So li nam potrebni pravniški shodi? i87
So li nam potrebni pravniški shodi?
I.
Pred nekih 20 godina na skupštini hrvatskog pravniokog društva izrazio sam mnijenje, da se to društvo u pogledu rada valja preustrojiti uzevši za primjer uredjenje njemačkih Ju-ristentaga. U tom smislu sam priobčio u »Mjesečniku« hrvatskog pravničkog društva god. 1905. str. 604 i malu raspravicu za pomladbu hrvaitskog zakonodavstva. Ja ostajem pri tom shvatanju. To tim više, jer se je u tom pravcu rad naših kongresa uzeo razvijati. Samo jedno bi još trebalo uvesti. Kod njemačkih Juristentaga postavljaju se za pojedina pitanja, koja se imaju riješiti, referenti i koreferenti, koji izrade svoje mnijenje za i proti. Ta se mnijenja štampaju i dostave članovima Juristentaga za vremena, da jih mogu do skupštine proučiti i zauzeti temeljito stanovište naprama predlogu. I jaki stručni kapaciteti ne mogu s mjesta pouzdano izreči temeljan sud o nekom znanstvenom radu. Zato se preporuča ovo uredjenje. Dakako da če kraj skupe štampe ovakav postupak biti skopčan sa poteškočama.
13*
188 So ii nam potrebni pravniški shodi?
O potrebi naših pravniokih kongresa, mislim da ne treba mnogo reči trositi. Vrhovni zakon uzdržanja i usavršenja za-povijeda, da se sve dobre sile moraju udruživati, radi ojačanja kod riješevanja velikih zadataka. Taj zakon ne gubi snage ni na pragu pravničkoga svijeta. Veliki filozof iz Jasne Poljane prikazuje v svom Vaskreseniju na slučaju Maslove putev* jedne krive parnice. I on kori sud, suče, branitelja i tužitelja, daklem sve pravnike radi nedostatnosti, a kao lijek proti tomu preporuča cilj sveukupne njegove filozofije: moralno usavrše-nje čovjeka pa i suca. — Haeckel u svojim »Die Weltratsel<; spočitava pravnicima nedostatno obrazovanje sudaca, naročito u pogledu poznavanja čovjeka. To je sve u dalekom predrat-nom vremenu, a koje nove zadatke i terete donašaju nam pravnicima poratni odnošaji?! Samo udruženim svim dobriir^ snagama i iskustvima moči če naš pravnički svijet zadovoljiti zahtjevima, koji se na njega stavljaju. Pri tom mora rad naših udruženja biti nadahnut težnjom, da se mišljenja snadju a nerazilaze, da nebude po onoj Ciceronovoj: »Cum permulta legibus praeclare essent constituta, ea plerague juris consul-torum ingeniis corrupta ac depravata sunt.«
Dr. A. Badaj, predsjednik Stola sedmerice odd. A.
II.
Da! Oni so najprikladnejše in najuspešnejše sredstvo za uglobljenje in poostrenje naših razmotrivanj, za temeljito in vsestransko pretresanje naših spornih vprašanj in za popresojo in popolnitev našega zakonodavstva. Nikjer ne utegnemo prakse in teorije tesneje spojiti kakor na pravniških shodih. Nikoli ne uveljavljamo svojih nazorov svobodneje in krep-keje in obenem tudi oprezneje in preudarneje kakor pred svojimi strokovnimi in poklicnimi tovariši. Bolj kakor tiskana izvajanja vplivajo na nas ustna predavanja in pre^tresanja. Kakor bele vrane so rediki pravniki, ki gojijo pravno vedo zgolj iz ljubezni do nje in brez sebičnih stremljenj. Tem In onim, ki jim je pravna veda smoter in izvir življenjskih potrebščin, nudijo pravniški shodi spodbujo na čim plodnejše obdelovanje njihove stroike in na čim hitrejšo dosego njihovih
So li nam potrebni pravniški siiodi? 189
ciljev. Ko se bavimo s pravrip vedo v svojo zabavo ali ob vršenju svojega poklica v zadoščenje tujih interesov, razmo-trivamo zadevna pravna vprašanja le toliko, da rešimo nalogo, ki smo si jo izbrali samji aH pa da izvršimo določen posel, ki nam ga nalaga naš poklic. Morebitna drugačna pravniška na-ziraiija nas ne brigajo. Merodajno nam je le naše osebno mnenje. Povsem različno je naše ravnanje na pravniških shodih. Ne gre nam nepogojno za takojšnje 'končnoveljavno rešenje pravniških vprašanj. Pripravljamo marveč le podlago za čim pravilnejše in pravičnejše rešenje. Na pobudo posameznika utegnemo sodelov.aiti vsi udeležniki shoda v isto svrho. Nimamo nobenega sebičnega smotra, tuji interesi nas ne motijo, služimo zgolj znanosti. Ko ima vsaka glava svojo pamet, raz-matra in raziaga vsakdo po svoje zadevni predmet ter pobija iriorebitno drugačno mnenje svojih protivnikov. Iz takih medsebojnih razgovorov se rodi naposled vsestranski utemeljeno trdno rešenje večine udeležnikov, ki je smatrano za načelo ob poznejšem reševanju sličnih pravnih vprašanj v praksi ali zakonodaji. Tako so si pomagali pravniki vedno od nekdaj sem. Zamotana ali posebno važna pravna vprašanja so razmotrivali ponovno pismeno v svojih strokovnih listih ali ustno na posebnih shodih; prav tako so presojali in razlagali nove zakone in predloge nanje. Vemo, da so najboljši in najpravičnejši zakoni baš oni. ki so plod skupnih posvetovanj znanstvenikov in praktičnih pravnikov. Zakoni in njih prava uporaba pa so krona vsega pravniškega delovanja.
