Stev. V Ljubljani, 4. junija 1919. Leto LIX. Glasilo Jugoslovanskega uiiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. Je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsako sredo popoldne. Ako Je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 20-— K pol leta .... 10-— „ četrt leta .... 5-— „ posamezna številka po 40 vin. Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 75 vin. . . , dvakrat. . 60 „ . . , trikrat . . 45 . za nadaljnja uvrščenja od petit-vrste po 30 vin. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Mestni trg štev. 17/I1L Poštna hranilnica št. 11.197. Reklamacije so proste poštnine, Za reklamne notice, po)asmla, poslana, razpise služb je plačati po 60 vin. za vsako petit-vrsto. Priloge stanejo poleg poštnine še 45 K. Telefon uredništva štev. 312. Članstvo Zaveze jugoslovanskega učiteljstva ima s članarino tudi že plačano naročnino, torej ni treba članstvu naročnine posebe plačevati. Ker o binkoštih ne bo v Belgradu večine poslancev in ministrov, ki morajo z njimi v interesu bodočnosti vsega šolstva in učiteljstva kraljestva SHS razpravljati delegati učiteljskih organizacij, se posvetovanje o ustanovitvi enotne osrednje učiteljske organizacije (Unije jugoslovanskega učiteljstva) ne vrši dne 8. t. m., ampak se je mora o preložiti na čas, ko bo Narodno predstavništvo zopet zboro-rovalo. To se zgodi koncem tega meseca. Čas naznanimo točno v prihodnji številki „Učiteljskega Tovariša". Pred novim položajem - iredentizem. slovenski V zgodovini je napočila našemu narodu nova doba. Nahajamo se v popolnoma novem položaju. Prej — razen z beneškimi Slovenci — srno bili vsaj poii-tiško združeni vsi drugi in vsaj v kulturnem kontaktu in duševno v zvezi in združeni. Sedaj smo politiško-razkosani skoro v polovico vsega naroda, in del naših rojakov je danes izvun naše domovine, po-litiško odtrgan od nas. Preti nam nevarnost, da bo imela težave in zapreke tudi naša kulturna vez z njimi in bo s tem ogrožena naša narodnost tam. Oni so danes brez moči na milost in nemilost izročeni tujcu in vrženi v temo narodne odvisnosti in hlapčevanja. In ta tujec, ki jim bo vladal, ne pozna prenizkih sredstev za raznarodovanje, on ne pozna in ne pripo-zna manjšinskih narodnosti v svoji državi, ne manjšinskega jezika, ne pravic narodne manjšine v uradu in drugje, tem manj v šoli. Socialni čut pravičnosti mu je nepoznan, nacionalna ideja mu je v njegovi državi samo ena, ki se krije edinole z državno idejo velike Italije in ki pripoznava v tej državi samo svojo nacijo in svoj državni jezik. Mislili smo, da bodo ustvarile mir res miroljubne roke in nam dale trajen mir. Toda mir je ustvaril le napet položaj in ima danes značaj premirja. Zaman je prelita kri, zakaj trajen mir bo le tisti, ki bo zgrajen na socialni in nacionalni pravičnosti. Imperializem in kapitalizem sta zopet zavladala za gotovo dobo let nad človeštvom. Z njima pa je bila vsejana kal za nove boje med narodi, ki bo tekom let tlela, se razvijala in bo rasla in krog katere se bo sukala vsa politika bodočih dni, dokler ne napoči dan revanže in ura, da se iznova poizkusi priboriti zmago zahtevam socialne in nacionalne pravičnosti in ugonobiti imperialistični in kapitalistični družabni red. Prišla je ura revanže za Srbijo zaradi B<>sne, prišla je ura revanže za Francijo za Alzacijo-I.oreno in prišla bo ura tudi za nas in naše sinove.---- Odtrgali so slovenskemu narodu skoro do polovice zemlje in skoro do polovice rojakov in jih podjarmili tujcu. Ne Pravičnost nacionalna in življenska potreba za eksistenco naroda jim ne opravičuje tega dejanja. Kaj pa je ta dragocena pri-niorska In istrska zemlja za nas, bomo vedeli šele tedaj, ko se definitivno zavemo, cht je nimamo več in da nam je pot po naši zemlji do morske obale, kjer prebiva naš narod, in do zemlje, ki je last naših rojakov, pot do morja — zaprta. In kaj je bilo napravljeno s tem činom? Ustvarjen je bil s tem činom slovenski iredentizem, ki je pričel oživljati s prvim dnem okupacije slovenskega ozemlja, ki danes že živi in ki bo živel, dokler n<-> bo krivica narodu poravnana. Očetje "iega so v Parizu, pravi, duševni, pa v Rimu! In naš narod se dobro zaveda, da bodo ali so naši možje podpisali mirovno '"-godbo le zaradi tega, ker so jo — mo-Tii!'. Za nas pa ni napočil s tem čas jadiko-vanja, temveč čas resnega in smotrenega dela! Slovenska iredenta je zbujena in živi, in če se je lotimo, naj bo resno in vztrajno to naše delo, ker ni to delo dneva, temveč je delo let. Demokratizem nam mora biti temelj in pot, po kateri imamo vršiti tudi to delo. Ves narod, do zadnjega moža in žene moramo pridobiti za to idejo! Demokratizem je vodnik v boju proti nadvladi, izkoriščanju in zatiranju; on je borilec proti nadvladi narodov in za avtonomijo. Ce je boj za nadvlado med rurodi le tekmovanje med kapitalisti, "je boj za avtonomijo in proti izkoriščanju tudi boj proti kapitalizmu in hkrati boj za obče socialno pravo. Demokratizem postavlja temelje nacionalni avtonomiji in pravilu pouka v materinščini, ki ne sme kloniti umetno zasnovani premoči in raznarodovanju. De-mekratizem zahteva odpravo vladajočih slojev in odpravo vladajočih narodov. Pravilo pouka v materinščini je za odtrgani del našega naroda v nevarnosti. Nad tem delom našega naroda je prisilila uvedena še vedno nadvlada. Vzrok tenni je, šo vedno obstoječa buržoazna in kapitalistična družabna uredba, ki je imela n;>jzriavnejši vpliv pri mirovni pogodbi in ki nam je ustvarila vsestransko nezadovoljiv, nasilen in nedemokratičen mir. Zato še ni končan naš socialni boj, in dosedanja družba se mora razbiti, ker je bila krivična osnovnim načelom —■ ker bodočnost mora biti zasnovana na ravnoprav-nos:i vseh članov družbe in na sporazumu narodov. V smeri teli temeljnih načel moramo v bodoče obrniti pota učiteljstva, če hočemo korakati z duhom časa. In tudi iredentizem polaga v prvi vrsti učiteljstvu veliko nalogo. Pisatelji slovenskih šolskih knjig! V zemljepisnem delu naših beril mora ostati naša slovenska zemlja neokrunjena, celotna, povečati se mora celo za beneško Slovenijo in mora obsegati vse dele, kjerkoli prebiva slovenski narod, in najsi leže v državnih mejah ali izvun njih. Mejo slovenske zemlje tvori današnja živa slovenska jezikovna meja, to so zadnje koče, v katerih ima tirjati svojo pravico slovenski narod. Od Dčvina po znožju trdega Doberdoba, ob Soči do Brd, ob znožju brd-skih goric in po obronkih naše mučeniške beneške Slovenije do zareze Pontablja, Žila z našimi Ziljani — to je naša zemlja, in vsak kršček te zemlje mora naš šolar poznati z enako natančnostjo kot drago slovensko zemljo. Kadar govorimo o slovenski zemlji, ne smemo poznati državnih mej! In morje nižje od Dčvina, kjer živi danes naš jezik in ima tirjati naš narod svojih pravic — je naše morje! In naša zgodovinska knjiga ne sme poznati razcepljenega našega naroda: pripoveduje naj mladini, da bo vstal kralj Matjaž, ki bo s svojo vojsko osvobodil naše brate in zedinil vso našo zemljo... In slovenska pesem! — O »Soči « naj bo na prvem mestu, in proroške besede pesnika naj z visokimi čuvstvi in velikim spoštovanjem zna vsak naš šolar, naj mu j zvene, kot bi prihajale iz ust pesnika samega, ki spi v naši, od tujca podjarmljeni zemlji, da jih bo pomnil tudi tedaj, ko napoči zgodovinski dan in bo tudi sam stal ob njej -- v boju za dom! Oiii, ki se bodo nekoč borili za osvobojenje naših bratov, naj nosijo ljubezen do njih v svojih srcih, ker le ta jim bo vodnica do zmage! Naj ne izostane iz naših beril niti ena pes.im, ki opeva naše neodrešene kraje in S3 nje smisel lahko nanaša na nje. Zber.mo jih v pester nacionalen venec; na čelu naj jim bo naš »Naprej«; opišimo v najlepših besedah, ki jih zmoremo, svetost našega boja; pridenimo jim današnjo nacionalno jezikovno karto naše celotne slovenske zemlje, da vsakdo grafično vidi izražen naš program — in podarimo to knjigo mladini od rodu do rodu, da bo iz nje črpala moč za bodočo borbo! in sestavki naših beril morajo govoriti nadalje o slovenskem delu našega Trsta, o ilovenski Gorici, o naših kraških podzemeljskih krasotah, o našem zakladu te zemlje, o naših bratih v Istri; ne sme iz-ostati ni eden važnejši kraj, in pisani morajo biti vsi ti sestavki z večjo ljubeznijo in točnostjo nego kdaj prej. Naj ne piše nihče šolskih knjig, ki se ne zaveda novega, velikega zvanja! Šolska mladina mora napravljati zbirke v prid šolstvu in narodni izobrazbi v neodrešenih krajih. Kar se je prej zbiralo in razpečavalo v prid narodni obrambi: znamke, svinčen papir i. dr. — to podrobno narodno delo naj prevzame šolska mladina potom šol. naj se nadalje organizira in blago razpečava v prid fondu za zbujanje domoljubja v neodrešenih krajih. Resnica je, da kdor se hoče učiti trgovine, mora priti in opazovati trgovino kakega velikega obmorskega trgovskega mesta; naš narod bi bil trgovsko zrel šele tedaj, ko bi ves prešel veliko obmorsko trgovsko mesto in