magistrati razvrščeni po mestih. Zaradi enostavnosti je avtor uporabil vrstni red. po katerem mesta nastopajo v CIL. V poglavjih, ki obravnavajo magistrate na individualni podlagi, so le ti razdeljeni po kolegijih. Znotraj vsakega kolegija so magistrati urejeni kronološko, kadar je bilo vsako magistraturo posameznika mogoče datirati. Kolegiji si sledijo po enakem vrstnem redu kot v poglavjih o kolegijih. Vsak magistrat je označen s posebnim številom, kar v knjigi služi za identifikacijo posameznikov. V poglavju 8 so v sklepnih ugotovitvah strnjene vse informacije in dognanja iz prejšnjih poglavij. Avtor najprej povzame rezultate o organizacijski sestavi kolegijev in o karieri (cursus honorum) njihovih magistrov. Temu sledi razlaga raznih strokovnih izrazov honoratus, quinquennalicius, quin- quennalicius perpetuus itd., statistične analize o statusu in izvoru magistratov, opis funkcij in dolžnosti magistratov ter njihova povezava z municipalno administracijo. V nadaljevanju je vključenih nekaj dodatkov v pomoč bralcu. V dodatku 1 so besedila nekaterih neobjavljenih napisov iz Ostije in "fusti" tesarjev ("fabri tingarii") iz Santa Prassede v Rimu. Dodatek 2 vsebuje listo in konkordanco napisov, ki pripadajo magistra- tom. Popolna lista magistratov v vrstnem redu. kot nastopajo v katalogu, jc v dodatku 3. Sem so vključeni tudi podatki o statusu in prednikih magistrata ter naziv (titulatura) njegove magistrature. V dodatku 4 jc kazalo vseh kolegijev, katerih magistrati so bili vključeni v študijo, v zadnjih dveh pa indeks imen (nomina in cognomina) magistratov. Na koncu knjige je obsežna bibliografija pogosteje navajanih del. Milan LOVE NJ A K (iian Luca Gregori: Geneulogie estensi e falsificazione epi- grafieu. Opuscula epigraphica 1. Časa cditricc Quasar, Roma 199«. 30 strani. S pričujočo knjižico, ki ni daljša od srednje dolgega članka, se (poleg odličnih Supplementa Italica in Vetera) odpira nova serija monografskih izdaj Oddelka za antične zgodovinske, arheološke in antropološke vede na Univerzi La Sapienza v Rimu. pod vodstvom S. Pancicrc. Delce obravnava problem epigrafskih ponaredkov v severni Italiji; iztočnica za študijo jc napis CIL XI 848, ki ga je izdal Bormann in ki se hrani v Modeni. v Lapitlario Estense. Napis omenja nekega Tiberija Atija Gajevega sina, ki je opravljal funkcijo enega od četverice mož s pooblastilom izrekanja sodb (quattuor viri iure dicundo). V CIL-u je objavljen kot pristen, vendar kratko besedilo vsebuje nekaj nenavadnih podrobnosti, tako da jc bil sum v njegovo pristnost upravičen; pričujoča študija je dokazala, da gre nedvomno za ponaredek iz obdobja renesanse. Avtor obravnava problem začetkov ponarejanja starin in vzrokov za to dejavnost, ki je bila posebej razširjena v severni Italiji (glej npr. tudi G. Bandclli, C. Rgnatius T.f.Veitor e C. Virginius C.f. Pulchcr. Dall'antico ai moderni, v: Maniagolibe- ro, un paese, la sna gente. Maniago/Pordcnone 1989. za nas zanimivo zaradi neposredne bližine). V Benetkah in v Padovi jc mogoče že v začetku 14. stoletja opaziti željo mest, da bi utemeljila svojo čini daljšo in slavnejšo zgodovino. V tem prizadevanju so humanisti na eni strani arbitrarno povezovali pristne epigrafske spomenike z antičnimi literarnimi viri. korak naprej pa je bil ta. da so na osnovi bolj ali manj pravilno interpretiranih podatkov iz literarnih virov ponarejali napise. V 15. in 16. stoletju je