Neprisiljeni pravniški shodi so v navadi šele kratko dobo. Nemci jih prirejajo redno vsako leto in dosegajo prav lepe uspehe. Na svoja prva dva pravniška shoda, lanski beograjskf in predlanski zagrebški, smemo biti ponosni. Uspela sta nc pričakovano dobro. Gotovo ne zaostane ni letošnji ljubljanski. Na nadaljevanje takih shodov nas spodbujajo njih uspehi: neskončno zmedene in vseskozi neurejene razmere v naši mladi državi pa nas kar silijo, da jih pridno in čim pogosteje prirejamo. Naša uprava poka na vseh koncih in krajilf. Nimamo nobenega dobrega edinstvenega zakona, pač pa v vsaki pokrajini obilico slabih zakonov, ki niso več uporabni v naši dobi. Ob neodložni gradbi novih edinstvenih zakonov moramo so-
190 So li nam potrebni pravniški shodi?
delovati v prvi vrsti mi pravniki in pripraviti poklicanim zako-nodavcem novo snov in preizkusiti in skladno urediti že sestavljene zakonske osnuitke. Samo ta panoga nam nudi preobsežen, skoro neizčrpljiv delokrog. Spoznanje in izkustvo, ki smo si ga nabrali v sikoro osemletnem skupnem državnem življenju, nam razodeva jasno in očitno, da edinstvene zakone za celo državo morejo osnovati samo strokovnjaki iz vseh pokrajin ob skupnem sodelovanju, da bodo zakoni prikladni za precej različne razmere posameznih pokrajin in uporabni na vse državljane enako. Izvrševanje novih zakonov bo rodilo obilo različnosti, ki jo bo 'treba izravnati, morebiti celo z izpre-membo ali popolnitvijo zakonov. To bo zopet nova obsežna snov za pravniške shode. Ko so državni in državljanov življen-ski odnošaji v večnem teku kakor Jadransko morje in ustvai-jajo vedno nove razmere, bodo vedno vsako toliko časa potrebni novi zakoni v ureditev takih novih razmer. Znanstvena kritika praktičnega pravniškega delovanja ne sme nikoli usahniti; potrebna je kakor jelu sol. Takšno kritiko more vršiti riajtemeljiteje in najuspešneje zbor pravnikov, ki ni vezan na nobene službene ali poklicne dolžnosti in more svobodno izražati svoje mnenje.
Je pa še drug vrlo pomemben razlog, ki nujno vabi pravnike naše države, da se čim pogosteje shajajo na skupric razgovore. Na svojo nesrečo smo, dasi ene matere sinovi, živeli doslej večinoma pri neljubih mačehah, povsem ločeni drug od drugega. Ne poznamo se ne lično ne duševno, ne poznamo svojih vrlin, ne svojih napak. Tudi kratko osebno občevanje more odpraviti to nenaravno razmerje. Ko se spoznamo,, se bomo medsebojno drugače ocenjevali, se bomo odkritosrčno in zaupno razgovarjali in svoje mišljenje odkrito in pogumno in nezavzeto razodevali. Priobčevali si bomo vzajemno zanimive posebnosti svojih sodeželanov in morebitne različnosti v praktični uporabi in razlagi zakonov v posameznih pokrajinah. Tako se najbrže zbližamo in najtesneje zedinimo.
Da se torej v prospeh svoje vede in v blagor svoje domovine bratski snidemo vsaj enkrat vsako leto!
Ivan Okretič,
predsednik Stola sedmorice odd. B.