Serafina. (Povest. — Piše Biisnigoj.) (Dalje.) III. adar človeka taj vznemirja, tedaj se skuša tiste stvari iznobiti. lu tako nekako jo bilo tudi z Babndrom. Dobro jo je nkrenil za svoj žep z ubogo Eozalko. Ali Ijudski glas, božji glas! Ta mu je dostikrat prišel na nšesa, in posebno ona stnra ženiea — sorodnica Ro-zalkina nm ni dala z lepa dobre besode. Babuder se jo vodno tolažil, da naj govore Ijudje, kar hočojo; saj so itak sami nevoščljivci. Ali govori in tolaži se, kakor liočeš, čc pa ne miruje v prsih tisti trv, ki gloje kndobneža nof in flan in ne bo odnehal Se po smrti ne. Gorje mu, kdor ima slabo ^^ vest! Nobena ura mu ne poteče brez nemira, nobena noč Vw 7 brez hudih sanj; vsako veselje je kaljeno z grenkostjo. Slabo vest je imel tudi Babuder. Budilo inu jo je ljudsko očitanje. ali ,še bolj pa Eo-zalka sama. Bledo Iice, katevega se ni nič kaj prijelo solnee, kakor da bi žgoci žarki ne imeli pravico do tako nedolžnega obraza, kazalo je jasno, da se Eozalki ne godi dobro. In iz tega oblifja so sevale tako mile oči, da je bil vsakdo vesel, če ga je pogledala Babudrova pastarica. Saj so te oei rekle vsakemu: Glej. ne godf se mi dobro! Ali veuder ne tožim iii ne obupavam! Saj Bog ve, kako mi je! Kakor so te oči prešinjale vašžane z neko notraujo tolažbo, tako so vzne-mirjale Babudra. Kar strpeti ni mogpl Eozalkioega pogleda. Zato si je prizadeval, da jo spravi od hiše. — Na poletje je gonil Babuder svoje ovee v gore — proti središeu Istre — na pašo. Tudi tistega leta se je pogodil za planino. Tedaj je morala Eozalka z ovcami, da jih je poganjala po poti in zavračala. Težka je bila za njo ta pot. Zakaj na planino je dalee, Eozalka pa je bila šibka dcklica. Zvečer so prišli na planino. Tudi iz drugih krajev so prignali ovce, ki so bleketale v staji. Laene so bile in dišala jun je sočna trava zunaj staje. Ali noč se je delala; morale so biti brez večerje. Možje so posedli v nizki koei krog ognja. S čutaro vina so si gasili ž^.jo in oakali večerje, katero jim je kuhal ovear. Eozalka je dobila skledieo mleka za večerjo. Na to jo je pa potisnil ov¦*— BTi mi ne boš pravil, koga naj jeraljem s seboj, koga pa ne. Dekle je moja pastirica, pa je. In zakaj neki rai bo potemtakera, če ne za pašo? Vsak mora biti menda za to, za kar je. Kaj bi se potem zadiral obme, da ne delam prav." BPa se tudi takoj razkoraeiš, kakor bi ti krono z glave zbijal," miri ga Gulič. »Toliko pameti imamo mi tudi, da je pastarica zato, da pase. To pa tudi vemo, da tako-le revže iii za tako pot, reci, kar hoeeš. Sploh bi ti je ne bilo treba. Tiste ovce bi bil vže sam prignal; mojih je dokaj več, pa nimam nobenega po-magača." Možje so kimaje pritrjevali Guliču, ker je precej dobro Babudra uganjal v kozji rog. Tako je na svetu, da radi vlečemo s tistim, ki zraaguje. Ovčar se je se celo robato pošalil: »Babuder, veš, če nisi roogel drugače prignati te pesti ovac, zvezal bi jih bil za repe in opahnil čez rame — na vsako kraj nekaj — kakor bisago, pa bi ne potreboval poganjača!" Smejali so se vsi, Babnder je bil pa jezen. Sunil je prazno čutaro, da se je zatoeila proti vratoin. BNo, Gulič, ee se tako potezaš za tega beraškpga otroka, redi ga ti! Drage volje ti prepusthn