Prva pot v ljubljanske šole in prvi dan v njili. (Konec.) ^ride zadnje jutro. Mati so cvrli, kar so sicer storili le o največih praznikih; jaz sem se napravljal v škornje ffpobiksane", dolgo suknjo debelogumbasto. »Zdaj sem že malo gospodu podoben!" sem dejal ogledovaje se v zrkalu, pa se mi je tudi dozdevalo, da sem s suknjo nekakšno drugega, bolj ngosposkegaa duha oblekel; oče so nakladali na voz, bratje in sestre pa so me obsuli občudovaje, kako se rai suknja prileže, in popraševaje, ali se kaj bojim. Zdaj jo primaha še botra, mi naloži za popotnico celo kopo dobrih naukov in srebrno dvajsetico, naj si kupim grozdja ali kako žemljo. Za nauke se nisem veliko zmenil, a dvajsetica me je tako osrečila, da ne"1)i bil šel menjat z nobeno živo dušo, in tudi, kdaj pa sem raogel dvajsetico imeiiovati svojo lastino — spravil sem jo v najglobokejši žep, kar jih je rmela suknja, da je vsaj ne bi izgubil. Zgance sem vcasih tako mlatil, da se je vse kadilo, in tudi cvrtja nisem ravno po strani pogledaval — a danes sem zajel komaj tri žlice! nFant jej, pot je dolga!" so vsi prigovarjali, toda fant ni mogel. Po zajutrku gredo oče napregat, tnati pa rni dajo polno culico klobas in potic, češ, da ne bo treba na poti denarja po nepotrebnem izdajati. Marsikaj mi zatrjujejo, bratje in sestre pa mi dajo lepe nove rnašne bukvice, polne podobic — a mladerau študentu, gospodu ,,in spe", je prihajalo tako čudno, jezik se ni hotel majati in semtertja je kaka debela kapljica padla na lice in od tod na lepb, iz najlepšega domačega sukna narejeno suknjo, bogm.e, vsa prejšnja srčnost ga je zapustila! ^Zdaj sem že napregel!" zavpijejo oce, in jaz jo pobrišem prav tiho na dvorišče in na voz, pa noge so bile kaj težke! ,.No, roko rai boš vendar podal, pa bratom in sestrarn," rečejo mati. Storira. — *Hi, konjiček!" rečejo oče. nBog in sveti križ božji!" rečejo mati. »Tohej, o Veliki noči nam pa le veliko podobic pririesi!" zavpijejo tanki glasovi za menoj, m jaz oddrdram na vozu proti beli Ljubljani. Po poti prisedejo še kaki štirje dijaki, ti so me zmerom kaj popraševali, a jaz sem le rnolčal in se skrivaj oziral nazaj, oe se Begunje še kaj vidijo. Pot se rni je dozdevala neizrečeno dolga. Ni me zanimala bistra Sava, tekoča ob poti, njive in travniki, niti različne vasi, popraševal sem le: -.Bomo krnalu doli?" »Vidiš, oni-le je ljubljanski grad", pravijo dijaki, ko srao imeli Št. Vid že za hrbtom. ,,Kaj? Ona črna in nizka hiša vrh hriba ? Ljubljančani so pa res nemarni, da svojega gradu še ne pobelijo! Ko bi bili naša mati tukaj posestnica, pač bi take nesnage ne trpeli! Saj je naša hiša bolj bela, pa tudi majhno manj visoka!" čudim se jaz v priprostosti svoji. Prišedši v Ljubljano, sem se držal zmerom očeta, da se ne bi izgubil med tako gnečo ljudi. Gospoda rni ni dopadla zaradi svoje čudne obleke, toliko bolj sem pa zijal na trgu nad tako ranožico vsakovrstnega blaga. Jaz bi bil ogledoval zmerom naprej, toda očetu se je mudilo; radi bi rae bili koj vpisali, da bi šli potem brž na dom in bi ne zamudili preveč delavnikov. MBoš že še ogledal te ropotije; meni se mudi!" govore oče, in brž greva na stanovanje. Kakih šest dijakov je bilo že tu in enega rai izbere gospodinja za Bštruftarja"; oče so kaj zadovoljni in ga poprosijo, naj mi on nakupi potrebnih bukev. Zdaj se greva zapisat. Pred vrati že stisnem klobuk pod pazduho, oce se odkašljajo in potrkajo. Ali so se mi noge tresle, stopivšemu pred tako imenitnega gospoda; trdo sern se poprijel očetove kamižole. Gospod ogleduje izpričevalo begunjske šole in me vpraša, ali znain kaj nemški. A namesto odgovora se skrijem za očetov hrbet; oče pripovedujejo, da nekaj znam in da naj me