90 Naš jezik in naša književnost. Naš jezik in naša književnost. (Piše Fr. S. Lekše.) MIJšžš>W^ er sem imenoval ime zna-^^^^^^. nega Francoza, začenjam lik^^^f tuc^ ^ar s Francozi. Ti cMgo^pU^1 namreč pripovedujejo o ne- ^^^^v kem rojaku, cla je hvalil Boga vsako jutro zato, ker je bil rojen na Francoskem in mu je bila francoščina materin jezik. Izvrstni angleški pisatelj Addison je bil hvaležen celo življenje ncbesom, da je Anglež. Angleški jezik je namreč jako krepek in vendar mil. Vsi Nemci se strinjajo s svojim velikanom Goethe-jem, ki govori o svoji »ljubi nemščini«. Lahi pritrjujejo svojemu pesniku Ugonu Foscolu, kadar graja svoje rojake, ker kvarijo »il toscano pari ar celeste — toskansko nebeško govorico«. Rusi se ogrevajo in navdušujejo z besedami svojega velikega sinu, celemu svetu znanega Ivana Turgenjeva, kateri piše v svojih »Pesmih v prozi«, da mu je v žalostnih dneh njegove domovine bila jedina tolažba — njegov ruski jezik. »Zakaj nemogoče je«, pravi, »da ne bi bil takov silen jezik namenjen velikemu narodu.« In Lah Varchi celo naravnost pravi, da je neuk in neizobražen vsakdo, kateri ne zna dobro svojega materinskega jezika, če bi govoril in znal tudi druge tuje jezike, celo latinščino in grščino.l) Vse to priča, kako zelo je bila in je še naprednim narodom na srcu ljubezen in znanje, lepota in čistota materinskega jezika. Pri nas pa sem prepričan, kadar bi vstal kak slovenski Juvenal, zakrožil bi jo gotovo, kakor jo je rečeni rimski pesnik Rimljanom: x) Varchi, Dialogo 8, pag. 181. . . .»Eppur e cosi; se hanno lettere, eglino non hanno di quelle che noi favelliamo. Anche molti preti, e scrivani negli ufflzi hanno lettere e niente meno nella lingua propria sono barbari e con-seguentemente idioti.« »Da se naučiš kakega tujega jezika, treba je mnogo časa, da pa preučiš svoj materinski jezik, prekratko je tvoje življenje.« Voltaire. . . . omnia graece, Quum sit turpe magis nostris nescire latine.l) Tu je treba samo »po grško« in »latinsko« zameniti z izrazi »po nemško« in »slovensko«. Tu pa ne govorim najprej o vsakdanji govorici, v kateri mešajo nekateri Slovenci brez vzroka in prav grdo slovenščino in nemščino, ampak govorim splošno, posebej še o našem pisnem jeziku. Narodi se izobražujejo zlasti s slovstvom, s književnostjo. Velikim narodom je to lahko, ker imajo vse šole v svojem jeziku. Nam pa se v tujem duhu in večinoma v tujem jeziku podaje višja omika. Kdo bi se čudil, da se nas marsikaj tujega prime! In prav zato je treba brusiti in likati. Kar se našega jezika tiče, obetal se nam je tak »brus« — saj so ga tudi Cehi rabili — toda pri nas le preradi obetamo, pa ne izpolnimo. Zato se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo. Saj smo že navajeni na — drobtinice. Marsikatero jezikoslovno drobtinico so nam podali slovenski listi, za katerimi tudi »Dom in Svet« ni zaostajal. Samo da se premalo pazi na te — kakor nekateri pravijo — malenkosti. Zelja urednikova je, da bi list povzdignil in dovršil tudi v jeziku. In zato je želel, da bi se kaka knjiga glede na jezik presodila in ocenila, da se pokažejo jezične vrline, pa tudi hibe, in da se spozna, kaj bi se lahko pravilneje in lepše po slovensko povedalo. Sodi naj potem vsakdo, kakor mu drago. »Bodo pa že zabavljal jeziku naših knjig in časnikov!