877 PREGLED SODOBNE SLOVENSKE DRAMATIKE SMILJAN ROZMAN, TRI IGRE Izbrani so trije teksti, ki jih je javnost lahko spoznala že prej: drama VETER, objavljena leta 1964, igra ZVONOVI, uprizorjena v celjskem gledališču 1972, ter televizijska drama BLAŽ (PREKRŠČEVALEC), ki je bila na sporedu ljubljanske TV leta 1967. Zlasti prvi dve igri sta si tematsko in motivno izredno podobni, po osnovni misli pa se jima pridružuje tudi tretja. Vse tri igre so zasnovane realistično in temeljijo na psihologiji, pri tem pa kažeta VETER in ZVONOVI že močno groteskno podobo življenja; liki so tipizirani, označeni po položaju ali poklicu, le nosilca idejnega sporočila v drugih dveh imata lastno ime — Nelly, Blaž, v prvi vrsti sta to le Fant in Dekle. V VETRU in ZVONOVIH gre za precej onvellovsko situacijo, kraj in čas nista določena: ljudje so le kolesje v stroju totalitarne družbe, ujeti v družbeno hierarhijo, ki jo omogoča vsepre-žemajoči človeški strah pred kaznijo — smrtjo ob najmanjši, tudi nezavedni napaki. Sumljivo in kaznivo pa je vse, kar kakorkoli stopa iz splošnega in priznanega načina vedenja in mišljenja. Zupan s stražniki in ovaduhi (Staruha) vlada mestu, ki je popolno duhovno mrtvilo, vse knjige so zažgali, pred vsakršnim 'vetrom', ki bi utegnil razburkati ta mir, pa so se zavarovali z visokim zidom. Imajo velikansko zabavišče, ki naj preganja misli. Fant in Dekle hrepenita po vetru in se ne pokoravata mestnim predpisom, predvsem pa po svoje mislita ter zagovarjata resnico in pravico. Seveda prideta v ječo, iz nje pa zaradi posebne naloge — mestu grozi ogromna krogla (izkaže se, da je to veter), ki bo podrla obzidje in jo je treba razstreliti. Fant in Dekle, ki jima Zupan natveze, da bo brez krogle veter imel prosto pot in da bodo porušili zid, res gresta tja, a stopita v veter in z njim izgineta iz igre. Ljudje, ki jih je zadrževal le strah pred zakoni, so se ob pripovedovanju tega para in spričo bli-žanja vetra začeli očitno spreminjati, pokaže se, da so potihem vsi dajali prav mladima in tudi sami čakali 'svežih sapic', a ko tadva izgineta, situacija v mestu spet obmiruje in vsi se kameleonsko potuhnejo, 'obrnejo se po vetru'. Edina oseba v drami, ki se spremeni, ki nekako vendarle doživi preobrat v svojem nazoru, je Staruha, vendar je motivacija te spremembe precej banalna, nenavadno hitra in prisiljena: ker ne dobi nagrade za svojo domislico o razstrelitvi, zagrozi Zupanu z neprijetnimi podatki; preden jo odpeljejo v ječo, pove, da mir mesta stoji na laži in da bo krogla že še prišla z vetrom. Mladi par se je torej rešil v svobodnejši svet, iz sedanje grde stvarnosti pa napovedujejo Staruhine besede lepše, boljše, pravičnejše življenje, ki se avtorju kaže šele v prihodnosti. Tudi v ZVONOVIH obračajo ljudje svoje plašče po vetru. Položaj je tu še hujši: potreben jim je le najmanjši Gospodov namig in že se hite ravnati po njem in celo z vsemi silami delovati v novem smislu. Jasno postane celo, da so bolj fanatični od samega gospodarja, v svoji zagnanosti pritirajo Gospodovi uradniki mesto v absurdne situa- 878 Malina Schmidt cije. Uradnik Prvi sicer enkrat razmišlja o nekakšni svoji dvojnosti, o svoji javni in privatni podobi — tu še živi spomin na otroštvo in čustvo matere, vendar prevlada prva. Gospod, ki je imel nekega dne vato v ušesih, je slišal zvonove v tonih FA, SOL, LA, namesto v pravilih DO, RE, MI, zdaj pa mislijo, da je treba slišati tako in glasovom prirediti vse življenje. Tej psihozi se upira Nelly, hčerka fanatične uradnice in Gospoda (očitno tu družinske vezi in emocije nimajo več običajnega pomena, odnosi so močno odtujeni, le zunaj mesta bi lahko bili drugačni). Zato si Nelly želi za očetom, ki je odpotoval na počitnice. Dekle vztraja pri starih tonih, ker jih sliši in noče lagati, pride v konflikt z novimi zakoni in mora v ječo. Ob čustvenem pretresu tudi mati ne zmore več laži in gre za njo. Gospod se vrne in se čudi narobe