VSAKODNEVNI UTRIP LJUBLJANSKEGA POKLICNEGA NOGOMETA Z DRUGE PLATI
Tovarištvo in delo - ključ do uspeha
Pravijo, da Je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Bo že držalo. Vsepovsod se govori le o tem našem žogobrcu. No, do včeraj za Ljubljano vsega tega ne bi mogli povsem trditi. Danesje pesem povsem drugačna. Ka/ se to dogaja z »nogometno« Ljubljano?
Telefon na Cankarjevi ulici, kjer je uprava nogometnega kluba Olimpija, neprestano zvoni. Mnogo klicev je. Ogla-šajo se strokovnjaki, trenerji naših doslej najuspešnejših klubov in čestitajo. Kličejo brezštevilni gledalci in ljubi-telji nogometa in čestitajo. Doslej so bili v klubu vselej bolj vajeni grajanj in negodo-vanja ob takšnih klicih. Letos poje telefon drugače.
Ob letošnji tekmi s Crveno zvezdo je Viator prvič v zgo-dovini ljubljanskega mestne-ga prometa poslal na pot avto-buse, ki so vozili le do Cen-tralnega stadiona za Bežigra-dom! Ljubljano je zajela no-gometna mrzlica!!
• Skrivnost, ki je ni
V čem je skrivnost letošnje-ga Olimpijinega uspeha? To je uganka za mnoge strokov-njake. Novi trener ljubljan-skega prvoligaša mirno odgo-varja: »V homogenem kolek-tivu in prizadevnem delu! Vsakdo tnora vselej dati na igrišču, tako na tekmi kakor tudi na treningih, vse od se-be. Za klub, za tovariše, mo-rajo, če je potrebno, v vsa-kem posamezniku izgoreti zadnji atomi moči. Če se je nekdo odločil, da bo del svo-jega življenja posvetil nogo-metu in bo od njega tudi ži-vel, si mora ta kruh pošteno zaslužiti z delom.«
Tako je pripovedoval pred slačilnicami na stadionu tre-ner, ki mu vsi pripisujejo naj-več zaslug za fantastičen štart v prvenstvu.
Slačilnica je kaj čeden pro-stor. Vsepovsod dresi, hlačke, nogometni čevlji... Vestna gospodinja si kaj težko zami-sli takšen nered v svojem sta-novanju. Toda tu druge reši-tve pravzaprav ni. Ob dveh treningih na dan se iz dneva do dneva dresi ne uspejo po-sušiti. Vonj po potu, kremi za . čevlje, masažni masti... Vse to je del poklicnega nogo-meta.
Zunaj sneži. Igralci so prišli skoraj uro pred pričetkom treninga. Počasi se pripravlja-jo. Ogrevajo si mišice. Vsak trenutek kdo vstopi v majhen prostor. Ko se vrata odpro, človek šele občuti, kako pe-klensko mraz je zunaj.
Pisana paleta narodov in narodnosti se prepleta v tem
majhnem kolektivu. Mnogo je različnih pogledov na svet in življenje, veliko različnih želja in ciljev. Ce človek to drušči-no pogleda podrobneje, bi ugotovil, da sta jim skupni sa-mo dve stvari - ljubezen do nogometa in denar od nogo-meta.
Pa vendar je v resnici tudi drugače ...
