MIKLAVŽ KÜRET:
Kaši narodni običaji - nas najlepši zaklad
Ko so začeli zapisovati običaje...
Zanimanje za narodno običaje se je pojavila žc pred kakimi 150 leti, v dobi tako imenovane romantike. To duhovno gibanje, ki sc je uveljavilo zlasti v književnosti, je začelo odkrivati zaklade narodnega življenja, ki jili je doba pred njim, tako imenovano razsvetljenstvo, ne le zaničevala, ampak naravnost preganjala. Ravno duhovni polom, ki ga je doživelo zgolj razumarsko usmerjeno razsvetljenstvo, je napotil romantike, da so se obrnili spet k narodu, začeli zbirati in zapisovati narodne pesmi in reke, vraže in igre, šege in običaje. Življenje dotlej zaničevani!) tlačimo v je dobilo v očeh izoDražcnstvu nov čar. Vse je prisluhnilo klicu tedanjih velikih duhov, Češ da se je treba vrniti k naravi io k tistim zakladom, ki jih hrani neizprijeno ljudstvo.
Nova smer je obogatila umetnost in znanost. Ustvarila je mnoRo lepega. Narodna poezija je navdihnila številna književnn del«. Narodno blago je napolnilo obilne zvezke znanstvenih razprav. Toda v življenje samo ni stopilo, človeka samega ui preobrazilo. Razsvetljenstvo je zatiralo narodno blago, a mu nikoli ni moglo do živega. Devetnajsto stoletje pa ga jc načelo pri korenini.
Smrtna nevarnost — industrializacija.
Umika sama ni utegnila ali ni več mogla zajeti človeka in njegovo življenje. Prehiteval jo je namreč zunanji napredek, nagli razvoj »civilizacije«. Nove iznajdbe, ki so v preteklem stoletju kar podile druga drugo, so dale neverjeten razmah tehniki. Svobodno gospodarstvo, ki ga je uveljavil gospodarski liberalizem, je izkoristilo ta razmah in doseglo svojo najpopolnejšo obliko v kapitalistični industrializaciji. Le-ja je začela spreminjati življenje narodov zlasti od polovice preteklega stoletja dalje. Množice zdravega kmečkega ljudstva so zapuščale grudo in izginjale v neštetih mestnih tovarnah. Življenjske prilike so se tako rekoč čez noč spremenile. Mirni tek življenja se je spremenil v divji dir po zaslužku. Denarni mogotci so začeli svoj nenasitni grabež. delovno ljudstvo pa se je Čim dnlje teže pehalo za svojo skorjo kruha. Vsakdanjost je postajala siva, živčna, shirana. Povsod naglica, zagrenjenost, sovraštvo.
V tem duhu pač ni moglo živeti spokojno življenje narodnega izročila. Kmetje, ki jih je izvabila industrija v mesto, so postali izkorenin jenci in so izgubili s tem izročilom živi stik. Še več. Novi duh je začel vdirati po novih prometnih žilah eelo na deželo. Danes vidimo, da izginja staro izročilo celo v pozabljenih predelih, ki jih doseza tujski promet ali pa jih kvarijo vplivi domačinov, ki se vračajo iz slu/h v mestu, iz tovaren. Ponekod se je industrija tudi že zajedla v telo podeželja tn se del vaščanov vozi v bližnje tovarne, kjer se na vzamejo jedkega in utrujenega duhä po poli pro-letarcev. Pozabiti tudi ne sinemo pogubnega vpliva izkoreninjenih izobražencev in zlasti po poli izobražencev, ki — prežeti »mestnega« ali kakor koli »naprednega« duha — na svoj način razkrajajo staro skupnost in zastrupljajo staro miselnost.
Tako smo priče hudega razdejanja, ki ga opravlja novi duh. v/raste! iz novih gospodarskih in socialnih razmer. Zakladnica narodnega izročila, ki jo je s tolikšno ljubeznijo odkrila romantika, se prazni. Leni narodni običaji med našim narodom iz leta v leto bolj izginjajo, kakor bi se stari čus res umikal novemu.
Sta stari in novi Čas res u e s p r a v 1 j i v a 'i
Gotovo je res, da se poezija tovarn, žele/.obe-tona in elektrike močno razlikuje od poezije običajev. ki jih jc rodila patriarhalna kmečka skupnost in idilična spokojnost minulih dob. Toda nasprotje, ki gn vidimo danes med tema dvema silnima svetovoma, n i nujno. Na prvi pogled se sicer zdi, da je moderna civilizacija v nesporni premoči in da o kakšni »sili« starega sveta ne more biti govora. Tisti, ki ga je zajela snovnost in »stvarnost« modernega časa, morebiti res nc čuti nadsnov-niti in nadrazuinskili vrednot izročila. Ne zaveda se, da si sam izpod-veznje življenjski živce, ko tepta vrednote, ki se je nanje opiralo življenje njegovih prednikov. Prej ali slej pa doživi, da je človeštvo z zgolj zunanjim napredkom, s samo civilizacijo zašlo v slepo ulico, ki je strašne j ša od katere koli v zgodovini.