svetu, razkrije se njegova pomota in sam hoče, da se to ljudem pojasni. Vendar mu podlozniki odpovedo pokorščino, izkaže se, da je on pravzaprav dober, plemenit človek, zli so ljudje okrog njega, ki ga pahnejo v ječo. V istem trenutku se že pojavi nov Gospod. Igra se konča brez vsake realne perspektive spremembe-izboljša-nja. Vizija boljšega ostaja v mislih in čustvih treh zapornikov. Igra je tako še nekoliko bolj pesimistična kot prva. V BLAŽU gre prav tako za problem zvestobe samemu sebi, svoji vesti in resnici, v situaciji, ki pritiska na človeka, ta pa je sprva sploh ne razume. Tako Nelly kot Blaž se med igro osvestita in nato zavestno oba vztrajata pri svojih načelih. Glede na šestnajsto stoletje in na snov, ki govori o tedanji verski nestrpnosti, bi mogli govoriti o zgodovinski drami, vendar je jasno, da je motiv splošnejši. Blaž je povsem po nedolžnem obsojen krivoverstva, zato ga taji, nato pa po nekoliko zapleteni logiki, a sebi zvest, prizna. Ob njegovi popolni pasivnosti in vdanosti se krvniki vznemirijo, končno pa odkrijejo pra- vo kazen zanj: Blaž trpi le, če se drugemu, sočloveku, godi krivica, zato izbruhne v upor takrat, ko hočejo usmrtiti njegovega sojetnika, tatu, ki je zaenkrat obsojen le na zapor. Zadavi grajskega oskrbnika, s to krivdo v sebi pa zdaj lahko pobegne s tatom, z namenom, da prepreči neresnične ovadbe mežnarja, ki iz lastnih koristi dolži poštene kmete krivoverstva. Glavna oseba te drame prikazuje v sklopu treh iger že osveščenega in aktivnega upornika, ki začenja delovati zdaj in tukaj; seveda pa je tudi družba, v kateri živi, precej bolj človeška — čeprav zla — kot v prvih dveh primerih, ko gre za že povsem popredmeten, avtomatiziran in sfunkcionaliziran svet, v katerem in-dividuum sploh ne more več uspeti, absurd je že premočan. V tem smislu je ob VETRU in ZVONOVIH, čeprav precej manj grotesknih, mogoče pomisliti na Božičevo dramatiko, ki je kljub dramaturgiji absurda predvsem razprava o morali. Vse tri Rozmanove igre temelje na shemi: dober, sebi zvest, pokončen človek-posa-meznik (v prvih dveh igrah gre celo izrazito za mlade ljudi, kar deloma izzveni tudi kot generacijski problem, kar je tipičen motiv realistične meščanske drame) je v konfliktu z odtujeno, grdo stvarnostjo. Posameznik zastopa ljubezen, usmiljenje, pravico, resnico, svobodo misli, človeške vrednote torej, ki jih dehumanizirana družba ne pozna več. Rozman piše z izrazito moralistično tendenco in težnostjo, ki je v slovenski dramatiki dodobra znana. Motivno njegova dramatika ne prinaša novosti. Povedati pa je treba, da je njena glavna slabost tehnika dramskega pisanja, saj je avtor ne obvlada. Primer je očiten in kaže, da je Rozmanov 'medij' nedvomno proza, pripovedništvo: tudi če upoštevamo, da je v VETRU avtor skušal s trikratnim ponavljanjem enako poantiranih situacij — gre za več situacij, obdelanih na tak način — doseči vtis absurdne prav- 879 Pregled slovenske dramatike ljičnosti in paraboličnosti, je vendarle res, da smo priče dolgoveznega ponavljanja, ki ne prinaša za potek igre prav nobenih novih informacij, celo še več: kar smo v začetku zvedeli skozi akcijo oseb, slišimo nato še kot pripovedovanje o istem. Spričo tega — podobno je v vseh tekstih — so Rozmanove igre zelo malo dramatične, čeprav so formalno razdeljene na mnoge prizore in so fabulativ-no skoraj pestre, saj nestanovitnost oseb omogoča hitre prehode iz ene situacije v nasprotno. Vendar je pomensko polje že v začetku in nato ves čas tako eksplicitno določeno, da ne omogoča nobene prave napetosti in je kljub zunanji razgibanosti potek iger skoraj horizontalen. Pripombe veljajo predvsem za prvi dve igri, medtem ko je BLAŽ v tem smislu boljši, bržkone že zato, ker je avtorju bližje področje 'prave' psihologije kakor pa groteske. Popolna dorečenost Rozmanovih iger ter redka in zelo preprosta simbolnost tudi ne omogočata nobenega 'presežnega' razmišljanja in pomenjanja. Malina Schmidt