Narodno-gospodarske stvari.
0 potrebi obrtnijskega napredka.*)
Gospoda! večkrat sem že govoril z čitalničinega besedišča, in srečne so bile za-me tiste^ ure: govoril sem namreč o narodnosti naši, o svobodi, o napredovanji v vsem, kar je dobro in krasno. Tudi je bil napredek v materijalnem obziru že predmet mojih razprav, kajti ravno ta napredek je prepotreben nam^ Slovencem in Avstriji vsi. Glede na to in ker je Ajdovščina prvi obrtnijski kraj izmed 5ih slovenskih okrajev v goriški grofiji,  mislil sem, da vam najbolj vstrežem,
*) Govor  prvosednika  čitalnice   ajdovske  gosp.  dr.  Lavričav čitalničnem shodu 1. junija t. 1.
260
ako   vzamem  enkrat  v kratek  pretres  potrebe obrtnij-skih krajev, tedaj naše potrebe.
Gospoda! Ljudje in narodi vsi živijo večidel od pridelkov kmetijstva, ktero obsega raznovrstno poljedelstvo in živinorejo. Toda ako hoče človek več pridelati, živino bolje gleštati, ako hoče dostojno se oblačiti in primerno stanovati, potrebuje še kaj druzega, in to mora stvariti z lastnimi rokami in s pomočjo svojega uma. Brž ko tedaj začne se povzdigovati iz prvotnega stanu, koj pristopi k obrtni i. Razna rokodelstva se potem širijo po celi deželi, in obrtnijski izdelki vsake vrste lajšajo ljudem življenje.
Kmetijstvo se popolnoma vjema z obrtnijstvom, in v podporo vzajemno ste si tako, da čem boljše reči kmetijstvo pridela, tem boljše in lepše izdelke obrtnija izdela. Človeški duh pa ne miruje, zatoraj obrtniki iz-mišljavajo neprenehoma nove reči, in napravljajo vedno premirnejše orodje za se, za kmetijstvo in za vse druge potrebe. Naposled iznajde človek mašine prekoristne mu pomočnice pri mnogovrstnem delu. Ako pa podpirajo razna znanstva to delovanje, potem je napredek neizmeren. Tako se je zgodilo, da smo zagledali v našem stoletji čudovitne mašine in znajdbe, o kterih še sanjali niso poprejšnji rodovi, in vse to je pripomoglo , da se izdelava v Evropi toliko blaga, kolikor poprej^še nikdar ne.
Cem več pa kak narod prideluje in izdeluje, tem bogateji postaja, in to blago, ti pridelki in izdelki so gotovo, so pravo narodno bogastvo. Al moder narod ne skrbi samo zato, da pridelava in izdelava le toliko, kolikor sam potrebuje, marveč si prizadeva na vso moč, da prideluje in izdeluje več, in da potem oddaja v zunanje dežele preobilnost svojo. Zraven tega skrbi, da izdeluje, če je le mogoče, sam in doma pridelke kmetijstva in rudarstva, in da še le potem oddaja te izdelke. Tak narod, taka država se bogati od leta do leta; temu nasproti pa oboža narod, kteri mora vva-žati iz ptujih krajev več, kakor sam izvaža. On odda sčasoma ves svoj denar, in postane odvisen od tujca.
Da se pa vsi pridelki in izdelki razprostrijo po celi deželi, da pridejo v zadnji kot, da je mogoče izvažanje in vvažanje, potrebujemo še posebnih srednikov med kmetovalci, obrtniki, fabrikanti in tistimi, kteri hočejo kaj imeti, na kratko rečeno: med producenti (pridelovalci) in konsumenti (vživalci). A ti sredniki so trgovci vsake vrste pa dobre ceste.
Kmetijstvo, obrtnijstvo in trgovstvo so tedaj narodnemu blagostanju najmočneji stebri, ki so si v zvezi, ter se vzajemno podpirajo.