spoznal njega trgovino, tako da bi se v svoji narodni duši zavedel velikega pomena svetovnega trga in bi se zavedel velike pomorske svetovne ceste. Dokler tega ni, ostane kramar, ki razprodaja lc tujčevo blago! In kdor se hoče učiti irendentizma, irendentistične propagande za zbujanje čuta domoljubja, ta je moral preživeti dneve okupacije od 110-ven bra nadalje v Trstu, v sreolini mesta. Vse, kar zmore nacionalnega njihova velika italijanska domovina; vse, kar je mogla producirati še v teh dneh, jc biic-importirano v Trst in druge laške oaze na juge slovanskem ozemlju. V izložbah knjigotržcev so bile izstavljene karte neodrešene Italije, katerih ena je kazala demarkacijsko linijo od Brenunenc do Logatca, od Reke do Zadra — londonski jiakt; etnografična karta okup.ranega ozemlja, ki kaže Italijane pomešano naseljene s Slovenci do — Logatca, velik atlant s podrobnimi podatki reodrešene Dalmacije z vsemi falsifici-rammi statisričirmi podatki; karta kraškega razvodja in strategičnih točk na Krasu; opis kraške zemlje in Slovenci v z raznimi kartogrami in slikami; publikacije, izšle v Trstu v tem času »O stremljenjih Jugoslavije« in »O naravnih Jugoslovanskih pristaniščih v Adriji« — z italijanskega stališča — ilustrirana s kartogrami; knjiga »Jugoslovani in Italijani v Adriji«; »O Čehoslovaški repubtfki in Jadranskem morju« in nešteto podobnih kart in brošur, kakor »Naše zemlje iredente-, »Dalmacija m naše druge zemlje iredente« itd., ki so vse izšle v letih 1914-1918 in 1919 v Italiji. Te vse vsebujejo že sedanje zahteve Italije na konferenci v Parizu in jih podpirajo s svojimi šepavimi navedbami in dokazi, da pripada vse to ozemlje po vseh njihovih pravicah Italiji. Časopisni trg se je pomnožil in ponacionalil prav v tem smislu; izšli so za »Julijsko Benečijo«, kakor nazivajo našo zemljo, novi dnevniki, tedniki in revije, ilustrirani in neilustrirani; naravnost časopisna po-vodenj je pa nastala po cestah z dnevniki iz kraljestva, iz katerega so vsi listi odprli svoj trg tudi v Trstu, si ustanovili v Trstu svoje filijalke in lokale in razširjali italijansko »javno mnenje« po naši zemlji. Samo dnevnikov lahko naštejemo 20-25. Spakedrani italijansko-slovenski slovarčki in slovnice in »Presto sloveno«, »Presto croato« so pričeli rasti kot gobe po dežju v knjigarnah in bili tudi tako hitro razprodani. Vse se je pričelo zanimati za slovenski narod in se učiti slovenskega jezika, da bi ga čimprej zadušili! Vlada je stavila tej propagandi vsa sredstva na razpolage! Razpisala je visoke'nagrade za patriotično pisane slovenske šolske knjige, ki jih tiskajo — v Milanu. Za slovensko učiteljstvo priredi v večjih mestih v Italiji brezplačne tečaje za priučitev italijanskega jezika, in prva točka teh tečajev se glasi »nacionalna propaganda«. In trg razglednic? Tu je nacionalna in iredentistična propaganda še večja, ker je razglednica še bolj pripravno sredstvo za iredentistično propagando. V prvih dneh po okupaciji je že izšel v imitaciji pergamenta umetniško izdelan proglas italijanskega armadnega vodstva za zasedbo Trsta in potem v najrazličnejših fazah in simbolih ujedinjenje Trsta z materjo Italijo; izšle so najrazličnejše razglednice z geografičnimi kartami italijanskih zahtev in novimi mejami Italije, ki segajo do Logatca; Trst okrašen raz okna in na javnih poslopjih z italijansko nacionalno trikoloro in savojskim križem; relijef velike Italije, ki obsega priključeno že vse naše ozemlje; razne alegorije uje-dinjenja neodrešene zemlje z Italijo; relijef velike Italije, predstavljajoč absolutno gospodstvo v Jadranskem morju z italijansko trikoloro v Trstu, Pulju, Reki, Zadru in Valoni. Razglednice mučenikov v boju za neodrešeno ozemlje: anarhista Oberdanka; iredentista Saura, ki je udri v Pulj s podmorskim čolnom, slikajo v ječi in prinašajo odtisnjeno tudi na razglednici oporoko, ki jo je napisal v smislu iredentizma svojim sinovom, ter izpiske iz kriminalnih knjig; iredentista Batistija slikajo, kako ga avstrijski vojaki odpeljejo uklenjenega na morišče, v smrt. Ujedinjenje grbov in simbolično bratenje pokrajinskih in mestnih zastav z Italijo je predstavljano v najrazličnejših formah. Od vseh teh narodnih mučenikov in bo-rilcev za neodrešeno ozemlje so v izložbah naprodaj tudi doprsni kipi in okusni relijefi za okrasek doma. Njih narodno mučeniištvo je predstavljano v kinematografskih filmih, in v njih spomin so bile velike nacionalne proslave in manifestacije v Trstu. Neštet je trg najrazličnejših nacionalnih znakov, obeskov in drugih, od najpreprostejših in najcenejših, ki jih dobiš v vsaki trgovini, do najdražjih, ki jih imajo naprodaj zlatarji. Okusen je znak (podoben našim sokolskim), ki predstavlja na sprednji strani ujedinjenje Trsta z Italijo in zadaj relief Italije z ujedinjenim, odrešenim ozemljem. Peterožarna zvezda te naprodaj v vseh mogočih oblikah. Nosi jih vse! Matere kupujejo otrokom nacio- / nalne žepne robce, na katerih je v sredini odtisnjen zemljevid Italije z odrešenim ozemljem, na robu so pa krog savojskega grba vsi grbi odrešenega ozemlja, pokrajin in mest — in mati jim skrbno razlaga njih pomen in jim vceplja v srca prepričanje, da je vse to italijanska zemlja in dedna last. Na promenadi gleda Iz vrhnjega žepa damam in kavalirčkom eleganten svilen robček v nacionalnih barvah. Vse izložbe v trgovinah, vsak komad v njih je okrašen z italijansko nacionalno trikoloro in najsi je okusno ali ne. Pri njih ni navada, da okrase hiše ob posebnih slav-nostih hišni gospodarji z zastavami, temveč ima vsaka družina svojo nacionalno zastavo, ki jo izvesi ob posebnih prilikah; z njimi se izraža nacionalni čut družine in ga goje tudi z zunanjimi znaki. Danes je v Trstu vse nacionalno, vse ozračje je nacionalno! In to tuje nacionalno ozračje udarja v mrtvo in zasužnjeno nacionalno ozračje naše slovenske tržaške okolice in udarja na zaledje, ki je naše, a kjer jim je s strogimi kaznimi in z zaporom prepovedano pokazati javno ta svoj nacionalni značaj. In oni s tem ogrožajo nasilno potujčiti naš narod in mu vzeti našo narodnost! Ti ljudje, ko so bili ločeni od svoje zemlje, so se šele prav naučili ljubiti svojo nacijo in so uporabljali tudi vnania znamenja, s katerimi so pokazali svojo nacionalnost. In njihovi bratje v domovini so jih podpirali pri vsem tem delu s sredstvi, da so zbujali v rojakih čut domoljubja in celo s temi sredstvi potujčevali naše ljudi, preskrbovali so jim bogato zalogo, s katero so okrasili vse ob uri odrešenja Mi tega ne poznamo, mi smo še majhni v tem, in prav ljubiti nas bodo naučili šele naši bratje, ki bodo z neodreše-nega ozemlja prihajali k nam. Niso to le vnanjosti in malenkosti, ni jih podcenjevati, ker ti vnanji znaki so znaki notranjih čuvstev; in kaj je spoštovanje do slovenske trobojnice, vam lahko pove danes le oni, ki pride iz okupiranega ozemlja, kjer ni bilo dovoljeno izvesiti in izraziti veselja svoje notranjosti niti v dneh, ko je vsa naša domovina imela narodna slavja. Svobodo ve ceniti oni, ki jo je izgubil in kadar jo je izgubil! Potreba bi bilo poslati ljudi v svet, da se v njem uče nacionalno propagandnega dela, da nam potem prirede razstave, tuje propagande in da se po njej učimo — kaj hočemo! Nov položaj je nastal tudi za naše narodno-obrambno delo in naš narodno-obrambni program! Vse naše narodno-obrambno delo se mora izpremeniti in dobiti ostrejše lice. Narodno-obrambno delo je imelo pri nas dosedaj le zgolj kulturen, prosvetno izobraževalen pomen. Sedaj se mora iz njega razviti slovenski iredenti-zem, ki pa ne bo zgolj "kulturnega pomena, temveč bo vitalnega politiškega pomena. Nismo se zavedali v preteklosti svoje dolžnosti do naših bratov onstran državne meje — ker smo bili sami zasužnjeni — zato bi bila sramota, če bi svoje svobode ne izrabljali v bodoče tudi v prid odcepljenemu delu našega naroda. Stotisoče našega naroda, krvi naše krvi, gleda na nas in pričakuje od nas odrešenja. Zato na delo vsi, da ustvarimo v narodu silo, ki bo zmožna dati bratom odrešenje. Borba z brati Hrvati nam je skupna, zakaj tudi v Istri gleda ljudstvo še vedno proti Zagrebu, ki naj jim pošlje rešitev. Slovensko-hrvatski iredentizem mora postati jugoslovanski iredentizem! Gledati pa moramo tudi. da iredentistični smotri ne ostanejo zgolj naša nacionalna zadeva, temveč da postanejo naša državna zadeva in državni smoter! A tudi za naše šolstvo smo postavljeni pred nov položaj. Odtrgan je danes od našega vodstva tudi obsežen del šolstva, ki smo menili, da bo pod našim okriljem. Danes moramo računati glede po-vzdige našega šolstva z dvojnim položajem. Naš program se he izpremeni v temelju in ostane skupen: Naš smoter ostane šola, odgovarjajoča socialnemu razvijanju človeštva in potom nje preustroju družbe v socialistiškem duhu na podlagi modernih nazorov vede; naš boj je odgovarjajoče zadostno gmotno stanje, ki nam naj ga da tako preustrojena, nova družba. Nova družba naj nam pripozna odgovarjajoče