to veselje." nMeuiš, da bi prišel na boben, čebijo vzel." Babudru sc je pri tej Guličevi opazki posvetilo v glavi. BTi," dejal je sam sebi, Bsedaj-le iraaš priliko, da se iznebiš Eozalke. Toraj pamet!" Brž je zatajil svojo prejšnjo jezo ter mirno govoiil Guliču: BKaj bi hodil na boben! Saj je dekletce tako pridno, kakor mravlja na groblji. Dosti ti lahko koristi." ,,Kaj jo pa tiščiš potem od sobe," vtakne se v pogovor ovčar in vrže ogorek, s katerim je zažigal tobak, v ogenj. ,,Stoj no, da vam vse povem! Rozalka je tako pridna, pravim, kar le more biti. In raje bi da] ne vem koga od biše, kakor djo. Ali to me bode, ker je tako vekavo to otroče. Ven in ven hodi na pokopališče jokat po rajnci materi. Meni se zarcs kar smili. Zato bi jo rad pripravil kam drugam, da se malo utolaži in razvedri. Lejte, zato jo tiščim od hiše — ne zaradi sebe, ampak zaradi nje." flKaj je Eozalka sirota?" popraša Gulič. ,,Sirota, brez očeta in rnatere", po-jasnjnje Babuder. ,,Jaz sem ji varuh!" nLep varuh to, kaj?" pošepetal je ovčar svojemu sosedu, ki je sedel Ba tnala ob ognjišči. Ou nni je prikimal in del prst na usta, češ, molči, da ne bo prepira. Govorili so potem možje še dolgo, ko je bila vže davno skleujena pogodba, da pojde Eozalka z Guličein za pastarico. Gorj pod slemenom je eula Ilozalka. JMožje so misiili, da spi pastarica. Ali motili so se. Oe je človek preveč utrujen, tndi ue moro takoj zaspati. In kako bi biki zaspala Eozalka, ko so še pod njo glasno govorili in vpili pogovarjajoči se možje. Mižala je, da bi prej zaspala. Ali oči so jo skelele, zakaj kadilo se jo z ognjišča, in dim je prihajal skozi špranje ter mnčil ubogo Eozalko. Zavila si je giavico v ruto, da bi se ubranila dimu in da ne bi slišala pogovora niož. Pogosto ji jo pravila pokojna mati, da ne sme uikdar poslušati iu nastavljati užes taiu, 5* —¦¦< 76 >*¦*— koder ji pogovor ni nič mari. Tudi sedaj je mislila, da imajo možje svoje pogovore, ki jih ona ne sme slišati. AH kdo bi ji zameril, če je odgrnila ruto ia se sklonila na ležišči, ko je slišala, da se pogovor plete o nji. Srce ji je nemirno utripalo in hvaležno je večkrat zdihnila k Bogu, ko so jo zagovarjali možje, posebno Gulič, pred Babu-drom. Vže se je kesala, zakaj da se je tako žalostila, misleea, da ni nobenega srca na svetu, katero bi jo še Ijubilo. Kako se je pa še le zavzela, ko jo je pričel hvaliti celo trdi njen varuh. Tedaj se je pa kesala Ijuba nedolžnost, ker je mislila. da je Babuder hud mož, ki je ne Ijubi. Hotela je takoj popraviti svojo krivieo. Ovila je drobne prstke z molkom in pričela moliti za svojega dobrotnika Babudra j in molila tako dolgo, da ji je zatisnil angel varuh skeleče oči ter jo zazibal v sladko spanje. Bog ve, ali je kaj slutil Babude.r, da moli zanj angel, katerega je on pre-ganjal od materine gomile? IV. Prijeten jesenski dan je bil. Solnce je tako Ijubeznjivo pripekalo, kakor spomladi; nekatere cvetice so zaeele vnovič cveteti, kakor da bi bile vže prespale zimsko spanje. Le porumenelo listje je kazalo dosti jasno, da sebližaneizogibna zima. Ob cesti, ki pelje iz Eeke proti Karloveu, se dviga raalo brdo Suho Selo. Vode ni tamkaj, zato se bržkone tako imemije. Na Suhem Selu je irnel