ponarejanje še dodatno cvetelo, ker so si plemenite družine prizadevale navezati svoj rodovnik na antične Rimljane ali celo na mitične heroje. Sredi 16. stoletja je med Estcnci i/ Fcrare in Medičejci iz Modenc v zvezi / vprašanjem, kateri družini gre prednost pri odnosih s papežem in vladarjem, izbruhnila prava diplo- matska vojna. O rodovnikih uglednih družin so obstajale obsežne učene knjige, v katerih so opisovali njihov izvor s podobnimi besedami kot npr. (iian Battista Giraldi Cinzio, ki v svojem latinsko napisanem delu De Ferraria et A test in i\ 1'rincipihus commentariolum (sredi 16. stoletja) piše, da neka- teri izvajajo začetek Estcncev od Noctovih potomcev, drugi pa od Antenorja o/, njegovega tovariša Marka, zato so markizi, sam pa je mnenja, da družina izhaja od antičnega Herkula. V takšni klimi so nastajali epigrafski ponaredki, ki naj bi dokumentirali učene teorije nekaterih italijanskih huma- nistov, ki so si zanje želeli otipljivih dokazov. Avtor je sledil vsem še ohranjenim arhivskim objavljenim in le rokopisno ohranjenim zapisom tega spomenika in je zaključil, da jc besedilo napisa po vsej verjetnosti dal ponare- diti Girolamo Falletti med bivanjem v Benetkah, ko je priprav- ljal genealogijo Estencev. Njihov izvor jc izpeljeval iz antične familijc Atijev. Kot arhivski dokument je bil napis poslan Alfonzu II. Konec 16. ali v začetku 17. stoletja je kamen skupaj z drugimi estenskimi zbirkami antičnih spomenikov prišel v Modeno. nekaj deset let pozneje pa v družinsko rezidenco na deželi. Pentetorri. Čez sto let seje vrnil v njihovo mestno palačo, dokler ni na začetku prejšnjega stoletja našel svoj prostor v Akademiji lepih umetnosti in nazadnje v lapida- riju Muzeja. Knjižica je opremljena z nekaj reprodukcijami prepisov napisa iz različnih rokopisov in s fotografijami, ki prikazujejo poleg tega nepristnega spomenika tudi avtentične rimske napi- se, ki so služili ponarejevalcu za navdih. Delce je nedvomno zelo zanimivo; kot je navedeno v 1. opombi, bo izšlo kot članek v zborniku Miscellanea di studi arclieologici e di antic- hita IV (izd. F. Rebecchi), nikjer pa ni povedano, iz kakšnih razlogov jc izšlo tudi v knjižni obliki. Marjeta $AŠEL KOS E. Ronicr-Martijnse: Romerzeitliche Bleietiketten aus Kal- sdorf, Steiermark. Osterreichischc Akademie der Wissenschaf- tcn. Phil.-Hist. Klasse. Denkschriftcn Bd. 205. Wien 1990. 279 strani. 140 slik in 32 tabel. V zadnjem času epigrafiki vse več pozornosti posvečajo napisom na uporabnih predmetih (keramiki, kovinskih pred- metih, opekah ipd.), ki jih v korpusih napisov najdemo pod oznako instrumentum domesticum. Razen žigov izdelovalcev gre večinoma za tekste v kurzivni pisavi, ki označujejo lastni- štvo, težo ali mero in tako neposredno pričajo o življenju preprostih ljudi. V Peči na Madžarskem jc bil tudi že prvi epigrafski kongres posvečen tej tematiki (II. - 14. september 1991). na katerem so bili predstavljeni najnovejši dosežki s tega področja. Med instrumenta domestica spadajo tudi napisi na svinčenih ploščicah, najdenih širom rimskega imperija. Največjo tovrstno najdbo doslej predstavlja depo čez 1000 ploščic iz Siseijc. odkrit v prejšnjem stoletju, ki še ni bil deležen primerne objave. Objavljenih je bilo le 21 ploščic, ki so danes v Budimpešti ((i. Alloldy, Eoliu Archeologica 8. 1956. 