slači starlete: tukaj Kim Catrall in Meg Till, prej v Half Moon Street celo Sigourney Weaver.
ALLAN ARKUSH, Caddyshack II. Komedijanti osemdesetih so v pilotih praviloma dolgočasni: vžgejo le v dobro odmerjenih tandemih (npr. Belushi/Aykroyd, Candy/Martin ipd.) ali pa v skupinskih filmih, v katerih so drug drugemu stranska vloga, tako kot v tem filmu Chevy Chase in Dan Aykroyd. Rodneya Dangerfielda nadomešča Jackie Mason. Prvi del je že leta 1980 režiral Harold Ramis.
ŠPIKE LEE, School Daze. Leejev prvi hollywoodski film je udaril mimo: si predstavljate črnca, ki se na univerzi bori proti birokraciji in apatičnosti svojih kolegov? Da, če so vsi ostali beli. Ne, če so tudi vsi ostali črnci. Torej ne! ROBERT REDFORD, The Milagro Beanfield War. Redford je naredil tak film, kakršne tudi sicer dela njegov „Sundance Institute": tople, idi- j lične, pastelne, rahlo angažirane drame, ki se dogajajo nekje na ameriškem jugu. Kak ducat „večnih stranskih vlog" se obnaša tako, kot da Boga ni. Le kje je bil ves čas Redford? PAUL MAZURSKY, Moon Over Parador. Richard Dreyfuss igra filmskega zvezdnika, ki je zelo podoben nekemu diktatorju: ker diktator nenadoma umre, ga zamenjajo z Richardom Drey-fussom, ne da bi kdorkoli to opazil. Ne preveč izvirno in premalo za film: bolje in izvirneje bi bilo, če bi nenadoma umri Richard Dreyfuss in bi ga moral zamenjati diktator. Lahko bi bil dober prvenec, toda ker je to že Mazurskega stoprvi film, lahko zastavo obesimo na pol droga.
JOHN CARPENTER, They Live. Carpenter je spet film posnel na nekaj akordov, ki jih je sam zloži!. Kadar snema film v tem vrstnem redu, je vedno povsem gledljiv in celo nepredvidljiv. Film ima tudi jasno sporočilo: delavski razred bo prevzel oblast takrat, ko bo zavzel televizijo. Po slabem Princu teme in nepotrebni Veliki zmešnjavi v mali Kitajski se Carpenter vrača k svojim idejno-političnim koreninam: 8-filmu iz petdesetih. In ni edini.
RICHARD BENJAMIN, My Stepmother Is an Alien. Na zemljo prifrči ekstraterestrialna Kim Basinger, oblečena v komi-rdeče. Ženska, v rdečem, s tujega planeta: to so seveda petdeseta. Ker gre za komedijo, so to osemdeseta. ROCK MORTON/ANNABEL JANKEL, D.O.A. Spet vrnitev v petdeseta, v Ausgang filma „noir", v tisti „noir" trenutek, ko je junaku preostalo le še toliko časa, da je našel svojega morilca. Remake Matejeve istoimenske klasike (1949), ki je vmes že doživela en remake (Color Me Dead, Eddie Davis, 1969). Tokrat so zgodbo premaknili v svet campus-intelektualcev in best-sellerjev.
CHUCK RUSSEL, The Blob. Sci-fl-horror-katastrofe na način petdesetih: življenja v manjšem mestecu masakrira neka določena tvorba, nekak rdeče-krvav komi-šnicel. V izvirnem Blo-bu (Irvin Yeaworth, 1958) so monstruozno „vegetacijo" likvidirali tako, da so jo „ocvrli", v novem Blobu pa komi-šnicel „zamrznejo". Nadpovprečno z nekaj izvirnimi masakri. MICHAEL RITCHIE, The Couch Trip. Tenka zgodba (Dan Akroyd je norec, ki se preobleče v psihiatra), še tanjši film. Rithchie je iz vrhunskega filmarja (Downhill Racer, Prime Cut, The Candidate) treščil na raven neobetavnega zabavlja-ča
SIDNEY J. FURIE, Iron Eagle II. Že prvi Iron Eagle je bil le slaba odtrganina Top Guna, drugi pa ni več niti odtrganina samega sebe. Sidney J. Furie tone: v njegovem Superman IV je Superman le še komaj letel.
JAMES GLICKENHAUS, Shakedown. Najboljši režiser akcijskih filmov v osemdesetih: avtomobili vedno eksplodirajo, trupla nikoli ne padejo na tla v enem kosu, vožnje so vselej spektaku-larne, streljanja koreografirano, kaskaderji pa se obnašajo tako, kot da bi šlo zares (prej Exterminator, Codename: Soldier, Protector). PHILIP KAUFMANN, The Unbearable Lightness ol Being. Po evropskem romanu za Evropo: ne sicer slabo, toda Kaufmann bi lahko našel tudi kak drug roman, pri katerem bi nam lahko rekel: tisto je roman, tole tu pa je film. Namesto filma je naredil literaturo, s čimer je šel v zelje Jamesu Ivoryju.