Veliki narodi, ki so med prvimi v civilizato-ričnem napredku in imajo razlito tehniko in mogočno industrijo, so v zadnjih letih spoznali, da je rešitev spet le tam, kjer so jo odkrili pred 150 leti romantiki — v vrnitvi k narodnemu izročilu. Ponekod so sicer segli predaleč — v sivo
Ponekod še nabirajo stare zaboje iti
jih veliki leden nosijo pred cerkev,
kjer se zbere mladei z gorjatami. Tu jih razbija in tako — Boga straši...
davnina — in so vse premalo upoštevali tvorne sile krščanske omike, ki je odločilno oblikovala narodno izročilo zadnjih stoletij, toda kljub temu je že sama vrnitev k virom narodovega duhovnega življenja zadosti značilen pojav.
Zunanji napredek in narodno izročilo ne smeta biti nesprav 1 ji v u sovražnika. Ostajata sicer dva ločena svetova, toda bi morala živeti drug ob drugem. ne da bi drug drugega izključevala.
Občudovanja vreden vzgled takega sožitja nam dajejo Japonci, ki so sprejeli najnovejše pridobitve zahodne civilizacije, a skrbno čuvajo svoje narodno izročilo. Nespametno in tudi nemogoče je, dn bi se svet odpovedal pridobit vam. ki jih je prinesla sodohnu civilizacija, ako so za človeško življenje koristne. Toda nikdar se ne sme zgoditi, da bi zunanji napredek ugo-nabljal vrednote narodnega izročila, ako nočemo, da /.uide narod v življenjsko nevarnost.
Kje so narodni običaji doma.
Enakomerna menjava, ritem, je načelo življenja v vesoljstvu in na zemlji, v mrtvi naravi in človeku. V ritmu udarja sree in dihamo, v ritmu se men javata dim in noč, se menjavajo letni časi, ritma zahteva tudi naše življenje v krogotoka letu. V ritmu se ponavljajo nedelje, leto za letom se v ritmu ponavljajo prazniki.
Nedelje in prazniki so poudarjeni utripi v ritmičnem krogoteku leta. Naši predniki so jih doživljali kot take. Cerkev jih kol take slavi do današnjega dne. Kakor svetli vrhovi so, ki se dvigajo iz sivine vsakdanjega garanja, in jih ohžarja nadvsakdanja svetloba. Kakor čudežne postaje so, ki romamo od ene do druge leto in dan in iz leta v leto. Prinašajo posvečen je in poezijo v pusto vsakdanjost. Naši predniki so jih ozalj-šali z različnimi in mnogoterimi, preprostimi ali bogatimi, vselej pa globoko smiselnimi obredi, ki jih imenujemo običa je. Tri tem je sodeloval včasih spomin na pogansko davnino, vselej sta pomagala vzgled in pobuda Cerkve, nikoli pa naši predniki pri tem niso zatajili svoje narodne samobitnosti. Iz nje so tn domača obredja, običaje, oblikovali, ona jim je dajala 5Vojski, naš pečat. Vanje so položili tisto, kar lahko imenujemo narodno dušo. Ta duša je bila slovenska in krščanska. Ta duša v njih živi. zato so običaji naš najlepši zaklad.
Kateri pa je tisti krog. ki so v njem naši običaji nastajuli, se v njem dedovali iz rodu v rod? Tisti krog je predvsem družina, šele za njo soseska aH vos in nazadnje !ara. Večino naših lepih običajev je rodila patriarhalična skupnost zdravega, več ali manj premožnega, v domači zemlji zakoreninjenega doma.
Odtrgajmo družino od grude, razbijmo jo, pahni-mo posamezne člane v bedo modernega proletarstva — pa smo uničili dragoceno dediščino. Preženimo iz družin starega duha skupnosti, zastrupimo odnose do naravnega ritma življenja in s tem do izročila, do vere in Cerkve, pa jih bomo pognali v sivo in brezupno vsakdanjost, ki ne pozna svetlih posfu.j, ne pozna vezi z nikomer, ne ve zn smisel življenja in se ustavlja le od časa do časa pri hrupni zunan ji zabavi, ki zapušča še večjo praznoto v duši.
Vsn naša skrb veljaj zato družini, da bo življenja zmožna in da bo čuvala tistega duha. ki v njem staro izročilo uspeva in se ohranja. Dobre družine ustvarjajo dobre soseske, dobre soseske dobre fare, dobre Inre pa so poroštvo narodovega obstoja.
