Muren in polž
(Basen.)
Pod sivo, z mahom obrastlo skalo je mirno spal v svoji hišici slinasti poli. Mimo priteče čmi muren, kot po navadi, ves židanc volje. »Hej, kume rogati!« zakriči nagajivo, »še svojo smrt boš zaspal! Glej, kako vroče sije božje solnce na čisti nebesni modrini! Vse skače, pleše in teka in se veseli življenja. Vse poje in gode , . .! No, cucek, kako boš pa ti tudi za kako rabo! Za skakanje in ples nisi, ker si veliko preneroden in imaš povrh že od svojega rojstva samo eno nogo; za godca pa tudi ne, ker bi zamudil še počasne takte!... Prepočasen si! Saj si šc hišico vlačiš s seboj, da prideš ob nalivu, alj pa ob vročini še dovolj zgodaj pod streho ... Hehehe . ..«
^—^   Polž počasi pomoli glavo in rogova iz hišicc ter nevoljno pogleda
^^Bega kričača.
^^m    »Le počasi, da' se kam ne zaletimo!« mu ponagaja muren.
^V     ;Bedak!«   pravi polž in se ozira   počasi po bregu . . .   »Povei   mi,
^Hio morc biti prej doli pri potočku?   Ti ali jaz .,.?«
^H      »Ti...!«    zasmeje se  mu porogljivi  muren.    »Prilczi  vendar enkrat
^Klod skale, jaz pa tačas še eno zagodem . . .!«
^H[     ^Prijatelj, še to ti dovolim, da tečeš takoj, preden jaz prilezem vun
^^firob. Kar teci, — ker te itak prehitim . . .! Kar teci . . .!«
^Ht Muren ni znal, ali se polž šaii, ali misli resno. Ker pa doslej ni poznal še nobenega norčavega polža, je smatral vendarle za resno, da hoče polž ž njim tekmovati, in se spusti po bregu, Ni bil še sredi pota, kar šinc mimo njega polž. Muren obstoji začudenja ...
V leščevju, kamor se je pritrkl|al, se polž ponosno vzravna in čaka. Dolgo je bi!o trcba, da je prispel muren ves radoveden . . .
>Prijateli!« reče hladnokrvno polž, »premagal sem te igraje . . .! Vedi, da je polž telesno sicer slabo obdarovan, a te je zato mogel in znal ugnati le z zvijačo. Ko bi ti, prijatelj, vsako stvar tako počasi dobro pre-udaril kot jaz, bi se ne bil šel izkušat s počasnim polžcm ... Hehche ...!.-.
Zvonirair Masle