pravne temelje na podlagi načela socialne pravičnosti in eksistenčnega prava, odgovarjajočega važnosti socialnega dela in socialni stopnji učiteljstva. Evolucijski preobrat družbe potom šole, ki vodi da revolucije nazorov, in revolucijski preobrat družbe potom bojev za obstanek proti izkoriščajočemu kapitalizmu so le različna pota šolskega boja in stanovskega boja, ki pa drže k istim smotrom. Pač pa se mora zaradi novega položaja taktika pri izvajanju našega šolskega programa nekoliko izpremeniti in dopolniti. Naše šolstvo v Jugoslaviji bo napredovalo, ker bomo položili vse sile v njega napredek, dvignilo se bo z rapidnimi koraki : zato bo pa tem večja postala razlika in propad do našega šolstva, ki bo ostalo pod tujčeve oblastjo. V Italiji je itak že število analfabetov jako veliko, šolstvo je slabo, in naše šolstvo bo tujec še posebe zatiral. Vsiljeval bo svoj jezik potom naših šol! In to, kar je bilo dosedaj naš ponos, ta krasen razvoj kraškega šolstva, ta velika inteligenca in vsestranska zrelost in zavednost našega ljudstva, ki nas diči in prinaša hvalo tudi pri tujcu, bo uničena v njihovih rokah in postane razvalina. Danes še lahko seštejemo naše kulturne institucije v zasedenem ozemlju: koliko šol smo imeli dosedaj, koliko so nam jih v tem času okupacije uničili, koliko ohranili; koliko je bilo našega jezika, koliko so nam ga zatrli, koliko ohranili v šoli, uradu in cerkvi? Zato popišimo dosedanje pravice in stanje tem natančnejše, napravimo statistiko sedanjega stanja! Naša dolžnost je imeti strogo v evidenci stanje, razvoj in gibanje našega šolstva na zasedenem ozemlju. Mi moramo protestirati proti krivicam, ki se bodo godile našemu šolstvu tam pri naši vladi, in te dolžnost je, da spravi protest pred mednarodni forum ter se zavzame za pravice naše neodrešene narodne manjšine. Mi jo hočemo opozarjati, in naša vlada bo zaščitnica našega šolstva na neodrešenem ozemlju. Zato je naša nova točka v organizacijskem programu: naše šolstvo ne-odrešenega ozemlja. Naša zahteva in točka našega programa za šolstvo na neodrešenem ozemlju se glasi: Zahtevamo, da nam vse do zadnjega vzpostavijo na šolskem polju, kar so nam uničili tekom okupacije, vse šole — do zadnje; da nam na tem ozemlju vzpostavijo naš maksimum, ki smo ga imeli pod Avstrijo na šolskem polju in je trpel zaradi vojne: in da nam dajo na tem ozemlju vse, kar bi morali po narodnih pravicah imeti na tem ozemlju in bi dobili, če bi to ozemlje ostalo ohranjeno nam in šolstvo pod našo upravo, a nam Avstrija tega ni dala le zaradi narodnega sovraštva do nas in zatiranja naše narodnosti. Dolžnost naše vlade je, uporabiti vsa sredstva pri italijanski vladi, da te zahteve izvede! Sicer jim bomo pa pri obračunu pokazali letne bilance o našem šolstvu na okupiranem ozemlju in pokazali — zakaj smo tirjali svojo pravico, da oni niso sposobni pravično vladati našega naroda — če bodo krivično in barbarsko postopali z njim. Dolžnost naših konzulov je, da pazijo ! Z novim položajem pa se izvrše tudi izpremembe v naših stanovskih vrstah in na našem stanovskem programu. Začasno izgubimo tudi politiško velik del naših najboljših in najtrdnejših tovarišev. Naše stanovsko število v organizaciji bo zaradi tega padlo in se bo zmanjšalo. Učiteljstvo na zasedenem ozemlju ne bo LISTEK TONE GASPARI: Marjonetno gledišče. Naše kulturno življenje vstaja ter zadovoljivo napreduje v vse smeri. V pre-stolici sami smo se pospeli v razmeroma kratkem času do važnih kulturnih naprav : dobili smo lastno dramsko gledišče, pričelo se je s predavanji na tehniki, pridno že deluje slov.-francoska organizacija itd. Razmeroma najmanj se je napravilo za naše najmlajše! Kako naj nudi dežela naši deci plemenitega razvedrila, ko niti kulturno središče Slovencev tega ne zmore. Da ni bilo petletnega gorja, ki je prečrtalo marsikake misli in načrt« v kulturnem oziru, bi Ljubljana najbrže že nudila našim malim najprimernejšo zabavo zanje: marjonetno gledišče. Že decembra^ 1912. je g. Milan Kle-menčič izdelal v Šturijah minijaturno gledišče marjonet ter povabil v razglasu slovensko kulturno javnost, posebno še uči-teljstvo, da si ogleda za nas Slovence povsem novo napravo. Do tedaj je imel marsikdo še nejasne pojme o enakih glediščih, zakaj edino, kar je naša mladina uživala v tem oziru, so bili različni, navadno slabo uprizorjeni »Kašperli«, ki so romali s sejmi in vrtiljaki po naših večjih krajih. Dobro se spominjam, kako je pred približno petnajstimi leti na Rakeku uspela prva predstava marjonet. Isti dan je igral cirkus v »pravem« gledišču »Sv. Geno-vefo«, poleg v dvorani pa marjonete »Dr. Fausta«. Ko sta se drugi večer predstavi ponovili, je bil cirkus skoro prazen, pri nas ujedinjeno in se bo moralo samostojno organizirati. Naša država je pripoznala pomembnost in upravičenost naših zahtev po višji izobrazbi, ugodila je našim gmotnim zahtevam, in pod njenim okriljem se bomo sedaj hitro in rapidno razvijali. Naši bratje in tovariši onstran umetne meje bodo v tem boju osamljeni, zmanjšani in bodo odtrgani od dobrot svobode, ki jih bomo deležni mi. Oni bodo podvrženi narodnemu suženstvu, persekucijam in terorizmu; njih usta bodo morala često prikriti in zadržati besedo v šoli, ki bi jo rado govorilo njihovo srce. Država si bo prizadevala jih odtujiti od nas. Naša dolžnost je pa, skrbeti za to, da ohranimo trdno vez z njimi, da ostanemo v nadaljnji kulturni zvezi, da jih podpiramo v njihovem boju, da jim damo vedno zaščite in da bodo korakali z nami v kulturnem napredku — do dneva, ko si vsi svobodni zopet podamo bratske roke! Mi moramo gledati, da bo z njimi in na podlagi nas vzporedno z nami korakalo naše šolstvo na neodrešenem ozemlju. Naša organizacijska zborovanja ne smejo pozabiti njih in ustanoviti bo posebno institucijo — referenta za šolstvo in učitelj-stvo na neodrešenem ozemlju v naši organizaciji. Zato se pa tembolj v tem kaže potreba nujnega izvajanja že proglašenega načela v organizaciji: da je ohraniti popolnoma strankarsko nepolitiški značaj naših strokovnih organizacij in je strankarsko poliliško prepričanje in naziranje članov proglasiti kot zasebno vprašanje posameznika; organizacija zahteva od njega le, da se ne odtujuje s kulturnega in narodnega temelja, na katerem naj bo zasnovano stremljenje šole, in se ne odtuji od načelnih stanovskih zahtev. S tem je vsakemu posamezniku popolnoma svobodno prepuščena politiška smer, ki misli po njej aeseči zahteve organizacije. In iredenta je prvo in glavno načelo, ki nas mora združiti za domoljubno delo vsi na skupnem programu, ki mora prevladovati in katere vitalnim narodnim interesom se bodo morala često podrediti druga sporna vprašanja in točke. Z novim položajem nam je ustvarjena baza za novo strpnejše stanovsko organiziranje, ki ne bo ovira našemu celokupnemu strogo sta-no\ skemu in vnanjemu delu in interesom. Razvojno načelo, ki nam ga je potrdila tudi sedanja vojna, velja tudi za našo borbo v bodočnosti: nič ni stalnega, vse se razvija in je dobro le toliko časa, dokler se ne preživi, potem je novo dobro toliko časa, da v razvoju propade. Le s silo se je star družabni red še vzdržal in ker je mir zasnovan na njega temeljih, ne bo stalen, in mednaroden položaj bo ostal še vedno napet ter se bo boj nadaljeval. Težišče vsega tega boja se je obrnilo danes v Rusijo, kjer S3 snuje lakozvana III. internacionala, ki naj uredi bodoče mednarodne razmere na modernih temeljih. V tem smislu se bo bodoči boj nadaljeval: Individualizem se mora umakniti socializmu; plod prvega — liberalna načela — ki so vladala v preteklosti, so bila le prehodna doba v vzgoji človeštva, ki sc morajo umakniti zmagujočim načelom socializma; aristokracija mora priznati vodilno silo premoči — demokratizmu! Zakaj vse to omenjamo? Zato, ker nam je v tem dana temeljita smernica našega bodečega delovanja z ozirom na nov položaj! Pozabiti ne smemo, da moramo tudi na mednarodnem polju pripravljati tla za naša iredentistična stremljenja. Gledati moramo, da se naš proletariat osamosvoji tuj^h vplivov, ki so jih v odločilnih trenutkih izdali in so ga pustili samega; da dobi vpliv in upoštevanje pri sorodnih narodih. Gledati moramo, da pridobimo tudi odločujočo rusko, poljsko, češko in drugo javnost za svoje zahteve in jim dokazati, da so upravičene. Sami mi moramo biti prepričani, da pride še enkrat ura, ko se bo pravičneje odločale o usodi našega neodrešeneff ozemlja in neodrešenega dela naroda! h tedaj bo odločal — proletarec! m dela\ski in kmetiški proletarec bo odl0^ sam o svoji usodi in o usodi narodov. zJ glejmo, da ne bo naš proletarijat tei osamljen v boju za pravičnost svojih ^ tev; iščimo zvez že sedaj! Tudi mi J ramo iskati zvez in vplivati na vnanjo L nost v smislu svojega programa; z alt, obeje del - •- duševno in telesno delo združujeta v pojmu — proletariat, v k teri pcjm sodi že po svoji naravi in zn? čaju svojega dela tudi učiteljstvo. Kaj je propaganda in kolikega