Kulturni socializem. Nons sommes ici par la volontč du peuble! (Mi smo tukaj po oolji naroda). Mirabeau, 23. junija 1789. Le principe de toute souverainete rčside easentiellement dans la nation; nul corps, nul indurdu ne peut exercer d'autorit6 qui n'en čmane expressement. (Princip vsake suverenitete se po bistvu nahaja v narodu; nobena korporacija, nobena oseba ne more izvrSevali avtoritete, ki določno ne izvira iz^njega). Declaration des droits de rhomme, article 111., 1789. (Deklaracija človešklh pravic). I. Vsak normalen in pošten človek je socialist. Seveda — s tem .še nikakor ni rečeno, da mora biti vsak socialist tudi marksist ali socialen deiTiokrat, priznavalec delavske diktature in rdečega terorja. Da pa ne bo prepira, se moramo najprej svobodno dogovoriti in sporazumeti o pojmu socializma na podlagi ideogenetike, na podlagi objektivnega dejstva, da je vsak pojern sotrudno (socialno) rastoča, nastojna in razvojna količina. Tako moratuo tudi pri pojmu socializma že naprej pričakovati, da ni od večnosti dana g o t o v i n a (gotova stvar), atnpak r a s t 1 i n a v najširšem pomenu besede, torej rastoča stvar. Kakor pa je pojein socializma do danes rastel in se razvijal v sotrudnem delu različnih mislecev, tako si tudi mi ne srnemo domišljevati, da ga tnorda mi definitivno za vso bodočnost dogotovinio. Mi kratkožive človeške rastline že davno, davno razpademo in strohnimo, a rastlina socializma bo še dalje rasla in se razvijala s prvotno svežostjo in močjo. Sedaj šele, ko smo se postavili na pošteno in objektivno stališče ideogenetike, smemo vprašati: Kaj je socializem? Besedo socializem beremo prvič v francoski knjigi »Trois discours« (trije razgovori), ki jo je napisal leta 1832. črkostavec Pierre Leroux. Leta 1836. so si nadeli O w e n o v i pristaši na Angleškem ime socialisti. Leta 1848. je podal francoski anarhist Proudhon pred sodiščem sledečo definicijo: Socializem je vsako stremljenje po amelioraciji (izboljšanju) dnižbe. Lcta 1853. je Louis Reybaud razširil in spravil v splošno rabo besedo »socializem« s svojim »Dictionnaire de V čconomie politique«. Ker nočemo napisati danes ideogenctične monografije o pojmu socializma, ni potrebno, da bi navedli vse citate in definicije, ki so jih do danes objavili znanstveniki in praktiki socializma. Poglejmo temveč vase in vprašajmo, kako se kaže socializem v luči našega lastnega razuma in izkustva? In tu nahajamo dvoje danih dejstev: 1. pri rastlini, živali in človeku vidimo, da se pričenja razvoj navadno iz ene oplojene celice. Od dne do dne lahko zasledujemo, kako raste iz enotne celice kompliJ ciran organizem, kako ncbogljeni in nej okretni otrok le počasi razvija svoje sposobnosti in spretnosti. Isti prizor se nani odgrne, če vržemo pogled preko vse človeške zgodovine, iz malih začetkov in preko ovinkov in umikov nastaja človeška kultura; vsak organizem je v začetku nepopolen ter se počasi izpopolnjujc in prisposablja obližju (milk-u), polagoma sc takorekoe racionalizira v rastoči harinuniji in medsebojnosti. Clovek je stoterna nepopolnust in omejenost. Povsod sc kaie smer iz nepopolnosti proti vedno vcčji popolnosti, \z iraeionalizma proti racionaliznui. Princip tvarno-dušne medsebojnosii sodi rned najvažncjša objektiviia I dejstva: materija vpliva na oblikovanje J duha in nasprotno, v tej neloeljivi rnedse! bojnosti raste zmagovita inoč