Misliti je, da so narodi v vseh Časih priznavali lahko razumljivo to resnico, in da so na vso moč podpirali in spoštovali te stanove delajoče. Al vendar temu ni bilo vselej tako, in zlasti v srednjem veku so bili seljaki zatirani, obrtniki zaničevani in trgovci malo spoštovani. Zato pa je srednji vek bil tudi ubog. Le po-redkoma in počasi so se v tej dobi povzdigovala mesta in v njih obrtnijstvo in trgovstvo. Tako v Italiji in na Nemškem. Se le pozneje po križanskih vojskah so slovela nektera mesta, kakor Genova, Benetke, mesta Hanzaške zveze. Tudi na Francozkem, na Spanjskem in v Portugalu je bilo nekaj takošnih mest. Toda tudi po teh krajih in deželah niso vživali delajoči stanovi vseh državljanskih pravic, zlasti kmetijski stan ne; le v malokteri državici je bilo to drugače.
Al sčasoma začne daniti se v Evropi tudi v tem obziru, in širi se spoznanje, da so delajoči stanovi temelj vsakej državi. Prvi se zdrami angleški narod, in prvi odbacne jarem svojih ošabnih baronov. Francozki narod se drugi leta 1789. do čistega znebi vseh ovir, ktere so nasprotovale materijalnemu razvoju in politični
veljavi teh treh stanov. K temu je mnogo pripomogel Abbe Sieves s knjižico: „kaj je tretji stan?" dokazo-vaje, da on je vse, da si tudi ni poprej nič veljal. Ta načela zdrave pameti zmagajo po vsi Evropi, in zginejo neumni predsodki in škodljive predpravice. Vsled tega pa se povzdignejo delajoči stanovi, Francozi in Angleži obogatijo in sploh vsa Evropa.
V Avstriji se je le počasi širilo to spoznanje in kasno se je razširilo. Saj vemo, kako je bilo v naši mladosti. Stariši tako imenovanih „boljšihu stanov imeli so v sramoto, da bi bili svoje sinove namenili za obrt-nijo ali za trgovstvo, in bogata, zlasti plemenita gospoda ni zalagala svojega denarja v take zavode, še manj pa, da bi bila sama nastopila vodstvo kake industrijalne naprave ali kake tvornice, a nasledki so tudi takemu mišljenju bili primerni. Da si tudi poprej neubogi, vendar ne moremo se popraviti po velikih nesrečah in zgu-bah, preveč smo obožali.
Ali še zdaj so nekteri, ki nočejo razumeti pravih vodil narodnega gospodarstva, in še zdaj hrepeni dosti ljudi, na pr. le po tem, da bi imela naša Avstrija dovolj denarja. Novci so jim vse. Res, ni dvomiti, da bi se dalo naši državi z denarjem hipoma pomagati, toda ne za dolgo časa; kajti denar je in more biti le znamenje vrednosti, le sredstvo kupčiji in občenju, tedaj ni, da si tudi je neobhodno potrebna reč, prava narodna blago-vitost.
Evo v dokaz kak izgled! — Za časa kralja Filipa II. v drugi polovici 16. stoletja bila je španjska dežela prva država v Evropi. Imela je mnogo denarja, srebra in zlata, ktero je prihajalo iz zmagane Amerike, in ljudstvo je bilo delavno in blagovitno. Al temni kr-voloki kralj se je vedno večidel pa nesrečno bojeval z angleško kraljico Elizabeto , s protestanti, s Turki in drugimi; a naposled spodi iz dežele svoje najbolj delavne in industrijalne Moriske, protestante in Žide — trgovce — samo zarad vere. Zgodi se pa, da neha prihajati zadosti srebra in zlata iz slabo vladane Amerike; in španjsko ljudstvo, razdivjano in dela ne več vajeno, obožavalo je čedalje bolj, da še dan danes ni zacelilo skelečih ran. Tega propada španjske dežele je bil tedaj kriv temni ljudomrzec Filip II., in krivi so bili njegovi nasledniki na prestolu, ki so v enakem duhu kraljevali. — Tem vladarjem nasproti sta vladala in gospodarila francozki kralj Henrik IV. in njegov slavni minister Suli, ktera sta v kratkem času od leta 1589. do leta 1610., tedaj v 21 letih Francozko iz ubo-štva in propada sijajno povzdignila s tem, da sta na vso moč podpirala zanemarjeno kmetijstvo, da sta skrbela tudi za obrtni j o in trgovstvo. Tega kralja živa želja je bila, da bi imel vsak Francoz vsaki praznik pečeno kuro na mizi, zatoraj je Francozom nepozabljiv ta kralj, kteremu je še dan danes naslov: Henrik dobri.
