študentski list L j u b I j a n a, 25. maja 1966 Letnik XVI. Številka 26 tribuna Spomladanska skupščina Zveze študen-tov Ijubljanskih visokošolskih zavodov je mimo, takšna ali drugačna, uspešna ali neuspešna. Vsekakor ni moj namen o tem ierekati ocene, tščem lahko le vzro-ke, da je takšna bila, da je pokazala kri-zo ali nekrizo organizacije, »nezainteresi-ranost« študentov in resignacijo vodstva. ¦ Zato naj tole razmišljanje služi kot qpoizkus razčlenjevanja vzrokov, zakaj se zgodi, da sodeluje na konferend Zveze študentov na Filozofski fakulteti skoraj enako število profesorjev kot študen-tov, zakaj ni bila še nobena skup-ščina Zveze študentov po fakultetah v le-tošnjem letu sklepčna, Ali so bile za to tudi neuspešne? Ali je vzrok zastarel sta-iut (s tem celotna struktura organizaci-je) ali so vzroki globlji? Zšj je še vedno močno hierarhično ustrojena, po vsebini pa universalna orga-nizacija. članstvo v njef^se veže na goli vstop na visokošolsko ustanovo. Takšna širina ji že sama po sebi znižuje politič-nost. kar ne bi bilo niti tako hudo, če bi specializirane organizacije, ki delujejo pod njenim okriljem, svoj pristop do drnžbenih vprašanj postavljale celovito. V situaciji pa, ko že obstoječo vsebino sa-mo mehanično reproducirajo na istem ni-voju, ki je že tradicionalno parcialen, pa združujejo znotraj sebe vse študente, ki jim takšen princip delovanja pomeni za-dostnost v angažiranju. Ta zadostnost pa je zaobsežena v ge-slu: »Dajmo, zadovoljimo.« Zadovoljni smo že, če reprodticiravio sami sebe. To pa pomeni, da se gibljemo znotraj kroga, zunaj ni ničesar (zaprtost). če pogleda-mo preko meje, prepevamo pesmice o odrešeniški vlogi tehnike . .. (taista tehni- O (NE)KRIZI ZVEZE ŠTUDENTOV ka je rodila tudi atomsko bombo, ki je bila že uporabljena). Na videz je trditev, da je Univerzitet-ni odbor (po sestavi in idejah močnejši, kot sedanji) v večji meri resnični pred-stavnik študentskih interesov kot fakul-tetni odbori ali drugi organi ZŠJ, anahro-nistična. Preveč smo že navajeni trditev, da so vodstva odtujena od članstva, for-malna demokracija »od spodaj navzgor.« nam je že zlezla v meso in kri. Problemi, ki danes bistveno determi-nirajo vlogo in mesto družbenopolitičnih organizacij na univerzi, šo znani. Izgleda-jo razrešljivi z zakonskim aktom ali pred-pisom naj univerza dobi sredstva, štu-dentje štipendije in boljso izobrazbo pred vstopom na univerzo. To pa ni tako. Te zahteve bodo razrešene šele, ko bo bistve-no prestrukturirana delitev narodnega do-hodka, ko bo prodrlo spoznanje, da izo-brazevalni sistem ni ozko zaprt v okvire stopenj ali celo institucij, ampak je bi-stveno družbeno vprašanje, od katerega zavisi uspeh ali neuspeh vseh družbenih reform v zadnjem času. Zato je zahteva FF le delna rešitev — za letos, zato je od-prto pismo GO SZDL o štipendijah rodi-lo na koncu leta rnanj štipendij kot na za-četku. Ni šlo za kontinuiran celovit druž-beni proces, ampak za enkratno politič-no akcijo. Vsi ti problemi so v svojem bistvu glo- boko druzbeni, ob viUezu nerazrešljivosti pa šele zadobivajo značaj stalne politič-ne akcije, ne le v okviru univerze ampak celotne družbe. Zato trdimo danes, da je Tribuna resnični predstavnik študentov, čeprav se verjetno najmanj bere med štu-denti; zato trdimo, da je UO s tako za-stavljenimi programi boljši zastopnik štu-dentov, kot so fakultetni odbori, ki jih že njihova struktura nujno veže v okvir fakultete, na stanovske interese. S tem nočem reči, da niso potrebni. Nasprotno. Vendar delitev dela zahteva edinole takšno organiziranje. Celovitejši pristop do kulture v celoti družbeno zastavljen program političnih akcij, to je bil (naj bi bil) moto minule skupščine. Doživeli smo neuspeh. Zaradi širine organizacije, zaradi univerzalnosti. Ni bilo predloga resolucije o kulturi in celotni sferi obštudijskih dejavnosti. Za-to nismo »prestavljali« vejic in vstavlja-li »da« in »da bi«, ampak smo se razšli. Logično je za neko spoznanje: da delamo po delovnem principu — to je samouprav-no; in da verjetno naša organizacija ni ta-ko široka kot univerza, ampak šteie le ti-ste ki delajo. To pa pomerii, da se moramo pogovo-riti tudi o načinu vplivanja organizacije. Prhtajamo na samoupravljanje, ga pod-piramo in razvijamo. To jasno narekuje tudi orientacijo, da moramo bistveno vplivati na druzbena dogajanja preko vseh in le preko samoupravnih organov. Politične akcije enkratnega značaja so že vnaprej postavljene v pasivno pozicijo. To se je v preteklosti dogajalo s spektakli v študentskem naselju in drugod; rezul-tat je le spoznanje. »Nezainteresiranost«, ki je bila izrečena kot nepodpiranje do-ločenih družbenih konceptov, kot znak re-signacije, zahteva le vztrajanje pri že za-četi poti. če je danes samo 500 Ijudi, ki mislijo podobno, je treba delati z njimi in toliko časa, da se pridružijo tudi dru-gi. V samoupravljanju uspe le tisti, ki de* la z argumenti, spektakli izzovejo le pro-tispektakel ali kvečjemu večajo število nestalnih somišljenikov. Ne navajajo pa k razmišljanju, so demagoški in v skraj-nem primeru politikantski. Dogajalo se tudi bo, da nas bo sedaj več, sedaj manj. če pristajamo na delov-ni princip (strokovnost), je jasno, da se delovne skupine rojevajo po nastanku problema in odmirajo po njegovi razreši-tvi ali spoznanju, da so nekomunikatiime. Vsekakor pa velja vztrajati. Za pritner: Tribuno je bralo v preteklosti veliko šte-vilo študentov, ker ni bila problemska, ne strokovna. Danes takšna je in vztraja tudi pod točo očitkov. Berejo jo naši pro-fesorji in politiki fda jo nekateri kritizi-rajo, je razumljivo). čez dve leti jo bo-mo brali vst, četudi bo bolj »filozofska« in »abstraktna«, morali jo bomo, ker je takšna ie danes edino možna. Zato mi konferenca Zveze študentov ne pomeni popolnega neuspeha niti resig- nacije. Le spoznanje, kam naj Zš v bo-doče krene. O načinu organiziranja, ki iz tega iz-haja, pa drugič. Ivo Marenk V petek, dne tt. V. 1966 ob 16. uri bo ˇ Kazini konferenca ZK ljubljanske uni-verze o inteligenci. V 23. štev. Tribune so bile objavljene teze za razpravo — danes objavljamo še dodatek tem tezam. Da bi olajšali potek razprave, smo se odločili deducirati iz okvirnih izhodišč tez za razpravo nekaj konkretnejših smer-nic (z ozirom na aktualno problematiko). Univerzitetni komite je prišel do te odlo-čitve tudi zaradi tega, ker se nekateri pro-blerai položaja univerze in delavcev na njej prav v zadnjem času do te mere za-ostrujejo, da je nujno potrebno izkoristi-ti tudi to priliko, da do njih zavzamemo potrebna konkretna stališča. — Uvodni del tez za razpravo naj po-meni za nas komuniste ljubljanske uni--verze nekakšen zaključek razčiščevanj o definiciji az. družbenem položaju inteli-gence, ki so bile še v polpretekli dobi izred-no živahne. Osnovna ugotovitev tega uvo-da je, da se problem inteligence razrešu-je v brezrazredni družbi z zanjo značilnim delovnim odnosom. — Samouprava je pri nas že prevla-dujoč družbenoekonomski odnos. Ta pa bo tem razvitejši, čim višje bo razvita zavest in materialna osnova. Ob nerazviti materialni osnovi je pomen razvite zave-sti (subjektivne sile) odločiinega pomena. Tc se pravi, da je v terh obdobju za sa-moupravo pomen strokovnega dela še po-sebej pomemben. Univerza se v razraše-van.je tega konflikta vključuje že s svo-jo osnovno aktivnostjo: znanstvenim in pedagoškim delom. Vse pomembnejše pa postaja tudi njeno sprotno, strokov-no agiranje na vse probleme in globalne družbene projekte. , — Samoupravna družba predpostavlja ne samo politione, ampak tudi strokovno utenieljene rešitve vseh problemov. Zato se morajo: državna uprava, politiena vod-stva ZK, SZDL, sindikatov itd. vse bolj orieitirad, ali na formiranje lastnih stro-kov:iih insiitucij ali pa na trajno tesno naslonitev na že obstoječe, razvite in uve-ljav:jene znahstvene zavode (univerza, fa-kul'ote, in&tiruti), ki so kljub izredni ma-terialni stiski često brez pravega dela. To-rej smo pred alternativo, ali krepiti že ta-k~> c'okaj birokratizirano in po pravilu ne-sirokovno državno upravo (in tudi apara-te političnih organizacij) ali pa naprej razvijaU osrednje znanstvene in ražisko-valne iaštituclje — Upoštevajoč taka izhodišča je nuj-na najintenzivnejša neposredna vključitev univerze, fakultet, inštitutov itd. v razre-ševanje vseh družbenih, gospodarskih. po-l;';čnih in drugih problemov. Naj nave-demo nekaj primerov: pravna fakulteta bi morala zavzeti strokovna in politična sfališča do obstoječega pravnega stanja; biotehniska do kmetijske politike itd. Ko-munisti bomo morali podvzeti ustrezne pobude za tako aktivnast. — Komunisti na univerzi moramo še posebej izhajati iz spoznanja, da je pot za graditev samoupravnega, brezpartijske-ga sistema edino preko organizirane bor-be rrmenj v okvirih samoupravnega . siste-ma. Razreševanje spoznanih problemov mora potekati javno, strokovno in poli-tično v vseh fazah; to je od spoznavanja preko politione in strokovne razprave, do formiranja zaključkov in njih realizacije. TRIBUNO UREJAJO: JRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), NADEŽDA CACINO-VIC, SPOMENKA HRIBAR. VILIBALD NOVAK (SEKRE-TAR), MILAN PINTAR, FRAN-C:i PIVEC, DIMITRIJ RUPEL (ODGOVOR. UREDNIK), VLA-DIMIR VIDMAR. TRiBLlNA - IZDAJA 00 ŽSJ — UREDNISTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21280 - TEKOCI RAČUN 503-8-72 — LETNA NAROCNINA DESET DINAR-JEV (TlSOe STARIH DINAR-JEV) - POSAMEZEN IZVOD 40 PAR (40 STARIH DINAR JEV) - ROKOPISOV IN FOTO GRAPIJ NE VRACAMO - TT-SKA CP DELO, LJUBLJANA, TOMSICEVA 1, TELEFON 23-522 - POSTNINA PLACANA V GO-TOVINI NEKAJ PREDLOGOV ZA KONKRETNO POLITIČNO ORIENTACIJO KOMUNISTOV NA UNIVERZl Pri tem še posebej BOSTE DOSEGLI Ifi S SAKOKOROtf l PRAVO UZlVANJE JE OŽIVAKJE V SM0K0RO I BREZ SAMOKORA JfE BOS*B SREČKI V ŽIVLJENJB f ZATO HE POMIŠLJAJTS ! NABAVITE SI VRV -HREPENENJE" 1H VAŠIH JOTC BO KONEC I PROTI USODI NAJBOU POMGA VRV "HRBPENENJE" » POPOIff tTSPEH IE Z VRVJO "HREPENEKJE" I »AJLEPŠE DARIIO TISTlM? KI Jffi UUBITB , VRV »HREPENEHJE«» 1 HA POI V SURT HIKDAR BRE2 VRVI "HREPENENJB" 2A EFEKTEN KONEC SAICO VRV "HREPENEHJE" t ESTETSKA DOGNAKOST l MEDNARODNI REHOMb'I BOGATA IZBIRA f • IZREDNO UDOBJE ! KVAIITETNA SMRI t 0S«*ii« SL HA POIWLSJL i » SMfti A»fl CO. • my generation huliganova izpoved brezglavo ljubezniv je bil stvarnik ko je iz domačega tobaka zvil človeka in ga zalučal čim dalj od sebe ker se mu ni hotelo prižgati ozri se kamorkoli v pripravljenosti da je mnogo laže zasaditi nož v hrbet premisleki so izguba časa razpni se v premišljevanju o biti in niču obvisel boš nad prepadom na vrvi ki se ne bo hotela utrgati osvobodi se pritiska pojma svobode in svoboden boš pomisli na vse kipe namesto katerih bi lahko postavili otroške vrtce da ne bi bilo treba malim capljati po ulicah izkriči se na hitro ravno to hočejo potem boš vsaj imel mir ostriži se dolgolasi upornik laže se boš uprl po normalnl poti misliš da mi je treba razbiti gobec prav imaš prijatelj zgnij vsakršen umik in se obrni proti severu alj jugu a ne proti obema handžar handžar nariši dva popolnoma enaka lika jokal boš od besa razpusti mesec luno moon in kar je še podobnih oslarij raztovori osla ne nisem hotel žaliti pristanem na straniščni papir prijatelji samo po en verz na list da se Ijudje ne prenapnejo razumete to je pa res čudno zastonj se trudite da bi razumeli pa še tega ne razumete pazite da vam moja teta ne vsili biskvita prav boste pa shakeali kje ste zdaj vi ki ste komponirali popevke o enakosti imam pa že raje i want stones in. podobne parole ob stonesih padajo v ekstazo tisoči koliko pa ob predsedniku johnsonu samo dokaz bi rad da je vaša generacija resničnejša od naše da ste preživeli vojno mi ne pomeni nič ste imeli pač srečo da je bila klasična da smo najbolj svobodni pa stavim življenje celo z njegovim veličanstvom jv ker vem da še ni slišal za barry mc guirea v senci starega hrasta sem se utrudil premišljeval sem o vsem mogočem najbolj pa o jabolkih zato da sem potem lahko zaspal in sanjal da me križajo in da se švedi upirajo zaradi previsokega standarda naveličal sem se ljudem deliti nauke no ja od smeha jib ne morem več ali nas je malo zato ker smo primitivci ali smo primitivci zato ker nas je malo to ni vprašanje mi kot majhen narod moramo razviti vse superlative prepevamo mrzlica pa čaka na svoj čas premalo drobiža so mi vrnili a vrnil se bom jaz z najemniško vojsko in se grozno maščeval tako poje moja domovina mitridatov sin farnak in trije dnevi cezar kerlc nikoli si ne bi mislila kako srčkan je y spodnjicah stojijo pred barom opero in prepevajo spet so se ga nažrli pa ga serjejo cipakljni naredil sem dolg seznam komaj bom prišel do konca saj to je akutna bebavost kitaro ima pa vedno isto tataratm tataratm tataratm itd sicer zna pa pevski izrodek od škorpijonov tudi samo prvo kitico pesem je satisfaction zato pa se potrudi in jo odtuli štirikrat ampak vseeno vzkipljiv videz in zaničljive pege so stvari ki jih še nekako spoštujem kakšna sramota za blato kose vse ostale stvari pogrezajo vanj zakaj niste držali gobcev zdaj je začel eksperimentirati trm tara tara trm taratm o fantje norci men tist glasbeno blazno ugaja se pravi blasbeno bebalo mk najhuje v življenju se je blamiral ko je hotel z nogo privzdigniti mizo pa se mu je sezula kopačka nori ste pustite nas dalje otroci umirajo in z dreves padajo zelene veje kot da bi zamenjali točno opoldne in Ijubezen popoldne kot da bi v torek premišljevali o ponedeljku ali v sredo o četrtku pustite nas dalje potniki pomaknite se proti izhodu je rekla smrt včasih so bili še drugi izhodi no pa dajmo kaj nam pa morejo nič jasno pa tudi mi njim nič kam vsi tako divjajo prasci preobjedli so se pampadukta zdaj pa rigajo ljubijo negotovost ki jim jo nudi hitrost a negotov sam od sebe to je druga pesem jaz sam se že počutim kot žvaruna kaj te je prineslo angel moj nese nas nese Ijudje to je korupcija tako poje moja domovina prišlo je že do tega da dreves ne bomo sekali ampak pulali pol ure sem čakal potem pa je prišla njena prijateljica nehajte že enkrat s temi smešnimi poskusi zafrkavanja in spet mi pripovedujete kaj naj delam samo zato da bi bil čim bolj podoben vam pa to so zame prastare šale letošnje poletje bo izredno vroče vsi meteorologi se strinjajo tako poje moja domovina hey hey hey that s what i say NASTANEK NOVEGA SVETA Tistega dne je Anton tnogoče preveč popil .Ni bil popolnoma trezen, na poti domov je nekajkrat zgre-ŠU pot. Razlog za to je bil tudi to, da so bile ulice v tistem delu mesta zelo temne, prižigali so jih ob sedmih in ugašali ob osmih, sploh je veljal ta del tnesta za leglo vseh zločincev. Ko se je vzpenjal po stopnicah, je nekajkrat pritajeno zaklel, ker se je spotaknil; glasneje se ni upal, ker je gospodarica hiše imela zelo oster sluh. Nekajkrat mu je že za-grozila, da mu bo odpovedala stanovanje, ker po-vzroča nered in moti sostanovalce. Srečno je prišel mimo njenih vrat in do svojega stanovanja. Odprl je vrata in bil presenečen, ker je v drugem koncu sobe zagledal človeka. Antona ni skoraj nikoli nihče obiskal. Najprej je pomislil, da je zagledal vlomilca, toda človek na dmgi stran sobe je bil deček. še bolj je bil začuden, ker je bil prepričan, da ga je deček slišal, toda ta je nepremično strmel v špranje v kotu. Anton je zaprl vrata za sabo, potem je vpra-šal: »Hej, ti v kotu, kaj delaš tukaj?« Deček se je počasi obrnil. »Misliš mene?« Anton je pogledal okoli sebe, vendar ni videl nikogar drugega. »Ja, tebe. Kaj delaš tu?« Deček se je obrnil nazaj k steni in od tam od-govarjal. »Slone gledam. Tu imam slone.« Anton se je vlegel na posteljo. »Kakšni pa so?« Vedel je, kakšni so videti sloni. Ni pričakoval odgovora. »Takšni sb kot vsi. Samo da so moji.« »Pa naj ti verjamem, da imaš slone?« »Kakor hočeš. Saj so moji.« Začetek »Koliko jih pa imaš?« »Dosti. Jih hočeš pogledati?« Anton je vstal in odšel k dečku. Pogledal je v kot, toda ničesar ni videl. »Kje so sloni?« »Jih ne vidiš.« »Ne, ne vidim jih.« »No, meni je žal. Ampak saj so moji, in zakaj bi jih kdo drug videl.« Zmajal je z glavo. Mogoče ima deček prav. »Kaj pa če jih sploh ni... slonov?