DAVID CRONENBERG, Dead Ringers. Enojajčni dvojčki so se filmu vedno dobro prilegali (npr. Dead Ringer, Stolen Life, Sisters, Dark Mirror
itd., itd.) in vedno so kako zagodli: v dvournem Cronenbergovem filmu se nič ne zgodi, vendar je celoten film orjaška paranoična britev: enojajčnim dvojčkom nI treba še kaj posebej storiti, saj je dovolj storjenega že z njihovim empiričnim obstojem. Cronenberg je edini mojster darvvinistično-genetičnih grozljivk. TED KOTCHEFF, Switching Channels. Najslabša inačica Milestoneovega filma Front Page (1931): Hawks (His Girl Friday) In Wilder (Front Page) sta bila nepozabna, Kotceffa pa se bomo še naprej spomnili predvsem po zgodnjih filmih (The Apprenticeship of Duddy Kravitz, Fun with Dick and Jane, Who Is Killing the Great Chefs of Europe), navsezadnje pa tudi kot „sproži lea" novega vala Vietnamiad (Rambo: First Blood, Uncommon Valor). - MARTI N SCORS ES E, The Last Temptation of J e-g4 sus Christ. Najboljši Scorsesejev film v osemdesetih: ne bi mogli reči, da je skušal Scorsese v tem anatemiziranem spektaklu mit o Kristusu preoblikovati v historično realnost, ampak bi morali reči, da je skušal rekreirati Kristusa kot historično osebnost, vendar le zato, da bi se s tem dokopal do neke racionalne osnove za „vero" v sam mit o Kristusu. Scorsese je kljub vsemu dober in razborlt Katolik. ALAN ALDA, A New Life. Alda, igralec, režiser, scenarist in producent, nadaljuje s svojimi komi-dramami iz zakonskega in družinskega življenja (najbolj mu je to uspelo v filmu The Four Seasons), z dramami, ki so namenjene predv-
HOLLYWOOD
sem ljudem, ki ne hodijo v kino. THOM EBERHARDT, Without a Clue. Po dolgem času spet inteligenten film o Sherlocku Holmesu in Dr. Watsonu, v katerem se izkaže, da je bil Holmes idiot, Dr. Watson pa genij. Toda, tišina!, da vas ne slišijo tisti, ki so igrali v filmu.
BOAZ DAVIDSON, Salsa. Cannonov Dirty Dan: cing, ki ga je naredil njihov hišni režiser (režiser serije Lemon Poslcle, izraelskih Grafitov). Dolgčas kot vedno.
CHRISTOPHER CROWE, OH Limits. Policijski thriller, ki se dogaja v Vietnamu: vietnamska Noč generalov, pri kateri velja omeniti predvsem dejstvo, da se oba junaka, Dafoe in Hines, počutita bolje v Vietnamu kot pa v Ameriki, doma. Kot da je prava Amerika ostala v Vietnamu. KEN WIEDERHORN, Return of the Living Dead II. Romerov zombi-horror The Night of the Living dead je bil predloga O'Bannonovem The Return of the Living Dead, ta pa je zdaj predloga Wiederhornovemu „sequel", ki je zgodbo zamenjal s specialnimi efekti. Boljši je bil njegov ultra-spiatter Eyes of a Stranger. DAVID ANSPAUGH, Fresh Horses. Malo denarja za Molly Ringwald in Andrewa Mc Carthyja v drami strasti in fatalnega prešuštva: Molly Ringwald skušajo pripraviti na „odrasle" vloge tako, da jo naredijo poročeno in prešuštno. An-spaughu gre bolje v filmih, v katerih ni žensk (Hooslers).
WILLIAM RICHERT, A Night in the Life ol Jimmy Reardon. Po all-star „noir" spoofu Winter Kills (1979) se zdi, da se Richard spet ne more izogniti „temni strani" in „objektivni krivdi" Očeta, pa čeprav tokrat le za hip, vendar poantira-no, ker je bil bolj „oseben" (posnel ga je po lastnem avtobio-romanu).
JOHN WATERS, Hairspray. Divine zadnjič, Waters prvič v ne-underground PG maniri. Precenjeni satirični nostalgik o času, ko so vsi plesali in peli: če si stopil na ulico, si vedno tvegal, da te bodo ohranili v lepem spominu ali pa zgazili. To je ves schloc-cinizem, ki ga je Waters prinesel iz svojih underground-rezil. Baltimore ima dva poeta; Levinsona in „nočnega" Watersa. STEWART RAFFILL, Mac and Me. V filmu E.T. se je ekstra-terestrialec vrnil domov, v tem filmu pa ostane na zemlji in postane polnopravni državljan ZDA.