dulia nad ! materijo. Niti radikalni empirizern niti ra\ dikalni racionalizem ne trdita prav, oba i sta le logična refleksa enosiranske anali! tične vzgoje duha. Pretekla doba je vzga| jala našo pozornost v enostranski funk| ci]i analize, centrifugalnosti, scparatizma ! in razrednega boja. Človeška pozoniost  se je zaeela razvijati v nasprotni sincri, človeški duh postaja sintetičen in soliUaren, to se pravi tudi etičen, bliža se historična faza sotrudno elektivuc sinteze  in etike. Vse napoveduje, da se opremi  20. vek s signaturo etike. V svetovni vojtii  je privrel velik etičen tok na površino  Imdske pozornosti, sedaj se pripravlja. da potegne vse človeštvo za seboj. Kakor se je že prirodoslovje osvobodilo iz diktature filozofije, tako se einancipira tudi modcrna etika kot filozofiji enakopravna, saniostojna znanstvena disicplina. Samostojna in svobodna etika si ustvari lastno pedagoško organizacijo, samostojno bo vzgajala človeštvo po imanentnih zakonih  praktične psihologije in kultume z^odovine. Drugo dejstvo: prvotna neskladnost, nepopolnost je kriva vsega človeškega  dušnega in telesnega trpljenja. Strašno in  splošno je dejstvo človeškega trpljenja. Ob zaznavanju trpljenja opažamo v sebi  čudovito dejstvo psihološke indukcije, simpatije: če vidim trpeti sočloveka, se ponovi tudi v meni po neki vzporednosti, nalezljivosti, sočutnosti njegova bolečina. Rešlti se hočem te inducirane, sočutne bolečine s tem, da priskočim bližnjiku na pomoč in ga rešim iz trpečega položaja. Njegova rešitev je potem tudi moja rešitev. Vse to se vrši v meni prirojeno, avtomatično, brez vsake šole in vaje, brez vsakega logičnega razmotrivanja. Čuvsivo usmiljenja (simpatije) in nagon p o m o č i je človeku prirojen. Po svobodnem dogovoru hočemo imenovati ta znameniti. plemeniti in splošni nagon pomoči — >so c i aln i nagon«. Socialni nagon je dano, vsakemu zdravemu, normalnemu človeku prirojeno dejstvo. Posebe naglašamo: zdravemu in normalnemu človeku, zakaj difereticialna psihoiogija in psihopatologija učita, da ni socialrii nagon pri vseh ljudeh enako razvit, da je sposoben stopnjevanja od koniaj tleče iskrice do katastrofalnc strasti ctiči'Jh ieformatorjev, da vpliva na njega udejsivovanje tudi značaj, vzgoja in liipna dušna pripravljenost. Nerazvitost ali deg;erieracija socialnega nagona tiain predstavljata posebno dušno bolezen (itioral insanity). Take osebe (psiliopati) se odlikuifjo z brezobzirnim in brezsrčnim egoi^niom, psihopati (herostratske, neronske natnre) naravnost uživajo in se naslajajo ob tri»ljenju živali. človeka ali Ijudstva (sadizem). Vsako teoretično (rniselno) in praktično (organizatorično) udejstvovanje socialnega nagona imenujemo s o c i a I i z etn. Socialni nagon nas kliče na poinoč v vseh mogočih težavah življenja, v dušnili in telesnih. Če vidimo, da se je pripetila komu nesreča zaradi nevednosti, nas žene socialni nagon, da ga poučimo in obvaruK*mo tako prihodnje tiesreče. N e v e d nost je največja človcška nes r e č a. V prvi vrsti nas torej sili socialni tiagon, nevednim pomagati in jih rcšiti iz nesreče neznanja in nepoučenosti. Enako nas poziva socialni nagon na pomoč v poIkiški (brezpravnost), v gospodarski (glad in pomanjkanje) in zdravstveni (bolezen) sriski bližnjika. Naš socializem se torej rraktično udejstvuje v štirili glavnili smereh naše kulture: 1. prosvetni socializein