gospod le kaj pobara. Res gospod popraša: »Kaj se pravi.grem v šolo?" — Oče me priraejo za roke in me potisnejo pred se, pa migajo, naj srčno odgovorira. Jaz prestavirn: »Gehen in Schule" in si pokrijem s klobukom obraz. Tako je gorelo iz mene, kakor bi bil na žerjavici stal. ,,Malo trda bo; fant bo moral kaj priden biti, če bo hotel, da ne zaostane", reče gospod pri odhodu. Akoravno sera se prej šol kaj raalo bal — te besede so me vendar vsega poparile; Ljubljana me ni vec zanimala, nič se mi ni ljubilo ogledavati, besede gospodove so mi vedno zvenele po glavi. Drugega dne oče odidejo, priporočivši rae gospodinji in nštruftarju". Spremiti si jih nisem upal, da bi se ne izgubil v veliki Ljubljani, a s solznira okom sem gledal raz okna za njimi. Moj pomočnik mi da kupljene knjige, pogledam in o strah in groza — vse nemške! Zvečer sem se že moral krščanski nauk učiti, da bom v šoli pri razlaganju že znal, kakor je rekel ,,štruf.ar", kojega sem moral vikati, akoravno še ni bil oženjen, kar me je kaj togotilo. Krščanski nauk torej sem se drgnil dve celi uri, pa nisem znal na paraet povedati 3, reci treh stavkov. Strašno se mi je sprikutila nemščina, ker sem se tako težko učil — kako hitro so me pa navadili raati doma! Že sem se kesal, da sem v Ljubljano prišel; saj bi bilo vendar bolje krave pasti, zraven pa ukati in repo peči! Zvečer nisem mogel dolgo zaspati, tiho sem jokal boje se, da bi me drugi ne slišali in se ne norčevali z raenoj. Tretji dan grern v šolo. Škornje osnažim, lase zmočim in sčešem, pa v suknjo zlezera, češ, danes bora pa že paradiral. S svetim strahom stopim v šolo, pa kako se začudim, ker so vsi ravno tako skakali in vpili, kakor doma, — a ko mene zagledajo v dolgi debelogurabasti suknji, zaženejo tak vrišč, da mi je šlo vse skozi ušesa; brž me obsujejo, trgajo za suknjo, kriče, sraejajo se in me pehajo od klopi do klopi. Sam ne vem, kaj bi bilo z menoj in mojimi škrici, ko se ne bi bil prav močan glas med vrati oglasil; — kaj je zapov^dal, ne vera, to pa vem, da so vsi mali paglavoki drli v svoje klopi; kar se eden spotakne, pade, drugi se zavale nanj in brž naraste živa kopica, pa počasi se vendar vse uredi. Jaz sodem prav v zadnjo klop in debelo gledam bradatega učitelja, sedečega pri mizi. Dolgo je nekaj iz prav velikega papirja bral, kaj, jaz nisem umel, le sem- tertja sem kako besedo ujel: Schule, Gasse, Kirche — kar premeknil se nisem, poslušal z ušesi in z usti, pa nič razumel — milo se mi je storilo in jokal bi bil, ko bi ne bilo v šoli. Zdaj vstane učitelj in pripoveduje inalo po domače, raalo po tuje, da bo lanske »Vorzuge" (zame španske vasi) postavil za »musteršilarje*1, in ti iraajo nalogo vsakega nerednega zatožiti. »Tega pa v Begunjah ni bilo", — sem mislil sara pri sebi — »musteršilarji so torej taki, katere smo doraa imenovali bričke in smo jih s kamenjem obdarovali za njihovo bričkanje, in tukaj bo raene imel tak pod koraando", pa to sem le mislil, povedati seveda si nisem predrznil. ,,Popoldne prinesite »šprahlere pa rehnenl" S -tem nas izpusti gospod učitelj domov. Tu pa je zopet trpela suknja; če sem se bolj hudoval, bolj so mi nagajali. »Suknjo pri miru, če se mi bo »strgova", jo bote vi ,pvačali" !" Pri teh besedah nastane nov smeh: ,Strgova, pvačali, ha, ha," je kričalo vse okrog mene. Mene je bilo sram, pa tudi jezen sem že bil: nTačele" žabavce, kar ^čele" ob ,,tva" vas pomečem !" zavpijem, a zadoni rni okrog ušes zopet nov sraeh. Ker vidira, da ni drugače, začnem teči, divji trop za menoj, kakor kopa psov za zajcem. Po dolgem tiru se vendar vsi pogube, jaz se malo oddahnera, pogledam krog sebe, pa, o strah in groza, nic še ne morem spomniti, kje da sem. »Na, zdaj