« Nikakor ne. Saj ne ocenjujemo zaradi graje, ampak zaradi nauka. Ker ima pa vsako delo svojega delavca, kateri je za delo odgovoren, naj ne zameri *) T. j.: Vse po grško, in vendar je za naše ljudi bolj sramotno, ne znali latinščine. Juvenal. satvra 6. ..DOM IN SVET!' 1892, štev. 2. 91 noben pisatelj — duševni delavec, če ga zadene kdaj kaka trščica, kaka iver, kadar mu kdo teše njegovo ne še popolnoma dovršeno delo. Saj je skoro nemogoče hvaliti ali karati delo in nič ne omeniti, celo nič se dotakniti delavca. Zato menimo, nihče ne more in ne sme zameriti, ako si ogledamo in presodimo njegov spis po jeziku. Zabavljati ne namerjamo in tudi doslej nismo tega storili. Zato nas ni nihče najel. Zato »ne podtikajte mi«, da govorim z znanim slovenskim pisateljem »nikakor nedokazanih napak in hib . . . Stalno in sveto načelo mi je bilo od nekdaj: svojih slabostij in napak ne podtikaj drugim — brez dokazov! Mirni in nepristranski čitatelj ... mi bode, upam, rad priznal, da sem se tudi . . . neprestano držal poudarjenega načela. Ce jaz ne poznam in ne vem kake reči in kdo na svetu bi vse poznal! iz tega še ne sledi, da je tudi noben drugi ne more poznati in vedeti . . . Jako napačno je pa misliti, da le naši učeni in neučeni profesorji vse vedo . . .« ]) Zabavljali in karali so pri nas že dovolj možje, znani v slovenski književnosti. Kakor je svoje dni oponosil naš »mo-niteur« 2j našim prednikom, da le »gramatiko godejo in germanizme grajajo«, oponašajo tudi nekateri možje A^sem za pravilni čisti jezik vnetim Slovencem. Ali zakaj ? Ker je treba učiti in truditi se. Pri nas je pa še vedno dosti tega, o čemer je peval Koseški — »mnogo je križema rok«. Zato Slovenci: »Ganite jih, otrebite mah domovine do jedra!« Ta mah bi imenoval nejedinstvo v slovenski pisavi in izreki.3) »Najstrupo-vitejša rana je ta, ker mi vedno ter x) Časnikarstvo in naši časniki. V Ljubljani 1884, str. 274. 2) »Novice« 1858. s) Primeri »Ljubljanski Zvon 1890«: razprave dr. Sketa in Lendovška, in pa »Programm des k. k. Staats-Gvmnas. in Cilli 1891.« die Sprache in Kastelec' ,Bratovske Bvqvice S. Roshenkranza' od prof. M. Zavadlala.« Da omenim samo nekaj o izgovoru Z-a o čem je pisal »Dom in Svet« I., piše in navaja rečeno razpravico: »Das 1 im part. praet. II. als mittleres 1 auszusprechen . . . ist ebenso unnaturlich und unschon als unru-htig utid unslavisch p. 15 . . . vedno le sami besede pogrešno plete-ničimo, ne da bi hodili po nje ali v svojo starino ali k drugim Slovanom, kjer nemarno svojih. To je, da nam se je zavrglo toliko po nemščini spaku-dranih slovanskemu svojstvu do konca protivnih besed.«1) Zato pa: »Jezik očistite peg« — »Le mamo poglejte na polje slovenskega djanja. Mnogo ledino še je.