« Deček se je obrnil in gledal slone. HEC I Slab tobak in neočiščena pipa. Ljubka kletvica, a sarno zato, da nekaj reče. Bebalo! Lasje dolgi in umazani, mastni, polni prhlja-ja. Sploh, bil je svinja. In temu packu naj ponudim cigareto. Laž je, ko pravijo Ijudje, da kadilci pip ne marajo cigaret. Takoj, ko sem prižgal, je še pljunil. In kako je začel pogovor! Takoj je vrgel na mizo igralne karte in hotel izvajati čarovnije. Smešno! Potem sva govorila resno. Jaz: — Studiš se mi! On: Ti meni ne. Lepo zlikan, počesan, iracio-nalno smešen. Pozneje sem ugotovil, da je ta »iradonalno« njegova posebno cenjena beseda. Jaz: — Kdaj si se nazadnje dotaknil mila? On: — Posredno malo prej, ko sem ti stisnil roko. Všeč mi je, da tako stisneš roko. Jaz: No, dobro. Kaj bi rad? On: — Kako, kaj bi rad? Jaz te vprašam, kaj bi ti rad? Jaz: — Smešen tip! Pokliče me k sebi v svo-jo umazano luknjo in me vpraša, kaj bi rad. Si pijan. On: — Sploh ne! Rad bi ti povedal zelo ko-smato zgodbico o nekem velespoštovanem ira-cionalno prepričanem tipu. To je resnična za-deva. Jaz: — Oprosti, da te prekinem. Bi^ahko izdihaval kam drugam. Imam občutek, da še nikoli nisi videl zobne krtače. Pri tebi lahko človek crkne od svinjskega zraka. Daj, prasica, obuj svoje gnile noge v te preklete kopačke! Manj bo smrdelo! On: — Cenjeni, nikar se ne daj motiti. Nisi skoncentriran za to zgodbico. Torej, še enkrat. Jaz: — Poslušaj, lump! Pojdiva na sveži zrak. Tu ne zdržim več. če so tudi tvoje zgodbe tako svinjske kot ta brlog, je bolje, da pre-nehaš še ob pravem času. Kadar sem obupan se borim kot lev, pa čeprav s tako vrečo srnra-du, kot si H. On: — Ubogi iracionalno občutljivi konj. Ti si popolnoma neskoncentriran kopitar. Torej, 'ta možak ustavi sredi ceste krasno žensko in... Jaz: — Na pomoč! Dušim se! Umiram! On: — Spoštovani, nikar ne tuli, saj že greva ven. Ubogi revež, kako si občutljiv. Tudi jaz sem v starih časih trpel, če sem šel mimo od-prtega cestnega kanala, potem pa mi je začel tule gniti zob ifklfškgc... Jaz: — Ne razkazuj ostankov svojih zob in ne širi še večjega smradu, lepo te prosim! On: — Saj že greva! Bolel me je dva tedna, potem pa se rai je odprl v trenutku, da je kar špricnilo. Peljali so me v bolnico in ležal sem v isti postelji z nekom, ki je kar naprej močil posteljo in mene. Drugi dan je umrl in tako zaudarjal, da bolj smrdi samo še gorgonzola... Potem sva šla ven in kot blazen sem udiha-val čistost zraka. V luči cestnih svetilk so se mu lasje svetili in v temi sploh ni bil videti umazan. Ni se dal premotiti v pripovedovanju. Besede so ena za drugo prihajale, za hip obstale in izginile pod zvezde... in ta zoprni dedec v beli halji mi je vsak dan siikal po zobeh z nekakšno za-krivljeno iglo in mi pretipaval dlesni. Tule afšlafkh... svinjsko bolelo. To je bilo zadnje, kar so mi napravili. Potem sem jim ušel. Od tedaj sem popolnoma navajen na pobvra-nje vsakdanje hrane iz smetnjakov. Nekoč sem našel velik kup na pol obranih kurjih kosti. Gostija, ti rečem! Povej mi, so tudi tvoja sla bost kure? Jaz: — Ne! Pa nikar se ne daj motiti. To sem rekel samo zato, da se ne bi obračal k meni in mi smradil zraka tik pred nosom. V resnici naravnost obožujem lepa, rjavo za-pečena kurja bedra. On: — Veš, kure so moja preteklost. Kot maii sem jih pasel, potem pa še uničojoča Iju-bezen. Nekoč sem strastno Ljubil neko krčmanco. Vzrok Ijubezni: vsak dan je pekla kure. Njen duh je bil duh pečenih kur. Mislim, da ni Lepše-ga vonja kot je vonj kurjih iztrebkov. SLasti! Kadar se je ta šensku spotila, takrai je nar teklo od nje in dišaio je, aa bi kar zaspal. Ta-krat navadno na noben način nisem mog$l preprečiti posledic strasti. Nekoc pa sem jo le pregloboko ugriznil in zaslrupUa se je. Jaz: — Verjamem! Gotovo od tvojih zob! On: — Ne, nel Veš, potem je umrla. Se dolgo potem sem tiodu spat s pečeno kuro ob vzgiavju. Potem sem tudi na to pozabil. Jaz: — Kako to? On: — Ja, čisio enostavno. So stvam, ki jih Ijudje pojmujejo za luksus in jim dvignejo ceno na trgu. Marx trdi... Jaz: — Pusii Marxa, naj počiva v miru! Kaj je bilo potem? On: — No, Kure so se podražiie in nisem jih mogel več kupovati in ko so me treijic dooiu pn kraji kokoši, sem jih tako dobu, da sem na kure enostavno pozabil. Se\ tebi ni mkoli zgodiio kaj podobnega? Jaz: — O, je> Moja riajvecja radost so biii prehodt za pesce ob semajorjih, misnm ob rdeci luči za pešce. Kadar sem imei fcuj denar-ja, hop na cesto. Temu sledi občudovanje mi-moidocih, potem te vzpodbujajo piski milični-kov, ki jim lahko placas, da je zadovocjstvo obojestransko. Nekoč sem tako povzročil pro-metno nesrečo z polmilijonstco škodo — pet aviomobiiov se je zatetelo — in ko sem ugoto-vil, da toliko deiuirja Le mmam sem se streznil. On: — Vidiš, vidiš! Vsakdo v nečem uživa, vsakdo ima svojo poslastico. Če bi bili tjudje bolj tolerantm, bi ne bilo toliko grenkih razoča-ranj. Jaz sem užival ob kurah, pa so me Ljudje izsledili in jih podražili, potem sem jih kradel, pa so me tepli! Ti si Ijubil prost prehod preko ceste, pa so te uničili. Ljudje so grozne zverine! Vsaj petdeset jih je bilo v moji dišeči sobici... Jaz: — Reči hočeš »smrdljivi luknji«. On: — Počakaj, da ti raziožvml Vsaj petde-set Ijudi je trilo že pri meni in vsi so se zmrdo-vali. še ti, ki si prav tako konjičkar, nisi zdržal pri meni. Ueeee kakšno nerazumevanje ueeeeueee... Jaz: — Prosim te, nehaj jokati. Saj to ni tako veliko razočaranje, če pomisliš, koliko hu-dega si že prestal. Pomiri se, prosim! Glej stvarnosti v oči! On: — šmrk, šmrk, to me je razočaralo, šmrk, ker si mi prirasel k srcu, šmrk. Jaz: — No, no. Poslušaj nasvet. če res tako uživaš v nesnagi, potem pojdi v službo k mest-ni kanalizaciji. Morda je prosto mesto. Potem ti ne bo treba prazniti smetnjakov. On: — Joja, kako bi bilo to lepo. Ta misel je skoraj tako genialna kot tista moja, da bi se konjickarji zcLruzili v eno stranko ... Jaz: — Pazi, prijatelj! Predvsem nobenih strank. To zveni politično. Nikar ne vtikaj nosu tja, kjer te nič ne briga. On: — škoda, to tako lepo diši, čisto po mojem okusu. Jaz: — Saj, saj! Pn nas ni in ne sme biti strank. Zapomni si, če ne te bodo zaprii in ne boš mogel duhati drugega smradu kot svojega lastnega blata. On: — Ampak politika je nekaj tako kras-nega... Jaz: — Tiho! Nobene besede več v tem smi-slu! Ti bi se zd.ruževal, manifestiral in spletka-ril. Tega danes državljani ne trpimo. Pika! On: — Vsa; poslušaj me, prositn. Ce bi... Jaz: Rekel sem pika in konec! Nobenih združevanj, razen v kakšni že priznani politični organizaciji. Pa brez provociranja! On: — Dobro, no. Bom pa tiho! Jaz: — Bodi pa tihof On: — Bom pa tiho. Jaz: — Kar tiho bodi! On: — Demonstrativno molčim! Jaz: — Presneti nesramnež, vsaki svoji kret-nji hoče dodati nekaj političnega! Sedaj ze demonstrira! Fej te bodi, smrduh! On: — Sram te bodif Slabšega od sebe za-tiraš in me z vsako besedo bolj razočaraš. Ueeeueee... Jaz: — Ne jokaj, cepec! Mimoidoči bodo mislili, da sva topla bratca. On: — Kaj je to? Jaz: — Kaj te pa briga! On: — Veš, imel sem trpko preteklost. Po-slušaj izpovedal se ti bom. Ko setri se rodil, tega je že dvaindvajset let, ne, petindvajset... čakaj malo... da, triintrideset let je, toliko je bil star kristus, ko je umrl... Govoril je še in še in ni prenehal, ne, prav razvnel se je. Ni opazil, da ga sploh ne poslu-šam. Razlagal je podrobnosti, jaz pa sem se previdno odplazil in ga pustil samega, naj raz-laga samemu sebi stvari, ki mene prav nič ne brigajo. Verjetno je še dolgo govoril, ali pa morda še sedaj razlaga svoje življenje prav v detajle. Pazite se ga! Politično je proti in prenapet je. če se boste družili z njim, vas lahko zapro. Pazite se ga! Politično okužen je! Spoznali ga boste po tem, da strašno smrdi! Pazite se ga! Pazite! PROCES (Oder je precej temen, v kotu pri električni pečici 1. brat) (na prizorišče pride sluga) Sluga: neka gospa je prišla ... z možem ... hočeta vas videti. 1. b.: Imaš vizitko? Sluga: Tu je. (jo da bratu) 1. b.: Aha, aha . . . pokliči ju noter .. . počakaj, še steklenice daj stran. (sluga pospravi, odide in se vrne z gospodom in gospo) Gospa: Dober večer, Edmund. Kako se kaj imaš? Joj in kako krasno stanovanje imaš sedaj. Dolgo časa se že nismo videli. Gospod: Zdravo, Edmund. L. b.: Dober večer obema. Jaz se imam dobro. In vidva? Gospod: Nama kar neKako gre, nvala. 1. b.: No, vsedita se, prosim. Res se že dolgo nismo videli. Bi kaj popila? Sluga: Danes ponoči bo viharno vreme. 1. b.: Da, to je res Moramo se malo pokrepčati. Prinesi nekaj najstarejšega. Sluga: V kosteh čutim to. Slabo vreme bo. (odide) . Gospa: No, Edmund, kako kaj? Povej kaj o sebi. Se irusliš poročiti? L. b.: Kar dobro se držim — jjosli mi grejo kot po maslu. Drugače pa nič no^tega. Gospod: Oh, midva se tudi dobro drživa. Naš mali je tako zrasel, odkar ga nisi videl. 1. b.: že vidim, da bom enkrat morai na obisk vsem starim prijateljem. Gospa: Lepo bi bilo, res. Kdaj pa bi prišel. Veš, najraje bi, da prideš pred Božičem — potem greva s Sigmundom na potovanje. (sluga se vrne s tremi stekienicami, jih odpira m natoči, medtem teče pogovor daije) 1. b.: Poskusil bom priti. . seveda bom prišel. Rav- no za tiste dni sem bil hotel iti tja v vašo bli- žino, pa bom šel še k vam. Gospa: To je čudovito! Kako sem vesela. Gospod: Ampak glej, da res prideš. Hvala. (slugi) Sluga: Malenkost. L. b.: Torej se okoli dvajsetega oglasim pri vas. Gospod: In prinesi s seboj najpotrebnejše, kajti mi- sliva te zadržati za nekaj dni. Ti si nekoč vrtna- ril — boš pogledal, kaj je z našim cvetličnja- kom. 1. b.: Vse bom uredil, ne skrbi. Na zdravje. Zakonca: Na zdravje. (izpijejo) Gospod: Dobro vino. l.b.: ...a... še nekaj sem vaju mislil vprašati. Bivanje Ali bi prespala tukaj? Eno sobo imam zdaj prosto. Gospod: Veš, Edmund, to bi zelo rada storila, am-pak ... saj veš ... tvoj brat. Gospa: Ne bi rada spala v biši, kjer je bil nekdo, ki je ... kjer je nekdo pred kratkim umrl. Saj veš, kako je to. Res, prijetno bi nama bilo, ko bi lahko ostala, avtomobil sva pustila doma, v vlaku je nerodno potovati, ampak ... 1. b.: Razumem ... razumem ... ampak še bolj mo-rata razumeti vidva mene. Jaz moram noč za nočjo biti v tej hiši. Strašna je ta samota... me razumeta? Gospa: Seveda, Edmund... ti veš, kako nama je pii srcu zaradi vsega tega, ampak saj veš. V hiši, kjer nekdo kar tako izgine, ko sploh 1. b.: Razumem. Tore« nič iz tega ... škoda. (zazvoni zvonec) I 1. b.: No, izgleda, da dobili še nove goste. (sluga odide) 1. b.: Nikogar nisenrp a nocoj. Ne vem, kdo bi bil ta gost. Gospod: Morda kakšni Slo za naju. (sluga, za njim še Sluga: Vaš brat, gosp 1. b.: Oh, Sigmund, all rata? Sluga: Vaš brat, gosp< und. ,1. b.: Moj brat? Kakše (2. mrtvi brat stom) 2. b.: Nikar se ne plajlind. Samo jaz sem. L. b.: Henrik! Kaj paltu? 2. b.: Dober večer, g Dober večer, Elvira. Kako kaj, Sigmun Gospod: Dobro, hvala 1. b.: No, vsedi se. Za a prišel nazaj? 2. b.: No, zunaj posti no. Ko sem nekajkrat zavil okoli hiše, se Inoter. l.b.: Aha, razumem. 2. b.: Kako gre, Elvira Gospa: S tabo ne gov< i, 2. b.: Zakaj pa ne? Gospa: Zato, ker ... a | si prišel nazaj. 2. b.: Ampak kje naj loral sem priti, zunaj je viharno vreme. Gospod: Saj je lahk< kaj pa ne? Za nekaj časa je lahko tu. 1. b.: Seveda. Kdaj se iš odpraviti? 2. b.: Kam? V sobo? 1. b.: Ali se ne boš vrni 2. b.: Kam vendar? 1. b.:No-... na pokopa 2. b.: Na kakšno poko 1. b.: V svoj grob. 2. b.: Kakšen grob? Afs, da sem mrtev? Ni- kar se ne šalite. Gospod: No, zakaj biflaj o tem pogovarjali. Raje pijmo. Sluga: Boste vi tudi pftik? 2. b.: Seveda, kar nato! 1. b.: Nikar, lahko mu Sluga: Dooro. 2. b.: Kako dobro, kaj iliš? 1. b.: Posiušaj, saj do I, da v tej hiši nimaš nobenih pravic ve em sedaj edini lastnik vsega tega. Če ho hko pokličem policijo, in vrgli te bodo v 2. b.: Zakaj? Zakaj pa nam več nobenih pra- vic? Kako to misl 1. b.: Razumi vendar, ¦rtev. Jaz imam iistine, potrdila in vse poltvari. 2. b.: Nikar se ne šali,M 1. b.: No, poglej! (izvleče iz listnice apirjev in mu jih po-kaže) 2. b.: (bere) Henrik $ lik lista »Novosti«, je 4. oktobra premin ik: srčna kap ... Am-pak to je nemogoče 1. b.: Sam sem šel zalpogrebom. Ali mi ne verjameš? Pojdi pij svoj grob. Lep na-grobnik sem ti dalti. Vse sem naredil za tvoje posmrtno ži«nikar ne zahtevaj, da sedaj rečem, da sil 2. b.: Ampak Edmundllšale so to? Gospod: Pomirite se. 1, Edmund. Ne smeta nam pokvariti prijlvečera. 2. b.: No, Sigmund, že|se nismo videli. Kako kaj tvoj mali? Gospa: Zrasel je, zra^di že v šolo, v prvi razred. 2. b.: To je lepo. Recils, da ga pozdravljam. Gospod: Bova, brez ski Sluga: Naj posteljera i vas, gospod Henrik? 2. b.: Seveda, kar hitro. L. b.: Bomo videli posa 2. b.: Vidim, da postaji jenje vse bolj zanimi- vo. Torej ne smem tej hiši? 1. b.: To bomo še videll Gospa: Zakaj ne bi pol iravnika? Gospod: Saj res, zdrav 1. b.: Točno. 2. b.: Jaz se strinjam. Sluga: Naj pokličem n i? 1. b.: Kaj še čakaš? (sluga odide) Gospoa: No, Henrik, ] razloži, kje si bil ta čas, ko smo odkrili raplo. 2. b.: Kje sem bil? Ni misUm reči, da sem šel po časopis, polm se malo sprehodil okrog hiše, in. ko«!o bnti, sem vstopil. Gospod: Sevetir V veA Komu drugemu pri-poveduj te šaie. | 2. b.: Kakšne šale? čisto resno govorim in mislim, da je vse to ena velika igra, ki jo igrate z menoj. Gospa: Kje pa stanuje doktor? 1. b.: Cisto blizu, na srečo. Gospod: Zanima me, če bo prišel. In če bo, bo pre-senečen. Mislim, da takega primera še ni imel. (sluga in za njim zdravnik) Sluga: Gospoda, prišel je zdravnik. Zdravnik: Dober večer vsem skupaj. Zakaj ste me pa klicali? Vsi: Dober večer. Zdravnik: Henrik? Kaj pa ti delaš tu? Ti si vendar mrtev. 2. b.: Kako mrtev? Zdravnik: Lepo, na pokopališču. Zaradi srčne kapi. 1. b.: Zato smo te tudi poklicali. Ne hi boteli škan- dala, mi smo že dolgo prijatelji. Hočemo pač, da nam poveš, ali je ta človek mrtev ali ni. Zdravnik: In potem lahko grem? 2. b.: Ja. Zdravnik: Mrtev je. 2. b.: Ampak vsaj preišči me. Srce mi bije. Kaj naj bi bilo narobe z marib? Zdravnik: Mrtev je. In lahko noč. Moram iti. Z dru- gega konca me nekdo kliče. 1. b in ostali brez 2. b.: Lahko noč. l.b.: No vidiš, mrtev si. Tu torej ne išči ničesar več. 2. b.: Ampak... saj tega ne morete narediti. Saj sem pred vami. Mogoče ste me zamenjali s kom drugim. 1. b.: Ti nisi več iz našega sveta. Kaj se pa siliš, če ne zdržiš. Prav ti je. Gospa: Točno. Kaj se pa'siliš. Gospod: Prav ti je. Sluga: Ali naj pripravim posteljo? Vsi razen 2. b.: Ne. 2. b.: Kje naj pa spim? 1. b.: V grobu. 2. b.: No, pa se pogovarjajmo o čem drugem. (tišina) 2. b.: Kaj pravite o novi smeri v književnosti. (tišma) 2. b.: Zdaj je izšla neka nova knjiga, »Svet teme«. Ni slaba. (tišina) (2. b. gre k vratom, ostali nepremični, drugi brat odide) Sluga: Naj pospravim? 1. b.: Pohiti, pohiti. ASTAHUM Človeka v sobi stevilka 136 so vso noč mu-čili iiuai krči. Ko se je zjutraj zbudil, je videl, da krvavi. Poklical je slugo, ta pa zdravnika, Zdravmk ui bil prost, zato je prišel živinozdrav-mtc. Clovek v omenjem sobi ni bil več sposo-ben za delo. Živinozdravnik mu je vbrizgal cian-kalij. Ljudje, ki so stali pred sobo, so dolgo čakali, preden je prišel postrešček s svojim vozom. Ko ae je Anton H. prebudil, je bilo še zgo-daj. Pravzaprav ga je zbudilo loputanje z vrati v sobi poleg njegove. Nagrul se je na levo stran in zacei ottpavau tla pred posteljo. Ko je našel uro in pogtedat nanjo, je kazala šele pet. Obrnil se je proti steni, vendar ni mogel zaspati. Vsa-ko vninuto ?e kdo stekel po hodniku. Spodaj v prvem nadstropju je vztrapio zvonil tele-fon. Nekdo je plunil iz sosednje sobe in odska-kal po stopnicah. Telefon je nehal zvoniti. Za-slišal se je vreščeč glas, ki je kar naprej tulil: »Ne, ni ga!« Anton se je začel spraševati, kaj je delal sluga v sosednji sobi. Potem je prišel v sobo vonj po brufianju. Pred vrati sosednje sobe se je zbralo precej Ijudi. Anton je zaslišal tezke korake. Spominjali so ga na zvon v neki vasi, ki so ga, ko so cerkev podrli, vlili v topov-ske krogle. Lastnik teh korakov se je ustavil pred njegovimi vrati. Ni mislil odgovoriti, ko bi potrkalo, arnpak človek na oni strani je bil sit takih zvijač in ne da bi potrkal, je vstopil. Anton je ravno lahko še izdavil: »Naprej.