»Poglejte, igral sem v Franciji in tedaj sem okusil vso grenkobo nogometnega kruha. Res je bel, a vendar ne vselej tudi slasten! Bilo je dovolj tudi domotožja. Bi-lo... Ne, nisem bil nezadovo-Ijen. Toda vrnil sem se v klub, iz katerega sem odšel v svet. Nič ni čudno, če se igralci razumemb med seboj. Vemo, da lahko le složni do-sežemo, kar si želimo. Vselej smo želeli igrati za gledalce, ne zgolj za točke. Vedno nam je tekla voda v grlo, zato tega nismo mogli pokazati. Letos je drugače. Imamo dovolj zaupanja vase, v svoje moči in znanje. In zato je kaj malo pomembno, kdo je prišel od kje in kaj je. V nogometu, stvari, ki nas najbolj druži, smo si enotni v željah. To je najpomembneje. Zato je tudi uspeh tu...«
Povsem tam nekje v kotu se mirno pripravlja drugi vratar Sabahudin Vugdalič. »Res jje to, kar pravi naš kapetan. Vi-li Ameršek je doživel na no-gometnem igrišču tnnogo in zato mu tudi zaupamo. Med nami ni razlik. Jaz sem Mu-sliman. In kaj potem. Ti Ja-nez si »Janez«, pa kaj potem. Skupaj igrava nogomet, sku-paj živiva v nekem kolekti-vu, skupaj potujeva s tekme na tekmo, skupaj sva vesela in žalostna po tekmah. Odvi-sna sva eden od drugega. Mar sva lahko kaj drugega kot prijatelja?«
Janez Voljč, kakor da je bil izzvan na razgovor, z eno roko objame novega vratarja Ivana Budinčeviča , ki sicer ni Dal-matinec, čez ramo in mu mal-ce v šali de: »Ajde, sad ti me-ni, Ivane, lipo izčakulaj: dal je tebi teško bez mora, riba, bo-nace, bez Poljuda i onog navi-janja: ,bili, bili'...«
• Domotožje ni nepremagljivo »Ajd, ne zezaj me! Ča mi ne
bi bilo teško? Ti nečeš nikad shvatiti, kad čovik živi malo vrimena uz more, tada mu je najlipša pitura plava. Plavo more, plavo nebo, plave ribe. Sve ti je tamo u nas plavo...«
»Sem 'Ajduka!« ga prekine Vukašin Višnjevac.
Ivan pripombe kakor da ne bi slišal, s prsti si gre skozi redko brado in nadaljuje: »Priznam, da me vleče do-mov v Subotico. Vsak člo-vek, ki zapusti dotn, ima do-motožje. Kdor pravi, da mu je vseeno, laže ali pa je iz kamna! Pa vendar tu ste me tako lepo sprejeli, da se na Subotico spomnim le tedaj, ko sem sam. Ne vem, kako bi bilo, če se med seboj ne bi tako dobro razumeli.«
SVetlolasi Darko Domade-nik, ob vrsti mladih, ki jih tre-ner Višnjevac pogumno poši-lja v prvoligaške obračune, najprej pogleda malce postra-ni, nato pa, ko ga Zdene Iskra vzpodbudi k besedi, le spre-govori:
»Ja, fantje, sej smo res en homogen   kolektiv!«   in   pri
tem   z   nasmehom   meri   na Partljičeve »Ščuke«.
»Včasih se tudi sporečemo, spričkamo. Saj veste, tudi najboljši prijatelji, ki si jih izbiramo sami, nimajo vedno enakih pogledov. Največkrat pride do manjših prepirčkov ob razgovorih o slabostih po-samezmka v igri, njegovih napakah na tekmi. Drobni in ne zlonamerni besedni dvo-boji so to. So, fantje, ne gre jih tajiti, saj nam v nasprot-nem primeru ljudje še verjeli ne bodo!«
»Poglej ga poglej! Ta fant je pa res pogumen!« s sme-hom pristavi Tone Rožič.
Mihajlo Petrovič pa: »Sva-šta mali napriča, a ostade živ!«
• Vsakdo pozna svoje dolž-nosti
Privatnega življenja imajo nogometaši bore malo. Nji-hov delavnik je razpet na do-poldanski in popoldanski tre-ning, na sobotna pričakova-nja tekem in potovanja in na nedeljske tekme. Edini prosti dan je ponedeljek, pa še tedaj je moč vse po vrsti dobiti v klubskih prostorih.