pt mena je propaganda, naj nam služi sam: en zgled: Danes je vsa Italija trdno pr| pričana, da je vse primorsko ozemlje h, polnoma italijansko in da na njem do L gatca prebiva izključno italijanski naroj Zito je bilo presenečenje italijanskega jaštva tem večje, ki je prihajalo na | ozemlje in je izjavljalo, da vsa italijansl narečja lahko razume, samo tega, ki s govori na tem ozemlju, popolnoma nič t uiueje; ko so izjavljali, da niso vedeli, d prebiva na tem ozemlju tuj narod. S ten; večjo upravičenostjo propag ramo mi naše zahteve glede tega ozett Ija, ki lahko ockažemo, da naša prop; gands ne temelji na laži, temveč na resni, in pravičnosti! Zgled nam naj bodo naši nasprotnik ki «o v času. ko smo bojevali mi doma na notranji narodni boj, propagirali doma i v vnanjem svetu idejo upravičenosti svt jih zahtev ter so s tem pripravljali naskoi na naše ozemlje, a mi nismo bili pripra\ ljeni na odror. En klic in en program nam naj t danes vsem skupen: Vcepimo v mladic iredentističrega duha — ni to šovenizer ni to strup — to je življenje za naše bra: onstran meje, ki ljubijo našo skupno dt movino enako kakor mi! — Slovesna otvoritev italijansl šole v Cerovljah v Istri. Dne 29. maja 1.1. so slovesno otvor: v Cerovljah v Istri italijansko ljudsko šol Učitelj podporočnik 145. pešpolka Pa; quale Giannini je razposlal za to slavno; vabila z i;aslednjim vzporedom: Cb 8. Slovesna maša, ki jo dani; preč. mons. profesor Valeriano Monti, m govor in obhajilo otrok. Ob 9. Veliko sežiganje vseh hm skih knjig, ki so jih svojevoljno zbrali So! ski otroci, kateri bodo med sežiganja peli himno »La scuola italiana«, ki so set naučili za to priliko, potem čitanje sporo čila o Diazovi zmagi. Odkritje šolskeg: napisa, blagoslovitev poslopja, ki jo ir vrši preč. mons. prof. Monti. Slovesr. prisega vseh šolskih otrok kralju in d movini. Ob 10. V šolski sobi, bogato okrašes deklamacije pesmi in patrijotičnih hime; Izvajajo šolski otroci. Ob 11. Banket šolskih otrok, ki gait nudijo vojaki 1152 stot. stroj. Fiat. Ba' keta se udeleže tudi gojenci italijansi šole v Moncalvo (Gologorica). Ob 12. Razdeljevanje daril vsei učencem. Ob 17. Telovadba in nogometna tel ma med vojaki 1152. stot. stroj. Fiat. Ti kanje v zankah. Mlaj za plezanje. Ob 19. Šolski izprevod v slavnosti vozovih, ki so jih okrasili in jih bodo v da mal° Pomislimo ob nji. Tega članka naj nihče ne smatra kot začetek kakega »kulturnega boja«, pisan je z najboljšim namenom, da se tudi naše višje šolske oblasti lote vprašanja, ki so ga rešili drugod v smislu verske svobode. Pisan je z globokim prepričanjem, da seda-> nji način takozvane »versko - nravne* vzgoje ni pravi, da veronauk kot »pred-' met« odbija mladino od vere in da so prisiljeni verski obredi (šolske maše i. dr.) ravno zato, ker so prisiljene, brez nravne vrednosti, ki jo bodo imele šele potem, ko bo mladina svobodno zahajala • k njim. Pripravljeni smo dati svobodno besedo vsakemu mnenju glede tega važnega vprašanja. Ne gre le za srečo naše mladine, gre tudi za ugled in veljavo cerkve! J. LEVEČ: O ureditvi pouka srbohrvat-skega jezika na ljudskih šolah. Marsikdo med učiteljstvom se morda vznemirja ob misli, da utegnejo šolske oblasti predpisati obligatni pouk srbohrvaščine, četudi le v višjih razredih, ker ga obhaja bojazen, da vkljub posečanju srbo-hrvatskega tečaja temu pouku ne bo popolnoma kos. Menim, da podobne odredbe, splošno veljavne za vse šole, dotlej ni pričakovati, dokler nimamo za to usposobljenega učiteljstva in, kar je glavno, dokler pogrešamo za ta pouk potrebnih učil. Zakaj nikakor ne zadošča, da se krat-komalo predpiše in uvede kak srbski buk-var ali kaka hrvatska čitanka v naše šole, torej knjige, ki so namenjene le izključno srbskim in hrvatskim šolani. Na podlagi takih knjig bi mogel z uspehom poučevati le učitelj, ki srbščino ali hrvaščino popolnoma obvlada; takih pa v doglednem času med slovenskim učiteljstvom ne bo dobiti. Po mojem mneju naj bi bil ta pouk tako urejen, da bi ne prizadeval ne učitelj-stvu, ne učencem posebnih težav in da bi učitelj in učenec vzporedno napredovala v v tem predmetu. Stvar si mislim urejeno sledeče: 1. Priredi naj se za slovenske šole poseben cirilski bukvar ali abecednik, ki naj niti ne bo toliko obsežen kakor navadni abecednik, ker bo služil le vaji v branju in pisanju brez kakega stranskega (n. pr. etičnega) namena. Bukvar pa imej a) vsako besedo akcentuirano; b) pridejan % slovarček ali tolmač, v katerem je vsaka manj znana beseda ali oblika pojasnjena. 2. Srbsko-hrvatska čitanka I. del. Tudi ta imej vsako besedo akcentuirano, zadaj pa tolmač manj umljivih besed in oblik. Poleg beril obsegaj čitanka tudi jezikovne vaje z ozirom na posebnosti v oblikoslovju obeh jezikov in na svojstvenosti v fraze-ologiji v srbsko-hrvatskem jeziku, pa brez kake sistematične slovnice. S posebnimi vajami bi bilo pojasniti tudi razliko med fonetično hrvatsko-srbsko in historično slovensko pisavo, ker ta razlika začetnika najbolj moti. Umestni bi bili tudi kratki sestavki iz nazornega nauka, ki bi obsegali različne poklice, predmete iz prirods, obrti in javnega življenja, da si mladina pridobi najpotrebnejših vsakdanjih besed in izrazov. 3. Srbskohrvatska čitanka II. del. Tudi ta naj bo glede akcenta in tolmača podobno opremljena kakor I. del. Poleg vzornih literarnih sestavkov v vezani in nevezani besedi vsebuj zlasti opis Jugoslavije v zemljepisnem, historičnem, narodopisnem, gospodarskem in politišketn oziru. Kot vzorce za prireditev teh knjig bi utegnilo služiti rusko delo M. Voljpnerja »Russkaja Rječ. Učebnoe rukovodstvo, primjencnnoe k obučeniju russkomu jazy-ku v tjeh školah, v kojih djeti pri postup-lenii ne umjejut govorit po russki« Knjiga je izšla v treh zvezkih. »Vypusk pervyj« je abecednik. »Vypusk vtoroj« ima v prvem razpredelku nazorni nauk, pojasnjen s slikami. Po vsakem paragrafu pride kratka jezikovna vaja. Drugi razpredelek obsega krajše berilne sestavke, basni, povesti itd. »Vypusk tretij« je prirejen kot berilo za višjo stopnjo. Kakor oba prva zvezka je tudi ta bogato opremljen s slikami. in sicer tukaj iz ruskega življenja, pokrajin in podobami znamenitih Rusov (seveda ruskemu režimu primerno, s podobami carjev in generalov). Besedam v vseh treh zvezkih je akcent označen. K tej knjigi, ki je namenjena »inorod-cam,« torej Nerusom, pa je izšlo še nekaj dopolnil, ki imajo služiti kot navodilo za uporabo in v pojasnilo teksta. Zlasti omenjam: 1. Ruskovodjaščija zamjetki (navodilne pripombe) o prepodavanji russkago jazyka innorodcam po vsjem trem vypuskam »Russkoj Rječi.« 2. Toikovatelj (tolmač) teh slov. fraz, oborotov (govornik izpremen), ko-torye vstrječajutsjavo 2. — m i 3. — m vypuskah »Russkoj Rječi.« »Toikovatelj^ je izrečno namenjen kot pripomoček »učaščih i učaščihsja,« torej učitelju in učencu in ima pojasnila razporejena po berilnih kosih v učni knjigi, tako da se potrebna razlaga vsak čas lahko poišče. Tudi knjige za pouk srbohrvaščine naj bi bde na siični način in enako praktično urejene. Na podlagi tako sestavlje-nm knjig Di se lahko uvedel na višji, pa tuui Ze na sreanji stopnji splosno ta pouk. ¿aKaj s pomočjo pnuejanega tolmača, ki bi ne obsegal ie posaiuezmti besed in oblik, ampak bi tuai pojasnjeval ceie re-recemce, izraze in izreke, blovencem manj umijive, nahajajocm se v Citankan, se oo lauKO vsak ucueij sproti pripravil na pouk, tudi oni, ki se doseuaj ni bavn s sioonrvascino. 'iretji ael (.čitanka H. del, kakor uasvetovana pod 3), pa naj bi imel poieg jezikovnega smotra še namen, da unaaino seznani z jugoslovanskim narodom, njegovo zemljo in kulturo. Temu uamenu bi pa ziasti primerne stike — kakor v ruskem delu — dobro služile. Ko so učenci predelali I. aii celo II. del pod 2) m č) nasvetovanih čitank, bi jim brez pomisleka dali v roke hrvatske in srbske pripovedne knjige za samostojno čtivo. Fri izberi teh knjig bi bilo v prvi vrsti gledati na to, da bi bile v resnici zanimive, ki bi se mladini takoj prikupile, dalje da bi ne bile za prvi poizkus preobširne in zato utrudljive in glede jezika, da bi bile lahko umijive, zatorej kolikor mogoče brez tujk, posebno itali-janizmov in turcizmov; poslednjih mrgoli zlasti po srbskih knjigah. Ce se bo učencu priljubila prva. druga knjiga, bo rad segel po sledečih in končno po vsaki srbski ali hrvatski knjigi, ki mu bo dostopna. Zatorej je od izbora začetnih knjig za samostojno čtivo zavisen ves končni smoter pouka, ki je po mojem mnenju ta, da se slovenska mladina ne le usposobi, temveč tudi pridobi za čitanje srbsko-hr-vatskih knjig in se na ta način seznani s kulturo naših južnih bratov. Iz svoje izkušnje vem, da imajo učenci višjih letnikov, in ti pridejo tukaj v prvi vrsti v poštev, naravnost predsodke proti knjigam, ki so označene z marko »za mladino«. Zakaj mladina teh let si želi primerne hrane svoji živahni domišljiji in išče vzorov med odraslimi in ne med svojimi vrstniki ali celo otroki nižje