Kakšno delo nas čaka
Danes vidimo, da so nekateri običaji že izumrli, das! so šc v spominu, medtem ko so nekateri popolnoma pozabljeni. Nekaj običajev še živi, Narorlno-vzgojno delo v najlepšem pomenu besede je, ce si prizadevamo, obuditi ves ta zaklad spet v življenje; ga
od kopati, kolikor je zasutegn: mu dati prvotni smisel, kjer je zinnlieen; mu dati sodobno obliko, kjer je šel samovoljna pota.
To delo se je drugod že začelo. Ne hojmo se tistih, ki pri vsej dobri volji zmajujejo z glavami, češ dn je naš čas navsezadnje le nekaj drugega kakor so bili slavni »dobri stari časi« iu da mrtvili reči ne bo mogoče obuditi v življenje in ne pri življenju ohraniti tistega, kar gre svojemu koncu naproti. Hvala Bogu, tuji vzgledi govore drugače. Tudi drugod so imeli dvomljivce, pa so se vsi spreobrnili.
Treba pa bo najprej pripraviti tla in ustvariti nujno potrebne pogoje, ki so za uspeh takega prizadevanja življenjskega pomena:
t. Treba je žive in prave narodne in globoke verske zavednosti» Nestvarni, od slovenske samobitnosti drugam usmerjeni nacionalizem, ki je zaman poskušal pogrniti korenine (v zadnjih dveh desetletjih) pri nas, in pa verska brezbrižnost ali pa zgolj zunanja vernost sta strup, ki bosta naše prizadevanje v kali zadušila.
2. Priti moramo do močne skupnosti, obče -stvene zavesti. Iskati moramo vse, kar nas druži, izogibati se vsemu, kar nas razdvaja. Družina v malem bodi v z plod narodu, ki je družina v velikem. Biti moramo širokogrudni in prizanesljivi; ljubezen nam bodi res prva zapoved. Kakor je sovraštvu med brati in sestrami v družini velika, največja nesreča za družino, tako bodi prekleto sovraštvo med rojaki, sovrn-štvo zaradi političnih iu drugačnih razlik. Priznajmo, da so razlike možne, n da moramo ohraniti pri vsem vsaj eno skupno točko.
"•>, Izvršiti je treba veliko socialno delo. V družinah. kjer vlada pomanjkanje, revščina, večna skrb, celo glad, kjer se je zato naselila duševna otopelost in je edino gibalo — priznajmo si — razumljivo razredno sovraštva, gornjih pogojev pač ne bomo mogli oživo-tvoriti In tudi s svojim delom ne bomo mogli blizu. In narod, ki ga tvori mnogo aH česar nas Bog ohva-riij — veČina takšnih družin, more biti kvečjemu raja, ne more pn upati aa dvig v smislu zgornjih zahtev.
V tako pripravljena tla bomo sejali. Prvo, kar bomo morali vzbuditi, bo smisel, bo razumevanje za naše delo.
Naše narodopisje nam je otelo mnogo biserov, ki jih bomo spet ponesli v nase družine. V dobrih družinah — mnogo jih je še na kmetih, dosti tudi v mestih — živi še innrsikukšcn običaj, ki pa homo skrbno poiskali. Treba bo vse to spraviti na dan, priobčiti in začeti s podrobnim delom od družine do družine.
Naši običaji — naša rešitev.
Ko se Japonec, ki če/, dan v obleki brezhibnega ynnkeejevskega kroja dela v pisarni ali tovarni, vrne zvečer domov, se obleče v kimono. Iz navideznega zahodnjaka postane spet in samo Japonec.
Ker ne moremo uiti silnemu zagonu zunanjega napredka in njegovim nevarnost iiu. se moramo notranje utrditi ju si moramo ustvariti neko zavetje, ki se vanj vračamo dan za dnem in v njem črpamo notranjih sil. Takšno zavetje je družina, i n sicer družina, ki spoštljivo i n v duhu p r e ti n i k o v neguje stare običaje. Veliki narodi so pravočasno opazili nevarnost, ki jim preti. Tudi za naš narod je skrajni čas, da se ravna po njihovem zgledu. Čc bodo naše družine svetišča, ki bo v njih v običajih prednikov vedno živ plamen naše narodne duše, nam tudi tehnika in civilizacija ne bosta nevarnnst.
Zato je zadnji čas. da se ne zadovoljimo več z delom, ki so nas ga učili romantjki, dasi jc še mnogo običajev nezapisanih in pričakujejo požrtvovalnih narodopisnih delavcev. A tudi čakati ne utegnemo več. Naši narodni običaji se morajo skoraj že uveljaviti tudi v življenju.