»Mnogi me sprašujejo, za-kaj podobnega tovarištva v klubu ni bilo tudi poprej,« pravi Predrag Tomič. »Toda bilo je, le sproščenega ozrač-ja ni bilo. Vselej smo se bori-li na repu lestvice za obsta-nek. Psihično smo bili nape-ti, nismo več verjeli vase. Vsakdo je vselej v sebi iskal grešnega kozla in ni več ver-
jel, kaj vse je njegov sotova-riš sposoben storiti na igri-šču. Bili smo zbegani.«
»Pa ne le-to,« povzame Branko Bošnjak. »Tudi gle-dalci so nam obrnili hrbet. Klub so pestile finančne te-žave. Nogometašem ni šlo. Le kako bi bili sproščeni.«
Mihajlo Petrovič, kakor da ga razgovor doslej ni najbolj zanimal, se sedaj hitro vključi v razgovor: »Kaj sedaj pogre-vate stare stvari. Saj ste kot branjevke! Gledalci so se vr-nili na stadion. Nam gre. Ne igramo vselej briljantno, to-da trudimo se. Sedaj verja-memo v lastne moči, verja-memo v gladalce. Zavedamo se svojega dolga! S pravilni-ki smo opredelili naše dolž-nosti in obveze ter pravice. V teh pravilnikih je ujeto naše življenje, saj smo dosegli za-vidljivo sožitje med igralci, strokovnjaki in upravo klu-ba. To pa je za nas najpo-membnejše..., najpomemb-nejše...«
»Res, to je najvažnejše. Se-daj vsakdo natanko ve, kakš-ne so njegove dolžnosti in pravice v življenju kluba. Ve tudi, kaj ga čaka ob neizpol-njevanju dolžnosti. Nihče v klubu ne more živeti na ra-čun drugega. Vsakdo mora prispevati svoj delež,« je Pe-trovičevo razmišljanje nada-. ljeval Peter Ameršek.
•  Pogoj za uspeh je vselej delo!
»Ko pri nas razpravljajo o profesionalizmu, nam na vsakem koraku »pokade« pod nos, češ da preveč zaslu-žijo nogometaši za 90 minut tekanja na teden po igrišču. Primerjajo nas z delavci v združenem delu in nas obravnavajo skoraj kot izmeček družbe. Toda tudi nogometaši so del te družbe! Del svoje mladosti in življe-nja so posvetili nogometu. In življenja si oblikujejo z no-gometnim dinarjem. Tak no-gomet je ta družba pač izbra-la. Toda naše življenje ni odvisno le od 90 minut teka-nja na tekmi. To je le »finalni izdelek« našega dela, vsako-dnevnega treninga. Tega pa mnogi, ki nam očitajo denar, nočejo videti.« Franjo Fran-češkin, Višnjevčev pomočnik je kar malce ogorčen. In v mnogočem ima prav.
»Ej, Franjo, nemoj se pre-više razljutiti. Teško nama onda sad na treningu!« ga zbodeMirsad Sejdič.
•  Krivi tudi sami »Nogometaši so si zaradi
takšnih pogledov družbe na
nogomet v mnogočem tudi sami krivi,« nadaljuje razmiš-ljanje Vukašin Višnjevac. »Naš, jugoslovanski nogo-met, se je v zadnjem času vse preveč podredil taktiziranju. Vsakdo samo gleda, kje bo iztržil kakšno točko. Prema-lo je igre za gledalce. Mi ne igramo nogometa samo zara-di sebe, marveč v prvi vrsti za gledalce. Ta družba daje preveč denarja za nogomet, da bi se nas trideset v svojo zabavo podilo po igrišču. Za denar, ki ga za nogomet pri-speva delavec, je upravičen gledati dober nogomet in ne izživljanje peščice ljudi na igrišču.«
Mar za Vukašina Višnjevca ne trde povsem upravičeno, da je eden redkih ljudi, ki v svojem delu ve natanko, kaj želi doseči?!
• Slačilnica , - zaklad re-snice
Sklepne priprave za trening gredo h koncu. Prvi igralci so že na igrišču. Višnjevac in Frančeškin še enkrat preletita program dela. Zunaj je mraz in sneži.
Po treningu, ko po licu in telesu polze potne srage, ko s premočenih las kaplja znoj in stopljena snežnica, je ponov-no živahno. Kmalu postane zatohlo v majhnem prostoru. Torek je, a vsi mislijo že na nedeljo. Tako iz tedna v te-den. Iz pregretih teles puhti. Kmalu zadiši po šamponih in milu. Malce kasneje se že za-sliši brnenje prvega sušilca za lase. Tako dvakrat na dan!
Počasi se razhajajo. Le za nekaj ur se »zelena druščina« razdvoji. V slačilnici ostane obilica pare in zatohel vonj prepotenih dresov in trenirk.
Iztok Lipovšek