« Bilo je pretemno, da bi videl, ali moža pozna. »Dobro jutro. Poznate nekega Maksa S.?« Anton je premišljal, kaj bi odgovoril. »Kje pa stanuje?« »To ni važno. Ga poznate?« »Slišal sem že zanj.« »To zadostuje.« Nekdo od Ijudi zunaj, ki so poslušali pogo-vor, se je pridušeno zasmejal. Mož je m.adaljeval: »Ta Maks je bolan in vas prosi, da ga obiščete.« Potem je moški odšel. Anton je premišljal, kaj bi lahko to pomenilo. On sam ni nikoli imel sporov z nikomer, vendar je na nesrečo poznal nekaj Ifudi, ki so, bili izobčeni. Eden od teh je bil tudi Maks. V časopisih je bral o obravnavi in o posledicah, vendar ni nikoli ho-tel imeti opravka s temi stvarmi. Potem je opazil v drugem kotu sobe slugo. Bil je preseneeen. Sluga se je smejal. Antcv, se je zavlekel pod odejo. »Kaj hočeš?« Slutfa je stopil tri korake proti postelji in zašepetal: »Boste zajtrkovali spodaj ali naj vam prinesem v posteljo?« »Hvala, ne bi se bilo treba truditi... dol bom prišel.« Sluga je odšel. Anton je pogledal na uro in videl, da je skoraj šest. Hitro se je oblekel in odšel v jedilnico. Starec je že bil tam. Vsi po-gledi so se uprli v Ant.ona, ki je mirno in vzvišeno gledal mimo njih. »Dobro jutro. Kako je kaj danes?« Starec je spregovoril. To ga je zmedlo. »Hvala... dobro... in vi?« »Grc, gre, hvala. Nekaj sem vas mislil vpra-šati — komisar je govoril samo z vami — ali je tisti mrtvec v sobi 136 Maks S.? Ves krvav je.« »Ne ne — rekel mi je, da je Maks še živ. In sploh, kaj pa mislite? To... to je strašno. Takih stvari ne govorite več. Saj vas bodo za-prli.« ^ s Drugi so napeto poslušali. Anton je mislil, da ga niso slišali, saj j^ šepetal. Hitro je zmetal hrano vase. Potem je odšel. Korakal je na avtobusno postajo. Naš vodja je po rodu sicer iz kmečke dru-žine, vendar je zato tudi obdarjen z zdravim kmečkim razumom. Dobro ve, kdaj je treba avtobus ustaviti in vienjati tistih nekaj Ijudi, ki na poti omagajo. Sicer nas je malo, ampak držimo se skupaj in nihče nas ne more streti. Pred tremi leti me je naš vodja izbral za svo-iega naslednika. Zdaj komaj čakam, kdaj mi bo dal priliko in mi dovolil, da vodim naše Ijudstvo. Pravzaprav smo izobčenci in tiekajkrat sem se že mislil umakniti, omagati, toda dobro vem, da me tudi tam zunaj ne bi sprejeli za svojeg^a, in sploh je mnogo bolje biti vodja iz-občencev kot izobčenec med normalnimi. Vse-eno pa ne vem točno, kaj bom naredil, ko mi bo prepustil vso stvar v roke. Ko drvimo skozi to prekleto pokrajino, se mi včasih zazdi, da bi bilo najbolje spustiti krmilo iz rok in čakati na prvi ovinek. Rad bi videl obraze našega Ijud-stvd, ko bi videli, kam gremo. Prepričan sem, da bo nekoč kak vodja to tudi naredil. Sicer pa je posel vodje velikokrat zelo težak in velika čast je, postati vodja. Zato jaz tega ne bom naredil. To bi pomenilo izdati naš narod, ki tako zaupa v nas. Ne, tega ne bom naredil. Pač pa bom zamenjal nekaj Ijudi, o katerih mislim, da niso zmožni zdržati te divje vožnje, ki jo vozimo danes. Sicer pa, da priznam, naš vodja Po-konec nas je šele vzel pod okrilje. On je bil prvi vodja, jaz bom drugi. Ravno zato se malo bojim, kaj bo takrat, ko bom prevzel krmilo, kajti samo priblišno si lahko predstavljam, kaj je posel vodje. Moral se bom potruditi, in mi-slim, da bo vse v redu, saj sem tudi jaz obdar-jen s pametjo, vsaj toliko kot naš vodja. Avtobus se je ustavil in Anton je izstopil. Na srečo se je spominjal, kje zdaj stanuje Maks. Hiša je bila stara in velika. V veži na steni je visela tabla z imeni stanovalcev. Sta-novanje je bilo v pritličju. Potrkal je in vsto-pil. V sobi je sedelo okoli dolge mize šest mož. Anton je šel k prvemu in ga šepetaje vprašal: »Kje je Maks?« Mož je rekel: »O, ste prišli? V sosednji sobi.« Anton je vstopil. Na postelji pri oknu je ležal Maks. Nekakšni psi so mu lizali rano na vratu. »Ti lahko kako pomagam?« »Ne... pač... poskusi spraviti te pse iz sobe. Po rani mi rijejo. Tega ne maratn.« Anton je začel vabiti pse. In tako drvi naš avtobus naprej. Naš vodja je mrtev. Pravzaprav sem ostal le še jaz. Ostale so pojedli tisti psi. Jaz pa sedim za volanom in strtnim na cesto pred sabo. Psi mi počasi grizljajo noge. Vedo, da me morajo pustiti pri življenju, drugače ne bo nihče več živ. Nekdo pa mora ostati, da je vodja. Tako se vračam skozi to prekleto pokraiino, zvesti psi mi stoje ob nogah, jaz pa ne bom nikoli izstopil in ni-koli več slišal ne komisarjevega ne bolnikovega glasu in nikoli ne bom zavozil s ceste. Le oči me pečejo in rana, po kateri so pravkar začeli riti. Tudi psi morajo nekako dobiti hrano, to je jasno. ČEŽANA Zbudild so ga zgoctaj, zeio zgodaj. Pravzaprav zbujali so ga dalj časa. Vsakih nekaj minut so odprli vrata njegove sobe in zatulili. Nazadnje je prišla mama, potegnila odejo s postelje in mate-rinsko prizadeto dejala: pokonci, md že dve uri de-lamo, pospravljamo in še nekaj o njegovi lenobi in nič več tako kot včasih: vstanite vi zaspančki, k' se dela beli, beli dan. Ko ga je pničelo zebsti, se je počasi zbudil. Res pridni ljudje, tile njegovi domači, si je mislil. Takole prizadevno že dve uri garajo. Pravzaprav zaslužijo pohvalo. Sedei je in si pričel ogledovati roki. Leva je bila kot ponavadi, toda desna, ta je bila tisti dan nekam čudna, sploh je ni hotel priznati za svojo. Pomislil je na to, kako pričakujejo od njega, da-bo imel vsaj slabo vest in si prižgal cigareto. Spomnil se je na prijatelja, sijaj-nega ianta, ki je zelo rad metal nož v vrata in ki ga že dolgo ni obiskal. Nekdo je odprl vrata in zakričal: kruh, mleko, mudd se, mudi. Seveda, kruh in mleko. Pred štirimi leti so mu dodelili to opra-vilo. Sprva je bil nanj kar ponosen, ker je dobro poznal pomembnost teh artiklov. (Njegov brat je na primer vsak dan celi družind čistil čevlje.) Kas-neje je spoznal, da je kruh ravno tako pomemben opoldne kot zjutraj in svoje naloge ni vršil več tako vestno. Oblačil se je počasi, ker je zanj ta čas pomenil prehod med polspanjem in treznostjo. Umi-vanje je prihranil za kasneje. Na srečo je imel trgo-vino takoj za vogalom in je vse brž zanesel v kuhi-njo, ker se je vsem prav blazno mudilo, sam pa se je zaprl v svoj kabinet, se vsedel na stol, si prižgal cigareto, dal noge na okensko polico in opazoval svojo sobo. Imel je nekaj knjig, ker je bil pač študent. Dve sta bili zeleni, skoraj črni in debeli, dve modri, tanjši, a zato večjega formata in z lepši-mi slikami. Tudi tri, zavite v bele ovitke so bile tam, na polici, označene s številkami 2, 3, 1. Zraven knjig je bila pospda z rožo, ampak konjička ni bilo tam, ker ga je mama dala stran, da bi jo zalila. In brivski aparat, s katerim se je bril oče, a je potem umrl. Na marmornatnem podstavku je imel slončka, ki ga je rezljai brat, ko je nekoč imel ošpice, da bi z njim razveselil mamo. Takrat so lmeli pri hiši še klavir in ko je nekoč igral Laku noč, mu je slonček padel na tla iu je od takrat brez levega oklja. Na mizici je imel lučkp na dva kraka, narejeno tako, da se je svetloba kazala skozi bel polivinil. Za ta polivinil je zataknil koščke rde-čega, zelenega in rumenega celofana in nato opazo-val, kakšne barve so nastajale. Poleg svetilke je ležala škatlica vžigalic z napisom Sunčanica — jesti-va gljiva. Gramofon je imel kar na tleh in se je mama vedno jezila, ker m mogla pometati tam okoli. Plošče je imel sila zagonetne. Kadar je hotel poslušati Bacha, je moral ročico gramofona obtežiti z radirko, drugače bi mu zdrsela tja do polovice in to sploh ne bi bil Bach. Postelja je bila rdeča, toda predal ji je velikokrat padel na tla in je moral vedno prositi brata, da mu ga pomaga spet name-stiti in mu je bilo vsakokrat mučno, ker je bil z njim skregan. Nad vrati je imel obešeno prometno tablo, ki jo je našel na ulici in jo vzel, ker je bila lepa. Tako je sedel kako uro m gledal sobo, v kateri se je sijajno počutil, ker je bila njegova, samo nje-gova, majhna sicer, toda s kopico skrivnosti. Le on je vedel zanje, poznal zagonetnosti stvari v njej in del njihove zgodovine. šel je zajtrkovat. Ni bil lačen, toda vedel je, da bi lahko kdaj kasneje postal in se je avtomatično nahraml. Potem je bral časopis, pregledal naslovno stran in športne novice ter si mislil, zakaj nekaterih ljudi še niso ukinili. Odpravil se je na ulico, ki je bila sila zanimiva, če je hotel. In tisti dan se mu je to zahotelo. Hodil je po robu pločnika, ritmično, en dolg, en kjatek korak, sicer bi bilo zares dolgo časno. Razveselil se je, ko je na tleh zagledal nari-sanega pajaca, kajti pločnik je bil neskončno siv in tudi trolejbusi so bili vsi zeleni. Podaljšal si je stranico hiše in opazil, da bi črta ravno odsekala mil^čniku na križišču roko in da bi stoječi avto razdelila na dve tretjmi. Ugibal je, kaj bi &e zgodilo, če bd kamion, ki je stal na robu klanca, potisnil navzdol. Verjetno bi se zaletel v hišo ali pa po stopnicah v reko. Druga možnost mu je vsekakor bolj ugajala. Obiskal je prijatelja, trikrat vrgel nož v vrata in se odpravil domov. Nekaj časa je brskal po predalih, prebral 5 strani ene ter 10 strani druge knjige in poslušal črnske duhovne. Vcasih je tudi sam kaj zapel. Kmaiu so ga poklicali h kosilu. Po-jedel je hitro, povedal bratu, da je bebaio in odšel nazaj. Ulegel se je na posteljo, pokadil cigareto m zaspal. Ce se mu je ljubilo, je še prej vstal in brcnil omaro, toda sedaj tega ni stonl. Ko se je zbudil, je nekaj časa pdsiušai hrup z uiice in giedal razpoke v steni. Potem je pnžigal in ugašal luč, zlezel pod mizo m giedal od tam sobo. Ker je pričakoval, da bo tako večja, se mu je zazaeia nekoliko manjša. Bila pa ni niti najmanj čudna. Toda zanimiva. Vzel je papir in risai. Ali pisal. Bilo je čisto drugače, če je besedo videl napisano: KU KU f4U KU KU. Potem je jedel čokoiado. Prišel je prijateij, zavpii ole, vrgei čokoiado skozi okno m mu predlagai, da bi šla v kino. Ker nista vedela, kje kaj lgra, sta določila Komuno. Film je oil verjetno kar dober, toda onadva ga msta jemaia resno. Po koncu sta šla na sprenod. Biazno sta se smejaj.a, ko sta opazovaia, kako so se štirje pol ure trudJi spraviti venk hladiinik v maii avto. Stopiia sta zra-ven* in predlagala, naj spravijo raje avto v iniacUiniK. Giedaia sia polieaja, rruaclega ianta, ki je bil siia ponoseri na svojo čepicu nact beaastan oorazuin m kako je poživil cei trg, če je zabrlizgal. Izložoe rn razvtseijive reKiame. m semaiorje, &ako se uga-šajo, ln friše, Ki so imeie neKdtera oKna razsveujena, zeio i\imična okna. In kako se je ceia iiiša spreme-niia, če je Kakšno okno uga.sniio ali se pnžgaiu. Sia sta v kavamo, si naroč^a pivo, ker čezane niso lmen m se pogovarjaia s starjii pijancem, ki j.ma je iaKoj razKazai svoje znaiijt cuj.h jeziitov m na-zacliije kot apravičilo svojcg^ a^ija poveaai, aa je bil v NOB. Takrat sta šla domov. Med potjo sta se lovila okoli Prešerna, spomenika, pa je mimo-ldoči rekel škandal in še enkrat škandal, nakar obadva: pa ja, škandal in sta se lovila naprej. nihče tega ne zal iti ne pričakuje, tako popolnoma brez | To imenujem jaz ... oprosti... zločin. :o mlad je še bil... v najlepši dobi. 1. b.: No, to naj te i I. Policija in pristojna oblast ga je spozj nekrivega in razglasila njegovo smrt za i avno. Gospod: To sva slišalj . 1. b.: Zato vaju prosii ponavljata besed dru- gih ljudi, ki so pi napačno poučeni. Gospod: Oprosti, nisv a tako. Toda tako sva slišala. iskanie Kricati stokati jokati kam So govorili ztlaj ne vem kam So govorili btl je prepad kam So govorili vse je prepozno kam So govorili Tja kjer je sonce zahaja ali se vzdigne in morski prašički jezdijo na metli piščali fruli včasih na frulo tudi zafrulijo tja kjer je mraz kjer bom iskal algice če bo potrebno vem da jih ni ni važno , naprej za piščaljo šel bom tja kjer njegova senca topi ledenike šel bom tja kjer je sončnično seme šel bom v morske kaplje šel bom v polarni sij šel bom -v ptičja gnezda pogledat kje se skriva in če ga ne najdem bom vedel Prehodil sem pusto zemljo in preplaval reko brez pogleda močvirje gora gozd dolina polje potok polje potok tam sem začutil a ni ga bilo odšel je lačen sem šel naprej čeprav so me nasitili dobri za njim sem šel v podarjenih škornjih sedaj sem imel njegove sledove nisem se opil potok polje potok polje dolina gozd gora močvirje reka in v pusti zemlji sem zagledal njegov hrbet bil je hjdbet tekel sem za njim in padal v njegove stopinje ni kamnov gledal sem za njim in vpil približal sem se mu na korak in zajokal od svetlobe obrnil se je in me posadil na dlan potopil sem se veletok frula brez solza je basen krik srobota veselje klenega žita veter strasti nemost vedenja solza krizanteme na krsti solza borovničnih jagod solza diamantov pohlepa nemoč utopljencev solza oblaka mit nastanka sveta solza oblaka kratkovidnost zlobe oblaki oblaki dež enfant terrible i. smešni ste obcudujete vodomete poslušaie plošče se krohočete nekrologom hodite v kino igrate tarok smešni ste sodrga razbijate kritizirate umirate pijančujete od mrtvih vstajate smešni ste neosveščenci pojdite se solit II. kadar sem sebi odveč kadar se šalim kadar sem trezeu kadar crkavam me pustite pustite me družbeno se ne uveljavljara sem proti črni borzi izjavljam sem puntar proti puntarstvu kaplja v sodu kritika kritike in vi zame ste fUoksere ki mi odjedate moj vsakdanji kruh DISCENDO DISCIMUS kje si o omega in kje ti lapis philosophorum čemu mi bo slava se grem že raje paleontologa raziskovat preživele antropoide o rentniki imena dedov čemu teorije vaših vnukov kar je je idiotizem zakaj ne jodlam verzov svoje odisejade kar je danes zlata bodočnost bo jutri smešua sedanjost in pojutrišnjem temna preteklosi (llOSi! SOMETIMES I FEEL LIKE A MOTHERLESS CHILD... včasih zavest prgišče bojazni top udarec in duh cipres včasih obup kot kamen včasih nič ker ni in ne-bo nikoli nikoli solza nikoli več neponovljivega nikoli ničesar nikar ... A LONG WA YS FROM HOME ... daleč za nami pepel isker daleč svetloba po E je M C kvadrat daleč osivele rogovile daleč čustva nepripadnosti tu fraze tu solze tu bližina spomina iu... tu... ...SOMETIMES I FEEL LIKE I'VE NEVER BEEN BORN... čutnost individuiuna in val v neskončnem bolečina v votlem in ogenj spomina duh družbe statika zgradbe škripčevje in vrv blesk drobcev stekla v blatu razuma ... I KNOW MY TIME AIN'T LONG... čas sapice čas hurikana čas molka miru in zmot in trpljenja udarec na spomenik udarec na čas udarec... udarec... ne sprejemam ne dajem ... SOMETIMES I FEEL LIKE ITH ALMOST GONE... nikar nikoli ničesar zaprta knjiga neošiljm svinčnik ¦ povsod skale morja-obupa TEGA NI TREBA ŠE VAM tega ni treba... ...ni treba... ... ireba ... ... A LONG WAYS FROM HOME da teče in ne da boj nasprotij v enotnosti da pljunek v morje NE vrnitev SAYONARA udarci SAYONARA čast SAYONARA spomin SAYONARA SAYONARA... kaj je sfovenska (o) KREPOST Neprevrnjen smetnjak AKTIVNOST Reševanje križank v cirilici KULTURA Britje kaktusovih bodic DUŠEBRIŽNIŠTVO Kozel v Ljubljani — pardon, v raju SRECA Biti ali iti se Stare Slovane KRITIKA Gospod Josip Vidmar strga korenček POLITIKA Pa me ja ne zafrkavate?! ali Pretirano skopuštvo s toaletnim papir jem BASEN Bik vpraša Kravo: — Veš kaj pomeni molsti koga? Krava Biku: — Vem! Morala: Cigarete Drava so po sto dinarjev. MARKI DE SADE (Nadaljevanje s 4. strani) drugi plati utegne porušiti osnovno ravnovesje Weis-sovega besedila, kakor bi ga porušil poudarek na eni od obeh prvih vlog. Režiser Mile Korun se je po svoji gledališki naravnanosti odločil, da bo igro uprizoril predvsem z vidika umobolnice, se pravi, da je v prvi vrsti gra-dil na domiselni groteskni in špektakularni rekon-strukciji charentonskega kopališča, kamor je postav-ljeno dogajanje. Rekonstrukcijo je opravil z vsem potrebnim in nepotrebnim (tudi kičastim) grotesk-nim barokom — v mizansceni, kretnji, rekrizitih, ko-stumu, zvočni kulisi. (Ustrezno razčlenjeno prizori-šče je delo arh. Steve Jovano^iča, živopisni glu-maški kostumi pa Alenke Bartlove.) Vsa ta živo-pisnost pa je