97 ss). Drugo najštevilnejšo najdbo svinčenih ploščic predstavlja depo iz Kalsdorfa na avstrijskem Štajerskem, ki vsebuje 201 kosov in nam ga predstavlja pričujoča knjiga. Najdba je prišla na dan leta 1979 pri planiranju za gradnjo hiše. Žal so bile stratigrafske okoliščine v gradbenimi stroji uničene, tako da najdbe ni bilo mogoče točneje časovno opredeliti. Fragmenti keramike, ki so bili najdeni ob gradbenih delih kažejo na 2.-4. stoletje. Stanje ohranjenosti ploščic jc različno, pri večini površino pokriva prcpcrcl ali zasigan sloj, tako da so črke pogosto komaj razpoznavne. Večina ploščic jc popisana na obeh straneh v latinski kurzivni pisavi, katere branje dodatno otežujejo samovoljne ligature v tekstu in majhnost ploščic. Avtorica nam po uvodnem delu predstavi postopek čiščenja, konserviranja, branja, risanja in fotografiranja ploščic. Najprej so bile oprane / vodo in mehko ščetko, nato pa očiščene s posebno metodo pihanja steklenega prahu. Pri konzerviranju je bil uporabljen poseben lak. Branje tekstov jc potekalo pod stcrcomikroskoponi s 7 do 45-kralno brezstopenjsko povečavo, pri čemer so bile ploščice dodatno osvetljene s posebnimi svetilnimi palicami, ki jih jc bilo mogoče prilagajati. Pri prerisovanju je bila uporabljena posebna priprava, namenjena za risanje žigov na teri sigilali. V katalogu jc obravnavanih 131 ploščic, na katerih so bili ugotovljeni napisi Vsaki jc praviloma namenjena po ena stran v knjigi. V /gornjem delu strani jc vedno risba prednje in zadnje strani ploščic, pri čemer je stran z osebnim imenom obravnavana kot prednja, stran z drugimi noticami pa kot zadnja stran. Če jc bila ploščica večkrat uporabljena in so sledovi prejšnjih tekstov še vidni, je to v risbi označeno s črtkanimi linijami, medtem ko jc mlajši tekst izpisan s polnimi linijami. Risbi sledi opis stanja ohranjenosti ploščic, prepis teksta z velikimi črkami in komentar k imenom in posebnostim v tekstu. Kataloškemu delu sledi analiza obravnavanega mate- riala in interpretacija. Izkazalo se je. da gre za enostavne latinske tekste, zapisane v pogovornem jeziku, velikokrat tudi fonetično. Ugotovljene so bile številne slovnične posebnosti, kot haplografije (npr. Nigelio namesto Nigellio), pri imenih v rodilniku končnica -i namesto -ii. izpuščanje nosnikov (npr. Cesorinus namesto Censorinus) in drugo. Pri interpretaciji prednjih strani etiket ni bilo posebnih težav, ker gre večinoma za imena. Nastopajo tako rimska kot tipično keltska, od katerih so nekatera zastopana samo tukaj. Večinoma so zapi- sana samo cognomina v imcnovalniku. le včasih jc dodano tudi rodovno ime v rodilniku. Poleg imen so nekajkrat nave- deni tudi poklici imenovanih oseb (FVLLO-valjavec, suknar. LORARIVS-jermcnar. CLAVSTRARIVS-ključavničar, LA- PIDARIVS-kamnosek). Več težav je imela avtorica pri interpretaciji zadnjih strani ploščic. Tukaj so zapisane kratke notice (npr. RVC. PVR. LEVO. CAS. PAS), poleg katerih je včasih naveden določen znesek v denarijih ali črka P s številom. Po avtoričinem mnenju se notice nanašajo na delo v tekstilnem obratu-suk- narni (fullonica). Dober argument za to ji predstavlja devet- krat izpričano FVLLO (valjavec, suknar). Naslednji argument naj bi bil večkrat v ccloti izpisano SVLPVR (žveplo), navedba materiala, ki ga je uporabljal suknar pri delu. Za okrajšavo PVR predlaga avtorica razrešitev v PVRPVR (rdeče barvilo, škrlat). izraz, ki je v antiki veljal tudi kot splošna oznaka za rdečo barvo. LEVO pa povezuje z latinskim glagolom levare (gladiti), kar naj