starosti in je sploh romantično razpoložena; zato ji ugajajo povesti z napetim in zapletenim dejanjem mnogo bolj nego opisi iz vsakdanjega otroškega življenja. Najbolj ji ugajajo knjige, ki niso pisane izključno za mladino, ampak bolj za ljudstvo, n. pr. Sreča v nesreči, Deteljica, Hudo brezno, Jurij Kozjak, Križem sveta itd., in pa zbirke pravljic in pripovedk. Nad vse seveda so jim priljubljene takozvane »indijanarice«, ki so pa pri nas hvala bogu, še malo zastopane in jih je odklanjati s pedagoškega stališča. Vse to bi se moralo upoštevati pri izboru srb-skohrvatskih knjig za samostojno čtivo. Zato bi bilo potrebno, da bi se sestavile posebne ankete, ki bi proučavale srbsko-hrvatsko mladinsko literaturo, da bi potem stavile svoje nasvete. Na vsak način pa bi bilo odsvetovati, da bi si posamezne šole kar po kakem književnem katalogu naročale knjig, katerih vsebina in vrednost jim je neznana, zakaj tudi v mladinski literaturi se dobi marsikak »šund«. — V početku naj bi si oskrbele šolarske knjižnice le nekaj malo knjig; teh pa naj si nabavijo v tolikih izvodih, da bi eno in isto knjigo lahko prebiralo več otrok obenem. Tako bi bila mogoča skupna (razredna) pojasnila hrvatsko-srbskega čti-va, katera bi jim podajal učitelj samostojno, ako je za to dovolj zmožen, ali s pomočjo ročnega slovarja, s katerim bi morala vsaka šola razpolagati. Mi Slovenci nimamo sicer nujne potrebe, da bi se zaradi občevanja s Hrvati in Srbi učili njihovega jezika, ker se lahko brez posebne jezikovne priprave med seboj razumemo. Pouk srbohrvaščine ima bolj kulturen nego praktičen pomen. Zatorej bi Slovencem večinoma zadoščalo pasivno znanje tega jezika, namreč zmožnost za čitanje in umevanje srbskih in hrvatskih knjig. Pač pa se pojavlja neka druga nujna praktična potreba, odkar smo združeni v Jugoslaviji, namreč znanje tiskane in pisane cirilice. Promet s Srbijo, zlasti z Beogradom kot državnim središčem postaja od časa do časa živahnejši. Slovenec, nevešč cirilice, bodisi preprost človek ali inteligent, je naravnost analfabet, če pride na Srbsko. Kako naj bere različne napise, imena ulic in firm, javne plakate, uradne legitimacije in listine ali celo vzame kak časopis v roke, ko mu je vse z devetimi pečati zapečateno! Iz tega se razvidi velika nujnost, da postanemo tudi glede cirilice gramotni. Za pouk cirilice, ako je praktično uravnan, je pa sposoben vsak učitelj, tudi oni, ki je sedaj sam ne zna, ker se je lahko z učenci vred sproti priuči. Ker izdaje bukvarja v zgoraj nasvetovani uredbi v doglednem času ni pričakovati, naj se s prihodnjim šolskim letom pouk cirilice sledeče uredi: Priredi naj se: 1. Tabela s tiskano in pisano cirilico, vzporejeno z latinico; 2. Kake 4—6 strani tiskanega srbskega teksta, v katerem je akccnt vsaki besedi označen. Interlinearno pa naj bi bilo na prvih par straneh besedilo natisnjeno tudi z latinico, da se olajšajo začetne vaje in da ima učenec lastno kontrolo o pravilnem branju cirilice. Ko so se učenci s pomočjo tabele in interlinealnega pojasnila naučili tekst gladko čitati, bi ga po odstavkih ali berilnih kosih prepisavali in končno tudi' napisavali po nareku ali iz pameti. Tako oi se naučili cirilico tudi pisati. Tekst bi kazalo vzeti iz biblije, da bi bil po vsebini učencem že znan in da bi ga mogli primerjati s slovenskim besedilom, ker imajo Zgodbe sv. pisma kot učno knjigo pri roki. Na ta način bi se najmanj časa izgubilo s tolmačenjem srbskega be sedila, določenega za vaje v branju in pisanju. Tabelo in besedilo bi lahko natisnila kaka ljubljanska tiskarna *). Vsak učenec bi moral imeti oboje v rokah. Stroški za ta samoučila bi bili v primeri z bukvar-jem neznalni, kar je tudi upoštevati. Te tiskovine bi tudi dobro služile samoukom, ki si žele priučiti se cirilice. Se en predlog irnam v mislih. Za prehodno dobo naj se šolam v Ljubljani, pa tudi v drugih mestih v Sloveniji in posameznim krajem na deželi, kjer je v ob-ližju več višje organizovanih šol, pridele za pouk srbohrvaščine srbski učitelji, ki bi jim srbska vlada za par let dovolila dopust. Le-tl bi bili najboljši posredovalci srbskohrvatske kulture med Slovenci ne samo po svojem delovanju v šoli, ampak tudi s svojim družabnim nastopom kot pevci, predavatelji itd. V enak namen naj bi si izposodila Srbija slovenske učitelje. To bi bila praktična pot do zbližanja obeh kultur. V Ljubljani, dne 3. maja 1919. ROŽO RACIČ: Nekaj misli o šolski reformi. Mnogo govore in pišejo o tej temi. Naj bo dovoljeno tudi moji malenkosti podati nekaj misli, ki se tičejo bolj gospodarskih in praktičnih strani. Dokler se ne preustroji ves šolski sistem, naj ostane uradovanje še v stari obliki. Uvede pa se naj pol pole za večje spise, četrtinka za manjše stvari. Uradne dopisnice so v današnjih časih jako na mestu. Želeti bi pa bilo malo hitrejšega ui adovanja na višjih mestih. Čakati po par mesecev na odgovor vlog,* je postalo pri nas nekaj vsakdanjega. Star ostanek, ve>% lika težka coklja pa so brezdvomno krajni šolski sveti. Sicer so redki slučaji, vendar so še šolski odborniki z zvenečimi naslovi — analfabeti. Politiško-strankarski nagibi so postavili največkrat v krajni šolski svet hude nasprotnike šol. Ovirali so hotč razvoj šolstva. V tem oziru bi se našlo toliko gradiva, da bi tvorilo posebno poglavje v zgodovini slovenskega šolstva v avstrijskih časih. Kako redki so krajni šolski sveti, ki res kaj delajo! Navadno so opravljali tajniške posle učitelji sami in to zaradi nezmožnosti članov krajnega šolskega sveta, ker sicer bi bilo vsako uradovanje izključeno. Koliko nepotrebnih pisarij in tiskovin provzročajo šolske zamude! Imamo zakon o šolski obveznosti. Cemu imamo kupe tiskovin: Opomin I., Opomin II., Svarilo itd.? Take stvari slabč moč zakona. Ljudje dobro vedo, da so dolžni pošiljati deco v šolo. Ce je ne, naj jih kaznujejo! Prišlo je kar v navado, da so omenjene tiskovine izpolnjevali učitelji sami. V nekaterih okrajih je šlo brez teh ostankov iz šimlovih jasli, pa je bil obisk dober; drugod so pa popisali koše tiskovin, a obisk je bil slab. Ce je* državi res na tem, da bodo državljani izobraženi, naj jih silijo v šolo. Zakaj da je šola potrebna, ne verujejo naši ljudje še danes in ne bodo še tako hitro. Sai se ravno v zadnjem času zopet slišijo glasovi, da so občinski odborniki bolj za oštarije vueti kakor pa za šole. Pa tudi od strani šol. oblasti se za razširjenje do danes ni ukrenilo ničesar. Nadzorniki bodo *) To delo ima že v izvedbi Učiteljska tiskarna. — Uredn. pa zahtevali po enorazrednicah s 150 otroki» po vojnem obisku« in brez knjig, učil in zvezkov briljantnih uspehov in očitali zvišane »mastne« plače ... Popravila, snaženje, nabava učil in knjig povzročajo-dosti nevolje med učiteljstvom in to po pravici . »Kdo se bo vraga brigal za vse to, če ni za svojo »veliko« skrb in delo tudi »primerno« piačan — si mislijo gospodje pri kr. š. svetu. Mislim, da skrbi za vzdižavar.je poslopja edino najbolj vestno šol. voditelj, lakoj popravljena škoda se popravi navadno z malenkostnimi stroški. Kar mora biti. mora, in zato ni treba šele »sklepanja« kr. šol. svetov. Krajni šol. nadzornik! Kako krasen naslov za — anal-rabeta! btajejski tovariši so imeli vsaj sorskega ogledo! vsaka oblast ima poleg pravic tudi dolžnosti. Tudi kr. šoL sveti bi imeii precej dotznosti. Praviloma bi moral zborovati vsak mesec. Imenujte mi le eno šolo v Sloveniji, kjer se to vrši! Fovejte mi tudi le za en krajni šol. svet, da je dobil zaradi netočnega uradovanja — nos. Nasprotno pa dobi kaj nitro jako dolgega učitelj, ki se kaj repenci nad to »predpostavljeno« šolsko obtastjo. Imeli smo mnogi, mogoče prav vsi voditelji šol mnogo nepotrebnega dela zaradi zamkrnosti gospodov preusednikov. Lanko bi jih imenoma navedel in tiste sitnosti, ki so nam jih provzročali in vem, da bi bito sram še danes tiste gospode, ki je njih početje molče gledala, da ne rečem naravnost odobravala, bilo je to v starih časih. Danes imamo novo vlado. Niti en odlok še ni izšel, ki bi malo potipal obisti kr. šol. svetom, dasi je njih razpust krvavo potreben. Čudnega ni to nič, zakaj dokler bodo sedeli v šolskih oblastih gospodje, ki so splezali po lestvici Kalteneggerjeve milosti do raznih dostojanstev, nimamo pričakovati modernih demokraških izpre-metnb pri šolstvu. Pribijem, da se razmere, oziroma službeno razmerje med šolo in kr. šol. svetom ni niti za las izboljšalo. »Šola ko-šta« — vpije vse, pa ne ve, da so največkrat krivi temu kr. šol. sveti. Popravila šol. poslopij kriče na vseh koncih in krajih po mojstrih. Vse pritožbe ne pomagajo nič. »Naroča se kr. šol. svetu, da se to in to popravi!