seveda imela za posledico to, da je bila de Sadova »uprizoritev« docela deplasirana in za-megljena, vsebinsko jedro pa se je prestrukturiralo, kot da bi bil de Sadov dialog z Maratom zato tu, da je Mile Korun lahko krog njega pokazal vse svoje domiselne ekshibicionistične zmožnosti, ne da bi se z njimi od blizu dotaknil resničnih temeljev Weissove drame. Razen tega ga je z izumetničenim petjem — bilo ga je vee kot bi ga zahtevala sama struktura teksta — tudi spretno brisal, tako da se je vsa kulisa de Sade & Maratove polemike spreme-nila v brezbrižno in preobloženo ilustracijo, kjer je vsa ostrina te kulise kajpa odhajala pozlu, s tem pa v osnovi dezavuirala tudi resnico in pomen polemike same, v kateri je vendarle bistvo celotnega Weisso-vega besedila. Ostal je seveda teater in špektakel, ki pa se je začel in končal v zelo preprostem maška-radnem sprenevedanju, ki si razen veselja do življe-nja skoroda ne zadaja nobene druge naloge. Po tem gledališkem naziranju beseda sama na odru očitno ne more biti živa, treba jo je na vsak na-čin obložiti s kretnjo, z rekvizitom, z muziko. Rezul-tat je seveda natančno nasproten tistemu, ki bi ga morda kdo pričakoval: beseda ne zaživi, pač pa umre pod vso težo nepotrebne odrske »domiselno-sti«. Morda bi veljalo spremeniti tudi tloris prizori-šča, kakor ga v opombah predpisuje Peter Weiss, in prestaviti de Sada in Marata v ozadje, na pri- vzdignjen oder, tako da bi se vse drugotno, zgolj am-bientalno dogajanje spleta spodaj pod njima, saj se skoz celoten tekst tudi nikjer direktno ne vključi v njuno igro (izjema je pač Charlotte Cordayeva)» ampak obstaja na nekem nižjem, podrejenem nivoju kot sopotnik dialoga, polemike in konfliktiranja. V tej zvezi je omeniti še dovolj razčlenjeno in miselno izdelano vlogo Marata, ki jo je igral Polde Bibič z ostrimi idejnimi akcenti in linearno, ne da bi ji razen plastificirane besede dodajal katerih od-večnih ilustrativnih pomagal. Marki de Sade Jtv rija Součka je bil očitno v preveliki meri zasnovan kot ideološka poza, manj kot resnično, eksistenci-alno nasprotje Maratu. Morda Souček že po fizisu ne ustreza de Sadovi figuri, čeprav je treba priznatL da je bil miselno dobro razumljen, vendar prevee enosmeren. Sodeloval je skoro ves igravski zbor ljubljanske Drame. Andrej Inkret Opomba: Citati iz Weissove drame so vzeti iz prevoda Maile Golobove, ki so ga uporabljaH tudi v Drami. Foto Zmago Jeraj MARGINALIJE K RUDOLFOVI ,,PROFESIONALNOSTI V KRITIKAH IN NASPROTNIH KRITIKAH \\ (Nadaljevanje in konec) 3. Stilna kvalifikacija izvenrazumske poezije — metamorjoza Najprej se moram ustaviti ob problemu tehniza-cije in antropologije, ki se usklajujeta in premoso-razmerno nadaljujeta y alieniranju posameznika. Ali: ko doseže tehnizacija nek popolnejši nivo, se iz-popolni antropološki status človeka, vendar se obe-nem od tehniškega oddalji v individuumu, ker ga le-ta posploši, mu odvzame vrednost človeka, ga skratka alienira. Posebno v stoletju atomizacije in tehnizacije se je od "starih romantičnih časov irado-nalnost kot intencija v umetnini tako spremenila, da se je spoznala (predvsem po dveh svetovnih vojnah) v odkrivanju biti kot absurd. Izvenrazumsko ne na-stopa torej v našem času kot uporni krik proti ra-cionalizmu, po svojskem deležu razuma, kot pravi B. Rudolf, ampak kot njegov bistveni atribut — v drugač-nem primeru bi predstavljal romantiko. Pri tem bi mo-rali upoštevati, ne samo deleža miselne orientacije, ampak predvsem delež intelektualne in umetniške orientacije, ki je komaj pogoj za miselno splošnejšo orientacijo. če govori na primer B. Rudolf, da je čudovita li-kovna umetnost Mayev oblikovno silno močna umet-nost, naj pove, zakaj je tako, kljub temu da nima pri-mesi intelekta. Takoj zatem govori o stvarnem me-haniziranem svetu. Tako prehajanje sicer nipravil- no, dobro bi pa bilo morda, ko bi B. Rudolf omenil, da imata prav sodobna likovna umetnost in poezija tudi mnogo skupnega v umetnosti primitivnih narodov, po-sebno v stilnih prijemih (primerjaj moderno ameriško poezijo, Picasso, Modigliani...) In že to nekako vsaj nakazuje in dokazuje pristnost, elementarno silo so-dobne poezije, (umetnost), obenem pa tudi fantastična motivika, ki se prav enači z obredi. Vsak obred pa ima v sebi zelo malo razumskega, saj se povsem na-slanja na čutno; lep primer za to je magija — in vse njene oblike od animizma, tabujev, totemov, itd. do religije —, sugestija. Pri tem se seveda bistveno spre-meni funkcija besede, kajti zaobseže širši prostor v Človekovi psihi, mu bolj sugerira in ga osvetli v no-tranjosti, ga izpopolni. Tudi vsebina se metamorfo-zira: s spreminjanjem zavestne intencije sega glob-Ije v strukturo človeka, bolj odkriva njegovo bit. Metamorfoza je izredna, svojevrstna in kljub konkret-nemu odnosu med umetnino in tistim, ki umetnino sprejema, ostane abstraktna. Kajti ekvivalent zave-sti med obema ni nikdar izpolnjen. Tudi interpreta-cija umetnosti ali umetnine ni, najsi bo še tako ali tako dosledna. Posebej naj poudarim, da zato v poe-ziji nima kaj iskati nobena polltika, nobena filozofija, nobena znanost. Pustimo umetnosti, kar je življenj-sko umetniškega, kajti če jo kastriramo —kljub te-mu, da to včasih moramo storiti, ker moramo uvelja-viti njeno eksistenčnost — zdravorazumskim ali totalitarističnim osebnim odnosom, nastane dokaj ne-prijetna distanca med odkritim interpretiranjem umetnosti (poezije) in interpretacijo različnih odno-sov do umetnosti. 4. Splošni kriterij umetnostne kritike — kriterij B. Rudolfa Zdi se mi, a v to sem zdaj že prepričan, da v kri-tični interpretaciji — če je resnično kritična — ni mesta za rebuse in sploh skrivalnice kot to počenja B. Rudolf: »Kdo pozna Američana, ki se piše Ogden Nash?« Ne vem, kaj ima opraviti Ogden Nash pm tem. B. Rudolf se sprašuje, zakaj je o parodistih na moderno umetnost tako malo govora; toda raje bi ga vprašali, kje je tako močna zahteva, da bi vnašati v kritiko ali kritično interpretacijo burkaštvo kot ras-log za uspešnejše opravičilo racionalizma. če je pre-pričan, da je precej Ijudi, ki poznajo »imenitnega pa-rodista« Christiana Morgensterna, naj se torej pove-že s temi precej Ijudmi in naj se kar precej spravi nad sodobno poezijo. Prepričan sem, da to sicer w smiselno, je pa učinkovito. Vendar sem še prepričan, da se še vedno najde in se bo xwMq nekaj ali dovolj Ijudi, ki bodo znali kritično m pravilno interpreti-rati moderno, navidezno povsem nerazumsko ali iz-venrazumsko poezijo, ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. če kdo, kot na primer doktor medicine, parodira šalamuna, ima pravico; toda njegova dolž-nost je, da spozna tudi resnično vrednost Prešerna in pesnikov sodobnega sveta. šele tedaj lahko njego vo parodiranje priznamo kot opravičeno. če kdo želi biti pajac mu tega ne bomo branili, posebno, če se mu bomo smejali na njegov lastni račun. In še: razum-skih globin ni, so samo površine. Veliki umetniki in veliki dramatiki niso samo veliki literati, ampak tudi psihoanalitiki. In r? tem jih ne smemo razumeti na-robe. Vladimir Gajšek mao ce tung Pesmi so izbrane iz drobne zbirke Mao Ce Tungo-vih poezij, ki jo je leta 1961 izdala pekinška založba za tujejesične izdaje. V francoščino jih je iz kitaj-skega originala prevedel profesor univerze v Nankin-gu Ho Ju. paviljon rumenega žerjava Širni pritoki Jangceja prepletajo Kitajsko, velika cesta združuje sever in jug. Nad mogočnim Jangcejem prši iz goste megle, nad njim bedita Gora kač in Gora želv. Rumeni žerjav je odletel, odšel je kdove kam, zapustil je paviljon, počivališče na svoji poti. Zlivam svoje vino na zblaznelo reko. v mojem srcu se dviga val, nič manjši od njenih valov. novo leto Ningua! Cinglije! Kujehuja! Ozke steze, temni gozdovi, spolzki mah. Kam bomo danes usmerili svoje korake? Seveda: naravnost proti Wuji, k vznožju gore. Ob vznožju gore, ob vznožju gore. nam veter razvija rdečo zastavo. tri drobne pesmi Gore! še zmerom sedim v sedlu in bičam svojega konja. Potem dvignem glavo — presenečenje! Komaj trije čevlji, komaj trije palci me ločijo od neba. Gore! Velike razjarjene reke, velika razburkana morja! V njihovem toku se naslaja na tisoče konj. Gore! Prebijajo nebo in ne skrhajo svojih vrhov. Nebo se skloni, gore so njegovi podporni stebri. sneg Severna pokrajina: Prostranstvo gladkega ledu, lilije snega, ki naletava. Okoli Velikega zidu samo bela brezmejne širjava. Mogočna reka Huangho je zgubila polet svojih voda. Planine plešejo, kače iz srebra, gorske verige bi rade zbežale, se v visokem letu povzpele v nebo. En sončni dan, in pokrajina postane zardela lepotica, ki ji bela tančica zakriva mladi čar. Koliko čudes v tej pokrajini, in koliko junakov, ki so hrbet upognili. Škoda, da je Cinčuangu, kakor tudi Hanu Wutiju manjkal ščepec pravega duha, da Tang Taicongu in Song Taicuju ni bilo dosti mar za pisano besedo. Svojčas je ljubljenca Neba, Mongolca Gengiskana, zanimalo le to, da je napel svoj lok na orla-velikana. Vse to je minilo. Da bomo našli resnično velike može, raje poglejmo v sedanjost. prevedel Aleš Berger vladimir gajšek pustinja peska to kar je bilo absolutno se je zgubilo v nič in prav v niču je spoznalo slepo lepoto volje in prav Podzavestno v mišicah okrog naših oči in prav razum ki je nemoč v besedi ki je ječa in prav senca tistega kar smo v tem kar bomo in sij dokončnega poje skoz ogenj v molčanju v nepremičnovidnem sladkem iskanju trgovanju lastni jezik bomo brez grla in praslike bomo in prav sikanje strel in polsenca z gore sveč in prav vsebina besede njena glasovnost živi in prav notranji sluh v obsegu govora v polje in prav spoznanje v obsegu begajočega iz nič takšna je bila volja Mrtvih in suhih listov takšna je že podzavestna dežela norih ljudi takšna je bila divjepeščena divjina s pesmi in kakšna je struktura neverjetne igre sanj in kakšno je približevanje v strahu hostij takšna je teža spoznavnoznačajnega polsenca žolto posedanje v Slutenem visokega z venca ukradenega oboka nazobčanega FENIKSA prasij vonjamo razrušen histeričnočrni glas iskanj morda z dragocenimi tujimi duševnimi mejami takoj sli^imo otipljemo od nekod curlja kri nekaj kar se sprašuje v globino do pradedov blisk ali kačji pik na rdečesijoči razpoki blede stvari nihajo ali padajo skoz višino bobnenje izmozganih porušenih stolpov ROKE bog nespoznaven v človeku kak©r zrak pesek bučanje oddaljenih bizonov gola divjina in bilke ki rasejo kjer koli v vrtincih spijo kvadrati se širijo v našo zavest in žarijo kaj je tisto kar je neznano kakor klic sin kakor neznan je utrip las in besede presek kakor trpki vrtovi Srebrnega in Gospod Oče kakor da bi znova padel angel v to globino kakor da je Nekdo razpet na križ roka roki ali me slišiš starec ali me slišiš ne tako agamemnon ahil ajshil anakreonte aristotel ne tako v mojem divjem dihanju nikakor bos nikamor v moji pustinji z nobenimi goslimi KAM nazaj v svojo kletko kača z belo slino KAR ujedaj ujet starec tumor na pljučih in pustinja peska pojejo piščali iz praglobin ujede v tvojih zenicah se vžigajo sla vino vojne se nadaljujejo dragi moji med Bosimi nad zvezdo jutranjo plamen držeč kakor Voz nad severom ki izginja zamolkel črno votel vrtinec Tvojega peska ranjeni starec v oko kako je moj veter izgubil luč in tvoje oči kako je stekleni mesec vezel semenje v sen kako se je dvignilo v mescu zamolklo sonce kako je kristal piskal jagnjetu božjemu in kako je bilo ljubkovanje utrujenosti pekel kako si bil molčanje v suhodišečih deželah kako te je v črti spoznanja begal že strah kako si bil brez ptic ali brez morja vesel kajti si bil lep okrašen s krono mrtvoedin kako si poslušal blejanje jagnet in zvonce kako si molil k mrtvim stvarem slep jeklen kako si pričakoval hladnotemno meglo predi koprena vročične bolezni pod katero skriješ razuzdam smeh nekaj fjolenic in žolt trebuh mlaj namesto spolovil v sredini telesa sije vse stvari so takšne kakor so jih ustvarili s zakaj Um je spoznal veličino razlike Spanje resnični obstoj živega dihanja slehernega v veličastni obokani katedrali Večernega in v moči suhega prostora peščenih kolib črtanje nežnih žilnatih sluzastih budnih Noči opali moje ptice so moje neodvisne kali ali klije na sredi predstave ostane praznijia in napuh zakaj če hočeš narisati ptico glas ubiješ ali čutiš kako ti rase perje kako si ujeda ali si y srcu metaf izike ali si v polnosti ali si iskal svojo mater katere mleko belo je teklo iz osenčenega oprsja v tvoja usta kakor pojoče piščali takšna je tvoja usoda na pol zdrsneš v spanje na pol v pesek dno obseden s kruhom za svetlobo čas edinostjo zakaj tudi ujeda ne boš zletel v zrak-voda zakaj vode ni v pustinji nora dežela pusta zakaj najvišje visoko v pustinji ni krdelo kjer je Jaz zapustil sled vetra spolnosti kjer nad temo ždi luč kjer slep Zakon gleda filip robar - dorin mrtva sezona II (hosti)a za brate in Aleša) To je zajček in to škorpijon tole tu je Ghina boy & Vietnam in v tem zabojčku spravljen mir na razpelu zraven prašni Sin tam na tleh politični turnir papež generali korporali in prostaki nekaj malega otrok književniki igravci krošnjarji padarji učenjaki parole Delo rekordi radostni bojevniki » pometači verniki lopovi pijanci obriti Mate & pajdaši iii ligaši vrčki piva pipe biter Božič pustne zabave nebo luči kozlanci marica zidovi okna orjaški psi krave so donosnejše kot pitanci Glej te zobke zobke mednje jezik sem vtikal in s tabo sanjal o ljubezni tako so rahle te stvari kuža si na soncu jajčka liže Ijudje kamenjajo Tomaža na radiu naprej domače viže Delo trobezlja o stvari kritika ni več kot larifari domače punce gonjo se čez mejo izžete griže za vsakdanjo rabo kup samomorilcev gre v pozabo dvignite storilnost fantje! račun na banki antene vikend simpozij o morali spoved na advent Tale potopljena izba izbica kapljice na nitki za mišjega pri koncu sedim na robu pograda in gledam v belo ogolelo steno blizu razpela tih mrk zaprašen lepoglavi sinjeoki kritik stari pajek v kotu si lošči nožice Sin ubogi onemoglo svari to je zajček in to škorpijon posanjana legla so polna pijancev ekshibicionist se za oglom ponuja bledi obrazi čakajo na kapljico na toccatto na toccatto na neko spremembo pač pajek prekleti Nekaj kakor bele ptice nekaj kakor mil obraz nekaj kakor čiste oči nekaj kakor šepet v temi rdeč zid črn zid rdeč rdeč jok deklice v cunjah jok drobne deklice v kitkah na pločniku leži povožen pe» tone kuntner kot da bi bil doma Kot da bi bil doma. Kot naša hiša je tvoja ljubezen, kot krušna peč je tvoje srce, kot topel kruh so tvoji poljubi. Bodi moj dom! majhna laž Da je vse resnica, je odgovor Delfov. Tako si rekla, ko sem tebe vprašal. Le vcasih rečeš, da me nimaš rada. najbolj lepa Najbolj lepa si in najbolj moja. Tako sem rekel. In bil sem najbolj lep in bU sem najbolj njen. Pa so samo do trgatve zoreli vinogradi. Zdaj to že dolgo ni nič več res. Ne reci, Sonja, da sem najbolj lep. smrt nosiš Smrt nosiš v sebi, smrt nosim v sebi, joj, kako sva se bala življenja. Poljubljava se in objemava se kot sva se včasih, le rečeva nič. Zemlja si, križ sem, ki me trohniš. srečna bova Srečna bova. Veliko ljubezni bova imela in yeliko otrok. Bosi se bodo podili za hišo in jest jih boš klical. (Velike očke bodo imeli in majhne želodčke.) In bova zmolila in pozabila na prve besede. stara pravica In ko je bil človek ustvarjen, je rekel: Svoboden si. Le kar storiš, da stori iz ljubezni. Potem se je umaknil v nebo. 2 Tako so na zemlji zrasle palače in vile in javne hiše in vikendi za blagor in srečo VSEH. In smo poslušali božjo besedo in smo prejeli njegove pravice in smo prejeli njegovo moč. Dovolil je tudi rabiti orožje. Pri Mladinski knjigi v kratkem izide pesnikova zbirka »Vsakdanji kruh«. KAKO JE Z DRUGIMI ALI OB STOTI ŠTEVILKI LISTA VIDICI Izšla je stota številka študentskega lista VIDICI, stota številka študentskega lista za književnost, umet-nost in kulturo, ki ga izdaja UO ZŠJ beograjske uni-verze. Sto številk mesečnika zajema dolgo obdobje, ki ga ne moremo obravnavati, ker pač ničesar ne vemo iz česar bi lahko sestavili za nas že značilen zapis o zgodovini neke revije ali