bi označevalo zadnji postopek pri stopanju (tkanina jc bila postavljena pod stiskalnico in dalj časa pod pritiskom, tako da je nastala gladka bleščeča površina). Za CAS jc žc E. Weber predlagal CASVLA. kar pomeni na keltskem področju zelo razširjeno ogrinjalo s kapuco, za PAS pa avtorica domneva sorodnost z PAE. ki jc izpričano na Stalenskem vrhu in ga. R. Egger povezuje z paenula-plašč s kapuco. Za nekatere noticc (MOR.GRV.AMAR) ni bilo mogoče najti zadovoljivih rešitev. Za večkrat izpričan M predlaga avtorica razrešitev v MANTVS (kratko ogrinjalo, pelerino) za P pa PONDO (rimski funt) ali PES (rimski čevelj). Na tej strani ploščic so izpričana tudi števila v kombi- naciji z P.S (semis) ali oznako za denarij, kar kaže na podatke o teži. meri. plačilu ali ceni. Ker najdbe ni bilo mogoče datirati po arheoloških kriterijih, jo avtorica časovno opredeli s po- močjo drugih dokumentov v kurzivni pisavi. Med temi so najbolj znani napisi iz Pompejev, ki so bili ali / barvo naneseni na zid ali vrezani v mehek omet (grafiti). Drugi pomembni dokument v rimski kurzivni pisavi so lesene tablicc iz Vindo- lande (Velika Britanija), ki so popisane s črnilom in datirane v čas 95-115 po n.št. Pisava, ki jo uporabljata obe navedeni vrsti dokumentov, je v strokovni literaturi označena kot Capi- talis cursiva in jc bila v uporabi od I .-3. stoletja za vse vrste dokumentov razen knjig. Konec 3. stoletja se je iz nje razvila I.i. Minuskel Cursiva. ki je bila od takrat naprej uporabljena za vse kar je bilo zapisano. Ploščice iz Kalsdorfa so popisane s Capitalis cursiva, zato jih avtorica opredeli v 1.-3. stoletje. V nadaljevanju najdemo v knjigi pregled ostalih najdišč podobnih svinčenih ploščic s kratkim komentarjem in literatu- ro. Temu sledi poglavje o predelavi volne v antiki, tehniki in terminologiji izdelave obleke in tkanine pri Rimljanih. Pogla- vitni vir za to jc Plinij Starejši (Naluralis historia) in izkopanine v Pompejih. V Pompeji h je bilo izkopanih več obratov za izdelavo sukna (fulhnicue). katerim jc v knjigi posvečeno posebno poglavje, o delu suknarja (lullo) pa so pomembni dokument ludi freske iz Pompejev in upodobitve na nagrobni- kih. Zadnje poglavje v knjigi nam predstavlja izdelavo stopa- nega platna v današnjih suknarskih delavnicah. Današnji po- stopek izdelave tovrstnega blaga sc. kol kaže. le malo razlikuje od antičnega. V zadnjem delu knjige je navedena literatura, nato pa sledijo registri k pojmom, obravnavanim v knjigi in v katalogu imenovanim osebnim imenom. Na tabelah so kvalitetne foto- grafije 18 ploščic delavnice (fullonicae) iz Pompejev in nekaj reliefov ter pompejanskih fresk z upodobitvijo izdelave platna. Milan LOVEN JAK Gabriele Wesch-Klein: Liberalitas in rem puhlicam. Private Aufivendungen zugunsten von Gemeinden im romisehen Afrika bis 284 n. Chr. Antiquitas Reihe 1, Bd. 40. Bonn 1990. 441 str. Avtorica se je lotila teme, ki jc v zadnjih letih doživela pravi razcvet in ki je bila tudi glavni predmet 10. mednarod- nega kongresa za grško in rimsko epigrafiko, namreč donator- stvo v rimskem imperiju v vseh svojih oblikah. Wesch-Klein. ki se jc v okviru te obširne problematike omejila na privatno munificenco, je zbrala na to temo nanašajoče se napise iz vseh provinc zahodnega dela imperija, vendar se je zaradi preveli- kega obsega gradiva pri svoji interpretaciji omejila na afriške province: Prokonzularno Afriko, Numidijo in obe