FRED SCHEPISI, A Cry in the Dark. Cannonu včasih uspe producirati kak ambicioznejši „art" film (npr. Love Streams, Fool for Love ipd.). Zdaj, ko jim je pobegnil Končalovski, se jim je prodal Schžpisi in naredil „dramo" po resničnih — seveda avstralskih — dogodkih z Maryl Streep v glavni vlogi. Le za oboževalce Maryl Streep in Avstralce, ki še vedno ne vedo, kam je izginil otrok brezskrbne mamice. Ker jo igra Meryl Streep, s zdi vse skupaj kot rehabilitacija. AARON NORRIS, Braddock: Missing in Action lil. Brat Chucka Norrisa, zdaj hišni režiser, Can-nona, obvlada le pirotehniko. Norris v Vietnamu, tretjič, zdaj že v soap-operetični maniri: zvemo namreč, da je imel v Vietnamu ženo in otroka, zato nas je lahko le strah, po koga se bo Norris vrnil v četrtem delu. CAMILLO VILA, The Unholy. Hudiča tokrat izganjajo v New Orleansu: lokacija je sicer kredibil-na, toda zdi se, da jih je v vseh smislih prehitel Parkerjev Angel Heart. Izganjalec hudiča je Ben Cross, naročnik Hal Halbrook, demonična je Nicole Fortier. Trevor Howard še zadnjič. GEORGE A. ROMERO, Monkey Shines. Predolgo in premalo: paraplegiki so itak idealne žrtve gibkih monstrumov. Razočaranje. Romerove filme (predvsem Night of the Living Dead) vsi na vse pretege imitirajo in zdi se, da se le Romero sam ne more več imitirati. ROBERT MULLIGAN, Clara's Heart. Vrnitev
hollywoodskega veterana (To Ki" a MockingBird) po ffopu Kiss Me Goodbye: tudi on je šel v Baltimore (Levinson, Waters), vendar le zato, da bi razčlenil nekatere temeljne razredne, rasne in spolne travme in frustracije „zgornjega razreda". Whoopi Goldberg ima jamajški naglas, naglas razreda, ki ga skrbi „bad luck" vladajoče kaste.
JOHN SAYLES, Eight Men Out. Film o največjem škandalu v zgodovini baseballa iz leta 1919: vsi liki imajo historična imena, Ringa Lardnerja pa igra sam Sayles. Najboljši film o baseballu, kar so jih kdaj posneli.
BLAKE EDWARDS, Sunset. Bruce Willis je Tom Mix, James Garner pa Wyatt Earp. Njuno srečanje je plodno le v samem filmu: razkrijeta morilca, ki Hollywoodu ni v čast. Kako lepo bi bilo, ko bi se izkazalo, da je morilec sam Blake Edwards. Tudi on namreč Hollywoodu ni več v čast. Svoje žene Julie Andrews tokrat ni uporabil, je pa zato uporabil svojo hčerko, Jennifer Edwards.
CHRIS COLUMBUS, Heartbreak Hotel. Tipičen Columbusov wish-fullfilment (kot prej v, npr. Advetures in the Babysitting): neki najstnik leta 1972 ugrabi E/visa Presleya in ga pripelje domov k svoji frustrirani materi (Tuesday Weld). Elvis je David Keith. Nekdanji Spielbergov scenarist ni na ravni svojega guru j a. LEONARD NIMOY, The Good Mother (Spock v filmih Star Trek), poet in realizator „zicerjev" (npr. Star Trek III.: The Search for Spock, Star Trek IV.: The Voyage Home, Three Man and a Baby), je tokrat naredil družinsko dramo z ženske strani (Diane Keaton): Keatonovi hoče eks-mož po ločitvi vzeti otroka, ker svojega novega ljubimca pripelje domov. Ker obstajata le dve možnosti, ljudi ni preveč zanimalo, kako se bo odločilo sodišče.
PETER MARKLE, BAT-21. Gene Hackman se spet znajde v Vietnamu: igra pilota, ki ga sestrelijo, tako da se znajde na teritoriju vietkongov-cev, od koder potem lahko le voyeuristicno gleda, kako tolčejo njegove fante. Bolj športni film, kar ni naključno, saj je Markle prej režiral Hot Dog... The Movie.
JOHN SCHLESINGER, Madame Sousatzka.
