Venenum   svlvestre   Helmontii.   Kadar vino  vre,   se  kuha  iz   njega  skrivnostni vzduh, ki je silen strup in grozna moč Sode razganja . . .
Anton Muznik, prvi lečnik v grofiji goriško-gradiščanski, pa je zabeležil o sebi še eno, še zadnje:
»Cicisbeo, joči! Kontesa Klementina ima runje. Cicisbeo, zdaj veš, kaj je lepota tega sveta! Vanitas vanitatum . . . Cicisbeo!--------—
PREDMESTJE.
TINE DEBELJAK.
Na stotine oken,
za njimi luč:
petrolejka
s črnim cilindrom.
V  zakajenem siju spačeni obrazi, roke kot bati; odpeta bluza: trhla mati devetega dojenca doji . . . najstarejša hči
se vlači,
troje jih berači,
enega krije grob.
Vik in jok. Kletev skozi zobe. Čez cesto zbeži otrok — mati ga kolne.
Beži. Ne upa v hiše — okna šteje.
V  krogih luči družine prebira: večerjajo ... iz špranj po žganju smrdi. . . iz kota temnega se ženska smeje
in bas moža kot da tempelj razdira . . .
iz krčem harmonika svira
ples ... in smrad gorečih polti. . .
Otrok beži. Vidi v revno luč: mati otroke poljublja za noč, odgrinja odeje in v platno rjuh jih varno polaga, ročice sklaplje, križati pomaga in moli z njimi: angelček varuh . . .
Otrok je sedel na prag
pod luč,
ki vso noč ni ugasnila . . .
POLDAN.
JOŽA LOVRE^ČIČ.
Sam v sebi sem brez sence
in vseokrog mene svetloba
in mir,
kot da prehaja v me iz svetniškega groba.
Nemim.
Roke so dvignjene in čakajo najslajših ran,
oči so hvalna pesem —
Tako živim na zemljo prikovan
in še se za večnost tresem.
SOSED.
STANKO MAJCEN.
»Sosed moj, kam brez obraza? Otlook strmiš v praznino. Ščip visi, ne boj se mraza, netopir odpira lino.
Sosed moj . . .« On gre. In vem: Dal, prodal je, izneveril . . . Dolg tiščal ga dolgo nem, zdaj se je poneizmeril.
Breg moj, zbogom! Brez obraza! Moj obraz, to zdaj si ti, vse od leščja pa do laza čelo, senci, nos, oči.
Brazdo sem za brazdo rezal, dolbel in poglabljal lik, krčil, grebel, plel in vezal — preoral sem se v ta lik!
Guba tista, saj je moja, rosa rdeča, moj je sok. Praviš: svet, pa je podoba vseh skrbi in vseh nadlog.
Breg moj, ti si moj obraz, strašno znan strmiš v oči mi. Ti — obraz, brez njega jaz grem po svetu v tali zimi.