210
Ozir po svetu.
Mezzofanti nekdanjih in sedanjih časov.
Bog je nektere ljudi s posebnostmi nadaril, ktere ves svet občuduje.
Slavni kardinal Mezzofanti, ki je leta 1855 v Rrma umeri, je znal nad 40 (nekteri pravijo 72) raznih jezikov in narečij govoriti; razumel je vse evropejske in aziatške jezike. To ga je po svetu tako razglasilo, da so iz vseh krajev učeni možje k njemu prihajali in se z njim v domačem jeziku pogovarjali. Tudi v slovanskih pokrajinah se ni majnkalo mož, ki so se prepričali njegove jezikoslovne znanosti. — Čast. gosp. Stepau Pogledič, opat pri sv. Marku v Zagrebu, so bili leta 1846 pri njem v Rimu. Komej je zvedil, da ga je Horvat obiskal, se je začel v horvatskem jeziku z njim pogovarjati, in narpred je poprašal, v kterera narečju naj govori: v kajkavskem, štokavskem ali čakov-skem. Ko je pa vidil, da je njegov gost kajkavec, in da v horvatsko-slovenskem narečju govori, je tudi on prav gladko v ravno tem narečju odgovarjal in za mnogoverstne reči popraseval, kakor da bi bil več let v Zagrebu živel *).
*) Tudi s slavnim Kopitarjem in Knobleherjem  se je, ko sta v Rima, kardinal Mezzofanti v slovenskem jeziku pogovarjal. Vred.
Da je tudi slovenski znal, nam pričujejo sledeče ver-stice iz živijenjopisa slovenca doktorja Jožefa Tosi-a, ki se v Zori Jagoslavenski leta 1852. nahajajo: „Kano djak 5. razreda putovaše dr. Tosi u Fiorencu, posle pako kano bo-goslovec biaše u Rimu i Napulju. U Rimu biaše kod pape Grgura XVI., koj se veoma priatno s njim razgovarase; poznati pako kardinal Mezzofanti — čudo golerao u obzira jezikoslovja — ga prvo pri ustupu slovenski  nagovori!"
Res, čuden dar nebeški je tolika jezikoslovna znanost! — Zgodovinarji pripovedujejo, da že v starodavnih časih so živeli možje, ki so zaslužili, da jih z imenom Mezzofanta nazovemo. Ozrimo se torej v stare čase, in prepričali se bodemo, da tudi naši predniki niso imeli slame v glavi v obziru na jezikoznaustvo. — (Juintus Ennius je znal tri jezike govoriti: gerški, oscianskiin latinski; zatega voljo se je sploh mislilo, da ima tri serca. Se ve, da sedaj skoro vsaki izobraženi človek tri ali še več jezikov govoriti zna in zato vendar ne slovi po vsem svetu, in tudi nihče ne misli, da ima tri ali še več sere. Pa vendar je znanost treh jezikov v tadajnih časih zoamenita bila, in sicer za to, ker se naši predniki niso toliko z jezikoslovstvom pečali, temveč razgovarjali so se s ptujci navadno s pomočjo tomačitelja.
Mitridat pa, glasoviti kralj pontski in bitinijanski, kte-rega je Pompej nadvladal, znal je govoriti vseh 22 jezikov, ktere so prebivavci njegove deržave govorili ; ni se tedaj s svojimi podložniki nikdar s pomočjo tomačitelja razgovarjal, ampak v kterem jeziku ga je kdo uagovoril, v tistem mu je odgovarjal, pa tako gladko, kakor da bi bil sin njegovega naroda.
Tudi mi Jugoslovani se moremo spooašati z možem, ki po vsej pravici zaslužuje, da ga v versto Mezzofantov vre-dimo. Ta nas slavni mož je: Otac Marian Šunjič, škof Bosanski, ki je v Zagrebu modroslovje doveršil, in se že kakor mlad dijak posebno v jezikoslovnih znanostih med vsemi svojimi tovarši odlikoval. Pozneje je bil celih osem let v Rimu pri kardinalu Mezzofantu, ter se je tam vsih rz-točenih jezikov naučil. — Kdor se pa hoče njegove učenosti popolnoma prepričati, naj si priskerbi knjigo, ki jo je izdal glede na vse jezike zapadne in iztočne pod naslovom: „De ratione depiugendi rite quaslibet voces articulatas seu de vera ortographia cum uecessariis elemeutis alphabethi uni-versalis. Auctore Mariano Šunjič O. S. F. P. B. A. Viennae, typis congregationis P. P. Mechitaristarum 1853.
V Zagrebu.                                       A. K. Cestnikov.