časopisa, z vsemi spremem-bami. številka 98—99 je izšla za december in januar, nato je prišlo do zamude, ki so jo povzročili na eni strani materialni razlogi na drugi pa redakcijske spre-membe, kakor lahko preberemo v STUDENTU 16/1966. Imamo torej stoto številko s povsem novim uredništ-vom in ta prva številka novega uredništva bi nam mo-rala jasno pokazati novo orientacijo. In to je tisto, kar privlači, čeprav so VIDICI lahko zanimivi na različne načine, iz različnih načinov upo-rabe, naprimer v posredovanju opozoril na nova dela, na dogajanje v sosednjih jezikih, tako pač, ker se la-žje identificiramo in bi bili prej pripravljeni pozani-mati se za to, kar se njim zdi pomembno, kakor da bi sklepali po slovensko pisanem poročanju. Toda treba je poenostaviti ta uvod. Pred sabo imamo torej list in poskušamo ugotoviti, kako je pri njem z vprašanji o tem, komu pisati, kaj pisati, kako se vsaj v me-jah zavedati implikacij napisanega. Vse to zaradi na-ših razmišljanj, tudi zaradi tega, ker je bilo stališče, da ne uporabljajmo kulturo kot ščit, kot preobleko za druge cilje, bilo izrečeno za stališče naših kulturnih strani, in še bi lahko imenovali vse tisto, kar ob raz-ličnih priložnostih pravimo ali zanikamo, o avtonomi-ji kulture, o nerazločljivi povezanosti kulture in soci-alizma, o literaturi, ki naj bi bila od časa do časa edi-na možnost. Zakaj kar na lepem tolikšen občutek vznemirje-nosti ob listu, ki je kakor tolikšno število revij in ča-sopisov pač posvečen samo nekaterim področjem, kul-turi v tem primeru? Ali morda zato, ker nam je ve-dno težje osmišljevati vse to kar smo in v čem smo, tako, da nas preplaši podoba tako po svojih lastnih pravilih delujočega in navidez samozadostnega sve-ta, kakor se kaže svet Vidikov. Ali res ni povezanosti, skupne poti, ali je res samo množica različnih načinov in dogajanj, izbiranje in postavljanje v oklepaj. Potem so Vidici namreč samo posebno izrazit primer tega, kar vsi počenjamo. Vprašanja »čemu« potem ni mo- goče postaviti in tako lahko samo še opisujemo in po-sredujemo, dokler si morda ne postavimo iz samih sebe kakšno obrambo proti brezrazložnosti. V listu je najbolj opazen esej, ki se začenja na prvi strani in se nadaljuje na štirinajsti in petnajsti — PROMETEJST-VO, SMRT, ŽIVOT Radomana Kordida, esej — anali-za staroegiptovske povesti o Satniju ali pravilneje po-vedano vrsta variacij o spoznavi kot o prometejstvu. Enako opredeljuje to številko esej preko srednjih stra-ni TRAGANJE ZA HIPERBOREJOM, esej o še neob-javljenemu delu Miloša Crnjanskega Kod Hiperbore-jaca. »Metafizična vsebina termina Hiperboreja je kom-pleksna,... zadovoljili se bomo s tem, da poudarimo eno samo potezo tega, zaknjigo Crnjanskegatakozna-čilnega iskanja polarnih predelov. Metafizična dimen-zija Hiperboreje zajema na izviren način mnoge po-membne vrednostne komponente karakteristične za književno ustvarjanje Crnjanskega.« Potem je tu še razmišljanje Milana Damjanoviča o poreklu umetno-sti kot filozofskem problemu z obravnavanjem različ-nih teorij in zaključkom, da se pojem »prakse«, pojem ustvarjanja ali ustvarjalnega človeškega dela tako na-haja v središču teorije umetnosti...«; in tu je še SU-KNO ISTINE arhitekta Karapešica, preko fiktivnega ' dialoga podana kritika vseobsegajoče funkcionalnosti sodobne arhitekture, katerega moto je: »če mislimo samo z razumom, bomo okamenili svet«. Sicer lahkobe-remo še o »Strahu in neizrekljivem v delu Iva Andriča« (K. Ostojic) in o »Kabaretu v gledališču« (B. Miloše-vič); o »Dveh koncepcijah romana«, kjer piše Srba Ig-njatovid o novem delu Daniela Kiša »Bašta, pepeo« in Marinkovicevem »Kiklopu« pa še »Pogled na festival kratkometražnega filma« (Z. Petrovič) si lahko prebe-remo. Proza v tej številki je dobra in presenetljivo raz-lična od povsem »tradicionalno« ali vsaj skoraj povsem tako zasnovane, da povsem neuvrstljive. Objavljeni so tudi prikazi novoobjavljenih knjig (Kiš, Fromm, Io-nesco), predstavljajo nam še slikarja Radomira Re-ljica. Potem so tu še pesmi, poleg drugega tudi prevo-di Paula Nerude in Johna Donnea. VIDICI. Končajmo z izjavo novega glavnega in odgovornega urednika Nikole Višnjica, v intervjuju s sodelavcem STUDENTA. »VIDICI se bodo trudili za-dovoljiti, ustreči dvojni zahtevi — zahtevi po kritični valorizaciji preteklosti s pozicij sedanjosti in zahtevi po iskanju univerzalnega v tem, kar se sedaj ustvarja.« To torej hočejo. N.Č. Tako vas ljubimo, da bi vas kar pojedli! (ukradena šala) Volkovi so plavali čez reko. Najprej se je usta-vil neki otrok in začel čebljati ter navdušeno mahati z ročicami. Kmalu se je na mostu nabrala cela množica, slišali so se polglasni vzkliki. Delavci so preklinjali, stopali s koles in se pridružili masi. — Kateri bo prvi? — Tisti dolgi, tisti ima dva metra prednosti. — Kje je sodnik? Oni volkač se ne drži pravil. — Mamica —, je vprašalo petnajstletno dekle v rdeči jopici, — mamica, kaj pa tekmujejo? — O, bo že kak nov šport! Starec je mrmral: Kaj vse si ne izmislijo! Tam so se zbrali beatnlki. Volkovi hite čez reko, citira eden. — Ne bodi krava. Pusti romantiko! — Glej, četa volkov z mitraljezi! — Malo lepše, a nič novega. — Pos ... našo volčjo kulturo! — Pantje, kakšni beatniki! — Kako lep volčič! je vzkliknilo razvajeno de-kle. — Kdaj boS mi končno kupil jaguarja? — Pa saj sem ti rekel, da moram izplačati hišo. Nato so umolknili in tiho opazovali volkove. Le neki opozicionalec je vzkliknil: — Ljudje, ljudje, zavedite se! Vlada je nahuj-skala na ljudstvo volkove. — Kje pa! Kakšna vlada! Tuje reakcionarne sile, tuja infiltracija! Beatnik-pesnik se je oddaljil in ko ga niso slišali, je pričel kovati pesem: Volkovi, volkovi čez reko hite tihi nemir srce srca se boji se boji..'. volkovi se premislil in pričel tako Že Saint-Simon je rekel, da so prekleti sove to se blavzno sliši so odgovorile crknjene mačke in si po kosilu obrisale usta Nenadoma je neki otrok padel v reko. Pripla-val je vodnik in ga požrl. Mama je zavreščala kot opica, ko jo uščipneš za rep. — Molči! so jo prekinili. — Saj vidiš, da je vse skupaj trik. Od nekod ^e je pojavil miličnik in začel pobi-rati vstopnino. Slaščičarji so razstavili svoje štante, podjetja svoje izdelke, založbe svoje knjige in država slike svojih zaslužnih mož. Od nekod so napeljali tudi zvočnike in valčki in polke so napolnili bregove. Nekdo je pričel šepetati, da je vlada padla. Učitelj je skupini otrok razlagal: — Vidite, to so volkovi. Imajo glavo, štiri noge, dvoje oči in ušes, se hranijo z me»m in žive večji del leta v tropih... — Tovariš učitelj, zakaj pa nosijo puške? — Kakšne puške neki! živijo samo še po ne-katerih predelih severne Evrope, Azije, Amerike. Spadajo v ... JAKA EMERŠIČ VOLKOVI Nekdo je histerično vpil: — Ljudje, to so volkovi! Razumete, to so vol-kovi! Množica se je zasmejala: — In?! — Volkovi žro ljudi. — Volkovi žro ljudi, volkovi žro ljudi, volkovi žro... s Nato so zmajali z rameni in se posvetili opazo-vanju. ¦> — Logika, ta vaša logika, vztclikne filozof srdi-to, ta logika nas je pripeljala na rob prepada. Seve-da ne bom trdil, da so to volkovi, kakor so, po drugi strani nesmiselne vaše trditve: zakaj bi ne bil mo-žen volk s puško? Po kateri od vaših logik? Nekaj novega je pred nami. Smo pred neznanim, ne vemo, kaj je, toda smo pred nečim novim. Volkovi, kaj so volkovi? Nu.jnost, kdo pozna pota NUJNOSTI? Ne Samomor, ne Bog, ne človeštvo — ali niso morda volkovi ti, ki nas osvobode! Tako smo zaprti v svoj metafizični krog, da niti tega ne razumemo, da niti volkov ne poznamo! — Glej, si misli mati, čemu sem splavila- svoje-ga otroka. Ali bi ne bilo bolje, da bi mi padel v vodo kot oni, in bila bi nekaj izjemnega, mati, nesrečna mati, ki so ji volkovi požrli, pomislite VOLKOVI požrli dete. Tako sem pa le številka med tolikimi in prej ko slej se bom še bolj izgubila v vsakdanjo-sti. Že so prvi volkovi lezli na breg. Množice so zaploskale. Volkovi so obkolili most in pričeli žreti ljudi. — Zanimivo, zanimivo! je razlagal psiholog. Dragi slušatelji, pred sabo imate primer masovne psihoze. Na mostu je neka gospa zakričala: Joj, na po-moč! Požrli so mojega šoferja, joj, mojega šoferja! — Stavim, da sem gor ne bodo prišli. Eden od učencev je vprašal: — Tovariš, kaj so to volkovi? — Ti glušec! Nisem ves čas razlagal o njih! Drugič se ne oziraj naokrog in poslušaj! Danes bo-mo pričeli z medvedvom. Medved je žival, ki ima glavo, štiri noge, dvoje oči in ušes in se hrani z me-dom in ... Spet je nekdo zaklical: — Volkovi, to so pravi volkovi! — Pravi volkovi, je množica začudena. — Volkovi žro ljudi, je isti glas preroško za-klical. — Bežimo, je še bolj trmasto ponovil. — Bežimo, bežimo! je zatulila masa. — Stojte, saj smo na mostu. Požrli bodo one spodaj. Nato bodo odšli. — Spodaj je moj sosed. — Eden že trga mojega šefa! — Moj bog, moj otrok! — Ne boj se, ga je že sodnik požrl. — Kaj, če pridfejo na most? — Ne pridejo, sicer pa imamo policijo. — Prav poslednjega so sedaj pospravili. — Kje je vojska? — Novi volkovi plavajo čez reko! — Ljudje božji, poglejte. Volk z zastavo. — Z mavzerico. — Kje je naša vojska? — Mir bodi njeni duši! — Kje je vlada, letalstvo, kje je mornarica? — Odprite radio! — Da, odprite radio! — ... anjamo veselo vest. Pravkar so naši osvo boditelji zasedli glavno mesto. Naša izdajalska vla-da, ki nas je toliko let tlačila, je pojedena. Naj živi naš veliki predsednik svobodne republike, naš slavni in herojski Volkun! — Naj živi! je zagrmela množica. — Državljani! Vsestransko pomagajte našim osvoboditeljem. Razobesite naše zastave, slike naše-ga predsednika in kaznujte izdajalce! XXX V mraKu se je zadnji volk odplazil z mosta. I V skladu z jesensko resolucijo predlaga Uni-verzitetni odbor ljubljanskih visokošoskih zavodov teze za zakon o štipendijah in posojilih, ker se naša stališča pri sestavljanju tez na Repr1 liškem sekre-tariatu za prosveto in kulturo niso upoštevala v bi-stvenih postavkah. Zahtevamo, da se naš predlog prouči in sprejme kot zakon. V kolikor bodo naše zahteve ponovno prezrte, odrekamo svojo soglasnost pri katerem koli programu omenjenega sekretariata o financiranju štu-dija. TEZE ZA ZAKON O ŠTIPENDIJAH IN POSOJILIH A. ŠTIPENDIJE 1. štipendije so osnovni instrument kadrovske po-litike, dolgoročnega planiranja in priznanje za uspeh pri študiju kot družbeno potrebnem deln. štipendije so investicije v kadre. 2. štipendije se dajejo za šolanje na fakultetah, umetniških akademijah, visokih in višjih šolah ter na šolah II. stopnje. štipendije se lahko dajejo tudi za strokovno in znanstveno izpopolnjevanje. 3. Posameznik sme dobiti samo eno štipendijo, ki jo lahko daje en sam dajalec. 4. štipendije izplačuje v mesečnih obrokih izključ-no šola, na kateri je štipendist vpisan. štipendija se izplačuje za vse mesece v letu. 5. štipendije dajejo delovne in druge organiza-cije, družbenopolitične skupnosti in skladi za štipen-dije. 6. Sredstva za štipendije zagotavljajo delovne in druge organizacije, družbenopolitične skupnosti v svo- ¦ jih proračunih in skladih, skladi za financiranje izo-braževanja pa v svojih finančnih načrtih. 7. štipendije se dajejo na podlagi javnega raz-pisa. Razpis štipendij mora vsebovati: a) vrsto šole; b) stroko ali usmeritev študija; c) višina in trajanje štipendije; d) učni uspeh, ki se zahteva kot pogoj za pode-litev štipendije; e) višina stimulativnega dela štipendije glede na učni uspeh; I) valorizacija v skladu z življenjskimi stroški; g) medsebojne pravice in dolžnosti štipendistov in štipenditorja. 8. Organi za izvedbo razpisa in izbiro štipendi-stov kot tudi za odločanje o pogodbi, se določijo s splošnim aktom delovne ali druge organizacije ali sklada in s predpisi organov družbenopolitične orga-nizacije. Zakon določi, da so v teh organih predstavniki štipendistov kot enakopravni člani. 9. Pri izbiri kandidatov je organ, ki odloča o po-delitvi štipendij, neodvisen, dolžan pa je izbrati med tistimi prosilci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in pri tem upoštevati prioriteto na podlagi učnega uspe-ha, pa tudi materialni položaj prosilca. Pri izbiri kandidatov je dajalec štipendije dol-žan omogočiti prosilcu vpogled v dokumentacijo, na podlagi katere se je odločil za podelitev štipendije. V primeru zavrnitve mora prosilec dobiti pismeno utemeljitev na podlagi ustrezne dokumentacije. 10. Prosilec štipendije, ki meni, da je prizadet PREDLOG ZA DODATEK K RESOLUCUI O MATERIALNEM POLOŽAJU ŠTUDENTOV njegov pravni interes, lahko vloži ugovor zoper izbi-ro štipendista, če misli, da razpis ni bil opravljen po predpisanem postopku, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje z zakonom in razpisom določenih pogojev. če se njegov ugovor ne upošteva, ima možnost ci-vilne pravde. 11. štipenditor in štipendist skleneta pismeno po-godbo o štipendiji, ki se sme samo pismeno spreme-niti ali dopolniti s soglasjem obeh pogodbenih strank. 12. Pogodba o štipendiji mora vsebovati vse do-ločbe v skladu s 7. točko teh tez. 13. S pogodbo štipenditor zagotovi štipendistu delovno mesto, štipendist pa je zavezan, da se na tem delovnem mestu zaposli, vendar ne za daljši čas, kot je.prejemal štipendijo. štipenditor se zaveže v smislu prejšnjega od-stavka štipendistu nuditi tako delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. 14. V pogodbi mora biti določen rok, v katerem je dajalec štipendije dolžan po končanem študiju skleniti s štipendistom delovno razraerje. 15. Dajalci štipendije morajo spremljati šolanje svojih štipendistov, da bi lahko pravilno urejali svoj odnos do njih. štipendist je dolžan na zahtevo štipenditorja predložiti ustrezno dokumentacijo. o uspešnosti svo-jega študija. 16. S pogodbo se laliko določi, da mora štipen-dist po vstopu v delovno razmerja vrniti zneske, ki jih je prejel kot -štipendijo, če ne izpolni pogojev, s katerimi mu je bila štipendija podeljena. 17. če štipenditor ugotovi, da štipendist zane-marja šolanje, lahko začasno ustavi izplačevanje šti-pendije, razen v primerih, ko ga je pri tem ovirala daljša bolezen in v drugih upravičenih primerih. Izplačevanje se nadaljuje, ko štipendist spet iz-polni pogoje. B. POSOJILA 1. Poleg sistema štipendiranja se kot začasna oblika finansiranja študija posameznika uredi sistem posojil z odpisi za reševanje materialnega položaja študentov in dijakov. 2. Posojila se dajejo za šolanje na fakultetah, umetniških akademijah, visokih in višjih šolah ter na šolah II. stopnje. Posojila je možno najeti za študij na vseh jugo-slovanskih srednjih, višjih in visokih šolah in fakul- tetah, umetniških akademijah ter za študij, speciali-zacijo ali prakso na tujih univerzah in znanstveno-raziskovalnih institucijah. Prednost pri podeljevanju posojil imajo redni dijaki in študentje. 3. Posojila za šolanje daje centraini republiški sklad, ki ga ustanovi SR Slovenija. Sklad je prav-na oseba. 4. S sredstvi sklada upravlja upravni odbor, v katerem so tudi predstavnikPštudentov in dijakov. Sredstva sklada se smejo uporabiti izključno za naraene, za katere je bil sklad ustanovljen. 5. Sklad ima statut, ki ga sprejme upravni od-bor sklada in potrdi ustanovitelj sklada. 6. Posojila se podeljujejo na podlagi javnega raz-pisa. Razpis mora obsegati višino posojil ter pogoje za podelitev, vračanje in odpis posojil. 7. Sklad brezobrestnih posojil je teritorialno omejen na SR Slovenijo in je za najem potrebno predložiti tudi potrdilo o stalnem prebivališču. 8. Organ, ki odloča o podelitvi posojil je dolžan izbrati med tistimi prosilci, ki izpolnjujejo predpisa-ne pogoje in pri kandidatih z ustreznim učnim uspe-hom prvenstveno upoštevati materialni položaj pro-silca. Višina posojila je določena s povprečnimi živ-ljenjskimi stroški, od katerih so odbiti siceršnji re-dni dohodki. Ta višina je določena vsako leto znova. Po izbiri kandidatov je dajalec posojila dolžan omogočiti prosilcu vpogled v dokumentacijo na pod-lagi katere se je odločil za podelitev posojila. V pri-meru zavrnitve mora prosilec dobiti pismeno uteme-ljitev. 9. Posojila za šolanje so brezobrestna. V primeru, da posojilojemalec ne izpolnjuje več pogojev določenih s pogodbo, vrne celoten znesek po nastopu delovnega razmerja. 