« Gojiti materinščino in jo čistiti po svojih močeh, to je dolžnost vsakega domoljuba, ki se šteje med izobražence. In to lahko dela od najbolj zakotne slovenske šole do najvišje v mestu. Treba je, da pogledamo Slovenci v tuje kakor sorodne nam narode in se od njih učimo čistiti in lepšati jezik. Ne sme biti »naša slovenščina le za vabo«, ali, »naj odraste kaker pastarica za kozami, kaker vboga dekla z motiko v roki ali s pominjakom na glavi brez nauka, brez višje plemenite odgoje.« 2) Kako naj začnemo? Prave kritične slovnice nam je najprej treba, slovnice, katera bodi vsem ravnilo. In kakor sem slišal, je že v delu pri naših znanih učenjakih slovenskih. To je prav ! Francoz, ki si je vzgojil kralja med jeziki, pravi: »La grammaire est la clef des sciences — slovnica je ključ do vednostij«. Pri nas pa »za vsakim oglom vstaje nov slovničar, ki dela novo zmešnjavo. Mari ni nobenega pravega slovničarja, da bi take psevdoslovničarje po prstih krenil ?« 3) Kadar bode dobra slovnica slovenska izšla, konec bo raznim zmot-njavam. Dotlej pa treba, da opozarjamo drug drugega na nedostatke. Ce tako delajo veliki narodi, Angleži4), Francozi, Nemci, zakaj pa bi mi ne? (Dalje.) *) Nauk slov. županom. Fr. Levstik. Vvod. 2) »Cvetje« V. 7. 8) »Slovenec« 1887. št. 77. 4) »Angleška vlada je pozvala svoje zastopnike v tujih deželah, naj rabijo boljšo in čistejšo pisavo v uradnih poročilih in naj se skrbno ogibajo tujih izrazov. V tem .prizadevanju za lepoto jezika podpirajo vlado najvišji veljaki katoliške cerkve na Angleškem, kakor kardinal Manning, ki jako redko rabi v svojih mnogih spisih romanske (tuje) izraze, pa opozarja, da je angleški jezik s francoskimi besedami malo pridobil.« (Kathol. Lehrerz., Munster, 1890.) -^#®§#^~ 282 Naš jezik in naša književnost. Naš jezik in naša književnost. (Piše Fr. S. LeJcše.) (Dalje.) »Pegam in Lambergar. Zabavna knjižnica Matice Slovenske. — 1891. Prejmer začenjam, naj povem, da si tu nikakor ne prisvajam zadnje besede. Tudi ni moj namen, opozarjati samo na jezikovne hibe, temveč povedal bom svoje misli, drugi pa sodite. Škodilo to po moji pameti nikomur ne bo, niti pisatelju, niti čitatelju teh vrslic. Morebiti še koga drugega potaknem — in to je tudi moj namen — da se loti tega dela in dene tudi naše časnike na jezikovno rešeto. Začnimo s peto stranjo. «... in po Viru in Dobu so ljudje komaj jezili vodo, ki jim je vhajala v hiše.« Meni se zdi, da pri nas »ki« ni povsod na mestu, kjer stoji, in tako tudi tukaj ne. Jaz bi bil za »katera« ; potemtakem: »so . . . jezili vodo, katera jim je vhajala v hiše«. Zakaj »ki« je nov in prvi in četrti padež moškega spola od »ki, ka, ko«, katero zaime ni več v navadi v ženskem spolu. Kajpada se ne bi tudi glasilo »ki«, ampak »ka«. »Dendenes«, piše Šuman (Slov. Slovnica str. 112), »se rabi »ki« za-se kot oziralno zaime v imenovalniku, v ostalih sklonih se mu pridružuje kazalni jb v dotičnem sklonu: »mož, ki smo mu dali; mož, ki smo ga videli; mož, ki smo pri njem bili itd.