Gulič svoje posestvo. Kar je bilo obrnjenpga proti solncu, bilo je zasajeno s trto; dru-godi pa je bila paša in kaj malega vsejanega. Tu je bila nova domovina Eozalkina. Gulie je ostal mož beseda ter vzel pastarieo. Ead bi jo bil imel na svojem domn v Istri. Ali rabi! jo je bolj na drugem posestvu — v Suhem Seln. Tndi Eozalki bi bilo ljubše pri usmiljenem gospodarji, kakor pa daleč od doma med tujimi Ijudmi. Toda Gulič je vže preskrbel, da dekletu ni bilo sile. Stara oskrbnica Guličeva v Suhem Selu je bila dobra in poštena žena. Eozalka je bila sicer še vedno bledo-lična, ali obrazek je bil čim dalje bolj okrogel. Tudi oči niso gledale več tako milo in proseče, kakor poprej -— jasni dokazi, da ji prija nova služba. Nekaj je pa vender pogrešala: drnžbe materinega groba. Poprej je hodila vsak veeer vasovat na gomilo in se pogovarjat v duhu in v molitvi z materjo; ali sedaj je bila tako daleČ od kraja, ki hrani prstene ostanke njene matere. Dobri Bog je poskrbel, da se ni dolgočasila. V Suhem Selu je bivala za-puščena reviea, brez očeta in matere. Sorodnikov ni imela. Hodila je po vasi in gostovalo sedaj tu, sedaj tam. Vsakdo je rad imel Zorieo — tako je bilo ime dekletcu. Saj je bila pa tudi neznansko ljubeznjiv in dober otrok. Kaj euda, če sta se seznanili hitro z Eozalko. Ta je bila vsa srečna, kedar se je igrala s petletno Zorico. Ker je bila Zorica vedno vesela in ni čutila svoje sirošžine, veselilo je to tudi Eozalko. Večkrat je zato pozabila, da je sirota, in se veselila s svojo mlado prijateljico, kakor da sta najsrečnejši bitji pod božjim solncem. Tistega jesenskega dne je sedela Eozalka ob eestnem jarku pod Guličevim vinogradom. Krave so se pasle ob cesti in priduo mulile sočno muravo, ki je vže tretjič odganjala. Pastarica je imela na kolenib preeej veliko črno vezano knjigo. Listala je po nji, jemala iz nje podobice ter jib poljubljala. Na zadnje je vzcla iz kujige podobo, ki jo je bila dobila pri prvi sv. izpovedi. Gledala je tamkaj izgubljenega sina, kako očeta prosi odpuščanja, kako joka zaradi svojih grehov. Potera je pa pogledala proti nebu invzdibnila: ,,Jaz ne bi nikoli zapustila svoje matere. Ah, še od groba sem se tako težko ločila. Kaj ne, ljubi Bog, da pustiš raatnici, da vedno gleda iz nebes name in pazi, da se rai kaj ne primeri. Saj si tako dober. Mama mi je vedno rekla, da nobenega ne zapustiš, in tukaj tale molitvica pravi tudi tako — mora res biti. Zopet jo hoeem moliti." In pričela je počasi brati na materino raašno knjigo, katera ji je bila v tujini jedini spominek nekdanje sreče. Komaj je Eozalka pričela z molitvieo: „0, Bog, ki si rekel: Pridite k meni vsi, ki delate in ste obteženi, jaz vas okrepeam —-------," zasliši drdranje kočije in peket gosposkih konj. Hitro zapre knjigo ter jo zavije v ruto. Nato vzame palieo ia gre za živino, ki je tudi vže dvigala glave in radovedna gledala, kaj po-meni tak voz v tem kraji. Voz je pridrdral vštric Eozalke. Kar naenkrat se obustavi in iz njega stopi u / nenavadno oblečena žena, Bliža se prijazno pastarici ter jo vpraša, če je to Subo Selo. > Eozalka se je prestrašila ua prvi hip in ni mogla drugega reči, kakor da je s tresočim glasom pozdravila čudno ženo: ,,Hvaljen bodi Jezus Kristus!"