270
Slovstvene stvari.
Prava resnica.
Spisal MareŠič.
Leta 1826 pridemo šestošolci iz Novornesta, Celovca in Karlovca v sedmo šolo v Ljubljano, in se pri visoko-častitemu kanoniku in ravnatelju gosp. Matevžu Ravnikarju oglasimo, da hočemo v Ljubljani v sedmo šolo stopiti.
Gosp. vodja spregledajo spričala naše. Najprej pogledajo spričalo g. Javornika. V spričalu stoji pisano Javornig. Vodja ga vpraša: Kako mi boste odgovorili, če vas vprašam: Komu naj dam to spričalo nazaj ? Učenec odgovori: Javorniku. Vodja pravijo dalje: Ste na koncu besede slišali g ali k? Učenec odgovori: k sem slišal. No, pravijo gosp. ravnatelj, pišite se zana-prej Javornik, ne pa Javornig.
Gosp. Ravnikar pogledajo drugo spričalo in vidijo besedo Konfchegg. Kaj pa vi, pravijo gospod vodja, zakaj pa pišete fch? ste li Nemec? Kranjec piše le dolg f in h*) in to je fh. Drugič: zakaj pa pišete na koncu priimka gg, ste li Korošec? Korošec nisem, pa v Celovcu sem bil v šoli.   Gospod vodja vprašajo smehljaje:
*) Naši bravci vedo, da že od nekdaj so pisatelji slovenski čutili potrebo svoje abecede, zato je Bohorič zložil tako, ki je izprva veljala.                                                                                   Pis.
271
Ali Korošec zato dva gg piše, ker nekteri ima brahor in ne more g izgovoriti, zato jecld in dva gg skupaj spravi. Smejali smo se vsi tej opazki. Gospod vodja vprašajo dalje: Ste li morebiti Grk, da g pred g kot n izgovarjate, tedaj se vaše ime izgovarja Konšeng? Veste kaj, pišite zanaprej Konfhek,  to je   slovenski.
Tresel sem se, in komaj čakal, kaj bodo g. ravnatelj meni rekli. Gospod pogledajo spričalo in mene, pa pravijo: Vi pa črnila preveč porabite! — zakaj pišete fch in tfch? To je nepotrebno; saj niste Nemec, ampak Slovenec — namesti fch denite fh, in namesti tfch pišite z h, pa si boste črnila prihranili leto in dan dosti.
Tako so gosp. vodja naše imena preretali; vsi smo jih ubogali, in od te dobe se pisali, kakor so nam g. voditelj svetovali.
Vprašanje: Bi li ne bilo dobro še dandanašnji, da bi ravnatelji in učitelji učili nemške priimke nemški, slovenske pa slovenski pisati?
Porečeš: Kako bo učitelj učil pisati imena, ki jih še sam ne razume in pisati ne zna. O, ne govori tega! Učitelj mora to znati; če ne zna, ni učitelj, ampak skazi te lj!
Praviš: Moj oče so se pisali „Wretschko", zakaj bi se jez ne pisal tako? Tvoj oče niso znali prav pisati, zatorej tudi svojega priimka ne. Oče niso vedili, da pride ime „Wretschko" od „ vreče", niso vedili, da Slovenec nima w, ampak v, in da Slovenec nima tfch, ampak c, tedaj niso znali prav pisati. Da niso znali prav pisati, spričuje pisemce, ki so ga tvoj oče pisali; glasi se od začetka tako: „Der Hot riechteg gezolt die
negel.....Schuma ist...."   Boš se  po  očetu ravnal?
Kakor so oče nemški napčno pisali, tako se napčno podpisujejo; ti znaš nemščino prav, zapiši tudi sebe po slovenski prav, namreč „ Vrečko".
Praviš: „Stari podpis mora ostati zavolj kake d ednine; s tem se skaže, da sem pravi dedič unega strica, ki je v Kini umrl in mi 2000 zlatov zapustil; ako bi se drugače pisal, bi mi drugi rekli, da nisem unemu pokojnemu v rodu". — Dednina se lahko dobi, le skaže se po gosposki, da si se prej pisal „Tschorfchahlegg", zdaj pa se pišeš po veljavnem slovenskem pravopisu „Ceršalek".
Druga resnica. Leta 1829 sem bil desetošolec ali bogoslovec. Na koncu tega je nam visokoučeni učitelj, doktor sv. pisma,  gosp. Jaka Zupan,  latinske spričala
delil, in v spričalu je  stalo-----e Kostajnovica —
e Ljubljana — ali e Teržič itd.; vse drugo je bilo pisano v latinskem jeziku, ime rojstnega kraja pa v slovenskem. Visokoučeni gospod je previdil, da je potreba, da se imena slovenskih mest,, sel, trgov morajo slovenski pisati, ako se hočemo prav razumeti. In res je taka.
Mesca sušca tega leta mi neka reva piše, da naj ji kaj denarja pošljem, da si krompirja za seme kupi. Pisemce sama piše, napis da drugim napisati; napis je
bil nemški: „An.....in St. Marein im Bezirke Stein".
Pisemce se pošilja od pošte do pošte, in še kamniški kanton ga dobi v roke in napiše na pismo, da v kamniškem kantonu ni St. Marein. Pisemce pride v nekolikem času v Ljubljano nazaj; nek gospod vradnik na pošti spozna, da človek tega imena je na Šmarni gori, in napiše na pismice: „Smarnagora", in zdaj še le je bilo pismo poslano v prave roke. Pisemce zavolj krompirja pa pride v prave roke še le, ko druzih krompir že zori. Pošta ni bila kriva, da je pisemce zaostalo, ampak napis; kdor je delal napis, naj bi bil napisal slovenski: Smarnagora, in gosp. poštni vradniki bi bili razumeli. Smarnagora = nemški St. Marein! kdo more to razumeti?
Slovenske mesta,  vasi, trge,  hribe,  vode itd. naj
Nemec krsti kakor mu je drago, samo še slovensko ime naj dostavi. Slovenec gleda le na slovensko, ne pa na nemško. Slovenci pa pišimo svoje imena kakor so od nekdaj — neprekršene, nepocmaadrane. Cuique suum!