10. Posojilojemalcu se glede na njegov študijski uspeh, delno ali v celoti odpiše posojilo. Statut sklada določi pogoje in način odpisovanja. 11. Za podelitev posojila je potrebno poroštvo. 12. O najemu posojila se sklene pismena po-godba. Pogodba obsega: a) vrsto šole; b) višino posojila; c) čas, za katerega se podeljuje; d) pogoje s katerimi se posojilo daje; e) način izplačevanja; f) rok in način vračila; g) oblike poroštva; h) pogoje za odpis posojila. 13. V primeru smrti posojilojemalca ali če poso-jilojemalec postane trajno nesposoben za študij in delo, posojila ni treba vrniti. 14. Posojila izplačuje Sklad. 15. Zakon mora določiti s prehodno določbo razmerje sedanjega sklada posojil pri univerzi do centralnega sklada posojil in prehod teh sredstev v nov sklad. Javna razprava o tezah bo v sredo, 25. maja ob 20.15, v dvorani Kazine, Trg revolucije 1/1. Na razpravo so povabljeni: VIDA TOMŠIC, IVO TAVCAR in LUDVIK ZAJC. ŠTUDENTI Študentski taborniški klub »Ivan Rob« je pri-pravil obsežen program izletov. Vabimo Vas da se naših Metov, ki so zanimivi in poceni udeležite v čim večjem številu. Program: 11. in 12. junij: dvodnevni tabor na Otočcu 21., 22. in 23. junij: prečkanje Pohorja od Ma- ribora do Slovenj Gradca 3. in 4. julij: dvodnevni tabor v Iškem Vintgarju 12., 13. in 14. julij: izlet v Savinjske alpe 23., 24., 25. in 26 avgust: Izlet v Julijske alpe ^ 6. in 7. september: izlet na Mangart Poleg navedenih imamo v načrtu tudi izlete na Storžič, Peco, Bohor in v Rakov škocjan. Za izlete se labko prijavite v prostorih študent-skega taborniškega kluba Poljanska c. 6./I vsak če-trtek od 17.30 do 19.00. Med uradnimi urami se lah-ko pozanimate tudi za podrobnejši program. Za iz-lete t jidiju, avgustu in septembru sprejemamo prijave že sedaj. Zasledujte tudi objave našega kluba na oglas-nih deskah Študentskega naselja, Akademskega ko-legija in Filozofske fakultete. Uprava Nočna gosta, foto Zmago Jeraj PRILOZNOST ZA ŠTUDENTE Dobro lahko zaslužijo študenti, kt žele prodajali izdaje Zavoda za unapredjenje produktivnosti rada. Delo po želji in v prostem času študentov^ prejemki po procentu prodamh izvodov. žiro računa ni treba odpirati. Te izdaje (strokc^^w ^sijige in časopise) lahko pro-dajate v vseh večjih mestih po ustanovah, šolah, go-spodarskih in družbenih organizacijah. študenti, kl jih to zanima, naj se osebno alj pismeno javijo na naslov: Zavod za unapredjenje produktivnosti rada — sektor za dokumentacijo — Zagreb Trg žrtava faš. 4. J. Vsega lepega uče učbeniki zgodovine. Predvsem polože učencem v pamet pojmovanje, kako teče zo-bato kolo zgodovine škripajoč po neki spirali, in druž-bene ureditve so zobci tega zobatega kolesa. Ureditve so kot take sicer krivične, a so nujnost. čim so nuj-nost, so seveda razumljive; koncem vseh koncev pa se itak razrešujejo v socializmu naših dni. Socializem popravlja krivice svojih nepremišljenih prednikov; osvobaja namreč delo. Delo-sredstva za delo-odnos do delovnih sredstev — tudi tu je zgodovina zgledna veda. Nadebudnemu šolarju pojasnuje, kaj je moto škripanju zobatega ko-lesa zgodovine. Oblika vsakokratne vladavine — na tem se zgodo-vina od parntiveka sem dobesedno izživlja. Tu ni več veda, ampak najpedantnejša pedanterija, ki se v veli-ko radost učeče se mladine spleta iz brez števila let-nic, znotraj katerih paradirajo silhuete v tunikah, v perikah, v oklepih, med rokokojskimi burdurami in v cilindrih, pritlikavci na pručicah, orjaki v miniaturah. Tiranije, monarhije, oligarhije, diktature, in — seve-da — demokracije. Ko zgodovina po približno takem receptu spiše skladovnico knjig, si pred vzhičenimi sociologi umije roke. tudi zaskrbljeni. Toda le za trenutek. Gledamo skozi okno v motorizirani direndaj na cesti, toplo nam je pozimi v centralno ogrevani sobi in kujemo načrte za vikend. V prijetni omami se zavedamo le hipnosti, morda pomislimo tudi kaj na jutri. A zgodovina nam je likvidirana preteklost, ki nima nobenega refleksa v interese naše sedanjosti. V tem dekoriranem rriišljenju današnjih sodobni-kov, tako očetov kakor njihovih sinov tiči malenkost-na zmota. III. Drhal uradno v zgodovini ne nastopa. Zgodovina se plaši njenega nesvečanega videza, njene popacka-nosti z alkoholom, s krvjo, z izmetki in s spermo in strah jo je njenih grimas in fiziognomije. In vendar je drhal v zgodovini trajno, čeprav ne-uradno prisotna in je spreminjala svojo fiziognomija. V prostoru izmed razredi se trajno pojavljajo nji-hovi izločki, disidenti in v tem prostoru valovi po svo-je gmota neosveščene družbene stihijnosti. Vsa ta ne-uradna združba živi z nekim svojim življenjem, ki je razrešeno vseh razredno-moralnih predsodkov in po stav, živi predvsem v zadostitev trenutnih koristi in potreb in se ravna po najprvotnejših nagnjenjih. Tako kot je drhal zgodovinsko nepriznana in nesvečana, pa je vseeno pomembna iz nekih razlogov. TEHNOLOGIJA Kl CIVILIZIRA V. KRESNIK //. Nekje na začetku zgodovine je suženjsko-posest-niški red. Zgodovina ga vgrajuje v staro Grčijo in v staroveški Rirn, tja med oljke. Izmed oljk izpuhteva seveda v vsej krutosti časa suženjski znoj, v odišav-Ijenih templjih pa darujejo posestniki sužnjev — za oblast in posest hvala bogovom! Zakonodajnost špartanske apele in Drakonovi za-koni, rimski Kapitol in silni patriciji — vešče čutilo zgodovine odkriva v teh simbolih otipljivo krivičnost takratnega sistema. Zgodovinska premočrtnost je v burkavosti vsako-dnevnega življenja staroveških dni hodila pestrejšo pot kot v šolskih učbenikih. življenjski tokovi so v razburljivo neenakomernem ritmu zapljuskavali obale razredov družbe. Z raznih bregov družbe so se drobci in večje gmote spajale v božanskih kultih Falosa in Dionizija in preraščali iz nepomembnih, celoviti druž-beni zavesti podrejenih sekvenc v množične ekstaze, ki so se hitro odmikale od religioznega v orgije. Teban-skega kralja Penteusa je pokončala množica, ker se je upiral dionizijevemu kultu. V starem Rimu je mobi-liziral bog Bakhus, ko je kraljeval v gozdu Stimuli. Res, stari pisci gledajo precej neriligiozno na te pri-reditve; tam se je posiljevalo, morilo, ugrabljalo in potem pričalo po krivem. Skratka, mobilizacija mno-žic na višini. Brez pretenzij zgodovine sili v ospredje neobliko-vana gmota; drhal, ki služi vsemu, le natančnim me-rilom zgodovine ne. če drhal ubije slučajno kralja, se vplete slučajno tudi v zgodovino. V Rimu je drhal pa-tricijev z gorjačami pobila na ulici tribuna Tiberiusa Grakha in tako opravila mimogrede zgodovinsko de-janje; za razliko od drhali, ki je vpila: »Panem et circensen!« Srednji vek Britanije je na primer presenetljivo izpolnjen s podobriim in z drugačnim. Fevdalna, kot je bila, se je Anglija sicer zvijala v osnovnih protislov-jih dobe, izpisanih s krutimi obračunavanji, in ta so nihala od spopadov, opredeljivih razredno do straho-vlade in krvoločne razuzdanosti tolp. Roparji, požigal-d, posiljevalci, morilci so se tako ali drugače udej-stvovali v mestih, na podeželju, v graščinah. Prav po-sebej krvoločni so bili povratniki s križarskih vojn. čisto nič socialno načelnega se ne more očitati sodrgi, ki je pirovala ob kaznjencih na sramotnih odrih, ob ugonabljanju čq,rovnic in brezbožnežev. Sled-nje se je še vedno prav posebej bohotno gojilo v 17. stoletju. Nekako takrat, ko je med piratstvom in bri-tanskim narodnim heroizmom bil nenapisani enačaj. V svitu 18. stoletja (presenetljivo blizu našemu veku) so še zmeraj prebivalci obalnih provinc Anglije na-mamljali z zvijačami ladje k brodolomu, pobijali bro-dolom.ce, zato da so lahko plenili brodove. Vse sku-paj, vsa ta dolga stoletja Britanije so za današnja Ijudstva-začetnike v zgodovini prav po svoje vzpod-budna, četudi bi se spričo današnje zglednosti Otoča-nov porodil sum v verodostojnost gornjih podatkov — če ne bi slučajno tudi Ijudstva na kontinentu šla prav tedaj po enaki poti. Danes, ko gledamo s foteljev in ob televizorjih v preteklost civiliziranega človeštva, nam pogled nazaj vzbuja sicer rahel srh po hrbtu. Tu in tam, ko opa-zujemo poleg .sebe ekstaze zavoljo glasbenih brenčal in zastran nekonvencionalnih frizur, smo morda za hipec Je vsaj statist v vseh dogajanjih, ki jih inscenira uradna zgodovina. Nekomu pa se je celo enkrat po-srečilo, da je drhal napravil trenutno za udarno odlo-čujoči faktor in se z njegovo pomočjo polastil oblasti. Bilo je to leta 33 v osredju tehnološko blesteče Evrope. Drugo, drhal nima politične vsebine, je apolitična naključnost, ki pa v svojem podzavestnem hotenju uporablja vso metodiko svojega časa. Mori z isto kru-tostjo kot to dela legala sodobnikov — samo na ele-mentarnejši način; ropa in pleni tisto, kar predstav-Ija vir vrednosti sodobnikom sploh; orgija z elegan-co svojega časa — če sodi v eleganco tudi posilstvo, sadizem in perverznost. Itd. Drhal je podzavest družr be svojega časa; podzavest pa je (če verjamemo teo-riji psihologov) nedeljiva sestavina celovitega bivanja. Obstoj dfhali je skriti ali javni barometer tedanje družbe. če hočemo ovrednotiti družbo določenega ob-dobja, poiščimo drhal in jo spoznajmo. A to je pripo-ročljivo le ob skrajno močnih živcih, ki preneso sre-čanje s človeško brutalnostjo v takšnih in tolikšnih odtenkih, da jim ni kos tudi najbolj bujna domišljija posameznika. In seveda tedaj, če smo zmožni prene-sti namigovanja neuradne zgodovine, da se v tej vse-obsežni brutalnosti bohoti zločin in da zločin in kazen nista razločka — ko gledamo nanju retrospektivno. Ta neusmiljeni retrospektivizem pa nam vsiljuje mi-sel: bivši sodobniki, se pravi Ijudje istega bivšega prostora in časa in njihove institucije so v očeh po-tomcev problematični. A komaj smo se dodobra sr& čali s to slednjo mislijo, smo že zašli v škripce: tudi nam sodobnikom bodo sledili potomci, z nami se zgo-dovina ne namerava zaključiti. IV. Nekdo, ki je preobčutljiv za groba dejstva, bo oči-tal tendencioznost in pristranost v izbiri podatkov za prejšnje odstavke. čeprav je lahko to tudi res, se realnost samih podatkov nič ne spremeni. Lahko pa seveda sežemo po blažilnih metodah in napravimo ne-kaj podobnega kot je n&pravil likovni mojster, ki je v mozaiku bazilike Sv. Marka v Benetkah upodobil kri-žanje in mu poskušal vzeti ostrino in grobost z angelč-ki, ki jih je namestil v robu sicer žalost vzbujajoče kompozicije. Mi si lahko v naši zadevi preskrbimo angelska blažila, če pobrskamo po enciklopedijah, da nam iz njih zadone na primer v obrobje 17. stoletja bachovske orglje. če bomo ob preludiju laže prenašali predstavo o smojenem mesu pri vžiganju sramotnih znamenj, potem smo gotovo z mislijo na umetnost spričo kaznovalnih obredov dosegli določen smoter. Smotrnost angelskih tolažil pa je v sodobnem sve-tu prišla precej ob svojo prvobitno veljavo. Našemu rnaterializiranemu svetu leže smotri drugje. Nas znat-no bolj prevzemajo dejstva, da so se ostrine nekda-njih dni sem do našega stoletja precej spremenjle. če izvzamemo nedavne časeJ2. svetovne vojne in če da-nes ne gledamo preveč natančno po vseh kotičih sve-ta, tedaj smemo z radostjo ugotoviti, da se je vse spremenilo na bolje. Družbena nasilja so sicer ostaja-la, dobila pa so bolj oble, tope oblike. Tej ugodni preo-brazbi odnosov znotraj človeštva pravimo humaniza-cija. Tako, odkrili smo humanizacijo odnosov v druz-bi in verjeti ne moremo, kako naglo se nam v njenem svitu spreminja nekdaj groba, podoba človeškega ro- zasnove du. Glej — 2 ospredja je tudi ze (?) izginila drhal, tista medrazredna gmota z ulice in iz amfitedtrov člo-veške usode. Kam je neki odšla? Se je v kaj pretopila in je sodobniki več ne prepoznamo? Tudi če je le Lo, gre za ugodno znamenje; a prepustimo slednje po-tomcem, naj oni brskajo po naši druzbeni podzavesti. Ker nas že tako prijetno vzburja dosežena stopnja hu-manizacije, nas bo verjetno zanimalo predvsem vpra-šanje: kje so gibala pohodu človečnosti? Tukaj bi morali začeti novo dolgo povest. Povest ne bi bila pravljica o poplavi altruizma, ki je iznenada začel zmagovati v Ijudskih bitjih. Dolga povest se zač-ne nekako takole: A je — recimo — naredil vijak za mlinček, mlinček pa je napravil B. Nastal je vezan delovni proces na podlagi vzajemnega obojestranskega interesa po ohranitvi delovnega procesa. Itd. Vzajem-ni interes na delovnem procesu, ki poteka na višji stopnji delitve dela; na tisti, ki povezuje zavoljo rela-thme tehnične kompliciranosti, ki pelje torej neizbe-žno v vzajemnost. če smo nekoliko samovoljni, bi lah-ko takšen proces imenovali tehnološki. In na začetku naše dolge povesti bi nastal fenomen v človeški druž-bi, ki bi ga imenovali tehnologija. Tehnično komplici-rana dejavnost, ki nujno povezuje, ker gre za v i š j o stopnjo delitve dela. če se odpovemo nadaljevanju povesti o nastaja-nju tehnologije človeških dejavnosti in te vzamemo kot dejstvo, potem upravičeno ostrmimo: tisto, kar je absorbiralo zanesljivo v s e najpozitivnejše sile člo-veštva, je tehnologija. In tehnologija je nikoli ustav-Ijiv razvoj, ki se je razmahnil v trden hod človeške civilizacije. Rastoča tehnologija vseh možnih poklic-nih dejavnosti in nujnost združevanja v tehnologiji dela, v tem. je bržčas vsebina civilizacije, ki humani-zira. V. Odkrili smo tchnologijo — feniksa človeškega ro-du. Gotovo ne bomo ušli zavisti sodobnikov zavoljo tega odkritja. A ker tehnologija povezuje znotraj de-lovnega procesa, nas ta zavist tokrat ne bo ugonobila, temveč samo zrotirala nekam izven prostora delov-mga procesa. Tudi to je navsezadnje znak humani-zacije človeštva. Dokazov za revolucioniranje huma-rl:h odnosov zaradi pohoda tehnologije nam torej vse-kakor ne manjka, tako ne iz arhivov uradne in zako-tij neuradne zgodovfne kot ne iz »blagosti« današnje, vsaV:odnevne prakse. Spričo te velikosti tehnologije v preteklosti bomo zelo razumljivo zapadli radovednosti: ali tehnologi-ja tudi danes nadaljuje svoje revolucionarno poslan-stvo? Ali je ono morda lahko presahnilo? V kaj nas pelje danes-jutri tehnologija, ki se neprestano razve-juje ¦ znotraj vseh poklicev in ko neprestano kopiče-nje tehnološke stvarnosti v človeških rokah stalno pri-tisfa na Ijudi v smislu nadaljnje delitve dela? Ko se je začelo razvejavanje tehnologije, se je od-prlo v zgodovini človeške civilizacije novo poglavje. Tehnologija, ki razvejuje, razvija potrebo po zavestni sintezi, po organizaciji razčlenjujočega dela. Tehnologija dela in njegova organizacija — oboje neizbežno in vzajemno pogojeno. Oboje kot ce-lota je postalo danes vseobsegajoči masiv, ki ozna-čuje sodobno civilizirano družbo. Odnosi znolraj civi-liziranega človeštva se oblikujejo na podlagi orga-nizacije tehnoloških procesov. Oblikovalne silnice na tej podlagi so silovite. Ker smo sredi njih, jih mor-da še ne dojemamo v vsej njihovi učinkovitosti. Kam nas peljejo? Ob pojmu » or ganizacij a« pa se je pojavil gospod Parkinson. O organizaciji si je omislil neko hudobijo in jo tudi »obelodanil«. Poskusimo to Parkin-sonovo zamisel prikazati na konkretnem primeru. Imamo — pravi gospod Parkinson — na primer komercialno podjetje, ki zaposluje 26 Ijudi. Glava pod-jetja je direktor, in ta ima pomočnika. Ostali delavci so razvrščeni po treh oddelkih, vsak oddelek ima šefa. V komercialni operativi dela torej neposredno 20 Iju-di skupaj s šefi oddelkov, štirje Ijudje pa delajo v ra-čunovodstvu. Podjetje je ustvarilo, denimo, letno tri in pol milijarde denarnega prometa. Ta nesreča gospod Parkinson pa si je vtepel v glavo, da je ta organizacijska struktura že postala primitivna, treba jo bo izpopolniti. In gospod Parkinson se je lotil organizacije podjetja, ki je postalo primitivno. Direktor je dobil tajnico, oddelke pa je gospod Parkinson povzdignil v odseke podjetja. Toda — odseki vendar ne morejo bi-ti vodeni po šefih, ki jih mori komercialna operativa: odsek ni oddelek. Potrebuje vodstvo, ki samo vodi, takšno vodstvo pa je direktor oddelka. In uslužni gospod Parkinson je pripeljal v podjet-je tri direktorje odsekov, ki so samo vodili. Povsem razumljivo se je vrh podj&tja poslej preimenoval v generalnega direktorja. Vodilne