Denar sam tedaj, dasi tudi je kolo, ki sicer suče svet — nervus rerum gerendarum — ni ob sebi pravo narodno bogastvo, temuč le domače delo je in izvrstno, obilno blago. Po tem takem se more Avstrija iz svojih materijalnih nadlog izkopati večidel s tem, da pridelava in izdelava izvrstnega blaga več kot ga sama potrebuje, da ga tedaj mnogo izvažati more. Treba je vrh tega, da varčno gospodari ne samo vlada, ampak tudi posamnim državljanom je treba varčnim biti.
(Konec prihodnjič.)
Narodno-gospodarske stvari.
0 potrebi obrtnijskega napredka.
(Konec")
Praša se zdaj: kako je mogoče obrtniji in trgov-stvu na noge pomagati in kdo more pomagati?
Gospoda! Vsaka država ima dva deležnika ali faktorja; to sta: ljudstvo in vlada; oba morata vzajemno skrbeti za občno blagovitost. Zarad te vzajemnosti pa ni mogoče prav na drobno ločiti to, kar ima ljudstvo storiti, od tega, kar je vladina dolžnost.
Kakor v vseh javnih zadevah mora tudi v tem ljudstvo samo največ storiti, in more samo sebi tudi najbolj pomagati.
Prvi pogoj tacega razvoja je delavnost in znaj-d eno s t, — tista čudovitna človeška lastnost, ki se ravno dan danes pri marsikterem narodu kaže v svoji najveci sijajnosti. Ali te prirojene lastnosti je treba gojiti in razvijati, tedaj so šole, kmetijske, obrt-nijske, trgovske, se ve da narodne šole prepotrebne, tudi koristijo visoke šole in vseučilišča, kajti vsa znan-stva imajo velik upljiv na narodno gospodarstvo. In zares vidimo po deželah, kjer cvete obrtnija (industrija), obilno mnogovrstnih šol, posebno v Svajci, in malo Svajcarjev popusti svojo deželo, da ne bi se bili poprej doma dobro izučili. — Dalje vidimo, da obrtniji udani taki narodi skrbijo tudi za dobre ceste, železnice, poti po vodah, za mornarstvo in za vsakovrstno občilo. Kakor je namreč jezik sredstvo, da si ljudje misli svoje vzajemno razodevajo, tako so dobre ceste edino sredstvo, da morejo odpeljavati kmetovalci, obrtniki in fabrikanti ali sami ali po trgovcih svoje pridelke in izdelke, in da morejo dopeljavati, česar potrebujejo.
Tudi potovanje v tuje kraje in vnanje dežele je prekoristno, da se najdejo nove poti izvažanju in poprodaji,  in  koristi poduku.    Popotnik veliko vidi
in sliši, ter se prepriča, da je doma marsikaj napačnega in škodljivega, da domača navada ni zmirom dobra. Tako se mu širi duševno obnebje in lože se uda tako človek koristnemu napredovanju.
