Artur Sills: Smrtna past. Ameriški roman. Priredil Fr. Kolenc. I. Nekega neprijaznega, pustega, zimskega dne je Henrik Diibell zapustil sobo in se kakor navadno podal v klub. Vratarja je vprašal, ali ima pismo in je dobil isti odgovor ko vedno, kakršnega more pričakovati človek, ki je štiri leta prebil v tujini in rued tem časom ni pisal nikomur. Dubell je s priklonom pozdravil in šel v kadilnico, da prečila jutranje liste. Proli poldnevu je prisedlo k njemu nekaj daljnih znancev in so sedaj pri kozarcu prave holandske grenčice s pripovedovanjem lastnih doživljajev zabijali čas. V tetn klubu je bilo ranogu brezdomovincev, ki so prišli z indijskih gumijevih nasadov, iz prekomorskih farm, afriških gozdov in drugib neciviliziranih krajev. Ko so bili tam, so vsi mnogo govorili o lepih časih, ko bodo zopet doma ni ki so se vrnili, ravno kakor Dubell, niso govorili o drugem, kakor o skorajšnjem odhodu. Veselo iivljcnje med bivanjem v domovini je ~ glavnem bilo odvisno od stanja denanaicc in ko ja pa zmanjkalo denarja, so si stavili vprašanje, ali je komu mar, da ostanejo ali ne. Diibell je bil mnenja, da njegov oslanek ne zanima sploh nikogar in ker je bil zelo občulljiv nasproli neprijetni, trdi hulaudski zimi, je od srca želcl udrinili. V takem razpoloženju je po obedu šel po prostornem trgu, ko je na trotoarju obstal neki gospod in se ozrl na njega. En trenulek sta oba bulila diugi v drugega, oba sla dvomila, ali prav vidila. — Kako pridele sem? — Drugi je iztegnil roko. — Govers, kako vam gre? Dubell je ravnodušno pozdravil pravega velikana, ko da sta se pred enim tednom videla. Minulo pa je že desel let, da sta v trdnjavi Amsterdam skupaj jedla vojaški kruh. — Ste še vedno vojak? — je poizvedoval Dubell, ko sta vesela nad svidenjem v klubu sedela poleg sladkornega žganja, pomešanega s sodavodo. — Že nekaj let sem nisem več to. Prevzel sem očetovo posestvo na deželi, zamenjal sem lorej vojaško suknjo s kmetsko. — Govers se je smejal. — Kaj pa vi počenjate? Izvedel sem, da ste nekje živinorejec ali nekaj podobnega. Pozorno je zrl v ozki rujavi obraz svojega znanca, ki je bil eden rezervnih častnikov n jegove trupe. Dubell je še veduo isli, spluh se ul izprealenil, je mislil. lsto je dognal v drugem Diibell. Govers je bil vedno miren fant; zveste, modre oči so v človeku vzbujale čut, da se sme v vsakem slučaju zanesti na njega. — Da, poizkusil sem srečo z živinorejo in z vsemi drugimi mogočimi in nemogočimi stvarmi — je odvrnil Dubell. Govers se je smehljal. Potem pa je izpraševal: — Kje ste životarili? — Večji del v Južni Ameriki. — In sicer? — Povsod: Kntre Rios. Chile, pokra jina Amazon.... mimogrede pripomnim, da graditev železnice v pokrajini Amazon ni kaka mastna kost, mi lahko verjamete . . . Matto Grosso, Minas Geraes, Para, v to smer. — Nikoli nisem slišal o teh krajih, izvzemši Chile, dasi je v Aigenliniji živel nekoč moj praded. Recite ali imate v nedeljo kak opravek? Veselilo bi me, ako bi prišli k mcni . . . morda mi date labko neka j nasvetov glede reje telet. Gotovo bolj veste od mene, kako je treba vzgojiti le živali! Dubell ni odgovoril takoj. — Ne bo nikogar drugega, le sestra, ki vodi gospodinjslvo — je dodal Govers in je pozorno zrl nekdanjemu tuvarišu v obraz. Hitro se je spomnil, da ta človek ne mara družbe in se je bal, da je tnorda tudi sestrina navzočnost dovolj, da ga zadrži. — Prinesite s seboj jahalne hlače! Morda bomo lahko šli ven na lov. — Rad — je nato hitro odgovoril drugi; privlačilo ga je upanje, da bo labko na konju šel na lov. Malo pred Dubellovim prihodom je doma Govers govoril nekaj o njem sestri, po lastnem mnenju zelo spretno, v resnici pa tako nerodno, da je Betty pripomnila: — Ali bi ti ne bilo bolj ljubo, da bi odšla drugam, dokler ta nevemsigakdo gospod zopet odpotuje? — Počasi, sestrica — jo je miril Gregor. — Le ne vznemirjaj se! Hotel sem te le opozoriti, da se je ta človek začel nekoliko izogibati družbe. Velik del življenja je prebil s tem, da je hodil na vse strani po svelu in ni bogve kako izurjen v tem, kako je Ireba ponujati čajne skodelice in posodo za sladkor. — Ako bo treba, sama dam v čaj sladkor. Brat je to dobro vedel. Zastonj, Betty je bila naučena, da sama ujame in osedla konja, da uredi avto, postavi šotor in da je povsod koristna, kjer je Ireba. Ironično jo je pogledal. — Dobro bo, ako se zopet omožiš, dragica, ker drugače v zavesli neodvisnosti popolnoma pozabil, da so tudi možje na svetu. — Misliš? — se je zasvetilo Bettyno oko proti