* Tako jo je liaučila pozdravljati pokojna mati. HNa veke, Amen, Ijubka moja," odzdravi tujka. BNič se me ne boj, jaz imam take deklice posebno rada. Glej, sedaj sem se tudi pripeljala semkaj, da vzamem s seboj neko zapuščeno dete, ki biva v Suhem Selu. Ali je to tisto selo?" Pri teh besedah pokaže proti vrhu hribea, kjer je stalo nekoliko bornih hiš. »Da, to je, gospa!" ,,Ali mi veš ti povedati, če ne biva ondi neka Zorica, ki nima ne ateja ne maraice?" nAh, Zorico imam jaz tako rada. Tiste mi vender ne vzamete? Večkrat jo jernljem s seboj na pašo pa jo učim molitviee in pesnice pa tele podobiee gledava. Te vam vže ne dara. Ona je moja!" In mej tem je odvijala knjigo ter pokazala podobice. ,,Pridna si, da jo tako učiš! Sedaj ti pa raoram dati takoj Še jaz jedno podobico. Kako ti je ime?" »Rozalka." BNo, dobro. Prav tu je sv. Eozalija. Na jo. Sedaj ne boš huda, če vzamem Zorico. Saj jo iraaš rada, kakor si rekla. In gotovo ji tudi privoščiš vse dobro, ali ne?" MVsakemu moramo dobro privoščiti, rekla je moja mama. Zoriei pa jaz še posebno. Kruha ji dam in sadja in kak grozdek skupaj pozobljeva!" »Vidiš, jaz jo hočem s seboj vzeti, da se ji bo še bolje godilo. Pri nas v mestu je še le lepo! Tam bo stanovala v veliki hiši in skrbela bom zanjo kakor mati. Oče bode pa Bog, ki nam daje po dobrih ljudek živeža. Ali ne bo dobro zanjo, če bo dobila tako zopet mater in očeta? To srečo ji vender privošeiš." nSeveda jo — pri—privoščim ..." Eozalki so se udrle solze po belem licu in skrila je obrazek v predpasnik. V tem je stopila spremljevalka tuje žene z voza in prašala, zakaj joka dekle. nZorieo pozna in zelo jo ljubi. Sedaj ji je pa hiulo, ktr jo bova odvetlli!'1 nGaj, sirotka mala, na tole škatlieo! Sarai bonbončki so uotri. To so dobri — ca jih, na!" In spremljevalka je prijela Ijubeznjivo Rozalko za roko tev jo rahlo poljubila na čelo. Eozalka je sramežljivo pogledala. Oei so ji plavale v solzak. Ali tako livaležno so gledale, da sta se kar čudili oni dve. ,,No, kaj najn gleda.š tako prisrčno, ti dobri moj otrok?" prašala je prva izraed njiju. nZato, ker so me tale gospa tako poljnbili, kakor me je moja mama včasili. Odkar je pa urarla, rii me še nihče poljubil." BToraj tudi ti nimaš mamice?" ,,Seveda ne in oeeta tudi ne. Zato rni je tako hudo po Zorici, ker sva obe siroti. Sedaj bom pa sama sirota. Meni bo tako dolg čas — oj —." Zopet je zaihtela Eozalka in si brisala solze. nčakaj, če jo tako. pojdi pa še ti z menoj! Saj imam jaz obe rada!" Usmiljenka jo je prijela za roko in ji glodala v obraz ter čakala odgovora. Eozalka jo je le nepremieno zrla in molčala. Videti je bilo, da ne verojame prav vprašanju. Še le, ko jo v novič vpraša tujka, Rozalka koprneče pravi: MZ vami grem, kamor hočete." „Ali te bodo pustili tvoji varuhi?" rGotovo rae bodo. Preccj ženem domov kravice — glejte. kako vas Hska gleda — in takoj poprosim za dovoljenje. Potem tečem po Zorico. pa bo." ,,Toraj le naredi tako, midve prideva počasi za teboj!" Eozalka je zavrnila krave proti domn. oni dvo tujki sta pa šli na voz. ki se je počasi jel premikati dalje. Kdo sta bili te dve tujki, prašatc vže gotovo radovedni. Takoj vam povem, sedaj ju