« — tako se glasi odlok, in višje šolske oblasti imajo prijetno zavest, da so zadevo uredile. Novejše šole so povprečno jako slabe, ker gledajo v prvi vrsti podjetniki, da kaj zaslužijo. Ker je igral pri gradnjah bakšiš in pa banket največjo vlogo, se je pri kolavdaciji zamižalo na obe -oči. Nekatere šole so v tako sramotnem rak. drapanem stanju, da je škandal, vendar se preko krajne šolske oblasti ne more dalje. Za vojne se ooslopja sploh niso popravljala in to največ tam, kjer so bili učitelji odsotni. Zopet nov dokaz o delanezmož-nosti kr. šol. svetov. Kje so bile takrat c. kr. kr. šol. oblastva? Pehali so se vsi za križce... Ce je popravilo izvršeno, če so učila in knjige došle, izdaj šol. vodstvo potrdilo, upravičeni pa naj dobe denar pri državni blagajnici. Nadzornik pa naj pregleda ob priliki nadzorovanja tudi inventar in račune — pa je vsa stvar v redu. Država naj bi skrbela sama za učila, knjige in samoučila. Bilo bi potem enotno in — poceni. Delali bi samo z nakaznicami, in potem izgine vsako sumničenje, a roke ne bi bile nikoli umazane od kakega denarja. Ko je šlo za razne patriotske brošure in drugo tako reč, so kratkomalo poslali in priložili ček — sprejeti so morale vse šole. Enako bi pošiljalo državno skladišče učil potrebna učila šolani — pa brez čeka. Kako preprosto bi bilo to! Šolske knjižnice so danes naravnost strašne. Izgledajo kakor gališke vasi, ki so jih oplenili najprej Avstrijci, nato Rusi in za njimi zopet Avstrijci. Medvojne naredbe so ukazovale »čiščenje« knjižnic. Kar je bilo proti Turkom, Nemcem in Bolgarom, je moralo vun! Zaloge mladinske literature niso bile ravno kako velike in .razprodalo se ie. Mnogo knjig je raztrganih, ostala je po večini patriotska navlaka izza avstrijskih časov. To seveda ne sodi več v knjižnice Učnih knjig ni dobiti in ravno tako ne zvezkov in drugih šolskih potrebščin. Tako trpi šola ne glede na medvojno škodo še danes in bo trpela še nekaj let. Jugoslovanska knjigarna je kupila vso Holzlovo zalogo zemljevidov. Prav je tako. Kaj pa je s knjigami bivše c. kr. dvorne zaloge knjig? Danes še ne smemo biti preveč izbirčni pri knjigah. Kar je po-rabnega naj se porabi. Novih knjig še dolgo ne bo, za prehodno dobo nam bo pa služilo marsikaj dobro. Vojna leta se bodo v statistiki analfabetov poznala. Torej več praktičnega in gospodarskega duha v šolo in manj fennanov, ki dišijo po Kalteneggerju in njega vrednih časih ter protežirancih. Ne kalite veselja in ne mečite po nepotrebnem polen učitelj-stvu pod noge. Hodite nam na roke, da bomo z veseljem in ljubeznijo izvrševali svoj idealni poklic, da bo imela drž kulturnih državljanov! Cas bi že bil tudi okrajnim učit v ferencam, pa ne toliko zaradi dijet; ki>°: potreba zahteva, da se snide učiteljstv0 petih letih trpljenja in preziranja k novei delu in novim smotrom. Vlada naj / j a n j s k o pokaže, da ji je mar šolstv/ naj odpravi vse in takoj, kar zav čuje danes napredek slovenskega šolst Ce se pa to ne bo zgodilo, bomo nesli statistike, ki bodo pokazale vso» loto šolskih ran, da nam ne bi kdo o& »Dobili ste mastne plače, a seda] delate!« ........................... Iz nase organizaciji Skupne zadeve, iz Zaveze. S sedme vodstvene seje \ veze (15. maja 1919.) 1. Poverjenik za uk in bogočastje, kor tuui uezetna viaua za biovenijo pndooijena zato, da se imenujeta v t nrajsem času nova ava višja sotska t, zorama za ijuuske in mescanske sotf vrste tega ucueljstva. 'laKoj po lment nju ten se razpišejo za bivše Kranj iiadzonnška mesta okrajnin solskin i zornikov na način, kakor se je to ze 2. uuo za slovenski del btajerske. 2. Tovariš n,. Uangl se je kot zasi nik Zaveze udeležil ane 30. aprila t.; Zagrebu ¿rinjsko-frankopanskega sla Ob tej priliki se je sestal s predsedni in tajnikom Saveza hrvatskih učiteijs društava. V tej Zvezi včlanjeno učit stvo je odobrilo naš načrt glede zdn nja vsega učiteljstva kraljevine SHi skupno stanovsko organizacijo. 3. Učiteljsko Udruženje u Srbi; sporočilo Zavezi na naš svoječasni do da odobrava Unijo jugoslovanskega teljstva. Da se združijo čimprej vse teljske Zveze v Jugoslaviji v eno stat sko organizacijo, naj pošljejo vse te ganizacije svoje delegate k sestanku, se vrši dne 8. junija t. 1. v Belgradu.! Zavezi se poveri naloga, da skliče omenjeni dan zastopnike posame; Zvez v Belgrad. — Dne 1. maja se je šil v Ljubljani z zastopnikom srbsfe Udruženja učiteljem Grujico Adžra čem v Učiteljski tiskarni razgovt skupni stanovski organizaciji in o refc jugoslovanskega šolstva. 4. Dne 12. maja se je vršila v mt posvetovalnici v Ljubljani maniiesta: za pravico in samodločbo Slovencev, manifestacije so se udeležili zastop: raznih korporacij in društevbrez ra; strank. Zavezo je zastopal na tem zb vanju predsednik L. Jelene. 5. Višjemu šolskemu svetu v l: Ijani se odpošlje utemeljena sporne: glede znane naredbe o uvedbi šolskih: ob nedeljah in praznikih. Zaveza sto) končni razrešitvi tega vprašanja neo; no na naslednjem stališču: a) Učite!/ imej vse nedelje in praznike prosti Nadzorstvo šolske mladine pripada dneh slejkoprej staršem ali njih naij rakom. j 6. Sprejemnemu odseku v Ljut se sporoči, da pozdravi orgatiizovano teljstvo regenta Aleksandra ob priliki govega prihoda v Ljubljano po zastf kili učiteljske Zaveze. Društvene v^sts. + Savinjsko učiteljsko društvo litje v četrtek, 12. junija, ob 3. uri P dne na Gomilskem. — Dnevni red: 1 pisi. 2. Reforma našega šolstva. 4. Volitev delegatov za Zavezino i\ vanje. 5. Plačevanje članarine za^ polletje. 6. Slučajnosti. , Učiteljsko društvo za marP okolico zboruje v četrtek, dne 12.! točno ob 10. v šoli Lajtersberk-Kr& Dela imamo polne roke — zato va-na polno udeležbo. Skupni smote' skupna smer je temelj stanovske ort zacije. Imenom odbora: A. Požegar> nač. 4 Učiteljsko društvo za Svetole skl okraj zboruje 12. junija 1919 ob poldne pri Sv. Trojici v Slov. got dečivn vzporedom: 1. Zapisnik. 2. in. stanovske zadeve. 3. Poročilo o' njem velikonočnem zborovanju * aelegacije v Celju. 4. Predaval nadučitelja Fr. Kranjca. 5. Volitev.& čajm.sti. — Zaradi važnosti veda sc pričakuje polnoštevilne i'de - ,!os. E. Mavrič. a -t- Kozjansko učiteljsko dr«'1, zborovalo 22. pret. mes. v Ob 10. prcdpoldne je bila hospitj i. razredu tamošnje šole. Učni Pr oa nam popolnoma zadostujeta. Slovenski poslanci so seveda takoj razumeli ta napad na slovensko vseučilišče v Ljubljani. Poslanca dr. Lončar in dr. Kukovec sta z odločnimi medklici zavračala govornika in poudarjala naše potrebe in zahteve po najvišjem kulturnem ognjišču. = O nerazdeljenem pouku. Tak pouk,, zahteva ali samo dopoldansko ali pa izjemoma tudi samo popoldansko poučeva nje, ako imata n. pr. dva zavoda samo eno šolsko poslopje na razpolago. Ako se vrši na kaki šoli dopoldanski pouk, potem je le izjemoma mogoče poučevati kak neobligaten predmet še popoldne. Za slučaj pa, če se prične s poukom že ob 7. uri zjutraj, se tudi lahko neobligatni predmeti dopoldne razvrste, zakaj vsako dopoldne imamo lahko 5 ur pouka, kar znese na teden 30 ur. Več kot 30 ur pa nikakor ne kaže učencev — tudi višjih razredov ne — ob času poletne vročine mučiti s poukom; popoldne naj jim služi za oddih in pri lepem vremenu tudi za kopanje, saj so že stari Rimljani poudarjali: »Mens sana in corpore sano!« Navadno se pa tudi nekateri manj važni predmeti pri nerazdeljenem pouku nekoliko skrajšajo, kar se tem lažje zgodi, ker se to vrši zadnje mesece šolskega leta, ko je predpisana tvarina večinoma že obdelana. Tak je princip nerazdeljenega pouka. Kdor pa samovoljno pouk deli in predmete sestavlja tudi na popoldne, ta nima pravega pojma o nerazdeljenem pouku. Imenovali bi to zamotanje pojmov! J. B. = Učiteljev ne sprejemajo v aktivno vojaško službo. Ministrski svet je sklenil, da rezervnih častnikov, ki so po poklicu učitelji, ne sprejemajo v aktivno vojaško službo. Tozadevne prošnje se morajo vse odkloniti. Motivacija: pomanjkanje učiteljev. = Žena Leninova je načelnica bolj-ševiških šol, žena Trockega pa je državna komisarka moskovskih gledališč. Naročajte in širite naš list. Polemika. IVAN STENOVEC; Zaradi sestave podrobnega učnega načrta za telovadbo. V »Popotniku« št. 4. t. 1. me je zdramil Gasparijev Tone. Nisem ravno spal, ampak želel sem v gorskem kotlu. Mislil sem prerešetati, pa bom le na debeto oinlatii. Kar od kraja pričnimo! Vse hvalevredno je, da se je izmed učiteljstva oglasil kot prvi — sedaj v najnovejši dobi — tovariš Michler in povzdignil svoj glas za reformo telesne vzgoje naše mladine. To potrebo so da-lekovidni možje že davnaj občutili, samo kot je tovariš Lajovic povedal — udej-stvovati je niso mogli, ker niso bila ugodna tla in ker tudi ljudi ni bilo, ki bi imeli zanjo kaj več smisla. Ravno tisti ljudje pa, ki jim je bila telesna vzgoja mladine ena prvih skrbi, so takoj po razsulu začeli z močno reformo tam, kjer so pustili svoje delo. Eden izmed teh je tudi naš tovariš Gangl. Dokaz temu so dela in njih poročila, priobčena v člankih »Slov. Naroda«. 