« Tu ne navaja nobenega stavka z ženskim spolom. Ljudstvo navadno tu govori: »keri, kiri«, in v navedenem stavku bi reklo: »vodo, kera jim je vhajala«. Kdor se želi še bolj natančno o tej besedi in sploh o nekih zaimkih vpoznati, njihovo etimologijo vedeti, čitaj Skrabčeve platnice »Cvetje« VI. 10, VI. 11. » . . . Dobre četrt ure od Doba na poti protiv Kamniku se skriva za drevjem grad Crnelo, ki se sme prištevati najstarejšim na Kranjskem« . . . »sme se prištevati« je pač germanizem »diirfte«. Zakaj ne: » ... ki še lahko prišteva«, ali pa samo »ki se prišteva«, ali še bolje »katerega prištevajo . . .«? (Glej »Dom in Svet« 1891, str. 229 »smeti«.) — »V tem času, ko se vrši naša povest, bil je močno utrjen; obdajalo ga je debelo zidovje . . .« To se mi ne zdi po domače povedano. Bolje bi najbrž bilo tako: »Bil je (t. j. grad) močno utrjen tedaj, kadar se je godilo to, kar tu pripovedujemo , obkoljevalo (okroževalo) ga je debelo zidovje . . . »Obdajalo« je pri nas že tako zastarela nemčizna, da je večkrat ne čutimo več. Kar se tiče besede »kajti«, pisal je že o njej ta list (»Dom in Svet« 1890., str. 85.) » . . . kajti se je bal, da ga bode še drago stal spor s silnim vojskovodjo . ..«, »drago stal« je tudi po nemškem zasukano »theuer zu stehen kommen«. (Glej »Dom in Svet« 1890.) Ne pišimo: »Bilo je lepega popokedne meseca sušca, ko je razkazoval Krištof prijateljema nove utrdbe«, ampak po mojih mislih: »Bil je lep popoldan meseca sušca. Krištof je razkazoval prijateljema nove utrdbe.« — »Njegova veljava in zgovornost sta zmagali«, rekli bi »zmogli«. Tako še pišejo naši predniki, Trubar, Dalmatin i. dr., in dobro bi bilo zopet udomačiti te oblike. Zato tudi ne »peklenska vrata ne bodo premagala« ampak »premogla«. »Vodje« in »vojskovodje« — kaj porečemo? Veliko se je že o tem govorilo, tudi pisalo. Po naših glaso-slovnih zakonih je le »voj« in »vojsko-voj« opravičeno. (Glej »Slovan« 1884. in Miklošič Etym. Wdrtb. Wien 1886, str. 276. »ved — asi. veda . . . nsl. vesti . . . voj dux . . . « ) — » . . pri Vito vci . . .« Kar se pa tiče mestnika, bilo bi najbolje, da se povsodi popri-memo jednake pisave, ali u ali i. O tem je že pisal ta list večkrat. Tu naj še samo navedem, da je o tem pisal dr. V. Oblak v svoji izvrstni razpravi ponatisnjeni iz »Archiva« (»Zur Ge-schichte der nominalen Declination im Slovenischen. Separatabdruck aus dem Archiv. Leipzig 1890«, str. 36—50). „DOM IN SVET:' 1892, štev. 6. 283 Na str. 7. je »dečak« najbrže tiskarska pomota — za »deček«. »Kajti se je bil grozil Ostrovrhar proti vojvodi Albrehtu«, rekli bi: »Zakaj, ker se je bil grozil O. zoper vojvodo A« Treba, da razločujemo v slovenščini »proti« in »zoper«. Zakaj »proti« se rabi v prijaznem zmislu, »zoper« pa ima sovražen pomen. — »Terjati« se pri nas rabi n. pr.: »koga za denar«. Tu omenjam samo, kar je pisal o tej besedi Fr. Levstik v svoji slovnici (»Die slovenisehe Sprache nach ihren Redetheilen): »Terjati for-dern, betreiben, bedrangen; terjati koga za kaj ist richtig, und falsch das in der Schrift vorkommende terjati (statt ho-teti, zahtevati) kaj od koga.« — »Ranj-cega« je popolnoma kriva pri nas jako razširjena oblika za »rajni, rajnik«. (Glej »Dom in Svet« 1890, str. 86.) Potemtakem bi rekli: »Ta zahteva za se grofijo kot nečak rajnega grofa.