Britansko-hollywoodska sprega, kakršnih je si-
cer dosti: zaplet je britanski, razplet hollywoodski, kar moramo dojeti kot nekakšno mednarodno delitev dela. Shirley MacLaine je rigidna ari-stokratinja, sicer ruskega porekla, ki v Londonu Poučuje klavir: klavirja se lahko izuči le ta, ki se izuči tudi njenega načina življenja. Tipičen Bildungsfilm a la Americana, bolj pilot za Schle-s'ngerja kot pa za MacLainovo. DAVID MAMET, Things Change. Po odličnem House of Games je Mamet naredil še bolj klne-matičen in manj gledališki film o čikaškem čistilcu čevljev, ki je tako podoben mafijskemu ■.Botru", da ne more več ostati le čistilec čev-^ev. Manj jasno je, kako to, da so čistilčevo podobnost z mafiozotom odkrili šele v (njuni) tako Pozni starosti (čistilca igra namreč osemdese-Netni Don Arneche: Don je Don). Odličen spoof. s>IDNEY LUMET, Running On Empty. Lumet še kar snema in snema, v glavnem dobro, čeprav Hako kot nekoč. Tokrat je naredil film, za ka-
terega bi bilo dosti bolje, če bi ga posnel Jeremy Paul Kagan (The Big Fax), namreč naredil je film o tem, kaj počne anarho-radikalna generacija '68 dvajset let kasneje. Nič posebnega: še vedno se skriva in zamenjuje identiteto, kar pomeni, da je še vedno ni našla. Izdajo ji lahko le nadarjeni otroci (River Phoenix). Lumet bo snemal še naprej, verjetno še naprej en film na leto, kar pa je kljub temu razveseljivo. Le revolucij se bo moral izogibati.
Dan Petrie se je opekel s filmom Cocoon: The Return, pa čeprav je sodelovala ista ekipa (tako tehnična kot igralska) kot v prvem delu. Donald Petrie je s sentimentalnim prvencem Mystic Pizza pokazal nadpovprečni smisel za žensko čud in njeno fantazijsko vsebino. Geoff Burrowes je naredil The Return To Snowy River Pari 2 brez šarma in posebnih dodatkov (prvi del je posnel George Miller). Gary Sherman ¡e doda! Poltergeist III.: nove raz-
sežnosti v horror in terror ni odprl, sploh pa ni niti malo opravičil svoje „nadarjenosti". Brian Gilbert je naredil še en film o zamenjanih identitetah, Vice Versa, Ramon Menendez je posnel precenjeno hispanitsko Džunglo v razredu — Stand and Deliver, Genevieve Robert je v filmu Casual Sex popisala spolne obsesije, fantazije in frustracije najstnic, pri čemer pa se zdi, da ji je uspelo mimogrede tudi dokazati, da so si AIDS izmislile ženske, ker so se naveličale antipilul in patentexa, kontracepcijo pa so v tem smislu v obliki kondoma prepustile moškim, Alan Metter je zdaj naredil pilota za Ric-harda Pryorja Moving (prej Back to the School za Rodneya Dangerflelda) in padel daleč od dobrih štosov predvsem zato, ker so, kot kaže, gagmans zapustili Richarda Pryorja, Newt Arnold je v filmu Bloodsport izdelal kung-fu vozilo po meri Jeana-Claudea VanDammea, Andrew Fleming skuša v Bad Dreams strašiti z miniatur-ko „gvajanskega samomora", očitno priličene-ga aktualni „fundamentalistični" direktni akciji, Glenn Gordon Carón se je mučila s hospitaliza-cijo kokainarja v filmu Clean and Sober, pedagoško-dolgočasnem, pri filmu Stealing Home so potrebovali dva režiserja, Stevena Kampmanna in Willa Aldissa, da bi bili flasc-backi o WASP-ovski krizi identitete, baseballu in odraščanju čimbolj nepotrebni, Alan Randel je pritaknil Hellhound: Hellraiser II (prvega je po svoji grozljivki posnel sam Clive Barker), srhljivi tobogan, v katerem so glave polne žebljev, psevdo-Rubikova kocka pa se na koncu sestavi zato, da bi se v tretjem delu spet razstavila in izstrelila novi ballyhoo, John Freeman se je v filmu Satisfaction trudila z vzponom ženske rock-tolpe, ne da bi se pri tem sama vzpela, Michael Dinner je lansiral komi-pofl-pilota za Bobcata Goldth-waita Hot to Trot, potemtakem za psihotronič-nega komedijanta, pri katerem res ne vemo, če morda ni dejansko le slabo ozdravljen psihopat, Don Coscarelli je svojemu kultnemu schlocku Phantasm (1979) dodal Phantasm II. z malce bolj grafičnimi