Zgodovina nam kaže dalje, da se je v svobodnih državah narodno gospodarstvo najbolj razvilo in bogastvo najbolj pomnožilo. V dokaz nam so v starodav-nosti: grške dežele, Fenicija, Kartago itd., v srednjem in novem veku: Benetke, Hanzaška mesta, Angleško; v najnovejši dobi zopet Angleško, Svajca, nektere nemške dežele in severno-amerikanske države. Temu vzrok pa ni bila le obrtnijska svoboda, ki je že davno vdo-mačena na Angležkem, ampak temu je vzrok svoboda v obče; ona je tedaj eden najvažnejših pogojev narodnega blagostanja. A drugače ne more biti, kajti v svobodnih državah se vadi človek, svoje moči v vsakem obziru sam rabiti in skrbeti ne sacno za-se, temuc tudi za občinski in deželni blagor, ker mora javna opravila ali sam opravljati ali se jih vdeležvati. Tak državljan se svojih moči zaveda in skaže, da kaj zna. Svoboda je tedaj vedno živ izvirek možate delavnosti, in zarad tega je preugodna tudi obrtniji in obrtnijstvu.
Temu razvijanju pride zdatno na pomoč pravica svobodnega združevanja, kajti kar ena moč ne more dognati, mogoče je združenim močem. Al svobodno združevanje delavnih ljudi je popolnoma pripu-ščeno le v svobodnih državah. Absolutizem se boji družeb, kakor hudič križa. Kdo iz delajočih stanov bi tedaj nasprotoval svobodi.
Gospoda! Za vse to ima ljudstvo večidel skrbeti. Vlada, kot drugi državni faktor, pa nima nič manjših dolžnosti, in ljudstvo ima pravico tirjati od nje, da kaj zdatnega stori v teh zadevah zlasti to, kar ni mogoče posamnim državljanom in družbam. Al vlada ne more skoraj nič vstvarjati, ona more le voditi in pomagati, zatorej je pred vsem njena dolžnost podpirati z denarjem in z dobrimi postavami vse to, kar sem ravno omenil, tedaj šole, ceste, železnice, mornarstvo, svobodne zavode in finančne naprave. Ona ima zatorej naročevati, česar potrebuje, kar je le mogoče pri domači obrtniji in sploh pri domačinih. Podpirati ji je sosebno tak narod, ki želi kaj izrednega početi in izvršiti. Izvrsten je bil v tem zmislu portugaljski kralj Emanuel Veliki v začetku 16. stoletja, kteri je svojega naroda željo in navdušenost za mornarstvo in za kupčijo tako vodil, da je ta dežela po mornarstvu in po kupčiji obogatela in velika postala, kakoršna ni bila nikdar ne poprej ne poznej. Lizbona je tisti čas bila prvo trgovsko mesto v Evropi.
Vladi gre dalje odstranjati mnogovrstne zadržke ali naravne ali tiste v poprejšnjih časih po nevednosti ali sebičnosti kakor nalašč stavljene. Ona podpira narodno gospodarstvo tudi s tem, da ima oči v varnost po deželi in da gleda na hitro pravosodje.
Po vsi pravici se tirja od vlade, da skuša nove poti najti izvažanju deželnih pridelkov in izdelkov, tedaj ji je skrbeti za zvedene izvrstne konzulate, za ugodne trgovske pogodbe z vnanjimi državami, in za primerno dačno sistemo. Dac se ima po okoliščinah spreminjati tako, da se od daca vpeljanega blaga za brambo domače tvarine počasi pride do svobodnega trgovstva; tedaj se mora dac za vvažanje, na pr. bombažne tvarine počasi zmirom bolj znižavati, dokler se domače tvornice tako izučijo, da ne potrebujejo več nobene dačne brambe, in da znajo izdelavati tako dobro tvorino, kakoršna je vnanja.
Vlada podpira narodno gospodarstvo na vse strani; ako ji je mar nevtrudljiva skrb za dober red v denarnih zadevah, zakaj zmeda v teh zadevah zmeša vse, in negotovost in  nevarnost v denarji škoduje naj-
208
več obrtniji in kupčiji. Tak nered je že marsikter narod bacnil v strašne zadrege in nesreče. Gorje pa državi, ktera pride do kanta (bankerota), kajti to je tista grozna pošast ,   ktera vsacega  vpiči,   vec  njih pa
požre.