« Kakor je »ranjcega« kriva oblika, takisto je tudi »po ranjkem grofu« str. 8. — »Tra- Slov RVAŠKO SLOVSTVO. Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1891. (Dalje.) »Medju svjetlom i tminom« pripovieda J. Kožar ac. Zab.knj. »M. Hrv.« CXXXIX—CXLI. Str. 161. Cena 75 kr. — Kdaj zasine Slavoncu pro-sveta? »Kedar bo gospodar svoje žene i sluga svoje zemlje.« — »Krilata — ali kod nas još nepoznata i malo cienjena rieč, i dokle god ju ne upoznamo mi svi: od orača, koji ju ore, do dostojanstvenika, koji njome ravnaju, dotle demo tumarati po ovoj polutmini.« Pisatelj riše slavonsko življenje od slabe strani. Vse tava pa taplje po temi. Glavna oseba v povesti je Jakov Klaric, mož, ki je veliko izkusil, veliko popustil, le sebičnosti ne. Lastna sreča, naj si že pride do nje kakorkoli, ta mu je čez vse. V Četrti šoli je padel, poskušal je, kdo ve, kaj vse, naposled postane pa načelnik v »Žabarskom boku«, pa veren izpolnjevalec vladnih migljejev. Po temi tava vsa družba. Njene zastopnike označuje pisatelj precej ostro. Kakor Gogoljev Ci- gičen« je tujka, katero lahko zamenjamo z »žalostno«. — Namestu : »a kakor zdaj stoje reči, važna osoba je Vitovec«, reklo bi se: »a kakor so zdaj reči . . .« »Jaz se bojim Vitovca. On ima obširna zemljišča po Ogrskem . . .«, namesto »Po Ogrskem in H. ima obširna zemljišča . . .« Pri nas le prepogosto rabimo »on«. To je po duhu nemškega jezika. Saj je tisti »on« že v glagolu, zato ga ni treba pisati posebej. Kolikokrat se nepotrebno piše in govori »on«. Treba, da pazimo na to nevede v slovenščino zaneseno tujčevanje. Str. 10. »Prihiteli sta mati in sestra in oba gosta in pozdravljanja ni hotelo biti ne konca ne kraja.« Ne tako! Zakaj »ni hotelo biti« je po nemško rečeno. (Glej »Dom in Svet« 1891, str. 229.) Saj je lepše in kračje: » . . . pozdravljanja ni bilo konca ne kraja.« Jednako se da oni »hoteti« še drugodi izraziti lepše in bolje. (Dalje.) S t V O. čikov, hodi Jakov Klarič od hiše do hiše; kar se je pa pogovarjal tu ali tam, sporoča nam pisatelj v začetku povesti, ter nikomur ne zanese, ne župniku, ne polkovniku, nikomur ne. Gospa Malvina zastopa v povesti popačeno ženstvo. Ta žena je sleparila moža leta in leta; mož jo zapodi, družba pa jo sprejme ter se ji klanja, občuduje njeno lepoto; kar ona reče, velja. Gospem pa gospodičnam je Malvina vzor. Kakor se smehlja Malvina, tako se izkušajo reg-ljati tudi one; kakor govori Malvina, tako hočejo tudi one krčiti ustnice. Njej se klanja vse moštvo, staro in mlado, oženjeno in prosto. Vzor njenih sužnikov pa je zdravnik Otokar Vencelj Drapal, rodom Čeh. Govori pa čudno mešanico, nekaj nemški, nekaj hrvaški, nekaj pa češki; glavni jezik pa je sivemu starčku jezik ljubezni, ki mu ne da mini ne pokoja. Dasitudi pod oblastjo svoje ostre soproge, vendar se da pregovoriti od sitnega amorja, da piše nemško pismo na: innigst hochschatzbarste Mahvine, s podpisom Ihr bochschatzbarer und liebender V. O. D. Tako je društvo v »Žabarskom boku«, taki so odličnjaki; pa narod? Neveden je: kdor več obeta, njega se oklene.