bratu. — Morda bi rad videl, ako bi si jaz onega »briga me« gospoda izbrala za moža? — in Betty je drugo na drugo položila vitke noge. — Dubella? — Gregor se je glasno smejal. — PreJ se morda nauči krava trobentati! Toda v resnici, ne verjamem, da bi mi bilo to ugodno. Res, da je ličen, ljubek dečko, a do ženske bi ne imel potrpežljlvosti nad en mesec in . . . Ni izgovoril do konca. Ker kar je izvedel o Dubellu kot mož med možmi, ne briga niti Betty, niti koga drugega. Pretrgani stavek je Betty z lahkoto napeljal na pravilno sklepanje. Ropot bližajočega se avta pa je pretrgal razgovor. Betty je šla v svojo sobo, da se preobleče. Govers je v sobi za gospodo pričakoval prijatelja in mu ponudil krepčilne jedi. Med živim razgovorom je Govers naenkrat rekel: — Glejte tega starega gospoda! — in je pokazal na sliko moža v uniformi XVIII. stoletja. ki je visela nad kaminom. — Kakor vi, je tudi on hodil v Južni Ameriki. Od začetka je živel v naSi pokrajini. Surinamu, a pozneje pa je preslopil v angleiko vojaško službo. Udeležil se je nesrcčnega pohoda zoper Buenos Aires, ko so Angleži, ako se ne motim, mesto v začetku tudi zavzeli. Dubell je prikimal. — Da, zavzeli so mesto. Pozneje pa so Argentinci le pregnali Angleže. Neka ulica v Buenos Aires še zdaj nosi naziv Rekonkvista, torej »nanovo pridobljen«. Angleški general je bil poosebljena nezmožnost in neumnost, in ako se prav spominjam, je bil po povratku na Angleško ustreljen. — Tako je in moj slavni prednik, ki je bil član generalovega oficirskega štaba in mu niti na misel ni prišlo, da bi delil njcgovo usodo, je bil tako pameten in je tam ostal. Nikoli se ni vrnil. Iz Južne Amerike še imamo od njega mnogo spominčkov. Govorilo se je tudi, da je našel tam neki zakopan zaklad. Zdi se mi, da je to le kaka pravljica; tem bolj, ker domov ni nikdar poslal od njega. Govers je vzel s kamina majhno stekleno škatljo in jo je postavil pred Diibella. . — Tu so odlikovanja starega gospoda in še druge ohranjene stvari. Oče jih je prinesel iz Argenlinije, ko je tani hodil, da bi poizvedoval za usodo starega gospoda. Tu je vse zbrano, kar je našel v zapuščini. Dubell je odprl ikatljo. — Glcj, flejl — Dubell je aaglo zastrmel na star zlat predmet, ki je imel obliko medaljona. — Slavim, da ne veste, kaj je to. Govers je vzel v roko medaljon in ga pozorno gledal. Po velikosti je bil podoben dolarju in na enem mestu je bila ob kraju luknjica, ko da ga je nosil kdo na verižici. Na eni strani je imel napis v črkah, na drugi strani pa sliko mačka. — To je — je razlagal Dubell — znak enega osvojevalca, enega tistih, ki so prvi pluli iz Španije in Portugalske in osvojili Južno Ameriko. Imenitni fantje po svojem načinu, dasi so drug drugega obglavili in so strašno mučili Indijance. — Napis je natančno preiskal. — Te španske besede »Gato Oro« pomenijo: zlata mačka. In ta majhna slika predstavlja v resnici mačko, ki ima z neznanega vzroka le eno uho. Manjkajoče uho so gotovo nalašč izpuslili. — Liibell se je naglo ozrl na portrel nad kaminum. — Hej, ko bi vaš prednik tu sedel, bi gotovo čudne stvari vedel pripovedovati o tej »Gato Oroc . . . Star puslolovec je, upam Irditi. — Zlata mačka? — je ponovil Govers. — Da. Ti ljudje so za svoj znak izbrali navadno obliko kake živali kot nekak talizman. Mogoče, da je bila na ladji mačka, ko so pluli čez in je dotičnik mislil, da mu ta žival prinese siečo. Priljubljeni znaki so še bili vol s preklanim rogom, ali kake posebne vrste koaj. Te slare juoalte so vtasih bolj pu__ili pe meda- ljonih, ko po pravih imenih. Tudi podpis se je navadno glasil: Gato Oro ali pa El Alazan (rumeni konj) in tako dalje. — In Gato Oro pomeni zlato mačko, kaj ne? — je vprašal Govers. — Na vsak način čudno. — Zakaj čudno? — Ne vem, ali še imam njegovo pismo. Edino pi«mo iz zapuščine starega gospoda in vsebuje nejasno poročilo o zlalu, ki ga je našel. Pismo je našel in ga začel glasno čitati: »Poišči goro in ko je po dnevu svetla in čista, se obrni s hrbtum proti reki in glej proti vzhodu. Od tam boš videl tri skale, podobne trikotu, v podznožju jezera, gozda in dreves, katere nosijo naziv »puščice«. Ne pojdi na desni strani jezera, marveč na levi in »puščice« naj ostanejo na tvoji desnici; preko slapa idi po brvi. Varuj se »reke malih rib«, ki polem sledil Od tam idi v suhi prepad; tu pusti konje!« — To je vse? — Da, a ni ravno razumljivo. Čakajte! Na zadnjo stran je starec še nekaj načečkal: »V špili Zlate mačke zadržj dihanje!« ¦> ¦->,, JDalje prihodnjič.