glave podjetja so seveda resno jemali svoje vloge. Direktor odseka — lepo vas prosim, kako more voditi odsek brez pomočnika — gospod Parkin-son je pripeljal trem direktorjem odsekov tri pomoč-nike direktorjev odsekov. Gospoda Parkinsona pa je očividno obsedla neug-nana težnja za izpopolnjevanjem organizacije podjetja, ki ga je doslej že osrečil s tremi direktorji odsekov, s tremi pomočniki direktorjev odsekov in eno tajnico. Pod tajnico sta se pojavili dve admini-strativni uslužbenki. V podjetju se je pojavil pravnik in vzniknil je šef kadrovske službe. Gospod Parkinson jih je smiselno vzporedil in iz njih ustvaril odsek splošne službe, na čelo tega vrhunsko ustvarjenega od-seka pa je seveda pripeljal direktorja odseka splošne službe. Tudi računovodstvo je prešlo v vešče roke no-vega direktorja računovodstva. Direktorju računovod-stva je kmalu stal ob strani pomočnik direktorja ra-čunovodstva in pod obema je že strumno deloval šef računovodstva; in ta je imel očividno obilo posla, pod njim se je kmalu gnetlo sedemindvajset usluz-bencev rnčunovodstva. Gospod Parkinson je podjetje organizacij-sko neumorno izpopolnjeval. Direktorjem edsekov je posredoval rdečelične nagačene tajnice, odseke je začel členiti na oddelke in prevzeli so jih strumni šefi oddefkov in oddelki so se začeli navznoter organi-zirati v grupe. In tako je gospod Parkinson izpopolnjeval o r -ganizacijo podjetja. Podjetje je po njegovi zaslu-gi zadobilo zanimwo obliko piramide, katera se je vzpenjala nad tako prenovljeno tehnologijo komerci-jale, da je skoro ni bilo več spoznati. In gospod Par-kinson bi verjetno še danes izpopolnjeval organi-zacijsko piramido. A žal — podjetje, ki je zraslo od primitivnega obsega 26 na izpopolnjeni format okroglo 400 Ijudi, se je po dobrih petih-šestih letih uspešnega izpopolnjevanja v največje zaprepašče^ nje sodobnikov podrlo. Gospod Parkinson se je ob razvalinah primerno globoko zamislil, pograbil svinčnik in začel računati. Računi so mu pokazali najprej, da se je promet pod-jetja absolutno povečal; od, denimo — tri in pol mili-jarde je zrastel na okroglo dvanajst milijard letno. Toda preračunano na enega uslužbenca se je promet bistveno spremenil; v podjetju primitivnega formata je odpadlo na glavo okroglo stoosemintrideset in pol milijona, v izpopolnjenem podjetju pa samo še ka-kih trideset milijonov denarja. Ze ta preprosta račun-ska operacija, obstajajoča iz deljenja večmestnih šte-vil je navdajala z zaskrbljenostjo, gospod Parkinson pa je računal dalje: ugotovil je, kako se je spremi-njalo razmerje v delitvi osebnega dohodka med ka-dri piramide in komercialnimi operativci — stojte! nikar, gospod Parkinson! Ta pot je nevarna! Najde se lahko nekdo, ki se bo spotaknil ob drobnjarije, re-cimo ob vikende tistih iz piramide, nekdo bo pobren-kal po reprezentančnih sredstvih piramide, drugi po dnevnicah in potnih stroških — pa smo potegnili za vzvod, ki nas lahko popelje v viharno rotacijo. Mi vsi pa želimo vendar v popolnem miroljubju prek razvalin. Neglede na to ali se je gospod Parkinson premi-slil ali ne, podobnost z gornjim podjetjem je na naši geografskoklimatski širini kod sicer možna, bi bila pa povsem slučajna. Gospod Parkinson živi namreč v Singapuru. Singapur in glavno mesto SRS pa si po nobeni diagonali, ne geografski, ne vremenski, niti ne po kakršni koli nadzemeljski nista blizu. VI. Naj se zdi Parkinsonov tip or g anizaci j e še tako grotesken, je resničen in precej povsod v civili-ziranem podnebju pričujoč. Pojavi se lahko povsod, kjer obstaja organizacija, noberta družbena in-stitucijane more biti izvzeta. V svoji prefinjeni študiji nam Parkinson odkriva groteskno protislovje civiliziranih družb: določena družbena institucija doseza organizacijsko popolnost — institucija pa je že na tem, da propade. če se spu-stimo v samo bistvo protislovja, je to protislovje med piramidnim tipom organizacije in rastoco tehnologi-jo; prvo raste iz drugega, a ga duši s svojo nesmisel-no popolnostjo. Potomci bodo zanesljivo šli po sledi rastočih pi-ramid na šir in počez. Zelo verjetno se bodo prav za-bavali spričo naivnosti nas sodobnikov. In te zabave jim mi danes niti ne bomo mogli preprečiti. Kakšna krivičnosi! Pač pa lahko napravimo mi nekaj drugega: po-skusimo določiti kakšno vlogo odigravajo rastoče or-ganizacijske piraruide v okviru sistemov, ki jih dekla-7'iramo, ustvarjamo ali propagiramo. Svojo prvobitno rast zahvaljujejo rastoče pirami-de rneščanskim demokracijam. Formuine demokraci-je pa si zastran teh piramid ne belijo kaj preveč gla-ve. Ko institucija, ki se je izneverila zakonom renta-bilnosti, pride na boben, se v sistemu družbenega dela nekaj pregrupira, pride do pregrupacije v sistemu do-hodka, a formalna demokracija s tem ni ogrožena. Nasprotno, to je stil obstajanja meščanskih demo-kracij. V temelje neposredne demokracije sodi delitev dohodka po delu; rekli bi lahko, da delitev dohodka po deležu na izvajanju ali razvijanju tehnološkega procesa, tako v splošnem družbenem merilu kot v me-riiu osebnega dohodka. Če bi sedaj sumirali obstoječe Parkinsonove piramide in z objektivnimi vierili dolo-čili njihov delež v sistemu narodnega, ali republiške-ga, ali vsaj nekega občinskega dohodka — kaj bi do-bili? Mogoče neko skico stroškov družbe za neke orga-nizme, ki nam dušijo tehnologijo. če bi nadalje ana-lizirali strukturo piramid po izobrazbi in kvalifikaciji, kaj bi lahko sklepali? Morda to, kam se steka del kva-lificiranih kadrov, ki jih naj daje sislem šolstva ne-posredno tehnologiji. Razumljivo je, da — čim obsta-ja možnost, vezati osebni dohodek na določen polo-žaj v neki hierarhiji in dosezati tako celo nek višji osebni štandard in tako izogniti se vezanju osebnih dohodkov na delo v nekem tehnološkem procesu, te-daj prerašča ta možnost v sistem, ki nujno in dokaj hlastno absorbira kadre: Ta sistem pa prihaja takoj v kolizijo z neposredno demokracijo, katera vrednoti po deležu v tehnološkem procesu. Tako se zdi, da Parkinsonove rastoče piramide onemogočajo neposredno demokracijo. Tam, kjer te piramide nastajajo, tja vnašajo protislovja ustavnim deklaracijam. Neposredne demokracije ne moremo razvijati, če dopuščamo organizacijske sisteme, ki so nastali v formalnih demokracijah in so se že tam iz-kazali za nesmisle. VII. Tako smo poromali nekoliko dolgo časovno pot zavoljo neke tehnologije; tega feniksa človeškega ro-du. V krilu rastoče civilizacije je ta ptič feniks huma-niziral odnose v druzbi, v okviru demokracij pa roje-va stihijno, čeprav formalno neprotislovno tip organizacije, kateri pa pomeni pogorišče ekonomskih načel neposredne demokracije. Parkinsonove piramide v prostoru družbe od ne-kod in nekam štrlijo. Vsekakor štrlijo z raznih bregov družbe (navzgor, navzdol, navzven, počezj. Grafike v Zasnovah so delo Džafe Dževdeta ČLOVEKOVO DELO IN VZROČNOST ANDREJ KIRN (Nadaljevanje) V svojem sestavku sem navedel tri različna sta-lišča, s katerih sovjetski filozofi in naravoslovci zelo nedogmatično pristopajo k reševanju problemov končnosti-neskončnosti vesolja in filozofskih profole-mov prostora in 5asa sploh. Da bi se moj sobesednik laže iznebil občutka dokončnih rešitev, ki mu jih po-dajam, bom navrgel še eno, končno. Prve kozmogo-nične ideje so bile osnovane na naslednjem izku-stvu: a) Izkustvu lastnega ustvarjanja, proizvajanja i roko b) Na faktu rojstva in rasti organizmov c) Ter na moči besede pri avtoritativnem ukazo-vanju v pogojih razredne družbe (»evocative power of authoritative command« — Milton K. Munitz: Space, Time and Creation, str. 18, New York 1961 Amtarogio Donini pa je pokazal v svoji knjigi, oris zgodovine verstev, koliko drugačno religiozno vsebi-no dobi grški termin »demiurg«, ki je hkrati pomenil tudi obrtnika, delavca, ko se zače spreminjati druž-beno vrednotenje in sploh položaj fizičnega, ročnega, težkega dela. Demiurg postaja nižji bog, ki ustvarja nematerialni svet, nadahnjen z nekim vzorom, idejo, ki je že obstajala; torej prav tako, kot se človek po-naša pri svojem smotrnem delu). že v mitoloških predstavah o nastanku vesolja, kozmogonijah, vidi-mo, kako je bil človek daleč od misli, da more biti kaj ustvarjeno iz nič. Pogosto izhodišče teh kozmo-gonij je kaos, toda ne nič. Milton K. Munitz razlaga, da glagol »create« (ustvariti) v hebrejščini »bara«, ka-že na pomen rezati, »to cut, to carve.« V antični grški filozofski misli je vzniknilo poj-movanje neskončnosti kot brezmejnosti, neomejeno-sit in to izenačevanje srečamo pogosto še dandanes. V matematiki je prvi to razlikovanje uvedel Riman (1854), neomejenost je zanj lastnost razsežnosti, a ne-skončnost je metrična lastnost. Prav na tej osnovi je izjavil E. Kolman na šesti konferenci po vprašanjih vnegalaktične astronomije in kozrriologije, da mne-nje, češ da model prostorske končnosti vesolj ni združljiv z dialektičnim materializmom, počiva na vrsti nesporazumov. Zaprt, končen prostor je prav tako lahko neomejen. Da bi se iz neomejenosti pro-stora dokazala njegova neskončnost, bi se moralo do-kazati, da, če gremo vse dalje in dalje v isti smeri, se ne moremo vrniti nazadnje na izhodiščno točko. Tudi pri Kantu imamo antinomije o omejenosti in neomejenosti sveta, a ne o njegovi kononosti in ne-skončnosti. Hegel ni bil zadovoljen s tako postavitvi-jo problema in je skušal narediti razliko med brez-mejnim in neskončnim z razlikovanjem med slabo in resnično neskončnostjo. V fiziki pa je bilo nujno-razlikovanje med obema pojmoma, ko je Einstein le-ta 1917 pokazal načelno možnost prostorsko zaprte-ga sveta, kajti po splošni teoriji relatdvnosti, lastno-sti prostora niso neodvisne od materije, ampak so do-ločene z gravitacijskim poljem, to je gibanjem gra-vitacijskih mas. Končni prostor ne smemo predsta-viti kot kroglo, kot je to storil Wetter v svoji knjigi. Krogla je po akademiku G. I. Naanu (O beskonečnosti Vselennoj — Voprosy filozofu, št. 6/1961) pogreznje-na v tromerni prostor, pri čemer mi samovoljno zo-perstavljamo tisti del prostora, ki se nahaja z ene strani površine, drugemu delu istega prostora z dru-ge strani površine. V slučaju končnega trodimenzio-nalnega prostora je stvar popolnoma drugačna. Končni je tukaj sam tromerni prostor, kjer ni nobe-nih meja, po katerih bi nekaj bilo zunanjega po od-nosu k sebi. Nedavno je I. O. Raifeartaigh v članku »Statistična generalizacija Einsteinovega univerzuma« pokazal da tudi Einsteinov model ni popolnoma za-prt. Prav.tako je A. L. Zeljmanov pokazal, da konč-nost prostora v enem sistemu koordinat ne izklju-čuje njegovo neskončnost v drugem sistemu (Do-kladi AZ SSSR, št. 5/1959) Povezanost prostora, pravi Naan, je kompleksna in če že preprost Einsteinov model ne more biti strogo zaprt, je še toliko manj upravičeno pričakovati, da bi bili bolj kompleksni mo-deli. Z večjo stopnjo gotovosti je možno trditi, da je popolni kononi prostor samo matematična abstrak-cija, abstraktna možnost, ki se ne more realizirati v kakršnem koli fizičnem sistemu. Vsak realni sistem se rnore samo več ali manj približati po svojih last-nostih k zaprtemu prostoru. Zdi se, da je stanje po-dobno kot ga srečamo v mehaniki in termodinamiki, kjer &e z velikim uspehom izkorišča pojem zaprtega, izoliranega sistema, a v prfrodi ni popolnoma zapr-tih sistemov. Iz te okoliščine, da se sončni sistem kaže kot dober primer izoliranega mehanskega siste-ma, še ni treba narediti zaključek, da za njegovimi mejami nič ne obstoji. Naan zaključuje, da vesolje ni »ali-ali«, temveč je dialektična enotnost končno stl — neskončnostS, enorodnosti in neenorodnostl. V tem, ko spoznavamo končno, v določeni meri spo-znavamo neskončno. Enotnost prirode je tako velika, kot njena mnogostranost. O RAVNOTEŽJU SIL IN STATIČNI PREDSTAVI SVETA Zelo zanimivo je slediti Stresu, kako zakon o ohra-nitvi in pretvarjanju energije združuje z idealistič-nim izhodiščem. Po njegovem »prisotnost zavesti v vesolju, kot vemo sami, ni mogla ob svojem nastanku vplivati na ravnotežje fizikalno-kemičnih sil, ker se pojavlja onstran materialnih zakonitosti vesolja«. Če za trenutek sprejmem govoričenje, da obstoji za-vest zunaj človekove glave in materialne enotnosti sveta, se izkaže, da ta zavest, ki jo Stres dela indife-rentno do zakonitosti vesolja, je kratkomalo za to ve-solje nepomembna in nepotrebna. Stres s to indiferent-nostjo na sramežljiv način izpoveduje, da je svet sam sebi zadosten, ker, če je zavest indiferentna do njegovih zakonitosti, je tudi on do nje. Fizikalnemu zakonu Stres pripozna da govori o nenastajanju ve-solja kot celote, ob tej predpostavki, da postulira po-sebno zavest, za katero ta zakon ne more veljati, ker je že oboje od vsega začetka absolutno ločil in ker ab-solutno ločiti ni mogoče, ker že ločevanje predstavlja nek odnos, ki absolutno ukinja, potem je prisiljen po ovinku zopet vzpostavljati njuno enotnost. Samo Stre-sovo govorjenje o »ravnotežju fizikalnokemičnih sil« pa me preeej spominja na Dtihringovo koncepcijo o prvobitnem stanju ravnotežja in identičnosti samemu sebi, s katero je Engels tako sijajno obračunaval v Antidiiringu. Zakon o ohranitvi mase in energije ne govori o nikakršnem ravnotežju fizikalnokemičnih sil in zato mu ni treba naprtiti očitka, da nam vsiljuje statične predstave o svetu in človeku. Nasprotno, ta zakon je eno izmed tistih velikih odkritij naravoslov-ne misli v 19. stoletju, ki je pomagal razbiti nezgodo-vinski pogled na družbo in prirodo. Ne morem razumeti Stresa, kako more združiti obrambo Wettrove koncepcije vzročnosti z simpatizi-ranjem evoluciomizma Teilharda de Chardena, ko je vendar znano, da slednji prav lahko čisto na priro-den način razume prehod od neorganske materije k organski in od te k človeku in zavesti. V tem se kaže kako pri Chardenu prihaja na dan materialisti&-na dialektika, čeprav se ne bi mogel strinjati z nje-govo postavitvijo začetne in končne meje evolucije, ker mislim, da jih človek ne bo nikdar spoznal in ne dosegel, ampak se bo vedno njegova predstava o raz-voju na vseh svojih robovih lomala y nejasnost, v temo, v dileme. Mislim, da to izhaja iz tega, kot Je ugotovil Marx, da človek, ko spozna svoj akt, nastan-ka, le-tega kot akt zavestno ukinja, ker s tem spo-zna, da je po svojem izvoru priroda in se s tem meje njegovega nastanka razblinijo v globini, v večnem zgo-dovinskem procesu vesolja. O DIALOGU Dialog si zamišljam tako na teoretičnem kot na praktičnem, družbenopolitičnem področju, in mislim da se slednji že dolgo časa odvija v svetu sploh in ne samo pri nas, medtem ko je prva stran dialoga še veliko bolj nebogljena. enotnost v napredni politični akciji je praktični temelj vsega dialoga. Mi komu-nisti na primer trdimo: borba za mir je borba za so-cializem, je borba za ukinitev razredne družbe. Teo-logi in verniki sploh bodo rekli: borba za mir je borba za uresničitev kršanske ljubezni. Ta drugi del enačbe za ateiste ne pomeni kamen spotike, za enoten po-litični nastop. Komunisti trdijo dalje, da napredne> ši humanejši odnosi vodijo k ukinitvi tako vernikov kot komunistov. človeku ne bo treba več nastopati kot vernik ali kot komunist, temveč preprosto kot človek. Zaustavljanje okoli vprašanja, kakšne bodo daljnosežne posledice naše progresivne akcije, bi bilo podobno sporu iz obdobja prosvetljenstva: ali je mož-na družba ateistov ali ne? še tako blesteče teoretično dokazovanje je ostalo nemočno in neprepričljivo, do-kler v človeški družbi dejansko ne obstojijo mihjoni ateistov. Ko pa je ta dokaz postal praktično potrjeii, je pa postal teoretično nepotreben in ga tudi nobeden več ne zahteva in ne poskuša konstruirati. Ista usoda bo po mojem mnenju doletela premice našega teoretičnega spora o medsebojnem odnosu religije in brezrazredne družbe. Dialog zahteva vsaj do neke mere medsebojno po-znavanje snovi, to pa ne bi mogel reči za tovariša Križnika in Stresa. Križnik je npr. ravnal v svojem članku z dialektičnim materializmom kot s strašilom in ga neupravičeno zoperstavil zgodovinskemu mate-rializmu, čeprav bi lahko pri jugoslovanskih marksi-stih našel dovolj bogatih misli o njunem medseboj-nem odnosu. Majhno opravičilo za takšno Križniko