Mavretaniji (Caesariensis in Tingitano). Knjiga je razdeljena na dva velika dela: epigrafsko gradivo samo (ki predstavlja drugi del knjige), razdeljeno po provincah in v okviru provinc po mestih (po abeccdnem. ne geografskem redu) oz. mestnih območjih, pri čemer so napisi citirani po standardnih oz. zadnjih merodajnih izdajah in izpisani v celoti, kar bralcu zelo olajša uporabo knjige. Zbirki afriških donator- skih napisov sledi tabelarični pregled gradiva, ki je posebej praktičen za hitro orientacijo. Prvi del knjige, ki je precej krajši, obsega ovrednotenje epigrafskega gradiva in je razde- ljen na šest večjih enot. V poglavjih prvega dela Wesch-Klein obravnava na eni strani vrste in oblike privatne munificcnce. na drugi pa nagibe, iz katerih so sc donatorji odločali mestu kaj podariti, dalje obravnava njihovo socialno pripadnost, posebej se posveti vprašanju žensk in njihovi udeležbi pri javnem dobrodelništvu in udeleženosti večjih ali manjših združenj pri municipalni munificenci. Pojave donatorstva nazadnje tudi časovno opre- deli. kolikor gradivo to omogoča. Zanimivo jc. kaj vse so premožnejši mestni prebivalci poklanjali svojemu mestu ali svojemu kolegiju: od manjših ali večjih denarnih vsot. s pomočjo katerih naj bi si npr. člani kolegija pripravili vsako leto na donatorjev rojstni dan ali rojstni dan katerega od njegovih sorodnikov slavnostni obed in s tem počastili njegov spomin, prek svetišč, term, gledališč in drugih javnih zgradb do cirkuških in drugih iger in gladiatorskih tekem. Knjiga jc brez dvoma odličen prispevek k študiju zgodovine mest v rimskem imperiju, saj nam pomaga razumeti njihovo enkratnost in posebnosti, daje nam slutiti razgiban vsakdan antičnega afriškega meščana, ambicioznost posameznikov, po- kaže velike socialne razlike med različnimi plastmi prebivalstva in raznolikost udejstvovanja meščanov v mestni upravi in mestnem življenju nasploh. Delo Wesch-Kleinove, v katerem jc gradivo zelo skrbno zbrano in primerno obrazloženo, bo posebej pridobilo na pomembnosti, ko bodo opravljene po- dobne študije tudi za druge province. Če pustimo ob strani bogate province vzhodnega, grškega dela imperija, kjer sc jc lokalni "evergetizem" (lako imenovan po grški besedi "eucr- getes", dobrodclnež, za državo zaslužen mož) neposredno navezoval na donatorstvo. značilno žc za klasično in posebej za helenistično obdobje, in kjer so li pojavi dobro raziskani, ter sc omejimo le na zahod, lahko ugotovimo, da so za nekatera področja severne Italije. Galije in Britanije študije donatorstva žc predložene. Zanimivo je dejstvo, da so sc v Afriki različne oblike donatorstva razmahnile posebej v 2. stoletju po Kr., v naspro- tju z Italijo, kjer je Ic-to, glede na prvo stoletje, tedaj žc nekoliko v zatonu. Pogosto so postavljali zgradbe, darovali mestu razne druge objekte ali kako drugače obdarovali meš- čane predstavniki mestne uprave, župani, edili ali svečeniki, v zahvalo za čast. ki so jim jo someščani izkazali, ko so jim zaupali te odgovorne funkcije. Višji sloji v mestu so na eni strani stremeli po tem, da bi postali člani mestnega sveta in opravljali mestne upravne funkcije, po drugi strani pa jc to pogosto pomenilo težko finančno obveznost, ki ji marsikdo posebej pozneje, v 3. stoletju, že ni bil več kos. in so se začeli javnih funkcij celo otepati. Razvoj privatnega donatorstva gre roko v roki / razvojem municipalizacijc afriških mest, kol je