1 am poroča dr. Ambrožič dne 15. januarja t. 1. v Slovenski Sokolski Zvezi o nalogi So-kolstva do naraščaja *). Zavzela pa se je že 29. in 30. junija 1918 tudi JDS za to panogo v svojem strankinem programu pod IV./3. Seve — kakega podrobnega učnega načrta za šolsko telesno vzgojo še ni nobeden sestavljal ne takrat ne do sedaj, ker je bilo treba marsikaj bolj važnega urediti kot to, deloma tudi zato ne, ker je dva strokovnjaka prof. Evgena Sa-jovica in učitelja Egona Jezerška — vojna požrla. Da sta nam ostala živa, bi bili tu gotovo že več imeli, kot imamo. To mimogrede z ozirom na skrb o reformi za telesno vzgojo. Da je pa tovariš Michler krenil na to polje, se mi zdi, da je dobil vzpodbudo ravno v sokolskem načrtu, priobčenem v prej imenovanih listih pod točko 111. v naslovu »Sokolstvo in šport«. Tam se je Sokol razmahnil in prevzel v svoj delokrog tudi to, česar formalno še ni imel doslej na papirju, kar je pa faktično že gojil. To pa je vse ono. kar navaja ondi v 4. odstavku in za kar se tov. Michler v »Učit. Tovarišu« z dne 7. marca t. 1. tudi poganja. Tovariš Micn-ler se je zavzel bolj kot športnik kakor pa telovadec za telesno vzgojo mladine, kar priča zlasti njegov drugi članek v »Učit. Tov.« z dne 7. maja t. 1. in kar podpre že sam naslov »Telesna vzgoja, šport in šola«. Tod je izlil, kako!- čutim, veliko svojih teženj, ki pa se sučejo po-največ krog lahke atletike in športa. Veliko govori o angleških športnikih in ameriških »športnih mojstrih«, prav nič pa ne o kakih francoskih ali belgijskih, kaj šele 0 čeških ali slovenskih telovadcih. Po kratkem pregledu brige za telesno vzgojo je šel od Grkov-mimo Rimljanov k Germanom ter obtičal takoj pri Angležih in Amerikancih, ki so pač športniki. Še pri Nemcih se ni dotaJaiil turn-vereinskega telovadnega sistema. Češkega Sokolstva s Tyrševim genialnim telovadnim sistemom niti ne omenja, dasi 1 o ni tako daleč kot Amerika. Še slovenskega Sokolstva ne bi omenil, če se ne bi kot športnik obregnil v to, da je le-ta sprejel šport šele v zadnjem času v svej program. Nikjer nič ne pripomni o uspehih s i s t e ma tične telovadbe Slovencev, ki s"o se že vendar kosali po svetovnih tekmah s Francozi, Italijani, Angleži, Belgijci, Hrvati, Srbi in Cehi. Nič ne pove, da so Cehi 1. 1912 uprizorili le potom sistematične telovadbe celo olimpijado in, kar je češkega: še čez olimpijado. Da je bil zmagovalec te največje. svetovne tekme Slovenec Stane Vidmar, o tem tudi molči. Tovariš Sajovic mu je hotel gotovo lepo narahlo namigniti v »Učit. Tov.« z dne 28. marca t. 1. na Cehe in nas same. In to je tudi storil tam, kier govori potem, ko je podal izvleček francoskega zakona za telesno vzgojo, o Francozih in slovenskih Sokolih, ki so jih že dosegli — brez državnega zakona. Cemu mlatim to že tolikokrat pre-mleto reč? Zato, ker me je strah! Tov. Tone Gaspari piše jako lepo in poučljivo. V pedagoškem in znanstvenem »Popotniku« št. 4.1. 1919 se je oglasil, kakor se mi zdi, kot pedagog in znanstvenik pri besedi o telovadbi. Tam piše med drugimi lepimi nasveti in. dejstvi, ki so jih že deloma Sokol, Michler in Lajovic razvili, da bi ustvarili na ljudski šoli mesto reformiranega sokolskega načrta o telovadbi potujočo telovadbo (morda kot potujoče gledališče?) in suhoparno iahko atletiko izmenjali z igrajočo *) Glej tudi 1. in 2. štev. »Sokola« t, I. str. 10 in dalje! — Op. pis. telovadbo, ker »cilj pouka je vendar vzgojni — ne pa mehanično ponavljanje preutelovadčevih (Vorturner — ker ni vaditelja, op. pis.) vaj.« Saj je vendar že tov. Michler povedal, kaj naj bo smoter telovadbe na ljudskih, mestnih in srednjih šolah. (»Učit. Tov. * z dne 7. marca 1.1.) In ta namen je že davno imel tudi Sokol, ko je vedno prav po Tyršu poudarjal tako a^a-u lesno, nravstveno in duševno vzgojo, ki ne pripusti, da bi narod telesno, moralno ali duševno propadel. Gasparijev tu navedeni smoter velja za sedaj; za nas vse bodoče učitelje telovadbe mora pa biti namesto pomišljaja še »telesno, nravstveno in duševno« vzgojni. Ako se more to troje (pri Gaspariju v pomišljaju) doseči le s potujočo telovadbo — jaz bi ji rekel v najboljšem slučaju izlet — in z igra-jočo telovadbo — ki bi ji morda tudi lahko rekli le: igra — doseči, bi dvomil Da pa imajo vse vaje pod milim nebom neizmerno vrednost pred vajami v zatohlih in prašnih prostorih, razume pač vsak. Zato jih je Sokol prevzel s Sporu vred v svoje področje, dr. Ambrožič Da v listu »Sokol« št, 4. iz t. 1. njih potrebo zdravniško utemeljil. i o-le, da je »Popotnik« v št. 4. pri Gasparijevi besedi o telovadbi ome ml, da »podrobni učni načrt v t ern s m i -s i u (Gasparijevem) sestavlja Ivan Michler, me je iz ljubezni do naroda in zato tuui ao predmeta gnalo, da povem v svrtio sestave telovadnega (ne kakega igrajocega, potujočega an športnega; učnega načrta svoje pomisleke, ki jui mkomur ne vsiljujem. Ker je aeio veievazno in ne samo za par let, temveč lahko za več rodov aobro aii slaDo sestavljeno, je škoda dela in truda, ce Di načrt ne ougovarjal uejanjsKiin potreDam in pravemu smotru. ¿aio bi prav t0varu>K0 svetoval Miclnerju, naj v svrho sestave telo-vaaoenega načrta preaeia poleg raz-licmu uoonn opisov o gojenju športov cez vse potrebni lyrsev teiovaani sestav. Ne škodovalo bi prebrskati tudi francoskega, italijanskega, belgijskega in drugim lov. Lajovic je tuui čutu potrebo, Ko je naiiiigmi o boaoči opomoci Nemcev — samo: je kar brž odrezal in obmolknil. iz teh bi bilo treba lziusciti vse aobro ter napraviti to, na kar se bodo naslonih laiiko se taki »učitelji« netelovauci, ki *saun komaj zaaoste glavnim težnjam«. Preovsem pa naj se cirzi ivana fcajz-lja »predlogov o reiormi telesne vzgoje«, kjer je imenovani tovariš kot učitelj in teiovadec mojstrsko premostil šolski, so-koiski in narodni aii državni smoter telesne vzgoje. Istotako je častno rešil vprašanje, komu bodi poverjena telesna vzgoja miadine. Ako bo upošteval ta nasvet, bo sestavil telovadni načrt prav in zato v drugem smislu, kot pa ga obeta tovariš Gaspari. (»Učit. Tovariš« z dne 21. maja t. 1.) H koncu, ker je vse eno stvarno, željo zastopnikom slovenskega Sokoistva! Zdi se mi, da smem vsaj v imenu učiteljstva naše Zaveze prositi zastopnike SSZ to-le: Ko boste na Vidov dan, dne 28. junija t. 1. zborovali pri ustanovitvi Sokolskega Saveza SMS v Novem Sadu, povzdignite močno svoj glas o pravem sokolskem namenu tako, da boste posvetih v bistvo sokolske misli vsem! Ne odmaknite se niti za las od tega, kar je edino sokolskega! Dopovejte onim bratom, da smo slovenski učitelji pripravljeni storiti v korist našega jugoslovanskega naroda vse: to je vzgajati ga telesno, nravstveno in duševno dobro tako daleč, da bi zaradi teh napak nikdar ne propadel, nikakor pa da ne moremo stre-miti za tem. da bi sodelovali kjersibodi kot kaki cestnopometaški, žandarski, po-licajski, orožni ali taki in enaki pomočniki! Proti temu smo zato, ker ljubimo svojo državo in ker imamo zgled v rajnki Avstriji, kam pride državna uprava, ako goji med narodnimi društvi te vrste posel; pri Cehih pa nasprotni zgled: da vstane še tako tlačen narod, ako živi po teh načelih, kot jih ima češki narod in pravo Sokolstvo. Povejte jim, ako bo So-kolstvo udejstvovalo svoje delo tako, kot si ga je pri nas na Slovenskem že začrtalo, bo lahko roko v roki s šolo vred doseglo to, česar ne doseže država ne z ukazi, ne z naredbami! Iz Jugoslavije. — Višji šolski svet. Prihodnja seja višjega šolskega sveta se vrši v četrtek, dne 12. t. m. Začetek ob 8. zjutraj. — Goriškim učiteljem beguncem v znanje In uvaževanje. 1. Oni tovariši in tovarišice, ki jim je bilo z dekretom viš. šolskega sveta priznano napredovanje v višji plačilni razred, oziroma stopnjo že s 1. junijem 1919. naj prosijo za pomakni-tev v dotični razred naravnost pri viš- jem šolskem svetu v Ljubljani; prošnji je priložiti gori omenjeni dekret. — 2. Na Koroškem nameščeni tovariši (tovarišice), ki niste še v posesti svoječasno viš šol. svetu predloženih uradnih spisov, obrnite se na tovarišico Jadvigo Stre-1 o v o , t. č. bivajočo v Vojniku pri Celju, ki je na sestanku dne 17. aprila prevzela vse spise, jih ponesla v Pliberk, da vam jih vroči ob priliki zborovanja. Dogodki na Koroškem so to onemogočili, tovari-šica je rešila spise in so na varnem. To v pomirjenje onim, ki so bili v skrbeh. — 3. Tovariši vpokojenci in vdove, ki ste redno dobivaii svoje prejemke pri davčnih uraaih, odnosno pri dež. finančni biagajnici v Ljubljani, bodete te še nadalje aobivaii tamkaj proti nekolkovani pobotnici do konca septembra; od 1. oktobra t. 1. dalje se Vam bodo pa izplačevali prejemki potom blagajnice poštno-čekovnega urada v Ljubljani. — Vsi ostali dobe svoje prejemke z doplačili že sedaj izplačane potom blagajnice poštno - čekovnega urada v Ljubljani. V pošiljanje pobotnice odpade. — 4. Vsakdo je dolžan v svojem in v interesu poslovanja takoj naznaniti morebitno iz-premembo bivališča, in sicer vpokojenci in vdove knjigovodstvu dež. vlade za notranje zadeve, aktivni pa deželnemu knjigovodstvu, vse druge izpremembe pa vsi višjemu šolskemu svetu v Ljubljani. — Štipendije in podpore ministrstva za poljedelstvo. Ministrstvo za poljedelstvo namerava razpisati štipendije m podpore za strokovno izobrazbo v kmetijstvu. živ.nozdravništvu in hidrotehniki na visokih in srednjih strokovnih šolah in za praktično izobrazbo po končanih strokovnih študijah. Štipendije se bodo razpisale v »Službenih Novinah«, in morajo prosilci piavočjsno vložiti svoje prošnje, 1 or se na pozneje d..