nabodali, James Signorelii je pridelal straši-spoof Elvira, Mistress of the Dark, ki hoče biti — tako kot vsak spoof — nekaj „več", Ferdinand Fairfax je naredil presenetljivo hladen in sofisticiran akcioner The Rescue, v katerem skupina najstnikov na čelu s Kevinom Dilo-nom zmasakrira jato komijev, pri tem filmu paje še najbolj presenetljivo in že skoraj zaprepašču-joče, da ga je produciral Walt Disney/Touchstone, v thrillerju Williama Tannena Hero and the Terror je Chuck Norris že skoraj človek, Ken An-nakin je obudil Piko Nogavičko v The New Adventures of Pippi Longstocking in s tem razveselil le otroke, Mark Goldblatt je v filmu Dead Heat dokazal, da je včasih v naslovu več kot pa v samem filmu, Dan Goldberg je s Feds pritaknil še eno odtrganino Policijske akademije, naivno, nepotrebno in polpismeno, Keenen Ivory Wayans je s svojim I'm Gonna Git You Sucka dobro zadel duh blacksploitation filmov in jih na hitro sparodiral (v filmu tudi sam igra: Keenena Ivoryja Wayansa lahko prištejemo k nadarjeni temnopolti dvojici Spike Lee/Robert Townsend), Robert Greenwald je Sweet Hearts ¿nj Dance omgočil Donu Johnsonu, da si malce ^^ spočije v malomestni sagi o družinskem življenju in travmah ter dilemah, ki so s tem povezane, Mick Garris je dodal Critters II.: The Main Course, mini-schlock z minimonstrumi, ki so le ripoff Gremlinčkov (prvi del je posnel Stephen Herek), Rick Rubin je naredil Tougher Than Leather, nekega polpilota za Run-DMC in Beastie Boys in pol-hommage Clintu Eastwoodu, ki pa ni ravno skakal od ponosa, Paul Flaherty je v 18 Again! ovekovečil In še posebej razblgal večno-mladega Georgea Burnsa, Henry Winkler je z Memories of Me dokazal, da ni bilo naklju-
t*
čje, da mu kot igralcu ni šlo (npr. Heroes, Night Shift ipd.), Charles Bronson v filmu J. Lee-Thompsona The Messenger of Death ne likvidira niti muhe, Robert M. Young je s filmom Domi-nick and Eugene naredil svojega Rain Mana, vendar z napačnimi igralci, pa čeprav se je Tom Hulce spet pretegnil, David Stevens je naredil Kansas, v katerem je ves kriminal ojdipianizi-ran, ženske pa se pojavijo zato, da ne bi kdo mislil, da sta Andrew McCarthy in Matt Dillon homoseksualca, pri čemer ni jasno, kdaj bo imel Dillon za svojo psihotroničnost tudi kak racionalen razlog in kdaj bodo Andrewu McCarthyju hlače vsaj malo zamazali, Alan Rudolph je v filmu Moderns upodobil artistično kolonijo v Parizu sredi dvajsetih let, vendar precej nedramatič-no, kar je sploh Rudolphova posebnost, se pravi — defekt, Kevin S. Tenney v filmu Night o( the Demons šlokira, ne pa tudi šokira, Stan Winston, prvak make-up specialnih efektov (npr. Alien), je naredil schlock-maščevanja-in-nabodal Pumpkinhead, moško oče-sin melodramo, ki se konča s krvavim tušem in pumpkin-nabadanjem.
Danny Huston, sicer sin Johna Hustona, je s filmom Mr. North naredil hommage podeželski aristokraciji, razgnani med neznanstvenim modrovanjem In nesmiselnim govoričenjem. David Beaird je prispeval soliden najstniški It Takes two, ki p'a teen-množic ni zgrabil, Piers Haggard je v Summer Story skušal vnovčiti britansko kla-siko, ali natančneje, Galsworthyjevo pastoralno romanco, a bi bilo bolje, ko bi to prepustil Jamesu Ivoryju. Eric Red je naredil sijajno novo inačico filma Killers: Cohen and Tate ¡e dobro ritmizi-ran thriller, v katerem si Roy Scheider na koncu prestreli vrat. CLINT EASTWOOD ¡e v filmu Bird dokazal, da se na jazz zares spozna, PAUL SCHRÄDER je s Patty Hearst udaril povsem v napačno smer, prav tako JERRY SCHATZBERG z narkothrillerjem Blood Money in PETER BOG-DANOVICH z noir-komedijo lllegaly Yours: slednje tri lahko morda že tudi odpišemo, Schatzberga in Bogdanovicha povsem zanesljivo. Ron Nyswaner je presenetil z ruralno-rudarskim ojdip-nostalgikom The Prince of Pennsylvania, Joan Micklin Silver pa s Crossing Delancey, s filmom o frustracijah in travmah žensk, ki so pri tridesetih še vedno same. PAT O'CONNOR s