preganja temo nevednosti; 2. politiškoeiični socializem se bori za enakopravriost vseh ljudi; 3. Kospodarski socializeni zahteva pravično razdelitev gospotlarskih dobrin, pravično razdelitev dela in imetja: 4. higijenični socializem (socialna higijena, logenika) skrbi za Ijudsko zdravje. Soclaini nagori (čuvstvo usmiljenja in nagon pomoči) je prvotno, čeprav morda na gotov krog omejeno dejstvo, ki se pa uveljavlja pod vplivom razuma in vzgoje v vedno širših krogih. V tem oziru stojimo na stališču kritičnega voluntarizina. tiste psihološke teorije, ki smatra poleg razuma tudi čuvstva z nagoni za motorično silo, posebno y prirodnein človeku brez vzgoje. V tem primeru razvija razum svojo logiko šele sekundarno, pod priiiskom in vodstvom tistega činstva ali nagona, ki ga izproži zunanji ali notranji dogodek, na priliko: nenaden ropot pod oknom zbudi otroka ponoči. Kako reagira otrok? Po vzgoji, dušni pripravljenosti, po čuvstvu, s katerim odgovori duša na nenadni vtisk. Praznoverno vzgojen otrok s>: prcstraši, čuvstvo strahu mu zdrami v fantaziji predstave strahov in duhov. Raz~ umno vzgojen otrok previdno, pogumno vstane in pokliče starše. čuvstvo poguma in vaja v razsodnosti mu obudi predstavo tatov. Ako je zaspal otrok v pričakovanju ljubega očeta, veselo poskoči in steče ropotu naproti, ropot mu ukreše v domišljiji žlvahno predstavo: Oče je prišel! Ta analiza psihološkega efekta nam odkriva njega sestavljenost iz dveh činiicljev, iz objektivnega dejstva (fakta) in subjektivne interpretacije (razlage), ter pomeni velik napredek metodičnega inišljenja. Faktizmu pripada izključna naloga, ugotoviti dejstvo (fakt) in njega objektivne korelacije z natančnim popisom in poizkusom brez ozira na t r a d i c i o n a ln o teorijo in raz- , 1 a g o. Faktizem tvori jedro in podlago j prave znanosti, podaja brez predsodka objektivne fakte (dejstva) stroke. Potem šele pride na vrsto drugi del znanstvene nnloge: interpretizem razlaga dejstva. , Doslej je obračala znanost preveč pozor- ; nosti na interpretizem, da, v gotovih si- [ stemih se je subjektivni interpretizem . lako despotično razpasel, da je predpiso- I val objektivnim dejstvom obliko, mojstril prirodo, da je dosledno preziral in tajil vsa konvencionalni interpretaciji naspro- tujoča dejstva. Tako srnerno a priori pričakovati, da se je tudi socialni nagon različno javljal v različnih oscbali, da je v različnih obli- kah nastopala objektivacija socializma za- ' radi subjektivnega interpretizma. Po raz- ličnem ternpcramentu, vzgoji in dui>ni pri- pravljenosti obuja socialni nagon različne predstave v fantaziji in si različno razlaga ; svoj obseg in pomen: drugače si ga tol- ' inači kapitalist nego delavec, drugače du- hovnik nego prirodoslovec, drugače mili- tarist nego filozof. ln res, če pregledamo zgodovino socializma od grških filozofov do danes, zapazitno pisano množico naj- različnejših struj socializma. Po psihološki in zgodovinski analizi torej ugotavljamo dejstvo, da izvira ide- ; alna tendenca socializma iz istega social- I nega nagona, da pa določa konkretno ob- ' liko sredstvo (oseba, narod, čas), s čigar ' pomočjo se hoče tendenca realizirati. Pri tem pa si ne smemo razlagati razmerja različnih socialističnih struj po kratko- vidnem principu protislovja, nespravnega antagonizma, ki vidi zadnji smoter vsake- ga boja v popolnem uničenju