šle prošnje ne bo oziralo pri oddaj; štipendij. Vse druge podrubn-j-U >e zvedo pri oddelku za kmetijstvo deželi.e vlade za Slovenijo v Ljubljani. — Tomaž Liikančič t. V svojem rojstnem kraju -- v Kamnjah na Goriškem — je umrl pretekli mesec tovariš Tomaž Lukančič. Služboval je na različnih krajih goriške okolice, nazadnje kot učitelj-voditelj na ljudski šoli v Ga-brijah pri Sovodnjah ob Soči, kjer je bil malo pred izbruhom vojne vjiokojeii po 401etnem uspešnim in trudapolnem službovanju. Kot penzionist in samec se je tov. Lukariič podal v rojstno mu vas, kjer je nameraval živeti na svoja stara leta. Sredi cvetja in sadja si je sezidal tu na prijaznem gričku svoj lastni dom, v katerem pa niti je bilo usojeno preživeti le nekoliko kratkih let. Tov. Lukančič je bil velik prijatelj prirode ter strasten lovec. Med tovariši je bil jako priljubljen in spoštovan mož, saj spoštovali in ljubili so ga vsi, ki so ga poznali. Počivaj v miru v domači zemlji Ti zlata učiteljska duša! - — Tovariš Fran Kocbek, nadučitelj v Gornjem gradu, je prevzel nadzorstvo nad celjsko podružnico »Deutsch-Osterr. Alpenvereina«. — Iz Rateč pri Beli peči poročajo, da -so Lahi v belopeško šolo uvedli italijanski pouk, čeprav tamkaj ni niti enega otroka, ki bi umel ta jezik. — Odkritje nagrobnega spomenika pok. A. G r č a r j u se vrši v četrtek, t. j. 12. junija, ob 3. popoldne v Radovljici. Tovariši pevci imajo ob 2. popoldne isti dan skupno vajo v šolskem poslopju. Ker je bil pok. A. Grčar zastopnik učiteljstva v okrajnem šolskem svetu in splošno priljul ljen, je pričakovati obilne udeležbe. — V Tržiču na Gorenjskem nameravajo ustanoviti deško meščansko šolo. — Iz Mirne nam pišejo: Dne 30. maja zjutraj je umrl za srčno kapjo tukajšnji nadučitelj tov. Matej Jenko. Pogreba dne 1. junija se je udeležilo obilo ljudstva, pa tudi lepo število tovarišev in tovarišic je spremilo priljubljenega tovariša na zadnji poti. — Pokojni Jenko, ki je bil član Slomškove Zveze, je bil mirna duša, poštenjak skozi in skozi ter značaj, kakršnih najdeš malo. — Časten mu spomin! Ostalim pa naše odkrito sožalje! — Kdaj skličejo anketo, ki določi uč ni načrt za meščanske šole? Po sklepu občinskega sveta se že jeseni otvorijo v Ljubljani meščanske šole. Učne načrte so mestne osemrazrednice že sestavile in tudi predložile mestnemu šolskemu svetu. Kdaj jih dobi anketa v pretres in odobre-nje, pa ne vemo. Mislimo, da je zadeva kar najnujnejša. Treba je takoj začeti z vso resnostjo s pripravami, sicer vsi lepi in hvalevredni sklepi občinskega sveta ostanejo na papirju. — Iz Maribora nam poročajo, da se je tja vrnila iz C. Kostelca na Češkem ro-dovina profesorja dr. Lj. Pivka, ki so jo. avstrijske oblasti kruto preganjale. Pro- i fesorju dr. Pivku so namenili vislice, njegove ljudi so vlačili po ječah. Sedaj je konec krutostim, ker je zmagala pravica. Srednješolske vesli. Dr. Korošec in belgrajski maturanti. Klub belgrajskih maturantov je izvolil za svojega pokrovitelja min. podpredsednika dr. A. Korošca, ki je pokroviteljstvo tudi prevzel in obljubil, da bo skrbel za klub. Klub belgrajskih maturantov je tudi sklenil, da priredi potovanje v> Zagreb, Ljubljano, Dubrovnik. Mostar in Sarajevo. Pazinska gimnazija. Lahi so paziiisko hrvatsko gimnazijo zatvorili že početkom meseca marca. Ker je pa še več dijakov, ki niso dovršili gimnazije, je dovolil tržaški guverner, da napravijo maturanti in ostali dijaki izpite na italijanski gimnaziji, toda v hrvatskem jeziku. Knjiievnost in umetnost. Popotnik, štev. 4. Vsebina: Razprave: 1. ur. i-rane Derganc: vViiiiam James. — 2. Pav. fiere: iz načrta pre-ustiojitve naših ljudskih in mescanskin sol ter učiteljske izoorazoe. — d. rt. boli-tude—J. vuga: Uioanje delovne šole v luci realnega nazora. — 4. ione Gaspari: ueseua o teiovadbi. — lz soiskega deia: o. rr. Karbaš: Kako poučujem zgouovmo v sedanjem času. — b. Kegina Uobec: Glaskovarije v prvem šolskem letu. — /. rr. Kaiuaš: Kako sem ponavljal skladajo — Kazgled: A. Slovstvo: Ur. fcogoan uerč: Uojencek (—č) — Vladimir uev-stik: Zapiski rine Gramontove (.ur. S.). — tviiada Jugoslavija d.—4. (r. Kranjc). — /.voncek 1.—¿. (—e). — Sokol. b. Časopisni vpogled. C. 'lo in ono: Psihologija m umetnost poučevanja. — Enotna soia na Švedskem. — Potovalne šole v tujini (E. Kranjc). —• Zakon o organizaciji ljudskih tečajev o državljanski vzgoji na Češkem. Orkestralno društvo »Glasbene Matice«. Kot bistveno obstojni del društva »Glasbene Matice« se je osnovalo na ustanovnem zborovanju v nedeljo, dne 18. t. m., orkestralno društvo »Glasbene Matice« s sedežem v Ljubljani, ki je njega namen gojiti resno inštrumentalno, v prvi vrsti slovansko glasbo. Sestavil se je poslovni red društva in izvolil začasni odbor. Društvo šteje že lepo število izvršu-jočih članov in bo pričelo v najkrajšem času s skupnimi vajami v godalnem orkestru (gosli, viola, čelo, kontrabas) pod vodstvom dirigenta prof. J e r a j a , ki je bil dolgo vrsto let koncertni mojster na dunajski dvorni operi in v filharmoničnein orkestru. Ljubitelji glasbe, ki se čutijo zmožne sodelovati v orkestru, se kot novi člani lahko prijavijo pri imenovanem g. dirigentu tik pred skupnimi orkestralnimi vajami, ki se bodo vršile v veliki dvorani »Glasbene Matice« in se bodo razglašale na društveni deski v veži »Glasbene Matice«. »jugoslovanska mučenika Zrinski In Frankopan« se zove brošura, ki jo je izdala Tiskovna zadruga v Mariboru. Spisal jo je profesor Matija Pire. Cena 1 K. Manj kot 10 iztiskov se ne pošilja. Brošu-rica je posebno pripravna za šolsko mladino. Vsebina brošurice je zanimiva: izvor Zrinskih in Frankopamov, zarota, usoda zadnjih Zrinskih in Frankopanov ter prevoz zemeljskih ostankov Zrinskega in Frankopana v domovino. Brošurico toplo priporočamo. Zahvala slavnega kiparja Ivana Me-štroviča. Ivan Meštrovič, čjgar veliko umetniško delo »Kosovski dom« je vlada kupila, je poslal ministru prosvete Davi-doviču zahvalno pismo, v katerem izraža svojo radost, ker je vlada omogočila, da je delo, ki proslavlja narodno vstajenje, na razpolago vsemu narodu. Prvi natisk Pirčeve »Kratke zgodovine Slovencev, Hrvatov in Srbov« ;e razprodan. Ker so se tiskarski stroški n višali, je cena novemu natisku K 2.-^. komad. ZA REZERVNI SKLAD ZAVEZE Prostovoljni organizačni davek. (Sklep upravnega odbora Zaveze z dn» 27. decembra 1918.) XXIII. izkaz. Po 100 K: Društvo upokojenega m teljstva v Sloveniji. Po 12 K: Učitelj^ v Dobovi. Po 5 K: Podobnikar Pavel ^ Dobrova pri Ljubljani. — Današnji iZk 117 K. Prej izkazanih 5665 K. Skupaj kron. Ivan Petrlč, Ljubljana—Sp. Ši§;; Z 22. štev. »Učiteljskega Tovariš sem se prostovoljno odpovedal uredniški poslom. Vse sotrudnice in sotrudnlke, | so me tekom dvajsetih let mojega uredr, kovanja požrtvovalno in vztrajno podp, rali, ob tej priliki iskreno zahvaljam za vs njihovo pomoč! Ves čas me je vodila p« št ena volja, da po svojih najboljših incžc služim stanu in šoli. S to zavestjo se pt slavljam. Ljubljana, dne 28. maja 1919. — - ______ E. G a n g L LISTNICA UREDNIŠTVA. R. B. v A.: Vprašanja nismo priobčil ker Kalteneggerja ni več v Ljubljani. Def nitivno se je preselil v Nemško Avstrijo. Šolsko vodstvo v T.: Rokopis (prav zaprav prepis) je nečitljiv, zato ga ne nu remo porabiti. Napravite posnetek sami razločno pisavo in nam ga pošljite! Ob Savo: Pozdrav — preden pojdi mol Glej današnje obvestilo! Morda k; dostaviš ali izpremeniš. Pošlji! Bledi: Naznanite prej in povejte, i ostanete tudi potem v službi. Izdajatelj in odsrovorni urednik: Fran M a r o 11. Last in založba „Zaveze jugoslovanske^ učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani Izšla je: Kratka srbohrvatska slovnica za Slovence. Sestavil dr. Josip Mencej. - Cena 2 kruni. —— V Ljubljani 1919. — Natisnila in založila Učitelj-- ska tiskarna. - Naročila sprejema Učiteljska tiskarna v L ubl ani, Frančiškanska ulica številka 6. m mmm&mmmmm flai denarni zavod Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim Hranilnica in posojilnica „Učite! skega konvikta" v Ljubljani registrovana zadruga z omejenim jamstvo« Promet do 31. maja 1919 K 165.343'C- Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto do 1 26. ure popoldne. t Tožnim srcem javljamo prežalostno vest, da je naš ljubi soprog, oče, brat, stric in svak, gospod MATEJ JENKO, nadučitelj na Mirni danes, 30. maja, ob pol 7. uri zjutraj nenadoma preminul, star 41 let. Pogreb predragega pokojnika se je vršil v nedeljo, dne 1. junija ob 3. uri popoldne na pokopališče k sv. Heleni. Mirna, 30. maja 1919. Ljudmila Jenko roj. Mazgon, učiteljica, soproga. Ljudmila, Mimi, Eli«, Lidija, Marijan, otroci. i;> " : "... 5' s. • tffSfr