Nektere vlade so začele v sedanjih časih naprav-ljati prav koristne razstave (izložbe), kar je prav. Al vsa skrb, ves trud bo le malo zdal, če ni miru doma. Mir, le zlati mir rodi dovolj zlatega sadu, vojna pa podira in zatira; po zgodovini je imela vojna le malokrat dobrih nasledkov.
Gospoda! Vsega tega ima biti vladi mar, in se ve da ima v svobodnih državah tudi ljudstvo svoj vstavni upljiv na te zadeve.
To so v obče pravila in vodila narodnega gospodarstva.
Ako se pa ozremo na potrebe in želje naših obrtniških krajev in vsega cesarstva, prepričamo se, da vsi hrepenijo v obče po tem, kar sem razlagal, tedaj hočem le kaj malega še omeniti.
Slovenci po naših krajih so brez dvoma delavni in sploh dobre glavice, ali šol s 4 razredi nimamo ne v Bovcu, ne v Kaboridu, Tminu, Kanalu, še v Ajdovščini ne, ki je vendar izmed teh prvi obrtniški kraj. Od obrtnijskih ali kmetijskih šol pa še sluha ne duha ni. Cest je tudi premalo. Zatoraj želijo pametni ob-činarji teh krajev šol in cest. Tminci hočejo imeti cesto čez Grahovo naprej, in prebivalci tik Soče hrepenijo po dobri cesti iz Gorice na Koroško. Železnica bi le kar spremenila majhno to deželo, ktera ima toliko delavnih moči in dereče vode po vseh krajih. Fabrike bi mahoma tako rekoč iz tal rastle, in živo življenje bi potem nastalo po teh krajih. Ajdovščina potrebuje železnice in razun dobre učilnice saj s 4 razredi še, da se lokavški potok regulira. Bovčani pa bi preradi pridobili državne gozde tam ležeče, in gotovo je, da bi se s tem kmetijstvu dobro pomagalo, a posredoma tudi trgovanju, s kterim se Bovčani pečajo. Njih kredit bi se tako bolj okrepčal, kajti vsak ondotni pohiševavec je tudi posestnik kake zemlje. Da bi se jim po volji zgodilo!
Kakor po naših krajih, tako in še bolj se je po vsi Avstriji razširilo spoznanje vseh potreb, in se zmiraj bolj širi. Dokaz tega so nam razne bukve o narodnem gospodarstvu, in obilni dopisi po časopisih , kteri radi razpravljajo ta predmet. Najtehtneji dokaz je pa letošnja razstava v Parizu, kajti naši sporočevalci sporo-čujejo, da je v avstrijskem oddelku od časa razstave v Londonu leta 1862. napredek očividen. Tudi naša vlada, poprej mlačna o teh zadevah, začela je skrbeti za te reči. Dokaz je, da je izdala postave o obrtniški svobodi, da podpira domače fabrike za sladkor iz bele pese, da napravlja vdrugič brod, ki bo imel popotovaje po svetu najti nove poti izvažanju itd. Al veliko, prav veliko je še storiti narodom avstrijanskim in vladi naši, zlasti v denarnih zadevah.
Gospoda! V angleškem parlamentu sedijo ministri na krasno izdelanih vrečah (žakljih) napolnjenih z bombažem v namen, da se imajo vedno spominjati ministri in poslanci, kaj da je bil začetek, in kaj da je še zdaj pogoj angleškega bogastva in angleške velikosti. — Naj bi tudi naša vlada in naši poslanci vedno se spominjali, da so neusahljivi izvirki narodnega bogastva: kmetijstvo, obrtnijstvo in trgovstvo, ki morajo imeti zrnirom in vselej posebno ministerstvo z obširnim področjem.                                                        Dr. Lavrič.
269