vo ravnanje vidim v sami naši slovenski praksi, ko res ni razvito sodelovanje med filozofi, naravoslovci in tehniki. Žnano pa je, da cela vrsta naprednih teoloških mislecev vidi v dialektičnem materializmu mnogo pozitivnih elementov in nekateri izmed njih celo sprejemajo. Da dialektičen materializem le ni stara šara, bi za ilustracijo navedel besede znanega ruskega atomskega fizika Kapice: »Osnovni uspeh sov-jetske znanosU je zvezan s tem, da se razvija na osno-vi materialističnih nazorov« (cit. po Voprosy filozofii, št. 2/1966, str. 155) Kdor količkaj pozna odnos znano-sti in filozofije v Sovjetski zvezi, bo temu pritrdil. Tudi Stres je pripravljen očitati pamfletičnost na-slova Klausovi knjigi, čeprav sem ugotoVil, da Stres ni videl niti platnic te knjige, kajti Klaus ni napisal nobene knjige z naslovom »Jezuit — je — bog — ma-terija, ampak Jezuitje — bag — materija«. Stresa je zavedla tiskarska napaka v mojem članku in tako je naslov res videti pamfletičen, a Stres je preprosto ponovil napačen naslov v tej obliki, četudi bi si knji-go lahko ogledal v knjižnici Inštituta za sociologijo, če ni bila izposojena. Isto velja tudi za knjigo jezu-ita Wettra. Za zaključek lahko rečem, da kljub vsem tem začetnim pomanjkljivostim gledam pozitivno na Stresov prispevek k dialogu, ker tak dialog sili mark-siste, da ob zaostritvi problema ob nasprotnih stali-ščih iščejo bolj globoko prepričljivejšo argumentacijo. Umestno bi bilo, da se dialog prenese tudi v verski list »Družino«. (Konec) (Nadal.ievan.je) fmvijice z oranžado: Igra je spet bleščeča, svetla, suverena. Stvari so zaprte v svojo stvarnost in ti si odločno drugačen, si svoboden. Lepljivost sveta ko-maj opaziš, ker je druge barve, prikrita, pritajena. Ni ogražajoča, je zabavna. Zato se igraš s stvarmi, zato ti je pri tem ugodno. Ugodje je neogroženost, mini-malna ogroženost s strani sveta, njegova privlačnost je zmanjšana na pravo mero. Po svetu se lahko spre-hajaš, ne da bi se udiralo. V vsej igrivosti se udele-žuješ sveta, ker nenehno veš, da si tu luč, v kateri se svet pojavlja kot svet. ... ali kako se skrušeno / vrnejo Gregorinovi / in rečejo/ v razglednice se umika domovanje / deske so pred Tao / Ko je bila živa še naša mama / so pro-padali Karovy Vary / Baden Baden / a zdaj propada Wimbledon (L str. 51 in 52) Hommage kapi stricu Gvidu in Eliotu: Ironija je distanca in pripadnost. Je izvzetost iz sveta stvari, vzrokov in posledic, iz doma, iz panšalamunizma, hkrati pa je pripadnost domu, panšalamunizmu. Je nekaj, kar povzame ta panšalamunizem ter dom, se ga dokončno polasti, da ga lahko zavrže, se mu po-smehuje, ga*ljubi in se z njim igra. Dom je stvarnost, je preteklost, povzeta v sedanjosti, je izročilo, je da-nes, tu. Je tisto, kar se je od nekod privleklo, da si ga lahko ogledujemo, da vemo, da smo drugačni, čeprav srao se tudi sami s tera od nekod privlekli. Ironija je vez s svetoni, je oblika zavesti, je (ne)suverenost, je temeljni odnos do sveta, je da — in ne. Kakor je Cerar postal svetovni prvak / ker je imel nekaj na nogi ali kaj / tako bom jaz postal bla-zno velik poet / ker so me zamorili / s tisto modro kapo od Frangoižka / poslano za božič 1946 / tako da sem ga potem moral / zmeraj preskočiti v naši mo-litvi / visoki pesmi pamšalamunske religije / blazno demokratični ustanovi / ki je zaobsegle vse ... ... in je neprestano razmišljal o smrti /» nam ku-poval sladoled / in vsak dan znova odkril / kar je bilo med / magnolija Brandenburg in Amerika Pred dvema dnevoma je umrl Eliot / moj učitelj Flor ars hippocratica: Svet je sestavljen iz stva-ri, ki se jih polastiš, ko jih sestaviš v svet. Preko po-laščenja so svet. Igraš se, ti si lastnik sveta. Biti last-nik sveta je svoboda. Svet je nesvoboda. Zato je sme-Sen, zato je tvoj temeljni odnos do sveta ironija. V osnovi te tvoje svobode pa je neka razpoka, v ko-renu subjektnosti je hipokrizija. Zakaj ti sam si del sveta, brez njega te ni, odvisen si od sveta in tvoja svoboda se izkaže tudi za nesvobodo. Da ostaneš sub-Jekt, moraš pristati na to hipokrizijo, moraš jo pre-seči. To zmoreš, ko veš zanjo, ko se je zaveš. Veš: za-stonj je pridelovanje preteklosti in jo vseeno pride-luješ, veš smešnost te tvoje igre, te tvoje majhne go-Ijufije, za apriorno smešnost vseh iger. Veš za njiho-vo potrebnost, da se izkažeš kot ti, kot posebno, drugo, pa tudi kot pripadajoče. ... in ostala rodbina / blazno hitro molze krave / in se uči sedeti / zakaj treba bo / nekako pridelati vso preteklost / odpraviti to popackanje / a aucun sens public take pravljice / nobenega se ne splača po-vabiti, na kosilo ... Veš, da je laž biti v svetu, kakor je laž ne biti tam. ... lubčka reče moj sin / in se sklonim / in mi obesi okrog vratu čudno stvar / na kateri piše z otro-ško pisavo / UMETNI KURAC / FLOR / ARS HIP-POCRATICA (str. 57 in 58) Kam lezem: Zaradi subjektnosti, zaradi tega la-bilnega temelja, zaradi te temeljne hipokrizije je mo-žen (in tudi potreben) obrat. Svet je zaradi svoje pri-vlačnosti odvraten, nasilen zaradi svoje indiferentno-sti, da se mu moramo upreti. Privlačnost sveta je tvoja zavest, odvratnost sveta je isto. Z da — in — ne je omogočena tvoja subjektnost. Tu je zrcalna slika svobode, tu je slika ne-svobode, vezanosti, ki jo moraš nenehno premagovati. Oboje: privlačnost in odvrat-nost sveta sta nesvoboda, oboje sta svoboda, sta teme-ni da — in — ne tvoje subjektnosti. Tvoja svoboda je v vedenju tega, v preseganju tega v sintezi. Proč s svojimi tacami / nobeden se me ne bo več prijemal / noben recept / noben pakt /.nobene uma-zane flanele / z nobenim kavljem / me ne dobite več vem / z nobeno slamico (str. 59) II Zlovesten: je demonstrativno beseda, kakor je enako demonstrativno beseda Aškerc s svojim š in c, v katerega se na koncu izteče hinavsko in potuh-njeno. Zahrbtna stvar tale Aškerc. Obe besedi sta stva-ri. Privlačnost stvarnosti je izničena z njeno odvrat-nostjo. Igra je zatrjevanje tega da — in — ne. Zlovesten beseda zanemarjena / Aškerc te jje po-bil / ti podrl hišo / in dolgo nismo vedeli / kje si kon-čala / zgorela / z opeko pobita / ali odstranjena kot f ižol... Ironija, ki osvetljuje igro, je preseganje tega sta-nja, je premoč duha. ... seveda je bilo neskončno bolj preprosto / Zlo-vesten je vstala nekoč / se pretegnila / in pogledala skozi škure / Aškerc prihaja je rekla / ne moti tistih ki imajo veselje / s prelaganjem opek / in vzela je kovter / in vzela je pidžamo (str. 63) Ostuda: Igro že poznamo, zato je skica dovolj, dovolj je, če jo nakana in že se strne v kompleks stvarnosti okrog stvari. Ostuda je stvar v celoti, je beseda iz glasov in pomen besede. Je tisto kar vanjo položimo in tisto, v kar se sama strne, ko jo zagie-damo. Nase prevzame del naše obremenjenosti, je naš stik, naša projekcija v stvarnost, je nam prirejena stvarnost, da jo kot stvarnost sploh lahko dojame-mo. Je tisto, kar nismo (pa vendar smo) mi, kar omo-goča našo pripadnost in izvzetost. Preko pomena se je polastimo, preko strukture nam ostaja še zmeraj nedostopna v vsej svoji stvarskosti. Isto je grah, ta kratka beseda s tistim požiralnik zapirajočim h na koncu, s svojo nebogljeno zeleno okroglostjo bo ostal za nas za zmeraj skrivnost. Ostuda je če prideš do-mov / in rečeš zakurite mi peč / in noben ti ne za- PLES MED ZRCALI TOMAŽ ŠALAMUN POKER BRACO ROTAR kuri peči / in je februar — odidite odidite / najbolj globalna ostuda je grah Mir ljudem na zemlji: Napor je vztrajati v sub-jektnosti, pa tudi ponosno je vztrajati, takšen kot si, in se ne spreminjati, ostati subjekt, ostati zavest, ostati v vsej svoji razklanosti, v hipokriziji. Vedeti zato in ostajati nespremenjen. Nositi v sebi al'pekel al'nebo in oboje skupaj, obe podobi istega, čeprav ne-skončno oddaljeni in spojljivi, spojeni le v tistem da — in — ne, ki je zavest, ki si ti. Tvoje orožje si sam, si tvoja zavest, si tvoja izvzetost, tvoja sub-jektnost. Bog se spomni kako sem se namučil / da sem na-redil iz kruha tetraeder / ga besno metal v zid / in vojna je bila / in drugi so jedli saharin / Ogenj pri-haja / noč z zalisci / pekel vidim kjer je stal moj angel (str. 65). Miiost: je indiferentnost med stvarnostjo in ne-stvarnostjo. Milost je tudi vedenje te indiferentnosti. Nekje med istim, med pravzrokom in praposledico je svet, nekjc med ne-prostorom in brezkončnostjo je prostor, nekje med večnostjo in Ničem je čas. Bog je tistb, kar je indiferentno do sveta in do česa je svet indiferenten. Igra sveta postane igra le v luči tega in-diferentnega, tega od sveta različnega, ki se z njim stikapreko naše zavesti. O bogu zelo na kratko / nikoli ni rekel kobilica / nikoli rožmarin / nikoli miroljuben / in če so bile mravlje po kotih / so bile pač mravlje po kotih ... Osmič jje nekam čudno hrano:. Stvari bivajoče v svetu naseljujejo našo zavest, se v njej strnejo kot svet, kot del zavedanja, kot sredstvo zavedanja, kot ti-sto, od česar je naša zavest še drugačna, čeprav ude-ležena sveta (s pripadnostjo in odvračarjjem) s krea-tivnostjo. Svet je hrana zavesti. Stvari nastopajo v za-vesti s svojo mobilnostjo. Zavest je lahko ironije, ker ni samo svet, ampak več — kot — svet, medij po ka-terem je trajanje iztrgano iz večnosti. ... Cik-cak prihaja milost / / v serpentinah / / in če je v rižu gotovo ješ banane / / ni da doma rečejo / / regrat je / / papir / / ovsene kosmiče / / mu dajemo / / rebra mladoletnikov / namočena v ba-kala / milost voha / oficirja na parniku / ... Smrt je združitev s svetom, je propad sveta, prav tako, kakor je propad zavesti. Svet in zavest nehata obstojati, ostane Nič, vseobsežno. Triada, ki je bit in svet združena v zavesti se strne v eno. Smrt je ne-skončna dokončnost, je neizbežna in zato samoumev-na. Smrt ni tragična, ker je samo konec trajanja, je prehod v ne-stanje, v ne-stvarnost. Je tudi ne-zavest, s strani zavesti nedosegljiva, nerazumljiva, čeprav v njej prisotna kot tiisto drugačno od sveta. Stvari iso preko zavesti podvržene smrti. ... S smrtjo se bom boril / a ne tako kot v zdra-vih ljudskih pravljicah / ko smrt zabijejo v sod / se potem mirno vsedejo / žvečijo špeh / in žalostno re-čejo / Doberdob slovenskih fantov grob (str. 67) III Kino: je igra, je prectstava, je potekanje zavesti (stanje zavesti). Porogljiva igra igrati se dom, dom je povsod. Svet je tisto, kar ti je dano in odvzeto po tvoji zavesti, je tisto, kjer tvoja zavest omogoča igro, je tisto odvratno, od česar se tvoja zavest odvrača, je prostor v katerem moraš in ne moreš biti. ... ne boš odkril svojega sveta / ne boš odkril / ne boš odkril sveta ... ... in kaj počneš v tej deželi / ni ti jasno / ni ti jasno... Igra je odnos, ki ti to omogoča, ki te omogoča (ironijo, zavest) .. vseeno ukradejo škatlo za smeti / zasujejo tvoj prelaz / potem zadaviš Našo Gospo / dovolite mi ta majhen trik poveš / zakaj treba je biti prijazen z ljudmi (str. 71, 72) x Čaj: je sestavljen iz treh črk, vode in čaja. Bese-da je sestavljena iz črk in pomena, nekaj časa se upo-stavlja, potem začne trajati. Da ne mara biti Katilina, je samovolja tvoje zavesti, ker je to za zavest udob-nejše, preprostejše, se izgovarja manj oglato. K pa je vendar čisto ponesrečena črka, da ne rečemo t, ki se zatakne. Sicer pa je vseeno, le igra tako bolj gladko teče, upogtavi se pestrost sveta in (navidezna) različ-nost stvari, ki omogoča ples (igro) pred zavestjo. Be-sede so oblečene v število glasov, v oblike črk, poska-kujejo, se nategujejo, krčijo obremenjene s pomenom, trajanjem, preteklostjo, s svojo stvarskostjo. Vse pa poteka, zahvaljujoč zavesti, brez napak, na lepo osvet-ljenem odru, precej zabavno. Razpoko v igri (ne pe-smi) odkriješ na koncu. ... taka pacarela / to ni noben konj / takrat mi je prvič / blazno zaškripala podloga (str. 73) Počitnice: so nova oblika igre sestavljene iz časa (preteklosti), sveta (doma), stvari. Vse to je osvetlje-no v tvoji zavesti (z njo) in pleše svoj absurdni ples (absurden za zavest) ničevosti, tako da se zaveš nič-nosti igre (sveta). Vseeno je če: ... in Jelka joka / ker je izgubila zelen kamen ... in vseeno ... a dedek kot da ni nič / samo bere / Flora und Fauna in die Alpen / Flora vmd Fauna in die Alpen / Flora und Fauna in die Alpen (str. 74 in 75) Maline so I in II: razkrivajo isto strukturo sve-ta in kozmosa. Razmerja triade so statična v času. Igra je demonstrativna, je zato tu, da nas omogoči, zato jo rabimo, zato jo igramo. Tombola: je prireditev, je igra, je svet, beseda (stvar) okroglasta. Ne-vzročnost, ne-zveznost sveta je jasna. Tombola je zbirka tistega, kar sestavlja dom. Svet (tombola) je neprosojen v svoji stvarnosti. Tisto drugo, kar slutiš, kot nekaj zunaj sveta, se postavlja kot vprašanje, je nedosegljivo, nevidno iz sveta, pa vendar v njem prisotno preko tvoje zavesti, prisotno kot tvoj predpogoj, kot edina in resnična podlaga sve-ta in zavesti. To je prava pripadnost, od tam si in tja se vrneš, od tam si začasno izvzet. Z združitvijo izgine to, izgineš ti, ostane tisto, nekaj nedojemljivega, ne-znanega, ne-stvarnega, Nič. Kdo si ki si me vrgel v to deželo / ki mi popravljaš lift / krmiš mojo ko-koš in nosiš zelene uhane / kdo si majhen umazan otrak / ki padaš skozi okno / zbiraš znarake ali po-diraš zid / ki mi očitaš preprodajanje ... (str. 79) Drsenje: je vse-eno. Istost in različnost stvari se združita v zavesti. Ti si svet in svet ti je neizmerno oddaljen. Stvari so nezvezne, stvarnost obstaja, je v tvoji zavesti, le v luči tvoje zavesti je svet. Prosoj- nost sveta si ti, drsenje je razdalja med teboj in sve-tom, je istost sveta in tebe, je zavest. Igra odpade, se izkaže za povzeto v drsenju. brsenje je obstojanje sve-ta, je obstojanje zavesti, je prisotnost biti. Beseda drsenje je prosojna beseda. Drsenje je transcendenca. ... vse kar se ve da je / kar prihaja / kar se vla-či za tabo / iz občutka da ješ / da si tisti ki ješ / in nihče drugi... (str. 82) SLOVAR: je povzetek sveta, je projekcija sveta, je svet. Slovar je zbirka besed skupaj z njihovim po-menom, skupaj s tistim, kar naša zavest polaga va-nje. Zato je slovar neprosojnost sveta, v slovarju so besede razstavljene in spojene v svet. Slovar je svet brez transcendence. Šele, ko se ga zavest udeleži, ko se udeleži zavesti, postane prosojen, šele takrat po-stane del triade. Zato je slovar poljubnost, igra, tisto, kar nam omogoča našo drugačnost. (Slovar.je adicija besed, ki postane slovar šele po in v zavesti). Skoraj nesmiselno bi bilo v tem sestavku iskati tra-dicijo oziroma linijo slovenske poezije, ki ji šalamun pripada. Zato se bomo raje ustavili pri tistem, po če-mer je drugačen od ostale slovenske poezije. Seveda bomo morali pri tem, čeprav neradi, posploševati, ker je na tem mestu nemogoče razčleniti slovensko pe-sniško situacijo. Zato bomo omenjali lastnosti, ki jih šalamunova poezija ima in ki se zde bolj redke v slo-venski poeziji nasploh. Šalamunova poezija je izrazito neuporabna. S tem ne mislim reči, da je nepotrebna, ampak le to, da ni namenjena povzdigovanju človeka, plemenitenju, standardu, politiki in sploh nobeni relaciji v svetu. Ne teži k nobenemu stvar-nemu cilju, to ni poezija re-volte. Zato je njena osnovna lastnost svobodnost, ki poraja ironijo. To je preprosto stvar, ki si sama ustvarja svoje relacije in odnose v naši zavesti. In tudi noče biti nič drugega. To je njena osnovna no-vost, zato je tudi povzročila preplah v našem s čustvi, iluzijami in pedagogiko preobloženem prostoru. Raz-krila se nam je kot nekaj absolutno odprtega, skozi kar se lahko svobodno pretaka naša zavest in ji sploh ne nudi odpora. Je do nas v toliki meri indiferentna, da pademo vanjo in ne da. bi vedeli kdaj, krožimo skozi njo, ker je čista neobveznost in prosojnost. Tudl formalno je njena razprta struktura nekaj za nas neznanega, nekaj, kar se nas nikjer ne dotika in ven-dar smo hitro in zlahka v njenem na vse strani odpr-tem prostorM in se zunaj njega sploh ne morerao več gibati. Njena odprtost nas ujame in nas vključi še pre-den se tega zavemo. Preden se "zavemo, smo udele-ženi te svetle igre. In tudi ta svetlost in nepatetič-nost je za nas nova. (Konec)