nasprotnika. Filozofija boja v zgodovini in politiki uči nasprotno: zadnji smoter vsakega boja je kompromis, harmonična sinteza nasprotu- jočih si elementov v tisti tekmovalni igrl, ki jo imenujemo z neprimerno besedo »boj«. Beseda boj znači samo proces har- monizacije, medsebojne akpinodacije v  kompleksu diferentnih sil. Tudi v kemič- nem in fizikaličnem boju elementov ni uničenja po zakonu ohrauitve materije in energije. Vsako protislovje tvori le fazo v psihološkem troritmu teze, antiteze in sin- teze, po njem se razvija tudi spoznavanje, resnica in vsaka ideja. Vse struje kake ideje tvorijo le skupino sotrudnih činite- ljev, ki se v rastoči, vedno širši in globlji sintezi harmonično družijo po principu psihološkega troritma. Vsaka na videz še tako nasprotujoča in sovražna struja po- speši rast ideje in znači integralno fazo te rasti. To spoznanje o razvoju resnice nas dviga v objektivno, nepristransko visino, v kateri nas ne moti in bega ni- kak afekt osebne aspiracije ali antipatije, iz katere hladno in pravično presojamo tudi vse socialne struje in jih vpregamo v skupni jarem socializma. Kjer socialist nima lastne, močne organizacije, tam ga dosledno pojipovanje razvojnega troritma naravnost sili, da prizna nasprotno strujo kot dano, potrebno fazo in da z vstopom v opozicionalno krilo antiteze zavedno pospeši pripravljajočo se sintezo. Tako posebno strujo socializma je razvil tudi največji in najzaslužnejši sociailst K a r e 1 M a r x (1818 — 1883). Marsikatera pozorna bralka ali bralec obstane in se zamisli pri tem slavnem imenu: vse je resnično, v normalnem človeku deluje socialni nagon, ki se v praktičnem življenju udejstvuje v različnih strujah in oblikah, različno po osebi, plemenu in času. Jasno je tudi, da ne more biti marksizem zadnja in definitivna formulacija socializma, ampak lc enakopravna struja med drughni stnijami. Zakaj ga pa potem nekateri listi in socialisti tako dogmatično branijo, zakaj zamenjavajo pojma socializma in marksizina, pojeiri socialista in industrialnega proletarca, pojem socialne demokracije. ki jo je usta- novil leta 1840. Francoz L. B1 a n c, in takozvanega znanstvenega socializma? lz dveh vzrokov: 1. Zaradi nemške kulturne hegemonije. V zadnjifi desetletjiii se je razvijaia naša dušnost na vsakem poiju pod imperijem nemškega duha, vse kuiturae ideje so prouiraie k nam skozi nemsko pnzmo, aemski brutalni »nerrengeist« je zasuinil tuoi siovensko hlapcevsko dušo in jo zazibai v usoano tiipnozo, da ni videla in siisaia, kaj se godi in pnpravija pri arugih veiikui kiuturnin soseaiti. 2. /.aradi tiste moaerne iuozonje, ki se veano uporabija aiaiektiko kot splošno pnznano, legitimno metCKio. Orški fuozof Aristoteies je po vzoru sotistov obdeiai v svojem sistemu tudi posebno znanost »topike«, imvoaiio govomiku, kako z zvijačniini krivoskiepi in s siepilno sugestijo lgraje dokaže resničnost vsake poljubne trditve, oziroma kako ovrže in osramoti vsakega nasprotnika v javni diskusiji. Olavna vzgojna predmeta grške mladine sta bili gimnastika in retorika. Gimnastika je vežDaia mladega Grka tudi v rokoborbi in umetnosti, po kateri vrže slabši borilec s spretnimi prijemi in izpodnošaji, torej z zvijačo, jačjega tekmeca. Po nekaki analogiji se je ista zvijačna umetnost v obliki topike vtihotapila tudi v retoriko, v znanost besednega boja. ln Hermes (Merkur), bog zvijačnih grških