sera pa zašel!" in spustim se v jok tako mil, da bi se raoral kamen ljubljanskega tlaka usmiliti. Počasi grera nazaj po poti, kjer sem dirjal, ogledujem in ogledujera, pa kaj, ker so vse hiše enake in se druga druge drže! Po dolgem pridera vendar pred šolo, tu sem se že rnalo spoznal; kajti iz stanovanja pred šolo sem prišel že večkrat, prej so me pa oni nagajivci zmotili, da nisem pazil, kam grern. wAli si bil raar že zaprt", me dražijo tako pozno domov prišlega z menoj stanujoči dijaki; a ko jim povera, kakšna se mi je zgodila, se mi pa še ti smejajo na vsa usta, kar rae prisili zopet k novemu joku. Popoldan grem zopet v šolo s trdnim sklepora raolčati na vse nagajivosti. Res v šoli sedera v klop in se ne zmenim za nobene zabavljice. Ucenik pride in zopet razlaga, pa večidel le neraški — raeni je prihajalo dolgčas in potreben sem bil iti vun. Kar raeni nič, tebi nie vstanera in jo raaham proti vratom. Učenik me je gledal, součenci so me zijali — a jaz nisem vedel zakaj. BOsliste vsi", sem si raislil sam pri sebi. Učenik začne nekaj vpiti, samo beseda nzuruk" mi je bila znana; nikakor rai ni hotelo v glavo, zakaj da učenik tako vpije v šoli, kakor so k večemu oče doma nad volorn vpili, kadar je preveč daleč zavozil, no, pa jaz sem bil že pri vratih in smuk vun. Počasi pridem nazaj ne vede, kaka vihra me čaka. Kornaj stopim v sobo, že zavpije učenik: »Alo, pojdi sem! Ali me nisi zjutraj poslušal, ko sem rekel, da mora vsak prositi, kdor hoče vun? Ti, kmečki zarobljenec ti! Zakaj nisi šel prej nazaj, ko sem ti veleval? Ali raeniš, da tukaj krave pasemo, kmečki butec? V kazen boš do konca ure klečal in za jutri mi boš »das z\veite Schulgesetz", veš, kaj se to pravi, drugo šolsko postavo ^zehnraal", to je desetkrat spisano prinesel! Zastopiš, zehnmal das zweite Gesetzl" Pri teh besedah prirae raene, ki sem se tresel, kakor kaplja na veji, za uho in me pelje na klečalo. Učenikove grozne besede pa »čehljanje" po šoli me je vsega zraotilo, komaj sem vedel, kaj se z raenoj godi. *Kmečki butec" mi je donelo po ušesih — oh, ko bi oče vedeli! Cela večnost se rai je dozdevala, predno je konec uri pozvonilo. Učenik me še malo ozmerja in ves osraraoten grera med norčevajočo se drhaljo domov. Ne bom vec popisoval, koliko sem moral pretrpeti zaradi te prve kazni, zmerora pa mi bo v spominu pričetek raojega študentovskega življenja. Le čudim se, da nisem bil tudi jaz žrtva tej poneračevalni metodi v šolah, ki ni drugega kakor morjenje duha in telesa, ki toliko sicer bistrih glavic odvrne od učenja in torej od omike. Lahko in s prepricanjem smem reči, da je ta nenaravna sistema slovenskerau narodu duševno umorila veliko njegovih udov, ki bi mu bili kras in pravi studenci blagostanja in olike. Pa kaj se hoče, Boga hvalimo, da vendar Ijudje spoznavajo škodljivost takega nenaravnega učenja in da se od dne do dne zmerom bolj odpravlja iz domačih naših šol." Ta spominska črtica je v raarsikaterem oziru zanimiva. Prvič nam odpira prijazen pogled v idilsko življenje poštene gorenjske kmetiške hiše. Drugič nam resnično slika nagajivosti, ki smo jih raorali tista leta trpeti na ljubljanski normalki od razposajenih predmestnih in meščanskih paglavcev mi kmetiški »butci in zarobljenci", ki se nara je posrečilo, da smo se vrinili v gosposko normalko. ln tretjie nam verno opisude težave in muke, ki nam jih je prizadevala nespametna uredba tedanjih šol. Sodba — ali recimo rajši obsodba, —ki jo izreka pisatelj na koncu svojega spisa o tedanji metodi, je sicer ostra, a popolnoma resnična in upravičena. Vsa pisava je jedrnata in ves spis preveva dobrodejen, prijeten humor, ki nas spominja Jurčičevega in Erjavčevega peresa. Lj.