Stars in Bars ni presenetil, še manj RICHARD BENJAMIN z Little Nikita, v katerem je River Phoenix prisiljen ugotoviti, da sta njegova oče in mati v resnici že ves čas ruska špijona. Dud. Fred Ollen Ray, B-filmar z orjaškim out-putom, je naredil čisto kultno klasiko Hollywood Chain-saw Massacre. Gregory Nava s filmom Time of Destiny ni zadel, pa čeprav je izkoriščal usluge Williama Hurta, ki v kostumski melodrami nima pravzaprav kaj početi. Ko že mislimo, da je Michael Winner dosegel najnižjo točko, pride ta filmar z novim filmom, ki vselej dokaže, da tisto prej ni bilo še nič: ta nič se zdaj imenuje Appointment with Death, v katerem se izkaže, da je Lauren Bacall morilka. Menahem Golan rad reži-ra spomenike Izraelu; Hanna'War je film o Židinji Hanni Senesh, pesnici in mučenici, ki je kon-
čala v kvislinški ječi. KEN RUSSELL naredi na vsakih pet filmov enega dobrega: ker je bil Gothic dober, je jasno, da je Salome's Last Dance udarec mimo. John Lafia je naredil film noir su-spenzer The Blue Iguana, ki bo med filmi noir osemdesetih uvrščen visoko. Marisa Silver je v filmu Permanent Record naredila trdo inačico filma River's Edge. Matthew Chapman je naredil sadistični suspenzer Heart of Midnight, v katerem Sam Schacht umre za AIDSom, zaradi česar je vsa sado-senzualnost biblično obarvana. Paul Bogart, sicer predvsem TV-filmar, ni bil kos drami-komediji Harveya Fiersteina Torch Song Trilogy: klasika osemdesetih je na filmu ostala slabo gledališče. OLIVERJU STONEU je uspelo iz Bogosiangve drame narediti eksploziven in sitcomaški Talk Radio: v radijskem stu-
diu je uprizoril Salvador, bi lahko rekli, STEPHEN FREARS se je v Dangerous Liaisons dobro znašel, pa čeprav je tudi on posne! gledališki scenarij (Hamptonovo dramatizacijo Laclo-sovih Nevarnih razmerij). Boljše kot Bogart, a še vedno slabše kot Stone. HAROLD BECKER je v filmu Boost še enkrat uporabil Jamesa Wood-sa, tokrat kot družinskega vojaka: rehabilitacija ni uspela, saj ostane Woods svoji ženi zves! „do groba". Gary Marshall še naprej dela družinske komedije: Beaches je rutinski pilot za Bette Midler, ki so se jo počasi že naveličali, tako da bi bilo bolje, ko bi se spet posvetila petju. Donald P. Bellisario je v Last Rites uprizoril še en napad na Kristusa: od Scorsesejevega Kristusa sta bolj blasfemična še vsaj Rosary Murders in Catacombs. Amin O. Chaudri je s Tiger Warsav naredil ojdipalnega pilota za Patricka Swayzeja, vendar je bil pri tem pretenak: ljudje si pod Pa-trickom Swayzejem očitno ne predstavljajo novega upornika brez razloga. Michael Hoffman s farsično-najstniškim Some Girls producentom denarja ni vrnil, še manj Steve de Jarnatt s pred-holokavstno romanco Miracle Mile. Michael Se-resin je posnel film Homeboy, v katerem Mickey Rourke spet hodi tako, kot da je prejezdil celo Ameriko. Kevin Reynolds je naredil kvaliteten protikomunistični film The Beast, v katerem mu-džahedini preganjajo ruski tank. FRANC RODDAM je z War Party naredil film zasledovanja, sicer ne western, vendar kljub temu lovijo Indijance, ki jih je z vsakim strelom manj: nekaj socialnih podtonov, malo simbolike, prgišče pretencioznosti, vendar le nazačetku, Rodham, sicer Britanec, iz filma v film tone (Qua-drophenia, Lords of Discipline, The Bride). Martin Campbell je naredil slabo sodno dramo Criminal Law, Peter Masterson pa filmček Full Moon In Blue Water, v katerem Gene Hackman omenja „tisti jugoslovanski avto", sicer pa ute-'eša tip človeka, ki nima več za kaj živeti, ima pa restavracijo na koncu sveta: kot smo že rekli, hoče vsak filmar narediti svojo Casablanco,David A. Prior je naredil travma-vietnamido Night wars, Michael Herz B-katastrofični War, Robert Totten agrikulturni Dark Before Down, Janel Greek satanistični Spellbinder, Paul Mayersbert asimovski Nightfall, Daniel Irom survivali-stični Bum Rap, Ruben Preuss semi-noir-suspenzer In Dangerous Company, George Ma-land scifi-grozllivko Invasion Earth: The Aliens
