ZM.lad.emu bravcu!

Tiček gnezdo si gradi
Mala deca se uči.

Ko pa tiček vse opravi,
poje, leta po dobravi

Če si že dovršil delo,
pozabavaj se veselo!
Gledaj, čitaj, riši malo,
pol zares in pol za šalo!


ČNašim malčkom poklanjata

strica žBožo in Makso

Toda kaj nam treba vlaka,
če žival nam služi taka.

Vleče tovor nam zastonj
pridni, iskri, lepi konj.

Ko te bo naš kralj pozval,
lep vojak mu boš postal.

Puška, sablja, pesem, vrisk —
jezdec dirjal boš ko blisk.

V Sahari rjovejo levi.
Oj gorje živali revi,

ki jo strašna zver vlovi!

Z repom samim jo zdrobi!

Oj gorje, kdor nima doma,
kdor ubog po svetu roma!
Srečen, kdor doma sedi
in kdor riše kakor ti!

Stena, okna vrata, kot,
vse je sam četverokot.

Velikost lepo izmeri,
prostor vsakemu izberi.

Da nam v izbo ne dežuje,

trdna streha nas varuje.
Da pa v sobi dima ni,

dirja rad rogati jelen.

Lonček mali je iz gline,

zemlja v njem je za rastline.

Malo seme v njo vsadi se,

kal zelena v njem rodi se.

Ko pa solnčece posije,

z debla ti cvetlica vzklije.

S pravokotnega trikota

bova vstvarila kokota.

Kljun, greben, nato še vrat
gibčen, pernat in košat.

No, z dveh črtic še nožiče,
rep širok in perutnice,

čuj, že poje: Kikriki!

Drugo jajce, druga glava;
pa že kar po vodi plava,

ko iz njega prikobaca

mala in rumena raca.

Tudi sliki tej boš kos,
daljši vrat le. To je gos!

Pa še ti tako napravi!

Ah še zorna ta mladost,
mora čutiti bridkost!

zdaj se joče,

Ta ne ve še, kaj je beda.

Kadar ga pa zob boli,
kislo se še on drži.

Treba je kovaču meha,
vam pa joka, krika, smeha.
To za deco vso velja,

tudi spola nežnega.

Ta še v zibelki leži,
mleko pije in kriči.

Ta pa z mamico debelo,
na sprehod hiti veselo.

Kadar pa odrasel bo,

Kaj je to? te kdo pobara.
Odgovori: žena stara!

Nosnih stekel ta nositelj
morda je gospod učitelj.

Ta prodaja in kupuje,
Izak, žid, se imenuje. —

Ko zmrači se na večer
prebudi se netopir;
miš in tič je, vzprhutava.
Ko pa dan se prebudi,
v luknji čudni ptič zaspi;

pa zapoje lastavica,
lepih gnezd graditeljica.

Miška teka po kleteh,
po podstrešjih blizu streh,
gloda dobre stvari same,
naposled pa v past se vjame.

\n


Tukaj spet žival je druga!

Želva s toplega je juga.
Trd oklep telo ji ščiti,
vanj se more cela skriti.

Ko neha deževna doba,

v gozdu zrase taka goba.

Čike žvečijo berači.
Deca palec v usta tlači.
A možem navada stara

c

v ustih tleča je cigara.

A vse to za deco ni,
zanjo lepše so stvari!

_

)

tD'  "'Osjr

Rep, plavut, iz pike glava,
pa že riba v vodi plava!
Če perut pričvrstiš vzadi,

sredi si še hišo zgradi
na cigaro jo obesi —
zrakoplov je pod nebesi!

A poglej jo, tam v daljavi

v megli gora se pojavi,
pa razgiba se v oblike,

v čudne se razvija slike.

Skoz puščave dolge poti
brez velbloda se ne loti!

U

To-le črto zaokroži,

pa jo zgoraj malo zoži,

zdaj začrtaj glavo vestno,
pa dobiš žival objestno.

Ta žival

na gorah biva.

Zajček se po zelju skriva.


Psetu je

zvestoba dika.

OP

V temni noči

čuk skovika.

Slon največja je žival,

ŽKonec.

Ko zapoje v šoli zvonec,
znak je, da je ure konec.
Tudi tukaj stvar je ista,
ko več knjiga nima lista.
Če ti pa še dosti ni,
od začetka spet prični!

Za Tiskovno založbo o. r. z. z o. z. odgovoren: Janko Zorko. —
Za Mariborsko tiskarno r. z. z o. z. odgovoren Stanko Detela, ravnatelj.
Vsi v Mariboru.

Univerzitetna knjižnica Maribor

S

000505539

COBISS s