Trije materini križi
udolf!  - Rudolf!   - Rudolf!" Mrrr . . .
,,Rihard! - Rihard!" Mrrr ... ,,Robert!" Mrrr. . .
Šest je odbilo na veliki zvon sv. Petra onega jutra. Pečnikov oče so odšli pravkar gor na kolodvor, kjer so bili v službi. Pečnikova mati so se pa spravili nad svoje tri junake, ki so še trdno spali v svojih posteljcah. »No, Rudolf, Rihard, Robert, kvišku!"
Mrrr. . . druzega nič. Posežejo tja gor na polico in prikaže se nekaj podobnega kakor palica. Pok, pok, pok! potolčejo po mizi, in šele zdaj se jame gibati po po-steljah. Z velikim trudom jih spravijo mati pokonci, oblečejo za silo in silijo, da se umijejo.                                           •
,,Mrrr. . . potlej se bom", zdihne drug za drugim. ,,No, pa potlej." »Knjige in pisanke na mizo!"
Zgodi se in prične se učenje. Mati sami prisedejo in pomagajo ma-lemu Robertu zbirati črke.
Kaj pa hočejo skrbna mati, saj morajo. Tri sinove imajo. Tri leta povrsti je stopil po eden v prvi razred in danes so Še vsi v prvem raz-redu; skoro v vsaki klopi sedi kak Pečnik.
Pri učitelju so bili včeraj mati in so vprašali, ali bo letos kaj ali zopetnič?
,,Mati,   ako   pojde  tako naprej,   zopet nič.   No, Rudolf, ta se morda
izniuza   iz  prvega   razreda,   ona  dva  pa — kam hočeta, niti vseh Črk ne
poznata. Mati, vi sami se jih moi;ate poprijeti 1   Morda  se kaj naredi v teh
dveh zadnjih mesecih, toda dosti upanja nimam."
Raditega je bilo pri Pečnikovih ono naslednje jutro toliko ropota, kar sicer ni bila navada. Povedali so namreč materi, da je rana ura zlata ura.
slika I
—     90     —
Toda, ako bi bili videli gospod učitelj onega jutra, kako se uče mladi Pečniki, bi bili izgubili gotovo še ono trohico upanja, kar so ga še imeli.
Tišje in tišje je postajalo čitanje in naposled je popolno obstalo in ulihnilo. Tudi Rudolfovo pero se je ustavilo, ko so se zaklopile trepa|nice nad očmi. Robert je zadremal na materini roki, Rihard in Rudolf pa vsak na svoji.
Kaj hočejo skrbna mati ? Žalosfno vzdihnejo:
,Moj Bog, da imam take otroke! Menila sem, da se bodo pridno učili in jedli lažji in boljši kruh, kakor ga morava midva z očetom. Zdai so pa takile! Kaj bo iz njih, še toliko se ne prerinejo naprej, kakor se je oče."
Takisto so vzdihavali onega jutra skrbna Pečnikova mati, takisto vzdi-havali, ko so prišli oče h kosilu, takisto še mnogo in mnogokrat. In takisto so vzdihavali dostikrat tudi oče.
Da, največja skrb so dobrim staršem njihovi leni in nepokorni otroci!
Fcrdinand Gregorec