HOLLYWOOD
Are Here, Jerome Gary stripovsko-akcijski Traxx, Beau Bridges paranoični suspenzer Seven Hours to Judgment, Paul Hunt psiho-horror Twisted Nightmare, James Aviles Martin predmestni schlock Flesh Eating Mothers, Robert Bierman urbano-vampiristični Vampire's Kiss, Francis Delia psiho-thriller Freeway, Shuki Levy aids-psiho-thriller Perfect Victims, Stuard Goldman komi-najstniški Senior Week, Zalman King melodramatični Wildfire. Dominik Brascia horror-slasher Evil Laugh, John Hough likantro-pični Howling IV., Brian Trenchard-Smith akci-jaški kung-fu-lomilec Day ol the Panther, Jeff Ureles in Jerry Stoeffhass de palmovski Cheap Shots, Aaron Norris viet-akcijski Platoon Leader, Pen Densham fam-schlock The Kiss, Doug Admas melo-plašljivko Blackout, John Carl Bu-echler klavstrotehno-horror Cellar Dweller, Ken Kwapls tele-para-futuristični Vibes, John Kinca-de poli-akcioner Terminal Entry, Luis Llosa sci-fi-post-holokavstni Crime Zone, Linda Shayne rock-poflasti The Purple People Eater, Jon Hess tehno-terror-schlock Watchers, John G. Thomas psiho-policijski Arizona Heat, Rick Roes-sler psiho-horror, Slaughterhouse, Clark Henderson viet-akclonaški Saigon Commandos, Tommy Lee Wallace vampiristični Fright Night Part 2., Paul Golding eiektro-schlock Pulse, B.J. Davis viet-bukolični White Gost, Sean S. Cunningham podvodni schlock Deepstar Six, Eric Karson kung-tu-špijonado Black Eagle. Christopher Coppola vampiristični spoof Dracula's Widow, Ami Arzti femi-soc-poflasti Purgaratory. Nico Mastrakis komi-najstniški Glitch, Robert Spera gotsko-satanistični Witchcraft, John Fa-sano rock-n-roll-satanistlčni Black Roses, Jeff Kwinty eko-psiho-horror Iced, David Lewis komi-najstniški Dangerous Curves, John Cardos akcijsko-špijonski pofI Skeleton Coast, Jim Wynorski sexploitation-schlock Not of This Earth (direktor fot.: Zoran Hochstatter), Robert Boris komi-sit-dramatični Buy and Sell, Michael Schroeder nekro-komični Mortuary Academy. Villiam Lustig psiho-thriller Maniac Cop, Roberta Findlay satanistični-schlock Prime Evil. Mike Jittlov tehno-čudesni The Wizard of Speed and Time, Michael Toshiyuki Uno melo-etnični The Wash, Sollace Mitchell melodramatični suspenzer Call Me. David Schmoeller sata-nistično-zagrobni Catacombs, Robert Hayes post-holo-akcijski Phoenix The Warrior, Don Jones rock-melo-akcijski Lethal Pursuit, Fritz Kiersch najstniško-surferski Under the Boardwalk, Lorenzo Doumani rom-komični Mad About You, Jess Vint sex-komični Another Chance, James Kenelm Clarke psevdo-hard-boiled-spoof Going Undercover, Francis Me-hagy akcijsko-pustolovski Tallin, Paul Leder hokum-suspenzer Body Count, Jean-Paul Quel-lette lovecraftovski The Unnamable, Izhak Hano-oka soc-razkrivaški Red Nights, Len Anthony špric-vampiristični Vampires, J.C. Compton buble-western Buckeye and Blue, Jenney Bo-wen nostalgično-vojni The Wizard of Loneliness, Neil Leifer melo base-dramatični Trading Hearts, Stephen Chiodo popcorn-sci-fil-schlock Killer Klowns from Outer Space, Dušan Maka-vejev satirični Manifesto, Jack Vacek cop-thriller Deadly Addiction, Andy Sidaris glamu-akcijski Picasso Trigger, Deborah Roberts horror-spoof Frankestein General Hospital, Anita Rosenberg femi-stripovski Assault of the Killer Bimbos, Roger Holzberg suspenzer Midnight Crossing, Gregory Lamberson horror-spoof Slime City, Graeme Campbell psiho-thriller Murder One, Frank Henenlotter horror Brain Damage, Peter Maris tero-akcijski Terror Squad, Matt Clark bukolični Da, Lee H. Katzin hipijevski World Gone Wild, Thorn Eberhardt komi-najstniški The Night Before, David Saper-
