Josip Osti
Mala pesem, ki se razrašča v meni in me prerašča
Urški Lunder, z ljubeznijo, in njeni beli zlati prinašalki Snezki, s katero sem se to zimo pogosto dolgo sprehajal po snegu
Pred mano se, kot pred soncem, popolnoma slečeš - brez sramu.
Snežna belina najinih kož prekriva temo v naju.
Iz snega rjuh sva zjutraj pokukala kot prvi solzici.
Zunaj sneži. In name snežijo tvoji topli poljubi.
Tvoja kolena, z rjuho pokrita - bela vrhova hribov.
Ob oknu gola gledaš v bele hribe, enako bela.
Pred hišo sneg. In gola vrtnica. In v njej prazno gnezdo.
Do v~eraj prazno gnezdo je polno snega. Do vrha in ~ez.
Zjutraj je bil v kozarcu sneg. Opoldne voda. Zve~er led.
Okrog tebe je nešteto snežink. Ali belih metuljev?
Imam te rad, sem napisal na sneg, ki še vedno sneži.
Vse najine rane in bole~ine je zasnežil nov sneg.
Sneži dan in no~.
Ni sledu, da sva sploh skupaj
prišla do tod.
Povsod naokrog se svetlika sneg. Tudi midva - dve zvezdi.
Midva sva skupaj in sama - kot zvezda na nebu, polnem zvezd.
Sneg mi prinaša svetlobo otroštva in zasmrtja hkrati.
Najini srci -dva bela zajca v globokem snegu.
Spet sva otroka. Loviva snežinke z odprtim srcem.
Pleseva bosa po snegu. Objeta. In bela kot glasba.
Belina okrog naju pušča sledove tudi v naju.
Sprehajava se po belem morju. In to ni noben čudež.
Za zasneženim obzorjem je meja z deželo mrtvih.
Sva potohodca. Pot od rojstva do smrti: iz vsega v vse.
Sredi belega brezpotja sva in vsaka pot je prava.
Duša se naga kopa v belini in milini snega.
Najini duši
sta struni harfe, ki jo
boža svetloba.
Sneg - tvoja bela koža. Moja roka ga enako boža.
Božam te in dlan se sprehaja po jasah in skozi temni gozd.
Z vsakim gibom vzvalovi{ zrak, ki me, kot ti, objame.
Plesala bova morda neko~ enako kot dve snežinki.
Kos s krono iz snežink. Na njej pozlata zgodnjega sonca.
To zimo sem se od kosov učil petja -ljubezenskega.
Srce na snegu je zadela sončeva zlata puščica.
Pisem s prstom po snegu. Sonce bere in hkrati briše.
Najlepše pesmi sem napisal s prstom po tvoji koži.
Če pada sneg, ko se sprehajava, si tudi ti sivih las.
S snežinkami na laseh te vidim kot dišeč bezgov cvet.
Sneg skrije vsak tvoj sivi las. Svetloba sonca pa ga razkrije.
Na trepalnici -snežinka. Podvojena v tvojih očeh.
Dan, čeprav zunaj siv, v nama svetel, bel, sončen in bleščeč.
Dve prižgani
sveči sva, hkrati pa ena
topla svetloba.
Sneži tudi po
Van Goghovih sončnicah.
Na knjigo o njem.
Chagall je tudi sneg slikal z barvami ognja ljubezni.
To zimo je vse belo. Tudi najina ljubezen. Bela. Bleščeča.
Jasa pod snegom kot velika postelja. V njej spet midva.
Sneg me, enako kot ti, zaslepi. Da je bel, kaže dotik.
Božam te snežno nežno, kot piš vetra, ki je oplazil sneg.
Si objem ognja, božanje zraka, vode . ^ in poljub zemlje.
Nocoj sneg diši po tebi, po najini nežni ljubezni.
Na zemljevidu tvojega telesa sem vsakič kot Kolumb.
Na tebi in v
tebi sem že odkril ne
le Ameriko.
Tudi ko spiva, sta najini duši še naprej objeti.
Skupaj sva enkrat dve zimi, drugič: pomlad, poletje, jesen.
*
Slišim: snežinke in zvezde govorijo v spanju - kot ti.
Tudi v snežni puščavi nisem sam, ker si ti v meni.
V mojih sanjah si resnična, sanjska pa v resničnosti.
Gole veje lip mi dišijo po čaju, ki naju je grel.
Nisva angela. Pa vendar pleševa na vrhu šivanke.
Tvoja mrzla dlan me - ko se dotakne kože pod srajco - greje.
Živo srebro si. Sesute te nikoli ne bom sestavil.
Ko rečem, da si sonce, ne gre za simbol, ker me res greješ.
Gola v snegu spoznava: belina je tudi pekoča.
Ne bi verjela, če ne bi skupaj šla po snegu mojih sanj.
Umila sva se s pepelom. Še toplim od sanj žerjavic.
Na naju gola v spominu zrcala zdaj tudi sneži.
Po snegu tečeš, z volkovi, za srno -ranjeno dušo.
Od snežink se učiva nebolečega padca z višin.
Naju bo, tudi če bova zasnežena, rešila nežnost.
Ni nama treba na skrivaj gledati na uro brezčasja.
Poljubljaš se z brezčasjem. Dolgo. Jaz pa se dolgočasim.
Želim si večne zime. Takrat bi bila vedno objeta.
Odjuga zime med nama. Uleževa se v topli sneg.
Sneg bo, tudi ko ga ne bo, enako kot bova midva.
Sneg me spominja na tvojo kožo, ta me bo nanj poleti.
Ne le pozimi,
ves ~as praznujva vsako
zmago in poraz.
Ko se vrne{ z juga, bo že odjuga. Zima bo minila.
Koliko semen, se neprebujenih pod snežno odejo!
Nasmeh ~esnje, ki
sanja o svojem prvem cvetu. Ta
topi zadnji sneg.
Sneg ve~ne zime lahko taja le ogenj ve~ne ljubezni.
Kot sneg snežinko in velika ljubezen pogoltne majhne.
Ljubezen je ~ista kot sneg. Umaže se lahko le sama.
Ko vidim luno -vidim tebe. In zvezdo ob njej - tvojo h~er.
Drevo sem, ki je iz gozda slo za tabo. Sledim ti.
Objemata se
moj vonj po snegu in tvoj po oceanu.
Ni se ustavil ~as. Le midva - dva kazalca -se poljubljava.
Ko sva objeta, deliva drobtinice lu~i in teme.
Tiho vesolje.
Mir v nama. Slišiva -
~esar nisva rekla.
Vse, kar sva, ljuba, lahko uresni~i le bela neskon~nost.
Tkem ti poro~no obleko le iz snežink in snežnih besed.
Enkrat bova v ve~ernih oblakih. Ti v ~rni bluzi.
Onstran si in me kli~eš. Ali te slišim, ~e sem sam že tam?
Snubim te, ~eprav si že poro~ena s starim vesoljem.
Kopava se v toplem pepelu snega. Gola. Vesela.
Na veke mi spet sneži - kot nekoč tvoji topli poljubi.
Vran je zletel na vejo in name sneži, čeprav ne sneži.
Otrok Zahoda -
vsak dan vse bolj postajam
starec Vzhoda.
Ko bom zahajal, bo sonce vzhajalo. Grem mu naproti.
Ljubljana, januarja 2009