lahko gledatp, ker voznik vozi počasi. Vidite tista, ki ima tako široko belo pokrivalo, tista je nsmiljena sestra, to so pravi, taka redovnica, ki zapusti vse svetno veseije ter živi samo za to. da vrši dpla usmiljenja: da streže bolnikom, da oblači sirote, da povnaga jetnikom priti do poboljšanja in da skrbi za revne zapušeene otroke. In to zadnjo nalogo si je izvolila naša znanka. Hotela je ljubiti otročiče, kakor jih je ljubil Jezus. Zato je zapustila svojo plemenito rodovino na Ogrskem, isbrisala si plemenito ime ter se nazivala le sestra Terczija. Ta je pved-niea otroške sirotišnice na Eeki. Ona druga, ki je navadao oblečona, je slnžabniea nadvojvode Štefana, ki ima na Reki svojo grajšeino. Nadvojvoda je šel namree nekoe na lov. V Suhem Selu je videl Zorico. Kakor vsakemu, prikupila se je tudi njemu. Skrivaj je dal poizvedeti po služabnikih, kdo in čegava da je. Ko izve, da je sirota, zasmili se mu in sklene ji pomagati. Zato gre k prednici Tereziji ter ji naroei, naj jo gre l iskat. Plačevati hoee sam za svojo Zorico. Vidite, kako smo lahko Bogn bvaležni, i da nara vlada habsburška rodovina, ki ima tako hlage sinove! Nemirno ji je utripalo srce, ko je šla proti Guliču. Veselila se je, da je prišel takrat njen gospodar slueajno pogledat svoj vinograd. Ali nekaj ji jfi pravilo, da bi bila nehvaležna, če bi zapustila svojega dobrotnika. To ji je vziieinirjalo dobro dušo. Vže se je skoro kesala, zakaj daje obljubila onima tujkama. da pojde —x 79 ~— z njiina. Ali — bilo je obljubljeuo — iii obljuba deJa doJgove. Zato se je odlofila, da pove Guliču, kaj se ji je pripetilo. Gulič je bil blagega srca. Ni mu bilo sicer glede gospodarstva pogodu, da bi odhajala pastarica. Ali vedel je, da se dekletu bolje ne more goditi nikjer, kakor v zavetišei na Beki. Kajti liitro je uganil, kdo daje ona tujka, ki je prišla po Zorico. Zato ji je Ijubeznjivo rekel: BLe pojdi, kamor te kliče srce ia dobri Bog. Jaz ti drage volje dovoljujeni. Da se pa ne bo protivil tvoj varuh, skrbeJ bora tudi jaz. Lahko se pa vrneš k meni, kedar ti drago, ako bi ne bila zadovoljna na Eeki." Rozalka ni imela besedij, da bi ga zadosti zahvalila za toliko prijaznost. Ali govorilo je dovolj rosno oko, in Guliču je bilo to bolj všeč, kot stotero sladkih besedij. Nato je pastariea tekla po Zorico in obe sta hiteli jiaproti tujkama, ki sta počasi stopali po grudavi poti. Voznik je eakal na eesti. Tudi Gulič se je približal iu ponudil po slovanski Davadi prednici in spremljevalki svojo gostoljubnost. Ju-žiuali so nekaj malega. Mej tem sta se tudi dogovorila prednica Terezija in Gulič natančno glede Eozalke. Gulič je obljubil. da dobi dovoljenje Babudrovo ter poizve, koliko da je Rozalkinega premoženja. — Potlej je Eozalko pražiije oblekla stara oskrbniea, kateri ni šlo v glavo, da se bo morala ločiti od dobre pastarice. Vže so se Ijubtzujivo poslovili. Kar se na dvorišči obrne Eozalka in hiti proti hlevu. Vsi so gledali, kam neki teče. Šla je še k svoji Jjubi živinici ter vsako kravico posebej pogladila po vratu ter se poslovila od nje. In ko se je vračala iz liluva, zaniukala je liska. Celo neumna goved pozua, kdo jo ljubi, iu se nerada loči od dobrega človeka. (Dalje prih.)