stein gotski suspenzer A Killing Affair, Kenneth Bowser melo-vojni In a Shallow Grave, David Keith alko-pustolovski The Futher Adventures of Tennessee Buck, Worth Keeter bondovski The Order of the Black Eagle, Jay Raskin bil-dungspofl I Married a vampire, S.F. Brown-rigg falocentrični Thinkin' Big, Martha Coolidge komi-najstniški Plain Clothes, Fran Rubel Kuzui rock-bildungs-roll Tokyo Pop, Frank La Loggia supra-horror Lady in White, Avery Crounse te-ensrhljivi The Invisible Kid, Robert Gardner teo-bildungs-pofl King James Version, Emmet Alston scifi-horror Demonwarp, Riki Shelah akcijski Mercenary Fighters, Larry Brand suspenzer The Drifter, David Beaird kontra-funda-mentalistični Pass the Ammo, Dimitri Lo-gothetis horror Slaghterhouse Rock. Marty 011-stein melo-suspenzer Dangerous Love, Bill Hin-zman schlock The Majorettes, Joe Ritter komi-najstniški Beach Balls, Gregory Ström teo-futuristični Broken Victory, Steve Carver protikomunistični Bulletproof, Danny Bilson eko-krimi-nevrotični The Wrong Guys, Peter Maris akcioner Viper, Waldemar Korzeniowsky noir-komi-horror The Chair, Howard zuker komi-farsični Chief Zabu, Strathford Hamilton soc-dramatični Blueberry Hill, Mitchell Linden komihorror The American Scream, Tom De Simone femi-vigilantski Angel III., Roby Benson narko-pofl Crack in the Mirror, Philip Cook scifi-iluzionistični Beyond the Rising Moon, Mark Stock scifi-horror Midnight Movie Massacre, Charles Matthau komi-najstniški Doin' Time On Planet Earth, Harry Thompson'melo-bildungs-dramatični The Passage, Dan Catto koml-drama-fantazijski Dixie Lanes, Nigel Dick avanturistični suspenzer Deadly Intent, Cirio H. Santiago futuristični akcioner The Sisterhood, Gregory Brown replikantsko-post-holokavstni Dead Man Walking, Robert Downey porno-spoof Rented Lips. David Drury športni Split Decisions. Daryn Warren tele-schlock Bloodspell, Albert Pyun hightech-fantazijski Alien from L.A., Chuck Vincent sex-komedicne Sexpot, Sensations, Student Affairs. Ted Mather plesni Body Beat. John De Bello rdeči schlock Return of the Killer Tomatoes, Zelda Barron femi-plesnt Shag. Steve de Jarnatt post-holokavstni Cherry 2000. Brion Thomas Jones horror Rejuvenator. David A. Prior akcijski Death Chase. Antonio Pelaez pravljični Crystalstone. Jackie Kong komični The Undrachievers, La Dao-Yong cop-thriller Silent Assassins. Edward Hunt tele-schlock The Brain. Stuart Margolin komakomič-ni Paramedics, Bert Dragin (dir.fot.: Zoran Hochstatter) scifihorror Twice Dead, Robert A, Ferretti viet-teroristični Fear, Robert Kirk horror-vigilantski Destroyer, William Webb cop-thriller Party Line, Terrel Tannen melo-thriller Shadows in the Storm. Michael Kennedy eko-akcioner Caribe, Fred Holmes soc-bildungs-dramatični Dakota, Gregory Mac Clatchy vampiristični Vampire at Midnight, Joe Tornatore horror Grotesque. Jeff Lieberman scifi-thriller Remote Control, Michael A. Simpson obešenjaški schlock Sleepaway Camp III., Peter Rowe pose-sivni Take Two, Robert Michael Ingria senti-dramatični One Minute to Midnight, John Qu-inn masakrerski Cheerleader Camp, Kristine Peterson horror Deadly Dreams, Cedric Sundström mito-akcioner Captive Rage, R.J. Kizer futuristični Hell Comes to Frogtown, Greydon Clark špric-thriller Uninvited, Marc Rocco rock-dramo Scenes from the Goldmine, Richard Governor supra-horror-western Ghost Town, Keith Gordon soc-alegorični The Chocolate War, Mark Rosenthal plesno-nostalgični The in Crowd. Vse to so v glavnem sami izrazito nizko-proračunski filmi, ne le po formi, ampak tudi po vsebini, celo do te mere, da se pri mnogih zdi, kot da so bili narejeni z žepnino ali pa celo kar brez proračuna. V kinodvorane so prišli le za kak dan, pa še to praviloma le krepko omejeno in regionalno, velika večina pa se jih je začela takoj veseliti video-življenja. Kakih 70 % vseh teh v glavnem B-filmov je že dosegljivih tudi v naših videotekah.
marcel štefančič, jr.
" Za recenzentsko rentiranje video kaset se avtor zahvaljuje videoteki ŽELVA, Vodnikova 2, Ljubljana.