trgovcev in tatov, je bil istočasho tudi bog borilcev in govornikov. S posebno vnemo je prevzela Aristotelovo topiko srednjeveška sholastika pod imenom »dialek^tike«; vsaka sholastična logika je obsegala posebno in temeljito poglavje »de methodo disputandi« in podajala v sistematičnem redu »regulae technicae«. Moderna šola je sicer črtala iz učnega vzporeda predmet »topike« (dialektike), zato se je pa ta tem bohotneje razpasla pod površino,Javne pozornosti in prepregla vse stroke človeškega delovanja. Dialektike se poslužuje adtokat, demagog, trgovec itd. Dialektična navada nam je prešla tako v nieso in kri, da se je niti več ne zavedajno. Osobito filozofi zajemajo z veliko žlico iz dialektike tam, kjer jim pretrgajo ozko vrsto objektivnih dejstev (faktor) široke vrzeli spoznanja. Z dialektično spretnostjo premosti lilozof sugestivno omamljenemu občinstvu vsak prepad in mu s paradoksno presenetljivostjo potvori, spači vsako dejstvb. Etična zavest ljudstva še ni tako napredovala, da bi se zgražala nad uporabo dialektike kakor nad uporabo drugih, dandanes splošno zavrženih metod (laž, tatvina, umor). ln samo ta splošna filozofska toleranca v dialektiki je kriva, da se je zakotila v pojmovanju marksizma tista zmešnjava pojmov. Veliko krivico delajo Marxu in njegovim učencem tisti nasprotniki, ki jim očitajo premišljeno in spekulativno zamenjavanje pojmov. Kot pošteni in znanstveni socialisti tudi nikoli ne smemo trpeti, da bi si kaka struja lastila ime »socializma« kat' exochen, ali celo naslov znanstvenega socializma, ker bi s tem le oslabili splošno privlačno silo socializifia in zmanjšali pomen prirojenega socialnega nagona. Taka uzurpacija partis pro toto bi samo ponižala socializem v enostranski privilegij, v enosiransko sposobnost omejene struje, ki ne bi mogla nikoli združiti celokupnega človeštva. Ce pa je socialni nagon splošna sposobnost vsega človeštva, je tudi socializem splošna tendenca, skupna vsemu človeštvu in neodvisna od vsake struje. Samo na podlagi te splošno prirojene skupnosti si odpre socializem zmagovito pot v vsako človeško srce, samo na podlagi te splošno prirojene tendence smemo reči, da je vsak normalen in pošten človek socialist. Ideogenetična analiza socializma je pokazala prvutnost in prirojenost socialnega nagona. Vsako stremljenje po udejstvovanju tega nagona imeijujemo socializem. Vsak človek, ki čuti socialni nagon in pod njega silo zavedno stremi po iz^ boljšanju družabnih razmer, se imenuje socialist. Doslej se je razvijal socializem enostransko po strujah, n. pr. Krščanski, narodni, državni socializem, komunizem, anarhizem, boljševizem, sindikalizem, socialni demokratizem itd. Tako posebno strujo socializma nam predstavlja tudi marksizem. S porazom nemškega orožja je padla tudi hegemonija nemškega duha, in prišel je čas, da se osvobodimo v vsaketn oziru enostranskega nemškega vpliva. S politiško svobodo je prišla tudi svoboda misli, pravica rniselne in spoznavne samoodločbe. Minila je doba politiškega in kulturnega hlapčevanja. Ob vsem spoštovanju in priznanju velikih Marxovih zaslug in ob vsem uvaževanju marksizma kot realnega činitelja svetovne moči vidimo Slovenci v svoji novi in mladi svobodi, da je Marxov socialistični sistem le enakopravna struja med drugimi strujami so- cializma in da se kot taka sme imenovati samo — marksizem ali nemški socializern. ' - d#